Tjaša Pureber
Proti in onkraj obstoječega
Gradnja metelkovske skupnosti v uporu1
1	Besedilo se idejno napaja na mojem prispevku na simpoziju Prostor in lastnina v Tovarni Rog maja 2013.
2	Primer takšnega poskusa homogeniza-cije metelkovskih subjektov je vztrajanje MOL, da uporabnice in uporabniki AKC Metelkova mesto ustanovijo enotno društvo, ki bi kot pravni subjekt upravljal zgradbe. Leta 2011 so s tem denimo
Veliko začetkov, nešteto procesov	pogojevali t^ara^ pren^ zgradb na
območju Metelkove (Jesenšek, 2011).
Dvajset let po mitskem skoku čez zid, ki je ogra)eval to, kar je	3 O tej raznolikosti so uporabnice in danes Avtonomni kulturni center (AKC) Metelkova, ta kljub	uporabniki Metelkove ob 19-letnici poskusom homogenizacije in posledične normalizacije, predvsem	delovanja zapisali: »Tukaj se brez pres strani Mestne občine Ljubljana (MOL),2 živi, obstaja in se osmi-	stanka prepletajo in plemenitijo številne vi- i i i- ■ ■ ■ i ■■ u i i- i i -u	dejavnosti: dnevna in nočna, umetniška slia v pluralnosti svojega izraza in notranji heterogenosti lastnih	... , , . , u
in socialna, ekonomska in kulturna,
praks. Danes ne obstaja ena Metelkova, temveč jih je veliko, ki v politična in izobraževalna, individualna
svoji raznolikosti hkrati gradijo prostor in skupnost.3	in kolektivna, arhitekturna dejavnost,
Nekatere Metelkove so se z leti sprijaznile s svojo vlogo nevla- dejavnost socialnega dela, psihoterapije
dnih organizacij, ki jih financira država.4 Kljub številnim, tudi za in varnosti, če naštejemo zgolj nekatere. .,/n »T , 11	i ■	-i,	■■ v	Na Metelkovi danes delujejo cirkus, več
AKC Metelkova pomembnim projektom, s svojim načinom pro-
galerijskih prostorov, lezbični in gejevski
dukcije, ki vlada v nevladnem sektorju, pogosto (čeprav ne nujno)5 klub, univerza, čajnica, kuhinja, številni
reproducirajo obstoječi red, v katerem so konstitutivni element v glasbeni klubi, športno igrišče, prostor
vlogi mehanizma civilne družbe, ki ohranja družbeni status quo.6 društva za kulturo hendikePa, glasbeni
Spet druge Metelkove se bolj kot z družbenimi konflikti ukvarjajo studio, prostori nevladnih organizacij, . .. . i i A	i	■	več knjižnic, mladinski hostel, umetniški
z estetizacij° svojega dela. Ceprav ne gre za dominantni pojav,	ateljeji, rokodelske delavnice in še in pri poskusu mišljenja Metelkove ne moremo niti mimo sporadič- še. Ključna značilnost Metelkove pa je,
nih pojavov odnosov dominacij, ki se kljub nominalni težnji po	da ponudi veliko odprtega prostora, ki
enakosti gradijo na podlagi veteranstva in 'zaslugarstva'. Tovrstne	vse omenjeno poveže v živ organizem.«
oblike dominacije se ne vzpostavljajo kot ustaljen način delova-	(Forum AKC Metelkova mesto, 2012).
nja, niti jih ne moremo pripisati določenim Metelkovim, ki bi jih	4 Gre predvsem za nevladne organizacije,
bilo mogoče natančneje opredeliti na podlagi opisov posameznih	ki so svoj dom našle v zgradbi Metelkova
O	>	l	1	O 1	I	s	v	i . i r\r\~r / I ' i i	-i i~\i~\r\
■ i , i i, i-ii v iv	-r ■ 6; večinoma leta 1997 (glej Hren, 1999:
projektov, dogodkov ali praks, temveč se občasno manifestirajo v „ . . , . . ,
12). Pozneje je seveda prihajalo do rotacij
obliki spontane ideologije.	posameznih nevladnih organizacij. Ker se
Vseskozi pa obstajajo tudi Metelkove, ki gradijo prakse onkraj stavba nahaja na južnem in ne severnem obstoječega družbenega reda. To so tiste Metelkove, ki vznikajo (zasedenem) delu Metelkove, je seveda
vprašanje, ali te nevladne organizacije sploh lahko štejemo za del Metelkove, o kateri bo govoril naš prispevek, ki se ukvarja z odprtimi vprašanji gradnje skupnosti na zasedenem območju AKC Metelkova. Vseeno pa na tem mestu velja opozoriti tako na njihov pomen in obstoj, ker se nekatere njihove dejavnosti vseskozi prepletajo z zasedenim delom Metelkove (med mnogimi primeri lahko omenimo denimo Delavsko-punkersko univerzo, ki je sicer projekt Mirovnega inštituta, del svojega programa pa že dolga leta izvaja v Klubu Gromka, občasno tudi v drugih prostorih AKC Metelkova.
5	Prav na podlagi v prejšnji opombi omenjenih dejavnosti in programov določenih društev in nevladnih organizacij je jasno, da ta opredelitev ne more biti črno-bela, saj so se kljub načinu financiranja okoli določenih programov posameznih nevladnih organizacij oblikovali kolektivi, ki delujejo na podoben način kot številni znotraj zasedenega dela Metelkove, torej po principih nehierarhičnosti, antiavtoritarno-sti, horizontalnosti, ki te principe tudi širijo (denimo prek širjenja dostopa radikalne literature) in s tem v prostoru proizvajajo realne politične učinke. Seveda ostaja odprto vprašanje, ali je moment samoorganizacije teh kolektivov dovolj močan,
da so svojo vlogo nevladne organizacije že presegli, tako da bi lahko preživeli tudi brez (sicer pogosto skromnega) financiranja iz državne blagajne.
6	Osnovna težava z nevladnimi organizacijami izvira iz načina njihovega financiranja, ki jih postavlja v razmerje odvisnosti do države ali zasebnega kapitala, s tem pa strukturno zmanjšuje njihovo potencialno političnost. Nevladne organizacije tako ne delujejo kot agent opolnomočenja in demokratizacije od spodaj, temveč se zaradi prej omenjenega načina financiranja pogosto umikajo
v sfere nekonfliktnosti s strukturnimi potezami kapitalizma in učinkov, ki jih ta proizvaja (Baccaro, 2001: 14).
7	Balkanski anarhistični sejem knjig (BASK) 2013 si je za svojo rdečo nit vzel preizpraševanje vloge anarhističnih skupnosti v širših družbenih gibanjih. Ob zavedanju, da so prakse upora, solidarnosti ter gradnje skupnosti proti in onkraj kapitalizma zgodovinsko integralen del
skozi nenehno preizpraševanje lastnih praks in notranji konflikt in lahko obstajajo zgolj skozi svojo nereprezentabilnost. Ta Metelkova je po potrebi zmožna tudi producirati kolektivno usklajene akcije. To ni tista Metelkova, katere horizont bi temeljno določala težnja oblasti po »ureditvi« njenega uradnega statusa na način vpisa v obstoječi pravni red. Med številnimi izrazi te Metelkove v njenih prvih dvajsetih letih naj omenimo zgolj dva iz neposredne preteklosti, saj so preostali dobro popisani že drugje, tudi v pričujoči publikaciji: tu merimo na tisto Metelkovo, ki je bila sposobna kolektivno pristopiti k organizaciji Balkanskega anarhističnega sejma knjig7 maja 2013 in znotraj njega v Klubu Tiffany denimo vzpostaviti prostor za delavnico, ki je odkrito spregovorila o seksiz-mu znotraj radikalnih skupnosti, ki v praksi niso tako zelo proste odnosov dominacij, kot si to radi predstavljamo. V istem kontekstu spodbujanja radikalne in lucidne analize družbe v realnem času kaže razumeti tudi izjavo Gentrifikatorji odjebite! ki jo je maja 2013 sprejel Forum uporabnic in uporabnikov Metelkove (AKC Metelkova mesto, 2013). V njej so ostro zavrnili prakso samovoljne uporabe Metelkove v oglaševalskih kampanjah vseh vrst potrošniških produktov. Z nasprotovanjem komodifikaciji prostora in njeni agresivni integraciji v kapitalistični način produkcije metelkovske skupnosti namreč dokazujejo, da so pripravljene braniti svoj produkcijski način pred rekuperacijo s strani kapitala.
