Dopisi. Iz Haribora. (Gitalnični večer.) Marljivi odbor naše Gitalnice je priredil 18. t. m. v Gambrinovih prostorih večer, da se udje tudi v dolgem postu enkrat zberejo. Vspored je bil sestavljen iz pesmi, sviranja in gledališčnih iger. Pesmi, ki so se pele, bil» so večjidel narodne. Odkar imamo novega pevovodjo, strokovnjaka prve vrste, nenavadno nadarjenega mladega umetnika, neguje naš lepi mešani zbor narodno pesem s posebno vnemo; pevovodja se njih nežnosti in globokosli čustva ne more nasladiti. In zares, Slovenci imamo v narodnih pesmihprekrasen, dragocen zaklad, ki nas slobodno napolnjuie s plemenitim narodnim ponosom. Seveda ob nemški meji tega zaklada ni iskati; tuji živelj ga je žalibog razjedel; toda čim dalje prodiramo proti sredini našega ozemlja, tem lepše, tem krasneje se razlega slovenska pesem. Čuvajmo jo, negujmo jo! Naš zbor pa ve te pesmice tudi tako peti, da brez baharije rečeno, devet mest prepotovavši ne najdeš takega petja. Gotovo ga ni tako trdo- srčnega človeka na svetu, da bi ga naša pesem ne ganila. Če se nam zdi vsaka izmed drobnih narodnih, kakor vroča kaplja krvi, ki kane iz plemenitega a tužnega srca, tako je »Vesna«, ki jo je bil zložil naS pevoTodia v ruskera zlogu, kompozicija polna Telikanskih krasot in orjaške moči, kakor ruski narod sam. Naš umetnik si je z živo iantazijo predstavlial in z gorkim slovanskim srcem čutil, kako rusko ljudstvo pozdravlja prihod pomladi, in notranje zibanje izrazil z mnetniško genijalnostjo. Radi tega je bil utis, ki ga je pesem storila na poslušalce, velikansk. Iineli pa smo tudi priliko, slišati našega pevovodjo pri violončelu, kateremu ve izvabljati glasove, da vsakega očara. Iz srca se veselimo naSega mojstra. Naš pevski zbor pa ni le kolikor toliko dobro šolan, ampak ima tudi glasove, da je takih iskati. Pokazala je to gospodična V., ki je dve hrvatski in jedno slovensko pesein (zadnjo zopet od pevovodje) pela s toliko fineso, da kaj tacega slišimo le od najboljSih pevk. Prehajaje na gledališčni igri, ki ste se predstavlja li, nam je kar izraziti zadovoljnost, da je intendanca vrlo dobro izbrala. Stritarjeva »Rejenka« je igrokaz v jednem dejanju z lepim živahnim razvojem, plemenito zmagajočo idejo, globokim čustvom v celoti in podrobnostih in priprostim čvrstim jezikom, kakoršnega pač nahajamo pri tem pesniku sploh. Igralo pa se je tako izvrstno, da je malone vsako oko bilo rosno. Iz srca priporočamo to igro, da se v bralnih društvih, vzlasti ker ne dela nikakih težav, prav pogosto predstavlja. Druga igra, tudi v jednem dejanju, francoskega izTira, je pa dokaj skrbela za smeh. V vsakem oziru je dobra, vrh tega pa se je Se jako dobro predstavljala. S kratka ves večer od prvega do zadnjega trenutka dajal nam je redek umetniški užitek; srca so se radosti topila in platntela v medsebojni ljubezni in narodnem navdušenju. Na veselo svidenje pri drugem sestanku, ki ga pričakujemo že v »Narodnem domu«! Iz Rima. (Papeževa bolezen in ozdravljenje.) Kakor blisk se je raznesla po Rimu in se takoj naznanila po širnem svetu novica o zadnji nevarni bolezni sv. očeta. Katoličani so postali žalostni ter s strahom pričakovali, kakšen bode izid bolezni. Sovražniki sv. cerkve in sv. očeta pa so se že veselili, gotovo pričakujoč od dne do dne smrt devetdesetletnega starčeka, ki jim je kot moder in mogočen vladar svete cerkve vedno