LJUBLJANSKI ČASNIK.
JM. 93-
Vforih M O. Grudnu
lS&O.
„Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se začelo leto. pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 krije. Za polletno pošiljanje na doni v Ljubljani sc odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanj
3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje, tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.
pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Pranumera-
Vradne naznanila.
4. Grudna 1850 je bil izdan in razposlan XXXII. del deželniga zakonika in vladniga lisla za krajnsko kronovino, ki zapopade:
Naznanjenje zapopada"postav in ukazov v delili CXLIV—CXLV občniga deržavniga zakonika in vladniga lista. — Okoljr.ik c. k. de-narstviniga deželniga vodstva za Štajarsko, Koroško in Krajnsko od 2. Kimovca 1850. Razjasnjenje ravnanja, ki dohodnim okrajnim oskerbnijam , djavnim dohodnijam , davknim vradam, sodnijam in notarjem po začasni postavi od 9. Svečana 1850 zastran davšin od pravdnih opravil, pravopisov, pisem in uradnih djanj gre. — Razpis c. k. krajnskiga poglavarstva od 2. Listopada 1850. Začasno določenje števila in staniš advokatov na Koroškim in Krajnskim. — Razpis c. k. krajnskiga poglavarstva od 19. Listopada 1850. Zastran naredb za obvarovanje, de se tisti, ki so z domovinskimi listi ali potnimi bukvi-cami zvunaj doma in se imajo vojaški dolžnosti podvreči, pri prihodnji naberi novineov ne odtegnejo.
10. Grudna je pa bil izdan in razposlan XXXIII. del, in zapopade:
Naznanjenje zapopada postav in ukazov v delih CXLVI do CXLVIII občniga deržavniga zakonika in vladniga lista. — Razpis c. k. krajnskiga poglavarstva od 14. Kozoperska 1850. Razdelitev stroškov za zdravstvo na deželo za II. kvatre upravniga leta 1850. — Ukaz c. k. krajnskiga poglavarstva od 15. Kozoperska 1850. Stroški za vožnjo in hrano mater predcepljencov se štejejo med stroške za zdravstvo, ki se po deželni izmeri izter-jevati imajo. — Razglas c. k. krajnskiga poglavarstva od 7. Listopada 1850. Oprostenje oskerbstev in komisariatov za cerkvene raj-tinge sooskerbovanja cerkveniga in štiftniga premoženja od sončniga leta 1851 začevši. — Razglas c. k. krajnskiga davkniga vodstva od 20. Listopada 1850. Zastran oddajanja dohodninskih spovednikov za leto 1850.
ki je 5. novembra 1850 v edino-nemškem izdanju na svitlo prišel, v češko-, talijansko-, madjarsko-, horvaško-, serbsko- in romansko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 436. Razpis ministra denarstva od 19. oktobra 1850, veljaven za Ogersko, Sedino-graško, Horvaško, Slavonsko, serbsko voj-vodino, temiški Banat in vojaško mejo čez speljavo naredb najvišiga patenta od 29. septembra 1850, čez pobiranje vžitnine od ola in žganih tekočin.
Včeraj 13. decembra 1850 je bilo talijansko - nemško dvojno izdanje V. dela občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, ki je 9. januarja v edino-nemškem in 15. maja 1850 v slovensko-nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišlo, izdano in razposlano.
12. decembra 1850 je bil v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju CXXX1V. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, ki je 13. oktobra 1850 v edino-memškem, potem v madjarsko-, horvaško-, serbsko-in romansko-nemškein dvojnem izdanju, — in 14. ktobra 1850 v česki*-ne:"*keiu, — 22. oktobra 1850 v talijansko-nemškem in 4. novembra 1850 v poljsko-nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišel, izdan in razposlan. Zapopade pod
Št. 380. Raspis ministra uka in bogočastja od 4. oktobra 1850, s kterim se po najvišjem sklepu od 29. septembra 1850 poterjeni začasni predpis čez pravno akademijo na Ogerskem razglasi.
