52 gosto sejana; če po tem še mokro vreme nastane, se tudi na 'popolnoma rodovitnem polji prav malo dobre pšenice pridela. Bes je, da gosta setev iz početka prav lepo in veselo raste; toda pozneje, ko bi imelo zrnje ie le prav plen jati, se pa tudi zadosti očitno vidi, da ne raste več tako veselo kakor poprej, to pa zategadel ne, ker zrak in solnce ne moreta vmes. Župan: Po svojih lastnih skušnjah vam moram povedati, da kar se mene tiče, nisem še nikoli tam naj­ več pridelal, kjer sem najgostejše sejal. Tega sem se predlanskem prav do dobrega prepričal, ko mi je v jeseni tega leta polž eno njivo tako pokončal, da mi je na njej komaj tretji del posetve ostal, a vendar je bil pridelek na ravno tej njivi tako obilen, kakor o naj- boljšej letini in pridelano zrnje je bilo tako lepo, da si ga nisem mogel lepšega željeti. Z a vršni k: Prav dobro, da to vemo; sejali bomo odsihmal redkeje, kajti škoda je gotovo velika, ako se s trudom in težavo pridelano seme po nepotrebnem raztresa. Lipovec: Le počakajte enmalo in ne sodite pre­ naglo! Jaz namreč mislim, da to nič ne de, ako se ozimina v jeseni pregosto seje, kajti po zimi je i tak6 nekoliko pozebe in v tem slučaji je gotovo dobro bilo, da se je prav gosto sejalo. Hrastovšek: Lej ga no! Ti si jo pa prav dobro povedal, tudi jaz sem teh misli, le upal se nisem po­ vedati. Zdaj sem pa vendar zeld radoveden, kako se boste, gosp. učitelj, iz te zadrege izmotali, kajti tajiti vendar nikakor ne morete, da bi gosta setev, posebno v jeseni, ne bila dobra in koristna. Kaj? Učitelj: Prav v nobenej zadregi nisem o tej zadevi in izgovor, ki ga je sosed Lipovec stavil, je po­ polnoma prazen, kar vam tudi prav lehko dokažem. Hrastovšek: I na, pa nam dokažite to stvar; poprej jaz tak6 ne vrjamem, da bi bilo mnenje soseda Lipovca prazno; marveč jaz to mnenje še celč potrjujem ter pravim, da je res tak6, kakor je Lipovec povedal. Učitelj: Poslušajte me tedaj, razložiti vam hočem to reč ob kratkem: Ne samo pšenica, ampak tudi vsako drugo pregosto vsejano žito se ne more tak6 vkoreni- niti in tako močno zarasti, kakor takrat, ako se bolj redko seje, da imajo mlade koreninice v zemlji dovolj prostora in se tem lože razraščajo, Žito pa, ki se v jeseni ni močno zarastlo, ostane slabeje in zimski mraz mu toliko bolj škoduje. Hribar: Tako je; zdaj jo pa imate! Jaz sem namreč že naprej vedel, da se bodo gospod učitelj izrezali in vam jo zasolili. Kaj pravite Hrastovšek zdaj pa vi k temu? Hrastovšek: Inu; vsaj je le Lipovec ugovar­ jal in jaz mu sem le enmalo povdarjal, zdaj pa vidim, da se tudi Lipovec moti in gospod učitelj imajo prav. Lipovec: Odslej ostanimo pri tem, da je bolje, ako se pšenica nekoliko redkeje, nego pa pregosto seje in pravde naj bo konec. (Konec VIH. nedelje prihodnjič.) Lilija Dekle: ' • Kak' si lepa, lil'ja bela, Pravi vzor nedolžnosti; Kak' te rada bi imela! Al te smem utrgati? Lilija: rgaj, dekle Mene, lepo rožico! O, utrgaj, dekle zalo, Le domu jo nesi kmalo, Kakor biser varuj jo ! Bog je vstvaril me v svarilo, Na izgled vam, deklice! Naj bi se ne pozabilo, Kak zaklad nedolžnost je! — Janez Lebaa. Pomladanska Pozdravljena mi bodi, Preljuba pomlad ti, Kar diha, giblje, hodi, Se tebe veseli! Po logih, prek livade Mi ptičice poj <5, Vse poti in ograde Cvetlice kinčajo. Ta pomladi krasota Mi up zagotovi — Do tebe, ki lepota Neizvenljiva si! Da kakor nje zbujenje, Tak moje tud telo Se v novo bo življenje Iz groba vzdignilo. Fr. B-k. Ovčja reja v Kanalski dolini na Koroškem. (Spisal L. Ferčnik.) (Konec.) Kdor jemlje, mora založiti pastirje z jedjo za čas jemanja; ti so pa časih zviti tiči. Kakoršna jed, si mislijo, takošna bo paša; na paši je pa veliko