Gospodarske stvari. Oskrbovanje ubogih. Nova postava o oskrbovanju ubogih nalaga občinam bremena, katerih nositi jim sčasoma ne bo mogoče. Tisti gospod v Gradcu, ki je predlagal ustanovitev krajnih ubožnih svetov, je baje rekel, da kaj tako izvrstnega še ni nikjer na Avstrijskem, kakor je upeljava ubožnih svetov na Štajarskem. Mi bi pa ravno nasprotno znali trditi. Krščanska in človekoljubna dolžnost je, da se ubogih usmilimo ter jim pomagamo ; a če preiskujemo uzrok uboštva, najdemo večinoma, da je to nemarnost, zapravljivost, pijančevanje in razuzdano življenje zakrivilo. Seveda so tudi izjeme. Poglejrno si naše ubožce natančneje! Nahajajo se siromački v občini, ki niso pri zdravej pameti, imenujejo se bebci. Takih je malo, a preživijo jih občani lahko^ dajajoč Dalje so ubožei, ki so morda sami zapravili svoje imetje ali pa na drug način, ne po lastni krivdi prišli na beraško palico, a živeli so vedno v domači občini. So tudi stari ljudje, ki so ves čas svojega življenja služili pri domačih posestnikih, a ker niso ve6 zmožni, da bi si svoj kruh služili, primorani so prosjačiti. Vse te ubožce občani lahko preživč, ne da bi stroške za to občutili, a tudi radi jih obdarijo, vedoč, da so svoje telesne moči v domačem kraju izgubili. A veliko več nadlog in stroškov pa narejajo občinam tisti ubogi, ki so že v mladosti bodisi kot rokodelci, dninarii, hlapci ali dekle šli v nemške kraje v službo. V teh krajih iraajo več zaslužka kot doma; ako je že eden iz ene občine kje v taki službi, piše in nagovarja tudi drugim, da gredo tja, kjer jim »boljše gre« nego doma. Nemci imajo radi naša družinčeta, ker so veeinoma bolj delavni in z manjšim zadovoljni, nego njihovi ljudje. Tudi v fabrike zahajajo naši fantje in dekleta, tam služijo po 80 kr. do 1 fl. 20 kr. in še veC na dan, kar seveda doma ni mogoče. To jih zapeljuje. Posledice tega pa so večinoma za nje in za domače občine prav žalostne. Res, da imajo v tujini večji zaslužek nego doma, a imajo pa tudi mnogo več priložnosti, da prisluženi denar zapravljajo. V slabih družbah navadijo se radi prehitro k razuzdenemu življenju, česar bi se v domačera kraju že zaradi tega tako hitro ne poprijeli, ker bi se sramovali pred svojimi stariši, učitelji in duhovniki. V tujih krajih pa so »samisvojic, nikogar ni, kdor bi jih svaril, opominjal, ter iim svetoval. Mladeniči zapravljajo prisluženi denar, svoje telesne in z razuzdanim življenjera tudi svoje dušne moči. Le prehitro vporabijo svoje telesne moči, prezgodaj bolehajo, večkrat tudi na ostudnih boleznih, iz bolnišnic jih priženejo pogostoma v domačo občino ali oddajo v hiralnico, in pristojna občina pa — plačuj! Nekateri se zopet v tujih krajih oženijo, dobijo kopico otrok, do- bijo podporo od dotlčnih ubožnih svetov, seveda na račun pristojne občine. Umrje oče, pa pošljejo ženo in otroke v domačo občino na oskrbovanje. Tudi dekleta pogostoma nravno ponesrečijo. V fabrikah ali pa v mestnih službah dobijo dobro plačo, začno se gizdavo oblačiti, in ako pride taka »frajla« v domoči kraj, čudijo se ji domača dekleta, kako je »nobel«, a ona jim opisuje veselo in gmotno življenje v drugih krajih ter jih zapeljuje, da tudi zapuste doraačo vas. Kakor sem že omenil zgoraj o raladeničih, toliko nevarneje je za dekleta v tujih krajih, kjer so brez pravega nadzorstva, kjer so h koncu mnogokrat žrtev zapeljivosti. Postaneio matere, imajoče samo otroka, in — že za porodne stroske pišejo v pristojno občino. Ako mlada mati ozdravi, gre v druge kraje v službo, ne brigajoč se za otroka, a za oskrbovanje tega mora zopet domača občina skrbeti. To so posledice iskanja službe v drugih krajih, to nalaga občinam pretežka bremena! V naših krajih še dostikrat pomanjkuje delavnih močij, živeti se še da, ako tudi zmerneje nego drugod. — Slišal sem enkrat capina, ki so ga pritirali v domači kraj, ki je rekel, da s slovenskim iezikom ne pride dalje kot do Maribora. No, zakaj pa greš dalje? Mlad, zdrav in močen odide, a vrne se pohabljen na telesu in duši, na škodo in nadlogo domače občine. Sicer imamo novo postavo o domovinski pravici, vendar naj deželni zbor sklene postavo glede ubožcev, ki bode ustrezala našim že itak ubogim občinam! Sejmi. Dne 29. jan. v Št. Juriju ob Taboru in v Poličanah (za svinje.) Dne 31 jan. v Vojniku in Dobovi. Dne 1. iebr. v Jurkloštru in Radgoni. Dne 3. febr. pri Sv Jakobu pod Kalobjem, na Zelenem Travniku v Lučanah, pri Sv. Juriju ob Ščavnici, v Jarenini, na Spod. Polskavi, na Bregu pr Ptuju (za svinje), v Itnenem (za svinje) in (za svinje.)