Breda Pogorelec
Filozofska fakulteta Ljubljana
RAZVOJ PROSTEGA STAVKA V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU
(Vloga dativa v stavku)
Pregled slovenskih stavčnih tipov nas opozarja, da se je zgradba stavkov \ od brižinskih spomenikov do danes v osnovi kaj malo spremenila, prav gotovo pa ne v toliki meri, da bi nekdanjih stavčnih vzorcev ne mogli prepoznati s j pomočjo sodobnega knjižnega jezika. Razločki so največ v realizaciji adverbal- j nih razmerij (odvisni od rekcije glagola).
Redki slovenski srednjeveški literarni teksti niso dovolj obsežni, da bi lahko z gotovostjo trdili, da zajemajo ves repertorij slovenskih stavčnih vzorcev. Bogastvo stavčnih vzorcev v knjigi XVI. stoletja nas sili, da sprejmemo starejše vzorce iz brižinskih spomenikov, celovškega, stiškega in drugih spomenikov za osnovo primerjave, da ugotovimo slogovne značilnosti. Trditev pa, da se je slovenski stavek razvil šele od reformacije naprej, utegne imeti samo delno vrednost, pač zaradi tega, ker so nekdanji stavčni vzorci tudi v
145
XVI. stoletju, kakor pozneje, še zmeraj živi. Seveda v skladu z naslovom upoštevamo le jedro stavčne zgradbe — prosti stavek, v zloženem stavku so spremembe vsaj na zunaj (vezniki, vezni zaimki) veliko večje. Vseskozi pa so spremembe v besednem redu stavkov. Te gredo na račun različnih slogovnih zakonitosti v organizaciji sporočila. V razpravi jih le deloma omenjam, največ zaradi tega, ker ne upoštevam samo dejanskih prostih stavkov, temveč tudi jedra zloženih stavkov, saj so njihovi vzorci s pravimi prostimi stavki identični.
Skica teh problemov seveda še ni rezultat popolne analize starejših slovenskih besedil, nastala je ob izbranem reprezentančnem gradivu. O izvoru zvez ne razpravljam: tudi če gre za očitne kalke, vidim v njih realizacije slovenskih jezikovnih možnosti. Ker sem mnenja, da je treba gledati v teh zvezah vsaj včasih tudi način mišljenja (jezikovne evropeizme), sem v tej stopnji razmišljanja hote zanemarila primerjavo s stanjem v srednjeveški latinščini in nemščini, od koder je potekal osnovni vpliv na izoblikovanje starejših slovenskih tekstov.
Ker se v slovenskem stavku najprej v brižinskih spomenikih — pa v XX. stoletju od slovenske moderne dalje pojavljajo v poeziji in prozi razmeroma zelo številno zveze z različnimi dativi, sem jih izbrala za predmet te svoje prve razprave o slovenskem prostem stavku. Zveze z dativom so zaradi po navadi ohranjenega osnovnega dodatnega pomena zlasti v primerih prostega dativa pomensko intenzivnejše od drugih zvez, na primer zvez z akuzativom, s katerimi so včasih celo zamenljive. Zamenljive so tudi z genetivom in tudi za genetiv velja, da je v zvezah, zamenljivih z dativom, manj poveden od dativa. Ce je torej dativ v mnogih primerih obdarjen z dodatnim pomenom, je seveda pomembno slogovno sredstvo in je za posamezna slogovna obdobja treba vedeti, katere zveze se širijo in s kakšnim sporočevalnim namenom.