To Metelkovo mislimo kot skupnost, ki deluje proti kapitalizmu kot prevladujočemu družbenemu redu, v katerem živimo, ter hkrati s svojim delovanjem poskuša graditi odnose onkraj dominantne ideologije. V nadaljevanju bomo tako sprva podrobneje definirali, kako na primeru avtonomnih prostorov po eni strani razumemo družbeni okvir, v katerem delujejo, po drugi pa poskušali orisati njihove naracije upora, ki jih zaznamuje nenehen proces gradnje proti in onkraj samih sebe in katerih temeljni element je nenehna refleksija lastnega delovanja. Poskušali bomo tudi pokazati, da takšen način razumevanja politike in skupnosti lahko prepreči (samo)izolacijo in posledičen propad praks, ki si prizadevajo naje-dati kapitalistični sistem.
Avtonomne prostore bomo poskušali razumeti kot del realno obstoječega upora proti kapitalizmu, ki se ne vzpostavlja v svoji totalnosti, temveč v obliki razpok. Kot konkreten primer avtonomnega prostora, ki generira prakse, ki radikalno lomijo dominantne odnose moči, bomo nato obravnavali prej opisani del Metelkove. Metelkovi ne pripisujemo težnje, da bi svojo prvotno formo radikalnega preloma z dominantnimi odnosi moči fetišizirala. Opozorili pa bomo, da lahko tak pristop skupnost v uporu namesto v vsakokratno izumljanje subverzivnih potencialov in družbenih odnosov, ki so lahko radikalno drugačni od kapitalističnih, vodi v
Gibanje proti in onkraj
anarhističnih skupnosti, je bil osnovni
premislek BASK, kako je treba praznino,
i . v	.	i	i ■ , ■ , .. . i »ki jo kapitalistični razkroj pušča za sabo
gradnjo živega muzeja, prepredenega z odnosi hierarhij in domi- , i , ... , ...... T ...
b ' b	' 'r r	b	'	(...), napolniti z domišljijo in konkretni-
naciie na podlagi zaslug za njegovo vzpostavitev.	mi vsakdanjimi praksami, ki izhajajo iz
V prispevku bomo zagovarjali tezo, da je treba za realizacijo nas samih in naših želja. Za vse. BASK
subverzivnega potenciala prvoten radikalni prelom misliti in živeti je eden takšnih pr°st°r°v izmenjave
vsak dan znova, pri tem pa hkrati ohranjati zgodovinski spomin izkušenj in strategij; odpiranja vprašanj
. ,	i i i ■ o ii in iskanja odgovorov v novih družbenih
in vednost, ki je bila ustvarjena skozi pretekle b°je. S pregledom	okončinah.« (Federacija za anarhistič-
nekaj ključnih mehanizmov, denimo masovnega turizma, legali-	no organiziranje, 2013a). Na sejmu so
zacije in represije, prek katerih želita oblast in kapital Metelkovo	se tako odpirala vprašanja, kot so: »Ali
disciplinirati, normalizirati, podrediti in jo s tem oropati njenega	se je teren boja v resnici spremenil in
subverzivnega potenciala, pa bomo poskušali na koncu prikazati ^o? Kafne so nove	j , •
, . . , i...	....	Kakšno vlogo imamo anarhisti v aktualnih
še nujnost ohranjanja konfliktno naravnane politike avtonomnih družbenih bojih? Kaj smo se naučili iz
prostorov, kot je Metelkova.	naših preteklih izkušenj?« (Federacija za
anarhistično organiziranje, 2013b).
8 Neoliberalizem se v tem kontekstu pojavlja kot »teorija politično-ekonomskih praks, ki pravi, da do človeške blaginje
Okvir, znotraj katerega naslavljamo nekaj osnovnih izzivov avtono- najhitreje pridemo z osvoboditvijo indivi-, . , ., i. i,i- ,	i i ■■ i ■ v s dualnih podjetniških svoboščin in veščin
mnih prostorov, je kapitalizem kot dominanten produkcijski način,8	• ! i •
v institucionalnem okviru, ki ga zaznamu-
katerega temeljnih protislovij »m mogoče razrešiti v okvirih kapita- jejo močne pravice do zasebne lastnine, lizma« (Gregorčič, 2011: 95). Osnovni element kapitalistične proi- prosti trgi in prosta trgovina. Vloga drža-zvodnje je razbitje družbenega delovanja. Tovrstna fragmentacija se ve je ustvariti in ohraniti institucionalni ne nanaša le na proizvodnjo objekta, ki je odtujen od proizvajalca, ^ u5ezfin takšnim praksam (Harvey temveč tudi na samoodtujitev delavca (Holloway 2004, 47). Skozi
proces alienacije je človeku odtujena njegova generična bitnost, David Graeber (2007: 322) se pri opi-i	i v	i	vi ] i. ■ i	. ] sovanju gradnje »novega sveta v objemu
kar »na splošno pomeni, da je en človek odtujen drugemu, tako	, ,• • •, • c •
i u JT --i ji vi -i ■ u-4. J	■ k i starega« sklicuje na idejo prefigurativne
kot je sleherni od njih odtujen človeški bitnosti« (Marx in Engels politike (Cindy Millstein), ki sama po sebi
1844/1969, 310). V kapitalizmu so ljudje torej oropani sposobnosti že vsebuje vidnost radikalnih alternative. realizacije kreativnih potencialov, pri čemer se negacija kreativnosti ustvarja s podreditvijo človeške dejavnosti trgu. »Ta podreditev trgu pa se dovrši, ko sposobnost kreativnega delovanja (delovna moč)
postane blago, namenjeno za prodajo na trgu, s strani tistih s kapitalom.« (Holloway, 2004: 131)
Nasprotovanje temu procesu Holloway (2004) opisuje s konceptom proti in onkraj. Človeško kreativnost in delovanje zastavi kot praktično negacijo (proti obstoječemu sistemu), ki pa hkrati transcendira (gre onkraj) in torej skozi upor proti razčlovečenju in razbijanju človeškega delovanja, ki je lastno kapitalističnemu načinu produkcije, gradi odnose, ki temeljijo na tovarištvu, nehierar-hičnosti, samoorganizaciji, antišovinizmu in vzajemni pomoči. Kot takšni so radikalno drugačni od obstoječih odnosov dominacije, zato že pomenijo del utopične družbe, torej so onkraj obstoječega.9 Tovrstna moč delovanja skupnosti proti in onkraj je v svojem bistvu antisintezična. Vsaka družba temelji na družbeni koheziji oziroma obliki odnosov aktivnosti med ljudmi. V kapitalizmu je ta kohezija opisana v terminih zakonov kapitalističnega razvoja. Gre za sistematično zaprtje, ki prej omenjeni koheziji daje moč, ki jo je teže zlomiti (Holloway, 2010: 52). Skupnost v uporu mora zato, če želi aktivno spreminjati odnose moči v družbi, zavrniti tovrstno zapiranje na različnih ravneh delovanja. Nepodredljivost, ki po spletu okoliščin ali namenoma postane zaprta, nujno prinaša frustracijo, ki vodi do notranjih konfliktov in dezintegracije. Zavrnitev negibanja pa hkrati ne pomeni, da se skupnost obrne v partikularnost ali mikropolitiko (Holloway, 2010).
