———____^_

ha~

&R- 50JMIR KKEft
PESNITVE
PETI ZBORNIK
NAPISAL
A. AŠKERC
V LJUBLJANI 1910 ZALOŽIL L. SCHWENTNER
inXrt!]Zot
(1904—1910)
Prejeto od urada
zo opravljanje imovini
upornikov
Natisnil A. Slatnar v Kamniku.
KJE JE KAJ.
Z  LIRSKIH STRUN.                         Stran
^,— O, morje...!...............      3
Ahasver oznanja novo vero..........      5
^~-Ob smrti Simona Gregorčiča..........      9
Ob grobu Adamiča in Lundra.........    14
^*- Sivi lasje...................    16
^ Slovenski pesnik..............     17
EPIKA. Pestri motivi.
Veter žvižga.......    ..........   25
_   Kritik..................    28
Boj pri Mukdenu..............    30
Hajduk..................    32
^.   Grobar Mrkun...............    34
Atahualpov zaklad..............    36
Nadežda Pavlovna..............    38
Starčkov kes...............    42
„Anathema sit!"..............    45
Afrodita in menih..............    48
Sah Nasreddin potuje............    51
Metliška balada...............    54
6   Balada o lepi Urški.............    57
^^  Rendez-vous................    62
Hautvillerska legenda.............    66
Ribniška čarovnica..............    72
V
Stran
Kongres na Araratu............      89
Giordano Bruno..............    100
Peter Arbues...............    105
Odstavljeni bog..............     108
Savonarola................    113
Kilijan Najdenič..............    115
Turška balada...............    121
Nesmrtnost................    124
_,.   -  Balada o gospodu sodniku..........    132
Mesina.................    135
Trubarjev grič...............    141
Abd-ul-Hamid...............    144
Li in bog zdravja.............    148
Pravljica o koscu..............    156
Boštjanov mlin..............    158
Bajka o smreki..............    161
Vineta.................    164
Francisco Ferrer..............    168
Basni in parabole.
Hrast in prase..............     175
Garibaldi in kužek.............     178
Slon in komar...............    180
Vlak in bik................    182
Petelina.................    184
Orel in petelin..............    187
Kazbek in Elbrus.............    190
Žarek in misel...............    193
Karnevalska parabola............    195
Parabola o čašici vina............    198
Spinoza in brusač demantov..........    200
VI
Stran
Sreča..................    203
Slikarja.................    206
Ilirija.
Napoleon................    211
Pesem starega Ljubljančana..........    215
Pismo..................    218
Pritožba meščana Nadloge..........    222
.—- Kako je kmet Francoza zibal.........    224
Zakladi blejske Matere božje.........    227
O   La Rosiere................    231
Obleganje ljubljanske trdnjave.........    239
Tahi na Štatenbergu.
(1571—1579)
Seno diši..................    245
Povodnji mož...............    249
Lovrenc Kopriva..............    252
Slepi Jurkovič...............    254
Maščevanje................    258
„Hudičeva pravica".............    263
Pesem štatenberških kmetov..........    267
VII

Z LIRSKIH STRUN

O, morje . . .!
Devin pri Trstu.
O, morje! . . . Ko neskončno hrepenenje razlivaš se v daljavo pred menoj nemirno, vekovito ko življenje. Zamaknjen v čar sem tajnoviti tvoj.
Kako slovesno nad teboj leskeče se in bahantsko uka jasni dan! Pod solnčnimi poljubi vsa trepeče zrcalnosvetla, valovita plan.
O, morje! Poezijo čudovito
jaz tvojo pijem z žejnimi očmi;
opojen s silo tvojo bajevito
moj duh ko čoln črez sinjo plan leti.
Z razpetim jadrom plava,- plava, plava, vse dalje, dalje plava, v nedogled . . . V brezbrežnost širi se pred njim daljava, v neznane kraje tja, v pravljični svet . . .
S
Kje sem? Kod plovem?  Kam si me zanesla, ti čarovita, svetla morska plan? Gnan od vetrov letim, letim brez vesla . . . Je li resnica ali diven san?
Tako bi gledal te, o morje moje, in gledal te in gledal dan na dan, zamaknjen v čare in lepote tvoje, zamišljen v tvojo sinjevito plan.
Tako poslušal tvoje bi valovje, ki pljuska in se peni in šumi, zaganja se in buta ob skalovje, poljublja ga, objemlje in ječi.
In ne nagledal bi se te nikoli, pa naj bi gledal te do konca dnij! In ne naslušalo uho po volji, nikoli bi se tvojih melodij!
4
Ahasver oznanja novo vero.
Jaz Ahasver, popotnik večni,
jaz stari modrijan nesrečni,
ki premišljujem svet
že tisoč let,
ki gledam bliskoviti čas
s preroškimi očmi
in vidim vse, karkoli se godi;
heretik trdovratni jaz
oznanjam vam izmučenim ljudem
blodečim v mraku po planetu tem
nov nauk danes, novo vero.
Poslušajte me, kakšno in katero!
Verujte samo v svojega boga,
ki ne kraljuje vrh neba!
Ta bog se ni rodil iz fantazij
preteklih dnij.
Ta bog edino pravi,
resnični, zdravi,
5
neumrjoči
in vsemogoči —
to vaš je duh in vaš razum
in vaša moč in vaš pogum
in vaša vest
in vaša pest
in vaša dlan,
ki delate ž njo dan na dan —
to bog je vaš! Le vanj verujte,
pred drugim pa ne poklekujte!
V vas samih le živi vaš bog!
Ni drugega nikjer okrog!
Verujte v svojega boga,
verujte v svojega duha!
Le v prsih vaših bog živi
in v duši vaši plameni;
po žilah vaših bog vaš polje.
Vaš bog — moč vaše to je volje!
Ta bog je naše dobe veličastni sin,
ki vladaj s solnčnih vas višin!
Verujte v sebe! To je Ahasvera
nemirnega velika nova vera . . .
Verujte v sebe in pa v zemljo to!
T« vaše sveto je nebo,
tu blaženi vaš raj
in tu vaš pekel je na vekomaj!
O, ljubite mi zemljo, to edino,
resnično svojo domovino!
Iz zemlje-matere se plodovite
vi porodite.
Na njej prebivate,
po njej prelivate
svoj vroči znoj
in tu uživate
življenja delež svoj . . .
Na zemlji se končava,
v gomili se nehava
vaš trudoviti pot —
drugje nikod!
Kdor z „onim" svetom vas tolaži,
ta kaže raj vam v lepi laži!
Kdor z „onim" svetom straši vas
in plaši vas,
on vas slepari!
O, ne verjemite prevari!
Kdo videl kdaj je „oni" svet?
Pa vendar vam že tisoč let
o njem pripovedujejo
in pridigujejo . . .
Ne, ne! Posmrtni mistični nagradi,
ki vam obetajo jo po navadi,
vi ne verujte
in po fantomih rok ne iztegujte!
7
Posmrtne kazni,
ki ž njo grozijo vam preroki razni,
ne bojte se poslej!
Ne, ne! Na zemlji tej
se mora poravnati
veliki obračun! In tukaj greh
se mora kaznovati!
Ze v svojega življenja dneh
zahtevajte plačilo
in povračilo
za trud pošteni svoj
in za preliti znoj!
Tako borite se,
tako potite se
nesoči s sabo svojega boga
na dnu srca —
in vi ustvarite si raj sami!
To novo svojo vero vas uči
vaš stari modrijan nesrečni,
vaš Ahasver, popotnik večni.
•s
Ob smrti Simona Gregorčiča.
In tudi Vi žalujete po njem . . . Obupani stojite in potrti ob našega poeta bridki smrti . . . In tudi Vi tugujete po njem . . . Ob odru pesnikovem plakate, krvave solze, ah, pretakate, odeti v črna, žalna oblačila . . . Kako Vas smrt njegova je pobila, oznanjate in trobite na glas, da sliši mesto, trg in zadnja vas!
In tudi Vi . . . Ob krsti mu stojite, navdušeni ga hvalite, slavite, kak genialen bil je to poet, ki preselil se je na oni svet . . . In v verzih dekiamujete in v prozi možje v svečani pridigarski pozi, da šel s sveta brezmadežen je, čist; da mu srce pesniško je gorelo za narod ljubljeni življenje celo, da bil je prerok naš, idealist . . .
9
Vi pravite nam to, Vi, Vi — morilci
poetovi zavratni?! Vi, skrunilci
njegovega imena, plakate
ob mrtvem pesniku ? . . . Vi ubijavci,
hinavci,
Vi javno solze zdaj pretakate?
Fej! Skrijte brž se, skrijte!
Bežite proč od odra in — molčite!...
Bil čas je v gajih naših rodnih pust.
Že dolgo ni oglasil bil se pevec
nobeden, čuvstev vročih razodevec.
Ze dolgo nismo culi več iz ust
slovenskih pesmi prave,
iskrene, žive, zdrave . . .
In tiste dni se oglasi poet
nov tam v primorskem solnčnem kraju
in peval je v domačem svojem gaju...
Poslušal ves ga je slovenski svet.
Te pesmi pela je pesniška kri,
enake slišal narod naš še ni.
V teh pesmih mu je vtripalo srce,
te pesmi bile so odmev življenja,
njegovega in našega trpljenja.
Vse nade naše, naše vse gorje,
lepoto obožavane očine,
planine skalne, plodnate doline
10
opevala je nova pesem krasna,
tak čista ko neba modrina jasna;
tak bistra kakor sinje Soče tok,
tak glasna ko zvonov ubranih zvok . . .
Ko ves je narod pevca blagoslavljal, ga ljubil iz iskrenega srca, pozdravljal ga, navdušeno proslavljal, in hvalil zanj je svojega Boga: Kdo bil tedaj pač poštenjak je tisti, ki gledal nanj je z zlobnimi očmi, ki črtil je poeta iz zavisti? To bili niste, farizeji Vi?!
In kdo je metal kamenje in blato pocestno izza plota mu v obraz? Svet kazal s prstom je na Vašo jato, in pesnik sam je kazal le na Vas!
In kdo ubil naposled je poeta? Kdo ga podrl je s kamenjem na tla? Zločin ima na vesti Vaša četa, ubivši nam velikega duha . . .
Ah, višji bil od Vas je pač za — glavo! Zavidali ste mu pesniško slavo . . . Odtod demonski proti njemu črt!
11
Zato ste mu zastrupili življenje. Pretežko bilo zanj je to trpljenje — in jarem snela mu z vratu je smrt . . .
Prenežen bil za Vas je, premehak . . . Ni bil Vam kos . . . Odkriti poštenjak je smatral tudi Vas za poštenjake in za prijatelje ko vse rojake. In mislil je, da tudi Vam srce občuti kakor njemu vse gorje, da ljubite Vi tudi — ideale. Kaj Vam so ideali! Pustne šale! Ubogi razočarani poet! Tovariši njegovi Vi domači napadali ste ga ko rokovnjači . . . Tedaj pa mu pristudil se je svet . . . Oko mu podlost Vašo je uzrlo — in klonil mu je duh, srce umrlo . . . In to ste takrat mu storili Vi! Vi geniju ste polomili krila . . . Nič več ga niso pod nebo nosila tako visoko kakor svoje dni . . .
Sedaj Vam ni na poti pesnik mrtvi . . . Zato žalujete ob svoji.— žrtvi. Ob odru solze zdaj pretakate, med pesnika čestitelji stojite
12
in tudi Vi pobožno ga kropite pa molite in bridko plakate . . .
Ah, ko dobil bi spet življenja moč,
jaz vem, kaj pesnik naš bi z Vami storil!
Vstal z odra bi, tako Vas nagovoril:
„Proč izpred mene, Vi hinavci, proč!
Poberite, Vi moji se morilci,
imena mojega skrunilci!
Vsa Vaša žalost je nesramna laž!
Vi niste moji in jaz nisem Vaš!"
13
Ob grobu Adamiča in Lundra.
Mir vama, mlada naša mučenika, v naročaju ljubljanskega polja! Gomile tod gomila se dotika pod sinjim svodom večnega neba.
Tu doli puška vaju ne doseže in ne doseže vaju bajonet . . . Kdor v zemlje tiho globočino leže, kaj mari njemu ves sovražni svet!
Več ne bolijo vaju smrtne rane, ki padla žrtvi sta viharnih dnij . . . Nobena britka solza več ne kane na vajin grob nam danes iz očij.
Solz nimamo nič več ... Že posušila popolnoma sta nam jih srd in gnev ... „Ne bodi zajec!" — kliče ta gomila nam vajina — „Slovenec, bodi lev!"
Pokaj bi solze! Solze so vodene! Po žilah naših polje vroča kri,
14
razžiga v srcih žive nam plamene in na obrambo stiska nam pesti . . .
V molitvi rok ne sklepamo udanih, nikogar milosti ne prosimo ko sužnji duš potrtih in skesanih . . . Pokoncu glave moške nosimo!
Ponosni vračamo odtod v življenje z gomile vajine se v ljuti boj za prava naša v pisano vrvenje, podobo vajino nesoč s seboj.
Podoba vajina krvava, mrtva na praporu vihraj poslej naprej pred nami!  Saj kaj drugega ko žrtva naš boj za domovino je doslej?
In kadar sredi bojev bi klonile roke utrujene nam posihdob, in kadar bi nam pešale že sile pa se povrnemo na vajin grob!
Grob vajin skupni nepozabni, sveti pričara v žile novih nam močij; ta grob nam bo dajal pogum živeti — pa  naj ves svet z uničbo nam grozi!
is
Sivi lasje . . .
(V narodnem tonu.)
Sivi lasje, sivi lasje niso za mlado žensko srce. Zime ne ljubi pomlad zelena, starca ne mara dekle nobena.
Sivi lasje, sivi lasje — vsaka ogiblje se jih dekle. Vidi sneg beli na tvoji glavi pa jo zazebe, če te pozdravi.
Sivi lasje, častiti lasje . . . Hvala za čast to, hinavski ljudje! Kaj so lasje mi takšni „častiti", če me nobena več noče ljubiti!
16
Slovenski pesnik.
O, tudi v moje bil je vdihnil grudi Apolo poezije božji dar, in v duše moje globočini tudi gori njegov ustvarjajoči žar.
O, tudi jaz jih gledam žive slike pred svojimi duševnimi očmi; in drame vidim pisane, velike, kjer merijo sovražne se moči . . .
In tudi v mojem srcu zazvenijo srebrne strune, če na njih igra življenje svojo večno melodijo o gorju in o radosti sveta . . .
Pa kaj! Naj še tako zanosno peva ubrana lira moja — sveti zvok njen v milijonov dušah ne odmeva. Ah, ozek je slušalcev mojih krog!
17
Moj jezik na prestolih ne kraljuje, v velikem svetu se ne govori; nikjer ne vlada in ne gospoduje, živi le skromno izza starih dnij.
Svobode žejne, vroče pesmi moje svoboden narod ne posluša vnet . . . Ponižnim sužnjem moja lira poje . : . Potlačenega ljudstva sem poet!
Ne pojem narodu, ki hrabro rine v ospredje se s pogumnimi laktrni, ki brezobzirno brani čast očine, za svojo moč na svetu se bori.
Slabičem pojem, ki sami nesložni brez boja drugim se umičejo, ki v sužnosti le molijo pobožni in na pomoč svetnike kličejo . . .
Ah, narod moj poetu kril ne dviga, s svinčeno težo jih le vleče k tlom; in srca ne bodri mu in ne vžiga ubogi moj, podjarmljeni moj dom . . .
In moja pesem, dasi ognjevita, zvenela, žal, ne bo iz veka v vek! Širokemu ostane svetu skrita, dosegel ni ga njen čarobni jek.
In pride čas — in ljuba pesem moja bo v hladni knjižnici samevala pa sladki raj uživala pokoja; nikogar več ne bo ogrevala.
Pač! Neki solnčni dan jo vzame v roko vso prašno pesem mojo učenjak, pogrezne skoz naočnike globoko se v njen prelepi jezik poštenjak.
In majal bode glavo svojo sivo in čudile se bodo mu oči: „Hm, filologu čtivo zanimivo . . . Pa jezik ta se več ne govori ..."
2'
19

