235   IVO TROŠT            
Čebela in čmrlj.
B.iscn.
ačetkom jeseni se srečata čebela in čmrlj, oba na potih za vedno redkejšim in manj medenim cve-tjem. Lepo rejeni čmrlj — neroden in težak — je komaj telebal od cveta do cveta. Tožil je poleg opravila, da se bliža neizprosna zima, a nima še nič zaloge. Zato se mu mudi za medom. Čebela je pa lahno brenčala od cvetice do cvetice, srkala med in se prešerno pobahala stricu sorodniku, da ima dovolj živeža do pomladi in še dlje.
»Še novi zarod se bo hranil z našim pridel-koin.« Tako završi čebela svoio samohvalno pe-semco in očita čmrlju: »Pokaj si pa ti poleti požrl vse sprot; o slabem vremenu, da nimaš sedaj nič?«                            i
Ta opomnja zgovorne sorodnice pa čmrlju ni bila všeč. Nerodno se zadere: »Sem vsaj požrl, kakor praviš; pa naj bo! Ti se trudiš od zore do mraka. od pomladi do jeseni, a še požreš ne sama; tebi požre človek napnsled vse, kar si nabrala. To imaš cd svoje priznane in slavljene marliivosti in — nič več.«
»Vendar več kot ti, striček, ne zameri!« se ponosno vzravna čebela in poglcda nasprotnika, ki vpraša neverno: »No, radoveden sem —kaj?« »Mojo marliivost si je človek postavil v zgled in   pregovor,   tvojo ienobo in požrešnost pa v zasmeh in svarilo.«
Čmrlj na to ne odgovori ničesar. Nerodno se zaganja mimo pikre sosede od cveta do cvcta in si misli: »Čebela govori resnico, a te usluge ji vcndar ne maram privcščiti, da bi ji še pritrdil.«