GOSPODINJA IN MATI LETO 1943-XX 14. APRILA ŠT. 15 UZQOJ/l Svoboda in pokorščina Svobodo v današnjem pomenu lahko tudi imenujemo pretirano samoljublje. Samo-ljubje pa je lastnost čutnega človeka. Da taka svoboda in svojskost zadevata povsem le zunanja vprašanja človekovega bistva, nam je dokaz tudi dejstvo, da se splošno pripisuje danes pretiran pomen le tistim zaprekam, ki branijo razmah poedin-čevim samoljubnim željam. Lahkomiselno je bilo tarnanje nekaterih svobodoljubnih vzgojiteljev, ki so skušali dokazati, da je šola uničevalka osebnosti in da se otrokom v suženjstvu staršev in šole ubije vsa volja. Če je kdo tako zelo slaboten po značaju, da ne prenese pokorščin«, ta sploh nima nobene prave osebne moči v sebi. Prav družba, ki se ne zna upreti volji posameznikovi, je tista, ki najbolj preprečuje razvoj močnih značajev. Značaj raste le ob ovirah, kajti le omejitev in odpor naše okolice nas silita, da se varujemo prevelike razcepljenosti svojih moči in nas spodbujata, da svojo pravo moč še bolj razvijemo in okrepimo. Sodobno dušeslovje jemlje za temelj novega vzgojnega postopka le vnanjo stran, to je otrokovo svojskost, njegov čutni jaz, keteremu hoče čimbolj utreti prosto pot, a v mnogih primerih bi se moral prav ta čutni jaz zatreti, kajti razvajen in razne-žen otrok je lahko za vso bodočnost nesrečen. Pravična strogost krepi dušo in mlad človek potrebuje duševne okrepitve prav tako ko telesne, če ne še bolj. Saj je smisel vzgoje ta, da otrok ne sme ostati to, kar je, temveč 6e mora vzgojiti v nekoga, ki je večji, močnejši in pogumnejši, kakor je sam. To pa brez pokorščine ne gre. Le po vztrajni vaji in trdem boju s samoljub-nostjo se vzbudi tisto dobro, ki se skriva v vsakem človeku, le da ga je pri enem težje, pri drugem lažje odkriti. Če kmetovalec njive vedno znova ne preorje in po-seje, se mora nujno razbohotiti sam plevel. Le sem pa tja vzklije tudi kakšna koristna zel, ki pa jo plevel kmalu zaduši. To je podoba take svobodne vzgoje. Ali smo mar danes kaj napredovali napram 6trogi vzgoji 18. stoletja in prejšnjih stoletij? Ali smo veliko bogatejši na sa- mostojnih in s krepko voljo obdarjenih osebnostih? Poglejmo vendarl Odprimo očil Dočim je iz stare šole izšlo mnogo klenih, samostojnih in z močno voljo obdarjenih značajev, pa nasprotno danes kar mrgoli neznačajnežev. Kako so včasih spoštovali dano besedo in obljubo. Tudi vse imetje, da, celo življenje eo bili pripravljeni dati, da so jo mogli do konca držati. Danes pa je često dana beseda mehurček, napravljen iz milnice, ki se ob najrahlejšem dotiku razpoči. Brezznačajna prilagoditev — aH obračanje po vetru — in pomanjkanje trdne volje sta pravcati bolezni današnje dobe. Zlasti nam to dokazuje mlajše poko-lenje, ki je že docela vzgojeno v noVem duhu. »Samo ničesar si odreči,« to je njihovo geslo. Kar imenujejo danes voljo, je le čutno hotenje, ki se mu hoče vnanjih učinkov, uspehov, slave, oblasti in bogastva. Tako hotenje nikoli ni in ne bo doseglo veličine in vztrajnosti volje, ki jo more razviti oživljena človekova notranjost, ki vidi pred seboj višje cilje, kakor pa so trenutni uspehi in kratkotrajna slava. Prazne sanje so, kdor misli, da bo naš notranji boljši jaz brez vaje v pokorščini in brez samoodpovedova-nja zadosti svetal in krepak, da si bo mogel podvreči vse, kar je nizkotno. Prav tako zvana »individualna volja« je največja ovira za osebnost in samostojnost človekovo, ker je ravno ta volja v toliki meri odvisna od čutnih dražljajev in trenutnih do-mislekov. Kdor pa se da voditi