108 The role of the kinesiologist and kinesiological knowledge in solving of some problems of Slovenian club basketball Abstract Better access to information has spurred the development of sciences and their application in our daily life. Among the newer sciences is kinesiology, which has been increasingly gaining ground among the already established ones. However, there is still a grey area in sport (this contribution focuses on basketball) concerning kinesiologists’ work, which is reflected in a lack of defini- tion of their work plan. Consequently, certain problems occur in practice in the relationships between kinesiologists and coaches, kinesiologists and players (athletes), kinesiologists and club management, and kinesiologists and parents, as well as physiothera- pists. The key role is certainly played by the Basketball Federation of Slovenia which should define in the Slovenian Basketball Development Guidelines the place and role of the kinesiologist in a basketball club. This way a higher level of proficiency and ef- fectiveness would be achieved in clubs, along with progress at the national level. To establish themselves and become successful, highly qualified workers in basketball need high dedication work, regular education and effective communication. Key words: kinesiology, education, basketball, clubs Izvleček Lažji dostop do informacij je povzročil tudi hitrejši razvoj znanstvenih ved in njihovo uporabnost v vsakdanjem življenju. Med novejšimi vedami je tudi kineziologija, ki vse bolj pridobiva status med trdno uveljavljeni- mi vedami. Še vedno je v športu (v prispevku se bom osredotočil na košarko) čutiti sivo območje glede dela kineziologov, ki se kaže predvsem zaradi njihovega neopredeljene- ga delovnega načrta. Posledično se v praksi pojavljajo določene problematike pri odno- sih med kineziologi in trenerji, kineziologi in igralci (športniki), kineziologi in upravo kluba, kineziologi in starši ter s fizioterapev- ti. Vsekakor ima ključno vlogo pri tem Košar- karska zveza Slovenije, ki bi morala v Smer- nicah razvoja košarke v Sloveniji opredeliti mesto in vlogo kineziologa v košarkarskem klubu. S tem bi dosegli višjo raven strokov- nosti in učinkovitosti v klubih, hkrati pa tudi napredek na državni ravni. Za uveljavitev in uspešnost izobraženih delavcev v košarki so potrebni predanost delu, sprotno izobraže- vanje in uspešna komunikacija. Ključne besede: kineziologija, izobraževanje, košarka, klubi Niko Bačvić Vloga kineziologa in kinezioloških znanj pri reševanju nekaterih problemov slovenske klubske košarke mnenja – polemike 109 „ Uvod Za slovenski šport in slovensko športno kul- turo lahko trdimo, da sodita v sam evropski vrh. Za tako zavidljivo stanje so vsekakor zaslužni številni uspešni slovenski športniki, ki z uspešno kariero postavljajo vse zah- tevnejše mejnike. Vsi ti uspešni športniki v različnih panogah ne bi bili tako uspešni, če jih ne bi vodili, usmerjali in spremljali prav tako uspešni trenerji in če ne bi bili člani uspešnih klubov, združenih v posamezne panožne zveze. Prav te izkušnje naših uspešnih športnikov nas učijo, da bo treba tudi v prihodnje za ustvarjanje bodočih športnikov, predvsem ko gre za vrhunske športnike, združevati različna strokovna znanja, najprej v okviru klubov in nato še v okviru panožnih zvez. Košarka je ob nogometu vsekakor najbolj številčen slovenski šport. Igrajo jo praktično vsi. Od otrok v vrtcih pa do rekreativcev vse do njihove pozne življenjske dobe. Sloven- ska košarka je največ popularnosti verjetno pridobila po izjemnem uspehu v Istanbulu leta 2017, ko je moška reprezentanca osvo- jila evropsko prvenstvo. V prispevku se bom osredotočil na proble- matiko prenosa znanja, ki sem ga doživljal oziroma ga čutim še danes kot košarkar in absolvent Fakultete za šport, in pa na more- bitne druge težave, s katerimi se kineziolog oz. trener pri svojem delu lahko sreča. Kot košarkar sem igral v vseh mlajših starostnih kategorijah in v članski kategoriji na različ- nih ravneh (3. SKL, 2. SKL, 1. SKL). Hkrati pa sem tudi študent, ki je najprej končal štu- dijski program športno treniranje, zdaj pa končujem magistrski študij kineziologije. Z večletnim igranjem košarke in s študijem sem pridobil kar veliko izkušenj in znanj, ki jih želim predstaviti v tem prispevku. Tema, o kateri pišem, je zelo kompleksna in zelo občutljiva. Osredotočil se bom na odnose med kineziologom in ljudmi, s ka- terimi naj bi ta sodeloval v klubu. Poskušal bom odgovoriti oziroma pojasniti, zakaj to sodelovanje ni na potrebni ravni oziroma zakaj večina košarkarskih klubov niti ne čuti potrebe po kineziologu in ga zaradi tega tudi nima v svojem strokovnem štabu. Ver- jamem, da se podobne težave pojavljajo tudi v večini drugih