10	Glej denimo Harvey (1996) ali Panizza (2005).
11	Med vstajami v Sloveniji v letih	V dominantnem teoretskem diskurzu je skupnostim v uporu, 2012/2013 je bilo takšen primer denimo kamor prištevamo tudi avtonomne prostore, ki jih bomo podrob-delovanje Vstajniških socialnih delavk, ki neje opredelili v nadaljevanju, pogosto pripisan partikularni izraz,
so s svojimi intervencijami v prostor med ki je za temeljno družbeno spremembo nezadosten, zato, seveda drugim preizpraševale vprašanje spola. 1 j ■ ■ ■■ v ■ , 1 ■ . j j 1 ,-v & r r	gledano iz pozicije moči, nujno potrebuje metode demokratične-
ga planiranja od zgoraj, povezovanja, poenotenja in interpretiranja njihovih aktivnosti. Tovrstne prakse radikalnega organiziranja in grajenja skupnosti od spodaj se interpretirajo10 kot predpolitične, politično impotentne, očita se jim ukvarjanje s partikularnimi težavami, temeljile naj bi na specifični identiteti in bile pogosto osredinjene na nematerialen, simboličen, partikularen boj ter kot take pomenile nevarnost za politično stabilnost in poglabljanje demokracije (Motta, 2009: 33).
Skupnosti v uporu so tako torej razumljene kot nekaj lokaliziranega, kar naj bi omejevalo njihov politični potencial, saj politizirajo vsakdanje življenje kot kraj dominacije, upora in družbene transformacije. Predvideva se, da je znanje mogoče producirati zgolj skozi proces abstrakcije, ki se odvija v varnem okolju bolj ali manj hierarhičnih institucij, brez gibanja. To naj bi omogočilo, da se preseže domnevna omejenost posameznega gibanja. Ker se gibanjem odvzame status ustvarjalcev teorije, se še bolj uveljavi delitev dela med tistimi, ki mislijo, in tistimi, ki delajo. A nove oblike ljudskih bojev in sodobnih družbenih gibanj, katerih del je v Sloveniji tudi Metelkova, presegajo omenjeno dihotomijo ter omejitve tovrstnega razumevanja procesa spreminjanja družbene realnosti. So nujno materialna in nematerialna, njihovi radikalnejši deli pa pogosto preizprašujejo dominacijo11 in poskušajo producirati nove odnose in strukture onkraj kapitalizma. In da, teorija je nenehno del samoorganiziranih gibanj od spodaj. Produkcija teoretskega znanja in kovanje političnih strategij sta vpeta v nenehno kolektivno refleksijo preteklih in sedanjih bojev. Občutljivost na spremenjene družbene in politične okoliščine pa skupnostim v boju omogoča, da proizvedejo analizo, ki »čeprav je lokalizirana, ni partikularna, ampak namesto tega ponuja univerzalno in bogato razumevanje pogojev dominacije na eni ter kreativnih poskusov izzivanja in preseganja teh odnosov na drugi« (Motta, 2009: 47). Kreativne kapacitete skupnosti in posameznikov, ki so investirane v razvejen proces delovanja proti in onkraj, rušijo omejitve, ki jih postavlja kapital, in kljubujejo opustošenju, ki ga ta proizvaja. V takšnih situacijah vsakdanjega življenja se odpira možnost preseganja hierarhij.
Gibanje razpok in avtonomni prostori
Vsako gospostvo predvideva trajanje, ki je značilno za družbo, kjer je subjekt podrejen objektu oziroma je od njega v proizvodnem procesu fizično ločen. Če je to trajanje proizvedeno znotraj delovnega procesa, iz tega izhaja, da lahko trajanje, s tem pa ločitev objekt-subjekt kot temeljni element kapitalističnega sistema zlomimo le s »totalno transformacijo družbene organiziranosti dela« (Holloway, 2005: 133). Prelom z obstoječim načinom družbene organizacije pomeni realizacijo želje po ustvarjanju drugačnega sveta in negacijo kapitalizma, iz katere se iztrga kreacija, delovanje, ki ni zaznamovano z odnosi nad-moči (Holloway, 2010: 3).
V tem smislu moramo v njihovem začetku kot prelom ali razpoko razumeti tudi vsak avtonomni prostor. Ta razpoka je v svoji konkretni pojavnosti pogosto radikalna, saj denimo neposredno rea-propriira fizični prostor in ga iztrga kapitalu ali državi ter njunim subformacijam. A če se zadovolji zgolj s tem aktom, je tak prostor nujno slabo odporen na potencialno reintegracijo v kapitalistične odnose dominacije. Samo dejanje zasedbe namreč še ne pomeni realizirane emancipacije same
po sebi, temveč mora ta radikalni prelom spremljati reartikulacija dominantnih odnosov moči. Le tako prostor dejansko postane političen (Zdravkovic, 2013). Edini način, da se prelom nadaljuje, je torej, da prostor, s tem pa seveda mislimo skupnost, ostaja v nenehnem gibanju proti in onkraj.
Avtonomni prostori pomenijo razpoke za kapitalistični ustroj tudi zato, ker so vozlišča transgresije kapitalističnega reda, ki se ne oblikujejo po vnaprej znanem modelu, temveč vsakič znova izumljajo same sebe v procesu lomljenja logike kapitala (Holloway, 2010: 35). Foucault takšne prostore imenuje heterotopije, realna mesta, ki obstajajo v vsaki družbi in ki so polja efektivno živečih utopij in kot takšne zunaj obstoječih mest, čeprav jih lahko lokacijsko zamejimo v njihovem realnem obstoju. Ti prostori so drugačni od dominantne ideologije, o kateri govorijo in ki jo reflektirajo (Foucault, 1986: 24). Nekateri izmed teh prostorov so fizični, drugi časovno kratkotrajni, tretji dolgotrajnejši. Začasne avtonomne cone so seveda lahko vzpostavljene tudi v domišljiji, a se morajo, če želijo proizvajati družbene učinke, na koncu realizirati v danem prostoru in času. Odlikujeta jih njihovo nenehno gibanje in neulovljivost (Bey, 2003: x—xi).
V teh razpokah lahko prepoznamo izraze boja za avtonomijo, ki izhajajo iz konkretnih potreb ljudi po gradnji skupnega, realizaciji kreativnih potencialov, boja za individualno in kolektivno svobodo ter spreminjanju družbenih odnosov za svet proti in onkraj kapitalističnega odtujevanja in razlaščanja. Avtonomije v tem kontekstu ne smemo razumeti kot neko fiksno stanje, ki ga je neki prostor kot-da-za-večno dosegel in se s tem izvzel iz obstoječega družbenega reda, ampak kot prakso nenehnega boja zanjo, prakso, ki vključuje nenehno rekonceptualizacijo same sebe. Avtonomni prostori torej težijo k temu, da bi bili prostori kreativnosti in eksperimentiranja, kjer se ljudje aktivno upirajo kolonizaciji, razčlovečenju in izkoriščanju s strani logike kapitala (Chatterton in Hodkinson, 2007: 201).
Družbena gibanja, ki se porajajo v zadnjih desetletjih, potrebo po prostoru artikulirajo in realizirajo na različne načine, pogosto skozi dolgotrajne boje. Zgolj v naši najbližji preteklosti in geografski bližini beležimo veliko bolj in tudi manj vidnih pobud in bojev za oziroma v zvezi s prostorom. Od Art centra v Prekmurju, Socialnega centra Rog, Avtonomne cone Molotov, samo-organiziranih spletnih skupnosti, skvotov Vila Mara in Galicija, No border kampov v začetku 21. stoletja do nekdanjega avtonomnega prostora Organizirane skupnosti anarhistov v Zasavju, zasedenega Sokolskega doma v Novem mestu, študentskih avtonomnih tribun na FDV leta 2007, do četrtnih skupščin v času vstaj pozimi 2012-2013 v Mariboru, Ljubljani in Kopru, zasedbe Filozofske fakultete leta 2011, zasedbe nekdanjega Kina Triglav leta 2013, samoorganiziranih vrtičkov Zadruge Urbana ter nešteto razprav, protestov in vstaj po vsej regiji. V vseh teh primerih in še v veliko drugih, ki tu niso navedeni, ima koncept prostora ključno vlogo.
