Marta Stajic
Izbris:
od liminalnosti do metafore
Uvod
Šestindvajsetega februarja 1992 je bil vsaj en odstotek prebivalcev Slovenije izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije, pri čemer te osebe ne prej ne pozneje o tej spremembi niso bile uradno ali javno obveščene. Uničenju osebnih dokumentov (vključno z osebnimi izkaznicami, vozniškimi dovoljenji, potnimi listi) so posledično - seveda različno od primera do primera - sledili odpuščanje z delovnih mest, izguba zdravstvenega zavarovanja, pokojnin in drugih državljanskih, političnih ter socialnih pravic. In vendar ti posamezniki niso niti priseljenci niti domačini v klasičnem pomenu (nekateri izmed njih so bili v Sloveniji rojeni, kar pomeni, da so imeli pred izbrisom stalno prebivališče zgolj v Sloveniji). Poleg tega izbrisani ne izhajajo iz ene same etnične skupine (so pripadniki muslimanske, srbske, črnogorske, hrvaške, romske in slovenske etnične skupine), niti niso pripadniki ene same verske skupnosti (muslimani, pravoslav-ci, katoličani, ateisti itn.). Morda je ravno zato minilo celo desetletje, preden so lahko prepoznali podobne okoliščine, v katere jih je pahnil administrativni sistem nove države. Nekateri izmed njih so se združili v dveh organizacijah: v Društvu izbrisanih prebivalcev Slovenije in Civilni iniciativi izbrisanih aktivistov. V nasprotju z javnimi stereotipi (javnost jih je sprva prepoznavala kot nacionaliste iz drugih republik nekdanje Jugoslavije oziroma kot tiste, ki »niso verjeli v Slovenijo«, »četnike« in podobno) so izbrisani oblikovali izmikajočo se samo-identifikacijo, ki se ne nanaša neposredno na etnično pripadnost, temveč na pravice, ki jih v okviru politične skupnosti zagotavlja zakonsko določeno stalno prebivališče, sami pa jih niso (bili) deležni.
Ker niso prepoznani niti kot Slovenci niti kot slovenski državljani in državljanke, se v administrativnem pomenu nahajajo v ne-prostoru. So Izbrisani, ne-osebe, ki se potemtakem nahajajo onstran vsakršne meje, in ne obstajajo kot družbeni oziroma politični subjekti. Izbrisani niso ne »mešanica« različnih etničnih skupin ne »hibrid«. Sami sebe vidijo kot politično skupino, kot netipično psevdoetnično konstelacijo, ki jo v nasprotju s slovensko večino utemeljuje njihova izključenost (»ljudje z juga«). V skupnem boju proti sistemu so se odpovedali svoji etnični in verski identiteti, upajoč, da bodo tako postali (nespregledljivi) subjekti sistema, proti kateremu se borijo.