ležeče. Ako pasejo proti soncu, kjer so trave okusniše in jeder- nate, ima živina manj mleka, pa mleko je bolj mastno in močno, daje več sira in več skute, in manj vode ali sirotke — siratne. Navadno daje mizura, to je 12 bokalov neposne- tega mleka po 41/« do 5l/B Uber sira in 2 libri skute, li mleka po močni paši spravijo do 6 liber sira. Če je šla živina po senčni strani, se mleka več namolze; pa mleko nima toliko moči, iz ene mizure se spravi po % do 1 libre sira manj. Nad skopimi gospodarji, ki dajejo slabo jed, se maščujejo pastirji s tem, da ob času njih jemanja pasejo po osojnih rebrih. Prva molža je že zjutraj ob 3, druga ob treh po poldne. Kdor jemlje, navadno sam «iri, ali pa na­ prosi drugega za to delo. Vsakemu to delo ne gre dobro od rok, treba je pri zasiranji spretnosti in zvedenosti. Nekteri pokazijo sir, da je za nič. — Eden porabi pre­ več siršča, drugi pusti mleko preveč sogreti, spet drugi premalo; časih se sir še le poznej pokvari. Tudi pri vsolenji in vdelanji skute se ne zna vsak dobro obho­ diti, mnogokrat se jim spridi in splesnije, kedar ni bila dobro vdelana. Siratno dobivajo svinje, ktere jo rada srkljajo in se pri nji opitajo: toda nevarna je jim, če se jim daje prevroča. Proti veliki Gospojnici ali velike- i mu Šmarnu so navadno že plačani vsi troparji; dobil 53 ie vsak, kar je nameril pri mizun. Na ovco se rajta ob "planinskem času po 6 stihov ah % ™zme, kar znese cri jemanji 9 bokalov mleka in da okoli 4 hber sira in «koli ž libri skute. Ravno toliko se rajta na ovco pred nUnino DO planini pa en malo manj; za celi čas, kar ™lJV se rajta na eno po 15 k večem po 18 šti- 12 S znese 24 do 27 bokalov mleka ali 10 do 11 liber sira in okoli 4 liber skute. Po planini žene vsak tropar živino k svoji staji, ktere so navadno Mizo Poglejmo v dolino! Kaj je med planinskim časom opravljal tropar ? Med tem, ko živina hodi po planinah, doma sečejo, narprej ledino, poznej senožeti. Prvemu senu iz travnikov in nagnojenih senožet se pravi ledina. Na senožetih, ktere se le enkrat sečejo, pustijo seno da- lej stati in bolj dozoreti, nekaj zato, da je trši in ga ovce toliko ne pozobljejo, nekaj pa zato, da travne se­ mena dozorijo, izpadajo in se spet zasejejo. V nižjih senožetih začnejo seči kake 3 tedne po kresu, potem grejo višej in višej, k veliki gospojnici so posekli veči­ del že vsi. Le otavo imajo še poseči. Seno se spravi v šupice, ktere imajo v vsaki senožeti, da ga potem, če je pri šupi tudi hlev, ali tam pokladajo živini ali pa po zimi zvozijo domu. Kedar se jeseni živina odžene od hleva, raztresejo vdelani gnoj po senožeti, ter ga dobro razdenejo, da ga mora dež ali sneg prav v zemljo zaprati. Zemlji se je čez leto veliko vzelo; vzela se je tra­ va, seno, ki je preredilo mnogo ovac, naredilo mesa, mleka, sira i- t. d. Kar je zemlja dala, se ji mora povrniti; v zameno se ji poyrača z gnojem, kar je za njo maslo. Od daleč lehko razločiš pognojene senožeti od nepogno- jenib; daleč že spoznaš senožeti marljivih troparjev, ki jih gnojijo, od senožet netroparskih. Vsa opravila troparjev smo že omenili, le striže še ne. Ovce se strižejo trikrat v letu; prvokrat spomladi, drugokrat po planini, tretjokrat o božiču. Najboljši ste striži pozimska in jesenska: na eno močno ovco se ra­ čuni 2V2 libri volne. Preračunimo, koliko nese dobra ovca troparju na leto. Plačeval se je sir v prejšnih letih libra po 20 kr., to leto je poskočila cena eni libri čez 30 do 35 kr. Volne se je plačevala libra po 70 do 75 kr. Postavimo, da nese ena ovca na leto: 1 jagnje po 2 gld. 50 kr. = sira po 10 liber a 30 „ skute po 4 volne „ 2 2 gld 3 „ 50 kr. a 15 a 60 Vkup 60 20 » » 30 Preračunimo še stroške. Na