Metelkova kot razpoka
AKC Metelkova mesto je mogoče razumeti kot praktičen primer prej omenjenih razpok v kapitalističnem sistemu. Kot zgoraj opredeljen avtonomni prostor je Metelkovo mogoče misliti že zaradi njenega fizičnega obstoja, ki že sam po sebi premika horizonte, v katerih mislimo mogoče oziroma nemogoče. Kot prostor, kjer je mogoče »misliti nemogoče«, pa ima vedno že to zmožnost, da je generator subverzivnih praks, ki prek konflikta z logiko kapitala producirajo realne politične učinke na področju vsakdanjega življenja njihovih akterjev. V preteklosti jih je Metelkova zgenerirala precej, mi se bomo na tem mestu dotaknili področja medijev, izobraževanja in prehranske samooskrbe.
Eden najbolj razširjenih je v zadnjem desetletju denimo aktivistična novičarska platforma Indymedia.
Aktivisti množično zavračajo mainstream medije, ker v njih vidijo sisteme, kjer se dominantna ideologija zgolj reproducira zaradi ohranjanja družbenega statusa quo. Veliko energije je zato usmerjene v gradnjo lastnih medijev, promocijo tem, ki v dominantnih medijskih praksah niso dobile svojega prostora, in ustvarjanje neposrednih komunikacijskih kanalov.12 Tako so se začeli kolektivno ustvarjati avtonomni medijski prostori, ki niso podrejeni režimu mezdnega dela.
Na Metelkovi obstaja nekaj takšnih avtonomnih medijev. Kolektiv Anarhistične pobude Ljubljana že od leta 2008 soustvarja redno publikacijo širšega anarhističnega gibanja z imenom Anarhistka1 Namen okrožnice Anarhistka »je skromen: dokumentiranje nemirnih časov, omogočanje diskusije o vprašanjih, ki se nas tičejo, tvorjenje novih tovarišev in spodbujanja novih želja ter razvijanje konkretnih oblik njihove realizacije.« (Federacija za anarhistično organiziranje, 2013). Gre za samoorganiziran in avtonomen kolektivni delovni proces, ki je v svojem financiranju avtonomen od kakršnihkoli struktur mesta, države ali zasebnega kapitala. Distribucija časopisa je gverilska, samoiniciativna, decentralizirana in poteka prek mrež kolektivov in posameznikov, vsebina pa je seveda tako kot okrožnica sama brezplačno prosto dostopna brez navedb vira.
Tovrstni avtonomni mediji pomembno in na več ravneh pripomorejo k razvoju družbenih gibanj, ne samo s tem, da so orodja artikulacije in opravljajo funkcijo pisanja lastne zgodovine, temveč tudi s tem, da prispevajo svoj delež k povezovanju politične skupnosti in tudi h gradnji svojevrstne kulture odpora. Avtonomni mediji so oblika komunikacije, »ki ni enosmerna od medijskih ustvarjalcev proti medijskim potrošnikom, ampak namesto tega vključuje vzajemno participacijo ljudi kot pro-ducentov in prejemnikov informacij« (Rambukkana, 2007). V tem smislu niso dopolnilo uradnim medijem, temveč je njihova vloga konfliktna, saj v času izbruhov družbenih protislovij opravljajo funkcijo razbijanja monopolov uradnih medijev nad informacijami, s čimer pripomorejo k nevtralizaciji mehanizmov »reproduciranja vladajoče ideologije ter represivnih ukrepov, ki so njen posamičen izraz.« (Jeffs in Pavlišič, 2011)
Iz kritike klasičnega izobraževalnega sistema14 so na Metelkovi vzniknili številni samoorganizirani procesi produkcije vednosti od spodaj, večina iz konkretnih potreb po refleksiji družbe, ki nas obdaja, in želji po gradnji teorije in prakse upora. Delavsko-punkerska univerza tako že vrsto let v Klubu Gromka prek predavanj in okroglih miz raziskuje razmere gospostva znotraj kapitalizma. V Klubu SOT 24,5 je pred leti potekalo kritično premišljevanje novih tehnologij in filmskega medija prek Škratove filmske šole. Škratova čitalnica z bogatim naborom radikalne literature omogoča vstopno točko za raziskovanje sodobnih družbenih gibanj. V A-infoshopu se poleg različnih projekcij in diskusij15 odvijajo
Leta 2011 se projekt razširi na celotno Federacijo za anarhistično organiziranje, ki tvorno soustvarja glasilo z novicami iz območji, kjer delujejo posamezne avtonomne oziroma lokalne skupine federacije, pa tudi širše.
14	V kapitalistični družbi se reprodukcija usposobljenosti delovne sile (pretežno) ne odvija znotraj produkcijskega procesa, temveč se institucionalizira v izobraževalnem sistemu, skozi katerega se priučimo predvsem pokorščine in »pravil ureditve, ki jo vzdržuje razredno gospostvo« (Althusser, 2000: 60). Seveda ne smemo pozabiti, da gredo skozi ta isti izobraževalni sistem tudi izvrševalci izkoriščanja in represije, ki v šoli reproducirajo sposobnosti obvladovanja dominantne ideologije in tudi tako zagotavljajo prevlado vladajočega razreda. Šolstvo torej opravlja funkcijo reprodukcije družbenih hierarhij in neenakih položajev (Močnik, 2006: 30).
15	Na tem mestu ne moremo zapisati vseh razsežnosti dogajanja v A-Infoshopu, a vodilo njihovega programa je, da ta (praviloma) odgovarja na realne potrebe gibanja. V preteklosti so se tam med vstajami (2012/2013) odvijali cikli Misliti nemogoče, ki so naslavljali pereče teme znotraj vstaj, pred tem pa pogovori z aktivisti iz Turčije, Grčije, Baskije, Izraela/ Palestine, Irske, Južne Afrike, Latinske Amerike in številnih drugih bojišč protika-pitalističnega gibanja. Povod zanje so bili mnogokrat, a ne vedno, izredne situacije v teh delih sveta. Vpetost lokalne anarhistične skupine v globalne mreže omogoča spremljanje bojev po svetu v realnem času, in to s privilegijem dostopa do informacij in analiz neposredno s terena, torej od tovarišev in tovarišic iz zavezniških in drugih politično bližnjih krogov.
16 Redka izjema so denimo Urbane brazde v Mariboru, ki si prizadevajo, da
občasna srečanja izobraževalnega projekta NAPAD (Neformalna/	bi na urbanih vrtovih obenem s solato or-
l- l-v ij ■■ i i	u-i-^ ji i\	gansko zrasla tudi nehierarhična skupnost
nehierarhična akademija pankersko-anarhističnega delavstva). ... .. . ..	r
.	iir	i- •	-Ii-	■	njihovih uporabnikov.
NAPAD je organska platforma, ki nima ne nosilca dejavnosti
ne vnaprej določenih norm in hierarhično razvrščenih prioritet,
saj te vsakič znova določajo aktualni uporabniki. Njen namen je kolektivno samoizobraževanje skupnosti za njeno korist in posledično za korist posameznikov znotraj nje. Temelji na konceptu skupnostnega in radikalnega izobraževanja, katerega osrednje gibalo je refleksija, ter kritično vključevanje novih vednosti v že obstoječe znanje. Radikalno izobraževanje nasprotuje »bančnemu načinu shranjevanja podatkov, ki jih je pozneje treba le reproducirati«. (NAPAD, 2010: 11) V nasprotju s projekti, ki živijo zgolj za potrebe razpisov, je NAPAD ideja, ki se v prakso prevaja v skladu s potrebami skupnosti in katerega polna realizacija njegovih potencialov še vedno ostaja projekt za prihodnost.
