Strokovni clanek Prejeto 14. marca 2024, sprejeto 22. avgusta 2024 doi: 10.51741/sd.2024.63.1-2.87-97 Vid Arnež Psihosocialna pomoc mladim z vidika socialnega dela Avtor v prvem delu clanka duševno zdravje umesti v kontekst aktualne družbenopoliticne agende in poudari pomen diskurzivne analize. V odnosih psihosocialne podpore in pomoci ml adi zaznavajo statusno diferenci­acijo v obliki stereotipov, zato je treba pri razumevanju fenomena duševnega zdravja in psihosocialne pomo-ci presegati ozko klasifikacijo psihološkega sveta, ki patologizira zgolj posameznika. V drugem delu clanka avtor aktualizira pristope in koncepte socialnega dela kot znanstvene discipline pri delu z mladimi. Socialno delo temelji na teorijah socialnega dela, družboslovja in humanistike in si predvsem z vkljucevanjem uporabni­kov prizadeva za spremembe in izboljševanje družbenih razmer. Kot poklicna praksa in akademska disciplina uresnicuje nacela socialne pravicnosti, clovekovih pravic, kolektivne odgovornosti in spoštovanja razlicnosti, pri tem pa poudarja, da razumevanje subjektivnosti posameznika ne more temeljiti zgolj na individualni obrav­navi, temvec je treba pozornost nameniti spreminjanju sistemov, v katerih delujemo in na podlagi katerih se izoblikujemo. V sklepu pristope socialnega dela poveže z osrednjim sporocilom mladih, ki želijo, da se jih v procesih psihosocialne podpore ne obravnava kot objekte, temvec kot subjekte. Kljucne besede: duševno zdravje, pripovedovanje, patologizacija, kontekst, diskurz, stigma. Vid Arnež je magister socialnega dela, magister profesor inkluzivne pedagogike in univerzitetni diplomirani sociolog. Poklicno se ukvarja s svetovanjem in poucevanjem otrok s posebnimi potrebami. Kontakt: vidarnez@ gmail.com. Psychosocial assistance to young people from social work perspective In the first part of the article, the author places mental health in the context of the current socio-political agenda and emphasizes the importance of discursive analysis. In the relationships of psychosocial support and assis­tance, young people perceive status differentiation in the form of stereotypes, therefore, in understanding the phenomenon of mental health and psychosocial assistance, it is necessary to go beyond the narrow classifi­cation of the psychological world, which pathologizes only the individual. In the second part of the article, the author actualizes the approaches and concepts of social work as a scientific discipline in working with young people. Social work is based on the theories of social work, social sciences and humanities, and primarily seeks to change and improve social conditions through the involvement of users. As a professional practice and academic discipline, it implements the principles of social justice, human rights, collective responsibility and respect for diversity, emphasizing that understanding the subjectivity of an individual cannot be based solely on individual treatment, but that attention must be paid to changing the systems in which we operate and on the basis of which we are formed. In the conclusion, he connects the approaches of social work with the central message of young people who want to be treated in the processes of psy chosocial support not as objects, but as subjects. Keywords: mental health, narration, patologisation, context, discourse, stigma. Vid Arnež holds MA in both social work and inclusive pedagogy. Professionally, he is engaged in counseling and teaching children with special needs. Contact: vidarnez@gmail.com. Razumevanje duševnega zdravja Raznovrstnost in kompleksnost duševnega zdravja ponazarja širok spekter znanstvenih disciplin, ki ga umešcajo v svoje raziskovalno polje. Današnje razumevanje fenomena duševnega zdravja zaznamujeta 17. in 18. stoletje, ko so zdravje zaceli pojmovati kot kategorijo, ki je odvisna od posamezni­kove skrbi in nacina vedenja, bolezen pa kot nekaj, cemur se lahko ognemo Socialno delo, 63 (2024), 1-2:87–97 z ustreznim racionalnim vedenjem, za katerega pa je odgovoren predvsem posameznik sam (Foucault, 2009). Foucault kot enega izmed prelomov, povezanih s pojmovanjem zdravja,omenja izum oziroma rojstvo