EPIKA

Pestri motivi

Veter žvižga . . .
„ Veter žvižga okrog koče, piska, ko nesrečnik stoče,
„tuli tam okrog voglov — in moža še ni domov!
„Polnoč!... Dete v zibki spava ... Od skrbi šumi mi glava...
„Sam Bog ve, kje je nocoj!... Oh, pa spet zaslužek svoj
„zakvarta mi in zapije! Vse zapravi, vse zabije
„pa priguga praznih rok
se domov pijan . .. Moj Bog!
„Ko od studa obupavam,
pa naj ž njim vso noč še spavam!
„Ljubiti se naj mu dam!
Ah, v dnu duše me je sram . . .
„Veter žvižga okrog koče, joče se, ko revež stoče,
„tuli mi okrog voglov kakor gladnih sto volkov!
„Ali laž je, al resnica stara tista govorica:
„kadar piš divja tako, da se je obesil kdo
„iz obupa, sit življenja,
da bi rešil se trpljenja? . . .
„Vse zapije, zakvarta, mene pa pusti doma
»brez denarja in brez kruha! Bog poboljšaj potepuha! . . ."
In ko se prikaže svit, pride trkat sosed Vid:
26
„„Vstani, hej, soseda,  vstani! Na jablani na poljani —
„„pridi gledat! — mož je tvoj tam obesil se nocoj!""
27
Kritik.
Pred gostilnico predmestno na obširnem vrtu senčnem ob jelovih dolgih mizah gostje pijejo veseli. Tu razgovor živ in tamkaj smeh glasan in razposajen . . . Pesem tam pojo okroglo, vmes zvenčijo pa kozarci . . .
Pride godec tuj po cesti ves zaprašen pred gostilno. Crnolas je, zagorelo mu obličje je nelepo. No, cigan je mož nemara . . . Sredi vrta se ustavi, gosli svoje vzame v roke. Šviga lok po strunah štirih gor in doli — kakšna godba! Zdaj vzdihuje in zdaj uka, zdaj se joče kakor dete,
zdaj preklinja in zdaj moli mu godalo čudovito.
Vsi utihnili so pivci. Vse posluša, vse uživa nove, tuje melodije. Pesmi takšne nenavadne culi niso še nikoli . . .
Godec pa rujavopoltni sam zamišljen v igro svojo goni lahki lok po strunah, in njegova pesem krasna ko skrivnosten slap izvira iz začaranih mu goslij.
Vse je tiho. Niti piti skoro nihče si ne upa . . .
Kar zariga osel v hlevu preko ceste pri sosedu!
„Kritik!" reče nekdo zase . . . Družba vsa zahohota se.
Boj pri Mukdenu.
(1905.)
In sto in sto topov grmi, da zemlja trese se, bobni.
Z Japoncem Rus vojskuje se . . . In z Buddho Krist bojuje se . . .
Nad Mukdenom divja vihar in že požira ga požar.
Ves dan divja srditi boj. Za rojem pada hrabri roj.
Zavita v dim je širna plan. Pri možu mož ubit, zaklan . . .
In še besnita srd in črt
in še kosi po polju smrt . . .
Na ruski tabor pada mrak . . .
„Kdo tu se bliža?" . . . „„Vaš vojak!""
30
„Ušel si, strahopetec, kaj?" . . . „„Obstreljen, ranjen!"" . . . „V boj nazaj!
„Ce ne, ko psa te ustrelim! Nazaj! Jaz general velim!
„Kaj ni te sram? Kje polk je tvoj?" . . . „„Tu!""... „Sam?" ... „„Vse druge vzel je boj!
M
Hajduk.
„ Ujet, hajduk, si! Lep junak, pa šel si puntat se, bedak! V boj vodil svoje si rojake na sultanove nas vojake . . . Naprej! Brž v temno ječo ž njim! In jutri sam te ustrelim jaz, paša tvoj! Pa si zapomni, nesrečni džavr ti verolomni!"
Po Skoplju Turki ga ženo. Pokoncu nosi vstaš glavo. Za oknom okno se odpira, vsa cesta se za njim ozira. Iz haremov mnog tih vzdihljaj pošiljajo za njim skrivaj cvetoče turške krasotice, ki videle so lepo lice hajdukovo. A on koraka — le glejte mladega junaka! — ponosen, belih lic, brez brk, pa resen mož, molčeč in mrk . . .
32
Nad Škopljem  noč.  Vse mesto spava. Po nebu bledi mesec plava. Na slami v ječi vstaš leži . . . Kdo tam skoz mrežo govori?
„Hajduk, ne boj se! Jaz sem mlada hči paševa! Imam te rada! Zato poslušaj: Bodi moj — in jaz te rešim še nocoj!"
„„Ne morem te za ženo vzeti! Saj jutri moral bom umreti!""
„Si li oženjen, lepi vstaš? Nevesto, ljubico imaš?"
„„Ne žene nimam, ne neveste, ne ljubice nobene zveste! Hajduk svoboden, sam sem svoj — pa mož ne morem biti tvoj!""
»Rešitve torej zate ni?"
„„Ne, ker sem ženska kakor ti!""
3
33
Grobar Mrkun.
Grobar Mrkun  grob koplje nov. Sčip sveti mu izza holmov.
V gomili do pasu stoji pa meče prst ven in kosti,
da kaplje mu z obličja znoj. To težko delo je nocoj!
In vedno globlje koplje grob. S kostmi obsut že ves je rob.
Zdaj prst, zdaj kost, zdaj kamen — zdaj lobanjo vrgla je na kraj
lopata starčeva iz dna. Mrkun poti se, godrnja:
„Saj več kostij je ko prsti! Kdo neki tukaj svoje dni
34
„bil pokopan je?"... „„Jaz, jaz, jaz!"' Mrkuna v grobu strese mraz.
Ozre se iz gomile plah ... Stoji pred njim ob robu strah!
Stoji pred njim bel kostenjak pokoncu tam, neznan mrtvak ...
Vse sama kost — le iz očij mu skriven ogenj plameni. ..
„„Jaz tu sem spal, jaz tu sem spal, Mrkun! Pokaj bi se me bal!
„„Ej, ne poznaš me?... Bila noč prav takšna svetla je nekoč...
„„In ti si srečal me, ubil na cesti me, pa polastil
„„denarja mojega se tam ... Haha, zdaj v pesti te imam!
„„Ti mene — zdaj pa tebe jaz! Dotekel, starec, tvoj je čas!""
Udari ga z rokoj mrtvak . .. Mrkun se v jamo zgrudi vznak.
f
Atahualpov zaklad. (29. avg. 1533.)
Na tabor Pizzarov pripeka solnce avgustovo z višave. Zrak žari. . . Skrij, skrij se rajši, solnce, za oblake! V noč najčrnejšo ves Peru zavij!
Ujet je hrabri inka Atahualpa,
vladar premagani stoji potrt
pred Pizzarom, vkovan v verige sužnje —
in na grmadi vidi svojo smrt...
„Ne boj, ne boj se, inka Atahualpa! Velikodušen gospodar sem tvoj! Ker dal krstit si se, ne bodeš gorel — zadavi le te danes rabelj moj!
„Pa tudi smrti te, moj brate v Kristu, jaz Spanec viteški te rešim rad, če nam poveš, kam skril si, kje zakopal svoj velikanski zlati si zaklad!"
36
„„0, hvala za velikodušje tvoje! Globoko ganil ž njim si mi srce! Ne pridem na grmado . .. Kakšna milost! Res, beli tujci dobri ste ljudje!
„„Zadaviš samo me, če ne podarim ti svojega kraljevega zlata . . . Kaj nisi vzel že mojega zaklada? Kaj ni zdaj tvoja vsa dežela ta?
„„Kaj niso tvoje gore in doline te krasne ? Ni li tvoj sedaj Peru ? Kaj nisi vzel mi vsega, kar sem imel? Zaklad še naj pokažem ti? Čemu?
„„Saj tvoja zdaj je domovina sveta — in v njej leži zaklad moj  zakopan: ah, suhega zlata, kadi ogromne . .. Zaklad je tvoj! Le spravi ga na dan!
„„Le išči ga, razbojnik plemeniti! Pomaga naj ti dvigniti ga črt! Vse vzel si mi! Čemu mi je življenje ? Poslednji inka rad odhajam v smrt!""
„Ha, ti upornik! Inka trdovratni! Češ biti za očino mučenik? Zgodi se naj poslednja volja tvoja!.. . Zadrgni brž mu vrat z vrvjo, krvnik!"
37
Nadežda Pavlovna.
Le zvežite me!... Dobro sem zadela!... Ubit je, mrtev je sedaj tiran! Kako sem vspeha svojega vesela! Življenja mojega najlepši dan!
Iz glave mu curlja rudeča kri... Revolver se mi v roki še kadi... In vi se zgražate ? Pokaj ? Morilka sem, čina sem junaškega storilka! Ponašam ž njim se, rečem vam naglas: Jaz ustrelila starca sem vam, jaz! Jaz, mlado dekle, šibka, bledolična, bogata, plemenita gospodična! Zakaj sem ga ubila ? Kri za kri! Kaj ni dovolj pomoril bil ljudij brezsrčni general, krvnik, barbar!? Kaj bilo mu življenje bratov mar! ? Kaj nisem sama videla divjaštva njegovega?  Kaj gonil ni vojaštva na mirne državljane v ljuti boj? Kaj ni dal postrelit za rojem roj?
Na trgu so ljudje se bili zbrali, o bedi svoji se posvetovali, ki nas pritiska toliko že let. O jarmu so sramotnem govorili, ki žuli nas ... Soglasno so sklenili, osvoboditi se ga predkopred ... In kaj je storil stari general? Rojake svoje je psoval: „Druhal!" »Naprej! kazaki, postrelite jih in vse do zadnjega pobijte jih zarotnike in puntarje nevarne, podložnike uporne in kovarne!" Tako ukazal mrtvi je trinog! In padlo je nebroj mož, žen, otrok! Da, da, otrok nedolžnih, čujte, tudi!... Jaz videla sem grozodejstvo to — in srce se mi je užgalo v grudi... Udarila ob mizo sem s pestjo, prisegla sem takrat, da jih maščujem svobode mučenike; da žrtvujem se zanje, jaz se zarotila sem ... Prisego svojo izpolnila sem!
Kaj ni zaslužil smrti krvoločnik? Osvete žrtev padel je mogočnik ... Vsaj jeden je tiran na svetu manj!
39
Ko cev pomerila sem bila nanj,
kar nič ni trepetala mi desnica ...
Navduševala me je le pravica,
in bog revolverju je kazal smer...
Seve, ne vaš bog, krivi bog tiranov,
ne! Naš bog, pravi bog robov, tlačanov!
In padla v prah vam je človeška zver...
Morilka sem ... Le zvežite roke mi nežne! Ne boji se spon srce... Kaj gledate? Kajneda, mlada sem in lepa, in živela rada sem! Življenja se razcvital mi je maj, ljubezni se smehljala mi je sreča, v razkošje svoje sladko me vabeča, ah, svet odpiral mi je vrata v raj!...
In tistega usodnega sem dne pred sabo ljudstva videla gorje ... Na ulici so zagrmeli streli — oblaki dima žrtve so objeli... In videla sem svežo rusko kri. .. Zakrila sem z rokami si oči. ..
In danes mrtev stari je tiran . .. Življenja mojega najlepši dan!
40
Obsodite me, saj umrjem rada . .. Svoboda! Moja vera, moja nada, ljubezen moja! Kaj skrbi me smrt! Da bo le sužnji jarem   skoro strt!
Starčkov kes.
„Smrt bledo vidim pred seboj... Zato greh obžalujem svoj."
„„Lepo je, če se ga kesate v poslednji uri! Prav imate!""
„In to je moj edini greh,
ki storil sem ga v mladih dneh!
„Čeprav imam zdaj glavo sivo, vse vidim pred seboj še živo!. . .
„Bil mlad sem, spovednik moj, mlad pa zdrav in čvrst sem bil takrat!"
„„Vem, vem! To tiste so slabosti! Ej, grehi stari iz mladosti!""
„Ah, prišla bila je nekdaj cvetoča k meni kakor maj ..."
42
„„In vi, seve, ste jo ljubili!
Z dekletom mladim ste grešili!""
»Ljubezni žejna je bila ... In bila sva sama, sama ...
„Oči so lepe ji žarele
in po užitku hrepenele!..."
„„In v greh vas je ujela strast... In padli ste hudiču v past. ..""
„In kakor Adamu je Eva ponujala mi lepa deva
„Ijubezni svoje sladki sad .. . In jaz sem tisti čas bil mlad ..."
»»Ugriznili ste in zavžili peklenski sad in ste grešili!""
„In to mi je še danes žal, kesam se vse od tistih mal..."
„„No, vidim, da se res kesate iskreno greha. Prav imate!""
„Res, to mi je še danes žal, kesam se še od tistih mal —
43
„da nisem vzel sadu od Eve, in ne zavžil ljubezni deve!
„In to je moj edini kes!... Bedak sem bil, bedak, zares!"
44
„Anathema sit!"
Pri papežu zbrani so vsi kardinali. Dvorano prestolno so v makov ograd prečarali danes rudeči prelati .. . Kako pri škrlatu baha se škrlat!
In papež s prestola: »Očetje častiti! Pregledali danes Mi z vami smo spet natanko vse zmote in vse herezije, ki v brezdno pogube zavajajo svet.
„Oh, znanost svobodno nazivajo blodnje razuma človeškega zlobni ljudje! In misel svobodno krstili so drzni odpad od Boga! Kam jadramo? Gorje!
„Ni cerkvi izročil za večne bil čase Bog sam vso resnico, modrost, učenost? In nauk, ki dogmam nasproten je našim, ni torej le laž, bogokletstvo, norost?!
45
»Anathema sit, kdor poslej med kristjane nevero bi prišel pregrešno učit! ..." „„Izobčen naj bode!""   — kričijo prelati — „„Izobčen, izobčen! Anathema sit!""
„„„Molčite, bedaki! Ne strinjam se z vami!
Ni Bog bil človeku ustvaril duha
zato, da razvija se sam neprestano
iz sebe svobodno, brez mej, do neba?!
„„„MoIčite, vi slepci naduti, molčite! Kdo sluša vas? Kdo se še zmeni za vas! Brez vas, mimo vas se razvija življenje in misel človeška! Ubije vas čas!..."""
»Anathema sit! Kdo heretik je smeli, ki Nam ugovarja?!  Kako in odkod priklatil se je in med nas vtihotapil? Oh, reši sramote nas take, Gospod!"
„„Anathema sit!"" — vsi kričijo prelati — „„Izobčen, izobčen si, veš, apostat! Na križ, na križ ž njim s tem nevernikom grdim! Ne, ne! Na grmado! Več nisi naš brat!
»»»Ti garjeva ovca! Ti sin izgubljeni!"" V obraz kardinali že pljuvajo ga in gledajo divje, grozijo s pestmi mu, za brado ga vlačijo, suvajo ga .. .
46
In papež na tronu se trese od jeze: „Prekliči vse zmote takoj pred meno! Preklici, podvrzi oblasti se moji! Poklekni pa brž mi poljubi nogo!
„Veš, kdo sem ? Namestnik sem božji na zemlji! Sram bodi te, sram! Katekizma ne znaš! . . . Pa kdo si, heretik ? Jaz papež te vprašam!.. . „„„Vaš bivši  učitelj  sem, Jezus — vaš brat!"""
Zmešnjava in strah med prelati v dvorani... Zbudim se . .. Ob mizi za hip sem zaspal... Pred mano pa ležal je „Syllabus" črni... Za kratek čas ravno sem bil ga prebral. ..
47
Afrodita in menih.
Kaj zgodilo se je v Pizi, da vse mesto se hohoče? Kakor iskra šviga danes glasen smeh od ust do ust.
Marmor bel ko sneg blešči se teden  dnij  že v mestnem  parku; Afrodite to je lepe med zelenjem novi kip.
Ženska naga, bujnoudna boginja, ko vesna mlada tam stoji. Vse občuduje veličastni umotvor.
Sam kipar, ki v kamnu mrtvem upodobil je življenje, vdihnil večno mu lepoto, vidi delo svoje rad.
48
Tudi danes pol je Pize prišlo šetat se po parku in uživat Afrodito belo z žejnimi očmi . . .
Kar menih se suh prikaže mahoma ko duh na vrtu! Kakor blaznik se ozira po ljudeh pobožni mož.
Hitro spleza na podstavek k beli vili črni pater, dvigne roke ko zamaknjen pa zapridiga tako:
„Kaj ni sram vas, o kristjani Zijete spet v žensko nago, ki postavili ste v javno jo pohujšanje sami?!
»Zabolelo me je srce, ko izvedel danes v kloštru v celico sem tiho svojo o strašanskem grehu tem!
„Ne! Ne boste več si pasli tu očij na kipu golem! Sam zagalim in zakrijem vam nesramno žensko to!"
In menih pri priči sleče kuto svojo, ki edino nosil je na sebi, kadar huda bila je vročina, pa jo vrže v sveti jezi na kamnito Afrodito in pokrije jo docela ter beži iz parka — nag.
50
Šah Nasreddin potuje.
„V stran, ljudje, v stran s cest in ulic!
Skrijte v hiše se, berači
in vsi drugi postopači!
Kdor obleke nima pražnje,
kar izogni se, izgini
tiho kam za voglom temnim!
Kajti danes tod potuje
s spremstvom svetlim dvorskim svojim
Nasreddin, naš šah!"
In glasnik se peha, teka gor in dol po cesti prašni, da mu kaplje znoj z obličja; razpostavlja goste straže s puškami in jatagani, koder bode jahal sivca skozi mesto šah ...
Zagrmeli so topovi in zapeli so rogovi!
4»
51
Šah prihaja. Jezdi konja iskregfa. Ves z zlatom, s srebrom plašč obšit mu je dopetni, a na beli ovčji šapki demant mu žari.
Jaha šah po mestu belem, in med g-olih mečev dvema stenama se vije sprevod pestri, dolgi, preslavnostni. Strogo čuva dvorska straža šaha, da bi ne približal kak zarotnik se predrzen pa napadel ga.
Pa se vendar-le prerine derviš star in ves razcapan, s snežnobelo, dolgo brado, skozi ljudstva šumne gneče, med vojaki se izmuzne suh ko trska, pa naravnost stopi smelo pred vladarja kakor duh pa ga pozdravi, reče mu tako:
„Sah! Ta straža, ki po poti z meči čuva ti življenje,
52
zanesljiva ni nikoli! Ako hočeš potovati po deželi svoji varno, vladaj Perze svoje modro, nepristrano in pravično! Narod sam te bode stražil s srcem zvestim in ljubečim, a s ponosom moškim boljše nego ti-le sužnji tvoji plačani in neodkriti z meči golimi!"
In poslušal šah je starca, nagnil k njemu se je s konja, milostno se nasmehljal mu pa mu stisnil v velo roko vbogajme cekin.
53
Metliška balada.
(1578.)
„Turki gredo nad Metliko! Gorje! Vidite tam jih na hribu, možje? Osmanov ko listja in trave tam bliža se nam iz daljave!
„Slišite strašno grmenje topov?
Krik in vrisk divjih, nevernih vragov?
Gozd sulic in sabelj se bliska
na solncu ... Peklenska to stiska!.. ."
Svetnike občinske skliče župan. Seja je burna in traja ves dan . . . Kako naj Metlika se brani, ukrepajo hrabri meščani.
„Kaj nas zdaj čaka? Al zmaga al smrt! Pot nam iz zagate drug ni odprt..." Zupan navdušuje meščane na seji na rotovžu zbrane.
54
Huje in huje pritiska Osman. Branijo mesto junaki zaman. Dan tretji že hiše gorijo. Že plenijo Turki, morijo.
Konec! Krvavi potihnil je boj. Turki odnesli svoj plen so s seboj. Pol mesta podrli, požgali, črez goro in plan odvihrali...
Glej, tu tam tavajo izza voglov plahi in bledi ko baš iz grobov ljudje, ogledujejo sliko prežalostno — svojo Metliko.
Praša boječe meščana meščan: „Kje pač sedaj je naš oče župan ? Kje naši so mestni očeti, za brambo Metlike tak vneti?"
„„Menda pa danes zborujejo spet, menda pa se posvetujejo spet. .. Saj rotovž naš stari stoji še! Podrl ni vrag mestne nam hiše!""
„Pojdimo gledat, kaj dela župan! Občinski svet je nemara res zbran ... Od same skrbi in zmešnjave lahko že zgubili so glave!"
55
Stopijo v mestno dvorano — in, glej,
hrabri očetje sedijo še v njej!
Za mizoj sedijo okoli
na hrastovem svojem vsak stoli.
Se predseduje jim oče župan ...
V strašno jih stisko je spravil Osman .. .
Res, sredi te bojne zmotnjave
po vrsti zgubili so glave ...:
Živih na ramah res nimajo več . . . Vse jim odrobil jih turški je meč . . . Možem na kolenih krvave ležijo odsekane glave.
56
Balada o lepi Urški.
(1547.)
Hej, danes v Ljubljani praznujejo kres!
Vesel to nedeljski večer je zares.
Na Starem se trgu vrtijo z dekleti
pod lipo košato gospodje objeti.
Oči jim žarijo
in lica rudijo.
Trobente poskočnice piskajo jim
in gosli jim ukajo, vriskajo jim;
in boben ropoče in bas godrnja.
To pete privzdiga
in kri jim podžiga
srca!
Cimdalje tembolj veselica šumi,
čimdalje bolj pisani ples se vrti.
Makari vso noč in do belega dne!
Le pleši, mladina, le pleši! Juhe!
Zašlo je že solnce... Glej, tuj, mlad gospod prikaže pod lipo se — bogveodkod. Lep mož je in vitke postave,
57
zelene,  bogate oprave.
Med pisano množico stopi junak
pa'gre črez plesišče
in nekoga išče . ..
Kako mu lehak je in prožen korak!
Oko se mu bliska,
ko roke po vrsti jim stiska
plesalcem, gledalcem ... Pa kaj je li to ?
Kako ima tujec ta mokro roko!
Stoji, po dekletih se brhkih ozira,
plesalko si svojo izbira . ..
Izbral si jo je! Pa smel stopi pred njo,
prikloni se ji pa poda ji roko:
„Zagledal v obraz sem se tvoj...
Hotela bi plesati tudi z menoj?"
„„Prav rada!... Odkod,
prijazni gospod,
privedla med nas te je pot?""
„Oddaleč, oddaleč sem! Velik je svet,
ljubljanski ti dražestni cvet!
Kako pa ime
ti je, moje dekle ?"
„„Ah, Urška sem, Urška! Kaj morem zato, če mati me kličejo kmečko tako!""
58
„Kaj tvoje ime! To pač prava je reč!
O, da si le ti, le ti sama mi všeč!
Hej, godci, zagodite zdaj
najdrznejši raj!
Tako razposajeno kakor nikoli
še niste, igrajte po moji zdaj volji!
Piščalke peklensko naj piskajo mi
in gosli naj ukajo, vriskajo mi!
In boben naj bobna mi, gode naj bas,
če s svojim dekletom zaplešem vam jaz!
Tu mošnjo vam polno zlata!
Haha! Hahaha!...
In, Urška, sedaj
roko mi podaj!
Zasukniva vmes
v veseli se ples!"
Objame jo tujec črez pas. Ko vihar vrti okrog lipe košate se par. Cimdalje hitreje dekleta vrti, čimdalje smeleje jo suče, podi po trgu širokem okrog in okrog, da skoro po tleh ne premičeta nog. In širji in širji je ta kolobar in dalje od lipe odmiče se par. Vsi drugi plesalci stojijo molče pa gledajo tujca in Urško strme ...
54
„„Postoj,  postoj, Ijubček!  Moj vitez, postoj! Utrujena sem! Več ne morem s teboj!""
„Kaj pride na misel, dekle, ti! Glej, glej! Naprej! Saj sva kmalu doma! Le naprej! Ze dolgo te ljubim gorko, brez miru, že dolgo sem iskal za tabo sledu ... Na bregu Ljubljanice stala si tam, s podrecano suknjico prala si tam . . . In videl tvoj stas sem, tvoj lepi obraz — zaljubil sem blazno se v tebe tačas .. . In ko sem te čakal pri bregu nekoč — sijala mi jasna je mesečna noč — o tebi izvedel sem mične reči..."
„„Oh, slišal si same neslane laži!""
„Sedela sta v čolnu ti ribiča dva
in mislila sta, da sta čisto sama,
in menila sta se o tebi naglas —
pa skrit ju pod bregom poslušal sem jaz.. .
Oh, slišal sem marsikatero skrivnost!
Že vem, kako svojo uživaš mladost!
Ej, ljubiti, moške loviti pa znaš!
Vsak dan s kakim drugim se fantom igraš!
Prostorno srce ti je bojda zelo.
Po več jih obenem gre vanje lahko
60
ljubiteljev mladih . .. Kaj ne bi še jaz
ti v nedrije skočil za kratek vsaj čas!
Pa sam kraljeval ti bom v srcu, jaz sam!
Nikomur iz rok te nocoj več ne dam!
Le pleši, le sukaj se, Urška, z menoj!
Saj moja nevesta si sladka nocoj!
Se enkrat, še enkrat po trgu okrog!
Zdaj k bregu Ljubljanice lahek še skok —
v tolmunu globokem, veš, tam sem doma ...
Z menoj, z menoj, deklica lepa! Haha!"
Zasukne se, divje se par zavrti še enkrat pred plahih gledalcev očmi — in skočil v Ljubljanico temno je ž njoj, povodnji mož vzel je dekleta s seboj.
(.1
Rendez-vous.
Njen prvi rendez-vous ...  Nedeljsko jutro ... Trd, debel sneg pokriva mestni park in solnce sije nanj gosposko hladno.
Iz mufa vzame pismo, ga razgane in čita ga še enkrat. Obsorej, ji včeraj pisal je, da pride sem. In pismu je priložil svoj portret. Obraz njegov ni lep, podoba ni iz modnega žurnala res nikakšna, pa moški je in diha energijo.
Pred tedni tremi bila je prejela od njega prvo pismo. Srečal jo na ulici je bil nekoč slučajno, pa kar gredoč zaljubil se je v njo. Izvedel je od znancev njen naslov in pisma so ji priletavala v predmestno tiho stanovanje kakor golobčki beli. Citala je mnogo,
62
romane in novele, pa zato predstavljala si taka-le je pisma ljubezenska popolnoma drugačna! Premalo zdela so se ji goreča! Nikoli nič priseg o neomajni zvestobi „večni" in o takih frazah! Zato pa bila pametna so, resna, še preveč resna pisma ta! Ne, to gotovo ni nikakšen lahkoživček, ne veseljak, ki svet mu je plesišče, življenje pa zabava! Ne, trdo si mora kruha služiti njen znanec. Otožnost tiha in globoka bol je plavala nad vsakim takim listom. Najdaljše pisanje pa je današnje, najdaljše in nemara najglobočje! Brez nje ne more več živeti, piše. Ustvaril rad bi si ognjišče svoje... Oh, če že pisati ji zna tako lepo in modro, jasno, razborito — kako šele govoril bode ž njol
Tu, tam prikaže se šetalec kak
na gazi gladki in široki. Sneg
mu škriplje pod nogami. Črne vrane
kričijo v zraku in posedajo
po golih lipah in kostanjih lačne...
6:i
Sestanka ura je odbila davno.
Počasi stopa gor in dol po poti,
kjer sniti ž njo se ji obeta v pismu.
Ozira se, stiskaje roke v mufu ...
Zdaj! Tam prihaja on! Kajneda? Res je!
Podoba se ujema ž njim povsem,
celo v obleki. Oh, kako srce
trepeče v prsih ji! To on je — ženin!
Po dolgih brkih se drži mu ivje.
Zdaj šinil mu smehljaj je črez obraz,
smehljaj ljubezni, sreče in veselja ...
In ona stopi mu naproti prva,
saj zdi se ji, da on boječ nekako
se bliža... „Dobro jutro, Vladimir!"
pozdravi ga in seže mu v roko...
In on jo gleda, gleda jo molče ...
„Bog živi te!" ponavlja svoj pozdrav...
A on — molči pa se ji le smehlja...
„Kaj to pomeni? Nič ne govoriš?"
osupla vpraša ga, začudena . . .
A on pokaže le na usta svoja —
in strašni znak presune ji srce,
da vzkrikne in omahne: »Gluhonem!"...
In on stoji pred njo potrt, pobit... Ah, na obličju njenem žalostnem
64
tragedijo vso vidi svojo revež. In šele zdaj občuti vso bridkost življenja svojega in vso nesrečo! Ljubezen šele mu odprla je pogled v prepad, ki loči ga od drugih ljudi, prepad globoki, temni, večni, ki loči tudi ga od ljubice... Zakaj, zakaj je šel na rendez-vous!
Oči se mu odpro široko, divje
in usta zvija nekaj mu ko krč.
Zakričati, zatuliti bi hotel
v obupu silnem svojem — pa ne more
Gorje! Saj še povedati ne more
ji sam, kako neskončno je nesrečen!
Le nečloveški glas še prigrgra
iz ust mu nemih — in surovo sune
dekleta proč od sebe... Zblaznel je.
Hautvillerska legenda.
(1690.)
Kaj v starem kloštru Hautvillersu zgodilo se je danes, kaj? Iz celic plahi vro menihi. Po vseh hodnikih dirindaj!
V globoko klet teko očetje na vrat na nos od vseh stranij. Kako gneto se po stopnicah! Kaj pač tam doli se godi?
Odprta v klet so težka vrata. In patri vsujejo se v njo ... Tam sredi sodov velikanskih sedi na stolu — kdo je to?
Dom Perignon sedi zamišljen in temno gleda pred seboj. Večerno solnce skozi lino poslednji žar pošilja svoj.
66
Sedi dom Perignon, po prsih mu siva brada se vali; debelo steklenico v rokah izpraznjeno menih drži...
„Aha, napil se ga je starček, naš ljubi Perignon, seve! In to je tisto čarovništvo, ki zdaj ga vidite, hehe!"
„„Ne sodite me krivo, bratje!"" dom Perignon se oglasi, ko bi iz sanj se bil predramil. Beseda britka ga boli.
„„Odkar živim v Sampanji lepi, odkar sem klošterski kletar, kaj takega ni pripetilo zares se meni še nikdar!
„„Ker trta žlahtna  nam  rodila je preveč sladkega soku, natočil nekaj v steklenice bil letošnjega sem moštu.
„„Ko danes tu pokusim vino — iz steklenice kakor top zamašek poči mi pred nosom pa šine pod visoki strop!
67
„„In vino v živih belih penah iz steklenice vrelo je in sikalo je kakor kača, kipelo in šumelo je!
„„Hoho!  To gledal sem debelo demonsko šalo pred seboj! Predrzno kapalo je vince že na častiti habit moj...
„„Ni to li vražje čarovništvo? Ustrašil bil sem se zares! Sam satan, naših duš sovražnik, ima tu svoje kremplje vmes!
„„Pa ko izpil peneče vino sem, ki šumelo je na dan, zazibal kmalu me peklenšček v svoj grešni je, opojni san ...
„„Oj, bratje, to so bile sanje! Hudičkov drobnih sto in sto je plesalo okoli mene tako zabavno in lepo!
„„In plezali so mi po ramah, poredno se smejali mi, z rožički trkali me v trebuh pa nos so ščegetali mi!
68
„„In zdaj — naj tudi to povem vam? v zbor mladih nagih je deklet se škratov spremenila truma .. . In jaz med ženskami ujet!
„„Oh, bratje, to bil šele ples je, hehot vesel je bil in smeh! Za brado vlekle so me sivo . . . Pa saj povedati je greh!
„ »Objemala so me dekleta, poljubovala me celo ... Kaj vse sem trpel v teh skušnjavah, povedati vam je težko!
„„Kar med plesalkami zagledam, na zadnje še — o, kak pogled! — nekdanjo ljubico Rozino, grizeto iz dijaških let!. ..
„„„Se veš, kako sva se ljubila v Parizu lepem svoje dni?""" mi reče dekle pa s kazalcem mi drobnim svojim zapreti. . .
„„In molil sem ... In sanj sem grešnih se iznebiti trudil se . . . O sveti Benedikt, pomagaj!.. . Prekrižal sem se — zbudil se .. .""
Poslušajo menihi, kar jim pripoveduje brat kletar, pa glave majejo učene, češ, to je kaj sumljiva stvar!
Pa reče sam opat: „Ne dvomim, moj ljubi sin, dom Perignon, da v klet se vtihotapil našo zares peklenski je kujon.
„0 naš sovražnik, satan zlobni, to, bratje, čarovnik je zvit! Gotovo v vsaki steklenici nepridiprav je črni skrit!
„Vse ven iz steklenic zamaške! Po vrsti vse odprimo jih! Hudiča, ki jih je začaral, nocoj osvobodimo jih!
„Tako preženemo skušnjavca
prekanjenega iz kleti
in pa iz kloštra temeljito!
Kako predlog se moj vam zdi?"
„„Smrt satanu, smrt!"" vsi menihi pobožni kličejo naglas; najbolj grmi v globoki kleti očeta Perignona bas ...
70
Hej, to letijo v zrak zamaški iz steklenic: pok, pok, pok, pok! Z zamaški vred bežati mora hudobni satan pod obok.
In teklo vince je šumeče, kipelo je iz steklenic; menihi pa so pili, pili do polnoči ga svetlih lic.
71
Ribniška čarovnica.
Iz zapiskov grajskega pisarja. (1701.)
I.
V imenu Očeta in Sina in Duha presvetega. Amen! . . . No, zdaj pa lahko pripišem spet kroniki novo poglavje. Urezal zato sem si novo pero.
Marija Devica! Vse svoje življenje poklekal sem rad pred tvoj sveti oltar jaz Rajnik Joannes  Baptista pobožni, jaz ribniški sodni  grajščinski pisar.
Zato pa Ti vodi pero mi okorno z usmiljeno svojo in modro rokoj, da novi in prezanimivi dogodek na listih teh dobro opišem nocoj!
Natančno opišem v tej kroniki stari, kar videl te dni in doživel sem sam; ker kakor zdaj tu-le pred sabo na mizi vse živo in sveže še v glavi imam.
72
In v časih, ko Rajnik Baptista ponižni že davno pepel bo in prah siromak, prebiral to knjigo še marsikateri bržčas bo krščanski slovit učenjak.
In čital potomec bo, kakšno je imel hudič svoje dni velikansko oblast in koliko duš je bil tudi med nami ta bognasvaruj ujel v skrivno si past.
In pričal bo dnevnik moj poznim rodovom, kak žalostne smrti umrje kristjan, ki s satanom sklene zavezo v življenju in služi le njemu, pregreham udan.
11.
Aprilski čemeren, oblačen je dan.
Na Ribniškem gradu dvor sodni je zbran.
Sedijo sodniki pri mizi zeleni,
asesorji modri,  pravični, učeni.
O, sami pobožni, krščanski možje,
ki bije na pravem jim mestu srce.
Pred mizo vsa v solzah stoji čarovnica
Marina Cešarkova, mlada ženica.
In jaz, ki ta dan sem sam sodni pisar,
jo gledam in smili se revna mi stvar.
73
Biriči privlekli so baš jo iz ječe, in ženska od samega straha trepeče. In grda ni! Bel ima, čeden obraz. Života prikupnega, črnih je las. Prav všeč mi vsa njena je zdrava postava. Ce gledam jo, pa me obhaja skušnjava. Najlepše so njene otožne oči, ki jok jih obupni zaliva, kali.
Pa dvigne cesarski sodnik se krvavi pa reče ji doktor Kočevar in pravi: „Marina Cešarkova! Ali je res, da v zanjke ujel te peklenski je bes? Si res čarovnica? Povej po pravici! Ne taji ničesar! Povej po resnici!"
MARINA  CEŠARKOVA.
Jaz čarovnica?! To je laž! Kdo laže tak na moj rovaš? Čevljarja Janeza sem žena, devet let sem že omožena. Poštena jaz tržanka sem! Kaj hočete? Kristjanka sem! Saj rada molim, k maši hodim, otroke svoje v cerkev vodim. Nedeljo, praznik posvečujem in postim se, izpovedujem.
74