športov, posebno pri igrah z žogo. Prav zaradi občutljivosti teme se bom osredotočil na lastne izkušnje pri različnih temah in vprašanjih, s katerimi sem se sre- čeval, oziroma prakse, za katere menim, da niso dobre in da bi jih bilo treba čim prej popraviti. V svojem prispevku ne omenjam ne imen posameznikov ne klubov. Verja- mem, da se številni niti ne zavedajo napak svojih dejanj. Moj namen je opozarjati in ozaveščati tiste, za katere menim, da so od- govorni za trenutno stanje in bi to lahko v doglednem času spremenili na bolje. Vloga in mesto kineziologa v klubu Kineziolog je dokaj nov poklic in ga zato veliko ljudi pri nas sploh ne pozna. Podob- no je tudi v naših košarkarskih klubih. Res je, da zadnja leta posamezni košarkarski klubi zaposlujejo tudi kineziologe, vendar zaradi različnih razlogov še vedno ni čuti- ti njihovega pravega strokovnega učinka. Eden ključnih razlogov za tak položaj, ki ni na želeni ravni, je po mojem mnenju dej- stvo, da nimamo konkretnejše opredelitve za mesto kineziologa v košarkarskem klubu in da nimamo konkretnega opisa del in na- log, ki naj bi jih opravljal kineziolog v klu- bu. Za primerjavo lahko vzamemo šolsko svetovalno službo (socialni delavec, šolski psiholog, šolski pedagog), ki se je uvelja- vila šele z zakonsko opredelitvijo. Dobro bi bilo, da Košarkarska zveza Slovenije v svoje Smernice razvoja košarke v Sloveniji (Košar- karska zveza Slovenije, 2003), ki med dru- gim govorijo o strokovnih in organizacijskih kadrih, doda strokovni poklic kineziologa. Podroben opis del in nalog kineziologa v košarkarskem klubu pa bi pripravili kinezi- ologi, ki že delajo v klubih ali so kakorkoli povezani z delom v klubih. Prav tako bi bilo zelo dobro, če bi se v prihodnje kineziologi, ki trenutno delajo v športnih klubih, pove- zali v združenje športnih kineziologov in si tako pomagali pri svojem strokovnem delu. O konkretnem opisu del in nalog kinezi- ologa ter o vlogi in mestu kineziologa v športnem klubu na Fakulteti za šport v Ljubljani nisem kaj dosti slišal. Pridobljena znanja med študijem je treba sistemizirati in postaviti v operativno oziroma upo- rabno stanje. Treba bi bilo izdelati delovni načrt kineziologa za delo v košarkarskem klubu. S tem bi lažje in hitreje zadostili pričakovanjem našega športnega oziroma delovnega okolja. Pri uresničevanju svoje- ga programa je treba biti zelo previden in natančen, ob tem pa je treba paziti, da si ne ustvarimo nasprotnikov znotraj kluba. Tako je najbolj smiselno uporabljati me- todo majhnih korakov, kar pomeni, da se nove ideje uveljavljajo postopno (povzeto po Singh in Singh, 2009). Da bi lažje dosegli zadane cilje, se mi zdi pomembno, da se na delovno mesto kine- ziologa v športnem klubu prijavi oziroma zaposli le tisti kineziolog, ki šport zelo do- bro pozna. Za dobro vseh bodočih kinezio- logov oz. tudi trenerjev se je treba izogniti temu, da bi igralci in drugi ljudje v klubu ugotovili, da kineziolog ne obvlada stro- kovnega področja, o katerem govori. Na podlagi znanja, ki sem ga pridobil na fakulteti, izkušenj, ki sem jih pridobil z igra- njem košarke v različnih klubih, in opazo- vanja dela nekaterih športnih kineziologov menim, da bi kineziolog v košarkarskem klubu v sodelovanju z drugimi ljudmi v klu- bu moral opravljati vsaj nekatere naloge, ki jih bom navedel v nadaljevanju. Pri delu z mlajšimi selekcijami bi se moral v sodelo- vanju s preostalimi člani strokovnega šta- ba ukvarjati z vsemi vidiki telesne priprave, športnega bontona, zdrave prehrane in zdravega življenjskega sloga, pričakovanji v športu ter selekcioniranjem igralcev ob prestopu v starejšo kategorijo in ob vstopu v klub. Pri odnosu s starši se mora pogovo- riti o pričakovanjih glede njihovega otroka, o mestu in vlogi otroka športnika v družini, o prehranjevalnih in življenjskih navadah družine ter o tem, da starši zaupajo stroki v klubu. Pri delu s člansko ekipo mora so- delovati z drugimi člani strokovnega štaba (trenerji, športni zdravnik, fizioterapevt, ki- neziolog), pomaga pri razvijanju letnega načrta dela, pri katerem je razvidno, kaj so obveznosti posameznih članov, skrbi za dolgotrajni razvoj igralcev, tudi ko ni tek- movalne sezone, pomaga pri rehabilitaciji poškodb in testira telesne sposobnosti (povzeto po Opis poklica kineziolog, 2022). Določene naloge veljajo za vse starostne kategorije Kineziolog mora imeti obvezno izdelan svoj delovni načrt, ki po pregledu in odo- britvi članskega trenerja postane sestavni del klubskega strokovnega načrta. Za stro- kovni načrt kluba je odgovoren trener član- skega moštva. Predlog strokovnega načrta sprejme oziroma potrdi ter finančno ovre- dnoti uprava kluba. S tem tudi kineziolog pridobi svoj formalnopravni status in okvire svojega strokovnega dela. Če je kineziolog hkrati zaposlen v dveh klu- bih ali v klubu in zavodu, je treba prav tako narediti delovni načrt, iz katerega bodo razvidne posamezne obveznosti v obeh klubih oziroma v zavodu. Samo tako bodo kineziologi lahko hitreje uveljavljali svoj sta- tus v klubih in drugih ustanovah ter bodo lažje uveljavljali svoje strokovno znanje. 