od slednjih, ta postane sprejemljiv tudi za vse tuje vplive. Noben človek ni tako zelo nesamostojen kakor prav tisti, ki se nikoli ni učil pokorščine. Tak je zamudil najboljšo šolo osebne odpornosti nasproti lastnemu čutnemu jazu. Tak človek je najmanj sposoben prav presoditi tujo misel, ki se mu ponuja in jo često kar sprejme, samo če mu navidez obeta korist in udobje. Komunizem na primer ni ideja, ki je nastala šele v današnjem veku. Je že zelo stara, a se nikoli ni mogla prav uveljaviti, ker so znali tudi preprosti ljudje trezneje premisliti in se upreti prvencu tujemu vplivu, ki je prišel nadnje. 0053482353235348534823532353482353234848010201235323 0248485348532353235348234823535323534800020100532353 Domači vrt sssc Da bo vri čim več donaša!... Ker je pomlad izredno suha, moramo zemljo močno zaliti. Zelo dosti vode zahteva špargelj, prav tako jagode zlasti v času cvetja. Brez vode ne daje vrt dobrih dohodkov. Ker nebesnih zatvornic ne urejujemo sami, moramo pač z lastno močjo poskrbeti za zadostno vlago zemlje takrat, ko jo rastline najbolj rabijo. Prav iz tega razloga so ponekod naredili poljske naprave za dež. Po vsakem dežju in zalivanju zemljo takoj pre-kopljemo, da ostane vlaga v njej čim dalj. S prekopavanjem je pretrgana kapilarnost zemlje in voda ne more tako brž na površje, da bi tam izhlapela. Zelo priročni so v ta namen razni okopalniki, ki olajšajo delo in tudi niso dosti dražji od motik. Okopavanje torej mnogo izboljša pridelek in ga obogati. Jagode prekopljemo šele po sadu. Donos vrta zviša tudi poletno gnojenje s tekočim ali pa s suhim gnojem. Razen kole-rabice naj dobe vse zeljnice, zlasti Se eve-tača — ko so se dobro zarastle — vsakih štirinajst dni malo »moči«, dokler niso popolnoma razvite. Vsakokrat pa le majhno količino, približno 5 gramov na kvad. meter. To gnojenje izvršimo le oblačne dnii in pazimo pri tem, da ne sipljemo gnojila na liste. Seveda je treba gnojilo takoj podkopati. Kot tako gnojilo pride v glavnem žvepleno-kisli amonijak v poštev, tudi čilski soliter in kostna moka sta uporabna. Namesto umetnega gnojila lahko zalivamo z razredčeno gnojnico, a previdno ob deževju ali ko smo zemljo močno zalili, da ne osmodi gnojilo korenin. Da bo špargelj obilneje rodil, ga rahlo pognojimo z žveplenokislim amonija-kom, ki ga vzamemo približno 7 gramov na rastlino; prav tako gnojimo rabarbaro. Lahko je kdo izvrsten vrtnar, pa ga kljub dolgoletni praksi še kdaj polomi. Vsem in splošno je znan rek, da sonce vrtne zemlje poleti nikdar ne sme obsijati, kar pomeni: če si danes pobral sadež, takoj znova kaj posadi. Kajti škoda je vsakega hipa, ki gre brez haska v izgubo. Poleg tega pa pripekajoče sonce izsuši zemljo ter jo naredi nerodovitno. Vrhu tega, da mora biti vsaka izpraznjena greda takoj spet prekopana, pognojena in ob-sajena, je paziti tudi na to, da takoj nadomestimo vsako manjkajočo rastlino, ki jo je uničil kak zajedalec ali bolezen. V manjšem Čezmerno negovanje osebne svobode nas je torej tako daleč zavedlo, da bo treba še mnogo krvi in žrtev, preden bomo našli pravo pot. vrtu je pač lahko — im tudi dolžnost — vsako jutro pregledati grede in vsehle rastline dvigniti z lopato iz zemlje. Zemljo okrog korenin preiščemo in ko škodljivca najdemo, ga umorimo, rastlino pa najbolje da sežgre-mo. V nadomestek moramo seveda imeti vedno 6vež rastlinski naraščaj na razpolago. Za izpolnjenje praznin pridejo v poštev sadike takih vrst, ki se hitro razvijajo in — četudi pozno poleti sajene — še dohite glavni sadež v rasti. Od zimske