t STEFAN L. KOSTOV
Kadarkoli me je v zadnjih petih letih pot zanesla v Sofijo, sem
ga redno obiskoval. Običajno sem ga našel v starem poslopju
bolgarskega narodnega etnografskega muzeja, na trgu, kjer se dviga
ponosni spomenik carja Osvoboditelja. V malem kabinetu, prena-
trpanem s knjigami in še nerazstavljenimi etnografskimi predmeti,
sva srebala izvrstno črno kavo, pušila cigarete ter kramljala o
njegovih prijateljih iz Jugoslavije. Mnogo jih je imel: starešje še iz
predvojne dobe, mlajše iz povojne . . .
Zadnjič sva se viela lani mesca junija, ko je bila v Sofiji
razstava jugoslovenske knjige. Težko je že premagoval stopnice do
svojega kabineta, še težje je dihal. Vendar svoje priljubljene cigarete
ni opustil. Komaj se je vsedel za mizo in pozvonil slugi, da prinese
»dve črni —¦ najboljši«, že so se mu vili izpod košatih črnih brk gosti
oblaki dišečega dima. In med razgovorom je v sklenjeni verigi sledila
prvi cigareti druga, tretja, četrta . . .
Nekaj dni pozneje sem ga našel v družbi njegovega najboljšega
prijatelja, slikarja Aleksandra Božinova, v restavraciji hotela »Sla-
vjanska Beseda«. Povabil me je, naj prisedem. Pri čaši odličnega vina
je obujal svoje spomine na Slovenijo in Slovence, ki jih je dobro
poznal in od srca ljubil. Pred »veliko« vojno je bil celo pod Trigla-
vom. Rad bi bil že večkrat ponovno prišel med nas, pa je vedno prišlo
kaj vmes. Ko so v ljubljanski drami vprizorili njegovega »Golje-
manova«, bi bil prav gotovo prišel v Ljubljano, a ni prejel vabila, ki
se je nekje izgubilo. Šele iz časopisov je zvedel za predstavo.
Bilo je že pozno, ko smo se pred hotelom poslavlalji. »Pozdravi
prijatelje in povej jim, če se mi zdravje izboljša, se vidimo na razstavi
bolgarske knjige v Ljubljani. Zravstvuj!«, mi je rekel, krepko stisnil
roko in odšel z Božinovim proti gledališču.
Gledal sem za njim ko je izginil za vogalom finančnega mini-
starstva, sem poslušal odmev njegovih korakov ter udarce palice, ob
STEFAN L. KOSTOV
Stevan L. Kostov 167
katero se je opiral. Poslušal sem, dokler ni odmev zamrl v gluhi
noči . . .
Ali bo res prišel v Ljubljano? Ali ga bom sploh še kedaj videl?
Nisem in ne bom ga več!
Tri mesece pozneje sem, sredi največjega dela za razstavo bol-
garske knjige v Ljubljani, prejel nepričakovano obvestilo, da je
Stefan L. Kostov, bolgarski pisatelj in etnograf, 27. septembra 1939
umrl. Prokopali so ga naslednjega dne; v mrtvačkem sprevodu skozi
sofijske ulice pa so poleg carjevega odposlanca in prosvetnega mi-
nistra korakali najvidnejši bolgarski javni delavci iz vrst znanstve-
nikov, literatov, politikov, novinarjev i dr.
Stefan Lazarov Kostov se je rodil 30. marca 1879. leta v Sofiji,
kjer je tudi končal osnovno, srenjo in visoko šolo. Na univerzi je
diplomiral iz slovanske filologije ter postal naprej srednješolski
profesor, nato pa kustos in pozneje direktor narodnega etnografskega
muzeja v Sofiji. Kot tak se je pri svojem znanstvenem delu popol-
noma posvetil študiju bolgarskega folklora. Napisal je vrsto študij
in razprav o bolgarskih narodnih nošah in vezeninah ter objavil
mnogo narodnega blaga. Izdal je album bolgarskih narodnih vezenin
v dveh delih (»Blgarski narodni ševici«, L del 1914, II. del 1925);
njegova najbolj znana znanstvena dela pa so: Naglavne rute (»Sokai«,
1921), Amuleti proti urokom (»Amuleti protiv uroki«, 1921), Make-
donske brisače in naglavne rute (»Makedonski ubrusi i sokai«, 1925),
Sofijska noša (»Sofijska nosija«,, 1927), Trnska noša (»Trnska no-
slja«, 1929), Belodreškovci v severozapadni Bolgariji (»Belodreškovci
v severozapadna Blgarija«, 1932), Vaško življenje in umetnost v oko-
lici Sofije (»Selski bit i izkustvo v Sofijsko«, 1935) i.dr.
