677 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 308:327(450.361)"1947/1954" Prejeto: 3. 8. 2019 Nevenka Troha dr., znanstvena svetnica v p., Zgornje Pirniče 133, SI–1215 Medvode E-pošta: nevenka.troha@inz.si Nekaj utrinkov iz političnega življenja na Svobodnem tržaškem ozemlju (1947–1954) IZVLEČEK Članek obravnava politično organiziranost v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja s poudarkom na posledicah razcepa v komunističnih vrstah po objavi resolucije Informbiroja junija 1948. Obravnava tudi nekatera druga ključ- na dogajanja v času obstoja STO (1947–1954), kot so občinske volitve v letih 1949 in 1952 ter dogajanja v času pogajanj za njegovo razdelitev med Italijo in Jugoslavijo. KLJUČNE BESEDE Svobodno tržaško ozemlje, cona A STO, Komunistična partija STO, Informbiro, Londonski memorandum, Slovenci v coni A STO, Italijani v coni A STO, slovensko (jugoslovansko)-italijanska meja ABSTRACT A FEW IMPRESSIONS ON THE POLITICAL LIFE IN THE FREE TERRITORY OF TRIESTE (1947–1954) The article presents the political organization in Zone A of the Free Territory of Trieste (FTT), with an emphasis on the aftermath of the split in the communist ranks following the publication of Informbiro’s resolution in June 1948. The article also addresses a few other crucial developments that punctuated the existence of FTT (1947–1954), such as municipal elections in 1949 and 1952, as well as events surrounding the negotiations for the division of the territory in question between Italy and Yugoslavia. KEY WORDS Free Territory of Trieste, Zone A FTT, FTT Communist Party, Informbiro, London Memorandum, Slovenes in Zone A FTT, Italians in Zone A FTT, Slovenian (Yugoslav) border, Italian border 678 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–692 2019 Uvod S podpisom mirovne pogodbe med pridruženimi silami in Italijo 10. februarja 1947,1 njena določila so bila uveljavljena 15. septembra istega leta, je bila vzpostavljena nova vzhodna meja Republike Italije, pa tudi zahodna meja Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) in meje nove države Svobodne- ga tržaškega ozemlja (STO). Z mirovno pogodbo so sicer skušali doseči, da bi bilo število pripadnikov manjšine v eni in drugi državi približno enako, a pri tem niso upoštevali posameznih narodov, pač pa dr- žavi, torej Italijane in Jugoslovane. Rezultat tega je bil, da so tako Hrvatje z izjemo območja, ki je pri- padlo STO, v celoti priključili svoje etnično ozemlje na zahodu, v Italiji pa je ostala slovenska manjšina. Tako Slovenci kot Hrvatje in Italijani pa so živeli na območju STO. Ozemlje, ki je bilo leta 1947 priključeno Sloveni- ji, je bilo etnično homogeno; štetje prebivalstva leta 1910 je tam naštelo le 222 Italijanov.2 Velika veči- na tistih, ki so s Sloveniji priključenega območja na osnovi 19. člena mirovne pogodbe optirali za Italijo (skupaj je bilo vloženih 22.359 opcij, priznanih pa 21.332),3 so bili Italijani, ki so se sem priselili v času italijanske oblasti (1918–1943) in so skoraj vsi odšli že pred koncem vojne. Znotraj slovenskih meja med letoma 1947 in 1954 ni bilo skoraj nobenega Itali- jana, medtem ko je pod suverenostjo Italije ostalo okrog 60.000 Slovencev,4 naseljenih v Kanalski do- lini, nadiških, terskih in rezijskih dolinah (Benečija) ter na Goriškem. Mirovna pogodba je v 21. in 22. členu določila, da se za Trst z zaledjem ter za del Istre s Koprom in Bujami ustanovi samostojna državna enota Svo- bodno tržaško ozemlje. Njegov mednarodnopravni položaj, meje in notranjo ureditev sta določali prilogi mirovne pogodbe z Italijo, in sicer priloga VI, Stalni statut, in priloga VII, Inštrument za začasni režim.5 Vodil naj bi ga guverner, čigar naloga je bila kon- stituirati vlado in organizirati volitve v ustavodajno skupščino. Za vzpostavitev nove države je bilo torej ključno imenovanje guvernerja, ki je bilo v pristojno- sti Varnostnega sveta OZN. Ker se vpletene strani v vse bolj razraščajoči hladni vojni niso mogle sporazu- meti o njegovem imenovanju, je uprava tega obmo- čja ostajala v rokah dveh zavezniških vojaških uprav, razmejitev pa je tekla po dotedanji demarkacijski (Morganovi) črti na območju, ki je bilo del STO. Cona A, ki je poleg tržaške občine obsegala še obči- 1 Pariška mirovna pogodba (http://www.pf.uni-lj.si/media/ skrk_pariska.mirovna.pogodba.pdf ). 2 Oko Trsta, str. 141–152. 3 AMNZ, Seznam opcij. 4 Izračun je približen, z upoštevanjem popisov leta 1910 in 1921 ter internega popisa PNOO iz let 1945/1946. 5 Pariška mirovna pogodba (http://www.pf.uni-lj.si/media/ skrk_pariska.mirovna.pogodba.pdf ), str. 13–15. ne Devin-Nabrežina, Zgonik, Repentabor, Dolina in Milje, je tako ostala pod upravo anglo-ameriške Za- vezniške vojaške uprave (ZVU), cona B, ki je obse- gala Istrsko okrožje s koprskim in bujskim okrajem, pa pod upravo Vojaške uprave Jugoslovanske armade (VUJA). Začasna ureditev se je zaradi spremenjenih mednarodnih razmer zavlekla do oktobra 1954, ko je bilo STO v skladu s Spomenico o soglasju, zanjo se največkrat uporablja izraz Londonski memorandum, ki so jo podpisale ZDA, Velika Britanija, Jugoslavija in Italija, z majhnimi spremembami meje v korist Ju- goslavije, razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo.6 Po podpisu mirovne pogodbe sta Italija in Jugo- slavija navezali diplomatske stike na ravni diplomat- skih predstavništev in skušali z medsebojnimi po- govori reševati številna odprta vprašanja, kot so bila vprašanje optantov in njihove lastnine, dvolastniki, reparacija, izročitev italijanskih vojnih zločincev Ju- goslaviji in njihovo sojenje sploh, italijanski zaporni- ki v Jugoslaviji in jugoslovanski v Italiji, jugoslovanski begunci v Italiji, problem STO in dokončna določi- tev meje na terenu. Dogovarjanje sta še vedno obre- menjevala bližnja preteklost in ozračje hladne vojne, v okviru katere je bila Italija razumljena kot »okop reakcije« in Jugoslavija kot »predstraža komunizma«, ki naj bi grozil, da bo s pomočjo močne levice v Italiji prevzel oblast tudi onkraj železne zavese. Kot tako so Jugoslavijo videle tudi zahodne sile (ZDA, Veli- ka Britanija in Francija), ki so pred parlamentarnimi volitvami v Italiji 20. marca 1948 sprejele tristransko izjavo o priključitvi celotnega STO Italiji.7 Izjava je imela deklarativni značaj, poleg podpore italijanski politiki naj bi tudi ohranila anglo-ameriško vojaško navzočnost v Trstu kot enega od branikov zahodnega sveta pred sovjetsko grožnjo. Razmerja so se hitro spremenila, potem ko je z ob- javo resolucije Informbiroja 28. junija 1948 spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo postal javen, Jugoslavija pa je nato postajala vse pomembnejši strateški partner Zahoda. Zaradi tega je Italija izgubila del pomena znotraj Atlantskega pakta in se obenem morala od- povedati upanju, da bo tristranska nota kdaj uresni- čena. ZDA in Velika Britanija sta bili zainteresirani za rešitev tržaškega vprašanja ter normalizacijo odno- sov med Italijo in Jugoslavijo. Vse od konca leta 1949 sta pritiskali na obe državi, naj sprejmeta dogovor, ki bi ga bilo po njunem najlaže doseči tako, da bi cona A pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji. V to smer so poleg nekaterih drugih ukrepov šli zlasti sklepi kon- ference med Italijo in zahodnima silama v Londonu (3. april–9. maj 1952), ki so dajali Italiji velika po- oblastila v coni A, a se niso več sklicevali na tristran- sko noto iz marca 1948 in niso posegali v cono B.8 6 Objavljena v Jeri, Tržaško vprašanje, str. 359–370. 7 Povzetek besedila izjave v Novak, Trieste, str. 270–271. 8 Troha, Predlogi Jugoslavije, str. 163–172. O najnovejših razi- skavah te problematike glej Tenca Montini, La Jugoslavia e la questione di Trieste 1945–1954. 679 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–6922019 Za delitev obeh con, z nekaterimi mejnimi po- pravki, se je vse bolj odločala tudi Jugoslavija, ker je v coni A, kjer so komunisti in drugi levo usmerjeni v veliki večini podprli Sovjetsko zvezo, izgubila do- tlej močno podporo. Na volitvah v celotnem STO bi tako zmagale proitalijanske stranke. Delitev STO je obenem Sloveniji zagotavljala izhod na morje.9 Razrešitev vprašanja je pospešila t. i. tržaška kri- za, ki je izbruhnila poleti 1953 in vrhunec dosegla po 8. oktobru 1953 z odločitvijo ZDA in Velike Britani- je, da cono A predata v upravo Italiji, o tem pa nista obvestili Jugoslavije. Jugoslovanske oblasti so odločno reagirale, izvedle delno mobilizacijo in okrepile vo- jaške enote ob meji. V začetku novembra je v Trstu prišlo do hudih incidentov med zavezniško civilno policijo in italijanskimi nacionalističnimi skupinami. Zahodne sile so zato pospešile reševanje vprašanja STO. Pogajanja, ki so potekala od februarja 1954, so se 5. oktobra isto leto zaključila s Spomenico o so- glasju, ki je potrjevala rešitev iz oktobra 1953. Bistve- na razlika je bila v tem, da so ZDA, Velika Britanija in Francija zagotovile, da ne bodo podpirale nadaljnjih italijanskih ozemeljskih zahtev. Da bi se izognili spre- 9 Troha, Predlogi Jugoslavije. Več o vprašanju slovenskega iz- hoda na morje glej: Troha, Yugoslav-Italian border, str. 203– 214. membi mirovne pogodbe (in s tem pritegnitvi Sov- jetske zveze), pa tudi zaradi notranjih razmer v Italiji in Jugoslaviji, kjer je bilo vprašanje STO močno spo- litizirano, je spomenica na papirju ohranjala STO in »začasno« razmejitev. Dokončna sprememba meje je bila potrjena z osimskimi sporazumi novembra 1975. Svobodno tržaško ozemlje je tako obstajalo od 10. februarja 1947 do 5. oktobra 1954, a dejansko le na papirju. V coni A (na Tržaškem) je ZVU, ki je svo- jo politiko izvajala v interesu zahodnih sil, obdržala enako upravno ureditev kot v dotedanji coni A Ju- lijske krajine. Vse več pristojnosti je v upravi obmo- čja prepuščala Italiji, tako da se je cona postopoma vključevala v italijansko državo. Po lokalnih volitvah leta 1949, na katerih so zmagale stranke, ki so zah- tevale priključitev območja k Italiji, je civilna upra- va načrtno uvajala italijansko zakonodajo, v kateri ni bila predvidena zaščita jezika in posebna zaščita interesov Slovencev, ki so bili po določilih Stalnega statuta eden od dveh (na nekaterih območjih treh) enakopravnih narodov na STO. ZVU je z ukazom št. 183, izdanim 2. septembra 1949, potrdila zakon o italijanščini kot edinem uradnem jeziku v coni A STO. Slovenske šole so bile pod nadzorom ita- lijanskega nadzornika, sodbe posebnega sodišča in vojaških sodišč niso bile razveljavljene, slovenske kulturne ustanove so se morale financirati same, za- Manifestacija ob osvoboditvi Trsta, 3. maj 1945 (hrani NŠK Trst). 