»Novinec, ki doživlja spremembo statusa, mora biti najprej ločen od svoje
Postopki in stanja, v katere je bila potisnjena ta administrativno	prejšnje v|oge. Ta seParadja ima |ahk°
i i v i . ■■ v j- i u ■ v ■ j ■ -i- ■ i	več pojavnih oblik, hkrati pa se vse lahko določena kategorija ljudi, so teoretsko primerljivi z drugimi liminal- ,..,,.	, ,
°	r	°	zdijo kot del enega samega obrednega
nimi poj^ kot na primer z nekaterimi stopnjami iniciacije neofita rituala: a) novinec lahko v procesiji hodi
(novega člana neke skupnosti). Vidike liminalnosti, ki zajemajo od točke A do točke B; b) novinec lahko
pojme izključenosti, negotovosti in nečistosti, lahko obravnavamo sleče svojo prvo obleko; c) žrtvene živali
tudi s pomočjo koncepta metafore in njenega domnevnega poten- so lahko žrtvovane, s čimer je življenje ločeno od trupa oziroma so lahko ciala zdruzitve sicer med seboj ločenih kategorij. Rezultat take '	,
'	iti	posamezni objekti čaščenja odrezani
kognitivne igre pa je vpogled v predpostavke stališč o izbrisanih. ali odlomljeni; d) navidezno 'nečistost'
novinca lahko odstranimo z obrednim
umivanjem, britjem itn. Gledano na
splošno je namen teh začetnih obredov
Liminalnost izbrisanih	separacije učinek ločitve novinca od nje-
gove ali njene vsakodnevne eksistence; s Raznotero marginalizirano skupino izbrisanih lahko opišemo s tem začasno postane izločena oseba, ki pomočjo koncepta liminalnosti, ki »izhaja iz latinskega izraza živi v ločenem, vzporednem času« (Leach 'prag' (limen) in tako zaobsega vse pojavnosti vmesnosti, stanja 2002: 115-116). nekje 'na pol'«, uporablja pa se kot ime ene izmed stopenj obre- 2 »obredu separacije« sledi »inter-dov prehoda (Rapport in Overing 2000: 229). Ker koncepti, kot val družbenega ne-časa [...]. Splošna
so na primer prag (vstop ali začetna točka nečesa), medprostor	značilnost teh obredov marginalizacije
/ -i i- i	j	• • . ■ i- j i-\ u-i-	je fizična ločitev novinca od drugih
(majhen ali ozek prostor med posameznimi stvarmi ali deli), biti
posameznikov; novinec je ali povsem
vmes (biti v vmesni poziciji, kar pomeni niti resnično jaz sam/a	odstranjen iz svojega domačega okolja
niti kdo drug) in vmesna pozicija kot taka (biti ali dogajati se v	ali pa je začasno nastanjen v zaprtem
sredini, med dvema stvarema, prostoroma, prizoriščema ipd.),	prostoru, iz katerega so navadni ljudje
izhajajo iz istega kategoričnega sistema, se bom v nadaljevanju izključeni. Družbena separacija je še bolj
poudarjena z izpostavljanjem novinca
članka omejila predvsem na obrede prehoda. Slednji so: »Obredi, , . .7 •	, •
posebnim pravilom in prepovedim, ki
ki so spremljali sleherno spremembo prostora, stanja, druzbene- se nanašajo na hrano, obleko in gibanje.
ga poloZaja in starosti.« (Rapport in Overing 2000: 229) Obredi Drugi ljudje imajo novinca v tej fazi za
prehoda sestojijo iz treh ločenih stopenj, ki jim lahko damo raz- 'zaznamovanega s svetim'; s tem ko je v
lične poudarke in jih razvrščamo glede na posamezne situacije. stanju s^to^ pa je novinec nevaren in . , i vi , ■■ --i	v ■ i , ti	■■ i-i v torej tudi nečist. V skladu s to predpo-
Antropološka teorija jih označuje kot: »obred separacije« ali loči-	•	•
stavko obredi, ki novinca ponovno vrnejo
tve, »ko se znebimo nekdanje identitete, statusa ali miselnosti«,1	v vsakdanje življenje, vključujejo tudi
ki mu sledita »obred marginalizacije« - vmesna, posredovalna	obredno umivanje, ki odstrani nečistost«
ali liminalna faza obredov prehoda, »v katerem protagonist, ki	(Leach 2002: 116).
se spreminja (novinec ali neofit), ni ne eno ne drugo, temveč	3 v »obredu ponovne združitve« se
je nekje oziroma nekaj vmes«, zato velja tudi za nečistega2 - in	novinec vrne v družbo in prevzame novo
»obred ponovne vključitve« ali zdruZitve, ko je novinec privzel vlogo: »Pravi postopki obreda ponovne ■j i-i i 3 /r> i ■ r\ ■ ->nnn tj m	združitve so navadno povsem enaki
novo identiteto3 (Rapport in Overing 2000: 230).	, . .....,	.. ,
postopkom iniciacijske separacije, vendar
Koncept neCistosti, ki liminalnost označuje kot mejni pojav, na nasproten način - procesije potekajo v
je povezan z razliko med svetim in profanim, torej med dvema nasprotni smeri, od točke B proti točki A,
nasprotnima si dimenzijama, ki ju ne smemo združiti in katerih p°sebn° ob|eko, ki jo n°vinec n°si med
meja ne smemo prestopiti; sta dimenziji, ki morata ostati nedo- 'marginalno stopnjo', zdaj sleče, obleče
pa novo navadno obleko, ki je primerna taknjeni in nespremenjeni. Meja kot taka sicer nima dimenzij, .	, „, ' . .
