Janko pojde  na božjo pot.
Jaz pojdem na Trško goro            Ti pač veš, Mamica boija,
v nedeljo na božjo pot;               kako je nteni hudo!
prepevali bodo mi ptiCi,                Ko mamico gledam botno,
cvetele mi rože povsod.                jaz jokati moram bridko.
Pred svetim, glavnim oltarjem      Jaz Janko sem iz Bršlina
pokleknem pobožno na tla,            in majhen in priden sem ves,
ročice sklenetn drobne,                  prišel setn Te prosit. da zdfavje
izrečem prošnjo srca:                   mi tnumici pošlješ z nebes/
.O, Mamica botja, poslala           Pred glavnim oltarjem na gori
k nam zlati, cvetoči si maj,          bom molll tako iz srca;
na polje si rož natrosila               ko vrnem domov se, naproti
in ptice postala si v gaj.              bo mamica zdrava prišla.
A mamica moja ne vidi,               Pobožala bode mi lice
kak letos rože dehte,                    in rekla tni bode tako:
leži na postelji bolna,                   ,Ti priden si, Janko moj zlatl,
ji tožno je zlato srce.                   in srce je tvoje zlatd ..."
Jos. Vandot