110 Odnos med kineziologom in trenerjem Verjetno so trenerji tisti, ki določajo mesto in vrednost dela kineziologa v ekipi v ko- šarkarskem klubu. Po navadi trenerjem po- ložaj v klubu omogoča izbiro pomočnikov in sodelavcev. Odloča o začetku in koncu priprav ter o intenziteti treningov med prvenstvom. Od njegove osebnosti, stro- kovne usposobljenosti in razgledanosti v najširšem smislu besede je odvisna celotna strokovna klima v klubu. Trener članskega moštva mora biti povezovalec strokovnosti v klubu. Okrog sebe mora zbrati ustrezne strokovne kadre, ki jim zaupa in s katerimi se je vedno pripravljen pogovarjati in iskati najboljše rešitve za klub oziroma igralce. V tako koncipiranem strokovnem štabu ima kineziolog veliko možnosti za uresničeva- nje svojega programa dela. Predvsem je njegovo delo v izvajanju in zagotavljanju varnega in učinkovitega treninga pred prvenstvom ter med njim in po njem. Pri oblikovanju programa treningov članske ekipe za tekmovalno sezono in pri njego- vem izvajanju mora kineziolog upoštevati tudi mnenje svojih sodelavcev v klubu, predvsem fizioterapevta in športnega zdravnika. Kineziolog v košarkarskem klubu mora dobro poznati zakonitosti košarke kot športa, hkrati pa poznati tudi specifike tek- movanj, v katerih ekipe nastopajo. Prav za- radi tega je potrebno sprotno spremljanje fizičnega stanja in pripravljenosti igralcev, na podlagi katerega se prilagodi načrt dela v sodelovanju s strokovnim štabom. Za po- ročanje o svojih ugotovitvah glede stanja igralcev in čim boljšo aplikacijo prilagodi- tev je potrebna dobra komunikacija. Žal imamo v praksi, milo rečeno, kar precej trenerjev, ki mislijo, da pri svojemu delu ne potrebujejo strokovnih sodelavcev, kaj šele kineziologov. Če pa ga v klubu že imajo, je njegova vloga precej minimizirana v pri- merjavi z vsem znanjem, ki ga kineziolog ima. Na mestu kineziologa je velikokrat za- poslen osebni trener oziroma delavec z ne- primerljivo slabšo izobrazbo. Ta je primar- no odgovoren za vadbo za moč. Aktiven je predvsem v času priprav, po navadi pa je odgovoren še za ogrevanje pred tekmo in pripravo športnih napitkov. V takem prime- ru težko govorimo o kakšnem strokovnem sodelovanju. Med njima včasih sploh ni komunikacije o zahtevnosti in vsebini tre- ningov, da o komunikaciji v zvezi s pripravo treningov in tempiranjem forme igralcev skozi sezono niti ne govorimo. Še huje pa je, da ni potrebnega znanja za dobrobit igralcev in uspeh ekipe. Razvoj igralcev, predvsem mlajših, bi mora- la biti pomembna naloga vsakega košarkar- skega kluba in trenerjev v njem. Žal pozna- mo primere, ko so prav zaradi samosvojih trenerjev in slabega strokovnega sodelo- vanja v klubu nadarjeni košarkarji zapu- ščali košarko in odhajali v druge športe ali celo opustili športno udejstvovanje. Znani so tudi primeri, ko avtoritativni trenerji ne razumejo ali nočejo razumeti potrebe po nadaljnjem razvoju mladih košarkarjev in jim ne omogočajo prestopa v višji rang tekmovanja zaradi svojih osebnih razlogov in svojega ozkega interesa za uspeh. Odnos med kineziologom in igralci Pri večini igralcev v slovenskih košarkar- skih klubih, predvsem pa pri starejših, še vedno velja prepričanje, da je trener član- skega moštva alfa in omega dela in življe- nja v članski ekipi. Pri tem jih delno lahko razumemo, saj lahko iz svojih izkušenj v igranju košarke povem, da se igralci razen trenerjev po večini niso srečevali z drugimi strokovnjaki. Zato je pri tej skupini igralcev potrebne veliko več strpnosti in prepriče- vanja trenerja, zdravnika, fizioterapevta in kineziologa, da dojamejo resnico o tem, da je treba za svojo fizično pripravljenost skr- beti vse leto. Da to pomeni spoštovati že uveljavljena pravila in zakonitosti v življenju športnika, ki se nanašajo na treninge, pre- hranjevalne navade, na kajenje in alkohol ter na preživljanje prostega časa. Drugače povedano, treba jih je prepričati, da sprej- mejo program dela in življenja, ki ga za igralce pripravi kineziolog v sodelovanju s trenerjem, zdravnikom in fizioterapevtom. Mlajši igralci so bolj dovzetni in lažje spre- jemajo novejše oblike dela. Veliko jih je že slišalo za kineziologa in predvsem igralci iz reprezentance so se že srečali z njim, ko jim je pripravil individualne programe za tre- ning. Pri tej skupini igralcev pa je opaziti, da še ne vidijo celotne slike določenih delov treningov. Verjamem, da se bodo