Slovenske pesmi v beloruščini
V zadnjem času je poraslo zanimanje za slovensko književnost ne le pri bližnjih, temveč tudi pri bolj oddaljenih slovanskih narodih, kakršen je beloruski. Prve so izšle v knjižni obliki štiri v beloiuščino prevedene slovenske novele — Nepravilni trikotnik Marjana Kolarja, Gosenica Cirila Kosmača, Otroci, čigavi ste? Miška Kranjca in Komisarka Ivana Potrča — kot del zbirke Jugaslaüskija apavjadanni (Minsk, 1975). Konec lanskega leta je ista minska založba Mastackaja litaratura (Umetniška literatura) v zbirki Poezija narodov sveta izdala 160 strani obsegajočo knjigo z naslovom Maci maja, Slavenia in s podnaslovom Izbrane strani slovenske poezije 19.—20. stoletja. Vanjo je uvrščenih štiri-inštirideset pesniških imen — od Franceta Prešerna do Svetlane Makarovič — s približno dva tisoč petsto verzi. Pesmi je izbral, uredil in tudi sam vse prevedel beloruski pesnik in etnolog Nil Gilevič. V kratkem, a zanosnem uvodu, naslovljenem Pesmi z dlani Triglava, pripoveduje, kako so s teh dlani, odprtih proti jugu do Jadrana in proti vzhodu na ozemlje med Savo in Dravo, vzletavale kot svobodne ptice slovenske pesmi in nekatere priletele tudi pod belorusko nebo, zdaj pa prvič prihajajo v celi jati raznih imen in različnih glasov. Izbrana so le najbolj značilna imena, predvsem tista z družbeno usmerjeno poezijo. Izostale so starejše dobe, okrnjena
pa je tudi sodobna lirika, kajti »so meje, s katerimi je treba računati«.
Prevajalec antologije ali večjega izbora, kakršen je Gilevičev, ima težko nalogo: v svoj jezik mora preliti pesmi raznih literarnih dob in raznih stilnih smeri, vživeti se mora v miselnost in razpoloženja številnih pesniških osebnosti. Gileviču tematika naše poezije ni tuja, izbral je, kot pravi v uvodu, tiste pesmi, ki govorijo o trpljenju zatiranega naroda in delovnega človeka, o navezanosti na domačo zemljo, o ljubezni in materinstvu, o boju proti okupatorju, o nemirnem utripu današnjega življenja in o upanju na svetlejši jutrišnji dan. Poleg občečloveških vprašanj je torej v izboru zajeta narodnostna in družbena problematika, ta pa je zaradi podobne zgodovinske usode Belorusov in Slovencev prevajalcu še posebno blizu.
Ce štejemo za enoto tudi posamezne iz ciklov izbrane pesmi, je vseh prevedenih besedil sto dvajset, med njimi največ (deset) Prešeinovih (Sem dolgo upal. Kam, Ukazi, Nezakonska mati, Soldaška, Kadar previdi učenost zdravnika, 1., 2., 3., in 5. od Sonetov nesreče). S po devetimi mu sledita Jenko (6 pesmi iz Obrazov, Trojno gorje. Slovenska zgodovina. Mlinarica) in Župančič (Geslo, Kdo v ljubezni. Manom Josipa Murna-Aleksandrova 1, Zebljarska, Naše pismo, Pogum, Veš, poet, svoj dolg? Rekvizicija, Na spomenik talcem), nato z osmi-
217
mi Stritar (Soncu, 5. iz cikla Dunajski soneti, Kaj še čakamo, 3 epigrami iz Drobiža in 2 iz Kopriv), Kosovel s sedmimi pesmimi (Bori, Vidim te, mati, Pesem, Starka za vasjo, Izmučenost, Kakor naraščanje temnih glasov, Cujem z obali), s po šestimi Murn (Šentjanževo, Ko dobrave se mrače. Zimska pesem, Pelin, Pesem, Pa ne pojdem prek poljan) in Gradnik (Materi, O drobne ptice mojega srca. Naša beseda, Trubar, Kmet govori Bogu, Poslednji gost), s po štirimi Kovic (Zeleni jambor, Ogenjvoda, Roboti, Zidam) in Za;c (Veliki črni bik. Ujeti volk. Vera, Crni deček), po tri pesmi imajo Levstili (Pesmim, Naša nesreča. Sovražnikom), Gregorčič (Mojo srčno kri škropite!. Moj črni plašč. Naš narodni dom), Cankar (Sla si mimo mojega življenja. Kam, o kam je šla moja mladost?, Svečanost v Varšavi), Kette (Na trgu, Na ot-čevem grobu, Morituri), Menart (Ljubi kruhek, Croquis, Alegorija) in Strniša (Večerna pravljica. Svečeniki, Fabula o redkvicah), po dve pesmi Aškerc (Kronsmje v Zagrebu, Brodnik), Golia (Gospa, Marche funebre), Vodušek (Pravica, Ko smo Prome-teji neugnani), Udovič (Poslednja minuta, Ogledalo sanj). Bor (Bela tišina, Crni možje), Destovnik-Kajuh (Slovenska pesem, Materi padlega partizana), Minatti (Odkar vem zanjo. Nekoga moraš imeti rad), Zlobec (Večer, Vrata), Krakar (Avtoportret, Kolumb pa potuje dalje) in Pavčeic (Prošnja, Pesem o zvezdah), s po eno pesmijo pa so predstavljeni Medved (Mučenec), Novyjeva (Zvezda), Gruden (Glas od doma), Jarc (Vrtiljak), Seliškar (Tako je z nami), VodniA (Pesem o smrti), Kocbek (Kdo sem?), Klopčič (Tri otrokove želje), Fatur (Kri), Vipotnik (Jutro otožnega ribiča), Fi-lipič (Reka, ki je več ni), Kosn^ač (Pomlad), Leveč (Po pohodu), Veno Täufer (Talci), Forstnerič (Za pticami), Vegrijeva (Duh tlečega ognja me opijanja), Juvan (Jutro), Kramberger (Raziskovalci) in Maicaroviče-va (Dan).