ovco se rajta, če je leto ugodno in se pasejo dolgo v jesen, še 5 centov narmanj sena; cent po gold. = 5 gld. Potem za 40 glav enega pastirja, ki stoji 50 gld. — in zraven še živež. Povrh pridejo še stroški o planinskem času, za jek, otrobi in sol, za ravnanje poslopja, hlevov, staj za lastni trud i. t. d. Iz tega se razvidi, da ovce rediti, le tam dobro kaže, kjer se seno nima kam prodati, kjer strmi hribi niso za drugo planinsko gospodarstvo in le tako dolgo, dokler cena sena 1 gold. ne presega. Seno ku­ povati in ovce rediti bi neslo le čez hrbet. Blizo dve leti tropar od ovce nima drugega dobička kot samo volno; za te stroške ima potem ovčino meso in kožo, kedar ovco zakolje. Stroške za napravljanje stelje mu obilno povrne dobljeni gnoj, ki je prav dober posebno za mrzla zemljišča. Le pridnemu in previdnemu gospodarju se plača trud, da more pri ovčji reji shajati in živeti, zamkarnež pa in kdor hoče delati s tujimi ljudmi, ne bo shajal posebno, če ima še nesrečo, da mu po bolezni pade več glav ali pa se pobijejo po skalah. Vprašal sem enkrat gospodarja, zakaj ne redi raji več krav na mesto ovac. On mi pa odgovori: „Ovca več nese in vesčas nese, krava pa ne. Ona le nese pri večih mestih, kjer se mleko drago prodaja." Prav sem mu dal. Moder kmet. starši — (Posl. Boač.) Po kmetih je navada, da gospodarji prej ali poznej izročajo svoje premoženje enemu ali drugemu sinu, druge pak omožč ali kako drugače h kruhu pripravijo, sami pak potem živč od poboljška — poboljšenge — v hiši tistega, ki je njihov nasled­ nik. Vse bi bilo prav, ko bi le vsi zmiraj dolžuost svojo dopolnjevali, ali večkrat nastanejo žalostni prepiri in pravde, ki življenje grene" in ves ljubi mir božji iz hiše spodč, — Bil je nekje premožen pa že postaren kmet, ki je imel več sinov in hčer, ki so že vdane bile. Bodisi, da mu je kdo svetoval ali da se je sam spomnil, posihmal sklene izročiti svoje premoženje enemu izmed svojih sinov, sam pak mirno in zadovoljno živeti na stare dni. Pokliče tedaj vse svoje vkup ter jim reče: „Dragi moji! vi vidite, da sem se postaral in že nekako oslabel, tedaj je treba, da grem k pokoju. A zdaj mi gre naj­ prej to stvar dobro premisliti, potem pa Vas bom čez dva meseca spet poklical ter povedal, kaj in kako sem sklenil storiti." — Dobro. Hitro mine ta čas. Stari oča res dajč spet vse svoje k sebi poklicati ter jim kako tako re­ čejo: „Dragi moji! Odkar se videli nismo, naučil sem se še v starosti nekaj, kar vam rade volje zdaj povem. Zapomnite si to dobro! Hode nekega dne po vrtu za­ pazim v onem votlem jabelku, da imajo vrabci mlade notri. Vzamen jih vun ter denem ptičnico, ki jo obesim pri oknu na steno. Stara dva sta bila v velikih skrbeh za svoje mlade, kam da so prešli; potem pa ko jih vgledata, bila sta hitro pri ptičnici. Mladi s perotmi treptajo in zijajo, da bi kaj hrane dobili, kakor je že tičja navada. In ni bilo to zastonj, kajti večkrat na dan sta priletela stara ter jih nahranila. — Ko pa mla­ dičem peroti izrastejo, nastavim blizo ptičnice zanjke ter srečno vjamen stara dva, ki ju potem v tičnico zaprem, mladiče pa izpustim. Dokler so bili leti zaprti, nosila sta jim stara vedno hrane; ko pa stara zaprem, mislil"* sem si, da ju bodo zanaprej tudi mladi tako lepo hra­ nili; ali zmotil sem se jako, kajti stara bi bila poprej lakote in žeje počepala, predno bi jim bili mladi kaj prinesli. — Zato, ljubi moji! hočem še dalje sam go­ spodariti, dokler imam še kaj moči; potem pa bom že poskrbel za naslednika. Kajti brez glave storjena, je rada skažena in — mladim ne gre vselej verovati, niso radi mož — beseda. Tudi tiči nas lehko kaj naučč!" — To je dro premisleka in spomina vredno!