vrtnine sta tu prav za prav le dve, ki odgovarjata temu namenu: modra kolerabica »goljat« in podzemska koleraba »Hoffmannova masleno-rumena«. Marsikdo bo pripomnil, da je koleraba poljski eadež. Je res, a na vrt saj ena še lepše raste in je bolj mehka. Dobro pripravljena da pa sploh izvrstno prikuho. Tudi glavnata solata in zgodnja kolerabica sta za izpolnjenje praznin izvrstni za ranejši pridelek. Za poletje je seveda potrebna taka vrsta solate, ki dobro prenaša vročino. Najboljša od priporočenih vrst je naša domača »pariška*. Tudi »braziljanka« je odporna proti vročini. Od kolerabic 60 vsekakor za izpolnitve praznin primernejše modre, ki bolje prenašajo vročino in mraz zaradi barvila, ki ga vsebuje olupek. Zato so tudi mehkejše in ne olesene tako kot zelene. Da imamo sadike vedno na razpolago, je priporočljivo sejati od malega travna dalje vsake štiri tedne, in to od začetka velikega srpana. Ob koncu leta bomo začudeni, koliko več smo pridelali od lani, če bomo na ta način vrtnarilL Opozorim naj še na morebitne napake pri obdelovanju. Cesto opažamo po vrtovih zeljne glave, kolerabico, redkvico in drugo vrsto vrtnine, ki gre v cvet. To pa zato, ker je predolgo ostala na mestu. Mnogi vrtnarji so namreč mnenja, da se vrtnina bolje ohrani, če je dalj v zemlji, torej bolje dozori. Seveda mora dozoreti, a ne preveč, kajti tako postane puhla in neokusna. Čez gotovo mero pa se rastlina tako ne more razviti in dati večjega pridelka. Važno je torej, da pospravimo vrtnino pravočasno z vrta; važno ne samo glede okusa, marveč tudi zaradi prostora, ki ga še enkrat obsadimo in dobimo torej še en pridelek. Drugo, kar nam često hodi na pot je, da gotovim sadežem brez občutne škode ne smemo sveže gnojiti. Na močno gnojeni zemlji, postane čebula, redkev, korenje črvivo, grah pa razvije toliko zelenja, da že nima več časa in ne moči za tvorbo stročja. . S setvijo fižola pa navadno vedno preveč hitimo. Fižol potrebuje namreč precejšnjo mero toplote za kalitev in dobro rast v prvi dobi. Zelo je občutljiv za pozebo, in sicer v času, ko se poleg klicnih razvije še prvih par listov. Do tedaj se namreč hrani rastlina še iz rezervne hrane zrnja, ki je približno v tej dohi izčrpana. Ce sadika v tej dobi trpi mraz — kar je pri zgodnji setvi skoraj vedno — se kljub zgodnji setvi pridelek mnogo zakasni. Nevarnost je tudi, da nam že posajene kolerabice ujame mraz. Pozeble namreč uidejo v cvet, ne da bi naredile gomolje. Zato naj jih oni, ki jih je že posadil, čez noč pokriva. Špinača pa obratno žene v cvet zaradi prepozne setve v vročini. Zato je tem bolje Kako krmimo piščance Komaj izvaljeni piščanci naj se 1—2 dni postijo. Nikar jim ne polagajmo hrane takoj, ko se izvale in posuše. Zelo nespametno delajo tisti, ki jim brž postrežejo s sekljanim trdo kuhanim jajcem, češ da se bodo drobljančki okrepili. Bas nasprotno je res! Ker so trdo kuhana jajca težko prebavljive, si nabaše piščanec s težko jedjo nežni želodček in potem klavrno čepi pod kokljo, dokler ne pogine. Morda pa poroče kdo: »Ali naj piščanček 1—2 dni strada?