klinike, ki si prizadeva za medicinsko opa­zovanje. Perspektiva klinike med drugim zreducira pogled strokovnjaka(zdravnika) zgolj na tisto, kar je dostopno njegovemu pogledu. »Bolezen senahaja samo v tem, kar je vidno in potemtakem izrekljivo« (Foucault, 2009, str. 148). Vzpostavljanje posameznika kot objekta znanosti, ki ga je mogoceempiricno preucevati in usmerjati tudi na podrocju duševnega zdravja, jevplivalo ne le na delovanje in prakso razlicnih poklicnih strok in profilov, kise ukvarjajo s pristopi podpore in pomoci, temvec tudi na subjektovo doje­manje samega sebe. Nacelo delovanja »klinike« opredeljuje vprašanje »kje boli«. To ima za po­sledico, da se znova vzpostavi razmerje med oznacevalcem in oznacencem oziroma sam diskurz o zdravju in bolezni. Spoznati bolezen pomeni odmisliti posameznika z njegovimi posebnimi lastnostmi. Na tej ravni je posameznik zgolj negativni element. Temeljni akt namrec temelji na klasifikaciji bolezni oziroma odklonu (od družbenega), ki se kaže v umestitvi simptoma v bole-zen, bolezen v posebno skupino, ta pa v splošni nacrt patološkega sveta1. Rojstvo klinike poraja medicinski diskurz, ki je opazen v razlicnih znan­stvenih disciplinah in do (duševnega) zdravja izrazito normativen. To se kaže ne le v deljenju nasvetov strokovnjakov, temvec tudi pri dolocanju dušev­nih meril oziroma psihosocialnih razmerij med posameznikom in družbo ter ohranjanju socialnega oziroma družbenega reda (Ingleby, 1981; 1983). Klinicni pogled se tako ne omeji zgolj na notranjo, fiziološko strukturo or-ganiziranega bitja, temvec tudi na (medicinsko) bipolarnost zdravega in pa-tološkega oziroma družbeno opredelitev (duševno) zdravega posameznika.. Današnja družba izrazito poudarja osebno odgovornost, podjetnost in zmožnost za samostojno odlocanje in delovanje. Tudi duševno zdravje v po­trošniški kulturi postaja vse bolj razumljeno kot izraz nas samih in naše sa­modiscipline. Tako nehote postaja tudi breme, za katero je v skladu z druž­benimi normami odgovoren posameznik sam. Pojem duševnega zdravja tako sovpada s procesi individualizacije (Beck, 2009), kot se kaže tudi v slabljenju tradicionalnih vezi (družina), ki jih vedno bolj nadomešca trg dela. Problematicnost procesov individualizacije povezujem s Foucaultovo (2009) tezo o avtoriteti moderne države. Družbi bolj kot pokoren in nebog­ljen državljan ustreza discipliniran um, ki ga ponazarja fraza »imeti moc nad življenjem«. Tudi Ehrenberg in Sass (2014) menita, da današnja družba ne zahteva ubogljivosti, krotkosti, temvec iniciativnost, motiviranost in dosežke, do katerih je mogoce priti ob kar najbolj »zdravem« osebnostnem razvoju. Pri tem dodajata, da posameznik ni vec zavezan zunanjemu redu oziroma Beseda patologija oziroma njene izpeljanke so v clanku uporabljane kot del terminologije medicinskega diskurza. Psihosocialni pristop v jeziku socialnega dela, kot poudarja Lamo­vec (1993), ne uporablja medicinskih diagnoz in terminologij, temvec kontekstualizirane opi­se problemov in stisk. upoštevanju zakonov, ampak mora namesto tega poiskati notranje vire, pred­ vsem svoje kognitivne sposobnosti, da doseže rezultate, po katerih bo (o)cenjen, in izpolniti pricakovanja drugih, po katerih vsakdo meri lastno vred­nost. Kljucno vprašanje, ki ga poraja »discipliniran um«, ni vec: »Ali smem to storiti?«, ampak: »Ali to zmorem?« Teza, da duševno zdravje in intervencije, povezane zrazlicnimi pristopi psihosocialne pomoci, niso imune na neoliberalno2 ideologijo napredka ozi­roma emancipacije na podlagi družbenih norm, je med drugim razvidna tudi pri enacenju duševnega zdravja z normalnostjo. Ule (2003) meni, da sta pojma duševno zdrav in normalen dva izmed naj­mocnejših ideoloških orodij 20. stoletja, saj se v opisih normalnosti vedno skrivata obsojanje in želja po trpanju posameznika v okvire družbeno spre­jemljivega. Diskurzi o normalnem in patološkem v povezavi z zdravjem so tako (tudi) kulturni konstrukt (Ule, 2003) in so tesno povezani z družbenimi, politicnimi in ideološkimi sistemi. Duševno zdravje pod vplivi individualiza­cije, industrije potrošnje in normalizacije razumemo kot osebno kategorijo, povezano s hipnim zadovoljevanjem