Avtonomni prostori kot prakse revolucioniranja vsakdanjega življenja ne delujejo v družbenem vakuumu. Posledično se pogosto soočajo s procesi komodifikacije, ki nujno pomenijo tudi najedan-je njihovega subverzivnega potenciala. Kapital poskuša s tem, da samoorganizirane dejavnosti prizna, jih komodificira, nato pa prek vzpostavitve centralnega in hierarhičnega nadzora normalizira, izničiti nekatere osnovne principe, po katerih delujejo številne radikalno organizirane skupnosti. Nehierarhično, torej horizontalno samoorganiziranje, ki je temelj delovanja AKC Metelkova -izraža se prek metelkovskega Foruma in notranje organizacije hišnih forumov, prostorov in kolektivov - , se denimo vsaj na neki ravni pojavlja v organizaciji dela številnih visokotehnoloških podjetij. Pravična trgovina in ekološke prakse lokalne prehranske samooskrbe postajajo imperativ t. i. zelenega gospodarstva, ki se v načinu produkcije in delitvi dela ne oddaljujejo bistveno od odnosov dominacije, ki sicer vladajo v družbi.16 Boj proti - večkrat tudi spontanemu - prevzemanju tega istega produkcijskega načina je poskus širjenja metod gverilskega urbanega vrtičkarstva, ki ga na Metelkovi goji kolektiv Zadruge Urbana. Damoklejev meč rekuperacije, ki visi nad tovrstnimi koncepti, ki jih razvijajo skupnosti v uporu, pa seveda ne pomeni, da se jim je treba odpovedati, vsekakor pa kaže na temeljno nujnost, da se ti nenehno spreminjajo in preizprašujejo, saj lahko zgolj ohranjanje in nadaljnji razvoj neodtujenega načina produkcije na dolgi rok omogoča, da skupnosti same ne reproducirajo dominantnih hierarhičnih družbenih odnosov.
Izzivi sodobne Metelkove
Potencialno subverzivnost, ki jo s svojim obstojem in gibanjem pomeni Metelkova - morda celo bolj v očeh oblasti kot samih metelkovcev -, na prvi pogled morda najbolj ogrožajo klasične represivne taktike, ki so vidnejše in zato sprejete z večjo sumničavostjo, neodobravanjem, pozornostjo in uporom. Gre za nenehne policijske obhode Metelkove podnevi in ponoči, poostrene policijske kontrole obiskovalcev v njeni okolici ter inšpekcijske preglede, ki poskušajo disciplinirati delavce in uporabnike metelkovskih klubov. A vsaj toliko nevaren je subtilnejši proces gentrifikacije; nekritično zapiranje v polje estetizacije, kulture in domnevne apolitičnosti. Te oblike represije ne moremo razumeti neodvisno od poskusov MOL, da Metelkovo spravi v okvire sprejemljivega in določi njen formalni status.
Proces gentrifikacije Metelkove poteka predvsem s spreminjanjem avtonomne cone v turistično nišo. Lonely Planet Metelkovo tako označuje kot »paradiž za pankerje« (Lonely Planet, 2013), spletna stran Tripadvisor pa jo uvršča na peto mesto med ljubljanskimi turističnimi atrakcijami
17 Uporabnice in uporabniki Metelkove so za potrebe direktnega socialnega
de|a z obiskova|ci pripravi|i tudi |etake (Tripadvisor, 2013). Mestna občina Ljubljana (MOL) Metelkovo
s ^d^dovaj (niče|na to|eranca na svojih uradnih turističnih spletnih straneh oglašuje kot eno od do homofobije, rasizma, seksizma in	' , .	Vvv , . . ,,	, , . , , .
nadlegovanja delavcev, nastopajočih in rastočih kulturnih središč, ki le »v skladu z dokal svobodnim ustvar-obiskovalcev; spodbujanje k samoor- jalnim duhom, ki ji vlada, kompleks v nenehni preobrazbi«. (Visit ganiziranemu pospravljanju za sabo in Ljubljana, 2013) Trume turistov so pogosto, marsikdaj morda pre-medsebojni pomoči (AKC Metelkova malo kritično tudi s strani metelkovskih uporabnic in uporabnikov, mesto, 2013).	skupaj s številnimi nočnimi mladimi obiskovalci v nekoliko per-
verznem obratu spremenjene v enega od razlogov, da Metelkova po dvajsetih letih še obstaja. Tovrstna argumentacija gre lahko še dlje in se igra s hipotezo, da je s stališča MOL Metelkova postala dovolj neproblematičen poligon gentrifikacije, izdatno napolnjen s kulturnim kapitalom, da bi se bilo sploh treba lotiti bolj radikalnih ukrepov, denimo odpiranja vprašanja upravičenosti trenutnih uporabnikov do uporabe prostorov pod sedanjimi pogoji.
Zagotovo ni mogoče zanikati dejstva, da tudi Metelkova ni imuna na seksistične in šovinistične izpade, ki verjetno niso nepovezani z dejstvom, da se predvsem ob koncih tedna število obiskovalcev, ki niso nujno obiskovalci kulturnega programa, rapidno poveča. Toda prazno moraliziranje brez resnejše kontekstualizacije oziroma razumevanja življenja mladine v vseh njegovih razsežnostih ne naredi vtisa. Še vedno ostaja aktualna osnovna ugotovitev, da je Metelkova za velik del mladine v Ljubljani eden redkih prostorov, kjer lahko relativno svobodno preživljajo svoj čas.17 Pomembnega in pozitivnega dejstva, da Metelkovo prepoznava kot svoj prostor in si ga v skladu s tem tudi prilagaja, ni mogoče postavljati v isti kot s fenomenom turizma oziroma turistične industrije, del katere je po spletu okoliščin nekako postala tudi Metelkova. Pri našem problematiziranju masovnega turizma nam gre za osvetlitev njegove strukturne funkcije v obstoječi organizaciji družbe, ki se v metelkovski konkretnosti - tako kot povsod drugod - kaže kot nažiranje metelkovske samoniklosti. V tej luči se zdi koristno spomniti na eno bolj lucidnih tez o turizmu, ki jih je proizvedla revolucionarna teorija 20. stoletja. »Stranski produkt blagovnega prometa je turizem, v potrošnjo usmerjen pretok ljudi, omejen predvsem na možnost, da greš lahko pogledat, kar je postalo banalno.« (Debord, 1999: 113) Zavrnitev degradacije tistega, kar je na Metelkovi alternativno, subverzivno, intrigantno v banalne ponaredke istega, zahteva od nas občutljivost tudi za to razsežnost metelkovske realnosti.
Fokusiran razmislek o turizmu na Metelkovi, ki je bil izražen v obliki javne intervencije, je pred leti spodbudil zanimivo interno polemiko. Pred leti se je na balkonu Hlevov poleg znaka za prepovedano fotografiranje pojavil transparent z napisom »Migrants welcome, turists luck oil.« To je sprožilo redko razpravo med uporabniki in uporabnicami Metelkove o čedalje večji prisotnosti turistov v avtonomni coni. Transparent ni dolgo vzdržal, saj ga je po nekaj dneh in med še vedno trajajočo razpravo o smiselnosti takšnih sporočil z direktno akcijo brez konsenza širše skupnosti nekega večera odstranila ena izmed uporabnic. Zanimivo je, da na omenjeni terasi večkrat visijo transparenti z različnimi relativno bolj abstraktnimi sporočili o nesprejemljivosti kapitalističnega ustroja in nujnosti temeljne družbene spremembe. A zgolj transparent, ki je na polemičen način neposredno nagovarjal situacijo Metelkove v enem od njenih notranjih protislovij, je sprožil burne reakcije, kar je bil sicer verjetno tudi eden od namenov direktne akcije izobešanja tega napisa.
Direktna akcija je namreč razkrila različne poglede tako na avtonomijo Metelkove v odnosu do mesta kot do kapitalističnega načina produkcije oziroma menjave. Medtem ko se nekateri subjekti s svojo političnostjo v poskusu realizacije radikalne enakosti že s svojim delovanjem in obstojem nujno postavijo v posreden ali neposreden konflikt z obstoječim sistemom tako na ravni mesta, države kot družbenega ustroja in njenega hkratnega preseganja, se nekateri drugi nagibajo
k spravljivejšim odnosom z oblastmi in kapitalom (tipičen primer je denimo vprašanje legalizacije Metelkove zaradi pritiskov oblasti na klubske šanke, delo na črno ipd.).