Dativ ima v stavku različne vlogq. Po svoji osnovni funkciji je dativ »sklon opozarjanja na udeležbo in sklon interesa in zato označuje posredni (oddaljeni) odnos osebe (redkeje stvari) do dejavnosti subjekta (objekt smeri ali drugotni objekt).« Znana je delitev dativnih funkcij na ožje in na proste. Prvi naj bi bili po stavčni funkciji objekti, drugi predvsem adverbialna določila. K prostim dativom spadajo dativi koristi oziroma škode (commodi oziroma incommodi). Pozornost poslušalca na stavčno sporočilo vzbujajo etični dativi. Simpatetični dativ ali po slovanski terminologiji posesivni dativ priteguje pozornost na živo bitje, katerega telesni deli, deli obleke itd., imetje so predmet stavčnega sporočanja. Za latinščino označujejo te zveze po eni strani kot prabitne, po drugi strani kot poetične in da v pozni latinščini izginjajo. Poleg tega so še dativi ozira (respecitvus), cilja, kot varianta dativa commodi je tu dativ auctoris — povzročitelja, dativi pri pridevnikih in podobno. (Teoretski povzetki v glavnem po Leumann—Hofmann—Szantyr, Lateinische Grammatik, Zweiter Band, Syntax und Stilistik, München 1965, s. 86 d., Vladimir Šmilauer, Novoceskä skladba. Praha 1966, s. 222 in drugod). Iz teh znanih karakteristik dativnih funkcij se zdi, da lahko to množico funkcij reduciramo na dve osnovi: na dative objekte in na dative commodi oziroma incommodi, ob-jetke ali prislovna določila. Pri objektih je možnost prehajanja od dativne rekcije v akuzativno (take so tendence razvoja), v slovenščini pa je največkrat ohranjena obojna rekcija in je tako izbor pravzaprav docela slogovno vpra-
146
sanje: izbira dativne rekcije predmeta namesto običajnejšega predmeta v akuzativu prinaša v stavek seveda posebnost dodatnega (samostojnega) dativovega pomena in s tem novo razsežnost v stavčno zgradbo. (Ta posebnost je že v zgodovinskem razvoju jezikov ustvarila celo lestvico »nepredmetnih« pomenov dativa!)
V najstarejšem slovenskem spomeniku je dativnih zvez precej: (Po trans-kriciji Ramovša v Ramovš-Kos, Brižinski spomeniki, Ljubljana 1937.) tebe ispo-vede vas moj greh---, / tebe, božji rabe, hot'o biti ispovedan vseh mojih greh, tebe sq mil tvor jo od sih počtenih greh--teh sq tebe mil tvor jo,
otmi mq vsem zlodejem,--bože, tebe porončo me tebe, mi (je) jega potreba
velika tei mi je iti že na on svet, paki že vstali na sodni dan; imeti mi je život po sem, imeti mi je otpustak mojih grehov-, eže mi s§ tomu hotelo, emuže mi bi ne dostalo hoteti v I. brižinskem spomeniku. V II. brižinskem spomeniku so naslednje: modlim sq jim, obeti naše jim nesem, časti jih pijem, eže jest ugotovi'eno iskoni dokoni izvol'enikom božjem, jemu sq otqti ter v veki jemu be žiti, i nam se modliti tomuje vrhnemu otcu gospodi, i jest sq pred božjima očima
vsakomu--ispovedati. V III. spomeniku: Jaz sq zaglagolo zlodeju i vsem
jego lepot'am, Bogu--ispovede vsq moje grehe. Daj mi, bože gospodi, tvojo
milost, tebe poročo vsa moja slovesa. Navedla sem toliko primerov zato, da bi opozorila na izredno veliko število dativnih struktur v spomenikih, zlasti v I. in II. Z mdativom se izraža relacija vernikova do boga, zlodeja, svetnikov. Od da-tivov so povečini predmetni in dativi koristi/škode, kakor tebe se mil tvor jo, pa redek in danes ob glagolu piti ne več živ: časti jih pijem, neke vrste respektivni dativ. Značilno je, da je dativ za 2. osebo tebe vedno v poudarjeni obliki, medtem ko je dativ za 1. osebo vedno nepoudarjen. S tem je v zaimkih posebej poudarjena relacija med bogom (duhovnikom) in vernikom, ki govori molitev. Dosledna raba poudarjene oblike za 2. osebo seveda ustvarja v besedilu dodatno razsežnost. Posebej pa navajam in omenjam deagentno modalno zvezo: VF + inf