vsakega vzgiba posameznika, ki mora biti skladen z zahtevami družbe oziroma njenih vrednot.3 Tudi mladi nas opozarjajo na problematicnost razumevanja njihovih stisk kot zasebnih in individualnih problemov, ki ne upoštevajo zavedanja kon­tekstualnosti (Dekleva idr., 2018). Posameznik namrec ni izoliran subjekt, temvec oseba v kontekstu raznovrstnih odnosov z drugimi (Poštrak, 2003; Bronfenbrenner, 1979), se pravi, da je duševno zdravje (mladih) treba obrav­navati v družbenih razmerah in sistemih, v katerih delujejo, ter pri tem upo­števati sklop prepricanj in verovanj, ki jih ljudje ustvarjamo v medsebojni interakciji. Pri tem je pomembno ne le, kaj si kot posamezniki o duševnem zdravju mislimo, temvec tudi, kako razmišljamo oziroma kako je naše mišlje­nje povezano s predstavami o medosebnih odnosih v družbi, ki jih kategori­zira kultura oziroma njene institucije. Svetovna zdravstvena organizacija (b.d.) duševno zdravje opredeljuje kot stanje dobrega pocutja oziroma stanje, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, ucinkovito in plodno dela terprispeva v skupnost. Kljucno merilo duševnega zdravja (kot tudi merilo za zagotavljanje psihosocialne pomoci) tako temelji predvsem na ustreznosti posameznika oziroma njegovi zmožnosti, da se sprejme in inter-pretira v doloceni kulturi. Zdi se, da razni poskusi definicij duševnega zdravja 2 Neoliberalizem je v clanku razumljen kot politicno-ekonomska paradigma, ki se nanaša na politiko in procese, po katerih je zasebnim interesom dopušceno, da nadzirajo cim vec druž­benega življenja z namenom povecevanja osebnega dobicka (Chomsky, 1998). Uspeh in sreca se v današnji družbi pogosto povezujeta s pojmom materialnega bogastva in prestiža. Esposito in Perez (2014) neoliberalizem povezujeta tudi z intelektualnim gibanjem, ki trg ra­zume kot najucinkovitejši mehanizem organiziranja posameznikovega oziroma družbenega življenja. 3 Lasch (2012) dodaja, da so pri tem najvecji zavezniki ljudem v stiskah postali terapevti. Avtor je kriticen do razumevanja terapije kot orodja za prilagajanje posameznikov na »družbeno patologijo«, namesto da bi bila sredstvo za doseganje družbenih sprememb. zanemarjajo paradoks, da moderni clovek, ki ga mucijo tesnoba, depresija in obcutek notranje praznine, duševni mir išce prav v okolišcinah, ki ta mir (vse bolj) onemogocajo (Lasch, 2012). Pri razumevanju duševnega zdravja moramo upoštevati tudi sodobni kontekst neoliberalizma, v katerem nekateri pojmujejo duševno zdravje kot nekaj, za kar je odgovoren posameznik sam. Psihosocialne oblike pomoci, ki so oprte na ta kontekst, se usmerjajo v pomoc in spreminjanje tega posamez­nika. Mi pa moramo upoštevati življenjski svet posameznika, torej tudi nje-gov družbeni položaj in njegove simbolne interakcije s pomembnimi drugimi na osebni, skupnostni in družbeni ravni. Psihosocialna pomoc in socialno delo Razumevanje in udejanjanje psihosocialne pomoci dolocata pogled na psi-hosocialne težave oziroma komu ali cemu pripisujemo vzroke zanje. Clarke(2001) razlikuje dve perspektivi, ki vsebujeta zelo razlicne poglede na druž­beni svet – realisticno in konstruktivisticno. Realisticni pogled je povezan ssistematicnim, discipliniranim in predvsem objektivnim preucevanjem poja­vov, kakršna sta osebnost posameznika in njegovo psihopatološko vedenje.Na podrocju dušenega zdravja ga lahko povežemo z objektivisticno­medicin-skim vidikom, na katerem med drugim temelji tudi (tradicionalna) psihiatrija, ki si posameznika prizadeva uskladiti z zahtevami družbenega reda. Duševnamotnja oziroma bolezen je z omenjenega stališca reducirana predvsem na ob-liko deviantnosti posameznika, ki je svojo skladnost z družbeno­politicno pa-radigmo prisiljen iskati v oblikah samoinducirane farmakološke in terapevt­ske preobrazbe4. Ta svojo avtoritarnost kaže v zagotavljanju smernic o tem,kako naj razumemo, uravnavamo in doživljamo svoje telo (Giroux, 2008).Psihosocialna pomoc se v tem pogledu kaže kot oblika intervencije, ki temeljina (družbenem) nadzoru posameznika oziroma njegove deviantnosti. Konstruktivisticni (postmoderni) pogled temelji na pojmovanju družbe-no konstruirane resnicnosti, ki jo