TONE GASPARl:
Maj
edvedov Tone je begunska sirota. Ubežal je pred Stlrimi leti s svojo materjo na Koroško; hišo In malo njivo sn že dosezale vojne grozote, ko sta se v temni noči po-slavljala z obupavajočo materjo od domače grude. Pre-trpela stamnogo, ranogo; čuda, da je srce moglo sprejeti toliko hudega, da ni že zdavnaj počilo od bolesti! Pa je vedno sijala iskrica upanja in blažila trpkost in rahljala upe v lepšo bodočnost. Ko pa je mati prejela sporočilo o smrti, ki je očeta položila pod toplim goriškim soln-cem na tla, takrat šele je vzkipelo vse zatajeno gorje — srce ga ni zmo-glo, prekipeio je — in dobra mati je legla, da si odpočije...
Medvedov Tone je ostal sirota. Zatekel se je k sosedu, proseč ga dobre roke in odkritih oči. In ponudil mu je sosed toplo dlan, ga sprejel pod svojo streho ter mu izročil v varstvo in nego deset belih ovčic.
Od takrat pase Tone vsak dan na rebri pod Hudim gradom. Na vrhn sede na parobek, gleda na ovčice, pa tudi v dolino se ozira, kjer šeta po srebrni cesti naša pomlad, tako lepa, kot še nikoli. Ceste meri z žejnimi očmi, z nebotičnimi vrhovi se izkuša, v mislih leze na strme vrhe in gleda na ono stran. Pa dasi je Tone sirota, so vkljub temu njegove misli tople. Odkod hodi upanje, ne ve! Ve pa, da pritiplje tako lepo zveneče v misli. da jih prepoie in okrasi z bujnim zelenjem veselega pričakovanja...
Bliža se maj. Njiva ga oznanja, ptiček poje o njetn, bukovi Kozd ga kliče z rahlim šumenjem. Tone sedi spel na rebri. Kodraste ovčice silijo proti vrhu; najmanjše belo jagnje pa se stiska k Tonetu in išče z jezičkom njegove roke. Danes Tone ne opazi tega. Z očmi premerja dolino in dolgo. široko prebelo cesto - popotnico, ki vsak dan hodi, hodi ko romarica, pa tako malo povi, da kdor ne gre z njo sam, ta ne zve niti, kako je na oni strani prvih grebenov. Tone premišlja, ali bi ne šel z njo, ko ga tak6 vabi. Ali kam? In tako sam!
96
Takrat se dvigne kraj ceste komaj vicina meglica prahu. Iz nje se iz-mota svetla kočija. Tone jo ujame z očmi in je ne izpusti več. Za njo hiti, poleg gospode sede v mehke blazine, da se popelje z njimi tja proli jugo-zahodu, kjer se nagiba solnce, kainor ga .kliče .koprnenje. To solnce, 10 koprnenje obeta maj, tisti maj, ki se rodi v goriškili brdih in ga on tako dobro pozna. Kočija hiti. Na koncu ceste se še enkrat posveti nje svetlipa, potem utone voz za grebeni. A Tone ne odneha! Misli mu pomagaio, hitijo naprej čez grebene, čez vrhove in se pomenijo z zahajaiočim soln-cem.
¦^ Vse nebo je rdeče. Kakor z naglji in rdečimi rožami ovenčan se sraeh-Kja večer, predliodnik majevega jmra. Povsod, kjerkoli doseže ta večer zemlio, povsod natrosi teh rož, in vsa zamlja je užgana od prehudera cvctja, ki ga razsiplje v znamenju vstajenja umirajoče solnce. Tone je ves žareč v obraz; tudi srce je razpaljeno, zakaj tako hudo udarja, da ga nl moči umiriti. Tako lep je jugozahod, tako poln rož in sladkih spominov — pa je Tonetu tako daleč! Sirota je Tone; h komu naj se obrne, če doseže nekdaj njegova noga tisto blagoslovljeno zemljo, od solnca in dobrote greto? Dobro mu je tukaj, ničesar ne pogreša, toda žejno srce želi tja doi, da se tam napije vseh krasot, ki jih s spomini zaklepa vase. V maj upa. v najlepši mesec, da ga on zakliče: »Pojdi, dobri ljudje te vabijo, ki jih je vzgojila naša topla zeinlja!...«
Solnce počasi ugasne. Tone vstane. zatopljen v prelepo ubeglo sliko, ogrne jopič ter se z ovčicami spusti na pot, ki se vije v vas.
•
Tone leži v postelii. Nemiren je, zakaj v očeh nosi večer, ki ie ravno-kar ugasnil in se potopil v temo. Marsikomu ne sije več sladkost tega ve-čera, le v Tonetovem srcu še žari ravnotak, kot ga je vase sprejel zadnji pogled. Vidi jasna goriška brda, ovenčana vsepovsod z zeleno trto in utr-jena s skalnatimi, močnimi hišami. Vidi visoke zvonike, čuje lastovke in kose ter z očmi doseza visoko, čisto nebo. Tiho, komaj slišno se pogo-varja s to zeniljo, vedno tiše si pošepetavata, dokler ne umre zadnii sladki šepet v polsnu.
In Tone zasanja sladke sanje o maju, ki je že pred durrni, o maju, ki ga po dolgih letili pričakovanja privede v ljtibo goriško zemljo. —