razmere s časom popravile in da bodo igralci v košarkarskih klubih sprejeli kineziologa kot enakoprav- nega člana strokovnega tima. Da bi ta čas čim bolj skrajšali, je treba okrepiti zaposlo- vanje kineziologov po klubih, s tem bi že mladi košarkarji pridobili pozitiven odnos do gibanja in športa. Hkrati bi se pravoča- sno naučili osnov gibanja, telesne priprave, pravilne prehrane, regeneracije in podob- nih zadev, za katere je kineziolog strokov- no usposobljen. Vsa pridobljena znanja v času aktivnega ukvarjanja s športom bodo športniki uporabljali kot svoje življenjske vrednote skozi vse svoje življenje in življe- nje svoje družine. Že prej sem omenil težavo, ko kineziolog nima ne košarkarskih izkušenj ne special- nih košarkarskih znanj in je po stroki »oseb- ni trener«. Igralci to zelo hitro ugotovijo in mislijo, da se od njega nimajo kaj veliko naučiti, zato ga ne jemljejo resno. Res pa je tudi, da obstajajo redki kineziologi, ki so po športni opredeljenosti tudi košarkarji, ki poznajo občutke in določene detajle, specifične za košarkarsko življenje. Pogosta težava je izvajanje prezahtevnih treningov pred začetkom prvenstva in velikokrat tudi med reprezentančnimi premori, ko trener in kondicijski trener povečata intenzivnost treningov v želji po dvigu fizične pripra- vljenosti. S tem velikokrat dosežeta ravno nasprotno. Povzročita nezadovoljstvo igral- cev v ekipi, ker pozabljata na to, da večina igralcev pozna svoje telo in se pri takih tre- ningih ne bodo maksimalno trudili. Posebno zanimiv je odnos košarkarjev do programov aktivnosti po končanem prven- stvu. Večina igralcev sprejme program, če verjamejo tistemu oziroma so zadovoljni s tistim, ki je program pripravil. Se pa vedno najdejo igralci, ki ignorirajo program ne glede na to, kdo ga je pripravil. Taki priha- jajo na začetek priprav nepripravljeni in s presežkom kilogramov. Odnos med kineziologom in upravo kluba Uprave slovenskih košarkarskih klubov ima- jo zelo veliko vlogo pri vodenju oziroma delovanju kluba. Poleg glavne naloge, to je zagotoviti materialna sredstva za delovanje kluba, so nekateri člani uprave odgovorni tudi za spremljanje kvalitete dela z igralci od najmlajših kategorij vse do članskega moštva. V klubih, ki imajo srečo, da imajo v upravi take posameznike, ki se zanimajo za napredovanje igralcev, predvsem mlajših, je večja verjetnost, da bo klub zaposlil kine- ziologa, ki bo gotovo pripomogel k hitrej- šemu in zanesljivejšemu razvoju igralcev. Trenutno v 11 klubih 1. SKL za moške delu- jejo le štirje izobraženi kineziologi. V 2. SKL, 3. SKL in nižjih ligah je to število približno enako, le da je klubov precej več. Verja- mem, da se bodo razmere na področju zaposlovanja kineziologov kmalu izboljšale mnenja – polemike 111 in da bodo uprave klubov spoznale pomen njihovega strokovnega dela pri razvoju mladih košarkarjev in pri dvigu kvalitete igralcev članskega moštva. Pri tem odnosu pa nikakor ne smemo po- zabiti na vlogo različnih menedžerjev, ki klubom ponujajo različne igralce, velikokrat tudi neustrezne kakovosti. V predstavitvi igralca upravi kluba menedžerji operirajo predvsem s statističnimi podatki igralca. O osebnostnih lastnostih igralca ne govori- jo ali pa jih namerno skrivajo. Pogosto se prav zaradi osebnostnih odklonov pri no- vih – predvsem pri tujih – igralcih pozneje v moštvu pojavljajo težave. Danes je (ozi- roma bi moralo biti) jasno vsem trenerjem in članom uprave, da mora dober igralec obvezno imeti dobro razvito socialno inte- ligenco. Na voljo so že tehnike in metode, s katerimi se ob nakupu novega košarkarja preverijo njegove psihofizične sposobno- sti in osebnostne lastnosti s poudarkom na socialni inteligenci. Zadnje desetletje opažamo, da v večini slovenskih košarkarskih klubov ni strategije vzgoje mladih igralcev. Klubske uprave se raje odločajo za nakup članskih igralcev pogosto zelo omejene kvalitete, kot da bi več denarja namenile za delo v svojih mlaj- ših kategorijah. Praksa dobro organiziranih in uspešnih evropskih košarkarskih klubov nas uči, da se splača vzgajati lasten igralski kader in da kupujemo samo izjemno kako- vostne igralce, ki jih niso mogli vzgojiti v lastni košarkarski šoli. Prav vzgoja mladih in perspektivnih košarkarjev bi morala postati v prihodnje ena od glavnih nalog kinezio- loga v košarkarskih klubih. Odnos med kineziologom in starši mladih športnikov Skoraj ni staršev, ki svojim otrokom ne bi želeli pomagati pri uresničevanju njihovih življenjskih želja in predvsem pri dosega- nju njihovih športnih ambicij. Veliko staršev že od zgodnje otrokove mladosti skrbi za njihov športni razvoj. Najprej so to družin- ske športne igre na prostem in pozneje, ko otrok kaže večje zanimanje za šport, sledita vpis v klub in vožnja na