konstruiramo v socialnih interakcijah (Šu­gman Bohinc, 2005; Poštrak, 2018). Konstruktivisticna paradigma poudarja, da posameznik soustvarja in doživlja pomen v pogovoru z drugim. Resnic­nost razumevanja poteka med udeleženci na podlagi družbene konstrukcije in dialoga. Psihosocialne pomoci v tem pogledu ne moremo razumeti kot in-tervencije na patologijo posameznika, ampakkot odziv na njegovo zacasno nezmožnost (Lamovec, 1993), ki nastane kot posledica konflikta med potre­bami posameznika in zahtevami posamezne družbene vloge. Pristop k po­moci, ki temelji na sticišcih delovanja posameznika in okolja oziroma sticišcu Namen clanka ni kriticna analiza razlicnih psihoterapevtskih/psihiatricnih in psiholoških pris­topov pri razumevanju duševnega zdravja in udejanjanju psihosocialne podpore in pomoci. Prav tako se ne opredeljujem do razumevanja vlog in metod, ki so specificne za psihotera­pevtsko prakso. Z vidika splošne psihosocialne prakse poskušam poudariti pomen diskur­zivnosti in razumevanja psihosocialne pomoci zgolj kot orodja za prilagajanje posameznika tržnim zahtevam družbeno-politicne paradigme. psihicne in socialne ravni (Dragoš, 1995), v svoji definiciji (Globaldefinition of social work, 2018) opredeljuje socialno delo. Socialno delo se kot akademska disciplina s svojo pristranskostjo in tran­sverzalnostjo (Flaker, 2006), ki se kaže v nasprotovanju cistemu homogene-mu obmocju bivanja kot prav/narobe ali pametno/neumno, lahko razume kot antipod moderne znanstvene zavesti, ki pod vplivom pozitivizma razgla­ša le tisto, kar ustreza njeni teoriji in prevladujoci družbeno­politicni agendi. Socialno delo kritizira univerzalisticni diskurz, ki si prizadeva opredeliti sku­pne znacilnosti vseh ljudi, pri tem pa so spregledane znacilnosti predvsem drugacnih in marginaliziranih. Drugacnost, ki se v diskreditirajoci lastnosti osebe kaže kot stigma (Goffman, 2008), je pogosto posledica deduktivnega posploševanja iz splošnega »normalnega« na posameznika – to je tudi ena izmed predpostavk pozitivizma. Marcuse (2004, str. 305) v kritiki pozitivizma med drugim opozarja, da iz­raz »pozitiven« vkljucuje vzgajanje ljudi tako, da prevzamejo pozitivno mne­nje o prevladujoci družbeni ureditvi. Pozitivisticna filozofija brani obstojeci red pred vsakim, ki bi trdil, da ga je treba negirati. Avtor je kriticen do ideje, da je družba bolj ali manj trden kompleks dejstev z obcimi zakoni oziroma podrocje, ki ga je treba obravnavati tako kot vsa druga podrocja znanstvenih raziskav. S sintezo vsega empiricnega spoznanja, urejenega v sistem skladne­ga napredka (prav tam), se iz (filozofske) razprave izbriše vsakršno naspro­tovanje družbenim razmeram. Kritika se lahko naveže tudi na novodobne trende raznih uporabnih ved, ki favorizirajo enostranske rešitve, utemeljene predvsem na potrebi po pri­lagajanju posameznika obstojeci družbeni paradigmi. Podobno je do poziti­vizma kriticen tudi Ingleby (1983), predvsem zaradi njegovega slepega zago­varjanja hegemonske družbeno­politicne ureditve. Opozarja, da naj bi idealobjektivnega opazovanja ignoriral predvsem vrednost sodb in prikritega (ti­hega) kulturnega znanja, ki je neposredno vpeto v opisovanja posameznika. Šugman Bohinc (1997; 2005) socialno delo povezuje s hermenevticno epistemologijo, ki je v nasprotju z objektivisticno interpretativna in prepoz­nava pomen presoje v odnosu do posameznikov kot eno izmed osnovnih ob-lik razumevanja. Kriterij znanstvenega opazovanja z vidika socialnega dela ne temelji na locenosti opazovalca od predmeta njegovega opazovanja oziro-ma na predpostavki, da lastnosti opazovalca ne vplivajo na opazovanje samo. Zaznavanje drugega je razumljeno kot vzajemen interaktiven proces – vsak kategorizira oziroma gradi svojo zaznavo na podlagi interpretacij zdajšnjih in preteklih izkušenj, custvenih stanj, potreb, pricakovanj in družbeno­kul­turnih vzorcev. Epistemologija socialnega dela, ki se navezuje na (fenomenološko) kon­struktivisticno­interpretativno teorijo, se konstruira prav s pripovednostjo (Urek, 2005), ki jo z interakcijskimi in tekstualnimi dejanji ponazarja pri­povedovanje zgodb. V 20. stoletju so nastale številne teorije, ki zgodbi