cop
+ dat, pri čemer je v dativu običajno zaimek. Zveza ima modalni pomen,, dativ (osebni) je tako imenovani dativ povzročitelja, ki naj bi bil varianta dativa commodi. Modalni pomen ni enoten, največkrat pomeni morati. Zveza kopula + Infinitiv kot modalna zveza se je ohranila do danes, omembe vredna je zaradi dativa auctoris, o katerem sporoča latinska sintaksa, da je bil značilen za avtorje, ki so pisali nekoliko umetelen jezik. Isto vrednost imajo te zveze tudi v slovenščini, verjetno že od začetka. Vsekakor pa takšna struktura, če je uporabljena v tako velikem številu, močno obarva besedilo. Z dativom je nosilec.^ dejanja navidezno prikrit, dejansko pa poudarjen. Tak je tudi dativ v deagentni zvezi eže mi se tomu hotelu, ki se je — seveda brez stvarnega dativa tomu prav tako ohranila do danes. Podobno kot ta dativ povzročitelja učinkuje tudi že omenjeni svojilni dativ, ki pa ga bomo spoznali v kasnejših tekstih. Ker je dativ med vsemi skloni najbolj primeren kot nosilec čustvenega poudarka (prim. Hävers, Handbuch der erklärenden Syntax, s. 36), moramo po opisu funkcioniranja zveze poudariti seveda tudi njeno emocionalno vrednost.
V III. brižinskem spomeniku je ohranjen še stari objekt v dativu — prideš sodit živim i mrtvim, kar je že v celovškem rokopisu iz XIV. stoletja zamenjano z akuzativom. Ker pa je še danes možna ob glagolu soditi tudi zveza z dativom, moramo biti nemara tudi tu pozorni na stilno izbiro v spomenikih, napisanih v
i47
visokem stilu karolinške renesanse, strogem in skopo funkcionalnem, v katerem ni smela ostati neizrabljena nobena zveza. Z dativnim objektom je precizirana smer dejanja. Posesivni dativ je samo v I. brižinskem spomeniku v primeru: mi (je) jega potreba velika.
Tretji večji slovenski spomenik je mlajši. Ce so v brižinskih spomenikih še zveze, ki so se spremenile v besedju, a so se ohranile v rekciji, če je bila semantika ista, sodi stiski rokopis že znatno bolj v novi čas. Kljub temu da gre tudi tu za splošno spoved kakor v Br I in Br III, je dativnih zvez mnogo manj in jih zaradi tega uvrščamo k drugim karakteristikam tega pozno-gotskega spomenika. Ker v njem ni neposrednega nagovora kot v brižinskih spomenikih, ker je Stiska spoved pravzaprav pripoved, naštevanje prestopkov in izredno stvarno ugotavljanje, kaj bo treba storiti, je osebnih dativov razmeroma zelo malo. Ce hočemo naglasiti kontinuiteto z brižinskimi spomeniki, moramo na prvem mestu omeniti modalno zvezo nam je se veseliti iz prvega dela. V drugem delu je nemara za slog najbolj značilen dativni objekt na začetku: Ja se adpouem hudiču, kjer je v zvezi precizirana smer dejanja na uvodnem mestu, čeprav je v istem spomeniku tudi možnost genitivnega objekta: kygar jam je odpoueydall. Da ne gre za dve različni stopnji sistema, spričuje še danes živa možnost obeh zamenjav. Ostali dativi so določeni z rekcijo: ye wogu deje-tino meyga zyuota neyjam taku zweyjtu dali, ya odpuščo vzeym teym, itd. Dativ commodi je v zvezi mi Tacytjs projiti našiga gojpudi. V stiškem rokopisu ni razmejitve med poudarjenimi in nepoudarjenimi dativi osebnih zaimkov. Zaradi drugačne ideje tega spomenika dativne zveze tu nimajo tiste slogovne vrednosti kot v brižinskih spomenikih in jih zaradi tega težje izmerimo samostojno: uvrstiti jih moramo k drugim posebnostim tega jezika.