na poti, ker strogo in skrbno čuje nad cerkvijo ter odbija s krepko roko vse napade framasonskih, peklenskih sil. A božja previdnost sovražnikom ni hotela izpolniti hudobnega upanja ter je Se ohranila svoji cerkvi mogočnega vladarja. Dva spretna in izvrstna zdravnika, dr. Lapponi in njegov prijatelj dr. Mazzoni, sta se z vso skrbjo poprijela zdravljenja. Imela sta težavno stališče. Tvor je bilo treba izrezati, drugače ni bilo nobene pomoči. Pa bala sta se, da 901etni starček, ki ga ni drugega, kakor kost in koža, ne bode mogel prestati bolečin pri izrezovanju rane. A ker bi drugače gotovo v par dneh bila nastopila smrt, zato se vendar po dolgem in vestnem posvetovanju odločita rano izrezati. In z božjo pomočjo se jima stvar res posreči. Starček je prestal bolečino in kmalu mu je odleglo. Dasiravno je bila rana 10 cm. velika, se je vkljub vsemu pričakovanju začela že drugi dan celiti, ter je zdaj vsa nevarnost odstranjena. Dr. Mazzoni, ki je po svojem mišljeniu framason in ne veren kristijan, ni mogel drugače, kakor celo stvar pripisovati edino le čudapolni roki božji, ki je sv. očetu rešila živIjeDJe, kar je po naravnih zakonih bilo skoraj nemogoče. Seveda framasonski, cerkvi in papežu sovražni časopisi so dr. Mazzoniju silno zamerili, da se je drznil prestopiti prag vatikanske palače in papežu rešiti življenje. Izvrsten zdravnik je padel pri teh časopisih in ljudeh v nemilost, ker jim je popolnoma preprečil in skazil njihova pričakovanja; kajti pri njih je sveti oče bil obsojen v gotovo smrt, zato napadajo zdravnika, ki sta ga rešila, in smešijo papeževo bolezen in ozdravljenje po grdih, od peklenskega sovražnika izmišljenih in narejenih slikah, ki žalijo čut vsakega katoličana. Pa naj se jezijo, naj smešijo celo stvar — saj pravi pregovor: Kdor se smeii nazadnje, se smeji najboljše. Katoličani pa se veselč, da je zopet ozdravil Kristusov namestnik na zemlji in svoje veselje izražajo v neštevilnih zahvalah, ki jih pošiljajo v nebesa. Da so zahvalne molitve res brezštevilne, se je v nedeljo pokazalo v Rimu, ko je v velikanski cerkvi sv. Petra za ozdravlienje svet. očeta kardinal Rampolla opravil slovesen Te deum. Cerkev je bila natlačeno polna vernih katoličanov raznega stanu od plemenitaša do priprostega delavca. Bilo je od 60.000 do 70.000 oseb, ki so javno pokazale, da njih srce vroče bije za Kristusa in njegovega namestnika na zemlji, kojemu še naj Bog ohrani drago življenje prav mnoga leta! Iz Gornjegagrada. Vse občine gornjegrajskega okraja potegujejo se za železnico, ki bi naj vezala Pako, Mozirje, Rečico, Ljubno, Gornjigrad in Kamnik. V ta namen priredil se je že v našem Gornjemgradu shod vseh županov tega okraja, pri katerem }e bilo posebno veliko navdušenih in nesebičnih zastopnikov in Mozirja. Nadejamo se za gotovo, da se ugodi naši vseskozi opravičeni želji. Najprej naj dobe najbolj obljudeni kraji medsebojno zvezo, ki bo pri nas za obrt, trgovino in turistiko silno važna in živahna. Ze 5 trgov bogate in krasne gornjesaviniske doline, 5000 bližnjih in daljnih poletnih turistov in celih 500.000 vsakoletnih romarjev gotovo zasluži železnico, prebogatih zalog premoga in lesne trgovine ni treba niti omeniti. Ako sreča mila in pravica zdrava, navduSevale bodo kmalu Ojstrica, Raduha in OlSeva vesele domačine in prijazne ptujce, vozeče se proti njim na parnem državnem konju.