Uradno tiranje v pokoj. Omenili smo že zadnjič, da so poslali ravnatelja Ivana Lapajneta v Krškem uradno v pokoj. Ni še dolgo, odkar se je udomačila ta razvada pri nas. Tega učiteljstvo seveda ne more mirno prenašati, ker imajo taka in enaka uradna tiranja v pokoj izvečine politiško ozadje in izvirajo iz zasebnih razlogov in nestvarnih nagiboT. V tem primeru nam je oseba g. Lapajneta popolnoma postranska stvar. Niti toliko ne moremo reči, da bi bil naš zvest somišljenik. Vkljub temu nikakor ne moremo trpeti, da bi zaslužnega in idealnega šolnika metali med obrabljeno šaro, pred vsem pa treba tu očitno in s protestom ožigosati sistem, ki se je utihotapil t naš šolski ustroj. Posebno že iz tega zadnjega vzroka priobčujemo danaŠnje vrste v izpopolnitev zadnje naše tozadevne notice. Naši podatki slone deloma na rekurzu prizadete stranke, deloma na člankih v »Edinosti« z dne 15. in 16. t. m., deloma na tem, kar so nam sporočili naši zaupniki.. Ravnatelja meščanske šole v Krškem so uradno upokojili iz posebnega vzroka, ki povzdiga ta dogodek iz okvirja osebnega pomena do splošno načelne važnosti, in če se odločno ne upremo, bo ustvarjen nevaren prejudic, ki bo c. kr. dež. šolskemu svetu dajal uverjenje, da ta korporacija sme in more, kar hoče, ko gre za importacijo Slovencem sovražnih tujiacev in potom tega — za ponemčevanje našega naroda v osrednji pokrajini Slovencev. Znano je, da nimamo še niti ene slovenske meščanske šole, ki je za srednji stan silno potrebna. Imamo pa že več nego 30 let ugodnf: šolske zakone za Kranjsko in Goriško glede ustanavljanja teh učilnic. Na podlagi teh zakonov je bila vlada in so bile šolske gosposke dolžne, da bi nam bile v teku 30 let ustanovile v teh dveh deželah vsaj kakih deset teh učilnic. Toda ti faktorji niso storili svoje dolžnosti. Le v Krškem, kjer je sicer malo mladine, so ustanovili tako šolo za dečke. Toda še ta je bila (četudi le za slovenske otroke) nemška, ker je darovalec šolskega poslopja tako želel! Med slovenskimi učitelji se je ravnatelj Lapajne že pred 30 leti vnemal za šolski napredek na narodni podlagi. Potezal se je osobito za meščansko šolo. Na Kranjskem je bil on prvi učitelj, ki je dostal izpite za to kategorijo šol. Toda ti izpiti bi mu ne bili nič hasnili, ako tl bil čakal, da vlada ustanovi kako slovensko meščansko šolo. Ni tnu preostajalo drugega, nego da je zaprosil za mesto na nemški meščanski šoli v Krškem. Nemški učni jezik ga je sicer plašil, toda oplašii ga ni. Ako se slovenski učitelj le trudi in trudi, že ubije z veliko potrpežljivostjo, z najboljšimi metodami in s pomočjo materinščine v teku let precej nemščine slovenskim otrokom v glavo. Ko so pred 26 leti otvorili šolo na Krškem, je vstopilo prvi dan le 12 učencev. Kako naj učitelj iz takega števila napolni v dveh letih dva razreda in v treh letih tri razrede?! Treba je bilo umetnosti, vztrajnosti, da se je v teku let nemška šola napolnila. Napolnila se je s slovenskimi otroki. Ko je ravnatelj Lapajne pred 26 leti prišel v Krško, je pisala »Laibacher Schulzeitung«: »Man hat in Gurkfeld den Bock zum Gartner gemacht« In ravnatelj Lapajne je imel težko stališče. Njegov predstojnik je bil nemški ustavoverec. Ko mu je na priliko narodni okrajni šolski svet dovolil prvo kvinkvenijo, mu je ta ni hotel nakazati, rekši: Wenn es Ihnen nicht recht ist, geben Sie mich in den »Slovenski Narod«. Nastopila je potem