680 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–692 2019 plenjeno premoženje ni bilo vrnjeno, izvajali so na- silno razlastitev slovenske zemlje, na katero so nase- ljevali istrske Italijane.10 Politična organiziranost cone A Svobodnega tržaškega ozemlja Vprašanje nove, za Slovence bolj pravične meje med Jugoslavijo in Italijo je že med vojno, zlasti pa v času mejnih pogajanj med poletjem 1945 in feb- ruarjem 1947, poenotilo tamkajšnje ljudi, skupine in stranke sicer zelo različnih ideoloških usmeritev zno- traj dveh velikih političnih blokov. Kot proitalijanske- ga in projugoslovanskega ju lahko poimenujemo ne le zato, ker sta zahtevala priključitev k eni ali drugi drža- vi, ampak tudi zato, ker so njuno delovanje usmerjale in podpirale italijanske oziroma jugoslovanske oblasti. Za razliko od proitalijanskega projugoslovanski blok, ki je zahteval priključitev celotne Julijske kraji- ne, pa tudi Benečije in Kanalske doline k Jugoslaviji, ni bil narodnostno enoten, saj je priključitev k Jugo- slaviji na osnovi razredne opredelitve zahtevalo tudi veliko italijanskih delavcev in drugih levo usmerje- nih Italijanov. Potem ko je bila z mirovno pogodbo leta 1947 določena nova meja med Italijo, Jugoslavi- jo in STO, pa so se v coni A pokazala ideološka in 10 Volk, Istra v Trstu, str. 44–61. narodnostna nasprotja tako med Slovenci kot med Italijani. Drugačen je bil položaj v coni B, kjer jugo- slovanske oblasti za razliko od angloameriške ZVU niso dovoljevale politične pluralnosti in je politično življenje obvladovala komunistična partija s svojo ljudskofrontno Slovansko italijansko antifašistično unijo (SIAU). Potem ko so januarja 1947 razpustili Narodno- osvobodilni odbor Julijske krajine (Comitato di li- berazione nazionale Giuliano, CLNG), v katerega so bili vključeni krščanski demokrati, liberalci, socialisti, republikanci in Stranka akcije, so se tržaške italijan- ske stranke razdelile v tri skupine: desno Nacionalno zvezo svobode, v kateri so bili liberalci, qualunquisti11 in monarhisti, center s Krščanskimi demokrati in levo Demokratično socialistično fronto s Stranko akcije, republikanci (obe sta se združili v Republikansko stranko akcije) in Socialistično stranko za Julijsko krajino.12 Stranke, ki so dotlej tvorile CLNG in so 11 Gibanje Uomo qualunque. 12 V coni A STO je pod imenom Socialistična stranka za Ju- lijsko krajino delovala Socialistična stranka delavcev Giusep- peja Saragata. Ta se je od Socialistične stranke Italije (SSI) zaradi njene prevelike povezanosti s komunisti odcepila ja- nuarja 1947. Da ne bi delila socialistov in da se ji ne bi bilo treba povezovati s komunisti, ki so zagovarjali ustanovitev STO, SSI v Trstu sprva ni ustanovila lastne veje (De Castro, La questione, str. 759–763). Priprave na prihod medzavezniške razmejitvene komisije, maj 1946 (hrani MNZS). 681 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–6922019 bile dejansko veje italijanskih vsedržavnih strank, so sicer ustanovile Zvezo sporazuma (Giunta d’Intesa), ki pa je bila zelo ohlapna povezava.13 Primorski Slovenci, tudi tisti, ki so sicer odkla- njali komunizem, so v času mejnih pogajanj dali prednost narodnostni izbiri in v veliki večini pod- prli Jugoslavijo v njenih prizadevanjih za postavitev meje na t. i. etnični črti. Ko pa so bile jeseni 1946 bolj ali manj znane odločitve glede nove meje, se je politično premirje med Slovenci na Tržaškem in Go- riškem končalo in so demokracijam zahodnega tipa naklonjeni Slovenci oblikovali svoje stranke. Tako so 17. januarja 1947 v Gorici, ki je po določilih pariške mirovne pogodbe ostala v Italiji, ustanovili Slovensko demokratsko zvezo za Goriško (SDZ), ki je združe- vala liberalno in katoliško smer. Osnovne točke nje- nega programa so bile boj za avtonomne pravice slo- venske manjšine v Italiji, odločen protikomunizem in opredelitev za zahodni demokratični pluralizem. Junija 1947 je bilo v Trstu ustanovljeno Udruženje slovenskih in hrvaških krščanskih socialcev, ki je 16. septembra isto leto kot avtonomna skupina vsto- pilo v SDZ, a se nato iz nje izločilo in 1. avgusta 1948 ustanovilo Slovensko krščansko-socialno zve- zo (SKSZ). SDZ je bila v coni A STO ustanovljena 21. decembra 1947. SDZ in SKSZ sta ustanovili vr- sto organizacij na kulturnem, gospodarskem in pro- svetnem področju ter mladinske organizacije. Obe sta ostro nasprotovali projugoslovansko usmerjenim organizacijam in komunistični partiji, pa tudi jugo- slovanskim oblastem, ki so ju krivile za izgubo Gori- ce in Trsta. Do razhajanj je prišlo tudi med Slovenci v vrstah SIAU, od katerih se je odcepila skupina, ki sta jo vodila Franjo Tončič in Josip Ferfolja. Nato je delovala kot Skupina neodvisnih Slovencev, ki se je povezovala z desnico in kasneje tudi z levico, ni pa nikoli prerasla v stranko.14 Tisti, ki so podpirali nove jugoslovanske oblasti in delovali v skladu z njihovimi navodili, pa tudi s ka- drovsko in finančno pomočjo, so na kongresu v Trstu (31. avgust–3. september 1947) ustanovili Komuni- stično partijo STO, ki je na celotnem STO, torej v coni A in coni B, nadomestila Komunistično partijo Julijske krajine (KPJK), medtem ko so se njeni dote- danji člani z območij, ki so bila priključena Jugoslaviji ali so ostala v Italiji, vključili v KP Italije oziroma KP 13 ASDMAE, AP 1946–1950, Italija, šk. 130. Poročilo italijan- skega zunanjega ministrstva o pogovoru z italijanskimi po- litičnimi voditelji v Trstu, 3. 3. 1947. Poročilo italijanskega zunanjega ministrstva generalnemu sekretarju in komisiji za meje, 21. 4. 1947. O. 133. Opomnik, napisan po obisku v Tr- stu, 8. 2. 1947. O. 135. Položaj v STO, 30. 4. 1947. 14 Maganja, Nascita, str. 38, 73, 74; ARS, AS 1931, 600/8, Me- ščanske stranke na Primorskem, historiati, elaborat; ARS, AS 1277, šk. 30/5, Politično poročilo s posebnim ozirom na bliž- nje občinske volitve v anglo-ameriški coni STO, 31. 3. 1949. Več o dogajanju med letoma 1945 in 1947 v: Troha, Komu Trst. Jugoslavije.15 Tako kot v njeni predhodnici je sloven- ska (jugoslovanska) partija v prvem obdobju ohranila odločilen vpliv tudi v KPSTO, njen politični sekretar je postal dotedanji politični sekretar KPJK Branko Babič. Obenem se je vse bolj krepil vpliv KPI, pred- vsem po vrnitvi Vittorija Vidalija v Trst 12. junija 1947.16 Čeprav je bila KPSTO enotna organizacija z enotnim vodstvom, se je njena vloga v obeh conah bistveno razlikovala. V coni B je bila stranka na obla- sti in je obvladovala celotno tamkajšnje politično živ- ljenje, v coni A pa je bila le ena od političnih strank, res da najmočnejših. Tam so jo, podobno kot KPJK, podpirali tako levičarji med Slovenci kot tudi veliko italijanskih delavcev in drugih levo usmerjenih Itali- janov.17 V Trstu in okolici je imela septembra 1947 3.873 članov in 1.155 kandidatov.18 Ustanovni kongres KPSTO je sprejel več zaključ- kov; eden temeljnih je bil, da v interesu ohranitve miru sprejemajo ustanovitev STO in pozivajo vse demokratične sile na njegovem območju, da se zdru- žijo v protiimperialistično in protifašistično fronto, ki naj bi se zavzemala za ekonomsko in politično neod- visnost STO ter za bratsko sožitje med tamkajšnji- mi narodi. STO naj bi postalo oporišče za obrambo »ljudsko - demokratične Titove Jugoslavije in demo- kratičnih sil Italije« proti poskusom italijanske reak- cije in zunanjih imperialističnih sil pretvoriti STO v »reakcionarno imperialistično oporišče za borbo pro- ti demokratičnim silam«. Da bi to dosegli, so morali ohraniti enotnost partije, jo ideološko in teoretično dvigniti ter okrepiti SIAU in druge množične orga- nizacije.19 SIAU za STO, ki je bila organizirana po vzoru ljudske fronte v Jugoslaviji, je oktobra 1947 v coni A imela nekaj več kot 77.000 članov in je bila pomembna politična sila. V zavezništvu z drugimi, ki so zagovarjali uveljavitev določil mirovne pogod- be in realizacijo STO, zlasti t. i. indipendentisti, je želela zmagati na volitvah.20 Za razliko od časa med majem 1945 in septembrom 1947 so v coni A oživili 15 CK KPJ in CK KPI sta 7. aprila 1947 sprejela sporazum o ustanovitvi KPSTO. Zavezala sta se, da bosta njuni organi- zaciji pristojnosti, ki bodo zahtevane, prenesli na KPSTO, obe partiji pa bosta na kongresu navzoči kot gosta (ARS, AS 1569, Centralni komite KPSTO, a. e. 300). 16 ARS, AS 1569, a. e. 302. O Vittoriju Vidaliju glej Karlsen, Vittorio Vidali. 17 ARS, AS 1569, a. e. 67, Poročilo o delu partije v Istrskem okrožju, 2. kongres KPSTO, 9. 10. 1949. O delovanju KPJK in množičnih organizacij gl. Troha, Politika slovensko-itali- janskega bratstva. 18 ARS, AS 1572, m. 3, Poročilo Mestnega komiteja KPJK Trst, nedatirano, verjetno september 1947. 19 ARS, AS 1569, a. e. 65, Branko Babič: Politično poročilo o dveletnem delu in borbi KPSTO, 2. kongres KPSTO, 8.–11. 10. 