« prav to je nujno potrebno, in sicer zato, da porabi in prebavi ostanek rumenjaka, ki ga je trenutek pred izvalitvijo vsrkal z vrečico vred skozi popkovo odprtino. Živalcam ne dajmo vsaj 36 ur po izvalitvi prav nobene hrane niti pijače. Šele po preteku enega dne in pol jim natrosiimo najprej na obrobljeno desko nekoliko ostrega peska, ki ga piščanec nujno potrebuje, da lažje prebavlja. S čim piščance najprej krmimo? Natre-semo jim na obrobljeno leseno deščico suhega zribanega kruha, pomešanega s koruzno moko (vsakega polovico). Čez dve uri jim natresemo prosene kaše. Po nadaljnjih dveh urah jim zopet nudimo zribanega kruha in moke. Prvi in drugi dan jih izmenoma krmimio enkrat s kašo, drugič s suho zmesjo zribanega kruha in koruzne moke. V plitvo posodico jim nalijemo sveže pitne vode, ki jo večkrat na dan preme-njamo. Hrane ne polagajmo nikoli na tla, ampak vedno le na obrobljeno deščico. Tudi jih prve dni ne spuščajmo na prosto, ker potrebujejo nežne živalce materine toplote in miru. Naslednje dni pa že lahko primešamo v navedeno mešanico nekoliko ovsene moke in tudi zdrobljenega lesnega oglja, ki ga živalce potrebujejo za prebavo. Prav tako poskrbimo, da imajo piščanci vedno na razpolago dovolj ostrega rečnega peska. Od četrtega dne dalje pa jim že lahko zamesimo žgance iz krušnih drobtin, po enehi tednu pa že žgance iz koruznega zdroba. Opozarjamo pa, da je treba zmes ovlažiti le toliko, da se žganci drobe. Na- čimprej jo sejemo. Zelena, ki se črno obarva pri kuhanju, pove, da ji je bilo gnojeno preveč s svežim gnojem ali celo s stranaščnikom. Pa še o paradižnikovih sadikah. Le krepke sadike bodo res zadovoljile. Kdor jih vzgaja doma, naj jih torej pikira v dobro zemljo ter utrjuje. Nikakor pa pred 10. velikim travnom ali majnikom še ni čas za sajenje na prosto. Zato s tem še počakajmo, čeprav se nam ponuja že obilica paradižnikovih sadik. mesto z vodo, jih zamesimo s svežim posnetim ali pa kislim mlekom. Čez nekaj dni jim že lahko nudimo namesto kaše zmes suhega koruznega, ječmenovega, ovsenega, pšeničnega in ajdovega zdroba ter izmenoma žgance iz omenjenih vrst zdroba. Ako je vreme sončno in mirno, jih teden dni stare že lahko spuščamo na prosto, kjer najdejo živalce tudi sane nekaj hrano '"'iželke, črve, polže in drugo). V mehko mešano hrano jim takoj spočetka na drobno zrežemo zelenja (radič, divfi regrat, »kurja čreva« itd.). Seveda je treba ostanke mehko zamešane hrane čez pol ure odstraniti, ker se v poletnih mesecih rada skisa in potem drobljančkom škodi. Krmilne posode in napajalnike je treba vsakokrat temeljito osnažiti. Po tretjem tednu jim že lahko primešamo med mehko hrano kuhanega krompirja in otrobov. V tej starosti jih krmimo petkrat na dan, štiri tedne stare štirikrat, potem pa samo trikrat. Pozneje jim damo lahko tudi že zdrobljeno zrnje, nato pa celo. S koruzo hranimo že povsem dorasle živali. Da ne bodo stare kure odjedale piščancem hrane, poveznimo nad krmilno ko-ritce iz vrbja spleten koš. Dokler je trava rosna, jih ne puščajmo na pašo. Priporoča se zrezati vsaj vsak četrti dan v mehko hrano strok česna, ki odlično razkužuje njih črevesje. Najbolje storimo, če pripravimo koklji in piščancem poseben prenosljiv hlevček, ki ga nasteljemo s praprotjo in ga prenašamo na pašo z živalcami. Hlevček lahko služi koklji in piščancem tudi za prenočišče. Hlevčku, ki ga kaj lahko napravimo iz primerno velikega zaboja, priključimo majhno ograjeno tekališče brez dna, ki ga zgradimo iz majhnih paličic ali pa obdamo z žičnato mrežo. Tako nam ni treba dosti skrbeti za živalce, ker s0 tako vedno na prostem, pa vendar ne more do njih nobena nevarna žival. Tako jih tudi koklja ne more voditi na nevarna mesta, k vodi in luži, kjer lahko utonejo. Koklja vodi piščance 4—6 tednov, nakar spet prične nesti. Štiri d0 šest tednov stare PERUTNINA petelinčke lahko kopunimo aH pa jih za 2—3 tedne zapremo v manjše kletke ter pitamo z žganci iz koruznega zdroba, kuhanega krompirja in otrobov; Nadštevilne petelinčke je