IZ CIKLA LESTEV Valentin   Cundrič
1.  Našel sem se, človeka iz prsti. Grude čutim, kotale se v meni razigrano.
Slednji svoj kamen
poznam.
Kadar se kakšen okruši,
solze začutim.
2.  Preveč smo zgubili, da bi bili bogati.
Reke so potopile, plazovi
odnesli dosti kosov
nas.
Črede so nas pile,
sovražni vozovi odnašali.
Dosti smo tudi zavrgli.
Ko bi se mogli poiskati
in sestaviti nazaj,
bi bili višji od obzorja.
3.  Od tožbe lahko liste potrgam, veje ostanejo.
Labko jih polomim, deblo ostane. Deblo tožbe sem jaz sam.
•   45
PRILIKA ZA  ODHOD
Valentin   Cundrič
Deset minut še.
Za ta hip nimamo pravega imena.
Zvestobe dobivajo meje,
močni žvižgi se kadijo
skoz ravnodušna usta.
Časa dovolj za obe in za vse potrebe.
Za sendvič, tudi za čaj in poljub.
Deset minut še, nekdo bo zanetil
z njimi sebični čas, da mu bo
do smrti toplo.
Drugim se ura po odhodu vlaka
gobava in v brazgotinah prikazuje ...
Mojbog!
Roki rasteta
navzven, druga od druge, navkreber
za sebe v nebo.
Ramena oblikujejo v zaokroženo veselje
žen, ne da bi hoteli. Ko bi rasli
navznoter, bi se srečali
v srcu. Tako se pa nikoli ne.
Ko krotka mačica boš šla
z menoj po paiku. Igle
boš vzela iz las in me ko reka
spremljala. Rekla boš celo: poljubi
so vhodna vrata v omotljeno telo.
Ko reka ali potok, voda, voda, voda.
Voda -
Ptica, skrita v hosti.
Deklica, ki dneve presloni
na peščenih oknih.
Ovca dolgolasa, na begu
pred planinskimi volkovi.
Otrok, ki izgubljen
hlipa po poti.
Nihče na ladji ni slišal teh besed.
Saj jih nihče niti izrekel ni.
Čisto dva tuja si sopotnika
sta govorila drug drugemu
z očmi, z rokami, z lomljenjem kruha.
Prekrižanih rok se gledava, bleda, ko da sva razrezala otožno knjigo. Doline gledajo na zvezde, zvezde so njihovi cilji,
46
studenci oči.
Včasih zvečer —
napno se nevidni loki
in ptice zabrne v nebo,
na zeleni meji pa, na mejici,
čriček zvoni, ko studencu pod bregom
iz prsi svetlobo lušči
in je bliže resnici.
Izmed sto fantov me je izbrala,
da ji ponudim roko čez potoke,
izmed desetih, da zapojem kakor ptič,
ko ona zaželi povestico o gozdu.
Izmed sedmih, izmed treh, da jo do vrat
pospremim;
izmed dveh me je odbrala,
da jo po sobi nosim
in odnesem za zavese glasbe.
Njeno ime je ruda, ki se sveti
v kamnu, zaklelo me je v ptico pevko.
Ni je in sem skala, na kateri vene
zeleni dan.
Kadar jo srečam v deželi spomina,
je čisto prosojna od let.
Nihče ni slišal teh besed, saj jih nihče niti izrekel ni; dva tuja si človeka sta govorila drug z drugim, z očmi, z rokami, z lomljenjem kruha.
USODA DEŽELE
Valentin   Cundrič
Kmetice zajemajo luno
in jo odnašajo na mizo za večerjo.
Režejo zvezde otrokom in možem.
Od prijaznosti pa belež odpada,
od ljudske, od prijaznosti časa.
Kmetje stoje na pragu, kroteč
s koleni kobro pogovora.
Vejo, da se večeri.
Žene še perejo vhode,
ker vrata so prstan hiše.
Roža ugaša topilnico rose.
47
Vse ve, da so se solze ljudstva iztekle —
starodavne pesmi, nikomur več ne curljajo
po licih.
Večer je v naravi
in po dušah.
48