treninge. Po vpisu otroka v klub se stvari začnejo spreminjati. Najprej si starši željo, da otroci le uživajo v športu, čez čas pa se cilji spremenijo (Dor- sch, Smith, Wilson in McDonough, 2015). Njihov otrok vstopa v skupino približno enako starih, približno enako motiviranih, približno enako sposobnih in približno ena- ko pripravljenih otrok za treniranje. Takrat se vloga staršev precej spremeni. Od orga- nizatorja in vodje športnih aktivnosti po- stanejo starši – ali bi to vsaj morali postati – predvsem psihološki in finančni podpor- niki. Otroci izražajo željo, da starši pokaže- jo zanimanje za otrokovo udejstvovanje v športu, da jih poslušajo in se učijo od svojih otrok, da bi lahko imeli pogovor. Otroci si tudi želijo, da se jih razume v njihovih pre- ferencah pred tekmovanjem, med njim in po njem, hkrati pa si želijo podpore tudi izven športa (Furusa, Knight in Hill, 2021). Prav kineziolog je med klubskimi strokov- njaki primeren za uvodni strokovni pogo- vor in za vse poznejše pogovore s starši, pri katerih jim razloži, kako naj bi potekal razvoj športnika ter na katere stvari je treba biti pozoren. Skupaj s starši naj bi se po- govarjal o športnih pričakovanjih njihovih otrok, o mestu in vlogi otroka športnika v družini, o zdravi prehrani otroka športnika in celotne družine ter o zaupanju staršev v stroko kluba pri selekcioniranju igralcev v višje kategorije. Stopnja vpletenosti staršev je med drugim odvisna od pomembnosti tekmovanja in tekmovalne uspešnosti otroka (Bowker idr., 2009), odvisna pa je tudi od značaja, čustev in spola otroka športnika (Dorsch, Smith, Wilson in McDonough, 2009). Na vplete- nost vplivajo tudi notranji dejavniki, kot so prepričanje, zakaj se otrok sploh ukvarja s športom, cilji in pričakovanja (Knight, Dor- sch, Osai, Haderlie in Sellars, 2016).Otroci, ki so dlje časa izpostavljeni izbruhom star- šem, ki so jezni zaradi sodnikov, trenerjev ali igralcev, lahko v adolescenci tudi zaradi tega opustijo udejstvovanje v športu (Omli in LaVoi, 2012). Kineziolog mora biti pose- bej pozoren na starše, ki svojo emocional- no podporo otroku kažejo na neprimeren način. To so starši, ki se želijo vmešavati v strokovne kompetence trenerjev, želijo, da ima njihov otrok določen igralni status, da igra na določenem igralnem mestu, da igra ali ne igra z enim ali drugim soigralcem. Na tekmah taki starši motijo potek igre z glasnim komentiranjem razvoja tekme in odločitve sodnikov. Pogosto se ne stri- njajo s strokovnimi odločitvami trenerja in na glas komentirajo posamezne akcije igralcev. Taki starši motijo potek tekem in igralce med tekmo, predvsem pa škodijo lastnemu otroku, zato je umestno, da jih kineziolog, pa tudi drugi predstavniki klu- ba, najprej vljudno opozori na neprimerno vedenje, ob morebitni ponovitvi nepri- mernega vedenja pa tudi prepove obisk na tekmah. Odnos med kineziologom in fizioterapevtom Odnos med kineziologom in fizioterapev- tom je po navadi najboljši v okviru odnosa med strokovnimi sodelavci kluba, saj sta oba izobražena, hkrati pa se njuna znanja prekrivajo. Največkrat sodelujeta pri reha- bilitaciji poškodb, kjer si ustrezno razdelita naloge in skrbita za uspešen potek reha- bilitacije. Komunicirata tudi pri majhnih poškodbah in prilagoditvi programa dela, da se te manjše poškodbe ne bi spreme- nile v hujše. S svojim znanjem diagnostike lahko fizioterapevti olajšajo delo kinezio- logu, hkrati pa pripomorejo k boljši telesni pripravljenosti igralca in s tem tudi ekipe. Na žalost je primerov sodelovanja med ki- neziologi in fizioterapevti v klubih izjemno malo, saj so redki klubi, v katerih so aktivni oboji. Vpliv Košarkarske zveze Slove- nije na položaj in delo kinezio- loga v klubih Prepričan sem, da bi bila najlažja in najhi- trejša pot za uveljavitev kineziologa kot poklica v klubih oz. tudi izobraženih trener- jev, če bi se v Smernicah razvoja košarke v Sloveniji (Košarkarska zveza Slovenije, 2003) v točki 7, ki govori o strokovnih in organi- zacijskih kadrih, dodal še strokovni poklic kineziolog. Prav tako bi lahko spodbudili proces nastajanja akta Podroben opis del in nalog kineziologa v košarkarskem klubu, ki bi ga oblikovali kineziologi, ki že delajo v klubih ali so kakorkoli povezani z delom v klubih. V prihodnje bi bilo koristno tudi, če bi se kineziologi, ki delajo v športnih klubih, povezali v združenje športnih kineziologov in si tako pomagali pri svojem strokovnem delu. „ Smernice razvoja košarke v Sloveniji in njihova uporaba Vključevanje otrok v šport Povezava kineziologa in učiteljev športne vzgoje v šolah na občinski ali na regijski ravni je oblika sodelovanja, s katero bi lah- ko prepoznali otroke, ki kažejo sposobnosti, bistvene za selekcioniranje in za vključeva- nje v posamezne športe. To