In za Veliko noč in za advent prejemam sveti resni zakrament. Zakaj ste dali me ujeti, gospod sodnik, in me zapreti? Nekriva danes tu stojim, obsodbe jaz se ne bojim! In to-le suha je resnica: Prisegam — nisem čarovnica! Ce sem, naj vzame me hudič! Saj ne bojim se ga prav nič!
Dr. KOČEVAR.
Marina Cešarek, ne taji nikar! Priznaj! Kaj zagovor tvoj meni je mar! Saj vemo, da vsaka zločin svoj taji; seveda, ker satan tako jo uči! Zakaj hudodelniki vselej tajijo? I, no, ker pravične se kazni bojijo! Pa božji namestnik, sam papež, da, da, izdali so pismo vsem škofom sveta, da res v čarovništva zločine peklenske hudič zapeljuje z zvijačami ženske! Kar v rimski častiti tej buli stoji, to vendar resnica je! Dvomiti ni! Kaj misliš, da papež se Inocenc moti?! Kdor ne bi verjel mu, na krivi je poti!
75
Zato pa ves svet mrgoli čarovnic.
Zapomni si: To je resnica resnic!
Kaj torej ti, ženska, tajiti pomaga?
Vsi vemo, da v službi si črnega vraga!
Da, da! Zatajila si vero, Boga
in varala svojega tudi moža.
Hudiču prisegla si večno zvestobo,
uganjala ž njim čarovniško grdobo!
Ko druge ti tudi mu vdala si se,
gonila se ž njim, ž njim spečala si se,
odkar si v pregrešni hudičevi službi!
Kar vešče v njegovi uganjate družbi,
povedati javno me tukaj je sram.
Sodnik sem! Otroke in ženo imam.
Priznaj, da si res čarovnica, čimpreje!
Ce zdaj ne priznaš, pa priznaš nam pozneje!
MARINA  ČEŠARKOVA.
Priznam naj, da je laž resnica?! Bog ve, da nisem čarovnica! Kar zlobni lažejo jeziki, to že dokaz vam je, sodniki ?!
Dr. KOČEVAR.
Ker nočeš priznati zločina mi rada, prisilim te, kakor je sodna navada!
76
V  imenu cesarja: V mučilnico ž njo! Tam vešči Marini se usta odpro.
III. In spet sem urezal si novo pero, ker staro mi praskalo že je grdo. Useknil sem tudi voščeno si svečo, že precej zaspano pred mano brlečo. Pač malo ljudi še po gradu bedi. Zdaj v kroniko zadnje napišem strani. In vabim te s sabo, krščanski čitatelj, pa bodi sovražnik mi ali prijatelj, da spremljaš vsaj v duhu kronista sedaj v polnočni tihoti v najgroznejši kraj! Nikar ne preplaši se preveč, ne splaši!
V  grajščinski sva ječi, v mučilnici naši! Skoz line pomladni ozira se dan.
Ves sodni zbor grajski zdaj tukaj je zbran. In doktor Kočevar pomigne z desnico — biriči prijeli so brž čarovnico Marino Cešarkovo .. . Kaj se godi ? Objokana vešča pred nami stoji. Do nagega ravnokar revo so slekli, na klop so mučilno možje jo privlekli, ko Eva, privezana, gola leži. Sodniki upirajo vanjo oči... Glej, kakor ciganki lasje razpleteni
77
po prsih kipečih se spuščajo ženi.
Res, lepo to njeno je belo telo!
Kaj čuda, če vrag se zagledal je v njo!
Se meni je všeč, če sem tudi oženjen
kristjan, pa le gledam jo kakor priklenjen.
Saj vem, da nagoto je gledati greh —
pa satan norčuje iz nas se že vseh...
„Priznavaš?" jo praša krvavi sodnik... »Priznaj, pa oteta si!" pravi sodnik.
Zaman! Čarovnica še noče priznati, in rajša trpi in se noče udati. Se huje mučilni navijejo stroj... Marina vzdihuje, kriči, da je joj.
Dr. KOČEVAR.
»Priznaj — pa mučitev v trenotku ustavim! Priznaj — pa trpljenja bo konec, ti pravim!"
MARINA  ČEŠARKOVA.
Trpinčenje ustavite? Tako, sodniki, pravite?
Dr. KOČEVAR.
Kar pravim, je sveto in kakor pribito! Opraščam te muk za priznanje odkrito!
78
MARINA  ČEŠARKOVA.
Trpeti nimam več moči... Kako me vsaka kost boli!... No, pa naj bode laž — resnica! Priznavam, da sem čarovnica!
Dr. KOČEVAR.
No, vidiš, priznala zločin si zdaj svoj!
Dovolj! Natezalni ustavite stroj!
O, hvala Bogu za odkrito resnico!
Biriči, oblecite spet čarovnico!...
In zdaj nam povej, ne sramuj se kar nič,
kako, kdaj ujel te je v zanke hudič?
MARINA  ČEŠARKOVA.
Pred osmimi je bilo leti...
Na žegnanju sem tam v Smarjeti
vam bila vroč nedeljski dan.
Oh, skoro vsa dolenjska stran
je bila tam in je molila,
po službi božji pa je pila
in plesala, se veselila.
Po litanijah tudi jaz
šla v krčmo sem za kratek čas.
Z menoj je šla Sibačnik Ana,
ki lani bila je sežgana,
79
pa Neža Rus, ki z Ano vred ostavila je grešni svet kot čarovnica na grmadi na sredi Ribnice spomladi. ..
Popivale smo do mraku. Ni nam mudilo se domu. Kako bi pač se nam mudilo, ko dobro nam se je godilo! Hej, godci so nam piskali, prepevali so, vriskali mladeniči in tudi starci, vmes žvenketali so kozarci. ..
Pa pravi Neža Rus: „Veš, kaj, Marina, ti odkrijem zdaj na tej cerkveni veselici ? Midve sva z Ano — čarovnici! Ne boj se! Ko spoznaš skrivnost, uživala boš vso sladkost življenja! Zdaj šele na sveti veselo bode ti živeti!..." „„Res je, kar pravi Neža, res! Verjemi!"" pošepeče vmes mi na uho Sibačnik Ana smehljaje se, napol pijana . . . „„Ce hočeš veseliti se,
80
Marina, in navžiti se najlepše še nocoj zabave, pa pojdi z nama do dobrave samotne! Poučiva te in v veščo posvetiva te!""
In šla sem ž njima hočem-nočem. Vsaj videti, sem rekla, hočem, je H resnica ali laž, kar od družic sem cula baš...
Noč padla je že davno jasna, obsuta z zvezdami prekrasna, in mesec je sijal z nebes. Prispele v gost smo bukov les, kjer dve sta križali se poti v samotnem, gluhem koti. In skoro bilo me je strah... Pa smo posedle v mehki mah, vse tri polegle v mehko travo . .. Družici pa sta že nad glavo skrivnostno godrnjali mi, molili, šepetali mi pa delali sta križe, kraže, nerazumljive meni vraže ... In mažo sta pokazali mi pa namazali
81
ž njo po podplatih, po dlaneh na rokah, nogah me obeh ...
„Sedaj si pa zaznamovana, začarana!" mi reče Ana Sibačnikova . . . „Kar na Klek zdaj poletiš črez dol in breg na metli z nama čaroviti na shod ponočni čudoviti!"
In kar zajahale vse tri smo metle svoje . .. Hihihi, letele naglo smo po zraku med jato netopirjev, sov ko roj duhov
črez hribe in doline v mraku, da sapo mi jemal je beg... In priletele smo na Klek!
Gospod sodnik! Na tej višavi vam bila glava je pri glavi. Vse gnetlo se je čarovnic in čarovnikov, tujih lic in dobro znanih mi od blizo ... Na trati tam za dolgo mizo pa kraljeval je satan sam —
od tiste dobe ga poznam —,
predsedoval je zletu, shodu.
Vse klanjalo se je gospodu
in poglavarju vseh vragov.
Brez repa sedel, brez rogov
v vsem svojem vam je dostojanstvu
in v vsem peklenskem veličanstvu
pa kimal nam je vsem z glavoj,
pozdravljal milostno z rokoj
nas je, čestilke nove svoje
in pa čestilcev starih roje ...
Ko Luciferja tak motrim
in vanj zamaknjena stojim,
me zgrabi nekdo. Ta trenutek
klečala sem — o, kak občutek! —
pred satanom tam vpričo vseh
na tleh!
In morala sem zatajiti
Boga in vero, obljubiti
zvestobo večno mu takoj,
priseči z levo mu rokoj,
da njega bom poslej molila,
do smrti njemu le služila.
Po smrti moji pa, seve,
po dušo mojo priti sme ...
Prisegši mu, pod mizo skrito
poljubila sem mu — kopito!
83
Ko vstanem in odhajam proč od mize, koga vam gredoč tam srečam v gneči? Oh, Lamuta, kaplana! Groza! Ta minuta mi je še zdaj v spomina dnu! Kaplan Lamut je tudi tu! Pobožni mašnik, jaz sem priča, na Kleku molil je — hudiča!
No, kaj pa naj vam še povem,
gospod sodnik? Saj res! Potem
razvila nam se je zabava —
pa kakšna! Kleška vsa planjava
je zašumela. Pili smo
in jedli, peli, vpili smo
in ukali in se vrteli
in plesali smo vsi veseli!
To bil je ples, ponočni ples,
peklenski ples je bil zares!
A godli so nam sami škrati,
kosmati, črni in rogati!
Bil dirindaj je razuzdan.
Z menoj je plesal fant neznan.
Vso noč sem nora ž njim divjala,
nazadnje sem se mu udala ...
Ah, v greh zapeljal me je grd
plesalec moj, mlad, kosmat črt...
84
Kako sem s Kleka se vrnila, ne pomnim nič več, tisto noč. Doma sem zjutraj se zbudila in čutila sem tujo moč, ki v mrežo me ujela je ... Ah, glava me bolela je ...
Od tistih dob pa sem vesela na Klek še večkrat poletela po noči sama naskrivaj, zabavat se na vražji kraj. ..
In čarati  sem dobro znala! Kedar nevihta  privihrala je strašna, črna kakor vrag, pa dvignila sem se v oblak in delala sem v zraku točo, vam klas in lat uničujočo . .. Letečo me črez hrib in plan srečaval cesto je kaplan Lamut, ki tudi je v oblaku rad kuhal svojo točo v zraku . . . In včasi sem začarala ljudem, da so namah zboleli, od urokov hudo trpeli. Pa kaj za to sem marala!...
85
Priznala sem, kar ste želeli
in kar ste zvedeti hoteli!
In to je vse! Nič več ne vem.
Zdaj ječo zapustiti smem ?
Kaj ne, sodnik, zdaj lahko grem
domov k otrokom svojim? Toži
se mi po njih in pa po moži...
Dr. KOČEVAR.
Priznala si vse,  kar sem hotel, sodniji!
No,  hvala Bogu  in Devici Mariji!
Vsi vemo sedaj, da si vešča zares.
Zatorej naj sklenem krvavi proces!
V imenu zapovedi božje, cerkvene,
ki vsakega grešnika strogo zadene,
v imenu cesarske posvetne postave,
na trdni podlagi razprave,
po jasnih dokazih vse te preiskave,
v imenu pravice,
v imenu resnice
obsojam to ribniško veščo slovečo,
Marino Cešarkovo danes na smrt —
in ž njo vred obsojen je tudi sam črt —
na smrt na grmado gorečo!
Se to-le dostavljam krvavi sodnik,
da predno biriči jo vržejo v plamen,
86
naj glavo odrobi ji z mečem krvnik! Razsodba, obsodba je sklenjena. Amen!
IV.
Nad Ribnico jutro razpenja se majsko in solnce smehlja se črez goro in plan, a temno je v kroniki zadnje poglavje in žalostna knjige poslednja je stran.
Na trgu je ribniškem vpričo sodnikov zgorela grmada visoka do tal.. . Marina Cešarek na njej je zgorela. In jaz sem to videl, saj zraven sem stal!
In prah in pepel je sedaj čarovnica... Oh, kakšna nesrečna in grozna to smrt! Glej, ljubi čitatelj, tako-le umira, ki v zanke peklenske ujame ga črt!
In ker je v življenju častila hudiča Marina Cešarkova zvesto tako, na metli zdaj duša zletela je njena naravnost v dno pekla namesto v nebo.
Zahvala iskrena ti, oče nebeški, da nisem tak grešnik ko drugi ljudje, da nisem te žalil ko vešča Marina. . . Pošteno in verno je moje srce!
87
Že gasne na mizi mi sveča voščena in davno že spava ves Ribniški grad... Odlagam pero. Res je pozna že ura. V imenu naj božjem jaz tudi grem spat!
Le v sanjah po noči nikar me ne straši, Marina Cešarkova, veš! Bog ne daj!   -Lahko potem spaval bom, dokler bom živel. Po smrti pa prišel rad v sveti bi raj.
88
Kongres na Araratu.
Na vrhu Ararata.   Jasna, mesečna noč.    V krojru sedijo:
Buddha, Jezus in Mohamed, vtopljeni v orientalsko
molčanje.
BUDDHA.
No, to je torej prvi naš kongres! Kaj ne, originalen je zares!
JEZUS.
Originalen pa! Saj mi trije sestali nismo bili se dosle.
MOHAMED.
In pa na tem visokem Araratu! Shod torej dvakrat zanimiv je hkratu. Pa naj kdo reče, da smo zaostali, da nimamo modernega duha! Mi tudi s časom smo napredovali! To priča pač kongres nocojšnji ta!
89
BUDDHA. Žal, vidim, da nas ni še zbranih vseh!
JEZUS.
Tako je vselej na kongresih teh! Netočnost je človeški stari greh! Kje Mozes, Zarathustra se mudita?
MOHAMED.
Saj res! Kolega stara in slovita! Obljubila sta priti, pa jih ni! In kmalu bode, mislim, polnoči!
BUDDHA.
Na Ararat ni ravno lahka pot! Kdo ve, kod hodita nocoj še, kod! Človeka razne srečajo zapreke ... Visoke gore in globoke reke ... Ni šala potovati po tujini!
JEZUS.
No, sicer pa smo mi trije v večini. Zatorej naj otvori se kongres!
MOHAMED. Pokaj bi dalje čakali, saj res!
90

BUDDHA.
Soglašam z vama. Kdo g-a naj otvori in kdo naj predseduje na tej gori?
MOHAMED.
Predlagam tebe, Jezus! Ti si bog. Po božje te časti ves zemski krog. Največjo torej ti imaš oblast.
BUDDHA. Da, ti doseg-el si najvišjo čast!
JEZUS.
Rad vajino sprejemam poklonitev, odklanjam vajino pa izvolitev. Ti, Buddha, si učil že pred menoj nad petsto let! Ti predseduj nocoj!
MOHAMED.
Tako je, Buddha! Ti si najstarejši, in jaz sem, kakor vesta, najpoznejši.
BUDDHA.
No, želji vajini ne ugovarjam.
Kongres nocojšni torej zdaj otvarjam .. .
Na vrh Ararata prideta zdaj Mozes in Zarathustra. Raz-poklonivši se z navzočnimi, sedeta tiho vsak na svoje mesto.
91
BUDDHA (nadaljuje). Vsem dobro pač nam znano je, pokaj prispeli smo na ta visoki kraj. Ko moja Ganga spremenljiv je čas. On neprenehoma vali valove, pretaka iz eonov se v vekove — in svet spreminja s časom svoj obraz. Spreminja vse se, kar na svetu biva. Ustvarja Brahma — in podira Siva . . . Spreminjajo nazori se in misli. Kar včeraj med ljudmi je bilo v čisli, pozabljeno je danes, zastarelo je že in jutri se je preživelo ... Povsod le tok, pretok brz, neprestan. Ko Ganga čas vali se v ocean. A večnih niti ni nikjer bogov, ker večna, stanovitna je le snov. Če torej uk, ki ga je širil Buddho, se spremenil je v času — je H čudo? Nikari na življenju ne lepeti, nikari po užitkih hrepeneti! — tako sem pridigal — vse to je greh, ki duh drži nam v suženjskih vezeh. Popolnost svojo človek le doseže, če s svetom in življenjem se razveže, in če osebnost več ne utelesi v materiji se in pregrešnem mesi.
92
Ko vrže s sebe duh vso snov in tvar, tedaj sam svoj je človek gospodar, njegovo odrešenje je končano — in blažen preselil se je v nirvano...
Tako učil sem. In današnje dni ?
Moj nauk Indov več ne veseli.
Bolj ljubijo življenje ko popreje,
uživajo preradi ga brez meje.
Ta svet jim je, se zdi mi, glavna stvar.
Brezželjnost in nirvana — kaj jim mar!
Zato pa smo nocoj se tu sestali,
da skupaj resno bi premišljevali
o verah svojih, kak spreminjajo
tako se hitro in izginjajo .. .
To vprašanje se zdi mi imenitno
ter na kongresu našem poglavitno!
Razgovor je otvorjen. Stavite
predloge svoje zdaj! Kaj pravite ?
JEZUS. Ah, ljuba duša, indski modrijan, kaj jaz naj rečem ?! Vidim, da zaman na križ sem svoje dni se dal razpet! Ljubezen sem oznanjal, altruizem — a danes vlada črt in egoizem! Ravna se li po moji veri svet? — Sovraštvo vlada zemljo in sebičnost
93
in srca je zastrupila krivičnost...
Učil moliti v duhu sem boga —
a svet zaslepljeni še malikuje,
strastem pregrešnim dan na dan žrtvuje
vsa hrepenenja svojega srca ...
Moj bog je dobri oče vseh ljudij —
in kaj z očetom mojim se godi?
Moj oče in jaz sam sva zdaj blago,
ki naju za bleščeče se zlato
prodajejo kristjani po svetiščih
ko lakomni trgovci po sejmiščih!
Bogu edini tempelj je srce —
a danes, vidim, gradijo ljudje
palače mu ponosne in hramove ...
Kaj duhu mar za zidane domove!
Ne veseli po svetu me pogled.
Saj ni nikoli me razumel svet.
In zdi se mi, da stari farizeji
čimdalje so ošabnejši, smeleji.
Ta svet ni vreden, da sem iz nebes
ponižal na nocojšnji se kongres!
MOHAMED.
Preroka prečastita, dovolita, da tudi jaz se oglasim! Slovita ver vajinih že torej peša moč ter gine iz palač že in iz koč —
94
nam tožita ogorčena oba.
Pa kdo je kriv? Ne vidva li sama?
Poznala li zares sta kdaj ljudi,
prirodo njihovo, njih živo kri?
In preučila sta zares do dna
vse tajnosti človeškega srca?
In poglobila sta se li kedaj
v človeški pravi, živi mi značaj?
Popolni človek vajin je asket
zakrknjeni, ki ves prezira svet;
čudak je, ki nagone zatajuje
in ki življenje mrzi, zaničuje.
Oba učila sta negacijo
ljubezni ženske, resignacijo ...
Zatirala v ljudeh moštvo sta pravo
in pridigala gnili mir in spravo . . .
Ponižni suženj, ta je vama vzor,
ki radi batin se ne pritožuje,
ki moli zanj, kdor mu v obličje pljuje ...
Učila sta duševni samomor 1 ...
Ej, previsoko sta pač letala,
svet drugi, boljši sta obetala
človeku, ki prenaša vse življenje
na ramah težki jarem svoj, trpljenje ...
In zdaj se čudita, če naše dni tak nauk vajin gine in bledi?
95
Zakaj ? Ker človek vajin ni bil pravi naturni človek, živi človek, zdravi!
Moj človek pa ni duh kak iz neba!
Ne, on realna stvar je iz mesa!
Ni angelj, ki pred božjim tronom moli,
ki nikdar ne živi po svoji volji.
O, ne! O, ne! Ta živi človek moj
razum ima svoboden v glavi svoj.
In misliti, želeti in hoteti —
to po človeško pravi se živeti!
Moj človek vajin ni! Ej, živa kri
pretaka se po žilah mu vse dni.
Življenje ljubi človek moj goreče,
uživa rad iz čase ga kipeče.
Uživati življenja vsako slast
človeku prirojena to je strast.
Moj živi človek hrepeni po časti,
po moči, po ugledu, po oblasti.
On hoče razprostirati lakti
med svojimi sobrati, med ljudmi;
veljave on si hoče pridobiti.
Ne samo ljubiti iz dna srca,
sovražiti, črteti tudi zna.
Pretepati se hoče in boriti,
sovražnika premagati, pobiti.
Z ljubeznijo ljubezen rad poplača,
prijatelju prijateljstvo povrača; pogumno zanj junak žrtvuje se, nad izdajalcem pa maščuje se ...
A vajin mir in vajin zemski raj ? Kdaj pa nastopi ta med nami, kdaj? Ko v srcih vse potihnejo strasti, kedar po žilah zledeni nam kri; kedar odloži človek meč in bran — to vašega miru bo vzorni dan ? Ta mir le konec vsega je življenja! To le pomeni, da zdaj svet se jenja .. . To le človeštva žalostna je smrt! Pogrnita črez svet mrtvaški prt!
Ne bitje brez soku, ne kak mrtvak — moj človek pravi, živi je junak! In takega sem imel pred očmi, ko islam sem razširjal svoje dni. O, takemu človeku pa seveda še ne zadošča lepa le beseda! Zato, ko šel učit sem nauk svoj, zagrabil sem za meč pa planil v boj. Kdaj bil uspeh brez boja je mogoč? Ta svet spoštuje le oblast in moč. Sovercem klical sem: Bojujte se, za Allahovo čast vojskujte se!
7
97
Sam ljubil sem življenje, ljubil boj — in boj je neizprosen islam moj...
MOZES. Po mojem mnenju vrhu Ararata brezplodna bila vaša je debata. Poslušal mirno vas sem vse doslej — in zdaj smo vsi prav tamkaj, ko poprej! Zapovedi mi bil je dal Jehova na gori Sinajski na tablah dveh. A prašajo li Judje v naših dneh, kaj točna sveta želja je njegova in kaj veleva božji jim ukaz? Ah, spremenila, žal, je svoj obraz že davno tudi moja stara vera — katera druga pa ga ni, katera? Zdaj vemo, kar smo vedeli že prej, da vse spreminja se na zemlji tej. Kongres resnico to le potrjuje, čeprav jo enoglasno obžaluje ... In kdaj, vas vprašam, snidemo se spet?
BUDDHA. Kdaj? Jaz predlagal bi: črez tisoč let!
JEZUS. Črez tisoč let? No, meni tudi prav. Poprej ni treba priti sem z višav ...
98
MOHAMED.
Se strinjam z vami, da na tej višini vsaj v eni točki bili bi edini!
ZARATHUSTRA.
Crez tisoč let! Soglašam se s predlogom. Za svet ta doba dolga je — pred bogom in proti večnosti je to le hip, trenutek je očij, srca je vtrip. Crez tisoč let boj bo li že končan, ki z Ormuzdom ga bije Ahriman ? Ne vem ... Pa to vam za gotovo vem, da Ahriman podleže v boju tem. Umiče se hudobni, črni mrak, umira solnca in svetlobe vrag. In moja vera v luč črez tisoč let močnejša bo na svetu ko popred! Ta krasna vera v solnce se tedaj že v veličasten razžari sijaj! Saj ogenj, ki sem ga zanetil, sveti, nikoli več ne preneha goreti. Crez tisoč let — in moj nastopi čas, in s solnčno vero svojo zmagam jaz! (Razidejo se.)
7»
99