1949; prav tam, a. e. 57, zaključki 1. kongresa KPSTO, 3. 9. 1947. O odnosih med KPJK in SIAU gl. Troha, Politika slovansko-italijanskega bratstva, str. 119–134. 20 Zapisnik seje politbiroja CK KPS, 26. 3. 1948 (Drnovšek, Zapisniki Politbiroja, str. 105–106). Posamezniki so bili lahko člani več organizacij. 682 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–692 2019 delovanje OF za Tržaško ozemlje kot dela SIAU. OF je imela osrednje vodstvo, medtem ko je samostojno organizacijsko strukturo na terenu, statut in program dobila šele po objavi resolucije Informbiroja na kon- ferenci 17. oktobra 1948.21 Razmerja sil v t. i. demokratičnem gibanju v coni A, v manjši meri pa tudi v coni B, je popolnoma spre- menila objava resolucije Informbiroja konec junija 1948.22 Glasilo KPSTO Il Lavoratore je 30. junija 1948 sicer objavilo izjavo Centralnega komiteja KPJ o resoluciji, a že naslednji dan podprlo resolucijo.23 Obenem je vodilni italijanski tržaški komunist Vit- torio Vidali odšel v Rim po direktive Centralnega 21 ARS, AS 1277, šk. 30/5, Politički izvještaj naročito u vezi pretstoječih opštinskih izbora u angloameričkoj coni STT, avtor dr. F. Hočevar, šef gospodarske delegacije FLRJ v Trstu, 31. 3. 1949. 22 Spor med Stalinom in vodstvom jugoslovanske partije je tlel že nekaj časa, okrepil pa se je v prvih mesecih leta 1948. Do- končen prelom je pomenilo zasedanje Informbiroja od 20. do 27. junija 1948. 28. junija je bila objavljena prva resolucija o Jugoslaviji, v kateri so jugoslovanske narode pozivali k vstaji. CK KPJ jo je 30. junija objavil v časnikih, skupaj z izjavo CK KPJ. 23 Il Lavoratore, 30. 6. 1948, 1. 7. 1948, »Fraternamente uniti italiani e slavi a fianco del glorioso Partito di Lenin e Stalin«. komiteja KPI.24 Po vrnitvi je takoj sprožil akcijo in zahteval opredeljevanje za Tita ali Stalina. Po raz- cepu v CK KPSTO se je velika večina članov partije opredelila za resolucijo Informbiroja in s tem za Vi- dalijevo strujo. Od okrog 4000 članov v coni A STO jih je staremu vodstvu ostalo zvestih le okrog 500. Iz množičnih organizacij, zlasti Enotnih sindikatov in SIAU, so izključili vse funkcionarje, ki so bili pristaši starega vodstva, ter jih nadomestili s svojimi ljudmi. Podobno se je zgodilo z nekaterimi manjšimi kultur- no-prosvetnimi in množičnimi organizacijami. Spo- pad se je razvnel tudi za premoženje, ki ga je imela partija.25 Tisti, ki so v coni A podpirali Jugoslavijo, so še največ vpliva ohranili v OF za Tržaško ozemlje, zato so jo po konferenci, ki je potekala oktobra 1948, skušali čim bolj utrditi. Za »razbijače enotnosti« med Slovenci so v resoluciji proglasili tako protikomuni- stično Slovensko demokratsko zvezo, »ki nadaljuje 24 O Vidalijevem obisku v Rimu gl. Vidali, Ritorno, str. 52–55. 25 ARS, AS 1277, šk. 30/5, Politički izvještaj naročito u vezi pretstoječih opštinskih izbora u angloameričkoj coni STT, avtor dr. F. Hočevar, šef gospodarske delegacije FNRJ v Trstu, poslano MIP, E. Kardelju, 31. 3. 1949. Ob tem naj dodamo, da je Jugoslavija dotlej izdatno financirala partijske in druge organizacije, ki so bile pod njenim vplivom. Postavljanje začasne meje z Jugoslavijo, september 1947 (avtor Edi Šelhaus; hrani MNZS). 683 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–6922019 pod novimi pogoji politiko narodnega izdajstva še izza časa NOB«, in »peščico Slovencev iz Vidalijeve razbijaške skupine«.26 Vodja jugoslovanske gospodarske delegacije v Tr- stu dr. France Hočevar je marca 1949 Edvardu Kar- delju poročal: »Kar reakciji ni uspelo v treh letih, je Vidaliju v treh dneh, ko je zlorabil sveto zaupanje delavcev v Sovjetsko zvezo. Partijo in množice mu je uspelo spremeniti v dve fronti, ki se borita ena proti drugi namesto proti imperializmu.«27 Odtlej sta v coni A STO delovali dve komunistični partiji, najbolj prepoznavni po svojih voditeljih – Vidalijeva KPSTO in Babičeva KPSTO. Pogosta izraza zanju sta bila informbirojevci in titovci. Zadnji je sicer širši in ne zajema le članov partije, ampak vse, ki so odtlej v coni A STO podpirali Jugoslavijo. Informbiro je tako usodno zarezal ne le med levi- co, ampak tudi med Slovence na Tržaškem, ki so bili odtlej vrsto let razdeljeni na tri med seboj nasprotne in včasih tudi sovražne skupine, demokrate, vidali- jevce in titovce. Razkol se je odražal tudi v kultur- nem življenju in šolah, kjer so številni Slovenci pričeli otroke vpisovati v italijanske šole. Slovenske oblasti so ob tem sprva podpirale le »svojo« strujo, posto- poma pa so se pričele povezovati tudi s slovenskimi sredinskimi, nacionalno trdnimi krogi. Volitve v coni A STO leta 1949 in leta 1952 Italiji naklonjena politika, ki sta jo od uveljavi- tve mirovne pogodbe vodili ZDA in Velika Britanija, se je odražala tudi v ravnanju komandanta cone A generala Terencea Sydneyja Aireyja. V ta okvir sodi tudi ukaz št. 345, Predpisi o sestavi volilnih imenikov, izdan 24. septembra 1948, ki je vsebinsko temeljil na italijanskem zakonu iz 7. oktobra 1945.28 Z njim je Airey dejansko najavil izvedbo občinskih volitev v coni A STO, ki bi morale biti razpisane šele po imenovanju guvernerja. Ukaz je bil izdan v trenutku, ko po razkolu zaradi resolucije Informbiroja volilna zmaga Jugoslaviji naklonjenih sil ni bila več mogoča in ko ni bilo gotovo niti to, ali bo Titu sploh uspelo obdržati oblast. Diego de Castro meni, da sta se za- hodni sili za razpis volitev odločili, ker sta še vedno zagovarjali vrnitev celotnega STO Italiji, kjer pa bi ostale njune vojaške sile. Prepričljiva zmaga italijan- skih strank bi Sovjetski zvezi dokazala plebiscitarno podporo tamkajšnjega prebivalstva Italiji, obenem pa bi italijanski vladi prek njenega predstavništva v Tr- stu omogočila odločujoč vpliv. Če italijanske stran- 26 ARS, AS 1573, šk. Kongresi. Konferenca OF slovenskega naroda za Tržaško ozemlje, 17. 10. 1948. 27 ARS, AS 1277, šk. 30/5. Politično poročilo zlasti glede bliž- njih občinskih volitev v anglo-ameriški coni STO, poslano Ministrstvu za zunanje zadeve in Edvardu Kardelju, 31. 3. 1949. 28 Uradni list ZVU, I/38, 1. 10. 1948; De Castro, La questione, str. 758. ke takšne zmage ne bi dosegle, bi se politika obeh zahodnih sil do tržaškega vprašanja spremenila, saj so zlasti ZDA že pričele z akcijo, da bi Jugoslavijo pripeljale v zahodni tabor.29 Tudi Predstavništvo Italije v Trstu je ocenjevalo, da bodo lokalne volitve razumljene kot plebiscit za Italijo in da morajo proitalijanske stranke v Trstu dobiti vsaj 85 % glasov. Obširno analizo, ki ponavlja stališča predstavništva, je izdelal Urad za obmejne pokrajine pri predsedstvu italijanske vlade. Tudi ta je ocenil, da je v tržaški občini treba doseči »briljant- no«, 85-odstotno zmago, saj naj bi v ostalih občinah zmagali Slovenci, v Miljah pa komunisti. Zanjo naj bi Italija uporabila vsa sredstva.30 Za razliko od pred- stavnikov italijanske vlade je tržaška Zveza spora- zuma razpis volitev ocenjevala negativno, saj naj bi te potrdile delitev na dve coni in različno upravno ureditev ter obojim komunistom (»Vidalijevim« in »Babičevim«, op. N. T.) omogočile vstop v mestno upravo.31 Tudi Predstavništvo Italije v Trstu in Urad za obmejne pokrajine sta italijanske stranke ločila v tri bloke, ki so se odražali tudi v Zvezi sporazuma. Zlasti v članicah Zveze so se pred volitvami krepila notranja trenja v boju za obrambo dotedanjih pozi- cij v lokalni upravi, za kasnejšo razdelitev položajev in okrog vprašanja razdelitve finančnih sredstev, ki so prihajala iz Italije in ki so jih dobivale tudi stran- ke, ki so delovale izven Zveze. Ta vprašanja naj bi jih bolj zaposlovala kot prava tema volitev – vrnitev Trsta Italiji, zato sta oba urada že oktobra 1948 po- udarjala, da mora italijanska vlada ukrepati, da bo vodstvo volilne kampanje italijanskih strank prevzela nadstrankarska organizacija, kot je bila Narodna zve- za (Lega nazionale).32 Finančna sredstva za volilno kampanjo bi deloma (sto milijonov lir) zagotovili v Trstu, deloma (tristo milijonov lir) pa v Italiji.33 Na pomen, ki ga je italijanska vlada pripisovala volitvam v coni A, kaže tudi to, da je na predvečer volitev, 11. junija 1949, v Trstu govoril njen predsednik Al- cide De Gasperi.34 29 ASDMAE, AP 1946–1950, Italija, šk. 177, Dopis Predstav- ništva Italije v Trstu italijanskemu zunanjemu ministrstvu Volitve v Trstu, 4. 10. 1948; De Castro, La questione, str. 760. 30 ASDMAE, AP 1946–1950, Italija, šk. 177, Dopis Predstav- ništva Italije v Trstu italijanskemu zunanjemu ministrstvu Volitve v Trstu, 4. 10. 1948. Dokument Urada za obmejne pokrajine, 7. 10. 1948, objavljen v Colummi et al., Roma e Trieste. Povzema ga tudi Maganja, Nascita, str. 148–150. 31 ASDMAE, AP 1946–1950, Italija, šk. 177, Opomnik Zveza sporazuma, Trst, 4. 10. 1948. 32 Leta 1890 ustanovljena Narodna zveza (Lega nazionale) je imela nalogo širiti italijanstvo na t. i. neodrešenih ozemljih. Obnovljena je bila februarja 1946 ter je nato vodila propa- gandno, kulturno in drugo dejavnost z osnovnim ciljem – obrambo italijanstva Julijske krajine. 33 ASDMAE, AP 1946–1950, Italija, šk. 177, Dopis Predstav- ništva Italije v Trstu italijanskemu zunanjemu ministrstvu Volitve v Trstu, 4. 10. 1948; Maganja, Nascita, str. 148, 149; De Castro, La questione, str. 759–763. 34 De Castro, La questione, str. 766. 