bi lahko storili z ustrezno interpretacijo športnovzgojnih kartonov, ki jih učitelji telesne vzgoje nare- dijo pri svojem rednem delu. 112 Po identifikaciji skupine učencev na pod- lagi doseženih rezultatov pri testiranjih za SLOfit imamo vsaj tri možnosti. Prva je, da učence in njihove starše seznanimo z rezultati, jih povabimo v klub na pogo- vor, po katerem otroke vključimo v redni program treniranja. Druga možnost je, da učitelja športne vzgoje na neki osnovni šoli angažiramo za vodenje košarkarskega krožka, ki deluje po programu klubske ko- šarkarske šole. In tretja možnost, da klubski trener trenira to skupino na neki osnovni šoli v sklopu prostovoljnih dejavnosti. Pri- meri dobre prakse nas učijo, da so se skozi osnovnošolska košarkarska tekmovanja oziroma skozi osnovnošolske lige najprej identificirali, potem pa tudi uveljavili števil- ni uspešni košarkarji. Problem hitre specializacije otrok Starši imajo vsekakor zelo veliko vlogo pri izbiri prvega športa za svoje otroke. Pogo- sto starši mislijo, da bodo otroci pozneje imeli boljše rezultate ali da bodo postali profesionalni športniki, če bodo druge otroke prehiteli pri ukvarjanju le z enim športom (Malina, 2010). Smernice U. S. De- partment of Health and Human Services (2009) priporočajo, da se športna specia- lizacija odloži. Tako je večja verjetnost, da se otroci v večji meri izognejo poškodbam, nepotrebnemu stresu in izgorelosti ter drugim negativnim izidom v primerjavi z otroki, ki se ukvarjajo le z enim športom (Jayanthi, Pinkham, Dugas, Patrick in LaBel- la, 2013). Poleg prednosti za fizični razvoj, pridobljen z ukvarjanjem z različnimi športi, so prednosti tudi pri psihološkem in soci- alnem razvoju. Ker bo otrok izpostavljen različnim športnim dejavnostim v mlado- sti, bo spletel različna socialna razmerja in v ospredju bo pridobitev izkušenj. Z odrašča- njem mladostnikov njihova telesna dejav- nost lahko postane raznovrstnejša, hkrati pa se s poznejšo specializacijo spodbudi zanimanje za vseživljenjsko športno udej- stvovanje (Mostafavifar, Best in Myer, 2013). CôTé, Lidor in Hackfort (2009) priporočajo, da se otroci v zgodnji mladosti predvsem igrajo. Med igro bodo spoznavali različne aktivnosti, ki jim bodo omogočale prido- bitev veliko splošnih gibalnih spretnosti, te pa jim bodo olajšale odločitev pri izbiri primernega športa. Prav pri izbiri otroko- vega prvega športa velikokrat starši, pa tudi trenerji v mlajših kategorijah, naredijo napako, ker poudarjajo le eno lastnost oz. se osredotočajo na rezultat. Če je otrok naj- višji ter telesno in gibalno najbolj razvit v svoji generaciji, še ne pomeni, da bo postal uspešen košarkar. Zato je pri izbiri športa, s katerim se otrok želi ukvarjati, nujno upo- števati določena znanja, ki jih kineziolog vsekakor ima. Strokovna usposobljenost trenerjev Med uspešnimi košarkarskimi trenerji je kar precej razlik pri predhodni izobrazbi in pri osnovah, na podlagi katerih so si pridobili formalne licence za treniranje. Nekateri so končali športno fakulteto ali trenersko šolo, nekateri katero drugo fakulteto ali drugo strokovno šolo. Nekateri so igrali košarko v vrhunskih ligah in si pridobili izkušnje, drugi so igrali v nižjih ligah in so si znanje pridobili s študijem strokovne literature. Tisti, ki nimajo strokovne izobrazbe, mo- rajo opraviti usposabljanje po programu Košarkarske zveze Slovenije in po tej poti izpolniti pogoje za trenersko licenco. Pri tej temi pride v poštev kitajski pregovor, ki pravi, »da ni pomembno,, kakšne barve je mačka, pomembno je, da lovi miši«. Vseeno pa moramo poudariti potrebo oziroma ob- veznost trenerjev in tudi drugih strokovnih delavcev po sprotnem strokovnem izpo- polnjevanju. Košarkarska zveza Slovenije oziroma Združenje košarkarskih trenerjev Slovenije vsako leto organizira licenčne seminarje za vse starostne kategorije, ki bodo dvignile strokovnost slovenskih ko- šarkarskih trenerjev. Trenerjem je treba na teh izobraževanjih predstaviti strokovne argumente timskega dela v klubu in jim pojasniti delovanje strokovnega tima v klubih evropske lige. To vlogo bi verjetno lahko prevzeli trenerji za telesno pripravo oz. kineziologi, ki uspešno delujejo v klu- bih. Ne bi se več smelo dogajati, da imajo košarkarska moštva med prvenstvom teža- ve z doseganjem oziroma stopnjevanjem forme igralcev ter z ravnijo igranja igralcev reprezentantov skozi sezono zaradi tega, ker trener ne razume pomembnosti pro- blematike telesne pripravljenosti moštva, ali pa zaradi napačne izbire kondicijskega trenerja. Odnos do športa in rezultatov Misel »tekmujemo, da bi zmagali« ima svo- jo logiko in športni smisel. Pri športnem sporočilu ji ni kaj oporekati, razen če ne gre za košarkarje mlajših kategorij. V mlajših se- lekcijah rezultat