Vseeno pa primer transparenta in konfliktnost različnih struj znotraj Metelkove spominja na podobno nezadovoljstvo, kot se je pokazalo tudi na Paradi ponosa leta 2013, ko je skupina radikalnih feministk in feministov v ljubljanskega župana Zorana Jankovica v znak protesta proti vladajočemu razredu zmetala okrvavljene vložke in tampone. Reakcija nekaterih je bila podobno zgražanje kot pri omenjenem transparentu, kar nakazuje razliko v pristopu med nominalno in konkretno podporo direktni akciji. Številni o njej fantazirajo, ko pa se zgodi, se postavijo na stališče avtoritete in pokroviteljsko omejijo prostor in način, na katerega je mogoče izražanje nestrinjanja z dominantno ideologijo. Skratka, vsi smo za akcijo, a ne na našem pragu, kjer moramo za javno izražena stališča investirati tudi lastna imena in telesa in včasih izbrati javno manj sprejemljivo, težjo, bolj tvegano in radikalnejšo pot spreminjanja pogojev vsakdanjega življenja.
H koncu
Poskusom legalizacije se metelkovske skupnosti še naprej upirajo, a prav v tem procesu se najbolj kaže zadnji nivo discipliniranja, to pa je želja po enotnem metelkovskem subjektu kot nosilcu njene avtonomije in glasu, ki ga želi od uporabnic in uporabnikov slišati MOL. Normalizacijska oblast seveda vedno prisiljuje k homogenosti, čeprav hkrati individualizira s tem, da omogoča merjenje odmikov od norme ter določa ravni, ugotavlja posebnosti in morebitno koristno (v našem primeru posredno ali neposredno profitabilno vrednost avtonomne kulturne cone) uporabo razlik. »Oblast norme seveda brez težav deluje v sistemu formalne enakosti, saj v homogenost, ki je pravilo, kot koristno nujnost in hkrati kot rezultat merjenja uvaja vse, kar je degradiranega v individualnih razlikah.« (Foucault, 2004: 204)
Poenotenje metelkovskih subjektov v enega je že del paradigme predstavništva. Enoten subjekt bi iz razpršenosti strategij, form, idej in njihovih konkretnih manifestacij, ki so prek Foruma uporabnikov in prek drugih navidezno neformalnih, a realno učinkujočih orodij, v nenehnem procesu usklajevanja, pod krinko lažjega upravljanja v metelkovsko politično realnost, torej v odnose med uporabniki, vnesel zastopništvo, z njim pa hierarhične odnose nadmoči. Predvsem pa bi delovanje Metelkove od horizontalne samoorganizacije prenesel v odtujen odnos upravljanja od zgoraj navzdol.
Če si drznemo svojevrstni in kompleksni, a vendarle na neki ravni formalizirani in transparentni dinamiki urejanja odnosov med uporabniki podeliti status politike, potem jo lahko označimo kot nehierarhično politiko, za katero je mogoče reči, da je »na svojem izviru radikalno nesprejemljiva in v svojem postopku nereprezentabilna. Politika ne more biti reprezentirana - lahko se le udejanja, preverja in prakticira« (A-Infoshop, 2013). To Metelkovo pripelje v polje razmislekov in diskusij o radikalni enakosti (Zdravkovic, 2013), ki je politika organiziranja od spodaj na ravni vsakdanjega življenja in zato kot takšna nepredstavniška. Kot poudarja Rancière (1999: 27), politika ne obstaja, ker bi ljudje skozi privilegij svojega govora svoj interes investirali v skupno, temveč zato, ker tisti, ki v kapitalizmu nimajo pravice govoriti, vzpostavijo skupnost. Takšne skupnosti so nepredvidljive, nepokorljive, izmuzljive in za obstoječi red nevarne in nerazumljive.
Ohranjanje te nepokorljivosti gre z roko v roki z ohranjanjem metelkovske heterogenosti. To seveda ne pomeni, da Metelkova kot subjekt ne more obstajati in delovati, vprašanje je le, kako, pod kakšnimi pogoji in do katere mere. Metelkovska politika kljub številnim zapletom
in težavam pri svoji realizaciji jemlje direktno-demokratični proces od spodaj resno. Direktni demokratični proces predvideva koordinacijo in konsenzualno odločanje med heterogenimi realnostmi znotraj skupnosti. Mogoče je reči, da metelkovska politika ni nekaj, kar si je šele treba izmisliti ali mora nastati, temveč realno obstoječa praksa žive demokracije, ki je v metel-kovskih skupnostih vsakič znova prisoten že dve desetletji. Izziv pa ostaja, kako v ta proces vključiti še več uporabnikov in uporabnic ter poglobiti refleksivno delovanje skupnosti kot takšne.
Izziv vsakega boja proti in onkraj je zavrnitev ugoditve želji oblasti, da iz heterogene situacije ustvari en subjekt, ki mu podeli status predstavnika, ki v nekaj korakih zavoljo svojevrstne dialektike med predstavniki in skupnostjo, ki naj bi jo predstavljal, končno tudi preoblikuje to skupnost oziroma jo prilagodi formi, ki jo je predpisala oblast. To željo oblasti, ki se pogosto prikazuje kot neškodljiv tehnični detajl, je treba prepoznati kot konstitutiven del tehnike hierarhičnega vladanja, saj šele vzpostavlja objekt tega vladanja. Nujen pogoj vsake oblasti je obstoj tistega, nad komer se oblast izvaja. Skrivnost, kakor smo se naučili pri Foucaultu, je na obeh koncih tega razmerja. Sprejetje vloge podanika oblasti ima za učinek nevtralizacijo tiste potencialne subverzivnosti, ki jo ima izhodiščna družbena situacija. Ali povedano na primeru AKC Metelkova: zgolj heterogena je lahko živa, gibljiva in nepodredljiva protimoč, ki jo je vredno vsako leto znova ustvarjati, preiz-praševati in braniti. Tu ni nobene gotovosti, subverzija je v Metelkovi prisotna zgolj kot potencial, njena realizacija pa je odvisna od vsakokratnega boja za radikalno enakost, ki omogoča političnost, ki ne more biti reprezentirana ali integrirana v obstoječi družbeni red.
Ne glede na to, kako je mogoče razumeti vse zapisano, prostori, kot je AKC Metelkova, nikoli ne ponujajo avtonomije in subverzivnosti sami po sebi, ampak tvorijo okolje, kjer se takšne prakse lahko zamislijo in razvijejo. Že zgolj potencial pa je dovolj, da so takšni prostori za hegemonski družbeni red nevarnost, ki jo poskuša na različne načine nevtralizirati in zatreti. Zato trdimo, da je treba vsiljevanje predstavniškega modela Metelkovi razumeti kot poskus nevtralizacije metelkovske subverzivnosti in torej kot zgolj eno od oblik njenega discipliniranja s strani države in kapitala.
Takšna gibanja, politični prostori in prakse ne potrebujejo totalnosti nasilnega poenotenja od zgoraj, temveč organsko povezovanje bojev in izmenjavo izkušenj ter gradnjo radikalne solidarnosti od spodaj, onkraj obstoječih form parlamentarizma, države in kapitala. Te entitete ne obstajajo zunaj obstoječega sistema, saj so v tem smislu večno začasne cone, kjer se omogočita emancipacija in gradnja moči za boj proti kapitalu. Če tega boja ni, potem se zgolj odpirajo kapitalu, ki jih z lahkoto nevtralizira.
Zato je nujno razvijati oblike boja, ki na direktno-demokratične načine radikalizirajo skupnosti in prek njih celotno družbo ter jih napolnjujejo z antikapitalistično, nehierarhično in antiavtori-tarno vsebino, v kateri ima človeško življenje vrednost že samo po sebi. Horizont tako iznajdenih praks boja je vrtanje lukenj v strukture tako hitro in tako globoko, da jih kapital ne more rekupe-rirati in integrirati. Tako poskušajo gibanja v uporu v temelju spreminjati produkcijski način in strukturo družbenih odnosov. To je projekt graditve družbe, ki kljub svoji vpetosti v lokalni prostor ne naseda na čeri svojih partikularnih izrazov, temveč v vsakdanjem življenju, kjer se kapitalizem vsakič znova regenerira in hkrati tudi izziva, gradi odnose in strukture onkraj obstoječega družbenega reda.
Literatura
A-INFOSHOP. (2013). Misliti nemogoče. Dostopno prek: http://program-infoshop.blogspot.com/2013/02/ misliti-nemogoce.html (30. junij 2013).