Giordano Bruno.
(19. febr. 1600.)
Gori grmada, že gori pod mano ... Ah, kmalu, kmalu, boš pepel, Giordano!
Namestnik Kristov, triumfuj! Poglej, za tvoj gorim častiti jubilej!
Že liže noge mi rudeči plamen ... Končano, vse končano! Amen, amen ...
Kaj gledaš, papež, me? In kaj tvoj dvor ozira se sovražno k meni gor?
Ah, kardinalov je pri glavi glava
pa škofov in menihov ... Slava, slava,
pobožni, sveti vam možje! Res sram me je, saj grešnik sem med vami sam!
Lepo rejeni in rudečelični, trebušni ste, prelati vi odlični!
100
A jaz izhujšan tu stojim in suh,
od ječ in postov le še kost in duh!
O, kak sijaj! Kako se vam ornati na solncu svetijo srebrni, zlati!
Vi kralji, knezi, bodi vam vsa čast, ki bog na zemlji daje vam oblast
črez nas! Vi naši modri ste sodniki, vi naši ste očetje in vodniki!.. .
Tak velik praznik danes! Jubilej tvoj, Sveti Oče! Jaz pa v halji tej
beraški in zločinski moram stati!
Pred vami pač se moram sramovati!. ..
Oh, dobro ljudstvo rimsko, tudi ti si prišlo past na meni si oči ?!
Le glejte danes, romarji nešteti, kako gori heretik tu prokleti!
Zvonovi rimski vi z visokih lin, zvonite, ko gori Nolanski sin!
Saj na grmadi smrt sem res zaslužil! Pokaj pa svet z nevero sem okužil!
Cuj, papež Klement, še poslednji čas, ta strašni čas povem ti naj v obraz:
Nikoli nisem bil jaz licemerec!
Res krivoverec sem, pa ne brezverec!
Res ne verujem v tvojega boga!
Moj bog in tvoj — bogova to sta dva!
Oj, v večjega boga moj duh veruje in v lepšega!... Glej, že leti, vzdiguje
na orlovih perutih se odtod
v vsemir neskončni... Čudovita pot!
Leti moj duh, leti... Ne vidi kraja nikjer, ne konca svetu! ... Kak napaja
s krasotami vesoljstva se okrog! Vesoljnost moj je veličastni bog!
Prirode svete jasno veličanstvo,
glej, tebe molim! Ti si mi božanstvo!
Priroda bog — in bog priroda ti! Oboje eno! Vmes ničesar ni!...
Ta svetla solnca! Kdo jih naj prešteje? Letim med njimi — in nikjer ni meje!
In kamor se ozrem — svetov nebroj vrti se, suče, bliska pred menoj,
nad mano, pod menoj po svojih večnih zakonih stalnih in neoporečnih ...
Ker brez začetka, večna je prasnov skrivnostnih, neizmernih teh svetov!
In večna je, ki v njih živi, prasila, pramoč, ki ni nikdar se porodila;
zato nikoli ne izgine mi
in ne ugasne in ne mine mi!
Zato ni misel moja ne zgubi se! Z menoj vred danes ne upepeli se!
Ze vidim čas s preroškimi očmi... Verujem v te bodoče krasne dni ...
Heretična je misel moja smela na svetu zopet vstala, oživela!
Svobodna hodi, brez strahu povsod . . . Odprt po zemlji širni ji je pot. ..
Pozdravljam te z grmade, zlata doba, ko zmagovita vlada že svetloba!
103
Zvonovi rimski, le zvonite dan, ki zre goreči ga menih Nolan!
Zvonite, le zvonite!... Solnce vzhaja! Svobode novo jutro se poraja!
Peter Arbues.
(17. sept. 1485.)
Pride trkat na nebeška vrata inkvizitor Peter Arbues: „Odpri, sveti Peter, odpri hitro! Truden sem od dolge poti, res!"
Ključ zaškriplje težki — in na pragu plešasti prikaže se vratar, mane z desno si oči zaspane ... Skvaril mu siesto je barbar.
„„Kdo si?"" vpraša tujca malomarno... Koliko jih vidi dan na dan sitnežev, ki silijo v nebesa! Posel starčku zdi se že neslan.. .
„„Kdo si, kaj si? S čim bi bil zaslužil, kakor misliš, naš si sveti raj? Brž povej mi, predno ti otvorim ta-le zlata vrata na stežaj!""
105
„Peter Arbues sem,  mašnik španski! Torquemadov bil sem pomočnik. Krivoverce sem sežigal žive. Torej vidiš, da sem res svetnik!
»Takšnega še nimaš notri, Peter, kakršen sem jaz, to ti povem! Dvajset tisoč sem sežgal jih živih ... Ali vstopiti zato zdaj smem?"
„„Kaj sežigal si tam doli, praviš? Ne zameri, malko sem že gluh! Star sem že in od prepiha tu-le tudi mi opešal že je sluh . . .
Kaj sežigal si, moj ljubi Spanec?..."" „Kaj ? Ljudi, heretične ljudi! Žive krivoverce sem sežigal na grmadah vse življenja dni!
„Dvajset tisoč sem sežgal jih, slišiš? No, zato zaslužim sveti raj! Vse za večjo božjo čast sežgal sem krivoverce!... Ali slišiš zdaj ?"
„„Slišim, slišim!"" pravi sveti Peter in zamišljen gleda v tla na prag, praska se po tilniku v zadregi, reče Spancu: „„Ti si res junak!
106
„„Zive torej si ljudi sežigal... Izvanreden, hm, slučaj je tvoj... Veš, poprašat grem poprej gospodo ... Tu počakaj! Vrnem se takoj!""
Kmalu se povrne sveti Peter iz nebes ... „„Cuj, Jezus, moj gospod, rekel mi je, da ti žlahtni Spanec prav gotovo svoj zgrešil si pot!
„„Ker sežigal si na zemlji doli z veliko gorečnostjo ljudi, ker te torej, rekli so mi v raju, ogenj prav posebno veseli:
„„Pojdi, Arbues, naravnost v pekel! Noč in dan tam kuri satan sam. Tukaj zate bilo bi prehladno ... V pekel, Spanec! Zate raj je tam!""
Odstavljeni bog.
Noč pada na pragozd, pomladna noč. Zamorci pa se zbirajo v dolini, otožne pesmi pevajoč gredoč, pred svojim starim bogom v mesečini.
Ob robu jezera stoji malik leseni njihov pisani, preslavni. Na strmo skalo so ta božji lik postavili pradedje v dobi davni.
Pošasten, spačen je njegov obraz, s prestola grozovito bog reži se na svoje vernike v polnočni čas. Se smeje li tako, al pa srdi se ?
Cimdalje več se gnete jih ljudij, poldivjih nagih črncev po dobravi.. . Zaupno zro v malika jim oči stoječega pred njimi na višavi.
108
In mesec sveti z jasnega neba pa po telesih črnih se leskeče. Pragozd šumi. Piš vleče tam z gora. Valove jezero vali peneče ...
In zdaj pa zdaj začuje se odmev zategel, jak s tajinstveno grozoto . .. Nekje v daljavi tam rujove lev, on sam ponočno ruši še tihoto ...
Pa pred malika žrec in poglavar
postavi mladi se in kodroglavi,
po množici ozre se gospodar
pa z važnim in ponosnim glasom pravi:
»Možje, rojaki! Sešli smo nocoj se zopet na čestitev in molitev; bogii prinesli svojemu s seboj darov smo za udano mu daritev.
„Pa prašam vas, je to li pravi bog, ki na visoki skali tu kraljuje ? Je vreden li, da daleč naokrog naš narod moli ga in mu žrtvuje?
„Je ganil li za nas že kdaj roko ta stari bog? Pomaga nam orati, sejati, žeti? Kaj? Kdo pomni to? Ne vidimo li zmerom tu ga stati?
109
Sel li naš bog kdaj z nami je na lov iskat divjačine za nas in hrane? Potil se z nami je skoz mrak gozdov pa taval lačen z nami črez poljane?
»Povejte mi, ima li kaj srca? Zakaj pusti, da žito nam uima uniči strašna s temnega neba? Ta bog se li zares za nas zanima?
„In kadar tare nas bolezen, kaj? Pristopi li k ležišču kdaj trpina, da bi ga zdravil, potolažil vsaj, ko dober oče rad obišče sina.
„In če nas divje trgajo zveri, če grizejo strupeni nas modrasi, naš bog nam na pomoč li prihiti, da smrti strašne deco svojo spasi?
„In če napade nas sovrag mejaš, če nas preganja in pobija, kolje, potegne li kdaj meč za nas bog naš? Gre z nami se borit na bojno polje ?
„Ce tujci pridejo odkdovekod lovit nas, vezat v sužnje nas okove, da ženejo na sejm nas daljno pot, da nas prodajo tamkaj za robove;
110
ko od gladu umiramo na tleh
v verigah in omagamo od žeje
v pekočem solncu, britko smrt v očeh,
naš bog li kdaj rešavat nas prispeje?
„Ah, mirno gleda s slepimi očmi, kako prodirajo hudiči beli z orožjem svojim k nam od vseh stranij, da bi čimprej nam domovino vzeli!
„Za naš obupni klic ta bog je gluh! Pa pravite, da on nas modro vlada?! Kaj? To je kakšen vsemogočen duh?! Kaj še, rojaki! To jo mrtva klada!
»Zasluži li pereli, stari štor, da narod naš ga moli, mu daruje? Ta kos lesa naj božji nam bo vzor ?! Kdo takega boga še potrebuje?
„Proč ž njim, proč ž njim, rojaki! Se nocoj, predlagam, naj slovesno se odstavi!?"... „„Proč ž njim!"" — kriči zamorcev jezni roj — „„s prestola naj v prepad se strmoglavi!""
„„„Prekucnimo ga, bratje! Hej, naprej! Saj gnil je le, za nas pa se ni ganil! Poiščimo boga si kje poslej, drugačnega, ki nas zares bo branil!"""
111
In sunili so starega boga
s skalovja črnci v jezero globoko ...
In hohotali so se iz srca,
ko voda je zapljuskala visoko ...
In odkorakali so v tiho noč brezbožniki domov pod nizke krove pa bojne pesmi peli so gredoč ter razpršili se na vse vetrove.
112
Savonarola.
(23. maja 1498.)
Na majskem solncu se leskeče Vatikan. In papež Aleksander Borgia gleda v dan pomladni skoz odprto okno, dan tak jasni, dišav in cvetja polni, dan prekrasni...
„Vanozza, ljubica, kje si? Poglej, kako smehlja nad Rimom sinje se nebo! Poglej, kako se najin širni vrt razcvita! Vse, vse je prerodila vesna zmagovita!
„Vanozza, ali ni tak solnčni vroči maj podoben prav oblasti papeževi — kaj ? Kdo kos je Aleksandru in njegovi moči? Kdo? Nihče! Samo bog, on vsemogoči!
„Postarala sva se, Vanozza, to je res. Pa sreča nama je sijala iz nebes. Lepo sva preskrbela vse otroke svoje. Kaj ne, srce je zadovoljno tudi tvoje?"
„„Da, ljubi Borgia, veseli se mi srce! Sinovi najini so vojvode trije, in jeden višji Škof je, rimski kardinal! Vsak sin dosegel svoj je cilj, svoj ideal...
„„In najina edina krasna in bogata hči je žena plemičeva, ki ga Rim časti . .. Lahko oba bi bila srečna kakor v raju, ko bi Savonarola ne napadal naju!
„„Oh, oh, pokore pridigar hudobni ta! Kako menih goreči ta te v prah tepta! Očita grehe ti, te javno zasmehuje in vso Florencijo, ves svet že nate ščuje!""
„Res je, Vanozza! Ta fanatični kristjan, Savonarola, mi je blatil Vatikan ... Poslej pa norca v kuti ni se mi več bati! Veš, danes živega ukazal sem sežgati!
„Pepel sedaj nasprotnik je najhujši moj!.." „„Zdaj mir pred njim bo imel sveti prestol tvoj!. „Kdo kos je Aleksandru in njegovi moči? Kdo ? Nihče, ljubica! Le bog sam vsemogoči!
114
Kilijan Najdenič.
Kako ste radovedni, vi ljudje! Vprašujete, kako mi je ime?
Ni li dovolj, da godem, vas zabavam? Pa naj se vam še zdaj izpovedavam?
Kdo sem, odkod sem, vprašate, doma? Preveč! Predolga vam je pesem ta!
Če daste še za vino, pa zapojem
in vam zagoslam o življenju svojem ...
Danilo se je . .. Loški mežnar Vid je prišel tisto jutro dan zvonit.
Pa kaj zagleda na kamnitem pragi ? Začudi se, prekriža mož se blagi:
Iz cunj se otrok smeje mu v obraz! Zavit v plenice tam sem ležal — jaz!
Nalijte mi še vina poln kozarec!... Pa vzame me v naročje dobri starec
pa nese me domov... „Na, baba, na ti za spomin dar božji živi ta!"
cerkovnik reče svoji ženi Mici... „Pred cerkvijo sem našel na stopnici
„zavoj ta čudni__Vedel pač je bog,
da nama zabil dati je otrok..."
Pa vzame žena me v naročje svoje pa vzdihne in zatarna in zapoje:
„Oh, ti črvič nedolžni, drobni moj! Ko mačko so zavrgli te nocoj!
»Brezvestna je, brezsrčna tvoja mati!
Kdo ve, kdo ve, kod tam okrog se klati!...
„Zdaj h krstu! Saj gotovo krščen ni!" In dali so pri krstu mi soli...
„No, kakšno pa ime mu bomo dali?" Pa so s kaplanom se posvetovali. ..
Pa rekel mladi je gospod kaplan: „1, danes pač je sveti Kilijan!"
116
„„Pa naj bo Kilijan ime mu krstno!"" „Ime je novo!"... „„Lepo je, izvrstno!""
Tako vam bil sirota Kilijan izvirnega je greha zdaj opran.
„Pa kakšen naj mu damo še priimek?" kaplana vprašal boter je Ozimek.
„„Jaz mislim, ker je najden bil črvič, pa naj se fantek piše: „Najdenic!"" ...
Spet bode treba grlo namočiti! Eh, čisto se mi hoče posušiti...
Povest ne teče gladko več od rok.. . Po strunah lahko več ne šviga lok ...
Kje sem obstal? Aha!. .. No, jaz sem rasel in pa cerkovniku sem krave pasel.
Na goslih me učil je Hudolist igrati, mladi vaški organist.
Pa ko sem godel si na violino na paši in oziral se v dolino,
me cesto zabolelo je srce.. . Brez matere na svetu! O, gorje!
117
Ničvrednica je sicer, vendar mati! Ah, moram, moram si jo poiskati!
Za materjo!... In tisti lepi dan izginil iz vasi je Kilijan.
O, kje je, kakšna pač je moja mati ?... Pa sem začel po svetu jo iskati...
Ah, morebiti zdaj se že kesa, da me zavrgla bila je ko psa.
Nemara misli pa, da sem poginil
na pragu bil, še predno dan je sinil...
Nenadoma rad stopil bi pred njo, predstavil se ji, stresel ji roko:
Češ, če ti prav je ali ni prav, mati, tvoj sin sem vendar! Nič se ti ni bati
zato, ker odložila si na prag
me bila! Glej, živim! Ni vzel me vrag!
To bi me gledala! Oh, ta trenutek kak pač imela bi oba občutek!
Prijatelji, za tak prizor, haha,
rad dal bi, sam ne vem, kaj — pest zlata 1
Nalijmo si ga čašo spet, nalijmo!
Kaj ne, to je življenje? Bratje, pijmo!...
Tako vam roma godec Najdenič
ko sin zgubljeni, ko brez gnezda tič...
Kdaj pride mati moja mi naproti ? ... Pa še ime mi moje je na poti!
„Hm, Kilijan? Res, čudno je ime!" „„Kaj? Najdenič?!"" se rogajo ljudje...
Kaj čem z imenom smešnim tem začeti ? Kaj drugega je „Kilijan" na sveti
ko godec potepuh al pa cigan?
Je li med vami tu kak — „Kilijan" ?
Kaj ne, da ni ga? Glejte, jaz pa nosim ime to let že štirideset, prosim!
Ah, ko nesreče znak na čelo vžgan mi je ta „Najdeničev Kilijan"!...
119