Izbor je torej zgodovinski in umetniški prerez slovenske poezije od romantike prek realizma, nove romantike, ekspresionizma, novega realizma in vojne generacije do prvega in drugega povojnega pesniškega rodu. Kot ne moremo očitati sestavi j alcu manjkajočih pesniških imen, saj si knjiga ne lasti naslova antologija, tako mu moramo pritrditi tudi glede izbora pesmi posameznih avtorjev, saj je tudi pri tistih, ki so zastopani z eno samo pesmijo, le-ta pri nas navadno najbolj znana in v tem smislu najbolj reprezentativna. Nastajajo pa pomisleki ob okrnjenem ciklu Prešernovih Sonetov nesreče. Od štirih temeljnih temat-
skih plasti Prešernove poezije so v tem skromnem izboru resda zastopane kar tri — ljubezenska, družbena oziroma narodno-politična in bivanjska, žal pa od Sonetov nesreče, ki je v njih pesnik izrazil svojo bivanjsko stisko, manjkata četrti in šesti, ki je hkrati »sklepni člen (tega) logično stopnjevanega in trdno povezanega cikla« (Boris Paternu, Prešeren I, str. 202).
Tematski širini prevedenih pesmi se pridružuje širok razpon čustev in razpoloženj, izraženih z bogato skalo tonov, od svetlih, vedrih do temačnih in celo grozljivih. Vsaka pesem ima svojo temeljno melodijo in z njo združeni ritem, ki obsega poleg menjavanja poudarjenih in nepoudarjenih zlogov in različno razporejenih rim tudi strukturo pomenskih enot — besed in besednih zvez — v okviru verzov. Prevod ni natančna kopija izvirnika, temveč organska celota ustreznih ekvivalentov za bistvene sestavine vsake pesmi — za glasovno in ritmično organizacijo teksta ter za njegovo idejno vsebino hkrati z njenim podtekstom. Nil Gilevič je s svojimi prepesnitvami pokazal veliko občutljivost za vse bistvene sestavine pesniškega besedila, pa naj gre za klasično silabotonično ali pa za moderno poezijo; v tej ima verzifikacija vse manjšo vlogo, nadomešča jo zgoščenost pesniških podob in refleksivne vsebine.
Glede načina verzifikacije se beloruščina ujema s slovenščino, med njima ni tistega konflikta, ki povzroča toliko težav pri prevajanju, kadar gre za dva različna verzi-fikacijska sistema — v obeh jezikih prevladuje tradicionalni silabotonizem. Tudi v beloruskem jeziku je premičen besedni naglas, kar omogoča pri prevajanju neprisiljeno uporabo vseh vrst rim, poleg ženskih in tekočih tudi v našem jeziku tako pogostih moških rim. V beloruski prozodiji velja za čisto žensko rimo poleg take, kakršno ima slovenščina, tudi ujemanje končnega odprtega zloga z zaprtim, tj. prisekana rima. Npr. naokal — glyboica, sydze — zlydzen;'.
Namesto polnih rim so pogoste asonance, ki imajo — tako kot prisekane rime — dolgo tradicijo, najdemo jih že na začetku beloruske umetne poezije sredi 19. stoletja v rokopisni pesnitvi Taras na Parnasu (obj. 1889). Pozneje so prodrle tudi v strogo obliko soneta, ko se je ta začela rahljati tako glede rime kot glede mere.