AKC METELKOVA MESTO. (2013). Gentrifikatorji, odjebite! Dostopno prek: http://www.metelkovamesto. org/?mode=static&id=5405 (25. junij 2013).
AKC METELKOVA MESTO. (nedatirano). Metelkova je tudi tvoje mesto. Dostopno prek: http://www. kudmreza.org/?p=451 (25. julij 2013).
ALTHUSSER, L. (2000): Izbrani spisi. Ljubljana, Založba/*cf.
BACCARO, L. (2001): Civil Society, NGOs, and Decent Work Policies: Sorting out the Issues. Dostopno prek: http://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/—dgreports/—inst/documents/publication/wcms_079317. pdf (25. julij 2013).
BEY, H. (2003): T.A.Z. The Temporary AutnomousZone, Ontological Anarchy, Poetic Terrorism. New York, Autonomedia.
CHATTERTON, P., HATTERTON, S. (2007): Why We Need Autonomous Spaces in the Fight Against Capitalism. V Do it Yourself: A Handbook for Changing our World, The Trapese Collective (ur.), 201-216. London, Pluto Press.
DEBORD, G. (1999): Družba spektakla. Ljubljana, Študentska založba.
FEDERACIJA ZA ANARHISTIČNO ORGANIZIRANJE. Dostopno prek: www.a-federacija.org (14. junij 2013).
FEDERACIJA ZA ANARHISTIČNO ORGANIZIRANJE. (2013a). 10 let Balkanskega anarhističnega sejma knjig. Dostopno prek: http://www.a-federacija.org/2013/01/26/balkan-anarchist-bookfair-2013/#Slovensko (25. julij 2013).
FEDERACIJA ZA ANARHISTIČNO ORGANIZIRANJE. (2013b). Proti kapitalističnemu opustošenju gradimo solidarnost in upor. Dostopno prek: http://www.a-federacija.org/2013/03/28/second-call-for-balkan-anarchist-bookfair-2013/ (25. junij 2013).
FORUM AKC METELKOVA MESTO. (2012). Izjava za javnost. Dostopno prek: http://www.metelkovamesto. org/index.php?mode=usrpage&uid=1&pid=0&inh=4 (25. julij 2013).
FOUCAULT, M. (1986): Of other spaces. Diacritics XVI (1): 22-27.
FOUCAULT, M. (2004): Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana, Krtina.
GRAEBER, D. (2007): Possibilities: Essays on Hierarchies, Rebellion and Desire. Oakland/Edinburg, AK Press.
GREGORČIČ, M. (2011): Potencia: samoživost revolucionarnih bojev. Ljubljana, Založba/ *cf.
HARVEY, D. (1996): Justice, Nature and the Geography of Difference. Cambridge, Blackwell Publishers.
HARVEY, D. (2012): Kratka zgodovina neoliberalizma. Ljubljana, Studia Humanitatis.
HOLLOWAY, J. (2004): Spreminjamo svet brez boja za oblast: Pomen revolucije danes. Ljubljana, Študentska založba.
HOLLOWAY, J. (2004): Spreminjamo svet brez boja za oblast. Ljubljana, Študentska založba.
HOLLOWAY, J. (2005). Prenehajmo ustvarjati kapitalizem. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo XXXIII (219): 131-141.
HOLLOWAY, J. (2010): Crack Capitalism. London/New York, Pluto Press.
HREN, M. (1999): Še ena diskreditacija pravne države. V Metamorfoze Agore Metelkove, M. Hren (ur.), 11-13. Ljubljana, Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela.
JEFFS, N. IN PAVLIŠIČ, A. (2011): Nujnost radikalnih medijev. Dostopno prek: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/41/radikalni/ (25. julij 2013).
JESENŠEK, M. (2011): Do leta 2013 MOL nič za Metelkovo. Delo, 25. marec. Dostopno prek: http://www. delo.si/kultura/do-leta-2013-mol-nic-za-metelkovo.html (24. julij 2013).
LONELY PLANET. (nedatirano). Dostopno prek: http://www.lonelyplanet.com/slovenia/ljubljana (30. maj 2013).
MARX, K. in F. ENGELS (1844/1969): Kritika nacionalne ekonomije (Pariški rokopisi 1844). V MEID, 1. zvezek, ur. Boris Ziherl, 245-398. Ljubljana,Cankarjeva založba.
MOČNIK, R. (2006): Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika. Ljubljana, Založba/ *cf.
MOTTA, S. (2009): Old Tools and New Movements in Latin America: Political Science as Gatekeeper or Intellectual Illuminator? Latin American Politics and Society 51(1): 31-56.
NAPAD. (2010). Napad na sistem z gradnjo alternativ. Avtonomija II (2): 10-11.
PANIZZA, F. (2005): Beyond Delegative Democracy: Old Politics and new Economics in Latin America. Journal of Latin American Studies 32(3): 737-763.
RAMBUKKANA, N. (2007): Is Slash an Alternative Medium? »Queer« Heterotopias and the Role of
Autonomous Media Spaces in Radical World Building. Affinities: a Journal of Radical Theory, Culture and Action I (1): 69-85.
RANCIERE, J. (1999): Disagreement. Minneapolis, University of Minnesota Press.
TRIPADVISOR. Dostopno prek: http://www.tripadvisor.com/Attractions-g274873-Activities-Ljubljana_Upper_ Carniola_Region.html (30. maj 2013).
VISIT LJUBLJANA. (nedatirano).Dostopno prek: http://www.visitljubljana.com/si/imenik/zabava/1420/detail. html (30. maj 2013).
ZDRAVKOVIC, L. (2013): Proces grajenja prostorov za vse kot življenje politike emancipacije. Posvet: Prostor in lastnina v zasedeni Tovarni Rog, 8. maj 2013.
Sandi Abram je magister socialne in kulturne antropologije (Univerza v Ljubljani, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo). (sabram2@gmail.com)
107-113 Tomaž Furlan
Metelkova mesto
Strip Metelkova mesto govori o Metelkovi in oblasti, katerakoli že, ki sta se zmeraj dogovarjali. Včasih sta se pogovarjali bolj na silo, drugič bolj po ovinkih. Na srečo vseh se nista veliko dogovorili. Strip kaže enega od takih dialogov.
Ključne besede: Metelkova, bager, pogodba, legalno, red.
Tomaž Furlan je akademski umetnik in podjetnik. (tomaz.furlan@yahoo.com)
116-129 Neven korda Andrič
Pogled z mojega balkona
Potrebujemo orientacijo v tem, kaj proizvaja normalnost in deluje destruktivno na drugačnost ter kaj dekonstruira normalnost in proizvaja drugačnost. Kako delovati in osmišljati (svoj) svet v pogojih neoli-beralnega poblagovljenja časa, storitev, narave itd. v okolju, ki ga bistveno določajo dejavnosti kreativnih industrij in pospešen umik države, ki prodaja javno dobro in storitve. Ali lahko ugotovimo, da se v kulturni ekonomiji Metelkove zgolj podvaja nacionalni vzorec, ne razvija pa se nek avtonomni model. Pri tem je treba jasno razlikovati med neodvisno in avtonomno kulturo in spremljati vidike pojavnosti ene in druge v AKC Metelkova mesto. Temeljno vprašanje je, kako drugačen produkcijski odnos, ki je holističen na omejenem teritoriju, vključiti v vsakokratni pravni red tako, da ne bi določal pogojev drugačnega produkcijskega procesa.
Ključne besede: avtonomija, avtentičnost, neodvisnost, alternativa, subkultura.
Neven Korda Andrič je univerzitetni diplomirani sociolog, intermedijski umetnik, videast, in režiser. (kordaan@gmail.com)
130-138 Mitja Svete
Neposredna demokracija bo samonikla ali pa je ne bo
Protesti proti neoliberalnim reformam vladajoče elite, ki so potekali pozimi 2012/2013, so vzpostavili javno polje za premislek o konceptu neposredne demokracije. Pri preučevanju različnih pristopov in pojmovanj neposredne demokracije, ki so se pojavljali v protestih, nastaja potreba po jasni zamejitvi polja neposredne demokracije. Izhodišče kakršnekoli razprave o tej tematiki mora biti usmerjeno v širjene temeljnih človekovih pravic, samo neposredno soodločanje pa moramo iskati in razvijati v posvetovalnih (deliberativnih) oblikah v posameznih skupnostih. AKC Metelkova mesto je primer skupnosti, ki razvija in uporablja določene elemente neposrednega soodločanja in zato je pomemben političen eksperiment ter področje raziskovanja. Metelkova mesto je samonikel eksperiment neposrednega soodločanja, ki nam kaže, da so načela neposredne demokracije dosegljiva realnost.