Dovolj vam je že pela violina. Nalijte za slovo mi čašo vina!
Za zdravje vaše! .. . Moram v daljni svet za materjo neznano iskat sled!
120
Turška balada.
(1908.)
V ječo je pogledal jutra svit, skozi mrežo svit zlat, tajnovit.
Paša se vzbudi, oči si mane
pa strmi na stene gole, znane ...
„Allah! Ali spet nov dan! Pokaj? Kaj pomaga solnčni mi sijaj?
„Rajši v mrak peklenski, gosti, črni ječo mojo, ves Stambul zagrni!
„In ti, Allah, mi pošiljaš dan ? Meni, ki tu živ sem pokopan?!
„Sultanu povedal sem resnico, in zato me vrgel je v temnico.
„Koliko že let sem tu zaprt? In odtod me reši sama smrt!
121
„Ta trinog na tronu stari, kruti! Ta razbojnik podivjani, ljuti!..."
Paša vstane... Kaj je to — ta šum tam pod oknom zunaj?... Cuj, ta hrum!
Ali Bospor buta ob bregove? Morje se zaganja ob zidove?
Paša gleda ... Sinja morska plan mirna je pred njim ... Najlepši dan ...
Cuj! Pred vrati slišijo se kriki! Bržčas prišli ponj so že krvniki...
Ključ zaškriplje. Dver odprl zapah je železno ... Paša gleda plah ...
„„Zivela svoboda zlata naša! Tudi ti si zdaj svoboden, paša!
„„Hej, udal se je despot, trinog! Moč izvil mu narod je iz rok!
„„Vsi svobodni! Ena smo družina! Živela svobodna domovina!
122
„„Ti med prvimi si bil razvil prapor naš in zanj si se boril!
„„Slišiš, kak grmijo tam topovi? Lepši čas oznanjajo nam novil""
„Moj to dan je! Grmi, zmage grom! Z vami, bratje, delat grem za dom!"
123
Nesmrtnost.
(Indska legenda.)
Pa rekel kraljevič Kalama je očetu:
„Veličanstvo! Dobri, zlati oče moj!
Srce ne da miru mi več. Jaz grem po svetu ...
Daj na pot neznano blagoslov mi svoj!"
„„Kam hočeš, sinko moj, kam? Romati v tujino mika te, mladenič neizkušeni ? Pokaj ? In hočeš zapustiti mene starčka in družino? Veš li, če povrneš se domov še kdaj?""
„Nesmrtnosti grem iskat, oče! Če jo najdem, pa povrnem k tebi srečen se domov črez sedem let. A če ne najdem je" in zajdem, nikdar več ne pridem ti pod rojstni krov!"
In seže mladi kraljevič v roko očetu, odpotuje sam na daljno tujo pot. Nesmrtnosti gre iskat po širokem svetu. Kje jo najde? Kod za njo naj hodi, kod?
124
Po cesti roma kraljevič... In kaj zagleda ? V zemlji do pasu vkopan stoji fakir, prikazen žalostna, polmrtva, suha, bleda, in z obličja možu sije bridek mir.
„Pokaj tako se pokoriš, puščavnik sveti? Kaj stojiš ob cesti, brat nesrečni moj?" „„Pokaj ? Če češ nesmrtno tudi ti živeti, pa še ti tako, popotnik, z mano stoj!""
Nesmrtnost! To je? Res? Kalama ga posluša pa zakoplje se ob javni cesti tam. Posnemati soseda z resno voljo skuša. Po fakirsko začne se postiti sam.
Valijo mimo se po poti karavane. Kraljevič Kalama do pasu zasut bori se za nesmrtnost svojo in ne gane se, čeprav mu boj s prirodo trd je, krut.
Za dnevom dan pokore grozne mu preteče. Luna se na nebu trikrat pomladi. In kraljevič-fakir se razsrdi in reče: „Norec je, kdor živ tu zakopan stoji!
„Bedak je, kdor nesmrtnost hotel bi doseči s samomorom! Da, bedak, ne modrijan!" In kraljevič uide brž fakirski ječi in odroma dalje v svet še tisti dan.
125
Pa sreča četo oboroženih vojakov, ki korakajo veseli v ljuti boj... »Mladenič! Ako miče slava te junakov, pojdi z nami! Jaz sem sam vrhovni voj!
„ln kadar dokončana vojska bo krvava, z lovorjem ovenča nas zmagalce dom! Nesmrtnost čaka te in čaka večna slava! Pojdi z nami, korenjak, med bojni grom!"
Nesmrtnost! O, beseda omamljiva, sveta! Kakor klic se zdi Kalami iz nebes... Nesmrtnost spet se mu ponuja in obeta! Ves navdušen plane zanjo v bojni ples.
Najhrabrejši med vsemi kraljevič bori se. Kakor lev napada in preganja noč in dan sovražne vrste. Ne umiče, ne boji se, dokler ni nasprotnik zadnji pokončan.
Kako slavijo ga zmagalca in heroja!
O, kako teko naproti mu ljudje!
Kako pozdravlja množica ga zdaj brez broja!
Kak od ust do ust njegovo gre ime!
..Pozdravljen, kraljevič, pozdravljen! Tvoje delo večno jel Nesmrtno tvoje je ime! V analah domovine večno bo živelo! Cas ne zbriše slavne zmage tvoje dne!"
126
Kalama sliši, kaj hvaležno ljudstvo pravi. Vidi svoj triumf pa ga do dna srca je sram in sam pri sebi smeje se tej slavi, svojega junaštva britko se kesa ...
„0, ta prevara! Zašel s pravega sem pota! Za ime prelival torej tam sem kri ? Da bi ime mi ne umrlo ?! Kaka zmota! Ah, zato pobil sem toliko ljudij!
„Ne, ne! Jaz sam, jaz sam nesmrtno čem živeti! Ni dovolj, če ne umrje mi ime! Osebe moje bistvo — to ne sme umreti! Pravo to nesmrtnost — kje jo najdem, kje?"
Pristudi kraljeviču se triumf junaški, ki slavi ga ž njim za zmago plitvi svet. In mahoma ostavi tabor svoj vojaški, ideala svojega gre dalje iskat spet.
Potuje, tava križem po neznanem kraju, roma kraljevič po svetu noč in dan. Priroma k sveti Gangi. Sredi palm ko v raju sprejme ga pod streho svojo star brahman.
Učen, pobožen mož Kalamov je gostitelj. Iz življenja in iz knjig veliko ve. Pa pogovarjata učenec in učitelj o modrosti se, pod palmami sede.
127
Zamišljena oba tako vsak dan sedita, o nesmrtnosti se pomenkavata. Beseda prenektera pade duhovita, ko problem globoki razvozlavata.
In mimo njiju teče sveta Ganga tiha, in nad njima palmov gosti gaj šumi pa niha listje svoje, kadar veter piha. Modrijanoma domača streže hči.
Brahmana starega to krasna hči je mlada. Na samoti se razvil ji je lepote cvet. Kako devica vidi kraljeviča rada! Na skrivaj srečava jima se pogled.
In teče mimo gaja, teče Ganga sveta. In za dnevom naglo teče mimo dan. In kraljevič ne ve, so meseci al leta, kar sprejel ga v hišo stari je brahman.
Čedalje bolj zamišljen je učenec mladi. Cesto se utrga mu besede vez. In zadovoljen si učitelj brado gladi: „Princ, napredek tvoj me veseli zares!"
»Pogrezaš se v modrosti tajne globočine! Kmalu, vidim, najdeš vrata v sveti hram ... Naprej! Resnica skoro ti zasine! Kaj nesmrtnost je, to zveš, moj sinko, sam!"
128
In Ganga tiha teče ... Modreca sedita v gaju palmovem in premišljujeta življenja vprašanja globoka, tajnovita tam pretresata jih, in rešujeta ...
Čedalje bolj raztresen je učenec mladi
med razgovori... In tisti lepi dan
sedi sam v gaju palmovem, si sivo brado gladi
žalosten, obupan stari modrijan.
Odšel je kraljevič po noči brez slovesa 1 L njim ušla edinica je, lepa hči! Brahman sedi zamišljen ... O, kako pretresa ga usode vdar! Kako ga to boli!
Zaman ozira starec se po Gange bregu in zaman za njima kliče na vso moč: „Kdo videl je zaljubljenca na drznem begu? Kdo ju srečal ? Nihče 1 Vzela ju je noč...
»Nesmrtnosti ta kraljevič po svetu išče?! Kaj še! Kaj še! Pustolovec je, slepar, ne modrijan! Ta svet mu je prijetno zabavišče! Le dekleta mlada lepa so mu mar!"
Nesrečni starec toži, palme pa šumijo nad kolibo. Sveta Ganga teče v ocean. Valovi časa nagli tudi se valijo ... Kraljevič prispel domov je tisti dan.
9
129
In z ženo in pa s sinčkom stopi v grad k očetu pa mu reče: „Veličanstvo, oče moj! Zaman potoval nisem po širokem svetu. Našel sem nesmrtnost, našel vzor sem svoj!
»Ljubezen je nesmrtnost! Druge ni nobene! To na potovanju našel sem skrivnost po zmotah dolgih sam. Ljubezen moje žene mi črez smrtnosti prepad je zlati most!
»Nesmrtnosti nikoli jeden ne doseže!
Vselej moreta dospeti le po dva
črez most, ki z bregom breg nasprotni, večni veže.
Najglobočji to misterij je sveta!
„Moj sin — ni živo li nadaljevanje mene? Sin moj — ni on jaz? Ni li on živi sad ljubezni moje in pa te-le moje žene? Ta sin dviga me v nesmrtnost črez prepad ..."
„„Ljubezen je nesmrtnost!" Stari kralj povzame sinove besede. Skliče ves svoj dvor pred tron. Kalamo tam poljubi in objame pa nagovori ministrov, boncev zbor:
„„Ljubezen je nesmrtnost! Slišite novico, ki prinesel nam jo je moj dragi sin? Le vtisnite sedaj veliko to resnico sebi in pa ljudstvu mojemu v spomin!
130
„ »Ljubezen je nesmrtnost! Brž po vsej očini naj razširi se o nauku veselem glas! Oznanjajte po vsej ga moji kraljevini! To današnji moj vam novi je ukaz!""
v«
131
Balada o gospodu sodniku.
»Vlačuga si? Že spet to noč prijel te stražnik je gredoč
„na ulici! Postajala si sama pa prodajala
„se raznim moškim za denar ... Eh, škoda te je, drobna stvar!
„Tako še mlada!... Lep obraz ... Pa zašla si na sklizko gaz,
„ki vodi te navzdol, v prepad, v pogubo in v moralni smrad...
„Zapreti moram te takoj, če res dajala spet nocoj
»pohujšanje si javno ... Fej! Si kriva ali ne? Povej!"
132
„„Da, kriva, kriva sem, gospod sodnik! Vem, kam me vodi pot...
„„Všeč vam moj lepi je obraz, gospod sodnik ?... O, zlati čas,
„„ko stregla sem v gostilni tam, še veste, brhka tudi vam?
„»Natakarica — kaj je to? Blago, ki gre iz rok v roko...
„„Tako svet misli, žalibog,
o nas ... Tak je življenja tok ...
„„Bila sem abotno dekle pa romala iz rok v roke...
„„Igrače smo, no kajpada ... In moški nimajo srca ...
„„ Dekleta smo jim le za noč, ob svitu vržejo nas proč...
„ »Svetnica nisem — to je res. .. A prvi, ki me pahnil v grez
„„je blatno, to ste bili vi, gospod sodniki To bil — si ti!
„„Haha! Še pomniš? ... Ne vprašuj!... Sodnik si zdaj — pa me kaznuj!""
134
Mesina.
(28. decembra 1908.)
Zemlja se trese, trepeče, bobni. ..
Morje šumi in buči in vali
divje črez trdne obrežne zidove
svoje peneče valove . ..
Groza in strah!
Maje in poka in ruši se v prah
s treskom in gromom,
z reskom, polomom
hiša kraj hiše ...
Padajo cerkve na kup in palače
kakor otročje igrače ...
Veter ko demon od nekod tam piše,
tuli orkan.
Svita se dan.
Krasna, ponosna Mesina,
danes si kamenja kup, razvalina! ...
Temno, svinčeno nebo
kakor ogromno ciklopsko oko
135
gleda z neskončne daljave,
gleda zaspano iz večne višave
pa se brezčutno ozira,
kaj se globoko pod njim tam podira...
Kje ste, ljudje?
Kje ste, meščani?
Vas je že vse dohitelo gorje?
Ali ušli mar pogubi ste kruti?
Pod razvalinami vsi pokopani,
mrtvi, podsuti,
s kamenjem, sipom pokriti
pa zadušeni, zmečkani, ubiti ? ...
Kaj je to ? ... Jok,
vpitje, ihtenje, vzdihavanje, stok
tu, tam pod zrušenim črnim zidovjem,
težkim tramovjem ...
„Na pomoč, na pomoč!"
skoz razrušitev, skoz noč
krik se razlega,
kakor bodalo v dno srca ti sega...
Sodnji je dan?
Slišiš zamolklo hropenje?
„Kdo nam prinese rešenje?
Vse je zaman ?" . ..
Groza!. .. Požar
iz podrtin zmagovit že se dviga,
136
kakor peklenski vladar
vse okrog vžiga ...
Glej, strahovita pošast
mesto dobiva že v svojo oblast!
Kakor sestradana zver se ozira
in že izteza jezike rudeče
svoje stotere goreče,
liže, požira
hiše, palače — kar more doseči.
Glad njen od ure do ure je večji...
Lačna že golta ljudi,
žive ljudi in mrliče ...
Vse se umiČe,
v divjem neredu pred njo in beži...
Cuj, kako ogenj praskeče! Švigajo iskre po mestu žareče. Dim se vali do neba. Konec sveta? Kaos, zmešnjava ...
Ljudstvo po ulicah tava.
Kakor strahovi,
v halje ponočne odeti duhovi
begajo skoro nagi,
z blaznimi zrejo očmi,
iščejo svojcev preplašeni,
137
čisto obupani vsi in prestrašeni.
Roke vam vijejo,
molijo, kolnejo, vpijejo:
„Bog vsemogočni, veliki naš Bog!
Ali ne vidiš še naše nesreče,
ki je ni večje?
Oče, usmili se svojih otrok!
Santa Madonna! Santa Madonna,
ozri na nas se z nebeškega trona!"
Kdo se prikaže sedaj kakor duh
sredi meščanov? Mož suh
v dolgi škrlatni sutani
kakor duhovnik obrit...
Zdaj je obstal kakor kip kamenit —
stari cerkovnik Giovanni
s plešo na glavi!
Gleda, posluša in blazen jim pravi:
„Kaj ? Boga kličete ?! Saj je zaman!
Bog je sam tudi ubit, pokopan!
Da, da, podsut je in mrtev!
Kajpak, potresa nocojšnjega žrtev
Kaj ne verjamete, ljubi meščani?
Jaz sakristan sem Giovanni!
Ah, katedrala
tudi podrla, sesula se je in razpala!
Vidite tam
božji naš hram?
Bil je ponos naši ljubi Mesini —
zdaj je kup kamenja, ves v razvalini!
Ves v podrtinah veliki oltar!
In tabernakelj podsut, razdejan,
marmorni naš tabernakelj! Kak kvar!
V zlati monštranci ubit, pokopan
Jezus je tudi! Z opeko zasut!
Gledam, poslušam ... Le nekaj minut
trajal peklenski je hrum . ..
Ah, pokopan je moj um
tam pod zidovjem,
tam pod tramovjem!
Kje sedaj moja je glava?
Ta ni več zdrava, ni prava!...
Kdo je kriv? Kdo je kriv? .. Etna, ti z dušo lokavo?
Ti čarovnica, ki kuhaš hudičevo lavo
v kotlu peklenskem? Mar ti pogubila
mesto si svoje cvetoče? Pokaj?
Ti si zločinstvo ostudno storila?
Ali pomagal ti morski je tam tolovaj,
Stromboli grozni in nepoboljšljivi?
Morda bil zraven je tudi tvoj brat, nihilist
napolitanski — kaj ne? — Iazzaron anarhist,
grešnik Vezuvij.. . Nemara pa krivi
vsi ste trije?
139
Kdo pač to ve!
Bodi vse skupaj vas sram!
Kakšno ime naj vam dam?
Ali je to kavalirstvo, junaštvo:
širiti smrt in pogubo, beraštvo ?...
Kaj pa, ljudje, tu stojite?
Pojdite rajši narazen!
Kaj na pomoč še kričite!
Stari Giovanni je blazen!
Blazen... V možganih tu nekaj mi kljuje,
nekaj za čelom mi kuje
huje in huje ...
Slišite ? Zopet grmi!
Zemlja se trese in votlo bobni...
Živi zdaj morajo v jame ljudje!
Kakšno gorje!
Ah, črez Mesino že smrt
beli razgrinja svoj prt" ...
140
Trubarjev grič.
(Narodna legenda.)
Poletni gasne nad Posavjem dan. Na grič se spušča mrak ko pajčolan.
Pastir Roban utrujen leže v travo, položi torbo si pod mlado glavo.
Vse tiho kroginkrog ... Tako je sam med ovcami, ki v gručah tu in tam
pašo se mirne ... Vsa molči dobrava. Pod njim počasi teče temna Sava.
In zdaj — nenadni kaj pomeni šum? Vse Črno ljudstva! Kakšen trušč in hrum!
Kje neki množica se je ta vzela? Odkod tak hipoma je prihitela?
In kaj so ? Romarji ? ... Pastir Roban ozira se ves zmešan in zaspan ...
141
Utihne vse ... Duhovnik se pojavi zdaj med ljudmi, na sredo se postavi
pa pridiguje ... Kak oblasten glas! Kako grmi njegov mogočni bas!
Obraz obroblja mu rujava brada ... Ko kladivo po nakovalu pada
beseda mu jeklena... Iz očij navdušenja mu ogenj plameni...
Duhovnik smeši, graja praznoverstvo, malikovalstvo, vraže, licemerstvo ...
Iz papeža celo norčuje se ... Čedalje bolj raztogotuje se ...
Kako posluša množica ga tiha! Pastir Roban na trati komaj diha.. .
Umolkne pridigar... „Poživi Bog te, Primož Trubar!" tisoč dvigne rok
se izmed romarjev in ga pozdravlja, časti ga s solznimi očmi, proslavlja:
„Hej, župnik loški! Kdo mu je enak? Kje blizu je še mašnik hraber tak ? ...
„„Ubijte krivoverca !"" nekdo reče . .. „„Na pekla dnu naj antikrist se peče!...""
„Kdo Trubarja nam tukaj sramoti? Polomimo nesramnežu kosti!
„Proč s papežnikoml"... Krik in vik, zmešnjava ... Pastirju se Robanu kroži glava...
Zdaj neki romar z nogo brcne vanj — Roban se prebudi iz čudnih sanj...
Domov požene ovce ... Premišljuje, kaj vas o holmu tem pripoveduje ...
Kjer bil zaspal je, Trubarjev je grič! Zato ga v sanjah mučil je hudič!...
„No, pa zakaj stoji zdaj križ na griču, če Trubar ta zapadel je hudiču?!"
Pastir se poprašuje sam gredoč pa žene ovce svoje... Pada noč.
143
Abd-ul-Hamid.
(28. aprila 1909.)
Ze petdeset reži topov
na rajski Jildizkiosk njegov.
Obkoljen je od vseh stranij... Kam naj premaganec beži?
Od svoje vojske je ujet. Zapustil ga že ves je svet.
Obupan je kalif, potrt.
Kaj ga sedaj še čaka ? Smrt ? ...
„Hej, straža, kje si ? ... Ni je več!... Pa se nasloni ob svoj meč
in se ozira nem ... Ves dvor nocojšnji vzel mu je upor.
Le harem, mladih poln nevest, poln krasnih žen, mu je še zvest...
144
In glej, najlepša vseh deklet, ko bele rože v popju cvet,
Cerkeska mlada, priskaklja, poklekne naga tja na tla
pred sultana, obe roke ovije mu krog nog ihte
pa reče: „Silni gospodar!
Kaj res ti nismo nič več mar?!
»Pozabil sladke si slasti, pozabil dni si in noči,
„ki jih med nami si užil,
ko si iz čaš ljubezen pil ? ...
»Mogočni sultan! Glad, glad, glad je vdrl v tvoj harem, nas poklat!
„Daj kruha, kruha nam, vladar mogočni, če smo ti še mar!..."
„„Kaj? Kruha?! Saj ga nimam sam! Haha! Kako naj vam ga dam?!
„„Zaman me prosiš za pomoč! Sam lačen sem berač!... Proč, proč
In sune jo ko podivjan cvetočo odalisko v stran
pa gleda zmešan v tla, potrt, ko bil obsojen bi na smrt.
Sedi zamišljenih očij ... Poslanstvo že pred njim stoji.
Smel, trd govornikov je glas, ko reče sultanu v obraz:
»Napočil je osvete dan! Odstavljen si, kalif-tiran!
„Več nisi vreden, da vladar bi nam bil in nam gospodar!
„Na tronu kradel si, despot! Redil te narodov je pot!
»Mastil si se, naš kruh si žrl, v zahvalo žive si nas drl!
„In stiskal nas si in moril in našo kri, ti zver, si pil!
„Odslej naš sultan nisi več! Izroči nam krvavi meč!
146
»Grmenje slišiš tam topov? Izvoljen gospodar je nov!
„Po naši volji nas vladar, ki sreča ljudstva bo mu mar!
„A ti zločinec, naš krvnik, zdaj suženj naš si in jetnik!
„To kišmet tvoj je strašni zdaj! Proklet si nam na vekomaj!"
10»
147
Li in bog zdravja.
(Kitajska legenda.)
Prišel k boncem starim Li je mladi, prišel v tempelj slavni, tisočletni. Sredi gaja tik nad sinjim morjem dvigala se je pagoda s streho porcelansko pisano v oblake. Pod platano senčnato pred vhodom so sedeli bonci tam pobožni, vsi v oblekah svilenih častitih. Stopi Li pred svečenike stare pa jim reče žalosten in jezen:
„Po denar sem prišel, ki ga znosil bil sem vam te dni, možje pobožni, za darove, ki jih žrtvovali ste maliku svojemu v svetišču! Tisočake sem vam znosil, bonci, premoženje sem zapravil svoje — pa zaman! Nič bog vaš ni pomagal! Oh, umrla mi je golobica,
148
ljubica mi danes je umrla, oh, nevesta moja rožnolica! Bila mi je solnce, bila sreča, bila vse mi je v življenju mojem! Pa napadel jo je zmaj hudobni, pa napadla mi jo je bolezen. In ukradla mi jo smrt je kruta. Pa sem nosil dan na dan denarja vam v svetišče, da ste žrtvovali in molili pred malikom zdravja. Ali bog mi ni pomagal! Dajte zdaj nazaj mi, bonci, tisočake, ki sem vam jih znosil za bolnico! Varal me je bog in osleparil! A če mi ne vrnete denarja, pojdem tožit vašega malika!"
„„Bogokletnik drzni! Kaj si rekel?!
Pazi, da ne pogubi za to te
jezni bog, še predno ga zatožiš!""
Stali so pred Lijem stari bonci, ko srditi purmani pretili mu z rokami velimi in divje gledali so vanj ko čarovniki in nazadnje obrnili hrbte svoje mu pa hitro se poskrili
149
v templju starem. Li je samo videl,
kak po plečih mahale so kite
dolge boncem. In nato odišel
je naravnost v mesto k mandarinu,
k mandarinu, modremu sodniku.
In poslušal mandarin je Lija,
mirno sedel je za svojo mizo,
gledal resno je uradnik strogi,
držal se za čelo je z levico,
a desnico z dolgimi nohtovi
je položil predse in premišljal...
Ko je končal Li svoj dolgi govor,
mandarin po vratu se popraska
pa mu reče Liju: „SmeI si, sinko!
Smel si, to je res, in pa predrzen!
Dolgo let že sodim tukaj, vidiš,
dolgo, dolgo let že nadomeščam
v tej provinci svojega cesarja,
pa do danes nisem še doživel,
da boga bi prišel kdo bil tožit.
Ne zanikam, da se ti zgodila
je krivica, toda, sinko dragi,
kdo naj prička,   pravda se z bogovi!?
Glej, zakonik ta-le naš debeli!
Tisoč let že šteje. Tisoč let že
sodijo po njem sodniki naši,
ali v knjigi ni nikjer postave,
150
po kateri bilo bi mogoče
kaznovati kakega malika.
Pomilujem te in obžalujem,
da pomoči ti zares ne morem.
V tvoji pravdi nisem kompetenten!
Ako poti ne bojiš se daljne,
pojdi v Peking pred ministra! Morda
on razsodi tvojo pravdo z bogom.
Kar bi mogel ti še svetovati,
to je, da se spraviš z bogom tistim!
Osvetljivi, sinko, so bogovi!""
„„Nikdar se ne spravim,   ne  pomirim!
Ako še na svetu je pravica,
tisti bog, ki me je osleparil,
mora biti kaznovan, obsojen!
Pred ministra pojdem zdaj ga tožit!""
Sedem dnij je romal Li od doma, romal je črez gore in doline, črez široke reke je potoval in naposled je priromal v Peking. Karavane je srečaval v mestu, ki so vile se po prašnih cestah, toda Li ni videl nič življenja, ki šumelo tam je mimo njega, nego šel je ves zamišljen dalje
151
po neskončnih ulicah naravnost je korakal s tožbo svojo v glavi in dospel je srečno pred ministra.
„Ti si torej Li!" — minister reče —
„tisti Li, ki pravda se z bogovi!
Iz Nankina daljnega si prišel.
Slišal sem o čudni tožbi tvoji.
Mandarin, ki te je zaslišaval,
že sporočil mi je vse natanko.
Trda pojde, ljubi sinko, trda!
Bone učen že čaka tukaj, vidiš,
ki malika bode zagovarjal.
Ta gospod je najmodrejši v mestu.
Veš, najboljše bilo bi za tebe,
da umakneš tožbo! Pogoriš mi,
pogoriš mi v pravdi! Jaz bojim se...
Toda Li ni hotel odnehati.
„Ne bojim se" — reče — „boncev vaših
pa naj bodo še tako učeni!
Tožbo svojo sem premislil dobro.
Govoriti hočem čisto kratko!"
„„Torej začni, sinko, toda pomni:
Dragocena res je ruda zlata,
čas pa reč na svetu je najdražja!""
In odkašljal si je Li pogumni
in preprosto je tako govoril:
„Bila mi je solnce, bila sreča
je edina golobica moja!
Oh, kako sem ljubil svoje dekle
z vročo dušo, s srcem plamenečim!
Pa napadla mi jo je bolezen,
pa jo mučil mi je zmaj hudobni!
Pa sem tekal v tempelj k bogu zdravja
pa poklekal tam sem pred malika
pa sem molil, prosil ga s solzami,
da mi reši golobico mojo.
Pa sem prosil bonce svečenike,
roke vil sem, plakal sem pred njimi...
Pa so rekli bonci mi v svetišču,
da usliši bog molitev mojo,
če prinašam žrtev mu! Prinašal
žrtev rad sem boncem. Žrtvovali
so maliku dan na dan v svetišču.
Tisočake sem potrošil zlate,
premoženje sem zapravil svoje ...
Bog jemal je pač od mene žrtev,
ljubice pa ni ozdravil sladke;
smrt odnesla mi jo je pod zemljo ...
Če je bog, bi lahko bil ozdravil
mi dekleta, saj se imeniti,
da je zdravja bog mogočni, slavni!
153
Saj ima svoj tempelj, svoje bonce! Če pa bog ni,  in če mi ni mogel prošnje moje izpolniti nujne, no zakaj pa je jemal od mene, siromaka žrtev dragocenih! ? Jasno je, da me je osleparil! Hočem torej, da se bog obsodi in kaznuje se ko hudodelnik! Tudi bonce naj zadene kazen, ker sedaj mi nočejo vrniti tisočakov, ki sem jim jih znosil!"
Molk nastal je po dvorani svetli. Globok vtisk napravil bil je govor Lijev kratki, logični in jasni . . . Sam minister mu je prikimaval in poslušal ga do konca pazno.
In sedaj se dvigne bone učeni, na ministrov se migljaj postavi pred tožnika Lija, da bi branil in malika zagovarjal javno. In govoril strašno je učeno, pa neumno! Sipal je citate, ki prepisal bil jih je iz bukev tisočletnih, pred tožnika Lija. Kakor v parni kopeli potil se
154
zagovornik je boga sleparja, toda govor bončev ni prepričal ne ministra, ne tožnika Lija. Ko na iglah sedel je minister, bone predolgo mu je že blebetal. Končno vstane in tako razsodi čudno pravdo vpričo vseh navzočnih: „Jaz, minister svetlega cesarja, danes tukaj sam sem se prepričal, da malik je zdravja res prevaril, osleparil in pa opeharil siromaka Lija! Ukazujem, da za kazen vrže se iz templja in da sune v morje se globoko! A sokrivcem boncem naj naloži naš cesarski rabelj kar pred templjem vsakemu po petindvajset gorkih! Tempelj naj pa brž ko brž proda se kar na javni dražbi. Iz skupička naj povrne Liju se izguba!"
Pravljica o koscu.
v
Kosit gre stari Korošak na loko, ko se dela mrak,
za klajo kravi . . . Gre s kosoj na rami tiho pod goroj.
Pa v travo koso zasadi. Zamahne pa kosi, kosi.
Kosi ko hlapec mladolet, in trava pada v dolgo red.
In sključen, razkoračen tam premice se po loki sam.
Pa skloni se in postoji pa brusi koso, da zveni,
zveni in poje skozi mrak . . . „Ho!" se začudi Korošak . . .
156
Izza planine tisti hip prisvetil je debeli ščip.
Glej, starka s kosoj tam stoji, oddaleč ga motri z očmi.
Korakov je pred njim devet. Kak baba grd ima pogled! . . .
„Ho! Kdo si, starka bela, tam? Pravico tu imam jaz sam!
„To moj je travnik, baba, veš! Poberi s koso se! Ne greš?"
Pa starka zmerom še stoji in kočarja motri z očmi.
Pa vzame v roko brus . . . Hoho! In brusi koso . . . „No, kako?
„Saj pravim, to je travnik moj! In jaz kosil bom tod nocoj!
„Kdo si?"... „„Smrt!"" reče mu v obraz... „„Ti travo — tebe, tebe jaz!""
In mrtev zgrudi Korošak se stari v travo, siromak.
157
Boštjanov mlin.
(Narodna pravljica.)
V Prokletem grabnu, sred pečin, stoji Boštjanov stari mlin
napol razsut in razdejan zapuščen v gozdu dan na dan.
Brez strehe, gologlav, stoji. Kolo nič več se ne vrti.
Segnil je žleb in ves razpal. In kakor bi se sramoval
ga potok, mimo teče plah
v dolino. Menda ga je strah . . .
Pa kadar pade temna noč — o, noč ima pa svojo moč!
Boštjanov mlin spet oživi. Kolo se trhlo zavrti.
158
Vrti perelo se kolo
in mlin ropoče spet močno.
In stari mlinar — glej ga, glej! — Boštjan se vzbuja obsorej
pa siplje, siplje žita v grod, da kaplje mu po čelu pot.
In melje, melje spet Boštjan, zamišljen melje in zaspan.
Pa vmes zahaja stat na prag pa kliče, vpije: „To je vrag,
„kako po smrti pokorim se, koliko že let trpim!
„Greh stiska mi, teži srce ...
Le k meni, k meni v mlin, ljudje!
„In kogar osleparil sem, prevaril, opeharil sem,
»premalo moke sem mu dal, povem vam, zdaj mi res je žal!
»Povrnem vsem pošteno zdaj! Rad prišel bi že v sveti raj!
159
„Na, tebi moke mernik, na! In tebi, sosed, vračam dva!
„In tebi tri in tebi tri!..." In mlinar vabi v mlin ljudi...
Pa ni nikogar... In zaman se vzbuja vsako noč Boštjan.
Zaman tam straši stari mlin
v Prokletem grabnu sred pečin.
160
Bajka o smreki.
Pristopil k smreki je drvar
pa seka deblo... Vdar na vdar...
Po tihem gozdu se razlega od vdarov jek. V srce ti sega.
Sekira ostra se iskri na solncu, kadar zasadi
se v sočno deblo. Stoče smreka in joče, ko drvar jo seka.
Vsa, vsa trepeče do vršin, hudo trpi do korenin.
In poje v jasni dan sekira, a smreka že od ran umira.
Do mozga čuti, do srca orožje krutega moža.
Bolijo vdarci jo, skelijo ... Iveri pa od nje letijo
na vse strani, ko mah na mah drvar jo mladi seka ... Ah!
In kadarkoli mož zamahne, od bolečine smreka vzdahne.
Pa razkorači se drvar, da ji zada poslednji vdar.
In z vso močjo sekira vseka — in nagne se mogočna smreka.
In s treskom, rezkom zavali po tleh se, mrtva obleži. ..
Drvar jo gleda, truden vzdiše in vroči pot si s čela briše.
Kraj smreke leže v mehki mah ... Kak glas je to, otožen, plah?
Ko ženska nekdo blizu stoče in tarna, toži, skoro joče:
»Zakaj, brezsrčni si drvar, posekal me, ubogo stvar!
162
„Kako sem rasla ti vesela! Kako sem rada ti živela!
„Kako sem pila dan in noč iz tal sokov življensko moč!
„In žarke solnčne iz višave sem pila žgoče vase, zdrave.
»Živela srečna sem, a zdaj: zdravstvujte, zemlja, solnce, gaj!
„Sedaj sem mrtva, mrtva, mrtva! Sekire sem morilne žrtva!
„Pa kaj, brezčutni ti drvar, smrt žalostna je moja mar!"
Vineta.
(Pravljica.)
Zakajena koča ribiška ob morju. Daleč se ozira z brega po obzorju.
Ko jeklena plošča sinji Balt leži in večerno solnce še nad njim žari.
Ribiči sedijo v krogu in kadijo pipe in o morju svojem govorijo...
„Kaj pa tebi, Knut, je? Nič ne govoriš? Kam si se zamislil? Ves večer molčiš!"
Zgane se za mizo Knut bradati stari: „Kam sem se zamislil — ali vam je mari?
„ Čudovite videl danes sem reči!
Kaj pod morjem našim pač se vse godi!"
„„Hej, povej, povej nam, Knut, kar si doživel! Ti pač veš veliko, saj si že osivel!
164
„„Rad te bo poslušal vsakdo izmed nas! Solnce pada v morje... Zdaj je pisan čas!""
Novo Knut prižge si pipico in pravi: »Peljal bil na morje v čolnu sem se davi.
„Le streljaj za mano bila je obal. Morje tiho, mirno, čisto ko kristal.
„Obstojim, da vržem mrežo v globočino — kaj zagledam zdajci doli pod gladino!
„Mesto, celo mesto videl sem na dnu! Bil sem presenečen, vzhičen od čaru!
»Gledam... Cisto blizu, ko na moji dlani vam stojijo hiše, pravi velikani,
„polrazsute, cele, krasne hiše tam ... In med njimi mnog se dviga božji hram.
»Marmorni stebrovi, beli kakor novi, zidani, visoki, pisani stolpovi!
»Ulice pa ravne, tlakovane vmes!
In vse to pod morjem! Kakšen čuden bes!
»Gledam ... Kaj zagledam ? Pisano vrvenje vidim zdaj po mestu! Kakšno to življenje!
165
„Voz za vozom teka, guga se, drdra po širokah cestah, trgih, poln blaga.
„Tod sprevod slovesen se po mestu vije in onod ponosne švigajo kočije!
„In gospoda mestna kakšna v njih sedi! V žametu in svili, v zlatu se blešči.
„ Gledam...   In na konjih iskrih, črnih, belih dirjajo jahači mladi v skokih smelih.
„In po parkih vidim ženske krasnih lic, bujnorasle, vitke, lepše od cvetlic.
„In sedaj — kaj slišim? Da, to so zvonovi! Kak srebrnočisti angeljski zvokovi!
„V templje speje ljudstvo s svečeniki vred, žrtvovat bogovom, svete pesmi pet.
„In Peruna molit vsi gredo v svetišče, Svetovitu klanjat se gredo v molišče.
»Gledam in poslušam ... Sam ne vem, kako čas mi je pretekel... Vražja reč je to!"
„„Pa kako se zove mesto to?""... „Vineta! Prišla je usoda nanjo vam prokleta.
166
»Morje je požrlo jo v pradavnih dneh. Bil jo je okužil skoz in skozi greh.
„Lakomnost, nesloga in zavist, bahaštvo, razuzdanost gola, črt in samopaštvo
»vrgli so Vineto v morja temno dno. Bog jo je udaril s strašno bil roko.
»Učenjak mi danes to je slaven pravil, ko sem ga na cesti bil gredoč ustavil.
„Pa le enkrat v letu, na veliko noč, vidi se Vineta ... Carovita moč
„jo za hip pokaže... Jaz sem bil tak srečen... Druge dni pokriva mrak jo v morju večen..."
Ribič je utihnil... V koči vse molči. In pred pragom morje baltijsko šumi.
In šumi in peni morje se zeleno
nad Vineto krasno, davno potopljeno.
167
Francisco Ferrer.
(Ustreljen dne 13. oktobra 1909. v Barceloni.)
I.
In počilo je desetero pušk namah —
in padel je, zadet od zrn svinčenih, v prah.
Siv dim se vlači po umazanem dvorišču, a on leži ustreljen, vznak na tleh... Vse tiho, pusto kroginkrog ko na grobišču ... In on leži krvav tam, smrt v očeh ...
In solnce sije nanj, življenja polno sije z visokega azurnojasnega neba, no njemu v prsih srce več ne bije, rudeča kri kipi iž njega, vre, curlja...
„Francisco Ferrer!" — pravi častnik —
„zdaj si mrtev! Tako kaznuje se na svetu puntar vsak! Predrznež, nepokornosti si svoje žrtev! Ne boš več hujskal ljudstva, siromak!
168
„Zahvaljen bodi Bog, zahvaljena Madonna!" — V nožnico vtakne svetlo sabljo oficir — „Kdor proti cerkvi se bori, zanj ni pardona! Oteta zdaj je domovina! Zdaj bo mir!"
„„Haha!""  na stolpu montjuiškem zagrohoče s hripavim grlom se stoleten moder vran: „„Bedaki! Samo glavo ste ubili! Ni mogoče ubiti njenih misli! Vaš je trud zaman!
„„V možganih milijonov dalje še živijo ideje, ki umrl je zanje mučenik! In milijonov srca zanje plamenijo — pa naj ubije jih, če more, vaš krvnik!
„„Fej vam! Saj drugega ne znate ko moriti, trinogi vi pobožni! Tisočkrat vam fej!. .."" In vzdignil s stolpa stari vran se je srditi pa zletel je s perutmi črnimi naprej.
II. (V Pragi, na Zofinu dne 9. septembra 1907.)
Se vidim te... V sijajni smo dvorani... Pri glavi glava... Kdo nas vse pozna, ki v znamenju svobodne misli zbrani smo danes tu od vseh vetrov sveta!
169
Še vidim pred seboj te ... Ponosito ko grand duha med množico stojiš... Lep črnook mož z gesto ognjevito o domovini svoji govoriš ...
In domovina tvoja daljna, krasna pričarana nam vstaja pred očmi... Čedalje bolj je živa, bolj je jasna podoba gor, dolin, rek, mest, vasij. ..
In ljudstvo tvoje vidimo... Ze rase pred nami novi, pestri španski svet... Senjore se smehljajo črnolase izza pahljač nam mlade ... Kak pogled!
In zdaj — po krasni tvoji domovini je legel mrak, zavel je smrtni dih ... Ni solnca več in v črni tej temini le bikoborec vlada in menih . ..
In praviš nam v besedi svoji vneti, kako boriš se zoper mrak in noč, da solnce se prikaže in razsveti ti domovino do najzadnjih koč . . .
Tako še vidim, slišim te... V dvorani
zdaj ploskanja se vzdignil je vihar ...
Ti veš, da vsi črtimo mrak, s teboj vred zbrani,
in ljubimo le solnca svetli žar! . ..
170
A tu med nami, v misli zatopljena, sedeva Španka krasna isti čas, posluša Soledad te, tvoja žena, in solze tečejo ji črez obraz.
171