684 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–692 2019 Še bolj nepovezane in pogosto med seboj sovra- žne so bile stranke, katerih glavni volilni poudarek je bila ohranitev STO. Razdeljene so bile v štiri skupine. V prvi je bila »Vidalijeva« KPSTO s »svojo« SIAU, v drugi »titovci«, ki so nastopili kot Slovensko-itali- janska ljudska fronta (SILF), v tretji slovenske »bele« stranke, v četrti pa skupina neodvisnih, ki se je že med letoma 1945 in 1947 zavzemala za ustanovitev samostojne države in ki je pred volitvami ustanovi- la koordinacijski odbor. V njem so bili najmočnejši Fronta za neodvisnost, Tržaški blok in Italijansko re- publikansko gibanje.35 SILF, delno pa tudi neodvisne, je finančno pod- pirala Jugoslavija. Urad za obmejne pokrajine je v začetku oktobra 1948 še ocenjeval, da ni povsem ne- mogoče, da bi vse štiri skupine osnovale enoten blok, ki bi ga združil skupni interes ohranitve STO in ki bi zbral okrog 30.000 glasov. Že novembra pa je ugotav- ljal, da do povezave med komunističnima strankama ne bo prišlo, da so precej zadržani tudi slovenski de- mokrati in da se je tako »indipendentistična formula pokazala kot neustrezna, da bi presegla razredne in nacionalistične tendence, ki pogojujejo stranke na nasprotni strani«.36 SDZ in SKSZ sta 22. aprila 1949 sklenili spo- razum o skupni kandidaturi pod imenom Slovenska narodna lista (SNL). S tem imenom sta nastopili v občinah Trst, Devin-Nabrežina in Zgonik, v občini Dolina sta nastopili kot Neodvisna gospodarska lista, v občini Repentabor pa kot Gospodarska lista Grozd. SNL je bila predstavljena kot »edina slovenska lista ali kot edina narodna slovanska lista v STO in kot edini predstavnik demokratičnega in protikomu- nističnega gibanja med Slovenci, Hrvati in Srbi ne samo na območju STO, ampak tudi zunaj njegovih meja«. Med volilno kampanjo je med strankama pri- hajalo do polemike, volilni uspeh SNL pa so skušale zmanjšati tudi jugoslovanske oblasti.37 V coni A se je volitev udeležilo 185.127 volivcev (87,05 % od vseh ali 94,2 % tistih, ki so prejeli potr- dila), veljavnih glasov pa je bilo 181.820.38 V občini Trst je največ glasov, 39,1 %, dobila Krščanska demo- kracija, italijanske stranke skupaj 63,7 %39 glasov, v 35 To gibanje, po vodji imenovano tudi Paulinovi avtonomisti, je nastopilo pod geslom Svobodni Trst. Zavzemalo se je za avtonomijo Trsta v Italiji, pa tudi za STO (Troha, Komu Trst, str. 261–264; ARS, AS 1277, šk. 30/5, Politično poročilo s posebnim ozirom na bližnje občinske volitve v anglo-ameri- ški coni STO, 31. 3. 1949). 36 Colummi et al., Roma e Trieste; Maganja, Nascita, str. 148, 149; ASDMAE, AP 1946–1950, Italija, šk. 177, Dopis Pred- stavništva Italije v Trstu italijanskemu zunanjemu ministrstvu Volitve v Trstu, 3. 11. 1948. 37 Maganja, Nascita, str. 154. 38 Novak, Trieste, str. 290. 39 Po izračunu, v katerem so presežek nad povprečnim odstot- kom vpisanih pripisali prišlekom iz Italije, naj bi v Trstu glasovalo 139.750 Tržačanov in 28.358 prišlekov. Po takem izračunu naj bi italijanske stranke dobile 56,23 %, tiste, ki so bile za STO, pa 43,77 % glasov (ARS, AS 537, šk. 1091, Ob- vsej coni A pa 60 %. Kar 11 % glasov je dobila skrajna desnica. Italijanske stranke so tako v Trstu sicer pre- pričljivo zmagale, a vendar dosegle rezultat, ki je bil daleč pod mejo 85 %, ki jo je Urad za obmejne pokra- jine postavil kot tisto, ki naj bi izpričala plebiscitarno odločitev Tržačanov za Italijo. Bila je tudi pod pri- čakovanji ZVU, ki je ocenjevala, da bodo italijanske stranke dobile 75 % glasov. V Trstu so nato občinsko upravo prevzele štiri stranke Zveze sporazuma. So- cialisti in liberalci so kasneje iz koalicije izstopili. Stranke, ki so se zavzemale za STO, so v občini Trst dobile 36,32 % glasov. ZVU je pričakovala, da bo »Vidalijeva« KPSTO dobila okrog 20.000 glasov, pa jih je samo v občini Trst dobila 35.568 (21,1 %) in tako postala druga najmočnejša stranka. Fron- ta za neodvisnost je s 6,83 % postala po moči tre- tja tržaška stranka.40 V občini Trst je SILF dobila le 2,35 %, Slovenska narodna lista pa 1,79 % glasov. Tak rezultat jasno kaže, da je večina Slovencev vo- lila »Vidalijevo« KPSTO, in to ne le v Trstu, ampak tudi v okoliških (večinoma slovenskih) občinah. Ta je poleg Milj zmagala tudi v občinah Devin-Nabrežina, Dolina in Zgonik. V občini Repentabor so zmagali slovenski demokrati. Po ocenah ZVU je bilo v coni A okrog 63.000 Slovencev. Po izračunih Carla Schiffrerja naj bi med 6563 in 10.380 Slovencev glasovalo za Vidalija, med 3030 in 4700 pa za neodvisne. V celoti naj bi v coni A glasovalo 28.500 Slovencev. Glasilo SDZ Demo- kracija je ocenjevalo, da je okrog 15.000 Slovencev volilo Vidalija, 6.000 neodvisne, med 6.000 in 7.000 pa Krščansko demokracijo. 17. junija 1949 je zapisa- lo, da so Slovenci na osnovi rezultatov teh tržaških volitev vsaj na videz izginili kot nacionalni element. Glasilo OF za TO Primorski dnevnik pa je 30. juni- ja 1949 krivdo za slab volilni rezultat SILF (in tudi Slovenske narodne liste) pripisalo žaljivi kampanji vidalijevcev in temu, da volitve niso bile demokra- tične; tako naj rezultat ne bi odražal resnične volje tržaškega prebivalstva.41 Zlasti boleč je bil poraz za projugoslovanske sile, ki so pred resolucijo Informbiroja lahko upale, da bodo skupaj z neodvisnimi na volitvah v celotnem STO zmagale, sedaj pa je v vsej coni A SILF do- bila le 5.344 glasov, Vidali pa osemkrat več. Kljub temu so ostali prepričani, da slab volilni uspeh ni činske volitve v coni A STO, nedatirano, konec 1953, začetek 1954). 40 ARS, AS 537, šk. 1091, Izidi občinskih volitev dne 12. 6. 1949 in 25. 5. 1952; ARS, AS 1277, šk. 32/8, Iredentistične stranke in administrativne volitve, 21. 4. 1952. Bogdan No- vak je v proitalijanski blok vštel tudi Paulinove avtonomiste. Po njegovih podatkih, ki jih je povzemal iz poročila generala Aireyja, so italijanske stranke v Trstu dobile 109.263 glasov (65 %), v vsem STO pa 112.684 (62 %). Za stranke, ki so se zavzemale za STO, je po teh podatkih v Trstu glasovalo 58.845 volivcev, v celotni coni A pa 69.136 (Novak, Trieste, str. 288–290; De Castro, La questione, str. 766, 767). 41 Novak, Trieste, str. 290, 291; Maganja, Nascita, str. 158, 159. 685 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–6922019 bil rezultat napačne politike, ampak dejstva, da so jim nasprotovale vse politične sile v Trstu. Še vedno naj bi predstavljali »najčistejšo in najbolj dosledno obrambo tradicionalne revolucionarne linije, na ka- teri je temeljilo demokratično in delavsko gibanje v Trstu v zadnjih letih«. Zanje naj bi glasovali aktivni udeleženci narodnoosvobodilnega boja, torej tisti, »ki so šli skozi revolucijo in ki so bili dejansko njeni nosilci«.42 Zaradi postopne otoplitve odnosov z Jugoslavijo ZDA in Velika Britanija v Trstu nista več potrebovali svojih vojaških enot. Spremenjen odnos do Jugosla- vije se je odražal tudi v ravnanju ZVU. Med dru- gim je marca 1951 Italiji naklonjenega komandan- ta cone, generala Aireyja, zamenjal general Thomas J. Winterton. Ob obletnici sprejetja tristranske note 20. marca 1952 so v Trstu izbruhnili nemiri, ki so trajali do 25. marca in so bili usmerjeni proti neodvi- snim, Jugoslaviji, pa tudi proti ZVU. Zlasti Britance so demonstranti obtoževali, da so se odpovedali tri- stranski noti. Civilna policija je energično posredo- vala, bilo je več ranjenih. Občinska uprava in italijan- ske stranke so prekinile vsako sodelovanje z ZVU.43 26. marca 1952, ko se je položaj umiril, je tržaški občinski svet obsodil ravnanje zavezniške civilne po- licije in zahteval odstop odgovornih. General Win- terton zahteve sicer ni sprejel, je pa isti dan izdal ukaz št. 51, s katerim je uvedel italijanski volilni zakon. Z ukazom št. 54, izdanim 2. aprila 1952, je bil za dan volitev določen 25. maj, torej dan, ko so bile volitve tudi v nekaterih občinah v Italiji.44 S temi ukrepi je ZVU Trst dejansko poistovetila z Italijo. Po nemirih marca 1952 je bila Velika Britanija namreč odločena, da čim prej umakne svoje enote iz cone A, ki naj pri- pade Italiji. Naslednji korak je bil že omenjeni sklic konference med Italijo in zahodnima silama, ki je od 3. aprila do 9. maja 1952 potekala v Londonu. Njeni sklepi so dajali Italiji velika pooblastila v coni A, a se niso več sklicevali na tristransko noto in niso posegali v cono B.45 Po uvedbi večinskega volilnega sistema so na vo- litvah v Trstu že vnaprej zmagale italijanske stranke, saj ni bilo nevarnosti, da ne bi dobile relativne večine, zlasti zato, ker jim nasproti ni stal enoten blok strank, ki so se zavzemale za STO. Štiri stranke, ki so po vo- litvah junija 1949 prevzele občinsko upravo v Trstu, so dotedanjo Zvezo sporazuma nadomestile s Ko- 42 ARS, AS 1569, a. e. 172, Zapisnik zasedanja partijskega ak- tiva, 14. 6. 1949; prav tam, a. e. 65, Branko Babič: Politično poročilo o dveletnem delu in borbi KPSTO, podano na 2. kongresu KPSTO, 8. 10. 1949. 43 Novak, Trieste, str. 365–368. 44 Uradni list ZVU, V/9, 1. 4. 1952; V/10, 11. 4. 1952; ARS, AS 1277, šk. 32/8, Iredentistične stranke in administrativne volitve, 21. 4. 1952. 45 ARS, AS 1277, šk. 32/8, Bilten MIP FNRJ, 7/52, 16. 5. 1952. Elaborat Diplomatski razvoj tržaškega vprašanja, 1. 9. 