njegovemu novemu družbenemu statusu,
vsebuje pa elemente obeh področij, ki ju ločuje. Zato meje žrtvovanje se ponovi, prepovedi v zvezi zaznavamo kot nečiste, izredne, nejasne, brezčasne in jim s tem, s prehrano so odpravljene, na obritih ko jih imamo za »svete« ali za »tabu«, pripisujemo posebno glavah ponovno rastejo lasje itn« (Leach vrednost (Leach 2002: 54). To pomeni, da se mora oseba, ki se 2002: 116).
odpravlja na mesto, obravnavano kot sveto, ali pa se pripravlja na verski obred, najprej očistiti profanosti, in nasprotno. Vsaka vrsta oziroma oblika nečistosti pa je povezana z nevarnostjo. »Nečistost je stranski produkt sistematičnega urejanja in klasificiranja stvari, saj urejanje predvideva eliminiranje neustreznih elementov« (Douglas 2001: 53). Odstranitev neustreznih elementov iz sistema je pogoj za samo oblikovanje sistema: ko stvari klasificiramo s pomočjo ene same kategorije, preostale stvari, ki te kategorije nimajo, ali pa je le-ta drugačna, ne morejo biti klasificirane pod našo kategorijo, saj bi s tem uničili sistem (Šterk 1998: 87).
Ravno zato procese marginalizacije, tako kot vse liminalne pojave, »označuje nekaj antistrukturalnega, tranzicijskega in procesualnega, kreativnega, reformnega, povratnega, odpornega in upornega, skupnega in povezovalnega« (Rapport in Overing 2000: 234).
Izbrisane kot posameznike oziroma posameznice in kot kategorijo bi lahko opisali s pomočjo teorije obredov prehoda. Potem ko so bili s pomočjo izbrisa, to je s prestavitvijo iz ene administrativne kategorije v drugo, ločeni od svoje prejšnje vloge (statusa) polnopravnih državljanov nekdanje Jugoslavije, so izbrisani začasno postali izločeni posamezniki, ki živijo v ločenem, vzporednem času oziroma ne-času. Bili so potisnjeni iz svoje vsakodnevne eksistence, njihovo življenje pred izbrisom je bilo končano: izgubili so možnost legalne zaposlitve, niso bili upravičeni do bolnišničnega zdravljenja, volitev, izobrazbe itn. Nekateri so bili občasno postavljeni v ograjen prostor, Prehodni dom oziroma pozneje Center za tujce, v katerem so bili tudi fizično ločeni od drugih prebivalcev Slovenije. Prisiljeni so bili vstopiti v interval družbenega ne-časa, s čimer so bile prekinjene vse njihove ustaljene državljanske aktivnosti. Stigmatizacijo, ki je sledila, je mogoče pojasniti kot rezultat nečistosti, ki so ji zapadli izbrisani. Kljub temu pa ostaja vprašanje, ali so nečisti postali pred izbrisom ali po njem, ali pa morda celo med samim izbrisom, ki ga (na tem mestu) obravnavamo kot mejo, prag, začetno točko brez časovnih ali prostorskih dimenzij.