Razmah literarnega jezika v XVI. stoletju in prav gotovo tudi način renesančnega pisanja sta dativnim zvezam odprla pot. Ne le da so se na ta način izražale »osebne relacije vseh vrst, ob številnih »osebnih dativih se znajdejo tudi številni* dativi stvari. V obsežnih tekstih so razporejeni« dativni objekti kakor v našem današnjem jeziku, ob njih pa tudi zveze, ki so se drugače izoblikovale največ zaradi preočitne zveze z nemščino v Trubarjevem jeziku: Bug bode juy bejedi inu oblubi j turili zadojti, Cat. 208; inu tudi more jubper j tati ti neueri, ib. 209 (danes ista zveza ob glagolu zoperstaviti se), inu je nei pustilla jui zajtopnojti od take Vere inu zeuupane odpelati oli odpehniti, ib. 233. Zadnja zveza kaže primer dativa z infinitivom, zveze, ki je v slovenščini redka, čeprav je v težnjah po zgoščenih jezikovnih oblikah mogoča. V dativu so v teh primerih abstraktne besede, ki so v sporočilu pač v isti funkciji, kot so sicer osebe. Podobna je še danes veljavna zveza: kyr verjame besedi boshy. Primere navajamo prav zaradi tega, da pokažemo sprostitev v izrazu, ki je opazna v primerjavi z dativnimi zvezami v srednjeveških besedilih. Za našo tezo o stilnem učinkovanju struktur z dativom pa so seveda bolj pomembne zveze s prostim dativom, tako comm.: inu ye nam dobil ta vezhni leben ib. 222, je nemu pag is te šhibkujti pergodi... ib. 240. Od obeh primerov je prvi značil-nejši zaradi tega, ker je v dativu izražen namen oziroma cilj dejanja. Drugega je treba pač prišteti k tistim zvezam z dativom, kjer osebni dativ pri deagent-nem glagolu izdaja povzročitelja dejanja. Dativ commodi je tudi pri nominalnih predikativih, struktura je v Trubarjevih tekstih izredno pogosta: Bog hozhe tim vernim ludem dober inu milojtiu byti, de ye Bug nemu za uolo lejuja vezh inu
148
bule periatel..., ib. 235, de ye Bug timu grehu taku jilnu jovrash in Tiga ye nemu is jerza shall, ib. s. 240. Običajno se ta dativ navaja kot dativ pri pridevniku, vendar sem mnenja, da mu je zlasti zaradi poudarjene smeri dejanja potrebna uvrstitev med proste dative. Pri rekcijskih objektnih dativih je namreč zaradi stalne rabe ta učinek — ki sicer spremlja kot dodatna pomenska vrednost vse dative v stavkih — nekoliko zastrt. Sem spada tudi posebna zveza, v kateri dativ opozarja na nosilca stanja: je inu bode timu taku, kar Bug govori. Prištevam pa med te vrste tudi dativ pri sedanjih deležnikih: tu vom bodi vedezhe. Cat. 229. Kot respektivni dativ, se šteje v deagentnih zvezah: nom se pag čnetu sdy. Poleg vse te množice zvez z osebnimi in stvarnimi objektnimi dativi ter ob pisani rabi dativov commodi in njegovih variant pa že pri Trubarju ustvarja relacije seveda znatno obsežneje kakor doslej vrsta posesivnih dativov. Primer
--ye nam vmyjli--lahko zamenjamo z zvezo »je v naši misli« oziroma