in narativni vednosti pripisujejo ontološki, epistemološki, eticni, politicni in pedagoški pomen, pri tem pa se nanašajo na Aristotelovo teorijo o dramski zgodbi (Kearney, 2016; Kroflic, 2017) kot mimesis praxis oziroma ustvarjalni upodobitvi clovekovega delovanja, ki omogoca vpogled v pomen predstavlje­nega dogodka. Kearney (2016, str. 117) meni, da vse od starogrškega razumevanja clo­veškega življenja (bios) kot smiselno interpretiranega delovanja (praxis) do najnovejših opisov bivanja kot pripovedne casovnosti vlada prepricanje, da ima bivanje inherentno obliko zgodbe: Vdelovanju vsakega cloveka vidimo del razkrivajoce seživljenjske zgodbe, zato vsaka življenjska zgodba klice po tem, da jo posnamemo, da jo torej pre­obrazimo v zgodbo o nekem življenju. Arendt (2006, str. 192) v narativni metodi vidi najprepricljivejše orodje eksistence oziroma delovanja (praxis), za katero trdi: Delovanje je namrec spletanje castne niti v splet, ki ga nismo ustvarili sami. Najizvirnejši produkt delovanja ni realizacija predvidenih ciljev in namenov, temvec zgodbe, ki nastanejo, kadar sledimo dolocenim ciljem, ne da bi jih na zacetku sploh nameravali ustvariti, in ki se nam najpoprej lahko zdijo le nepomembni stranski produkt lastnih dejanj. Kearney (2016) meni, da pripovedovanje vsakomur od nas da obcutek, da je subjekt, ki je zmožen delovanja in zavezanosti drugim. Pomen pripove­di v postmoderni dobi fragmentacije in razlomljenosti razume kot eno od najstabilnejših oblik individualne in skupnostne identitete. Zgodbam je ne glede na žanr(mit, ep, izpoved, kronika ipd.) skupno to, da nekdo nekomu pripoveduje nekaj o necem, pri tem pa prav intersubjektivni model diskurza iz pripovedi naredi znacilno sporazumevalno dejanje. Zgodbe v konstruktivisticno­interpretativnem vidiku (socialnega dela)lahko razumemo kot obliko delovanja praxis (Urek, 2005; Arendt, 2006; Kear­ney, 2016; Kroflic, 2017), ki omogoca dostop do posameznikovega spoznanja,kako popeljati svoje življenje do prakticne modrosti (phronesis). Vjeziku soci­alnega dela se navezujejo na izkustveno vednost uporabnika oziroma pomensubjektivne perspektive, ki jo ponazarja emski vidik. Pripoved kot eno izmedosrednjih metod dela v polju intervencij socialnega dela opredeli Urek (2005)in poudari, da se socialno delo od narativnega zanimanja strukture tekstapremika na preucevanje samih pomenov za ljudi terna raziskovanje in vplivdružbenega konteksta. Po njenem mnenju se je nesmiselno spraševati o res­nicnosti zgodbe – ta je odvisna od interakcijskih pogojev pripovedovanja inposlušanja – bolj smiselno se je spraševati o pomenu zgodb in njihovem vpli­vu na ljudi, torej ali pomagajo izboljšati njihov položaj ali ga še poslabšujejo. Pristop psihosocialne pomoci z vidika socialnega dela temelji na dialoš­ki praksi oziroma delovanju posameznika – praxis (Arendt, 2006; Kearney, 2016). Ta se s pomocjo pogovora manifestira v delovnem odnosu, to pa naj bi koncno povzrocilo skupno konstruiranje želenih sprememb. Pri tem si mora­jo strokovni delavci kot aktivni (so)udeleženci interakcije psihosocialne po­moci prizadevati predvsem za refleksijo o lastni vkljucenosti in zavzemanju pogleda iz zornega kota uporabnika, ki se ga v dialogu upošteva kot (sta- tusno) enakovrednega. Mladi namrec pri psihosocialni podpori in pomoci (Dekelva idr., 2018) kot temeljno poudarjajo in tudi cenijo prav podporo, ki je usmerjena v odnos, vzajemnost in zagotavljanje enakovrednosti. Dekleva in drugi (2018) nakazujejo, da je potreba po specificni ekspertni podpori, ki naj bi jo potrebovali mladostniki, morda bolj utvara. Na podlagi številnih pricevanj ugotavljajo, da je tisto, kar se obnese v procesih pomoci, predvsem varna podporna skupnost ali odnos. Lüssi (1990) kot odlocilno teorijo socialnega dela omenja sociološko­sis­temsko teorijo, v središcu katere je socialni sistem. Avtorje kriticen do tra­dicionalnega modela socialnega dela oziroma linearne osredotocenosti na uporabnika, ki temelji na predpostavki, da je problem možno rešiti zgolj v ekskluzivnem odnosu. Dragoš (1994) razlikovanje sistemov nazorneje razcleni na: interakcijske (strokovnjakin uporabnik), psihicne, biološke in