Posamezniki in posameznice, ki sodelujejo pri obredu prehoda (denimo v skupnostih, ki živijo tradicionalne običaje), so izbrani v skladu z nekaterimi skupnimi značilnostmi: starost, spol, zakonski stan ipd. Izbrisani so bili izbrani zato, ker leta 1991 niso vložili prošnje za slovensko državljanstvo, ali pa jim je bila ta zavrnjena.4 Toda zakaj je bil uporabljen ravno ta kriterij? Ker niso zaprosili za slovensko državljanstvo, ali pa je bila njihova prošnja zavrnjena, so jih oblasti zlahka ocenile kot neustrezen »material« za oblikovanje nove slovenske nacionalne države. Že zgoraj smo navedli, da urejanje predvideva odstranitev neustreznih elementov, torej odstranitev nečistosti. Ce so bili prebivalci, ki so bili pozneje izbrisani, zaznani kot potencialna nečistost nacionalne države, torej kot tisti, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo, ali pa do njega niso bili upravičeni in jih je bilo zato treba odstraniti; izbris je torej deloval kot sredstvo za ureditev razmer, očiščenje. Na drugi strani pa, kot pravi tudi teorija obredov prehoda, lahko nečistost vidimo kot proizvod novega marginaliziranega ali mejnega statusa, ki so ga bili deležni izbrisani: še vedno so živeli v Sloveniji, vendar niso bili Slovenci z državljanskimi in političnimi pravicami; hkrati tudi niso bili priseljenci (ki bi prišli z območja zunaj nekdanje skupne države), begunci oziroma katera koli druga uradna družbena ali politična kategorija. Posebna pravila in prepovedi, ki so doletela izbrisane, še zlasti tista, ki se nanašajo na svobodo gibanja in dohodke (delo, pokojnino, socialne pravice), so očitna.5 Zopet tretja možnost pa je, da je do
Temeljna ustavna listina (4. člen), Zakon o državljanstvu (40. člen) in Zakon o tujcih (81. člen), vse v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 1, let. I, 25. junij 1991.
5 Številni primeri so navedeni v Dedič, Jalušič, Zorn (2003) in na primer v člankih »Tujec ne more imeti otroka«, 26. 11. 2001, »Popravljanje napak iz preteklosti«, 15. 7. 2002, »Zgodba Janka Šribarja«, 25. 8. 2003, »Zgodbe izbrisanih«, 22. 12. 2003, »Izbrisani s statusom kmeta«, 19. 4. 2004, »Izbrisani branilci TO Slovenije«, 8. 3. 2004, ki so bili objavljeni v slovenskem tedniku Mladina, http://www.mladina.si.
nečistosti prišlo med samim postopkom izbrisa kot nedimenzio-nalno časovno-prostorsko mejo med statusi državljanov nekdanje Jugoslavije na eni strani in državljani Republike Slovenije na drugi:6 tisti, ki so ga doživeli (izbris) in se po njem niso »očistili«, so obdržali svojo nečistost, kar pomeni, da so ostali nevarnost za normalno življenje. Ker pa se nihče, ki ga je doletel izbris, le-tega ni »očistil« (še dandanes ni sistematičnega zakona, ki bi jim povrnil izgubljene pravice in jim slednjič vendarle priznal povračilo za izbris, sami izbrisani pa so še vedno stigmatizirani), lahko izbris razumemo kot prag oziroma kot označevalec nečistosti. Nečistost je obstajala pred izbrisom, vendar pa je potrebovala uradni (administrativni) označevalec, etiketo za tiste elemente, ki bi lahko prineseli onesnaženje in s tem ogrozili red.