z osebno glagolsko obliko »imamo v mislih«. Prav posesivni dativ pa imam zaradi spremembe osnovne ideje v zamenjavah za enega izmed tistih dativov, ki nosilca dejanja slogovno najbolj markirajo. Posesivni dativ je tudi v zvezi: Ona ye ana jlushabnica boshya tebi hdobrumu (= v tvoje dobro), medtem ko so dativi Bogu na zhajt inu h dobromu vjem mladim.. ., v jimu hudimu nagnen tako imenovani adnominalni dativi. Seveda se tudi tu postavlja vprašanje, ali ne bi bilo mogoče tudi teh dativov poimenovati po njihovi funkciji v vrsti prostih dativov. Našteti primeri samo kažejo, kako zelo pogosto je bilo izražanje relacij s pomočjo dativa še pri Trubarju. 2e pri njem, še veliko bolj pa kasneje v naslednjem slogovnem obdobju, v baroku, se je izoblikovala težnja po izražanju relacij s pomočjo predložnih zvez. V dativu so na primer pri Kastelcu objekti pri glagolih, ki imajo dativno rekcijo, nekaj primerov posesivnega dativa: kateru bo vfe tebi h'shpotu, Kastelic, Nabeški cilj, s. 30, kar bi moglu tebi h'shkodi byti, ib. 10, da Jo mogli Jami Jebi k'nuzu biti, ib. s. 12, vekshi shpot bo tebi, ib. s. 24; dat. auctoris: tebi je hudü, ako lih je tebi teshku Jtradati... ib. s. 20, od objektnih pa je treba navesti primer stavčne sintagme, sinonimne z glagolom zameriti, ki ima isto rekcijo: sa jlu ne vsame tvoji nadleshnojti, ib. str. 16. To priča, da je rekcija odvisna od osnovne semantike in da je v njej težnja, poenotiti odnose vseh sinonimov v pomenski družini z dopolnili. Ne le pri Kastelicu, tudi pri drugih piscih so ti dativi ujeti med druge zveze in predstavljajo samo eno izmed izraznih možnosti.
Taka reparticija različnih dativov, kot se je izoblikovala do baročne dobe, se je ohranila razmeroma dolgo. V poeziji sta dobila posebno nalogo čustvenega izraza etični dativ in posesivni dativ zlasti pri zaimkih; posesivni dativi pri Prešernu zlasti usmerjajo pozornost, kadar so to zaimki 1. ali 2. osebe: Srce mi je postalo vrt in njiva, V samoti iz oči mi solza lije,--od ljubezni, ki mu mračila je mladosti zore, strah razžaliti te mi jezik veže, de bi nam srca vnel za čast dežele, ki jim kropiv krdelo rejo vzelo. Zjasnilo se mi bo spet mračno lice, itd. Glede na to, da je etični dativ oblika, ki je značilna za govorni jezik, je razumljivo, da jo v visoki poeziji zamenjujejo druge oblike, predvsem kot pri Prešernu, posesivni dativ. Seveda so v tej poeziji tudi drugi dativi, toda zaradi posebne pomenske in slogovne vloge omenjam tu samo posesivnega.
V realistični literaturi druge polovice XIX. stoletja je z dativnimi zvezami podobno kot v baroku: upadajo, in sicer z izjemo ene same vrste, etičnega dativa, ki je pogost predvsem v poeziji. Razlog je najbrž kot prej v slogovnem raz-
149
položenju, ki usmerja sporočila proč od osebnih odnosov k stvarnemu. S tem seveda ne trdim, da bi dativnih zvez ne našli, le redke so — in konstruirane, kakor je na začetku razpravljanja omenjena modalna zveza: Vcop. + inf. + + Dat. com., za katero pa smo že v brižinskih spomenikih podvomili, da bi bila docela neliterarna.