Basni in parabole

Hrast in prase.
Dviga se v dobravi hrast. Močno deblo, zdrava rast.
V zemlje matere globine razprostira korenine
kakor sto železnih nog na široko kroginkrog.
In košato svojo glavo vzpenja smelo hrast v višavo
ko pogumen, čil junak.
Kdo mu v gozdu je enak ? ...
Prikobaca črno prase, da z želodom se napase.
Voha z rilcem tam okrog majhne glave, tenkih nog.
175
Hrusta želod, kruli, cvili, da se lačno hrastu smili.
In naposled za slovo
se nasloni k deblu — o! —
pa s trebuhom počoha se blatno in smrdljivo prase.
„Na-til"  — reče — „za spomin, hrast debeli, par ščetin!
„In na kljub ti in v zasmeh ti še drug sled pustim  na tleh ti 1"
Reče hrast: „Le hodi past, prase, se na mojo last
„pa počenjaj, kar ti drago! Puščaj svojo tu nesnago!
„Kdaj kaj drugega je tak znal ščetinasti divjak! ?
„Kak bi mogel razjeziti tvoj me rilec neumiti
„in razžaliti kako?! Kdo ti naj verjame to?
176
„A1 ne vidi svet razlike med menoj, teboj velike?
„Moja ni trpela čast:
Ti si prase — jaz sem hrast!"
12
177
Garibaldi in kužek.
Zdaj gorje ti, Garibaldi! Bliža se poslednji hip! V prah se zruši zdaj tvoj krasni bronasti visoki kip!
Ali bliža se nevihta? Strela vdari iz neba pa razkolje te, podere zdajinzdaj z višin na tla?
Ali prišel je sovražnik v Rim, vandalski kak divjak, da poruši v slepem gnevu tudi tvoj pomnik, junak?
Ali papež sam iznova je z uspehom te proklel, ker cerkveno si državo in pa Rim mu nekdaj vzel?
178
Ne grozi ti niti strela, ne Vandal, ne Vatikan — hujši, hujši se ti bliža tam z napadom velikan!
Glej, ta velikan opasni kužek gizdav je in suh, psiček mlad, nadut in smešen, z blatnim gobcem potepuh.
Zdaj gorje ti, Garibaldi! Proti tebi že hiti... Vzdigne nogo pa podstavek ti granitni — poškropi...
12»
179
Slon in komar.
Pred palačo maharadže se ustavil slon je beli, beli Ali imenitni, da ponese gospodarja v džungle goste, tajnovite na predrzni lov na tigre.
Pa stoji pred pragom Ali,
beli Ali z zlatim sedlom,
z baldahinom dragocenim
osedlan in čaka mirno,
da popne se maharadža
z lovci mu na hrbet krepki...
„Glejte, glejte ga komarja!" —
kulijev se par oglasi,
ki so stali polunagi
okrog slona in zijali
v Alija na trgu grajskem —
180
„glejte, hlapci, tam pri repu kak brenči komarček siten slonu, dolgo že ga zbada, draži ga in nadleguje! Ne bojite se, vodniki, da se slon vam Ali splaši?"
„„Hahaha! Kaj vam se blede!
Maharadžev beli Ali
da je bal se kdaj — komarjev?!
Vidite, da se ne gane
z mesta Ali, da ne trene
ni z očesom ni z ušesom,
ne pokaže, da bi čutil,
kaj počenja mu pri repu
suh in droben tak komar!""
Vlak in bik.
Izza ovinka skoz mrak
bliža po progi se vlak.
Kakor demonska ogromna zver živa
črna vali se, glej, lokomotiva!
Dvoje velikih očij
v čelu ji sveti, žari;
dirja ko besna, leti in lomasti.
Zemlja se trese pod težo pošasti.
Jezna sopiha ko vrag, puha skoz nozdrve v zrak sapo pa bezga čedalje hitreje, da pripogibljejo drevju se veje.
Glej, sredi tira tam bik
se je postavil prav tik
pred bližajoči se vlak, hej, bik vaški
pa razkoračil se drznež junaški.
182
Kvišku je vzdignil rep svoj,
glavo pripognil na boj.
Čaka z rogmi oborožen in čaka ...
Zdaj in zdaj butne v stroj brzega vlaka!
„Hahaha! Oj, velikan!
Vaški ošabni titan!
Z mano, kaj, z mano se hočeš boriti?!
Kaj pač se blede ti v buči zabiti!
„Kaj ti pomaga pogum!
Plitev, o bik, je tvoj um!
Misliš, da vsakikrat zmaga smelejši ?
Prvi na svetu je, kdor je močnejši!"
Reče mu parostroj to —
in že z vso grozno močjo
trešči v nasprotnika . .. Bik leži mrtev,
ves razmesarjen, bahavosti žrtev.
Petelina.
Hej, na zaplankanem dvorišču,
na našem starem tam gnojišču
stojita petelina dva,
prelepo pisana oba.
Stojita in črtita se,
vojskujeta, borita se.
Visoko poskakujeta
in praskata z ostrogami —
res, to ni šala, boga mi!
pa pikata se, kljujeta,
grdo se merita z očmi!
Ostroge brusita srdita
razjarjena in bojevita.
Z grebenov kaplje jima kri.
Ob plotu pa stoji mladina pa gleda, gleda petelina in smeje se in se hahlja,
184
kako borita se ta dva! In ploska jima in ju ščuje. In boj divja čimdalje huje . . . Kaj menita se za gledalce, grajalce in občudovalce! Zamišljena sta le v dvoboj zdaj petelina ljuti svoj. Nič več ne vidita ljudij, ki gledajo od vseh stranij. Oči zasleplja jima strast — in glavna stvar je zmaga, čast!
A tam pri plotu, tam pri plotu
stoji mož z nožem v rokah v kotu
in gleda petelinji boj.
Nož kuhinjski že brusi svoj.
Kako se mu na solncu bliska,
ki v desni ga brezsrčnik stiska!
In ž njim zakolje petelina!
To danes mastna bo kolina,
ki pojde vsej družini v slast.
Za kuharja velika čast!
Na gostovanju v lepi skledi
ležala bosta pri obedi
dva petelina bojevita
zdaj mrtva in z mastjo polita,
185
pečena in nakičena in vsa olepotičena . . . To bo velike zmage dan. Tako bo njiju boj končan!
681
Orel in petelin.
Priplaval orel je črez gore s perutmi smelimi. Kako ponosno, veličastno ziblje nad tiho, skromno se vasjo!
In plava orel v visočini pa gleda z bistrimi očmi in vidi, kaj globoko doli pod njim na zemlji se godi.
Petelin hodi po dvorišču, domišljav gizdalin,  nadut, ošabno tam noge prestavlja z ostrogami sred svojih put.
Pokoncu nosi drobno glavo, ki diči jo rudeč greben, pa zadovoljen kikirika, da jek leti od hlevjih sten.
187
A orel ziblje se v višavi in plava preko vaških streh in gleda pevca petelina, ki sili ga na glasen smeh.
Pa reče orel petelinu: „0, blagor ti, moj kum kokot! Ves svet tvoj tisto je dvorišče, ki ga obkroža stari plot.
„Med plotom tem, na tem dvorišču zagledal bil si luč sveta; med plotom tem, na tem gnojišču življenje tvoje se neha!
„Crez plot domači ne uhaja ponižna misel ti nikdar; in kar tam zunaj se dogaja, kaj tebi petelinu mar!
„Svet moj pa, glej, je neizmeren, neskončen, velik je brez mej! Letim črez gore in doline, letim naprej, naprej, naprej!
„In koder sije solnce božje, to moj je krasni, pestri svet... In jaz motrim ga z visočine ... O, kak pogled, o, kak razgled!
188
„Svobodno duh moj tod se kreče, svobodno misel moja tod; svobodno tod je srce moje, noben me ne zapira plot!
„A ti le šetaj po dvorišču, njegov ponosni gospodar! Le kikirikaj na gnojišču — kaj svet ti onkraj plota mar!"
189
Kazbek in Elbrus.
Kazbek.
Noč, jasna noč . . . Nebo razpenja sinje posuto z zvezdami se nad menoj in z večne, veličastne te pustinje žari mi mesec bledi nad glavoj . .. Kak snežni, beli plašč se moj leskeče, kako po njem iskri se vse, trepeče, ko bi pri demantu bil demant vtkani Nad ves Kavkaz vzdigujem svojo glavo ponosno kakor ti, Elbrus, v višavo — pa kaj pomaga, če sem velikan! Osamljen!   O, ledena ta samota in kroginkrog le mrtva ta tihota! Sam, sam . . . Globoko pod menoj šumi življenje in se bije boj po gričih, po zelenih tam dolinah, po poljih in po sočnatih ravninah . . . Po lokah in livadah tam cveto cvetlice pisane, tam dol rasto gozdovi temni z vitkimi vršiči,
190
ki zibljejo po njih se pevci ptiči;
in po brlogih skriva se živad,
pred lovci drznimi beži divjad.
Globoko pod menoj valijo reke
se proti morju že neštete veke;
potoki skačejo tam preko skal
z gora živahni, bistri ko kristal.
Hej, in po njivah plodnih — kak to kras je! —
zori na solncu zlato žitno klasje!
Tam pod menoj prebivajo ljudje,
tam doli radost vsa in vse gorje . . .
Življenje pod menoj kipi, življenje;
človeškega srca tam hrepenenje,
up in obup tam doli je doma
pa večni boj človeškega duha . . .
Kazbek visoki sam je noč in dan —
pa naj sem srečen, če sem velikan!
Elbrus.
Kaj tožiš, ti Kazbek, moj sosed, tam ? V višavah svojih, praviš, da si sam ? Ej, ljubi brat, osamljeni Kazbek, glej, saj vkovan tu v večni led in sneg jaz tudi dvigam se v neba višine nad vse kavkaške gore in planine! Mrtvaški mir povsod, tihoto, mraz, samoto večno čutim tudi jaz!
191
O, tudi v moje eterske višave
življenje ne odmeva iz nižave;
strast, vroča kri je tudi pod menoj,
globoko tam kipi življenja boj . . .
Oj, nad menoj pri zvezdi zvezda sije
in bledo luč na plešo mojo lije.
In tudi mene zlati solnčni žar
poljubi prvega — pa kaj mi mar!
Sam, večno sam . . . Usoda to je znana,
ki vsakega zadene velikana . . .
Usoda to je vseh visokih glav,
ki ti popenjajo se iz nižav.
Čim više glavo smelo dvigaš v večnost,
tem niže tam ostaja vsa poprečnost,
tem manj enakih tebi je vrhov,
tem manj podobnih tebi je duhov . . .
Čimbolj, Kazbek, se solncu približuješ,
tembolj se temni zemlji oddaljuješ.
Cim višji si na svetu velikaš,
tem manj drugov, tovarišev imaš,
tem manj prijateljev imaš seveda.
Kar pod teboj je, te z zavistjo gleda,
pa mora le občudovati te,
te čislati in se še bati te . . .
Če sva osamljena, pa sva si brata:
Aristokrata sva, aristokrata!
Žarek in misel.
Letel žarek sedem je svetlobnih let, letel je skoz neizmerni svet.
Skozi eter mimo zvezd naprej, naprej po prostoru švigal je brez mej.
Kdo izmeri to njegovo dolgo pot, ki jo žarek je pretekel tod?
In črez sedem je svetlobnih dolgih let prišel žarek na oddaljen svet.
Pa priletel je na zvezdo tujo tam pa je rekel: „Prvi tu sem sam!
„Kdo tak daleč pride semkaj kakor jaz ?" „„Jaz!"" odgovori neznanemu glas.
„Kdo si, kdo si, ki dospel si pred menoj ? Ciji let hitrejši je ko moj?"
„„Jaz, človeška misel sama, prehitim tudi tebe in se ne bojim
„»tekmovati vselej, s komerkoli češ! Najhitrejša jaz sem, jaz, da veš!""
194
Karnevalska parabola.
Sumi, razsaja karneval. Kaj maškor prišlo je na bal! Hej, godci godejo poskočno mazurko za zabavo nočno! Z veseljem je nasičen zrak. Lestenci svetli po dvorani žarijo kakor razuzdani. Nocoj je dobre volje vsak . . .
A tam v samotnem, tihem kotu pristopi „domino" k „pierrotu": „No, kaj pa si, moj kum pierrot, v ta mrtvi kot se skril tako? Ko na otoku tu se kujaš! In okrog tebe val na val peneči pljuska karneval! In ti nocoj vse to zamujaš ?! Mar jesiha si se napil namesto sekta? Pokoril
pozneje bodeš se še dosti lahko v velikem, svetem posti! Nocoj tu vendar greh se dela! Potem naj pride dan pepela! . . . Tako si lep! Tvoj nos rudeči v obrazu belem mi povšeči je res! Tvoj šiljasti škrljak in pa ohlapne tvoje hlače — kako naj rečem ti drugače? — najlepši pustni si junak!"
Iz sanj predrami se pierrot in razkorači se, obe zatakne v žepe si roke pa reče dominu: „Kako? Ti vidiš tukaj pred seboj navaden karneval nocoj ?! Le karneval ? ... Ti pustni tič, mar višjega ne vidiš nič? Jaz vidim več! Jaz vidim svet! Zares prezanimiv pogled! Svet sam je takšen karneval, le maškorada je življenje ... Pa glej to gnečo, to vrvenje, različnih maškor bujni bal! Študiraj te ljudi! Poznaš katerega po pravem lici?
196
In veš li, kakšen je v resnici?
Ni vsak obraz očitna laž?
In misliš, le na karnevalu,
na pisanem predpustnem balu
da so okrinkani ljudje?
Moj domino! V življenju tudi —
nikar se preveč mi ne čudi! —
vsak nosi krinko, to seve,
da skriva mu obraz vsakdanji
in pa njegov značaj notranji,
njegove prave misli, da,
ki čuva jih na dnu srca...
Tako je domino! Zato
ušel sem na oazo to.
Stojim, sam norec, rajši v kotu
in norcem drugim ne na potu
pa ti primerjam maškor bal,
nocojšnji pustni karneval
z življenjem samim in modrujem
in smejem se, filozofujem ...
Parabola o čašici vina.
Pred hišo svojo pod senčno lipo sedi, hladi se poet Chajjam. Zapada solnce za sinje gore. Kdo zdaj se bliža po cesti tam ?
Popotnik prišel je mimo prašen, Chajjamov znanec iz mladih let, trgovec Mirza.   Pod staro lipo povabi k sebi ga brž poet.
Pa sede Mirza na klop utrujen, z obličja briše si vroči znoj; o žeji toži, ki izsušila na poti vse mu je grlo — joj!
Chajjam pa stopi k vodnjaku z vrčem velikim pa mu prinese sam studenca Mirzi, ki pije, pije hladilno vlago ves srečen tam.
198
Izpraznil Mirza je vrč globoki In žejo hudo si pogasil. Kramlja s poetom, pripoveduje, kod vse po svetu se je potil.
Chajjam prinese sedaj kozarec, pijače nove natoči vanj; in Mirza srka počasi šerbet in zahvaljuje vesel se zanj.
Chajjam prinese še vina gostu, starine sladke zdaj iz kleti, pa v kakšni drobni kristalni časi! Naprstek ženski nič manjši ni.
Zasmeje Mirza se časi drobni, nastavi k ustom jo in do dna izprazni hitro jo vso na dušek, Chajjamu smeje se: ha, ha, ha!
Pa reče Mirza: „Kaj to pomeni? Vrč vode velik si dal najprej, pa šerbeta za njim kozarec, naprstek vina sedaj . . . Povej!"
„„Tako življenje uči vsakdanje, tako izkusil sem vsaj ga jaz: Najslajši vžitek, moj ljubi Mirza, veš, traja vselej najkrajši čas!""
Spinoza in brusač demantov.
Tisti dan pa se sprehajal modrijan in krivoverec, Jud Spinoza sivoglavi, v mraku je po Amsterdamu. Ves zavit v svoj stari kaftan in s častito dolgo brado šeta gor in dol počasi. Mimo njega teka ljudstva pisanega reka šumna, ali starca filozofa ulica ne moti pestra. Duh njegov je daleč, daleč! Po vesoljstvu leta večnem in njegove težke misli potopile so v problemov se prepade mu globoke .. .
Kar obstane, kakor bil bi mahoma iz sanj se vzbudil.
200
Tik pred oknom razsvetljenim se ustavil je Spinoza in zagledal se je v delo, ki vršilo se pred njim je v sobi tesni. Demant brusil delavec je tam pri oknu. Dolgo gleda ga Spinoza, kak vrti se mu med prsti brus z demantnim peskom urni in kako ž njim brusi kamen dragoceni, plemeniti. Dolgo gleda tak brusača. Pride mimo ribič Aron pa mu reče: „Kaj premišljaš, slavni mojster naš, Spinoza?"
In Spinoza mu pokaže delavca, ki brusi demant: „Glej, prijatelj, tukaj brusi mož najtrši dragi kamen! Ali kakšen brus je tisti, ki obrusi nam človeka? Saj priznavaš vendar, Aron, da je živi človek dražji nego tak-le mrtev kamen!... Z demantom se brusi demant — človek brusi se s človekom!
201
Svet, človeška družba — to je
brus veliki tisti ostri,
trdi brus, ki neprestano
se vrti pa brusi, lika
tisočletja že nešteta
člane svoje. To napredka
je uganka tajnovita.
Glej, jaz brusim tebe, Aron,
ti pa mene in tak dalje
brez prestanka  in brez konca ...
Diamant in brus obenem
človek torej je vsakteri.
A če prašaš me, zakaj se
to godi na svetu, moram
reči ti, da ni mi znano.
Zakon tak je pač prirodni
in vsemira volja večna!"
Sreča.
Solnce sije na Stambul ponosni, solnce sije jutrno po ljudstvu, ki se žuri pisano po mostu Galatskem za kruhom gor in doli. Solnce sije tudi Rizi v usta, ki se zleknil je po trgu prašnem len, razcapan, neumit in lačen. Gleda Riza mladi, kak valijo mimo njega pešci se po cesti, gleda, puši tenko cigareto. Pa približa se mu znanec Mehmed: „He, prijatelj! Kaj si tu si postlal navsezgodaj?!  Soinčen dan je, Riza! Vstani, pojdi z mano iskat sreče!"
„„Sreče?! Tukaj je počakam rajši! Morebiti najdem v prahu piaster; morebiti kdo kaj podari mi; morebiti pa odkod prikaže
203
sreča sama se mi iznenada!
Ako pak ti, Mehmed, najdeš srečo —
Allah s tabol — pridi mi povedati""
V usta solnce je sijalo Rizi, Mehmedu pa v hrbet, ko je tekal in potil se ves dan po Stambulu. In ko zadnji lesketali žarki po visokih so se minaretih, in ko večer padal je na mesto, pride mimo Rize, ki še zmerom je lenaril tam na trgu prašnem, znanec Mehmed, truden ves in spehan: „No, kako je, Riza, ali našel srečo si na trdem tem ležišču?"
„„Slaba kaže, Mehmed, slaba kaže!
Allah noče mi poslati sreče.
Ves dan čakal tu zaman sem nanjo!""
„Veš li, Riza dragi, kaj je sreča? Sreča — to ti zver je brzonoga, plaha, ki ne pride k tebi sama, nego treba ti jo je loviti! Sreča — to pogum je, to je vztrajnost; sreča — roke delavne so, krepke, žuljave, ki ne boje se dela.
204
Sreča, to so vroče potne srage, ki teko ti po obličju zdravem . .. Sreča, sreča, ljubi bratec Riza, to možgani v glavi so napeti, to skrbi so za svoj kruh vsakdanji, to skrbi so mučne za življenje. Sreča — to je borba neprestana, sreča, to za trud je tvoj plačilo! Delal sem, ves ljubi dan sem delal in prenašal sem tovore težke, da šibila že so se mi pleča — zdaj imam vse žepe polne piastrov Ulovil sem srečo brzonogo! Pojdi je še ti lovit po mestu!"
Slikarja.
Napela platni svoji sta na bregu morja in vzela v roke sta paleti... Jasen dan ... Stojita in zamaknjeva strmita prek obzorja. Pred njima se leskeče sinja, tiha plan.
Zareče solnce se pogreza v globočino brezdanjo morsko hladno z modrega neba ... S tekočim zlatom je polilo vso gladino. In tam ponosna ladja v daljni svet jadra...
In prvi slika, slika ... Čopič tajnoviti posnema z barvami na platnu božji čar; prizor prenaša pokrajinski čudoviti, in ves zamišljen v delo svoje je slikar.
Umetnik prvi slika, dokler ne doslika. Odloži čopič pa motri svoj umotvor vesel. A drugi barv se na paleti niti ne dotika. Sedi in gleda... Delati ni niti še začel.
206
»Zaman, zaman je!" vzdihne, vrže čopič suhi od sebe in paleto pisano zaluči v stran ... »Prijatelj, kaj smo mi umetniki? Lenuhi! Vse naše delo brezuspešno je! Zaman!
»Pred nami, okrog nas se širi večnokrasni, neskončni, umetniški, glej, original! In mi smo smešne opice iz stare basni, ki hočemo na platnu ta posneti ideal!
„Kaj? S temi barvami, ki zmešal na paleti si sam jih, hočeš zdaj domišljav in nadut ta večni, nedosežni umotvor posneti?! Vse delo opičje! Otročji ves je trud!
»Priroda sama je umetnica edina, najvišja, nedosežna nam na vekomaj! V njej vse umetnosti višina in globina, in v njej lepote vsake započetek je in kraj!
„Ne bodem umotvorov njenih več posnemal! Le občudoval bodem skromen jih brez mej, užival jih hvaležen in si ž njimi vnemal srce in dušo. To bo geslo mi poslej!"
207