S pomočjo teorije obredov prehoda lahko obravnavamo še eno razsežnost nečistosti: s tem ko so jih postavili v eno samo administrativno kategorijo, so različne etnične, verske, izobrazbene, poklicne in druge skupine izgubile svoje notranje raznolikosti (marginalnost ni deljiva, kot je bilo povedano že zgoraj) - izbrisani niso izbrisani člani srbske etnične skupine, ali izbrisani Muslimani, fizični delavci, temveč so preprosto izbrisani. Na primer razmejitve, ki so bile prisotne v drugih državah na območju nekdanje Jugoslavije (v Bosni in Hercegovini, Srbiji itn.) in so bile vzvod in povod za vojne, pri kategoriji izbrisanih niso obstajale - vsi so bili enako izbrisani. V skladu s to teorijo in upoštevajoč posledice pretiranih razmejitvenih dejavnikov spoznamo, da izbris s svojim učinkom združevanja pravzaprav opozarja na pojav stigmatizacije Balkana kot sinonima regije, kateri se nekritično pripisujejo zaostalost, otrplost, korupcijo, slabo vlado, nepotizem itn. (Todorova 1999: 64-72). Ali lahko ta problem obravnavamo tudi s stališča, da je Slovenija kot namišljena nosilka civilizacije, s tem ko jih je izbrisala, Balkance pravzaprav hotela civilizirati? Ali je izbris le iniciacija (kot nekakšna purgativna oziroma očiščevalna naprava) v civilizacijo? Ali to pomeni, da so slovenski politiki, ki so ustvarili razmere, ki so omogočile izbris, podpirali in verjeli v tako stališče? Je bil izbris označevalec in prag, ki je Slovence ločil od balkanizacije (vojne in razpada nekdanje Jugoslavije)? Ali to hkrati pomeni, da so tisti izbrisani, ki jim je uspelo pridobiti slovensko državljanstvo ali stalno prebivališče, uspešno prestali iniciacijo, drugi pa ne? Vse to lahko še natančneje pojasnimo s teoretsko primerjavo z iniciacijo neofita: iniciacija v obredih prehoda je proces, v katerem so na preizkušnjo postavljene neofitove sposobnosti; s tem ko sledi določenim pravilom, se pripravlja na novo vlogo. Ce predpostavljamo, da je pravica do stalnega prebivališča lahko dostopna določenim kategorijam ljudi, ne pa tudi izbrisanim, lahko sam akt izbrisa obravnavamo tudi kot preizkušnjo zmožnosti izbrisanih privzeti novo vlogo (vlogo legalnih prebivalcev Slovenije). V takem primeru bi šlo za preizkus, ali izbrisani to novo vlogo lahko dosežejo s spoštovanjem pravil, ki so bila oblikovana in uveljavljena pri drugih kategorijah, to je nedvomnih, lojalnih državljanih Slovenije. Povedano drugače, če so slovenski državljani tisti, ki so »civilizirani«, so oblikovali posebna »civilizacijska« pravila (zakonske postopke), ki jih morajo »Balkanci« uspešno izpolniti, če hočejo tudi sami veljati za »civilizirane«. To stališče v svoji retoriki uporabljajo tudi izbrisani aktivisti, ki pravijo, da je izbris primerljiv z zatiranjem in celo pobijanjem ljudi v drugih republikah nekdanje Jugoslavije; razlika je v tem, da je izbris potekal na civiliziran način - s pomočjo upravnih postopkov.7 Iz tega je mogoče povzeti, da tako izbrisani kot njihovi desničarski nasprotniki v Sloveniji oziroma vsi tisti, ki so zakrivili izbris, pravzaprav
»Naravna« nedimenzionalnost v kon-tinuumu prehajanja iz enega statusa v drugega je prekinjena, tej prekinitvi pa je umetno dan pretiran pomen: v primeru izbrisanih, ko je bilo določeni populaciji onemogočeno pridobiti slovensko državljanstvo, zaradi česar je obstala nekje vmes, v vmesnem prostoru, je prehod iz sestavnega dela federacije v nacionalno državo pretirano poudarjen - s tem se zdi celoten proces prehoda še zlasti težak in ne nazadnje dobi oznako posebnega dosežka. S tem ko so marginalizirani, lahko izbrisanim pripišemo vse pojavnosti liminalnega: nevarnost, nejasnost in re-formnost, strukturi nasprotna antistruk-turalnost v pomenu, kot ga Karmen Šterk (1998) pripisuje oblikam mane, nečistost v klasičnem antropološkem pomenu itn.