1952; Novak, Trieste, str. 365–372, 374. ordinacijskim odborom italijanskih političnih strank, iz katerega pa sta izstopili levo usmerjeni republikan- ska in socialistična stranka. Naraščala je moč desnice, zlasti neofašistov, katerih predvolilni mitingi so bili množično obiskani. Predstavništvo Italije v Trstu je zato menilo, da je nujno okrepiti zlasti Krščansko demokracijo in na njeno listo vključiti tudi ugledne nestrankarske ljudi.46 Stranke, ki so se zavzemale za uresničitev mirov- ne pogodbe, so ostajale razdeljene na štiri skupine, med katerimi pa je, za razliko od volitev leta 1949, prihajalo do resnejših poskusov povezovanja. Stiki so bili med neodvisnimi in SILF, pa tudi med SILF in slovenskimi demokratičnimi strankami. Italijansko predstavništvo v Trstu je tako že aprila 1951 poroča- lo, da bodo Slovenci verjetno nastopili z enotno listo in da obenem potekajo pogajanja med njimi in neod- visnimi. Tudi vodja Tržaškega bloka Mario Stocca je ocenjeval, da bi bil mogoč sporazum z jugoslovansko vlado.47 Velika neenotnost tržaških Slovencev je lahko, kot je maja 1950 ugotavljal predstavnik Skupine ne- odvisnih Slovencev Josip Ferfolja, koristila le itali- janskim interesom.48 A je zaradi velikih ideoloških in političnih nasprotij med voditelji slovenskih or- ganizacij le počasi zorelo spoznanje, da je za to, da bi imeli Slovenci v coni A boljši položaj, skupen nastop nujen. SDZ, SKSZ in Skupina neodvisnih Slovencev so se spomladi 1951 sporazumele, da bodo na pri- hodnjih upravnih volitvah nastopile kot Slovenska narodna lista (SNL). Sprejele so programska izho- dišča, ki so poudarjala, da so za brezkompromisno obrambo STO ter boj proti narodni nestrpnosti in »miselnostim, ki zagovarjajo totalitarna načela«.49 V SNL sprva niso bili enotni, ali naj sodelujejo z OF za Tržaško ozemlje oziroma s SILF. Po dogodkih marca 1952, to je uvedbi novega volilnega sistema in skle- pih londonske konference, pa je SNL z OF za Trža- ško ozemlje podpisala izjavo o načelnem sporazumu za skupen nastop na volitvah in organizacijo prvega slovenskega tabora.50 Tabora, ki je 14. aprila 1952 potekal na Bazovici, se je udeležilo 12.000 ljudi. Vidni predstavnik SKSZ Engelbert Besednjak, ki je imel stike s slovenskimi 46 ARS, AS 1277, šk. 32/8, Bilten MIP FNRJ, 7/52, 16. 5. 1952; ASDMAE, AP 1950–1956, Italija, šk. 509, Opomnik: 1951. Dopis Predstavništva Italije v Trstu italijanskemu zunanjemu ministrstvu Upravne volitve, 24. 4. 1951. Isto, 10. 6. 1951. 47 ASDMAE, AP 1950–1956, Italija, šk. 509, Dopis Predstav- ništva Italije v Trstu italijanskemu zunanjemu ministrstvu Upravne volitve, 24. 4. 1951; AS 1277, šk. 32/8, Elaborat In- dipendentisti. Bilten MIP FNRJ, 7/52, 16. 5. 1952. 48 ARS, AS 1931, mapa Engelbert Besednjak, Pismo E. Besed- njaka, 15. 5. 1950. 49 ARS, AS 1529, šk. 6, Osnutek za volilni proglas Narodne liste, 17. 5. 1951. 50 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo Ježa, 5. 6. 1952; ARS, AS 1277, šk. 32/8, Elaborat Slovenske politične skupine. 686 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–692 2019 oblastmi, zlasti z Borisom Kraigherjem,51 je zapisal: »Spoznanje, da morajo Slovenci združeni nastopiti v obrambo osnovnih narodnih pravic, je prodrlo v množice ter postalo nezadržna, elementarna sila, ki jo bodo morala vodstva vseh naših strank odslej resno upoštevati.«52 Ni pa bil mogoč sporazum s Sloven- ci, ki so volili Vidalijeve komuniste, saj so še vedno odklanjali sodelovanje z vsemi, ki so bili kakorkoli povezani z Jugoslavijo. Se je pa SNL povezala z itali- janskimi indipendentisti in z njimi po volitvah maja 1952 osnovala koordinacijski odbor strank, ki so se zavzemale za tržaško neodvisnost. Odbor naj bi skr- bel za to, da bi se politika slovenskih in italijanskih indipendentistov razvijala po enotno dogovorjenem načrtu.53 OF in SNL sta se sporazumeli za skupno listo v občinah Zgonik, Devin-Nabrežina, Dolina in Re- pentabor; ni pa prišlo do skupne liste v občini Trst, ker so stranke SNL nasprotovale temu, da so bili kandidati SILF tudi Italijani.54 V predvolilno kam- panjo se je vključil tudi predsednik Tito, ki je, tudi kot odgovor na sklepe londonske konference, v go- voru, ki ga je imel 10. maja 1952 v Beogradu, med drugim dejal: »Če bi jim na teh volitvah dali Trst, bodo na prihodnjih zahtevali Istro; in če bodo na drugih zmagali, bodo na tretjih zahtevali Dalma- cijo itd. Dovolj je bilo licitiranja s tem. Mi tega ne damo. To je naše.«55 Postavitev skupne liste sloven- skih strank je neuspešno skušal preprečiti tržaški škof Antonio Santin, trden zagovornik vrnitve Trsta Ita- liji, ki je skušal prek slovenskih duhovnikov pritisniti na katoličane, naj v skladu z usmeritvami Vatikana ne sodelujejo s komunisti, »to je z ljudmi, ki preganjajo na nečloveške načine Cerkev v Jugoslaviji in zatirajo vernike v coni B«.56 Vidalijeva KPSTO, ki je na kandidatno listo za občino Trst postavila eno tretjino Slovencev, je lon- donsko konferenco razglasila za volilno prevaro, obenem pa je vse bolj napadala Jugoslavijo in izpo- stavljala teror v coni B. Verjetno je bilo, da bo za- radi skupnega nastopa slovenskih strank v občinah Zgonik in Repentabor, pa tudi v občinah Devin- -Nabrežina in Dolina, volitve izgubila. Res je dobila skoraj tisoč glasov manj kot leta 1949. Jugoslovani so ocenjevali, da je bila to posledica njene napačne poli- tike, dvojnega stališča do STO, pa tudi »socialistične 51 Boris Kraigher, takrat slovenski notranji minister, je bil do odhoda v Ljubljano julija 1946 ključni akter projugoslovan- skih organizacij v coni A Julijske krajine. 52 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo E. Besednja- ka, 7. 5. 1952. 53 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo E. Besednja- ka, 26. 6. 1952. 54 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo Ježa, 7. 5. 1952. AS 1277, šk. 32/8. Bilten MIP FNRJ, 7/52, 16. 5. 1952. 55 Primorski dnevnik, 11. 5. 1952. 56 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo Ježa, 7. 5. 1952. Nekaj podatkov o Santinovi predvolilni dejavnosti, 5. 6. 1952. stvarnosti« v bližnji Jugoslaviji. Večji del odpadlih je glasoval za Neodvisno fronto.57 Italijanske stranke so na teh volitvah sicer dobile 0,7 % več glasov kot na volitvah leta 1949, a na račun skrajne desnice.58 Tudi Gospodarska delegacija FLRJ v Trstu je ocenjevala, da volitve leta 1952 niso prine- sle bistvene spremembe razmerja sil, da pa so volilni rezultati kljub temu uspeh za zagovornike STO, saj so potekale v zanje neugodnih zunanje- in notranje- političnih razmerah. Poleg londonske konference in volilnega sistema so navajali tudi to, da je Vidalijeva KPSTO odkrito zapustila koncept STO, da so bile tržaške gospodarske organizacije in uprava povsem v rokah italijanskih strank, da so pred volitvami do- bili volilno pravico tisoči beguncev iz Istre in cone B STO ter da je v zadnjih letih iz Italije v Trst prišlo veliko Italijanov, ki so tam dobili volilno pravico. Vse to je v Trstu ustvarjalo atmosfero strahu, tako da je glas za STO pomenil negotovo prihodnost. Po njeni oceni so slovenske skupine dosegle dokaj slab rezul- tat, saj niso zmagale niti v vseh slovenskih občinah (Dolini), v Trstu pa večina Slovencev ni glasovala za slovenske stranke. Okrog 15.000 slovenskih gla- sov naj bi dobil Vidali, neodvisni 10.000, Krščanska demokracija 3000 in socialisti 2000. Engelbert Be- sednjak je menil, da bi, če bi vsi tržaški Slovenci gla- sovali za slovenske stranke, v Trstu imeli nekaj manj kot 40.000 glasov in bi bili »politična velesila«.59 Lista slovenske skupnosti je zmagala v občinah Devin-Nabrežina, Zgonik in Repentabor, Vidalijeva KPSTO pa v Dolini. V Trstu je SDZ, ki je dobila manj glasov kot SILF, ocenjevala, da ji je sodelova- nje z OF škodilo. V občini Devin-Nabrežina so po volitvah maja 1952 župana postavili na osnovi spo- razuma med protikomunistično usmerjeno SDZ in Vidalijevo KPSTO. To, da se je SDZ združila z Vidalijem in da je na osnovi tega dogovora občinski tajnik postal Italijan, je bil za marsikoga neodpustljiv greh. Občina Devin-Nabrežina je bila namreč naj- bolj »izpostavljena točka slovenstva, v katero se zaga- nja laški imperializem, gre za slovensko obalo, ki jo morajo braniti vsi Slovenci«, kot je zapisal Besednjak. Na tem območju, ki je pomenilo povezavo Trsta z ostalo Italijo, so oblasti odkupovale slovensko zemljo in naseljevale istrske Italijane, zaradi česar je bila slo- venska večina v tej občini ogrožena.60 57 ARS, AS 1277, šk. 32/8, Bilten MIP FNRJ, 7/52, 16. 5. 1952. Elaborata Indipendentisti in Iredentistične stranke in admi- nistrativne volitve, 21. 4. 1952. Dopis Gospodarske delegacije FLRJ v Trstu zunanjemu ministrstvu, 30. 6. 1952. 58 De Castro, La questione, str. 263. 59 ARS, AS 1277, šk. 32/8, Dopis Gospodarske delegacije FLRJ v Trstu zunanjemu ministrstvu, 30. 6. 1952. Elaborat Sloven- ske politične skupine; ARS, AS 1931, m. Engelbert Besed- njak, Pismo Ježa, 29. 5. 1952. 60 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo E. Besednja- ka, 14. 6. 1952. 687 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–6922019 Razdelitev STO Uveljavitev razdelitve območja po dotedanji de- markacijski črti je oteževalo dejstvo, da je bilo t. i. tržaško vprašanje tako v Italiji kot v Jugoslaviji moč- no propagandno izrabljeno, zato bi javnost v obeh državah vsak kompromis razumela kot odrekanje nacionalnim interesom. Jugoslovanska in italijanska vlada se tako formalno nista mogli odreči območju, ki so ga ljudje imeli za svoje, Italija coni B, Jugoslavija Trstu. Nujno je bilo torej sprejeti začasno rešitev, ki bi z leti prešla v dokončno. Ali kot je že avgusta 1951 Tito dejal siru Charlesu Peaku, britanskemu velepo- slaniku v Beogradu: »Italijani ne bodo dali izjave, da se odrekajo nadaljnjim ozemeljskim zahtevam, mi pa se ne bomo nikoli odrekli Trstu. Le sedaj, ker ne mo- remo drugače, da ne bi dali Sovjetski zvezi možnost, da izkoristi položaj, dajemo Trst Italiji.«61 Za Jugoslavijo uveljavitev STO ni bila sprejemlji- va tudi zaradi verjetne zmage proitalijanskih strank na volitvah, ki bi sledile uveljavitvi Stalnega statuta. Edvard Kardelj je aprila 1952 v pismu dekanu Prav- ne fakultete v Ljubljani Vladimirju Murku poudaril, da je uveljavitev STO v skladu z mirovno pogodbo nevarna tudi zaradi tristranske note iz marca 1948, saj bi, kljub temu da so se ji zahodne sile odpovedale, ostala moralno-politična opora vseh bodočih itali- janskih akcij za priključitev STO k Italiji.62 Na to, da se STO ne bo ohranilo, je predstavnike OF za Tržaško ozemlje marca 1952 opozoril Boris Kraigher. Po njegovem je bila neživljenjska tampon- ska država STO lahko le začasen kompromis, rešitev pa je treba iskati v dogovoru med Italijo in Jugoslavi- jo.63 Tudi Tito se je poleti 1952 v svojih izjavah večkrat dotaknil vprašanja STO. Najprej je v govoru, ki ga je imel 27. julija v Glini, dejal, da je povsem nemogoče, da bi Jugoslavija kakorkoli razpravljala o coni B, v iz- javi turškim novinarjem 20. avgusta pa je poudaril, da 61 ARS, AS 1277, šk. 31/7, Zabeležka razgovora med J. Brozom Titom in C. Peakom, 12. 