Ilirija
14

Napoleon.
Jaz sem Napoleon, mlad in pogumen južan!
Moj se približal veliki je dan!
Kri mi po žilah gori, plameni.
K zvezdam in k solncu moj duh hrepeni.
Korsika meni pretesna je. Hej,
sivec moj iskri, naprej!
Skočiva v Francijo lepo! Tam komaj že čaka
čila armada junaka.
K meni, vojaki! Naprej! Za menoj!
Jaz vas povedem na boj
vroči, krvavi!
Bratje Francozi, k nesmrtni povedem vas slavi!
Jaz sem Napoleon! In na najvišji višini hočem sam stati med vami v očini! Dajte na glavo mi krono cesarsko! Dajte v desnico mi žezlo vladarsko!
14«
211
i Vaš sem zdaj car, vaš gospodar!
Više, še više me dviga moj smeli polet. Ves, ves si hočem podjarmiti svet!
Jeden je bog!
Jeden sam cesar naj vlada ves zemeljski krog!
Jaz sem ta cesar! Vojaki! Mi mej ne poznamo,
z meči, topovi črez gore, doline vihramo.
Kralji, cesarji, odložite krone!
Stare perele poderem vam trone!
Jaz sem na zemlji najvišji gospod!
Vi mi zastavljate pot?!
Meni?!... Slabotneži!... Kakor povodenj jezove
moja armada podira trdnjavske zidove,
ruši gradove in mesta, vasi...
Slišite grom? To grom topov mojih grmi!
Hrabri vojaki, borite za mojo se čast!
Padajte mrtvi za mojo svetovno oblast!
Dalje in dalje armada drevi
preko mrličev in preko potokov krvi.. .
Kaj mi to mar!
Jaz sem Napoleon, jaz sem vladar!
Jeden je cesar in jeden je bog!
Najin bo skoro ves zemeljski krog . . .
212
Sanje mladosti visoke, prekrasne,
ali že res udejstvujete se?
V žive podobe, čedaljebolj jasne
uresničujete se!
Bližam se svojemu cilju, oko me ne moti,
bližam se, ah, po triumfovski poti!
K zvezdam in k solncu nebeškemu gor!
Slava in moč je moj cilj in moj vzor!
Narodi, v prah pred menoj!
K zvezdam in k solncu !...
»Napoleon, stoj! Stoj! Zmagovit slave si svoje dosegel zenit! Stopi z višin,
smrtnik nesrečni! Zakrivil si velik zločin: Bil si presmel
in previsoko si se nad človeštvo popel! Svet se nad drznežem takim maščuje in ga kaznuje . . . Jaz sem Usoda, močnejša ko ti! Dosti je! Zdaj si počij! Naj se pomiri ti burno srce! Više polet tvoj ne gre! Više ne gre, Bonaparte, nič več! Vtakni v nožnico krvavi svoj meč! Smiliš se mi!   Ah, utrudil te dolgi je boj...
213
Naj te k pokoju povedem s seboj,
bledi junak Korsičan!
Vidiš, pred nama leži ocean!
Vidiš ga otok samotni na morju
tam-le na sinjem obzorju —
Sveto Heleno?
Tiho naročje zdaj sprejme te njeno,"
214
Pesem starega Ljubljančana
iz leta 1809. dne 21. maja.
Francozi so vdrli v Ljubljano! Hoho! Francozi, Francozi!
General Macdonald je že tu! Za sebo topove po ulicah vozi!
Francozi, Francozi!... No, to je lep maj! Sovražnik v Ljubljani! Bataljoni marširajo . . . Kaj bo sedaj ? Se nič ne bojite, meščani?
Trobente in bobni pojo in pojo ... Kako to odmeva!
To je muzika čudna za naše uho . .. Kdo ve, kakšno pesem prepeva!
Vsa okna po vrsti odpirajo se ... Vse gleda na cesto ... In Francozi ponosno ozirajo se na novo podjarmljeno mesto ...
215
Iz okna se smeje meščan Završan: „Nas torej je tudi
že pobasal v globoki svoj žep Korsičan! Napočili dnevi so hudi!
„Francozi, Francozi smo Kranjci poslej! Ha, kaj sem doživel! Bonaparte naš kralj in naš cesar! Ej, ej! Zdaj čutim, da res sem osivel!"
Pri drugem tam oknu preklinja Gorjup: „Hudir! Kontribucij natovorijo nam ti Francozi cel kup! Za nas bo to čas persekucij!
„Še plenili bodo in kradli tod! Ah, jemali po sili!
In pa žive odirali nas, da bo strah! Sosedje! Bog nas se usmili!"
Pri tretjem pa oknu Jerinka svari
in kara dekleta:
„Oh, ne glejte mi, hčerke, teh mladih Ijudij!
Mar ženska krepost jim je sveta?!
»Francozov se čuvajte! Zijejo v vas tako poželjivo!...
Sam peklenšček hudobni privlekel med nas vojaštvo je to zapeljivo!
216
„Le proč, proč od oken! Ne glejte nikar pohotnih zijakov!
Iz očij jim gori razuzdanosti žar... Ne glejte francoskih vojakov!
„Oh, skrijte, dekleta, se skrijte!... Tako! Le mimo nesreča!..." Zaloputnila okna jim s hitro roko je mamka previdna, boječa.
217
Pismo.
(1809.)
Noč je jasna,  noč poletna. Vse je tiho po Razdrtem. Tu pa tam kak pes zalaja. Tu pa tam kak fant zauka, ko k dekletu gre po vasi in poziva razposajen vse sosede na korajžo. In po sečah poje slavec nežno pesem o ljubezni. Vse je tiho po Razdrtem. Spat odšli so že vaščani. Kar zatrobi rog vojaški! Kdo je? Ali so Francozi? Avstrijani? Gromska strela!
Iznenada primarširal
s polkom svojim grof je Orsič.
Hodi gor in dol po vasi,
218
suče svoje dolge brke pa pozove k sebi v tabor na pomenek si župana.
In župan s klobukom v rokah že stoji pred generalom. „Vi župan ste vaški, Kavčič?" „„Na uslugo vašo! Jaz sem!"" „No, povejte mi odkrito, ali prišlo kaj Francozov na Razdrto je že letos? Slišali ste kaj od drugih, če se skriva kod sovražnik?"
Nasmehlja se zviti Kavčič, nasmehlja se, v žep poseže pa potegne izpod suknje pismo belo, pismo tenko, izroči ga generalu: „To-le pismo dal mi včeraj je francoski stotnik, da ga pošljem v Trst in tam odda se naj Francozom! Pa ga nisem poslal dalje. Rajši dam ga vam! Nemara vam pomore ta papir do kake zmage!"
219
In grof Orsič čita pismo, čita naglo ga, razburjen. Suče svoje črne brke in oči se mu iskrijo pri leščerbi pod šotorom ... „Milijon hudičev črnih in kosmatih in repatih! Kaj? Tu blizu je sovražnik?! Res? V Vipavi so Francozi!?"
„„Da, v Vipavi taborijo! Blizu nas so, grof presvetli! Se nocoj jih polovite brez težave kakor zajce, postrelite jih vse skupaj. Slišim, da ste dober lovec!""
»Ljubi Kavčič! Pravzaprav ste figamož in brez značaja, ker ste dali mi to pismo, ki adrese nima moje, in izdali ste Francoza, ki zaupal vam je tajnost! Toda jaz sem avstrijanski častnik in ker mi koristi, kar izvedel sem iz pisma, moram biti vam hvaležen.
Patriot ste! Slava, čast vam! In obetam vam, svetinja zlata bo se lesketala vam na prsih vaših hrabrih!"
In še tisto noč marširal grof je Orsič na Vipavo. In še tisto noč napadel iznenada je Francoze in obkolil tabor speči in premagal jih, potolkel. Bila bitev je krvava. Trepetala je Vipava.
221
Pritožba meščana Nadloge.
(Januarja 1810.)
Gospod župan! Najprej ponižno poljubljam v duhu Vam roko jaz someščan Nadloga Jurij, in zdaj prijemam za pero.
Ker vsem Ljubljančanom izdali Svoj spoštovani ste razglas, da naj o stroških za Francoze čimprej vsak pošlje Vam izkaz:
sestavil sem račun natančen o vsem, kar mi povžili so francoski grenadirji v hiši in koliko popili so ...
Nadloga pišem se, nadloga je prišla lani črez moj prag, gospod župan! Preteklo leto Vam bil sem pravi siromak!
222
Francozi so gospodovali, počenjal vsak je, kar je htel, a jaz, meščan, posestnik hišni, se še geniti nisem smel!...
Dva tisoč frankov samo znaša račun krščanski, skromni moj. Pregledal danes sem ga vestno, podpisal s svojo ga rokoj...
Ta betev je, seve, za hrano in za postrežbo, za kvartir ... Pa kaj še vsega potrebuje francoski tak-le grenadir!
Francozi in pa — mlade dekle pod eno streho dan in noč ... Če slama je preblizu ognja, ne vname li se kar gredoč?
„Musje, musje je kriv!" po vrsti zdaj dekle jadikujejo in tožijo mi smolo svojo in tarnajo, vzdihujejo ...
Gospod župan, pa mi svetujte, kako naj zaračunim to? . . . Težko poslušam babje tožbe, boli od njih me že uho.
Kako je kmet Francoza zibal.
(Narodna pravljica.)
Sam sedi za mizo kmet Kalan pa kadi iz pipe. Popoldan
je nedeljski in mladina vsa mu v Ljubljano plesat je ušla.
Starec sam sedi, kadi, strmi
v dim, ki se po hiši mu vali...
„Oče, dober dan!"... Hoho, hudir! Prišel je francoski grenadir.
Gleda ga začuden kmet Kalan, ko stoji pred njim vojak pijan.
„Kaj bi rad ?" ga vpraša kmet z očmi... Grenadir ozira se, molči...
Glej ga, glej ga! Sredi hiše vznak leže v prazno zibel mu vojak!...
224
„Ziblji me!"  ukaže mladi hrust. Starčku pade pipica iz ust.
„Ziblji me! Ce ne, na oni svet te požene ta-le bajonet!"
Hoče-noče moral je Kalan zibati Francoza tisti dan.
Zibal je, tabak kadil in pel takšno pesem starček si vesel:
„Ajaj, ajaj, sladki moj Francoz! Ajaj, ker ti sam pač nisem kos!
„Vsaka reč trpi le kratek čas. Skoro se povrne mladež v vas."
Ziblje in prepeva kmet Kalan.
V  zibeli Francoz zaspi pijan .. .
„Ajaj, ajaj!" . .. Pada tihi mrak. Spava v zibeli, smrči vojak.
Fantje vriskajo domov skoz vas... „Vsaka reč trpi le kratek čas..."
In pokliče jih Kalan: „Hehe!
V  zibeli zaspal mi je musje!
„Jaz ne maram zibati ga več!" Tiho vzeli so mu britki meč.
S palicami ga vzbudili so in pošteno ga nabili so
pa ga s hrupom gnali so skoz vas__
Vsaka reč trpi le kratek čas.
226
Zakladi blejske Matere božje.
(1813.)
Kaj pisal Blejcem že monsieur je Bella, kaj pisal bogokletnega te dni? Ukaz njegov zadel jih je ko strela. Od srda ženske škripljejo z zobmi.
„Marija vaša" — se Francoz norčuje — „ima srebra na kupe in zlata! Pokaj? Bogastva mari potrebuje, ki vam rodila Jezusa, boga!
„Izdražba naj se ves zaklad Marije otoške vaše rajši za denar! Monštrance, kelihi in druge ropotije nebeški materi pač niso mar!
„In šol sezidamo vam za skupiček pa cest zgradimo belih vam zato, pa bolnic damo vam! To bo dobiček! Zaklad Marijin mrtvo je blago!"
In prosil milosti je za Marijo Francoze nejeverne sam župan, naj nad otokom se ne pregrešijo — pa prosil je župan Novak zaman!
In prišli so Francozi, da zaklade Marijine odnesejo s seboj... Na Bledu pa device stare, mlade že zbirajo se na upor in boj.
Iz jezera smaragdnega vzdiguje Marijin otok v sinje se nebo. In solnce križ na cerkvi pozlačuje. In ženske na obali tam pojo.
Pojo pobožne pesmi gromovite Mariji svoji jezerski na čast, pojo na kljub Francozom bojevite, saj prišle branit so Mariji last.
Francozi gledajo . . .  „No, lepa hvala! To pravi babji punt je! Hahaha! In na otoku, čujte — to ni šala! — tam Blejci bijejo že plat zvona!"
In hočejo na otok se peljati, Francozi hočejo stopiti v čoln, pa nihče noče ladje jim veslati. Žensk mrgoli pristan, breg jih je poln!
228
In Urška Burja drzno se postavi
pred davkarje, upre si v bok roke:
„Ne damo vam zakladov!"  — dekle pravi —
„Ne pojdete na otok ne, musje!
„Kaj treba šol, cest, bolnic! Saj bolnike ozdraviti Marija sama zna.' Imamo v sili še druge svetnike, ki radi prosijo za nas Boga!
„Pokaj bi ceste nam? Na božje poti po stezah romamo iz kraja v kraj črez hribe peš! Hrum cestni nas le moti v molitvah in ovira vhod nam v raj!
„In šol — ni treba nam jih nič imeti!
Marija je najvišja učenost!
Marija blejska nas uči živeti,
Marija nam najgloblja je modrost!..."
„„Gospodje!"" — komisiji reče Bella — „„Dovolj je! Rajši pojdimo domov! Res, pametni ste Blejci! Gromska strela! Jaz nočem po zaklade na ostrov!
„„Mariji naj ostanejo  zakladi! Naj obdrži srebro si in zlato! Umaknemo takoj se z Bleda radi. Vaš narod rojen je le za — nebo!
229
„„ Živite za nebeško domovino, saj zemlje lepe svoje vas je sram! Pokaj učit smo prišli vas v tujino!? Mar bili bi doma ostali tam!""
230
La Rosiere.
(15. avgusta 1813.)
„. . . la capitale des Provinces Illvri-ennes ose exprimer les sentiments . .. a la personne de la majeste 1' Empereur et Roi, notre gracieux Souverain, a 1' occasion de la fete de Napoleon pour le 15. aout. . . .
„. . . le maire executera dans la salle de 1' hotel de la ville la dotation des deux filles d' une moralite distinguee et d' un amour unique pour leurs parents . . . sous le nome „la Rosiere". . .
Provinces IIlyriennes. Intendance de la Carniole. Mairie de Lavbach. Le 11. aofit. 1813.
Kdo ve, kak dolgo že čepi ko koklja pritlična stara hiša na pobrežju Poljanskem in ozira se zaspano v Ljubljanico, ki leno teče mimo; saj nič se ne mudi ji proti Savi.
Na oknu cvete v lončku rožmarin zeleni in. dišeči celo leto.
231