Na novinarski konferenci Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije 27. februarja 2007 je eden izmed njihovih pravnih zastopnikov (M. K.) uporabil enako formulacijo. Tudi na sestankih društva Civilne iniciative izbrisanih aktivistov je bila enaka formulacija uporabljena več kot dvajsetkrat (v tednu izbrisanih leta 2007 jo je večkrat uporabil njihov predsednik A. T.). Enako mnenje je moč zaslediti v komentarjih na Mladinine članke o izbrisanih (http://www.mladina.si) in kot trditve o genocidu, zagrešenim z radirko
ali tipko delete v računalniškem sistemu.
g
Na primer Sašo Peče v članku »Nagrajena nestrpnost«, Mladina, 1. 11. 2004, in v komentarjih na članke o izbrisanih (http://www.mladina.si).
uporabljajo isti kategorialni sistem: Slovenci (civilizirani) nasproti Ne-slovencem (necivilizirani).
Poleg tega omenimo še nekatere druge pripisane značilnosti, ki konceptualizirajo izbrisane: negacija izbrisanih oseb (trditve desničarskih politikov, da se izbris nikoli ni zgodil, torej tudi izbrisani ljudje ne obstajajo), izločitev (izbrisani so včasih imenovani izmečki),8 pripisovanje agresivnosti (agresorji), pripisovanje kriminalnosti (kriminalci), poudarjanje človečnosti izbrisanih oseb (zagovorniki univerzalnih človekovih pravic in zaznava izbrisanih kot žrtev), samoiniciativni, delujoči (aktivisti). Iz tega lahko razvijemo dva podsistema predstav o izbrisanem človeku: pasivni človek, v skladu s katerim so izbrisani le proizvod vnaprej danega reda (negacija izbrisanih in percepcija izbrisanih kot žrtev) ter aktivni izbrisani človek, ki soustvarja sistem in ga poskuša spremeniti - ta človek je torej agresor, kriminalec, aktivist. In ravno to je tisto, kar so po svoji naravi tudi liminalni pojavi: antistrukturalni, tranzicijski in procesualni, kreativni in reformni, povratni, odporni in upirajoči se, skupni in povezovalni, s čimer omogočajo združitev take množice različnih atributov v en sam pojem.
Izbris kot metafora
Na izbrisane lahko iz dveh razlogov gledamo tudi kot na metaforo. Po eni strani se namreč metafora nanaša na liminalni status izbrisanih, na drugi pa se lahko razširi še na druge oblike družbe-no-političnega prikrajšanja. Pri upoštevanju obeh možnosti lahko metaforo ponazorimo kot eno izmed enobesednih jezikovnih figur, ki jo navadno imenujemo trop resemblence. Kot figura, metafora utemeljuje nadomestitev in razširitev pomena posameznih besed: njena razlaga temelji na poeto-retorični teoriji substitucije (Ricouer 1994: 1). Jezikovne figure pomenijo izražanje z uporabo besed v prenesenem pomenu; lahko pa pomenijo tudi izražanje na nenavaden način, s čimer govorjenemu ali napisanemu dodamo intenzivnost, lepoto itn. »Celotna stavba figur temelji na ideji, da sta govorici dve - dobesedna in figurirana - in da je potemtakem retorika v tistem delu, kjer govori o ubesedovanju, prikaz odmikov v govorici« (Barthes 1990: 98).
Metafora je vrsta transpozicije imena, že od antike naprej pa jo določajo termini, kot so devi-acija, gibanje, nadomestitev. Po svoji naravi ima bolj značilnosti procesa kot kategorije (Ricouer 1994: 17-18). Je »primerjava, ki jo omogoča implicitna identifikacija različnih konceptov, ne pa njihova eksplicitna primerjava; torej gre za prenos na podlagi analogije« (Bugarski 1995: 152). Metafore so enobesedne jezikovne figure, tropi, pri katerih sprememba pomena zajema eno samo enoto (Barthes 1990: 95).
