Za poduk in kratek čas. Spomina vreden mož. (Napisal Ant. Korošec.) Gudno, da niste poznali rajnega Martinca! Zakaj pa niste nikoli vprašali za-nj, golovo bi Vam ga kdo pokazal, saj ga je pri nas vse poznalo. Zdaj pa je že prepozno, ne morete se več ž njim seznaniti, lahska zima nam ga je vzela. Vsi ga pogrešamo, kajti pri vsaki priložnosti smo ga potrebovali. Toda slišim Vas ugovarjati: Za Hoga, kaj pa hoeete ? . . . . A tako, že Vas razumem. Vam se torej ne zdi verojelno, da bi ga vsi pogrešali in izprašujete nie, kaj da je bil. A kaj pa bi naj bil? Nič ni bil, pravim Vam, in vendar je bil vse. No, to se Vam zopet čudno zdi in smejete se mi, a ne vem, zakaj ? Prosim, blagovolite rae le poslušati, kmalu me boste razumeli. Gotovo ste že kje slišali ali čitali, da svet dandanes močno napreduje. Morda drugod, pri nas pa ne, pri nas gotovo nazaduje. Kdo pa še zna dandanes, recimo, koše plesti, slamnjače delati, metlje vezali in druga enako velevažna dela opravljati? No, odkritosrčno povedano, pri nas sedaj nikdo, odkar je umrl Martinec, Hog mu daj dobro! A on Vam je znal, hej, znal, da ga je bilo veselje gledati. liil je velike in močne postave, širokih plee, polnega, nekoliko nagubanega obraza, iz katerega inu je vedno odsevala premišljenost in resnost. Vselej smo se ga otroci veselili, kedar smo vedeli, da bo pri nas kaj delal. Ze od daleč snio ga spoznali, ko je šel proti naši hiši. Kako počasi vam je stopal, kakor da bi vsaki korak prej dobro preinislil! In pri vsakem koraku so za- trepetali široki krajci njegovega klobuka, ki je sedel od zore do mraka na njegovi glavi ter ga branil zdaj solnca, zdaj dežja, zdaj snega, kakor je bilo ravno potrebno. Ko pa je vstopil v hišo, še se na nas druge ozrl ni pošteno, le za oueta je vprašal ter se ž njimi zmenil. kar mu je bilo opraviti. In kmalu je začel delati. Koše je plel vsakokrat na skednju. naj še je bilo tako mrzlo. Da bi ga vi videli, s kako samovestjo je opravljal to delo! Teli važnih potez v njegovem obrazu nikoli ne pozabim! Večkrat je bislroumno n&hmuril svoje čelo, pogledal bolj ozko in ostro ter parkrat pomenljivo premaknil svoje ustnice. Da, celo nekaj ponosnega se mu je nioglo včasih eitati v obrazu. No, zakaj pn tudi ne? Njegovi nekoliko debeli prsti so bili gibčni in šibe so se kar same ovijale okoli drobnih paličic. Hitro je i/.deloval koše. Metlje pa nam je vezal navadno v hiši. Tedaj si je pripel vrv za tram, ki nam podpira dilnice in potem zadrgaval z vso močjo posamezne brezove ali sirkine šopke ter jih vezal v metlje. Kako željno smo čakali mi otroci vsakega trenotka, ko ni rabil vrvi in nam je bila torej v ponudbo! Zdaj nam je splezal ta, zdaj oni visoko proti dilnicam. Ej, to vam je bilo veselje, posebno če smo katerega stepli z vrvi, da se je nehote ndal zakonu teže ter se z vso silo vlegel na trda tla. Takrat se je nasmehnil tudi Martinec, katerega si sieer težko videl se kedaj smejati. Raztegnil je svoj obraz nekoliko na desno in levo in v prikotkib njegovih usl se je zazibal sladek posmeh. Radi smo imeli otroci vrlega Martinca, in izvestno se ne motim, ee trdim, da je bil on tudi nam močno naklonjen. Kedar je delal pri nas slamnjače, Se prositi nam ga ni bilo mnogo treba, da je tudi nam naredil majhne Hlamnjačice, v katere smo po zimi luščili koruzo, po leti pa shranjevali želod, volk ali pa celo pesek. Tudi slame nam je prišel vsako zimo rezat. Naša mati so ga zelo cenili in kedar je pri nas kaj delal, vselej smo imeli kaj boljšega na mizi. In tudi zaradi tega smo se ga otroci že vsakokrat zanaprej veselili. (Konec prih.) Sniešnica. »Jutri«, nagovori častnik srdito bankirja, »julri vam odgovorim v dvoboji; če ne pridete o pravem easu, pa ste v mojih očeh le pes«. »Raji«, odvrne strahopeti bankir, »raji sem že v vaših očeh pes, kakor pa pri vaših nogah lev«.