Bolj kot znanstvenik pa je bil pokojni St. L. Kostov v Jugo-
slaviji znan kot bolgarski pisatelj, prvenstveno komediograf, ki se
ga je upravičeno prijel vzdevek: bolgarski Nušić. Napisal je vrsto
humoresk in feljtonov, nad deset komedij in veseloiger ter dramo
»Simeon«. Pisal je že pred svetovno vojno, vendar si je pridobil
sloves najboljšega bolgarskega dramskega pisca šele v prvem deset-
letju po svetovni vojni. Bil je edini bolgarski gledališki avtor, ki je
znal mojstersko prilagoditi svoje igre vsem zahtevam odra. Nekatere
njegovih komedij so bile prevedene tudi v tuje jezike ter uprizor-
jene v Bukarešti, Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Brnu, Pragi in
drugod. Njegov »Goljemanov« (v slovenščino prevel Rasto Pusto-
slemšek) je bil z velikim uspehom uprizorjen v ljubljanski drami,
»Zlati rudnik« (prevel Jan Sedivy) v mariborskem gledališču, izvrstno
satiro zadnjega njegovega dela »Komedija brez imena« (prevel Ve-
168 Vekoslav Bučar
koslav Bučar), pa bo slovenska javnost videla verjetno še leto-
šnjo jesen.
Bolgarski gledališki publiki se je Št. L. Kostov prvič predstavil
leta 1914., ko je bila v sofijskem narodnem gledališču vprizorjena
njegova štiridejanska komedija »Sovražnica mož« (»Mažemrazka«).
Delo je zelo pamfletno ter nima umetniške vrednosti.
Druga njegova komedija v štirih dejanjih »Zlati rudnik« («Zlat-
nata mina«) iz leta 1926. pa že spada med boljše bolgarske komedije,
ki si je tudi utrla pot v inozemstvo. Snov za njo je Kostov črpal iz
pohlepa propalih inteligentov po naglem bogastvu: Penzijonist Ha-
džijev je našel rudnik zlata. Radi domišljene nagle obogatitve radzre
zaroko svoje hčerke Miče z učiteljem Ljubenovim; neumno troši
svoje prihranke in začne celo razuzdano živeti. Tuj inženjer dožene,
da v rudniku ni zlata. Vsa družina je obupana, saj ni porabila za
investicije samo svojega denarja, temveč se je celo zadolžila. V tem
trenutku se pojavi Ljubenov. Sprejmejo ga kot rešitelja ter mu
obljubijo Mičo za ženo. — Komedija ima karakteristične osebe ter je
polna duhovitih intrig in vedrega humorja.
Znaten napredek napram prvim dvem komedijam predstavlja
tridejanka »Goljemanov« (»Golemanov«, 1928), ki je mehka satira
ministeriabilizma ne samo v bolgarskem, ampak v balkanskem poli-
tično-strankarskem življenju sploh. Snov je čisto preprosta: Narodni
poslanec Goljemanov silno želi postati minister. Komaj se mu želja
izpolni, vlada pade. Okrog tega glavnega dejanja pa so še druga:
dvorjenje Čevdarova Goljemanovi hčerki Vjeni, Ljubezen med Vjeno
in Kirčevim ter Ljubomirom in Nadko. — Osebe, zlasti Goljemanov,
so živo risane.
Ne brez gotove tendence predstavlja Kostov v tridejanski vese-
loigri »Morska bolezen« (»Morska bolest«, 1929) vesele doživljaje
pri letovanju na morju. Na vesel način prikazuje zaljubljenost ože-
njenega moža v omoženo ženo ter zapravljanje denarja na ruleti.
Obenem pa biča tiste zadružne delavce, ki se navdušujejo za zadružno
delo za to, da lahko za nepotrebne stvari razsipävajo zadružna
sredstva.
V petdejanski komediji »Kobilice« (»Skakalci«, 1931) prikazuje
podkupljive uradnike in nadležne goste, ki znajo nesramno izrabljati
tovarno Prodanova. Dejanje je prepleteno z lahkimi ljubavnimi za-
pletljaji, podkupovanji brezvestnih uradnikov ter raznimi nespora-
zumi. — V tridejanki »Novo pristanišče« (»Novoto pristanište«, 1931)
pa riše lahko moralo nekega ministra, ki se končno oženi z eno izmed
stevan L. Kostov 169
svojih ljubic. Poleg osebnih intrig, je prikazana slika partizanstva,
ki izkorišča službe za svoje sorodnike in osebne interese.
»Čarovnik« (»Vražalec«, 1932) je komedija v štirih dejanjih.