»Če si predstavljamo, da pomen neke besede določa množica kontekstov, v katerih je moč to določeno besedo uporabiti, lahko semantično spremembo označimo tudi kot spremembo v sklopu ustreznih kontekstov, ki se nanašajo na to besedo. Na drugi strani pa lahko semantično spremembo smatramo tudi kot spremembo v sklopu referentov za to besedo, torej kot spremembo v množici objektov, na katere se ta beseda nanaša. Ker sta kontekst in referent le druga aspekta tistega, kar imenujemo pomen, sta ti dve lastnosti semantične spremembe med seboj bolj ali manj ekvivalentni« (Stewart in Vaillette 2001: 408).
Razširitev pomena, pripisanega izbrisanim, se nanaša na dominantni vidik družbeno-političnih deprivacij ter tako homoseksualcem, hendikepiranim osebam, ultranacionalistom, neonacistom, različnim aktivističnim skupinam, brezposelnim in drugim daje možnost, da tudi sami sebe obravnavajo kot »izbrisane« iz javno-političnih sfer in virov moči. Pri tem je očiten abstraktni proces, značilen za metafore: nanaša se le na atribut družbeno-politične izločenosti, ki je ponovno prenesen s pomočjo analogije in ne dejanske primerjave. In tudi če bi v tem primeru izhajali iz poeto-retorične teorije substitucije, ki jo ponavadi uporabljamo za razlago metafor, bi si lahko zastavili vprašanje, ali bi bilo mogoče, če izbrisani ne bi bili tisti, ki so bili »izgnani« iz skupnosti, izbrati neko drugo kategorijo prikrajšanih ljudi, ki bi prevzela in z enakim morbidnim uspehom igrala vlogo neustreznih elementov v oblikovanju reda v novi državi?
Izraz »izbrisani« je postal popularen leta 2002, ko je bilo ustanovljeno Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije. Kot transpozicijo imena lahko ta termin, tako kot druge metafore, opredelimo kot deviacijo, gibanje, nadomestitev. Metafore so učinkovite zaradi spremembe konteksta izražanja - z uporabo navadnih pomenov v nenavadnih kontekstih dobimo drugačen pomen: z nenavadno izbiro iz paradigmatično-asociativnega niza in običajno kombinacijo na sintagmatski osi oblikujemo nenavadne pomene. Zato metafore presegajo in preoblikujejo vidik označevanja/poimenovanja. S tem ko jih je izbris postavil v nenavaden kontekst, se je tudi na same izbrisane začelo gledati kot na nenavadne posameznike.
Vendar tudi izbrisanih kot metafore ne moremo obravnavati in razumeti ločeno od koncepta prostorsko-časovne mejnosti, njegove nejasnosti, negotovosti, nedoločenosti, antistruktural-nosti: v liminalnem - in tukaj ga lahko enačimo z metaforičnim - so meje razširjene (niso več
Protest pred Državnim zborom RS, 8. 10. 2003.
Povedano z drugimi besedami, poudarjena je razlika med tistimi, ki so bili
izbrisani, in tistimi, ki niso bili.	umetno postavljene »črte«) in podaljšane (niso več umetno zari-
10	.. „ . . , i • i sane »točke v času«), zato je ločevanje med »pred izbrisom«/»po Več o konceptu drugega glej Sterk,	.....	.