8. 1951. 62 ARS, AS 1277, šk. 29, Pismo E. Kardelja dekanu pravne fa- kultete V. Murku, 18. 4. 1952. 63 ARS, AS 537, šk. 1303, Zapisnik sestanka v Portorožu, 18. 3. 1952. je po njegovem še vedno najboljši jugoslovanski pred- log o skupni italijansko-jugoslovanski upravi STO, da pa Jugoslavija ni vnaprej proti razdelitvi, ki ne bi škodovala njenim nacionalnim in gospodarskim inte- resom. Tudi na proslavi desetletnice slovenskih brigad 14. septembra v Dolenjskih Toplicah je poudaril, da je skupna uprava najboljša rešitev.64 Slovenci na Trža- škem so se na te izjave odzivali z mešanimi občutki. Tolažilo jih je, da Tito še vedno zagovarja kondominij in s tem dejansko ohranitev STO. Je pa te nedoločne izjave izkoristila Vidalijeva KPSTO, ki je poudarjala »kupčijo /baratto infame/«, s katero nameravata so- sednji državi razdeliti ozemlje na razvalinah tržaške neodvisnosti, medtem ko naj bi edini zagovornik do- ločil mirovne pogodbe in s tem edini branik tržaške neodvisnosti ostala le Sovjetska zveza.65 Jugoslovansko vodstvo je bilo pred težko na- logo, kako upravičiti vrnitev Italije v Trst, da bi ob tem izgubilo čim manj vpliva in ugleda med tam- kajšnjimi Slovenci, ki jih, kot je februarja 1953 zapi- sal Engelbert Besednjak, »prevzema skoraj groza ob misli, da se pojavi v Trstu laška policija zloglasnega spomina«.66 Nekaj mesecev prej pa je ugotavljal, da je globoko v kosteh tržaških Slovencev še vedno uko- reninjen strah, bali so se spregovoriti v slovenščini ne le v uradih, ampak tudi na ulici. To je bila po- sledica »dolgoletnega barbarskega zatiranja, ko so jih metali iz tramvajev, če so spregovorili v slovenskem jeziku«.67 Med njimi se je pozimi 1953 vse bolj širil občutek, da je delitev STO že sklenjena zadeva, da bo Jugoslavija ob tem sicer protestirala, a le zato, da bi pomirila slovensko javnost.68 Jugoslovansko vodstvo je najprej poseglo v orga- nizacijsko shemo tistih političnih organizacij v coni A, ki so bile z njim tesno povezane, to pa sta bili Ba- bičeva KPSTO in OF za Tržaško ozemlje. Smernice za spremembo politike teh organizacij je julija 1952, torej kmalu po volitvah v coni A, dal Kardelj, ki je izhajal iz ocene, da je tam položaj za Jugoslavijo zelo slab. Menil je, da se mora projugoslovansko gibanje sicer zavzemati za pravice slovenske manjšine, vendar pa mora v središče postaviti boj proti kapitalizmu in rastočemu fašizmu.69 Te usmeritve so imele daljno- sežne posledice, saj se je levi del slovenske manjšine v Italiji vključil v italijanske stranke. Prvi je pred slovensko javnostjo proti vzposta- vitvi STO odkrito nastopil takrat že bivši sekretar 64 Jeri, Tržaško vprašanje, str. 255; Primorski dnevnik, 16. 9. 1952, str. 1, 4, »Nikoli več ne bomo sužnji ali sateliti«. 65 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo E. Besednja- ka, 3. 9. 1952. 66 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo E. Besednja- ka, 2. 2. 1953. 67 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismi E. Besednja- ka, 3. 9. 1952 in 15. 9. 1952. 68 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo E. Besednja- ka, 2. 2. 1953. 69 ARS, AS 537, šk. 1303, Zapisnik sestanka o problemih trža- škega gibanja, Portorož, 4. 7. 1952. Mejni prehod med Cono A STO in Italijo, bližina Tržiča (Monfalcone) (https://triestelibera.one/home/ english/international-treaties.html). 688 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–692 2019 KPSTO Branko Babič na kongresu Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (SZDL) v Ljub- ljani aprila 1953; svoj govor je pred tem nedvomno uskladil s slovenskim političnim vodstvom. Med drugim je poudaril, da je bilo STO rezultat kom- promisa med velesilami, ko je še obstajalo nekakšno sodelovanje med njimi, nato pa je dejansko postalo nerealno in »parola kominformistične reakcije v njeni protijugoslovanski politiki in pa slovenske reakcije v Trstu pod vodstvom jugoslovanske reakcije v emigra- ciji«. Predlagal je, da se vprašanje reši s sporazumom med Jugoslavijo in Italijo.70 Njegove izjave so v slovenski javnosti močno od- mevale. Med Slovenci na Tržaškem so naletele na splošen odpor, tako da so zaradi njih druge slovenske stranke hotele prekiniti vsako sodelovanje z OF za Tržaško ozemlje, kljub temu, da jih niso odobravali niti njegovi najožji sodelavci. Nazadnje je Primorski dnevnik Babičeve izjave označil za njegovo zasebno stališče.71 Besednjak je slovensko vodstvo opozarjal, da je sicer končni ideal slovenske narodne politike lahko le združitev z matično državo, zato je bila ustano- vitev STO le začasna rešitev, a obenem ena najvaž- nejših pridobitev druge svetovne vojne, saj je zausta- vila italijansko prodiranje na Balkan. Ob tem se je zavedal, da bi uveljavitev STO v skladu z mirovno pogodbo lahko postala »orodje najhujšega narodnega in gospodarskega zatiranja«, zato je bilo nujno, da se pred tem v Stalni statut vnesejo učinkovita jamstva za zaščito Slovencev.72 Vprašanje zaščitnih določil za tržaške Slovence je obravnavalo tudi jugoslovansko zunanje ministrstvo, ki je maja 1953 sprejelo sklep, naj diplomacija neposredno posreduje pri vladah ve- likih sil za zagotovitev enakopravnosti Slovencev v coni A in da je boj za manjšinske pravice Slovencev v Italiji sestavni del tržaškega vprašanja.73 Zaradi burnih odmevov na Babičeve izjave je ju- goslovanska vlada svoje zahteve, vsaj tiste, ki jih je javno predstavila, spremenila. Tako je Tito v govoru v Slavonskem Brodu 17. maja 1953 odločno napadel italijansko politiko in poudaril, da je za Jugoslavijo najboljša rešitev kondominij.74 Te izjave so nekoliko pomirile Slovence na Tržaškem, ki so lahko »spet zadihali, pogledali z zaupanjem v voditelje matične države«.75 Titov govor je prvič od začetka izhajanja 70 ARS, AS 1529, šk. 9, Zapisnik kongresa SZDL. Govor B. Babiča, 27. 4. 1953. 71 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo E. Besednja- ka, 12. 5. 1953. Gl. tudi ARS, AS 1529, šk. 9. 72 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo E. Besednja- ka, 12. 5. 1953. Gl. tudi ARS, AS 1529, šk. 9. 73 ARS, AS 1277, šk. 33/9, Zabeležka o sestanku glede con A in B v kabinetu državnega sekretarja za zunanje zadeve, 15. 5. 1953. 74 Slovenski poročevalec, 19. 5. 1953, str. 1, 4, »Država 17 milijo- nov Jugoslovanov ne bo nikdar več igračka tujih sil z impe- rialističnim pohlepom«. 75 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo E. Besednja- ka, 21. 5. 1953. pozdravilo tudi glasilo SKSZ Katoliški glas, in sicer z uvodnim člankom To pot ima Tito prav.76 Pomiri- tev pa je bila le kratkotrajna, saj so Titovemu govoru sledile izjave državnega sekretarja za zunanje zade- ve Koče Popovića na novinarski konferenci 26. maja 1953, da je vzpostavitev STO v smislu mirovne po- godbe nemogoča.77 6. junija 1953 je Trst obiskala uradna jugoslovan- ska delegacija, ki je sprejela predstavnike vseh slo- venskih struj razen informbirojevske. Kot so zapisali v elaboratu zunanjega ministrstva, so celo največji skeptiki do Jugoslavije s sprejemov odhajali z zau- panjem v matično državo. Po zaslugi jugoslovanske ofenzivne politike naj bi se tržaški Slovenci odločili za boj proti vrnitvi Italije do skrajnih možnosti.78 Slovenska demokratska zveza je v pogovoru s predstavniki Socialistične internacionale poudarila, da je za uveljavitev STO, saj bi Italija v Trstu pome- nila tudi Italijo na vzhodni obali Jadrana in v sred- nji Evropi, od koder bi skušala poseči na Balkan. Za SDZ so bili pomembni tudi gospodarski razlogi, saj je bil Trst gospodarsko izhodišče v svet za vso sred- njo Evropo in Podonavje, to vlogo pa bi lahko odi- gral le, če bi imel zagotovljeno politično nevtralnost. Obenem so Slovenci nasprotovali vrnitvi Italije, ker v njej ni nacionalne strpnosti, dokaz za to pa je bilo ravnanje Italije s slovensko manjšino na Goriškem in v Benečiji.79 Konec julija 1953 so se predstavniki OF za TO v Ljubljani srečali s slovenskimi voditelji, da bi z nji- mi izmenjali informacije o trenutnem položaju in zadnjih političnih dogodkih. Tržaški predstavniki so poudarili, da so tamkajšnji Slovenci dobro sprejeli predlog o skupni upravi, kondominiju, ki je bila jam- stvo za njihovo enakopravnost in zaščito.80 Odnosi med Jugoslavijo in Italijo so se še zaostrili jeseni 1953, potem ko je na zborovanju ob 6. oblet- nici priključitve Slovenskega primorja k Jugoslaviji 6. septembra 1953 na Okroglici, na katerem se je po nekaterih podatkih zbralo okrog 200.000 ljudi, Tito ostro obsodil italijansko politiko in zahteval, da Trst postane internacionalno mesto, vsa njegova okolica pa naj se priključi Jugoslaviji.81 Titu je 10. septem- bra odgovoril predsednik italijanske vlade Giuseppe 76 ARS, AS 537, šk. 1295, Elaborat: Tržaško vprašanje v letu 1953. Poglavje: Politično življenje Slovencev v coni A; ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo E. Besednjaka, 29. 5. 1953. 77 Slovenski poročevalec, 28. 5. 1953, str. 1, »Jugoslavija je bila vse- lej za neposredna pogajanja z Italijo«. 78 ARS, AS 537, šk. 1295, Elaborat: Tržaško vprašanje v letu 1953. Poglavje: Politično življenje Slovencev v coni A. 79 ARS, AS 1529, šk. 9, Izvleček razgovora med predstavniki SDZ in Komisije socialistične internacionale glede tržaškega vprašanja, 1. 7. 1953. 