Ključne besede: neposredna demokracija, človekove pravice, posvetovanje, AKC Metelkova mesto, Forum.
Mitja Svete, je sociolog in zgodovinar, zaposlen v Kriznem centru za otroke in mladostnike. (mitja.svete@ gmail.com)
139-150 Tjaša Pureber
Proti in onkraj obstoječega
Gradnja metelkovske skupnosti v uporu
V članku raziskujemo politiko avtonomnih prostorov. Njihovo naracijo upora razumemo v kontekstu nenehnega gibanja proti dominantnemu družbenemu redu, ki že s svojim obstojem omogočajo generiranje subverziv-nih praks in gradnjo odnosov, ki so radikalno drugačni od obstoječih. Avtonomne prostore obravnavamo kot
potencialno subverzijo, katere realizacija je odvisna od nenehnega prespraševanja lastnih praks. Metelkovo je eden od takih potencialov oziroma razpok v boju proti kapitalističnemu sistemu. Država in kapital poskušata Metelkovo disciplinirati, normalizirati in si jo podrediti - s tem pa jo oropati njenega subverzivnega potenciala - z različnimi mehanizmi, ki jih obravnavamo v prispevku. Z zagovorom metelkovske heterogenosti kot oblike nasprotovanja poskusom discipliniranja skušamo prikazati njene emancipatorne potenciale.
Ključne besede: Metelkova, ne-predstavništvo, antikapi-talizem, avtonomni prostor, skupnost.
Tjaša Pureber je politologinja in doktorska študentka sociologije kulture na Filozofski fakulteti Uniuerze v Ljubljani. (tjasa.pureber@gmail.com)
151-159 Sara Pistotnik
Iz nabora kontradikcij v dnevnih praksah avtonomnih prostorov
Članek je ena od možnih artikulacij pomena avtonomnih prostorov. Vzpostavljanje avtonomnih prostorov in delovanje v njih je pogosto protisloven in večdimenzionalen proces, ki ima za posameznike in posameznice plejado različnih učinkov, od izjemno pozitivnih do skrajno frustrirajočih. Svoje izkušnje črpam iz sodelovanja v različnih osvobojenih prostorih v Ljubljani, predvsem iz Socialnega centra v Rogu in Boj za, okupirane ploščadi pred ljubljansko borzo, hkrati pa sem uporabnica AKC Metelkova. Metodologija je tako opazovanje z udeležbo v specifičnem tipu avtonomnih prostorov, ki težijo k odprtosti, horizontalno-sti, neprofitnosti in vključujočnosti, čeprav se obenem zavedam, da vsak prostor zaznamuje množico doživljanj in predstav, zato je posploševanje mogoče le do neke mere. Vseeno pa se zdi, da je znotraj njih mogoče nasloviti nekatere premisleke in celo zablode, ki jih delimo delujoči v njih ter širša javnost in ki mnogokrat niso omenjeni v tovrstnih člankih, saj veljajo za preveč banalne, četudi v dnevni praksi nedvomno blokirajo delovanje in razvoj avtonomnih prostorov.
Ključne besede: urbanizem, avtonomni prostori, hori-zontalnost, opazovanje z udeležbo.
Sara Pistotnik je doktorska študentka etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Polje njenega zanimanja so migracije in državljanstvo, predvsem raziskuje na področju izbrisa. (spistotnik@yahoo.com)
160-169 Andrej Pavlišič
V iskanju severozahodnega prehoda
Metelkova kot prostor avtonomne politike sredi splošnega opustošenja družbe
Na prostorskem in družbenem presečišču globalnih procesov, ki jih poganjajo kapitalistični interesi, je Avtonomni kulturni center Metelkova, upoštevaje vso dediščino njene specifične trajektorije, dvajset let po zasedbi stare vojašnice pred izivom, da enkrat več prepozna, kako se ti procesi praktično izražajo v njenih vsakodnevnih srečanjih z organi oblasti na eni strani ter v dinamiki na njenih dvoriščih, klubih in ostalih prostorih. Vsesplošno družbeno opustošenje, ki je rezultat neoliberalnega pohoda na družbo tudi avtonomne prostore sooča s temeljnim vprašanjem: kakšna je lahko njihova vloga v pogojih napredovanja opustošenja? Ali lahko služijo kot vozlišča za organizacijo potreb nove družbene margine? Kaj bi to v praksi sploh pomenilo?
Ključne besede: družbena margina, urbanizem, avtonomija, preživetvene strategije, tranzicija.
Andrej Pavlišič je diplomirani politolog. (andrej. pavlisic@avtonomija.org)
139-150 Tjaša Pureber
Against and Beyond the Existing
Building Community in Resistance in Metelkova
The article examines the politics of autonomous spaces. We understand their narration of resistance in the context of ongoing movement against the dominant social order. The existence of autonomous spaces enables people to build social relationships that fundamentally differ from those that are dominant in a society in general, and also at the same time to generate different subversive practices. In the present article, it is argued that autonomous spaces should be understood merely as potential spaces of this subversion inasmuch as its realization depends on the always-ongoing reflection of their own practices. ACC Metelkova is understood as one of such spaces of potentiality or cracks in the struggle against the capitalist system. The state and the capital are trying to discipline, normalize and subdue Metelkova through different mechanisms examined in the article. It is argued that Metelkova needs to remain heterogeneous, since it is vital for effective resistance against the processes of normalization.
Keywords: Metelkova City, non-representation, anti-capitalism, autonomous space, community
Tjaša Pureber is a political scientist and PhD student in sociology of culture at the Faculty of Arts of the University of Ljubljana. (tjasa.pureber@gmail.com)
151-159 Sara Pistotnik
Cases from a Set of Contradictions in Daily Practices of Autonomous Spaces
The article highlights the significance of autonomous spaces. Instituting autonomous spaces and working in them is usually a contradictory and multidimensional process that has a plethora of different effects for those involved, ranging from exceptionally positive to extremely frustrating ones. My experiences derive from collaboration in various liberated spaces in Ljubljana, mostly in the Rog Social Center and Boj Za, an occupied square in front of the Ljubljana Stock Exchange, and at the same
time from my role of a user of ACC Metelkova. The methodology is based on a form of participant observation in specific types of autonomous spaces that strive towards openness, horizontality, non-profit and inclusion. Being fully aware that generalizations are possible only to a certain extent as each space is characterized by a multitude of experiences and ideas, I still believe that we can address some thoughts or even misunderstandings shared by people active in both autonomous space as well as in wider public. Mostly those that are usually absent in comparable texts as they are considered too trivial, even though they frequently impede daily practices in autonomous spaces and their development.
Keywords: urbanism, autonomous spaces, horizontality, participant observation, horizontality
Sara Pistotnik is a Phd student of ethnology and cultural anthropology at the Faculty of Arts in Ljubljana. Her research interests include the areas of migration and citizenship with emphasis on erasure. (spistotnik@yahoo.com)
160-169 Andrej Pavlišič
Navigating the North-West Passage
Metelkova as a Space of Autonomous Politics
in the Middle of Social Devastation
At the spatial and social intersection of global processes driven by capital and twenty years after the occupation of former barracks, Autonomous Cultural Center Metelkova City is - taking into account the entire legacy of its specific trajectory - confronted with a challenge to once more recognize how those processes are being daily manifested in practice through the encounters with powers-that-be on the one hand and through the dynamics of its courtyards, clubs and other spaces. General social devastation that is the result of a neoliberal assault on society also confronts autonomous spaces with a fundamental question: what can be their role in this ever-greater destruction? Can these places function as organizational nodes for the needs of the new social margin? What would this mean in practice?