za vsako ceno ne sme biti cilj in ne sme biti ideal mladim športnikom. Obdobje v mlajših selekcijah, do prehoda v kadetsko selekcijo, je namenjeno igri in učenju košarke skozi igro (Košarkarska zve- za Slovenije, 2003). Torej igranje in učenje košarke je v ospredju. Nikakor ni le rezultat. Rezultati morajo biti posledica dobre igre. Na tekmah je treba odigrati taktične zami- sli, ki so se jih igralci naučili na treningih, hkrati pa pokazati tehnično znanje. Nika- kor se ni dobro naučiti samo enega nači- na igranja, da bi z njim zmagovali. Treba je usvojiti čim širši spekter tehnično-taktičnih znanj, ne glede na rezultatske uspehe v mlajših kategorijah. Mlade igralce moramo naučiti igrati košarko, a ne zmagovati zaradi našega centra, ki je trenutno za dve glavi višji od igralcev drugih ekip. Šele v kate- goriji kadetov, ko naj bi igralci že predelali osnove, nadaljujemo učenje košarkarske igre in postopoma navajamo igralce na od- govornost v igri, ki ima vpliv tudi na končni rezultat (Košarkarska zveza Slovenije, 2003). Rezultatu ali končni uvrstitvi mladinske eki- pe nikakor ne smemo namenjati prevelike- ga pomena. Lepo je, če so igralci in njihovi trenerji nagrajeni tudi z dobrimi rezultati, vendar vedno moramo imeti v mislih, da se strokovno delo v mlajših selekcijah kluba vrednoti po razvoju igralcev in številu mla- dih igralcev, igralcev, ki so pozneje zaigrali v članski ekipi, nikakor pa ne po številu osvo- jenih naslovov v kadetskih ali mladinskih državnih prvenstvih. Sistemi starostnih kategorij in tekmovanja Veljavni tekmovalni sistem ima nekaj po- manjkljivosti. V mlajših kategorijah bi bilo treba določiti tudi skupine na podlagi bio- loške starosti oz. na podlagi kronološke sta- rosti na podlagi Musch in Grondin (2001), saj prav biološka starost pri mlajših največ- krat vpliva na igralno uspešnost (Štrumbelj in Erčulj, 2012; Pino-Ortega, Gómez-Carmo- na, Nakamura in Rojas-Valverde, 2020). Med igralci v eni starostni kategoriji so lahko velikanske razlike v biološki starosti, kar pa naredi kategorijo precej nehomogeno in je lahko razlog za opustitev ukvarjanja s špor- tom (Barnsley in Thompson,1988). Po dolo- čenih telesnih znakih bi lahko kineziologi in športni zdravniki ocenili biološko starost mladih igralcev in jim tako razložili, zakaj so morda bolj oz. manj tekmovalno uspe- šni. Za napredek morajo imeti igralci mo- tivacijo, ki je ne glede na biološko starost pomembnejša pri razvoju v članske igralce. Verjetno je nerealistično doseči sistem tek- movanja, ki temelji le na biološki starosti, zato je mogoče večjega pomena ustvar- janje homogenejših skupin znotraj kluba. Primeri drugačnega sistema tekmovanja mnenja – polemike 113 glede na kronološko in biološko starost so predstavljeni v Musch in Grondin (2001). Dostop do kinezioloških stori- tev Trenutno stanje na tem področju kaže, da so kineziološke obravnave deležni bolj ali manj le reprezentanti, in še to pred bliža- jočimi se pripravami za nastop na medna- rodnih tekmovanjih (največkrat evropskih prvenstvih). Za to poskrbi Košarkarska zve- za Slovenje. V času, ko ni reprezentančnih akcij, se sodelovanje kineziologov in igral- cev nadaljuje le v klubih, kjer imajo zapo- slene kineziologe. Za razvoj igralcev bi bilo dobro, če bi Košarkarska zveza Slovenije v svojih Smernicah o razvoju košarke v Slove- niji natančno opredelila zaposlitev trenerja za telesno pripravo oziroma kineziologa v košarkarskih klubih 1. SKL in v posameznih klubih 2. SKL, ki bi bili hkrati tudi nosilci dela za posamezne regije. S tem bi zagoto- vili višjo strokovno raven pri fizični pripravi igralcev članskega moštva in predvsem kakovostnejše delo z igralci v mlajših kate- gorijah. „ Zaključek Kineziolog je razmeroma mlad poklic. Je v fazi uveljavljanja predvsem v športnih klu- bih, vendar jih zaposlujejo tudi v različnih zdravstvenih in socialnovarstvenih institu- cijah. Na hitrost uveljavljanja kineziologa kot poklica bodo vsekakor vplivali najprej kineziologi sami s svojim predanim stro- kovnim delom. Potem bodo morale svoje dodati še posamezne športne zveze, ki bodo morale v svojih pravilnikih natanč- no opredeliti vlogo in mesto kineziologa v športnih klubih. Čeprav je trenutno v slovenskih košarkarskih klubih zaposlenih malo kineziologov, verjamem, da nam bo s predanim delom uspelo prepričati po- sameznike, ki v klubskih upravah odloča- jo o zaposlitvah, da se bo denar, vložen v zaposlitev kineziologa, zelo hitro povrnil zaradi boljše priprave in boljših rezultatov ter zaradi razvoja in uveljavljanja mladih in perspektivnih igralcev. Zato moramo kineziologi redno skrbeti za svoje sprotno strokovno izpopolnjevanje, kar pomeni sprotno spremljanje področij medicine, fizioterapije, psihologije, sociologije in