socialne. Poudarja potrebo po njihovi razmejitvi, saj je to pogoj, da vidimo njihovo prepletanje.5Social­no delo, ki deluje na sticišcu psihicne in socialne ravni,6 upošteva znacilnost socialnih sistemov, katerih težišce ni locirano v posamezniku, skupini, skup­nosti ali osebnosti, temvec v komunikaciji. Komunikacijo avtor (prav tam) opredeli kot osnovno temeljno enoto, znacilno za socialne sisteme, prek ka­tere se ti vzdržujejo, samoopisujejo in osmišljajo. Posameznik je s tega vidika predvsem okolje družbenega sistema.7 Sistemski pristop (Dragoš, 1994; Cacinovic Vogrincic, 2003) zahteva celo­vito razumevanje problema in kriticno refleksijo o sistemizaciji delovnih dia­gnosticnih postopkov pri delu z ljudmi. Delovanje na podlagi vzrocno­posle­dicne verige razumevanja stisk in pomoci temelji na uvršcanju posamezni­ka v obstojece kategorije, povezane s simptomi, in predpostavlja redukcijo kompleksnosti, težišce definiranja problema pa osredotoca zgolj na strokov­njaka. Ta je s svojo strokovnostjo, ki mu daje formalno moc, pooblašcen, da simptomatiko miselno prevede v idejo bolezni. Uspeh naj bi bil po tej logiki vecji, cim natancnejša je zacetna definicija problema in cim bolj je fiksirano zacetno in ciljno stanje. Temeljna predpostavka o možnem nadzoru nad ce­lotno kavzalno verigo je z vidika sistemske teorije nemogoca zaradi same kompleksnosti sistemov in njegovih interakcij s posameznikom. Socialno delo kot disciplina, ki deluje na sticišcih delovanja posamezni­ka in okolja (psihicne in socialne ravni), psihosocialne pomoci ne udejanja (zgolj) na individualni ravni. Z interpretativnim pristopom in narativnimi 5 Posameznikovo vedenje je relevantno na štirih ravneh: socialna (vloge, statusi, komunika­cije), psihicna (mišljenje, zaznave, custveno doživljanje), biološka (utrujenost) in duhovna (smisel). 6 Socialna raven sega od medosebnih interakcij na meji psihološke ravni prek ravni uresnice­vanja socialnih vlog do institucionalnega vedenja (Dragoš, 1994). 7 Ne glede na navedeno pa pri delu z ljudmi ne moremo zaobiti postulata celostne razlage, ki se nanaša na odnos med biološkimi in socialnimi kodeterminantami. Mikuš Kos (2019) ome­nja stanja, pri katerih družbeni vplivi za nastanek in vzdrževanje (psihosocialnih) težav nimajo vpliva (vpliv hormonov, crevesnih bakterij – mikrobiota in drugih bioloških snovi). metodami dela (npr. pripovedovanje zgodb, narativna analiza, gl. Urek, 2005), ki namesto upoštevanja resnicnosti izpricanih zgodb temeljijo na upoštevanju konstrukcije pomena posameznika in ki prek pripovedovanja in poslušanja zgodb pomagajo pocloveciti druge ter vsakega od nas spremeni-ti v dovzetnega za konkretne podrobnosti bolecine drugih (Kearney, 2016), zavracamo enopomenske linearne vzrocno­posledicne razlagalne modele psihosocialnega stanja, ki si prizadevajo za hipno zadovoljevanje vsakega vzgiba posameznika in družbene normalizacije drugacnosti. Posameznika ne dojemamo kot izoliranega subjekta, temvec kot osebo v kontekstu razno­vrstnih odnosov z drugimi. Zagotavljanje psihosocialne pomoci z vidika so-cialnega dela tako ne more zaobiti potrebe po upoštevanju kontekstualnosti (posameznika, odnosa, institucije) oziroma sistemov, v katerih delujemo, s tem pa tudi presegamo dualizem posameznik/družba oziroma enostransko reševanje vprašanj. Spoznanje, da nobeno dejanje ni neodvisno od konteksta (Urek, 2005), pomeni, da si moramo pri delu z mladostniki prizadevati prepoznati pred­vsem podatke o tem, kako, kje, kako in v kakšnem razpoloženju bomo sre-cali uporabnike in kako bo pogovor vplivalna nas. Socialno delo bi moralo presegati specificnost socialnodelovskega posredovanja in se hkrati ozreti tudi po specificnosti družbenega konteksta, v katerem poteka psihosocialna pomoc. Kontekst (Mesec, 2004) ni nekaj danega in vprašljivega. Ce ga pri svo­jem delu ne poskušamo razumeti in ne razmišljamo o njem, lahko zapademo zgolj v tradicionalni model (socialnega dela), znotraj katerega se predvsem utrjuje obstojeca družbena razmerja (ne)moci. Sklep Pri razumevanju duševnega zdravja in psihosocialne podpore in pomoci velja upoštevati koncept socialne konstrukcije realnosti, zato težav