Prav sonet je kot edina od stalnih oblik slovenske poezije v izboru razmeroma močno zastopan, in to ne le v Prešernovi,
218
Levstikovi, Stritarjevi, Kettejevi, Gradniko-vi in Kosovelovi poeziji, iz katerih so prevedene tudi pesmi drugačnih oblik, temveč tudi tam, kjer je sonet edino prevedeno pesniško besedilo, npr. pri Novyjevi, Se-liškarju, Vodušku in Kosmaču. Gilevič je z izrednim posluhom prenesel v svoj jezik različne ritmične tlorise naših sonetnih form, od klasične Prešernove v jambskih enajstercih in z ženskimi rimami abba abba cdc ded (npr. Življenje ječa, čas v nji ra-belj hudi) do modernizirane Gradnikove z amfibrahi v dvanajst- oz. enajstzložnih verzih in z mešanimi (ženskimi in moškimi) rimami (npr. sonet Trubar).
PREŠEREN:
Zyccjo — turma, čas — kat u joj
bjazdusny, turbota — novaja štodzenj njavesta, cjarpenne i rospač — slugi bez pratesta, raskajanne — ahoünik nedvurusny.
0 smert, ne baüsja; zbrydzeü mur udusny; ty — ključ, ty — dzvery, ty — da ščascja
scežka,
što nas vjadze tudy, dze tlen da rešty u nematu aberne zvon lancuzny;
tudy, dze nas pagonja ne spajmaje,
dze hciücam kryüdu ne cynic nad nami, '
dze üse zgryzoty čalavek zbyvaje;
tudy, u toje loža ü cjomnaj jame, dze son taki, što — hto ni zasynaje — bjada ne üzburdzic navat perunami.
GRADNIK:
Tady nas taptali germancaü natoüpy, jak nehriscjaü, pragnuli zniscyc usih,
1 my zadyhalisja ü kleščah tugih,
u vostrym jarme ad Tryglava da Koljpy.
Kraj našaj pajili kryvjoj insavercy, bjaleli paletki ad bratnih kascej, i blukali soslepu gurmy ljudzej, i navat ne znali, što zvac ih slavency.
Tak šotni gadoü bez sjaüby, bez žniva dusyli zjamlju tut kamenni dy cemi. Dy üsjo ž zasvjacilisja ü moraku zerni.
I sejbit z malitvaj shiliüsja ü cisy: »Daj sily, zjameljka, kab niva üzysla dlja slova — svjanconaga hleba dusy.«
Gilevičevo mojstrsko obvladovanje pesniškega prevoda se kaže v tem, da so ritmični ekvivalenti v teh in v drugih, nenavedenih primerih združeni s semantičnimi v organsko celoto. Dobesednega pesniškega prevoda seveda ni mogoče doseči, pomembno pa je, da ostane   prevajalec pri
interpretaciji izvirnika v isti pomenski in stilni ravnini. Pri Gileviču so odmiki od originala redki, vendar se tudi najboljšemu prevajalcu zgodi, da spremeni ali opusti kakšno pomensko bistveno besedo, ki ima važno vlogo v celotni pesmi. Tak pomemben, a v prevodu opuščen semantični element je podoba »golj'fiva kača« v sonetu O Vrba, srečna, draga vas domača. Drug podoben spodrsljaj je v prevodu Prešernove pesmi Kam? Zaradi manjkajočega zaimka »nje« v dvostišju; »Samo to znam, samo to vem, / da pred obličje nje ne smem« je izostal ljubezenski podtekst te pesmi. Tak podtekst je tudi v pesmi Sem dolgo upal in se bal, ki je zaradi svoje gnomične oblike trd oreh za vsakega prevajalca. Gilevič se je sicer izognil nevarnosti, da bi verz razširil in ga s tem razvodenil (kar se je zgodilo že v več prevodih te pesmi), vendar mu zaradi zamenjave časovnega prislova »dolgo« s količinskim »veliko«, (blr. šmat) in zaradi spremenjenega sintaktičnega ritma ni povsem uspelo ohraniti večpomenskosti in klenosti izvirnika.
Primer:
Meü šmat nadzej i strahu šmat, pazbiüsja urešce •— i ne rad: pustoje serca miž ljudzej znoü strahu pragne i nadzej.
Te pripombe seveda nimajo namena zmanjševati pomen prevajalčevih dosežkov, temveč le pokazati, kako težko je ustvariti adekvaten pesniški prevod, v enaki meri ohraniti ritem in vsebino izvirnika, zlasti še, če gre za tako zahtevno poezijo, kot je Prešernova.
Izbrane strani slovenske poezije zbujajo upanje, da bo Nil Gilevič uspešno začeto delo nadaljeval in pripravil antologijo, ki bo beloruskemu bralcu še širše in globlje posredovala našo pesniško besedo.
R o z k a  S t e f a n o v a Filozofska fakulteta v Ljubljani
219