te- lesne pripravljenosti. Posebej je treba po- udariti sposobnost socialne komunikacije in osebnost kineziologa. Sposobni morajo biti poslušati mlajše in starejše igralce v klubu ter svoje sodelavce v klubu, trenerje, fizioterapevte, maserje in športne direktor- je. Kulturo dialoga je treba ohranjati tudi ob morebitnem nestrinjanju z udeleženci pogovora. Za uspehe pa je treba imeti tudi cilje, ki so vsem jasni, zavedati pa se je treba tudi, da pri tem vsak opravlja svojo nalogo. Hkrati ima tudi osebni življenjski slog velik vpliv na ljudi, s katerimi se kineziolog sreču- je. To pomeni, da je kineziolog zgled tako v službi kot v prostem času. „ Literatura 1. Barnsley, R. H. in Thompson, A. H. (1988). Birthdate and success in minor hockey: The key to the NHL. Canadian Journal of Behavio- ural Science/Revue canadienne des sciences du comportement, 20(2), 167. 2. Bowker, A., Boekhoven, B., Nolan, A., Ba- uhaus, S., Glover, P., Powell, T. in Taylor, S. (2009). Naturalistic observations of spectator behavior at youth hockey games. The Sport Psychologist, 23(3), 301–316. 3. Brenner, J. S., LaBella, C. R., Brookes, M. A., Diamond, A., Hennrikus, W., Kelly, A. K. W., ... Pengel, B. (2016). Sports specialization and intensive training in young athletes. Pedia- trics, 138(3). 4. CôTé, J. E. A. N., Lidor, R. in Hackfort, D. (2009). ISSP position stand: To sample or to speciali- ze? Seven postulates about youth sport ac- tivities that lead to continued participation and elite performance. International journal of sport and exercise psychology, 7(1), 7–17. 5. Dorsch, T. E., Smith, A. L., Wilson, S. R. in McDonough, M. H. (2015). Parent goals and verbal sideline behavior in organized youth sport. Sport, Exercise, and Performance Psychology, 4(1), 19. 6. Furusa, M. G., Knight, C. J. in Hill, D. M. (2021). Parental involvement and children’s enjo- yment in sport. Qualitative Research in Sport, Exercise and Health, 13(6), 936-954. 7. Jayanthi, N., Pinkham, C., Dugas, L., Patrick, B. in LaBella, C. (2013). Sports specialization in young athletes: evidence-based recommen- dations. Sports health, 5(3), 251–257. 8. Knight, C. J., Dorsch, T. E., Osai, K. V., Hader- lie, K. L. in Sellars, P. A. (2016). Influences on parental involvement in youth sport. Sport, Exercise, and Performance Psychology, 5(2), 161. 9. Malina, R. M. (2010). Early sport specialization: roots, effectiveness, risks. Current sports me- dicine reports, 9(6), 364-371. 10. Mostafavifar, A. M., Best, T. M., Myer in G. D. (2013). Early sport specialisation, does it lead to long-term problems?. British journal of sports medicine, 47(17), 1060–1061. 11. Musch, J. in Grondin, S. (2001). Unequal com- petition as an impediment to personal deve- lopment: A review of the relative age effect in sport. Developmental review, 21(2), 147–167. 12. Nolan, J. E. in Howell, G. (2010). Hockey su- ccess and birth date: The relative age effect revisited. International Review for the Sociolo- gy of Sport, 45(4), 507–512. 13. Omli, J. in LaVoi, N. M. (2012). Emotional experiences of youth sport parents I: An- ger. Journal of Applied Sport Psychology, 24(1), 10–25. 14. Opis poklica kineziolog. (7. 4. 2022). Zavod Re- publike Slovenije za zaposlovanje. Pridoblje- no s https://www.ess.gov.si/ncips/cips/opi- si_poklicev/opis_poklica?Kljuc=267 Filter=K 15. Perkins, D. F., Jacobs, J. E., Barber, B. L. in Eccles, J. S. (2004). Childhood and adolescent sports participation as predictors of partici- pation in sports and physical fitness activi- ties during young adulthood. Youth Society, 35(4), 495–520. 16. Pino-Ortega, J., Gómez-Carmona, C. D., Nakamura, F. Y. in Rojas-Valverde, D. (2020). Setting Kinematic Parameters That Explain Youth Basketball Behavior: Influence of Rela- tive Age Effect According to Playing Position. Journal of Strength and Conditioning Research. 17. Singh, J. in Singh, H. (2009). Kaizen philo- sophy: a review of literature. IUP journal of operations management, 8(2), 51. 18. Smernice razvoja košarke v Sloveniji. (7. 4. 2022). Košarkarska zveza Slovenije. Pridoblje- no s https://www.kzs.si/UserFiles/File/Doku- menti/Smernice_razvoja.pdf 19. Štrumbelj, E. in Erčulj, F. (2012). Povezanost morfološko-motoričnih razsežnosti z oceno trenutne in potencialne uspešnosti pri mla- dih slovenskih košarkaricah in košarkarjih. Šport: revija za teoretična in praktična vpraša- nja športa, 60. 20. U.S. Department of Health and Human Services. National Youth Sports Strategy. Wa- shington, DC. U.S. Department of Health and Human Services; 2019. Pridobljeno s https:// health.gov/sites/default/files/2019-10/Natio- nal_Youth_Sports_Strategy.pdf Niko Bačvić, dipl. šp. trener, absolvent magistrskega študija kineziologije nikobacvic@gmail.com