V smrtni nevarnosti. Barje, 26. oktobra 1908. Na petek (slab začetek!) dne 23. oktobra je bilo, ko s6 mi je po moji in po nerodnosti nekega prebitega pagla^ca zadrlo 7 črnilo pomočeno pero 7 notranjo stran tretjega členka na prstancu desne roke, in sicer s tako silo, da je šla konica do kosti — bolečina do srca — in koniea pa od peresa — zalomila 8e je! Eazumete, gospod urednik, kajiie: rjavižasto pero, strupena tinta — pa noter do kosti — grozen položaj! Zastrupljenje mojega dragocenega življenja skoraj neizogibno! No, kaj 8em hotel ? Izdrl sem si peresno konico, rano z nožičem po^ečal (korajžo pa imam, kajne!), stiskal sem prst, da bi bil izprešal kolikor mogoče krvi — priteklo pa je le malo aokr^ce! — pomislite sokr^ce! — in Dato sem si rano izmil, strah pa iz glave izbil! Ves dan sem izkušal preživeti 7 brezskrbnosti: pil sem kozarec čez mero in se igral z najmlajšim siDČkom Mladenom, da mi ni stopal pred oči moj kritični položaj. In rea — posrečilo se mi je! Bolečine nisem čutil nikakel Ponoci sem se nakrat prebudil. Eaojeni prst je bil zatekel, členki tudi, bolečina pa je sezala že do zapestja. Gutil aem, kako mi je stopila srart pri nobtu 7 prst in kako mi je stopala od členka do členka po goli kosti, da sem čutil njeno škrebljanje — na čelo pa mi je stopil mrzel pot! Moj Bog! V teh letih (43 jih imam 1) pa že umreti! In stopila mi je 7sa moja družinica pred oči: bolebna žena pa štirje nedorasli otroei! Eaj bo iz njib? Eako lepe nade sem jim sejal 7 njih srea — in zdaj — pa 7se proč! In znoj me je oblil — pra^i mrt^aški znoj — in pričel sem misliti na testament! Vse sem porazdelil — S7oje dne^nike sem namenil Vam, gospod urednik !*) *) Hvala za pozornost v zadoji uri. U r e d n.Pa testamenta je bilo hitro konee, noči pa ne tako! Ure so se plazile leno, neskončno leno 1 Mene pa je grabil strah za grlo, težko sem sopel in Ie tuintam izkušal s pratom pomigati, kar pa je šlo od trenutka do trenutka slabše. Toda 7selej, kadar sem bil 7 življenja največji sili, 7selej so mi možgani moje bistre gla7ice delo^ale za d?a. Tako tudi to pot. Eazmotrival sem: naj si li rano izrežem sam ali naj bi šel takoj 7 jutru 7 bolniščnico ali naj bi akuhal prst 7 domačih rožab ali bi si poslužil starega zdra^niko^ega recepta. „1 — čemu imaš pa čebele ?" 7zkliknem 7zradoščen. BTudi zdravniki rabijo strup proti strupu, in čebelni strup mi J6 že 7ečkrat dobro služil, zakaj bi mi sedaj ne?" Eečeno — storjeno! Zgodaj 7 jutru zlezem 7 blače pa hajdi k ulnjaku. Potrkam na končnico in kmalu pride straža pogledat, kaj je. Pograbim jo urno pa pritisnem na prst, da se njeno želo zabode 7 prat. Toda bolečina je bila velika, zato je bilo treba tudi veliko leka. Zato brž Š6 drugo, tretjo, četrto in peto čebelo — pa porazdelim žela primerno po prstu. Žena se je solzila in otroci vekali —jaz pa sem ae smejal. In prav sem imel. Prst se je sicer še bolj zdebehl, a bolečina je že 7 eni uri prenehala. Oez noč pa mi je odleglo toliko, da sem s prstom zopet lahko gibal, in danes je jtrst čisto normalen. Vse to se Vam zdi le šala, gospod urednik, zato bi Vam skoraj želel, da ste še Vi tako nerodni pa si zalomite enkrat pero 7 prst in se do smrti zastrupite !*) Pa ne, tega ra^no ne! če se 7am pa 7endarle prigodi nesreča, pa mi pišite, pošljem Vam takoj panj čebel, da se zdra^ite po moji metodi in oteli se boate družinici in S7etu. Jaz aem se zdra^il na ta način že drugič. Spomladi sem nosil zastrupljen prst šest dni 8 seboj in je postajala st^ar res pra7 ne7erna (kakor je tudi zgoranja zgodba čisto resnična!) pa sem storil enako: 7sta7il sem si nekaj piko7 in bilo je dobro 7 enem dne^u. Proti trganju in zobobolu pa je to moje uni7erzalno aredst^o. Da ste mi zdra^i, gospod urednik! Vaš 0 r n a g 0 j. Dnevnikov se^pda aedaj ne dobite, ker sem testament že 7Čeraj preklical. Pa ob drugi priliki! *) Evala lepa!Uredn.