Slovenska moderna je dativ kot izraz osebnega odnosa, v prvi vrsti seveda čustvenega razpoloženja, potrebovala v velikem obsegu. Impresionistični Cankarjev stil je zahteval natančno niansiranje opisane snovi, kar pa je bilo mogoče z^mnogofunkcionalnim dativom doseči veliko bolj intenzivno »kakor s svojilnim zaimkom ali z akuzativnim objektom. Veliko je primerov, ko Cankar med možnostmi akuzativneln dativne objektne rekcije izbere dativno: Mati in oče sta mu stregla. Cankar, Volja in moč, zs XVI. s. 174, namesto predložnih zvez ima dativne, ker močneje izražajo smer: prijazni besedi je odgovarjal osorno, ib. s. 174, je zagospodarilo delo svojemu . . . hlapcu, ib. 180. Zelo pogoste so modalne zveze, sestavljene iz kopule in predikativa z dativom auctoris (osebne udeležbe):
BiJo mu je mnogokrat, da bi vzkriknil--, s. 176. Od te struktu;:e se razlikuje
zveza Takrat mu je bilo petnajst let, ib. s. 179 samo po tem, da je modAhj^ samo po svoji zgjadbi (deagentne zveze), ne pa po vsebini (= imel je 15 let). Zamenljivost z^ze z dvočlenskim stavkom z glagolom imeti je odvisna od predikativovega pomena. Zveze SiJno mu je bilo, v kateri je predikativ prislov načina, ne moremo tako spremeniti. Dativi v različnih deagentnih stavkih izražajo različne odtenke, ko respektivni dativ: Čudno se je zdelo Jakobu, ib. s. 181, dat. comm.: kje mi je zapisano?, ib. s. 183, Nikomur ni bilo znano, ib. s. 185, njih obrazi pa so bili daljni in tuji, ib. s. 187 in se mi zde tuje in mrtve tiste podobe, ib: s. 189. in spet dativ commodi namesto predložne zveze: da kmalu ni bilo več prsti in prostora veselemu samozaupanju. ib. s. 184. Najbolj raznovrstni pa so posesivni dativi. V čem je razlika do primerov, ki smo jih omenjali pri Prešernu? Nemara najbolj v pogostnosti zvez, kakor: Lica so mu gorela, usta so mu trepetala, ib. s. 175. pa še: da vam je roka tako breskrbna in svobodna? ib. s. 180 pa glas mu je bil hripav in trepetajoč, ib. s. 189. Veseia luč v njegovih očeh je bila kakor zastrta, beseda mu je bila hladna in pusta. ib. s. 182. V vseh teh primerih označuje posesivni zaimek subjekt stavka, predikat pa z glagolom ali z nominalno zvezo stanje tega subjekta. Posesivni dativ prinaša v zgradbo element lastnine in povzroča, da je naša pozornost usmerjena na lastnika lic in usten in glasu drugače, kot bi bila s svojilnim zaimkom. Tudi je oblika prostega dativa bolj modalna, kot je pomensko enoznačni zaimek. Drugače učinkujejo posesivni
dativi v stavkih:--besede--, zakaj so mi ostale v mislih? ib. s. 178,
Blagoslovi ti Bog kamnoseško modrost, blagoslovi jo tebi in meni! ib. s. 179. Primera sta si podobna: zdi se, da je posesivni dativ objekt stavka in šele analitični premislek opozori na pravo vrednost. Zlasti drugi primer je mogoče razlagati na oba načina, v ponovitvi je to sploh objekt. Seveda je zaradi svojih razsežnosti dvojna funkcija v literarnem tekstu zmeraj bolj učinkovita. Dvojna razlaga je mogoča tudi v primeru: Tvoja natura sama ti je govorila sodbo, ib. s. 184. (objekt in posesivni dativ). Številni primeri iz Cankarja kažejo, kako zelo je bil pri njem dativ izraz osebne prizadetosti, odnosa, in tudi, kako je pomagal zgoščati pomensko zgradbo Cankarjevih besedil in jo obenem rahljati (s svojo modalno vrednostjo).
150