V njej Kostov razkriva goljufije fotografa Manča Vagardžijeva, ki
je nalagal vaščane, da bo ponarejal denar. V ta namen je ustanovil
zadrugo ter se zaročil z županovo hčerjo. Da bi kmete prepričal o
koristi svojega podjetja, se je preoblekel v cigana ter prerokoval
naivnim vaščanom veliko bogastvo; pri tem jih je dobro oskubel.
Goljufija pride na dan, nakar zapro njega in njegove sotrudnike.
Istega leta kakor »Čarovnika« je Kostov napisal tridejansko
komedijo »Čl. 223«, v kateri se norčuje iz kinomanije sodobnih
mladih deklet, ki sanjajo o karijeri filmskih zvezd. Donka in Milka
norite za kinom. Neki večer gre Milka v kino s sinom bogataša
Bubarova. Njen oče in obupani uradnik Gunčev si izmislita, da bosta
obogatela, če Milkin oče toži radi prevare in razžaljenja časti. Nakana
pa se ni posrečila.
Zadnjo svojo komedijo je Kostov napisal leta 1938 skupno
z Aleksandrom Božinovim ter jo krstil »Komedija brez imena v petih
slikah« (»Komedija bez ime v pet kartini«). Snov je vzeta iz življenja
advokata, ki je pri vsakih volitvah kandidiral na protivladni listi,
vedno propadel in obubožal, dokler ni končno opozicija zmagala, bil
izvoljen in postal celo minister. Kot tak se je kmalu materijalno
opomogel, svojo hčer je spravil »pod streho« in njegovi družini
s sorodniki vred se je dobro godilo, dokler ni moral zopet v opozicijo.
Drami je Kostov napisal samo dve, ki sta obe tridejanki. Verzi-
ficirana zgodovinska drama »Simeon« je nastala v času jubilejnih
slavnosti v proslavo tisočletnice smrti velikega bolgarskega carja
Simeona (893—927); v tisku pa je izšla leta 1929. V njej je drama-
tiziran Vladimirjev prevrat in začetek Simeonovega carjevanja. Vla-
dimir (889—893) je orisan z vsemi negativnimi lastnostmi, ki mu
jemljejo pravico voditi borbo v imenu neke ideje. Konflikt med
poganstvom in krščanstvom ni dramatično izjasnjen. Za zunanjo
dramo razkriva avtor samozatajevanje in žrtve žene zaljubljenega
moža. S tem se staromodnost igrokaza osvežuje in dobiva bolj so-
doben značaj.
Medtem ko se v »Simeonu« Kostov opira na zgodovino, rešuje
v drami »Ona in obadva« (»Tja i dvamata«, 1929) psihološki problem:
Pisatelj Zaprjanov se zaljubi v Ano, katere mož je v vojni. Ta se
vrne s fronte kot invalid. Problem za ženo, ki se mora odločiti za
enega ali drugega, je rešen kakor pri Ibsenu v »Morski ženi«. Ana
170 Vekoslav Bučar
ostaje pri svojem možu — invalidu. — V tej drami je Kostov v go-
toviii trenutkih! zelo močan, zlasti, ko mora Ana izreči odločilno
besedo.
Poleg navedenih gledaliških del je Kostov izdal še zbirko eno-
dejank pod naslovom »Radi velikega razuma« (»Ot mnogo um«) ter
knjigo humorističnih pripovedk »Carska svatba«. Zadnja leta je pre-
vedel v bolgarščino več Nušičevih del, ki so bila z velikimi uspehom
vprizorjena na bolgarskih odrih, nasprotno pa je Nušić prevel skoraj
vsa dela Kostova v srbščino. Stefan L. Kostov in Eranislav Nušić sta
bila intimna prijatelja, a tudi kot pisatelja izredno sorodna tako po
načinu pisanja, kakor po snovi, ki sta jo obdelovala.
Za svoja znanstvena dela je bil rajnki Kostov odlikovan z dopi-
snim članstvom bolgarske akademije znanosti. Kot pisatelj pa je bil
član bolgarske pisateljske zveze in PEN-kluba, katerega mednarodnih
kongresov se je večkrat udeležil.
Ko zaključujem te skromne vrstice, napisane v spomin velikega
bolgarskega prijatelja Slovencev in Jugoslavije, etnografa in pisa-
telja, želim samo, da bi imeli Slovenci čim večkrat priliko videti na
svojih odrih dela pokojnega Kostova. S tem mu bomo postavili naj-
lepši spomenik hvaležnosti za ljubezen, ki jo je gojil do naših krajev
in naših ljudi.
Vekoslav Bučar.