In kjer ie rožmarin, tam vselej rado stanuje v hiši kako mlado dekle.
Kdo naj zaliva rože, kajpada, če ne dekleta, sestre njihove! In res poseda tam za rožmarinom pri oknu dan na dan in šiva Anka, da prsti drobni jo bolijo že. Pa kaj se hoče! V kotu za pečjo ji pokašljuje bolna mati njena. Seveda, dokler je še živel oče, godilo se je boljše vsej družini. Zidar je dober bil Cerovšek Gašpar in prenektero hišo je sezidal v Ljubljani. A pred dvema letoma je padel z odra siromak in zlomil si tilnik. Anka mora delati odslej za sebe in za bolno mater svojo. In večkrat, kadar bije že polnoč v zvoniku ura, sveti se še okno na tisti mali hiši na pobrežju. In znanec, ki gre mimo, misli si: Nocoj pa zopet dolgo šiva Anka! Predmestje vse pozna jo in jo čisla. Pod zvonom ni šentpeterskim nikjer dekleta lepšega, ljubkejšega. Ej, komu ne ogrela bi srca,
če ga pogleda Anka lepa kdaj z očmi vijoličastimi ? Katero ljubljansko dekle bolj skrbi za mater ko ona? . . . Res, prijazna je z vsakomer, pa bližati se sme ji samo jeden — njen ženin Rojko, pošten rokodelec ...
In Anka šiva dan na dan pri oknu, kjer zeleni dišeči rožmarin. Le danes nič ne šiva. Padel mrak avgustov je soparni nad Ljubljano. Srp mesečev visi na sinjem nebu in zlate zvezde svetijo z višine.
Glej, okno z rožmarinom še bedi,
v Ljubljanici se še zrcali tam!
Iz sobe pa se čuje — kdo bi mislil ? —
vesel pogovor, smeh celo in petje!
Poglejmo noter naskrivaj! Za mizo
sedi kraj matere šivilja Anka
in par prijateljic, sosed je prišlo
k njej v vas. In tudi Rojko, ženin njen,
obiskal jo nocoj je prav slovesno . ..
Kaj to pomeni ? Caše, polne vina
se smejejo na snežnobelem prtu.
Z obličij vsem odseva tiha radost.
Sedi v obleki pražnji Anka tam.
Tako ni bila krasna še kot danes. Kako žarijo ji oči od sreče! In zdaj poljubi bolno mater svojo pa pravi: „Naj povem Vam torej res, kako je bilo? ... Ti moj ljubi bog! Kako nenadoma je prišlo to! Francozi vendar dobri so ljudje; prav nič ni bilo treba se jih bati! . . . No, torej danes po veliki maši sva šli z družico iz šentjakopske župnije, Lenko Azolinovo, na rotovž, kamor bil povabil naju je sam župan. Nešteta množica ljudij je naju spremljala iz cerkve šmiklavške. In pozdravljali so naju in klicali navdušeni so nama slovensko in francosko: „Ziveli, devici rožni! Vive Napoleon!"
Pa stali sva v dvorani tam slavnostni na magistratu. Vse v dišečem cvetju in vse v zelenju svežem ko na vrtu! Se palme videla sem prvikrat. Bog ve, odkod so bili jih dobili! Po stenah viseli so prapori francoski pisani, na sredi pa
234
med samim lovorjem je stala slika cesarjeva, Napoleonova I
In čakali sva z Lenčko, čakali . . .
Kdo ve, kaj pride še na magistrat!
Tako je bilo naju sram, tako,
ko švigali uradniki so mimo
in pogledavali takisto naju!
In zdaj odpro se vrata — in župan
baron Codelli, vstopi v uniformi
s svetinjami na prsih zlatimi.
In ž njim je prišla vrsta oficirjev
francoskih, menda samih generalov.
Kako so s sabljami prižvenketali!
Kako so se ozirali oblastno
in dostojanstveno! Zavedajo
se pač, da zdaj so naši gospodarji!
Pa stopi k nama maire Codelli sam
in seže nama deklicama v roke
pa reče glasno, da odmevalo
po vsej dvorani je ozaljšani:
„Svečan napočil nam je danes prazni
To rojstni god je našega cesarja
Napoleona, čigar žezlo vlada
Ilirijo zdaj tudi našo mlado.
Vsi klanjamo se danes v spoštovanju
velikemu cesarju. Vtisnimo
globoko si v spomin današnji dan
s posebnim praznikom!  Dve deklici,
ki duši jima diči cvet kreposti,
ki staršem sta veselje in ponos,
mi hočemo obdarovati danes
v spodbudo živo vsem Ilirkam drugim!...
Kar v tla sem gledala pri teh besedah pohvalnih, ki jih je govoril maire . . .
Zupan Codelli je nadaljeval:
„Devici rožni vidve sta dekleti!" —
in vsi so se ozrli generali
na naju, dve predmestni punici! —
„in vajin praznik, to je rožni praznik!
Zatorej prejmita v spomin to doto
iz mojih rok! . . ." In zdaj naštel župan
je vsaki izmed naju tristo frankov,
cekinov nama je naštel na dlan
francoskih svetlih, novih krasnih zlatov!
In poklonili sva se ginjeni
in s solznimi očmi gospodu maireu,
in poklonili sva se generalom
francoskim in uradnikom visokim.
In vsi zaklicali smo gromoglasno,
da tresel se je rotovž: „Vive la France!
in „vive roi Napoleon! Vive, vive!"
In mati gledala je svojo hčer, ki danes bila rožna je devica, ko gledala svetnici bi v obraz.. .
Pa si nalila družba je kozarce in trknila je z Anko. In zdravica odmevala je v jasno, mehko noč: „Poživi te nam Bog, „devica rožna!" Napoleon naj dolgo nam živi! Baron Codelli živel, naš župan!"
Pa vstane ženin in objame Anko kar vpričo vseh, pa ona mu zažuga, šaljivo mu s kazalcem zapreti: „Kajpak, nocoj si prišel, ker si zvedel, da doto sem dobila od Francozov! Cekine ljubiš — jeli? — ne pa mene!"
Pa smeje se ji Rojko in ji reče: „Kaj mari meni tvoja zlata dota! Ti sama moje čisto si zlato! Zato povedem jutri te s seboj na magistrat k županu našemu, da po francosko naju poroči in zveze nama roke za življenje!"
237
In zopet zazveneli so kozarci v pritlični stari hiši na pobrežju Poljanskem in do pozne so noči slavili še „devico rožno" v njej in pa napivali Napoleonu ...
238
Obleganje ljubljanske trdnjave.
(Oktobra 1813.)
Umiče iz lepe Ilirije že se Francoz.
Avstrijci povsod ga preganjajo... Ni jim več kos.
Bledi pod Triglavom, bledi Korsičanova slava. Obupno se samo še brani ljubljanska trdnjava.
Grmijo topovi sem z Golovca, toda zaman! Pogumno postavljajo v gradu Francozi se v bran.
Tri dni že po zraku Folseisove švigajo krogle. Trdnjave ilirske na hribu še niso premogle.
Tri dni že Ljubljančani tresejo se od strahu. Saj krogle železne jim padajo preko gradu,
frčijo, podirajo strehe ...  Vse skriva se, bega .. . Vse tarna in toži: »Kdaj konec bo pokanja tega?"
Folseis pa le strelja in strelja v utrjeni grad ... „Ce jaz ne premagam ga, no, premaga ga glad!"
239
Roti general se, jezi in huduje se, kolne: „Kaj vraga! Imajo vse kaste še živeža polne?!
Saj vendar okrog in okrog sem odrezal jim pot! Kako naj Francozi pomagajo jim in odkod?!"
Oblega trdnjavo Folseis in robato preklinja... Pa kadar Ljubljano noč pozna že, črna zagrinja,
meščani posadki prinašajo živeža v grad;
na skrivnem navkreber iz kuhinjskih smukajo vrat.
Za košem koš poln se pomiče navzgor po strmini, za jerbasom jerbas natlačen ti leze v temini.
Kako so si brž natovorili hrbte, haha! In kruha in vina v trdnjavo neso in mesa.
Hvaležnosti solza Francozu v očesu se bliska, ko vrlo desnico dobrotniku svojemu stiska.
Dekleta ljubljanska dobijo poljubov nebroj
od hrabrih braniteljev grajskih za živež, trud svoj.
Oh, to vam objemi so vroči, poljubi goreči
za tihim trdnjavskim zidovjem tam, v noči molčeči!
In v urah že poznih dekleta odhajajo spat, nerade ostavljajo mlade Francoze in grad . . .
240
Dan peti izvoha Folseis vso skrivnost... Pa razkači se mož, razkorači oblastno se in zarentači:
„Kdorkoli v grad živeža nesel poslej bi še kdaj, na mestu ko pes ustreli tak uskok se mi naj!
„Potem naj pokaže se mrtva njegova mi glava!..." In padla je zadnja ilirska — ljubljanska trdnjava.
S solzami zalile Ljubljančankam so se oči in žalostne so se spominjale sladkih nočij...
16
241

Tahi na Statenbergu
(1571—1579.)
16*

Seno diši. . .
Pripeka solnce, žge gorko.
Dekleta grabijo seno
pod gradom štatenberškim.
Kaj pisanih se kril vrti ob polnih bokih jim frči na solncu kresnem žarkem!
Dekleta kmečka urnih nog, rudečih lic in gibkih rok potijo se na tlaki.
Ni jim za šalo, ne za smeh. Kdaj bo še vse seno v plasteh na travniku velikem!
Veselih pesmij ne pojo, saj tuja je kmetija to, last Tahija, grajščaka.
245
Ni lahek to, ni majhen trud. Kaj belih se svetlika rut po glavah zlatolasih!
Seno suši se in diši.
In tu in tam že kup stoji
sena po polju zgrabljen.
Zasliši konja se peket! Strah poloti se vseh deklet: Grajščak leti na konju!
Ko strela mu leti konjič, ž njim jase valpet in berič. Kam neki se mudi mu ?
Pa kar črez travnik hop, hop, hop! prijahal Tahi je v kolop pred delavke naravnost!
Zahrska vranec, obstoji. In Tahi gleda in motri dekleta kmečka zdrava.
Pogled mu je pohoten, hud. Ozirajo se izpod rut tlačanke vanj boječe.
246
Pa suče brke, gleda tak, premišlja sem in tja grajščak, ozira se, izbira . ..
„Hm, nič posebnega! Tam ta pretolsta! Preveč je mesa! Tam ona je presuha!
„Pač, pač! Tam tisto-le dekle! To nekaj zame je! Hehe! Kipeče prsi . . . Vitka!
„Ti Zorkova, kar grablje proč! Z menoj zdaj pojdeš in to noč boš spavala pri meni!
„Gosposkolična, fletna reč! Presneto si, dekle, mi všeč!... Kaj ? Ti se obotavljaš ?!
„Saj vse ti ne pomaga nič! Na vranca vzdigni jo, berič! Tako!.. . Domov, v grajščino!.. .
Grajščak jo k sebi posadi,
ko jastreb v krempljih jo drži...
In dekle joče, joče ...
In Tahi s hlapci jaha v grad, s seboj vzel živi je zaklad, hčer svojega tlačana!
Dekleta gledajo za njo, potrte grabijo seno in kolnejo trinoga.
248
Povodnji mož.
V Dravinji koplje se Alenka, prelepa Jurkova rejenka.
Umiva nago si telo
pa se pogreza pod vodo.
Po bistri reki brede, plava in tiho poje, požvižgava.
Pa pljuska, brizga z vodo vmes... Kako prijetna kopel, res!
Alenka šali se in smeje.
In solnce sije, greje, greje ...
In dekle vzkrikne... Kaj je to? Na bregu moški mlad! Hoho!
„Ne boj, ne boj se, bela vila! Kako lepo si se umila!
249
„A1 veš, kdo sem? Povodnji mož! In ti sedaj-le moja boš!"
Pa skoči v reko po Alenko
pa nese v grajski mlin mladenko.
Kaj mari mu dekletov klik in solze in obupni krik!...
A drugi dan ob uri rani
stal Jurko v grajski je dvorani.
Pred Tahijem je jezen stal, tako tlačan mu je dejal:
„Kje je, ki hčer mi je oskrunil, da bi v obraz mu pasji pljunil!
„Zapeljal v mlinu mi je hčer! Pokažite mi tisto zver!..."
„„Kaj, kmet, pred mano rogoviliš? Da vtaknem v ječo te, me siliš?""
„Kje je zločinec — vaš pisar? On zapeljivec je, slepar!"
„„Ej, Jurko, Jurko, ti se motiš! Gorje, če se pisarja lotiš!
250
„„Boš molčal, tepec kmečki, boš? Saj to je bil — povodnji mož!
„„Ce ne verjameš, pa pri priči te v luknjo vtaknejo beriči!""
251
Lovrenc Kopriva.
V Makolah farni zvonovi slovesno pojo. Velika nedelja . .. Ljudje od večernic gredo.
Po trgu dekleta za pazduhe vodijo fanti.
In v krčme s trobentami vabijo jih muzikanti.
Tu, tamkaj vesele odmevajo pesmi in ples. Vstajenja je praznik in posta je konec! Pa res!...
„Hej, Gabriel Tahi se bliža z beriči!" ... Ko strela iz jasnega ta je novica tržane zadela!
„V trg jaha na vrancu! Pa nekoga vleče s seboj! Na konju privezan je človek! Kaj spet je to? Joj!"
Vre ljudstvo na kup radovedno in hrupno se zbira. Po jezdecih čudnih osuplo se v daljo ozira.
In sliši pretrgan se krik in konj oster peket... In srd polasti se gledalcev, nemir in trepet.. .
252
In bliže in bliže se trga že čuje kopito.
In nekdo na konju tam vpije, kriči strahovito.
In Tahi prijaha... In ljudstvo zastavi mu pot: „Izpusti človeški svoj plen! Ti trinog, ne gospod!"
In Tahi se peni od jeze in ljudstvu kljubuje... In v sedlu vrti se, preklinja robato in psuje...
Uplenjenec stoče . . . Poslednje zdaj napne moči kmet Lovrenc Kopriva — iz zadrge se oprosti
pa skoči mu s sedla polmrtev, beži med tržane ... „Ti zver, ti zver, Gabriel Tahi! Kak mučiš tlaČane!
„Dohitel me je pa usekal me s sabljo grajščak, krvavo me ranil, privezal na konja divjak!
„In kaj sem mu zalega storil? Ničesar nikoli! Nemara na tlaki mu nisem napravil po volji!
„Ti zver, ti zver!..."   Lovrenc Kopriva vzdihuje,
kriči... A Tahi beži že iz trga in s sabljo grozi...
„Smrt Tahiju, smrt, smrt!" kričijo srditi tržani... „Kopriva, maščujemo te 1 Vsi na tvoji smo strani!"
253
Slepi Jurkovič.
O, moje oči, moje slepe oči! Ne vidim več solnca, ne vidim Ijudij! Glej, Anka, kako sem te ljubil! Oči zarad tebe sem zgubil!
O, moje oči, moje mrtve oči! O, ko bi pač slišala bila ti, hči, kako sem govoril na gradu, vse grehe očital tam gadu!
„Tvoj oče, Franc Tahi, sem rekel, bil zver je ko, Gabriel, ti! On zapeljal mi hčer, oskrunil mi jo je po sili! Al revica se ti kaj smili?
„Ko roža cvetela je moja dekle. Kje videl si lepše in pridnejše, kje? Zdaj s pankrtom vse jo prezira. V sramoti mi vene in hira!
254
„Res nočeš poplačati, Gabriel, zdaj, kar oče bil tvoj zagrešil je nekdaj? Z denarjem vsaj bedo ublaži dekletu! Trpela bo lažji!"
Usekal me z golo je sabljo grajščak, po licu mi mahal je besni divjak; oči mi iztaknil je zdrave. Ušel sem mu glave krvave .. .
O, moje oči, moje mrtve oči! Ne vidim ne solnca, ne živih ljudij! Črn mrak me ovija zdaj večen! Kako siromak sem nesrečen!
To bil je kmet Jurkovič, Tahov tlačan. Preklinjal ves Statenberg noč je in dan; preklinjal v dno pekla grajščaka. Peš romal je tožit divjaka.
Ob palici taval cel mesec je dnij in kazal po poti je mrtve oči pa pravil ljudem o krivici. In vsem se je smilil v resnici.
In kazal je solncu svoj slepi obraz: „Glej, solnce, to slepi sem Jurkovič jaz! Ah, solnce, več zame ne siješ! VeČ zame svetlobe ne liješ!
255
In zvezdam je zlatim sred jasne noči in mesecu kazal je mrtve oči in tožil jim vse bolečine iz duše je svoje globine.
In dvigal v nebo je svoj slepi obraz, češ, glej, to nesrečni sem Jurkovič jaz! Pomagaj, o Bog, mi pomagaj! Zločinca kaznuj, ne odlagaj!
Pa romal je Jurkovič slep noč in dan, priromal je v Gradec črez hrib in črez plan utrujen ob roki vodnika. In stopil je tam pred sodnika.
In kazal sodniku je mrtve oči: »Pravični gospod, zdaj razsodite vi! Oči oslepil mi je, glejte! Kaj Tahi zasluži, povejte!"
Tako je razsodil deželni glavar: „Ker Tahi iztaknil očij ti je par, bo plačal občutno ti globo! Dvatisoč forintov za zlobo! ..."
Našteli goldinarjev so mu par sto. In vtaknil jih v žep je s tresočo roko. Ob roki vodnika je taval domov, potrt z glavo zmajaval.
256
In tisti dan prišel je k Tahiju v grad: „Ostanek sem globe pritaval iskat! Izplačaj svoj dolg mi! Usmili se hlapca! Saj veš, da sem v sili!"
„„Kaj!? Tirjat si prišel, nesramni tlačan!? Če brž ne pobereš, berač, se na plan, ti bikovo žilo pokažem pa ž njo te po hrbtu namažem!""
17
257
Maščevanje.
Noč plava nad poljem dravinjskim, grad Statenberg v mrak je zavit. . . Pa kaj skozi temo tam šviga plamena krvavega svit?
Ves grad je pokoncu ... In Tahi iz prvih se sanj prebudi, pogleda skoz okno pa vzklikne: „Vrag! Pristava moja gori!
„Gasit, gasit, hlapci in dekle, beriči in valpeti, hej! O, moje seno, moje žito! Vsi gremo gasit! Vsi naprej!"
Vse gre iz gradu ... Le streljaj tam vzdiguje v nebo se požar ko kres velikanski na polju . . . In Tahi vzdihuje: „Kak kvar!
258
»Gasite, ljudje, le gasite! Otmite plamenom blago!... No, hvala Bogu, saj že kmetje grajščaku pomagat gredo!
„Jih vidite? Tam preko polja hitijo tlačani! Seve, grajščak se jim vendarle smili... Imajo res blago srce.
»Pozabili vse so krivice, ki storil jih bil sem nekdaj; vedo, da sem oče jim dober, pomagati hočejo zdaj!..."
In kmetov ko listja in trave se bliže in bliže vali... Ne k pristavi, nego tja h gradu tlačanov armada drevi!
Brez boja vdero skozi vrata — in njihov že prazni je grad .. . „Ko nalašč!" — se šalijo kmetje —■ „v grad Tahijev prišli smo spat!"
In v trdih se šetajo škornjih in z baklami v rokah — hoho! — po grajskih razkošnih dvoranah. Kako imenitno je to!
„Oh, koliko, kakšno bogastvo!" Strme ogledujejo vse ... Srebrne in zlate posode naglas občudujejo vse.
In Tahi zasliši prestrašen, kaj v gradu sedaj se godi... Mar pristava mu je goreča! Svoj Statenberg rešit hiti.
Zaman! Prizor zapre mu sapo ... Ne more prodreti do vrat ne sam, ne družina njegova: tlaČani so vzeli mu grad!
Umazani kmet — je mogoče? — nocoj je gradu gospodar?! In noč razsvetluje usodno mu pristave strašni požar.
In Tahi jo gleda armado ... Tlačanov vse črno stoji s sekirami, kosami, krampi pa brani mu vhod in grozi.. •
Kaj?! S smrtjo grozijo mu kmetje ! Zabranjen mu vsak je korak . . . Ko tujec pred svojim je gradom, ko suženj stoji tam grajščak.
Pa ozre se kvišku ... Kdo z baklo sedaj na balkonu stoji ? Ha! Kakšna predrznost! Od jeze in studa zaškriplje z zobmi.
To hrabri je Lovrenc Kopriva, ki stopil je zdaj na balkon pa pristavo gleda gorečo, grohoče se zviti kajon!
Pa reče armadi Kopriva: „Naš zdaj je ves Tahijev grad! Naš Statenberg ta je krivični in naš ves njegov je zaklad!
„Jaz, jaz sem zažgal ti, veš, Tahi! Poglej,  kak gori kakor mast tam pristava lepa!... Nocoj  pač ujel si nam v skrivno se past!
„Brez strehe nocoj si, brez strehe! Na polju z družino boš spal! Kaj takega nisi doživel, naš žlahtni gospod, dosihmal!
„A jaz, komandant te armade, veš, kje nočeval bom nocoj? Na zidani pernici tvoji! Saj grad sedaj moj je, ne tvoj!
261
„Se veš, kdo je Lovrenc Kopriva ? Se pomniš? Bil strašen je dan . .. Privezal si bil me na konja, pa jahal z menoj si, tiran!
„Se pomniš, kako si brez vzroka po glavi me sekal poprej z nabrušeno sabljo? Se pomniš veliko nedeljo ? Povej!
„In v Makolah, veš,  kaj je bilo ? Ušel sem ti s konja krvav. .. Nocoj  pa  poveljnik sem vstašev! Tritisoč glej puntarskih glav!
„Obljubil sem, da se maščujem. .. In to sem izpolnil nocoj! Nocoj si ti kmetom podložnik, Kopriva gospod pa je tvoj!. . .
„Tovariši! Zdaj pa zapojmo! O stari naj pravdi grmi iz grl tisočerih popevka, tlačane naj vse prebudi!"
»Hudičeva pravica."
In prišli k nam so komisarji, iz Gradca nemškega pisarji na črni štatenberški grad. In tisto lepo jutro majsko pod starodavno lipo  grajsko so dali kmete nas pozvat.
In šli smo . . . Kaj pa smo hoteli! Ustavljati se nismo smeli . . . Gnal nas vladarjev je ukaz! In prišli smo na grad tlačani in prišli z nami so župani. . . Kaj novi nam pove razglas?
Pa rekli nemški so pisarji pa rekli so nam komisarji: „To piše vam deželni knez: „Pokaj se puntate, tlačani? Ne veste mar, da ste kristjani? Nič ne bojite se nebes?
263
„Spoštujte Tahija grajščaka! Izkazal se mi je junaka v krvavih bojih še vsigdar! Saj ni bil vam nigdar krivičen! Obeta mi, da bo pravičen poslej vam, dober gospodar!
„Ima srce pošteno, blago! Krvi poslednjo svojo srago, vem, da za vas bi kmete dal! Ni vas odiral niti skubil, ko oče vas bo Tahi ljubil in branil vas ko dosihmal!
„Zato mu bodite pokorni! Nič več ne bodite uporni! Tako velevam, hočem jaz! Proč vrzite vso svojo zlobo, prisezite mu vsi zvestobo! To moj vladarski je ukaz!..."
Hoho! Kako je završelo! Kako med nami zahrumelo! Nastal peklenski je vihar. Ni mogel komisar več brati... „Ne, tega ne!" Vsi kmetje hkrati smo vpili... „Tega ne nigdar!
264
„Ne maramo mu ne priseči!
Ta Tahi je trinog največji!
In on naj bo spet naš gospod?!
Domovja zapustimo raje
pa gremo v daljne tuje kraje
z družinami takoj odtod!"
Odmevalo je po dvorišču ... Se stara lipa se je vrišču nad nami čudila zelo ... Zeleno listje je šumelo. Da čuti z nami, se nam zdelo je res, častito to drevo.
Polegel se za hip vihar je. In čital graški komisar je, ko purman jezen nam je bral: „A kdor se bo med vami puntal, sosede bo k uporu šuntal, ta rabeljnu bo glavo dal!
„Prisezite ...!" In ta trenutek za nas bil strašen je občutek: Med nami Tahi stal je sam! Vrag ve, kdaj tiho in boječe pred kmete svoje je kričeče ko duh približal bil se nam!
»Prisezite zdaj vsi po redi
gospodu Tahiju! Vsak vedi,
da vaš upor je zdaj zaman! . . ."
Kričali so na nas pisarji
iz Gradca nemški komisarji.. .
Gorje, slovenski ti tlačan!
Za kmetom kmet s potrto glavo že sega mu v roko krvavo trinogu . . . Lipa šelesti . .. »Hudičeva je to pravica, kar knežja piše nam desnica!" tlačan tlačanu govori.
266
Pesem štatenberških kmetov.
Le vkup, le vkup, le vkup, trpini! Sekire, kose, krampe v dlan! A kdor ni z nami, ta pogini! Napočil je krvavi dan!
Za nas nikjer ni več pravice! Trinog brez srca je grajščak. Ko zajce, jazbece, lisice tlačane sme loviti vsak.
Beseda moška, kmetom dana, sme prelomiti se vsigdar. Kdo zagovarjal bi tlačana?! Komu na svetu mi smo mar!
Se knez deželni nas ne brani, postavil se je proti nam; na naših je tiranov strani, a nas tlačanov ga je sram!
267
Do grla siti smo krivice! Kje stara pravda je sedaj ? Orožje v žuljave desnice! Zdaj svet pred nami trepetaj!
Poslušajte, ravnine, griči, kar kmetje pojemo nocoj! Zdaj čujte, valpeti, beriČi: za staro pravdo gremo v boj!
Naprej, naprej k zeleni Savi nocoj odrinemo še mi! Tam Gubec, kmečki kralj naš pravi, grajščakom pušča modro kri!
Prisegamo pred živim bogom vsem zatiralcem svojim črt! Več ne tlačanimo trinogom! Na boj! Na zmago ali v smrt!
268
A. AŠKERČEVI SPISI.
BALADE IN ROMANCE.  1903.  II. izdaja.  Str. 156.  Cena
broš. 2 K 60 h, vez. 4 K. LIRSKE IN EPSKE POEZIJE. 1896. Str. 196. — Cena broš.
2 K 60 h, vez. 4 K. NOVE POEZIJE. 1900. Str. 222. Cena broš. 3 K, vez. 4 K. TRI DRAMATIČNE ŠTUDIJE. 1900. Str. 112. Cena broš. 2 K. RUSKA ANTOLOGIJA (skupaj z Ivanom Veselom). Ruski
pesniki v slovenskih prevodih. 1901. Str. 464. Cena broš. 3 K,
vez. 4 K 50 h. ZLATOROG.  Pravljica izpod  Triglava.  1904.  Str. 78. Cena
broš. 1 K 60 h, vez. 3 K. ČETRTI ZBORNIK POEZIJ. 1904. Str. 247. Cena broš. 3 K
50 h, vez. 4 K 50 h.
PRIMOŽ TRUBAR. Zgodovinska epska pesnitev. 1905.
Str. 135. Cena broš. 2 K, vez. 3 K. MUČENIKI.   Slike  iz   naše  protireformacije.  1906.   Str. 167.
Cena broš. 3 K, vez. 4 K 50 h. JUNAKI. Epske pesnitve. 1907. Str. 170. Cena broš. 3 K,
vez. 4 K 50 h. JADRANSKI BISERI. Balade in romance slovenskih morskih
ribičev.  1908.  Str. 154.  Cena broš. 3 K, vez. 4 K 50 h. AKROPOLIS IN PIRAMIDE. Poetični   sprehodi  po orientu.
1909. Str. 170. Cena broš. 3 K, vez. 4 K 50 h. PESNITVE. Peti zbornik. (1904-1910.) 1910. Str. 268. Cena
broš. 4 K, vez. 5 K 50 h.
DVA IZLETA NA RUSKO. Potopis. (Razprodano.) IZLET V CARIGRAD. Potopis. 1893. Cena 80 h. ALI JE PRIMOŽ TRUBAR UPESNITVE VREDEN JUNAK ALI NE? 1905. Str. 82. Cena 60 h.
L. SCHWENTNERJEVA KNJIGARNA v Ljubljani.


JERZITETHFl
00U00077189
A00000077189A