Taaffejeva in Winklerjeva doba in bilo je nekoliko boljše za Slovence na Kranjskem. Pa prišli so zopet slabši časi. Vlada je začela silno skrbeti za nemško šolstvo na Kranjskem. Kjer je bilo le nekaj nemških otrok, je ustanavljala zanje nemške šole, v katere pa so jemali slovenske otroke, ker je bilo nemških premalo. Take napol nemške šole so smatrali potem za pravo nemško posest, ki jo je bilo treba skrbno čuvati. Za kakih 30 nemških šol na Kranjskem n. pr. sta nastavljena dva nemška nadzornika, dočim mora slovenski nadzornik nadzorovati do ¦60 šol. Tudi krško nemško meščansko šolo so smatrali nemŠki politiki za pristno nemško posest. Ta postulat je bilo čitati vsaj pred leti v takozvanem »binkoštnem programu« avstrijskih Nemcev. V tem programu so poudarjali, da mora meščanska šola v Krškem priti v nemške roke. Vlada je pošiljala v Krško hude Nemce in nemškutarje za nadzornike (profesorje: Knappitsch, Benda, Proft, Belar). Ti so učitelje stiskali in stiskali. Šola je v teku let vzgojila veliko učencev. Ti so sedaj v lepih službah in pri dobrem kruhu in so hvaležni nekdanjim učiteljem. Dva sta jim celo postala tovariša na zavodu. Vsi učenci so hvaležni tem uČiteljem, le navedeni nemškutarski nadzorniki ne. Ti so imeli predsodke ali pa čudna navodila od svojih višjih. V tem oziru je imel zlasti ravnatelj Lapajne neprilik. Ker je z ministrskim dovoljenjem uvedel slovenščino kot učni predmet za dve ali tri ure na teden, so mu očitali, da daje šoli preveč slovenskega značaja. Ako je kak nemški nadzornik zapazil na zvezku besedo »Pisanka«, je postal že srdit. Ako je ravnatelj vpričo njega sicer nemško govoril vso uro, če pa je o tem le en sam izraz tolmačil po slovenski, že je bil ogenj v strehi. Ko je ravnatelj pri konferenci hvalil in branil svoje tovariše, je zavpil tak nemški mož nad njim : »Sie werden keinen Advokaten fur Ihre Lehrer abgeben.« Ako so ti nemški nadzorniki še druge učitelje tako pestili, so pač zaslužili, da so lepo avanzirali: Knappitsch je postal ravnatelj učiteljišča v Celovcu, Benda ondi profesor, Proft gimnazijski ravnatelj v Celju in sedanjega nadzornika Belarja že še čaka kako odlikovanje. Vlada pa je imela še druge pomočnike, da je ustrahovala krško meščansko učiteljstvo. Okrajni glavar SchOnberger na priliko, ni bil zadovoljen samo z «Deutsche Unterrichtssprache« pri učencih, ampak je uvedel še za učitelje »Deutsche Dienst-Sprache«, je hotel imeti sam meščansko šolo v svoji oblasti in ni privoščil, da bi bila podložna tudi krajnemu šolskemu svetu, kakor zahteva zakon. Njemu na strani je stal tudi deželni šolski svet. Ministrstvo in upravno sodiŠče sta sicer zavrnila glavarja in ljubljansko gospodo; toda ukora, ki ga je ravnatefj Lapajne po nedolžnem dobil ob tej aferi, ni nihče preklical. Vkljub temu je šola napredovala. Prihajalo je vedno več učencev, tako da je število naraslo na 100. In praznovala je svojo jletnico. Kakor je Martin Hotschevvar rad podaril šolsko poslopje in ustanovil ustanove (ici pa imajo preveč nemških pogojev), tako se je tudi vdova rada spomnila o priliki 251etnice te šole, česar bi gotovo ne bila storila, če nr bi videla lepega sadu 251etnega delovanja te šole pod vodstvom Ivana Lapajneta. Spomnila se je na ta veledušni naČin, da je temeljito popravila šolsko poslopje in ustanovila z vsoto 60.000 K še četrti razred na tej šoli. Ob tej priliki je bilo veliko veselja in radosti v Krškem. Toda kmalu se je obrnilo na slabše v stvari ravnateljeve osebe. Njegovi predstojniki, osobito profesor Belar, nemški pristaš, (čigar oče jc bil pa še dober Slovenec), si je mislil: »Der Mohr hat seine Schuldigkeit getan, der Mohr kann gehen.