1998.	izbrisu« na eni strani in »ne-izbrisom« na drugi pretirano.9 V
nasprotju z liminalnim metafore nimajo ničesar na nasprotni strani (imamo prvi pomen besede v njenem vsakdanjem kontekstu in njen drugi pomen v novem kontekstu; v skladu s kreativnostjo oblikovanja izražanja lahko besede prosto potujejo od konteksta do konteksta, vendar beseda ne pridobi nekega novega uradnega statusa, čeprav jo lahko več uporabljamo v metaforičnem kot v dobesednem pomenu; tako z oblikovanjem novega konteksta metaforični pomen postane dobeseden) in niso stopnje, temveč zaključek kognitivnega procesa, saj je učinek metafore nov vpogled oziroma nov pomen neke situacije. Tukaj lahko uporabimo isto logiko kot zgoraj pri razlagi liminalnosti: tako kot pojav liminalnosti tudi metafore združujejo sicer med seboj ločene kategorije in tako presegajo navadne delitve. Ce na izbrisane gledamo kot na metaforo, se lahko vprašamo, ali se bodo kdaj znebili svoje »nečistosti« - ali bodo posledice izbrisa sploh kdaj odstranjene oziroma ali bodo izbrisani nekoč lahko pridobili isti status (ne le legalnega, temveč tudi vsakdanjega, ali bo stigmatizacija kdaj odpravljena), kot ga imajo drugi državljani Slovenije, in ne bodo več videni kot nevarnost obstoječemu redu. Je liminalnost izbrisanih neizogibna?
Sklep
Ce povzamemo, v skladu s tem, kar trdimo zgoraj, je tudi Republika Slovenija, tako kot vsak sistem, ki pri svojem oblikovanju potrebuje Drugega,10 v procesu svojega nastajanja (s)producirala izbrisane. Izbrisani so se pri tem zdeli najprimernejši: bili so tisti, ki jih je bilo mogoče označiti kot reminiscenco, kot označevalec nekdanjega statusa določene sestavne enote federacije; bili so »tisti, ki niso verjeli v Slovenijo«, »ljudje z juga«, »Srbi« ipd., torej vsi tisti, ki niso »mi«, »Slovenci«, »civilizirani«, »lojalni«. Pri tem je osupljivo dejstvo, da ta diskurz označevanja domnevno sebi nasprotnih (anti-self) nenehno priklicuje v spomin nekdanjo Jugoslavijo, kar bi lahko navsezadnje pomenilo, da so pravzaprav »Slovenci« tisti, ki se ne morejo »očistiti« tega spomina, in da jim slednje ni uspelo niti s celotnim aktom izbrisa - ravno nasprotno: zdi se, da so z njim ta spomin celo ovekovečili, zapečatili. Kot sem zapisala že na začetku članka, se izbrisani borijo proti istemu sistemu, katerega pravni subjekti poskušajo postati, z uporabo iste logike in postopkov, ki izhajajo iz samega sistema. Kaj nam torej lahko izbrisani ponudijo? Nedvomno ne novega sistema, temveč nov vpogled v stari sistem, v njegove predsodke in uveljavljene pomene. In zaradi tega so kreativni kot metafora, v svojem boju pa reformno liminalni.
Prevedla Helena Dembsky
Literatura
BARTHES, R. (1990): Retorika starih. Elementi semiologije. Ljubljana, Studia Humanitatis. BUGARSKI, R. (1995): Uvod u opštu lingvistiku. Beograd, Zavod za udžbenike i nastavna sredstva. DEDIČ, J., JALUŠIČ, V., ZORN, J. (2003): Izbrisani: organizirana nedolžnost in politike izključevanja.
Ljubljana, Mirovni inštitut. DOUGLAS, M. (2001): Čisto i opasno. Beograd, XX vek. LEACH, E. (2002): Kultura i komunikacija. Beograd, XX vek.
RAPPORT, N., OVERING, J. (2000): Social and Cultural Anthropology. The Key Concepts. London, Routledge.
RICOUER, P. (1994): The Rule of Metaphor, Multi Disciplinary studies of the Creation of Meaning in
Languge. London, Routledge. STEWART, T. W., JR., VAILLETTE, N. (2001): Language Files. Materials for an Introduction to
Language & Linguistics. The Ohio State University Press. ŠTERK, K. (1998): O težavah z mano. Ljubljana, Študentska založba. TODOROVA, M. (1999): Imaginarni Balkan. Beograd, XX vek. Zakon o državljanstvu, Uradni list Republike Slovenije 1/1991. Zakon o tujcih, Uradni list Republike Slovenije 1/1991. http://www.mladina.si.