80 ARS, AS 537, šk. 1303, Zapisnik razgovora delegacije OF za Tržaško ozemlje na Predsedstvu SZDL, 27. 7. 1953. 81 Slovenski poročevalec, 7. 9. 1953, str. 1, »Trst naj postane inter- nacionalno mesto, vse slovensko ozemlje pa priključi k Jugo- slaviji«. 689 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–6922019 Pella in zahteval plebiscit, ki ga je Jugoslavija z noto 28. septembra odklonila.82 Sledila je odločitev obeh zahodnih sil 8. oktobra 1953, da bosta umaknili svoje enote iz cone A in jo predali Italiji, vendar nista do- ločili datuma umika, o čemer nista obvestili jugoslo- vanskih oblasti. Te so po vsej Jugoslaviji organizirale množične demonstracije in v odgovor na italijanske vojaške okrepitve na meji tja poslale svoje. Hkrati je Tito v govorih v Leskovcu 10. in Skopju 11. okto- bra 1953 nekoliko omilil zahteve iz Okroglice, ko je predlagal, naj bi Italija dobila Trst, Jugoslavija pa preostali del cone A in cono B.83 V Trstu so izbruh- nili protesti v podporo Italiji, ki so po 3. novembru, obletnici izkrcanja italijanske vojske kot dela zma- govitih antantnih sil ob koncu prve svetovne vojne v Trstu leta 1918, prerasli v krvave nemire.84 Na seji jugoslovanske vlade 15. oktobra 1953 je Edvard Kardelj ugotovil, da je v prvi polovici leta 1953 v jugoslovanski politiki prišlo do določene defenzive, medtem ko je Italija hotela dvoje – do- biti Trst in se uveljaviti kot vodilna sila v tem delu Evrope. Jugoslavija vsiljene rešitve ni mogla sprejeti, a obenem tudi ne tvegati oboroženega spopada z Za- hodom, zato je bila nujna diplomatska akcija.85 Jugo- slovanske oblasti so pogajalcem naročile, naj se po- gajajo, tako da ne bo uveljavljena mirovna pogodba, kateri pa se formalno niso smeli odreči. Postavljajo naj različne mejne zahteve, za katere so predvidevali, da bodo odbite, hkrati pa naj se pogajajo o delitvi po demarkacijski črti z nekaterimi popravki.86 Začasna rešitev, ki bi bila obenem predstavljena kot vsiljena, je bila bolj sprejemljiva za jugoslovansko (pa tudi ita- lijansko) javnost kot dokončen sporazum. Ob tem pa sta se obe vladi dobro zavedali, da bo z dolgoletnim obstojem postala stalna.87 Dogajanje ob 8. oktobru 1953 je tudi tržaške Slo- vence združilo v odporu proti prihodu Italije. Tudi Vidalijeva KPSTO je poudarjala »nočemo ne ene- ga ne drugega«, torej ne Italije ne Jugoslavije. Vidni slovenski člani njegove partije niso nasprotovali niti njegovi trditvi, da jim s strani Jugoslavije grozi naj- večja nevarnost. Vidali je obenem ustanovil Odbor za obrambo STO, v katerega je povabil vse njegove zagovornike razen OF za TO. Njegov poziv je spre- jela le SDZ.88 82 Novak, Trieste, str. 401. 83 Slovenski poročevalec, 11. in 12. 10. 1954. V Skopju je Tito izrekel tudi znane besede: »Izjavljam, da bomo vedno pazili na to, če bo italijanski vojak stopil v cono A. Tisti trenutek, ko bo vstopil tja – bomo korakali v to cono.« 84 Novak, Trieste, str. 414–419. 85 ARS, AS 1277, šk. 30, Zabeležke E. Kardelja za tajno sejo Zveznega izvršnega sveta, 15. 10. 1953. 86 ARS, AS 1277, šk. 33/9, Pismo E. Kardelja ambasadi v Wa- shingtonu, 21. 10. 1953. 87 ARS, AS 1277, šk. 33/9, Pismo V. Velebita E. Kardelju, 26. 10. 1953. 88 ARS, AS 537, šk. 1295, Elaborat MZZ Tržaško vprašanje v letu 1953. Poglavje: Politično življenje Slovencev v coni A. Večinoma slovenska okolica Trsta je bila polna napisov v podporo STO, izobešali so slovenske za- stave in uničevali italijanske napise, in to v krajih, kjer je bilo dotlej skoraj nemogoče doseči vsaj to, da bi bilo ime kraja napisano najprej v slovenščini. Poseb- na delegacija slovenskih občin je v začetku novembra 1953 odpotovala v Beograd in tam iskala zaščito.89 Med pogajanji z zahodnima silama je jugoslo- vanska vlada kot eno temeljnih zahtev postavila av- tonomen statut, ki bi zagotovil enakopravnost jugo- slovanskemu prebivalstvu v coni A in italijanskemu v coni B. Hkrati ni več pristajala na nadomestila v coni B, ki ne bi bila vezana na nadomestila v Trža- škem zalivu.90 Tudi za tržaške Slovence je bil »edini svetli žarek upanje, da bo matica pri rešitvi tržaškega vprašanja poskrbela, da se poravnajo v nebo vpijoče krivice fašizma ter se zagotovi Slovencem res učin- kovita manjšinska zaščita«. Podeželske Slovence ob demarkacijski črti je skrbelo, da bodo priključeni k Jugoslaviji in s tem odrezani od Trsta, ki je bil zanje vir preživetja. Besednjak je menil: »Matična država bi doživela sramoto, da beže pred njo njeni lastni sinovi, kar bi Italijani znali pred svetovnim mnenjem dobro izkoristiti.« Za tamkajšnje prebivalstvo bi bila zato kolikor toliko znosna le tista rešitev, ki bi zagotavljala zelo odprto mejo.91 Junija 1954 so predstavniki jugoslovanskega zu- nanjega ministrstva o poteku pogajanj obvestili vo- ditelje projugoslovanskih organizacij na Tržaškem, med drugim o tem, da bo statut STO de iure ostal, dejansko pa se bo začasno stanje samo po sebi spre- menilo v dokončno. Rezultat pogajanj so ocenili kot veliko diplomatsko in politično zmago Jugoslavije.92 Predstavniki OF za TO so jugoslovansko vodstvo obvestili, da so tudi »njihovi pristaši« na številnih sestankih odkrito izjavljali, da Jugoslavija prodaja Slovence.93 Julija 1954 je Besednjak zapisal: »Vko- rakanje Italije v Trst bo za Slovence dan žalosti, jeze in obupa.«94 Konec septembra 1954, torej nekaj dni pred pod- pisom spomenice, je o novem položaju razpravljal Glavni odbor OF za TO. V skladu z navodili jugo- slovanskega vodstva so menili, da se »naša narodna problematika uvršča v širši okvir programa vsega demokratičnega in socialističnega gibanja tu v Trstu 89 ARS, AS 537, šk. 1295, Elaborat MZZ Tržaško vprašanje v letu 1953. Poglavje: Politično življenje Slovencev v coni A. 90 ARS, AS 1277, šk. 33/10, zabeležka razgovora med E. Kar- deljem in britanskim veleposlanikom v Beogradu I. Malle- tom, 8. 3. 1954. 91 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo E. Besednja- ka, 18. 5. 1954. To se je po oktobru 1954 tudi dejansko zgodi- lo, saj je iz dela cone A STO, ki je bil priključen Jugoslaviji, v Italijo odšlo okrog 2700 ljudi, v veliki večini prav ti Slovenci. 92 ARS, AS 537, šk. 1303, Zapisnik sestanka pri oddelku za za- mejstvo, 15. 6. 1954. 93 ARS, AS 537, šk. 1303, Zapisnik sestanka pri oddelku za za- mejstvo, 15. 6. 1954. 94 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak, Pismo E. Besednja- ka, 9. 7. 1954. 690 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–692 2019 ne glede na narodno pripadnost njenih članov. Biti moramo več, tvorci socialističnega gibanja, ki mora izražati težnje in interese tu živečih slovenskih in ita- lijanskih delovnih množic. Mimo tuje miselnosti na- rodnjaškega in včasih reakcionarnega nacionalizma moramo ustvariti enotno fronto delovnega ljudstva.« Ob tem so ugotovili, da je nujen koordinacijski organ vseh organizacij, ki bi skupno zastopale slovenske in- terese na kulturnem, prosvetnem in gospodarskem področju.95 Da je sodelovanje Slovencev različnih političnih usmeritev nujno, so se ob OF zavedali tudi drugi. Tako sta Engelbert Besednjak kot predstavnik Slo- venske krščansko-socialne zveze in Frane Tončič kot predstavnik Skupine neodvisnih Slovencev dala pobudo o ustanovitvi slovenskega narodnega sveta. OF za TO je pobudo sicer sprejela, medtem ko sta bili SDZ in Slovenska katoliška skupnost (SKS) zelo skeptični, ker sta imeli zadržke do nove usmeritve OF, češ da je nemogoče zagovarjati slovenske naro- dne interese in se obenem povezati z italijanskimi so- cialističnimi silami, ki so bile komaj v nastajanju, saj sodelovanje z Vidalijem še vedno ni bilo mogoče.96 Spomenica o soglasju, podpisana 5. oktobra 1954, je z manjšimi popravki v korist Jugoslavije doteda- nji coni A in B razdelila med obe državi. Kot njena priloga je bil sprejet tudi Posebni statut z zaščitnimi določili za obe manjšini, veljal pa je le za ozemlje, ki je dotlej pripadalo STO. Zunaj tega območja je manjšinska zaščita ostala nespremenjena. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AMNZ – Arhiv Ministrstva za notranje zadeve Re- publike Slovenije Seznam opcij ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 537, Republiška konferenca Socialistične zve- ze delovnega ljudstva AS 1277, Edvard Kardelj AS 1529, Boris Kraigher AS 1569, Centralni komite Komunistične partije Svobodnega tržaškega ozemlja AS 1572, Mestni komite Komunistične partije Svobodnega tržaškega ozemlja Trst AS 1573, Glavni odbor Slovansko italijanske an- tifašistične unije 95 ARS, AS 537, šk. 1305, Zapisnik zasedanja Glavnega odbora OF za TO, 26. 9. 1954. 96 ARS, AS 1931, m. Engelbert Besednjak. Izpis iz mape, 2. 11. 1954. Rezultat teh usmeritev je bila ustanovitev Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ki je dejansko ostala zveza levo usmerjenih društev in organizacij. AS 1931, Republiški sekretariat za notranje za- deve, 600/8. Meščanske stranke na Primorskem; Mapa Engelbert Besednjak ASDMAE – Archivio storico diplomatico del Mini- stero degli affari esteri (Zgodovinsko-diplomat- ski arhiv italijanskega zunanjega ministrstva) AP – Affari politici (Politične zadeve) 1946– 1950, Italija. Uradni list ZVU Britsko-ameriške cone STO ČASOPISI Il Lavoratore, 1948. Primorski dnevnik, 1952. Slovenski poročevalec, 1953, 1954. LITERATURA Colummi, Cristiana, Liliana Ferrari, Gianna Nassisi in Germano Trani: Roma e Trieste di fronte alle elezioni amministrative del 1949. Qualestoria 3, 1978, str. 21–24. De Castro, Diego: La questione di Trieste: l'azione po- litica e diplomatica italiana dal 1943 al 1954. Trie- ste: Lindt, 1982. Drnovšek, Darinka: Zapisniki Politbiroja CK KPS/ ZKS 1945–1954. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2000 (Viri, 15). Jeri, Janko: Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1961. Karlsen, Patrick: Vittorio Vidali. Vita di uno stalini- sta (1916–1956). Napoli: Istituto Italiano per gli Studi Storici, Il Mulino, 2019. Maganja, Nadja: Trieste 1945–1949: Nascita del mo- vimento politico autonomo sloveno. Trieste = Trst: Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček = Cir- colo per gli studi sociali Virgil Šček, 1994. Novak, Bogdan C.: Trieste 1941–1954: the ethnic, po- litical, and ideological struggle. Chicago, London: The University of Chicago Press, 1970. Oko Trsta (ur. Viktor Novak in Fran Zwitter). Beo- grad: Državni izdavački zavod Jugoslavije: 1945. Tenca Montini, Federico: La Jugoslavia e la questio- ne di Trieste 1945–1954 (doktorska disertacija). Università degli studi di Teramo, 2018. Troha, Nevenka: Predlogi Jugoslavije za rešitev trža- škega vprašanja po objavi resolucije Informbiroja: Yugoslav proposals for the solution of the Trieste question following the Cominform resolution. Jugoslavija v hladni vojni: zbornik Znanstvenega posveta Jugoslavija v hladni vojni, Ljubljana, 8.–9. maja 2000 = Yugoslavia in the cold war: the collection of papers at the Scientific Conference Yugoslavia in the Cold War, Ljubljana, 8–9 May 2000 (ur. – ed. Jasna Fischer et al.). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgo- dovino; Toronto: University, 2000, str. 161–180. 691 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–6922019 Troha, Nevenka: Komu Trst: Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana: Modrijan, 1999. Troha, Nevenka: Politika slovensko-italijanskega brat- stva: Slovansko-italijanska antifašistična unija v Coni A Julijske krajine. Ljubljana: Arhiv Republi- ke Slovenije, 1998. Troha, Nevenka: Yugoslav-Italian border and the issue of Slovenian access to the sea. Between the House of Habsburg and Tito: a look at the Slovenian past 1861–1980 (ur. Jurij Perovšek in Bojan Go- deša). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016, str. 203–214. Vidali, Vittorio: Ritorno alla città senza pace. Il 1948 a Trieste. Milano: Vangelista, 1982. Volk, Sandi: Istra v Trstu: naselitev istrskih in dalma- tinskih ezulov in nacionalna bonifikacija na Tr- žaškem. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko: Univerza na Primorskem, Znanstve- no-raziskovalno središče, 2003. ELEKTRONSKI VIRI Pariška mirovna pogodba: http://www.pf.uni-lj.si/ media/skrk_pariska.mirovna.pogodba.pdf (1. 8. 2019). S U M M A R Y A few impressions on the political life in the Free Territory of Trieste (1947–1954) The peace treaty concluded between the Allied and Associated powers on the one hand and Italy on the other on 10 February 1947, with its provisions entering into force on 15 September that same year, demarcated a new eastern border of the Republic of Italy, the western border of the Federal People’s Republic of Yugoslavia (FPRY), and the borders of the new state of the Free Territory of Trieste (FTT). FTT’s status under international law and its internal regime were determined in two annexes to the treaty – VI, the Permanent Statute, and VII, the Instrument for the Provisional Regime. As the parties to the treaty failed to come to an agreement on appoint- ing FTT’s governor amidst the escalating Cold War, Zone A remained under the Anglo-American Al- lied Military Government (AMG). In the Cold War atmosphere, the Western powers – the United States and the United Kingdom – regarded Yugoslavia as a »bulwark of communism,« threatening to seize control over Italy through strong left even from the other side of the Iron Curtain. Following the publi- cation of Informbiro’s resolution on 28 June 1948, however, when the dispute between Yugoslavia and the Soviet Union became public, Yugoslavia turned into their increasingly important strategic partner. Ever since the end of 1949, the United States and the United Kingdom pressured both countries into reaching an agreement, under which Zone A would be granted to Italy and Zone B to Yugoslavia. The division of the zones, with a few border corrections, was of growing appeal to Yugoslavia, which lost a hitherto strong footing in Zone A, where the vast majority of communists and other left-wing groups supported the Soviet Union. Such a balance of power was clearly reflected in the municipal election of June 1949, from which pro-Italian parties emerged vic- torious and Informbiro’s Communist Party of FTT, the second biggest party after the Christian Demo- crats won strong support (23%), while the pro-Yugo- slav People’s Front suffered a major defeat mustering no more than 2.9%. The settlement of the issue was accelerated by the so-called Trieste crisis, which flared up in the sum- mer of 1953 and reached its height after 8 October 1953, when the United States and the United King- dom decided to pass Zone A into Italy’s administra- tion without notifying Yugoslavia. The Yugoslav go- vernment reacted resolutely by partial mobilization and reinforcement of military units along the bor- der. In early November, a series of serious incidents took place in Trieste between the Allied Civil Police Force and Italian nationalist groups. The negotia- tions commenced in February 1954 and concluded on 5 October that same year with a Memorandum of Understanding, which more or less confirmed the solution from October 1953, with the essential difference being that the United States, the United Kingdom, and France offered their guarantees to not support any further Italian territorial claims. In or- der to avoid the amendment in the peace treaty (and hence the involvement of the Soviet Union) and owing to the domestic conditions in both Italy and Yugoslavia, where the question of FTT was highly politicized, the memorandum prolonged FTT and its »provisional« delimitation on paper. The definitive change in the border was confirmed with the Treaty of Osimo of November 1975. R I A S S U N T O Alcune impressioni della vita politica nel Territorio Libero di Trieste (1947–1954) Con la sottoscrizione del Trattato di pace tra le Forze alleate ed associate e l’Italia il 10 febbraio 1947, le cui disposizioni furono applicate il 15 set- tembre dello stesso anno, fu definito il nuovo con- fine orientale della Repubblica Italiana, il confine 692 NEVENKA TROHA: NEKAJ UTRINKOV IZ POLITIČNEGA ŽIVLJENJA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1947–1954), 677–692 2019 occidentale della Repubblica Federativa Popolare di Jugoslavia (Federativna ljudska republika Jugoslavija - FLRJ) e il confine del nuovo Territorio Libero di Trieste (TLT). Il suo status giuridico internazionale e la sua regolamentazione interna furono definiti dallo Statuto permanente contenuto nell’Allegato VI del trattato e dallo Strumento per il regime provvisorio, contenuto nell’Allegato VII. Visto che nella guerra fredda in crescente espansione le parti interessate non furono in grado di accordarsi sulla nomina del governatore, la zona A del TLT rimase sotto l’am- ministrazione anglo-americana del Governo militare alleato (GMA). In quel clima di guerra fredda, le po- tenze occidentali degli Stati Uniti e del Regno Unito vedevano la Jugoslavia come »l’avamposto del comu- nismo« che minacciava di impadronirsi del potere ol- tre la cortina di ferro con l’aiuto della potente sinistra italiana. In seguito alla pubblicazione della Risolu- zione dell’Informbiro il 28 giugno 1948, quando il conflitto tra Jugoslavia e Unione Sovietica diventò pubblico, la Jugoslavia assunse il ruolo sempre più importante del loro partner strategico. Sin dalla fine del 1949, gli Alleati occidentali fecero pressione su entrambi i Paesi per trovare un accordo secondo il quale la zona A sarebbe appartenuta all’Italia e la zona B alla Jugoslavia. Anche la Jugoslavia si trovò sempre più d’accordo con la divisione delle due zone, salvo alcune correzioni alle frontiere. Nella zona A, infatti, i comunisti e altri appartenenti alla sinistra appoggiarono significativamente l’Unione Sovietica, facendo perdere alla Jugoslavia il forte sostegno di cui godeva fino ad allora. Tale equilibrio di forze si mostrò chiaramente alle elezioni municipali del giu- gno 1949, dove vinsero i partiti filo-italiani e il parti- to dell’Informbiro PCTLT prese un gran numero di voti (23%), arrivando secondo solo ai democristiani. Il fronte popolare filo-jugoslavo fu fortemente scon- fitto con solo il 2,9% dei voti. La risoluzione della questione fu accelerata dal- la cosiddetta crisi di Trieste, scoppiata nell’estate del 1953, che culminò dopo che l’8 ottobre 1953 gli Stati Uniti e il Regno Unito decisero di consegnare la zona A all’amministrazione italiana senza infor- marne la Jugoslavia. Le autorità jugoslave risposero in modo deciso effettuando una mobilitazione par- ziale e rafforzando le truppe lungo il confine. A ini- zio novembre si verificarono gravi incidenti a Trieste tra la polizia civile del GMA e i gruppi nazionalisti italiani. I negoziati che furono in corso dal febb- raio 1954 si conclusero il 5 ottobre dello stesso anno con il Memorandum d’intesa che sostanzialmente approvava l’accordo dell’ottobre 1953. La differenza essenziale era che gli Stati Uniti, il Regno Unito e la Francia assicurarono che non avrebbero appoggiato ulteriori richieste territoriali italiane. Al fine di evita- re la modificazione del Trattato di pace (includendo con ciò l’Unione Sovietica), nonché a causa della si- tuazione interna sia in Italia che in Jugoslavia, dove la questione del TLT venne fortemente politicizzata, sulla carta il memorandum mantenne il TLT e la de- marcazione »temporanea«. La modifica definitiva dei confini fu quindi confermata dagli Accordi di Osimo del novembre 1975.