oziroma stisk ne bi smeli opredeljevati (zgolj) na podlagi fizicne stvarnosti fenomenov, ki naj bi jih lahko objektivno identificirali in preucevali. Spoznanje, da sta duševno zdravje in psihosocialna pomoc povezana z množico prepricanj in verovanj, ki jih ljudje pod vplivom družbeno­politicnega ustvarjamo v med-sebojnih interakcijah, nam omogoca, da v odnosih psihosocialne podpore in pomoci presegamo ozko klasifikacijo psihološkega sveta, ki zmedicinskim diskurzom in deduktivnim posploševanjem s splošnega oziroma »normalne­ga« na posameznika patologizira (zgolj) tega. Ne nazadnje nas tudi mladi opozarjajo na nezadostnost pomoci, ki se osredotoca na bolezen ali diagnozo, in nam jasno sporocajo, da si želijo po­moci, pri kateri so v središcu oni sami kot neponovljive osebe z njim lastnimi in posebnimi izkušnjami (Dekleva idr., 2018). Omenjeno sporocilo je moc ra­zumeti predvsem kot poziv svetovalnim službam oziroma strokovnim delav­cem, naj pri svojem delu razmišljamo tudi zunaj okvirov splošno sprejetih (medicinskih) kategorij ali simptomov. Mladi prav tako poudarjajo, da je vprašanje duševnega zdravja in s tem tudi zagotavljanja psihosocialne podpore in pomoci prepogosto videno kot podrocje, ki sodi (zgolj) v domeno medicinskih strok in zdravstvenih služb (Dekleva idr., 2018). To je mogoce navezati na opozorilo, da znamo kot druž­ba težave medikalizirati, jih poskušati razumeti kot cim ožje definirane in de­kontekstualizirane simptome ter jih birokratsko razvršcati v ozke kategorije, to pa po drugi strani zanemarja njihovo kompleksnost in vpetost v socialne kontekste, v katerih se stiske porajajo (prav tam). Socialno delo kot znanstvena disciplina ne temelji na teoreticno­logic­nem produktu metode (Dragoš, 1994) in se oddaljuje od objektivnega kla­sificiranja in namesto tega poudarja opisovanje, ki nenehno zahteva refle­ksijo o vplivih prostora in casa oziroma o samoumevnosti (strokovnih) predpostavk. S poudarkom kriticne refleksije o sistemski in odnosni ravni psihosocialne pomoci in poudarjanjem problematicnosti konvencionalne­ga individualisticnega pristopa pri razlagi posameznih družbenim fenome­nov upošteva možnost, da lahko razlicne (družbene) klasifikacije utrjujejo strukturno proizvedena razmerja tudi s stigmatiziranjem. Togo upoštevanje objektivisticnih meril, utemeljenih zgolj na podlagi naravoslovnih znanostih, namrec utrjuje obstojeca družbena razmerja (ne)moci in zapostavlja pogled drugega, ki ga psihosocialna pomoc zadeva. Vodnosu vecine do stigmatizira­nih ne velja obicajna shema interpretacije vsakdanjih dogodkov. Spodrsljaji od pricakovanega vedenja stigmatiziranih so namrec po vecini neposredni izraz njihove drugacnosti, ki je lahko povezana s pripisano diagnozo, to pa povzroca negotovost oziroma obcutek osebe, da pogosto ne ve, kaj si drugi resnicno mislijo o njej. Psihosocialna pomoc mladim z vidika socialnega dela, zlasti pod vplivi fenemonologije in konstruktivizma, ne pomeni orodja enodimenzionalnega prilagajanja potrebam družbe, temvec upošteva tudi vidik kolektivne odgo­vornosti, tako da se mladostnike oziroma njihove konstrukcije pomenov v spoštljivih medosebnih odnosih umešca v posamezne sisteme, ki so medse­bojno povezani in v nenehni interakciji. Pri tem naj omenim, da so v realnosti – predvsem v institucionalnih raz­merjih – prave dialoške situacije lahko zelo redke tudi zato, ker ima vecina institucij utrjene strukture in predvidene pozicije, ki imajo inherentna ne­ravnotežja (statusne) moci. Dialog je tako mogoc samo, ce ljudje na druž­beno privilegiranih položajih prevzamemo odgovornost za zmanjševanje (statusnih) nesimetrij, to pa zahteva priznanje, da smo lahko kot strokovnja­ki (pogosto) v zagati, ce zgolj enosmerno posredujemo družbene zapovedi in rešitve. Zavedati se moramo, da smo kot konkretni drugi v komunikaciji (Mead, 1997) osnova kompleksnega socialnega sodelovanja in individual-nega abstraktnega mišljenja otrok in mladostnikov. Le tako se mladostnik vzpostavlja ne kot objekt, temvec kot subjekt procesa podpore in pomoci, to pa je izhodišce za instrumentalizacijo problema oziroma podlaga za zacetek (socialnega) dela. Viri Arendt, H. (2006). Med