« Nagovarjal ga je najprvo izlepa, naj prosi za upokojenje, češ: »Wir \verden schon ftir einen ehrenvollen Abzug sorgen.« Z ozirom na zakon pa, ki zahteva za upokojevanje na lastno prošnjo 35 službenih in 60 starostnih let, pa ravnatelj ni mogel ustreči ne njemu ne deželnemu šolskemu svetu, ker se ni mogel izkazati s temi pogoji. Toda profesor Belar je mogočen po pregovoru: »Folgst du nicht \villig, so brauch' ich Gewalt« Zato ga je pri lanski inšpekciji nahrulh: »Hat Er noch nicht sein Pensionsgesuch ilberreicht ?« Lahko mu je bilo tako kategorično nastopati, zakaj zaslombo je imel v deželnem šolskem svetu, ki je neprenehoma pritiskal na ubogega ravnatelja. Ta poslednji se je opravičeval in opravičeval s krstnim listom in zdravniškim izoričevalom, da ne more še ustreči temu povelju, in poudarjal, da je še sposoben in zdrav, da bi bil preveč oškodovan in da stori vse, samo da bi smu še prizanesli. — Naposled se je pa vendarle vdal v toliko, da bo 1. 1906. sam prosil za upokojenje in za odmero plače za 38 let, ker bi namreč tedaj potekla tolikoletna doba, odkar si je pridobil učiteljsko usposobljenost. Toda vse te njegove uradne in mnogoštevilne privatne prošnje niso nič pomagale: u r a d o m a so ga upokojili, odmerili mu penzijo samo za 36 let, oškodovali ga za kakih 1000 K in mu učinili pred svetom ne malo nečast. Učiteljski penzijski fond mu bo pa moral vsaj za nekaj let prehitro plačevati penzijo. Temu dodajamo še nekaj vrstic v razjasnilo, to pa še zlasti zato, ker se širijo n. pr. po Ljubljani napačne vesti, kakor da bi bil okrajni šolski svet krški z učiteljskim zastopnikom vred predlagal upokojitev. Običajno se vrši obravnava pri sejah c. kr. okrajnega šolskega sveta, kadar gre za to, da stopi ljudski učitelj .v pokoj. Okrajni šolski svet stavi svoje predloge, in deželni šolski svet ukrene po svoje. Da bi moral glede upokojenja staviti najprej okrajni šolski svet svoje predloge, ali da bi se moral deželni šolski svet na te predloge ozirati, o tem ni zakonitih določil. Ako se pa že pri upokojevanju ljudskega učitelja stvar obravnava najprej pri okr. šolskem svetu, bi se moralo to zgoditi še v večji merr, kadar gre za upokojitev meščanskega učitelja. Meščansko učiteljstvo plačuje namreč okrajni šolski svet, ki je imel celo pravico imenovanja. In baš upokojeni ravnatelj Lapajne je bil plačan iz okrajnega šolskega fonda in je bil svoje dni prezentiran od okrajnega šolskega sveta v Krškem. Zdaj pa, ko je c. kr.. deželni šolski svet zahteval, da vloži Lapajne prošnjo za upokojitev, ni spravil predsednik krškega okrajnega šolskega sveta te zadeve na dnevni red. Šele eden članov je to zadevo sprožil, pri kateri priliki se je vsa korporacija z učiteljskim zastopnikom (enirn, zakaj drugi je g. Lapajne sam) izrekla zoper upokojitev gospoda ravnatelja. Iz vsega tega je torej razvidno, da so vladali v tej zadevi nestvarni razlogi in da je gosp. Lapajne vkljub pohvalnim dekretom in mnogim zaslugam na pedagoškem in slovstvenem polju — žrtev razmer. Tega pa seveda ne moremo odobravati, nego povzdigamo tudi mi svoj glas v obrambo resnice in pravice. K temu nas sili naše hberalno prepričanje.