preteklostjo in prihodnostjo. Šest vaj v politicnem mišljenju. Ljublja­na: Založba Krtina. Beck, U. (2009). Družba tveganja: na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina. Bronfenbrenner, U. (1979). The ecology of human development. Cambridge: Harvard Uni­versity Press. Chomsky, N. (2005). Profit pred ljudmi. Ljubljana: Založba Sanje. Clarke, J. (2001). Social problems: sociological perspectives. V M. May, R. Page, & E. Brun­sdon (ur.), Understanding social problems: issues and social policy. Oxford: Blackwell Publishers. Cacinovic Vogrincic, G. (2003). Jezik socialnega dela. Socialno delo, 42(4/5), 199–203. Dekleva, B., Klemencic Rozman, M., Razpotnik, Š., Sande, M., Škraban, J., & Tadic, D. (2018). Dostopnost organiziranih oblik podpore ml adim v psihosocialnih in duševnih težavah in konteksti teh težav: preliminarna študija (Elaborat). Ljubljana: Univerza v Ljub­ ljani. Pridobljeno 1. 4. 2023 s http://pefprints.pef.uni-lj.si/5010/ Dragoš, S. (1994). Socialno delo – sistemski vidik. Socialno delo, 33(2), 91–98. Dragoš, S. (1995). Kako? Socialno delo, 34(1), 21–35. Ehrenberg, A., & Sass, L. (2014). Individualism and their discontents: the American self versus the French institution. Philosophy, Psychiatry, & Psychology, 21(4), 363–366. Esposito, L., & Perez, F. M. (2014). Neoliberalism and the comodification of mental health. Human & Society, 38(4), 414–442. Flaker, V. (2006). Znanost za delo. Pridobljeno 2. 4. 2022 s https://www.fsd.uni-lj.si/mma/ znanost_za_delo_07/2012032111074124/ Foucault, M. (2009). Rojstvo klinike. Ljubljana: Študentska založba. Giroux, H. (2008). Against the terror of neoliberalism. Boulder, CO: Paradigm Publishers. Global definition of social work (2018). Pridobljeno 11. 4. 2023 s https://www.ifsw.org/ what-is-social-work/global-definition-of-social-work/ Goffman, E. (2008). Stigma: zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej. Ingleby, D. (1981). Critical psychiatry: the politics of mental health. London: Penguin Books Ltd. (str. 23–27). Ingleby, D. (1983). Mental health and social order. V S. Cohen, & A. Scull (ur.), Social control and the state: historical and comparative essays. Pridobljeno 12. 9. 2024 s https://www. researchgate.net/publication/317099280_Mental_health_and_social_order Kearney, R. (2016). O zgodbah. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura. Kroflic, R. (2017). Pedagoški pomen zgodbe in narativne vrednosti. Sodobna pedagogika, (68)134, 102–124. Lamovec, T. (1993). Spretnosti v medosebih odnosih. Ljubljana: Produktivnost, Manage­ ment Consulting, d. o. o., Center za psihodiagnosticna sredstva. Lasch, C. (2012). Kultura narcisizma. Ljubljana: Mladinska knjiga. Lüssi, P. (1990). Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo, 29(1/3), 81–94. Marcuse, H. (2004). Um in revolucija: Hegel in nastanek teorije družbe. Ljubljana: Studia Humanitatis. Mead, G. H. (1997). Um, sebstvo, družba. Ljubljana: Krtina. Mesec, B. (2004). Interakcijska teorija socialnega dela s posameznikom. Socialno delo, 43(5/6), 231–255. Mikuš Kos, A. (2019). Duševne težave in motnje otrok ter mladostnikov – kako zmanjšati raz­korak med potrebami in možnostmi pomoci. Socialna pedagogika, 23(3/4), 273–299. Poštrak, M. (2003). Kaj posebnega lahko ponudi socialno delo pri delu z mladimi. Šolsko svetovalno delo, 8(3/4), 26–33. Poštrak, M. (2018). Dometi socialno konstruktivisticnega modela socialnega dela. So-cialno delo, 57(2), 129–143. Pridobljeno 2. 2. 2022 s https://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:DOC-RX6OABGG Svetovna zdravstvena organizacija (b.d.). Mental health. Pridobljeno 12. 9. 2024 s https:// www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/mental-health-strengthening-our-re­ sponse Šugman Bohinc, L. (1997). Epistemologija socialnega dela. Socialno delo, 36(4), 208–308. Šugman Bohinc, L. (2005). Epistemologija podpore in pomoci. Casopis za kritiko znanosti, 221(33), 167–181. Ule, M. (2003). Spregledana razmerja: o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor: Aristej. Urek, M. (2005). Zgodbe na delu: pripovedovanje, zapisovanje in porocanje v socialnem delu. Ljubljana: Založba /*cf.