Št. 381. Razpis ministra uka in bogočastja tudi od 4. oktobra 1850, s kterim se po najvišjem sklepu od 29. septembra poterjeni začasni predpis čez pravno akademijo v Zagrebu razglasi. Dunaj 13. decembra 1850. Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
14. decembra 1850 bo v c. k. dvorni in der žavni tiskarnici na Dunaju CLVIII. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, in sicer za zdaj v edino-nemškem izdanju izdan in razposlan. Zapopade pod Št. 462. Cesarski patent od 29, novembra 1850, s kterim se vpeljava samoprodaje to baka na Ogerskem, Horvaškem, Slavonskem Sedmograškem, v serbski vojvodini, v teme škem Ranatu in mejnih vojaških in primorskih pokrajnali in začasni red samoprodaje tobaka od 1. marca 1851 v moč vpelje.
S tem delam se bo tudi šestdeseti dokla dni del izdal in razposlal, ki zapopade naj po-nižniše prednašanje ministerskiga svetovavstva k predstoječimu patentu.
Tudi 14. decembra 1850 bo v c. k. dvom in deržavni tiskarnici na Dunaju CXLVII. de
občniga deržavniga zakonika in vladniga lista
C. k. ljubljansko kantonsko poglavarstvo s tem sploh na spanje da, de se je srečkanje za vojaško nabiro, ki je bilo na 13. decembra 1850 razpisano v hiši mestne ljubljanske gosposke, ktera se je v to rabo sprosila, brez overe in v lepem redu speljalo.
k*, ljubljansko kantonsko poglavarstvo. V Ljubljani 14. decembra 1850.
Politiške naznanila«
Avstrijansko cesarstvo.
Dunaj 12. decembra. Dunajčani pač rad vedno kaj posebniga govore. Ker zdaj ravno nič noviga nimajo, so staro jed pogreli, in od bolniga dekliča, od kteriga je bilo po časnikih pred pol leta veliko pametniga in nespa-metniga govorjenja vnovič, kakor od nove pri-godbe govore. Nova govorica namreč takole inarnja:
„V avstrijanskim vojvodstvuse je čudotvorna
jrerokinja prikazala. Herž ko so gosposke to reč zvedile, so poslale se ve de berž žan-darme, de bi bili napaki v okom prišli. Ko žandarji pridejo, je bilo silno veliko ljudi pri zamaknjeni, ki jo po nobeni ceni niso prijeti pustili. Žandarji morajo toraj oberniti, ker h je premalo bilo. Ko namoženi vdrugič pri-ejo, so se ljudje nekoliko razšli in zamaknjena je mogla z njimi iti. Pri preiskovanju se je spoznala, de je bolna, pa tudi, de je zraven bolezni tudi goljufna tica, ki si je s vojimi prerokbami že marsikaj krajcarjev prislužila. Ko so jo gosposke prašale, od kod de so ji vse reči, ki jih je pripovedovala, znane, je rekla, de postane vsak petik njeno truplo tako oterpnjeno , de ne more ne roke ne noge premakniti. Pri tem začne njeno čelo iervavi pot potili, ki ji tako zlo dol teče, de si ga komaj prot stran obriše. Pri tem potenju ji Bog tudi vse svoje skrivnosti razodene. Ko so jo zdaj gosposke prašale, kako de je v stanu si pot brisati, ker ne more rok ganiti, je postala zamaknjena nekoliko osup-njena, ker se je sama vjela, pa naglo si jo opet zmisli rekoč: Res je, de ne morem roke ganili, pa ker to vem, si vselej pred v četer-tek na mizi ruto pripravim, v ktero se s sklo-njeno glavo obrisujeni. Ko so jo dalje barale, cdaj sc je to potenje pri nji začelo, odgovori, de je enkrat na potoku vodo pila in pri tem je tudi neko čudno podolgasto žival požerla. Od lega časa jo je Rog svojo služabnico in prerokinjo zvolil. Ko so potem gosposke zamaknjeno deklico, ki je 25 let stara, zdrav-nikam v roke dali, sc jc pokazalo, de je imela ona že pred več leti šen, ki pa ni bil dobro spravljen in ji tedaj zopet včasi, čeravno ne vsak petek močno ven vdarja. To je vzrok, de je tudi na možganih bolna. K temu pride še napetost sedanjih časov, in pa zvita buča. Sar jo je lahko k bledenju in prerokovanju pripravilo". — Tako se govori, ali je pa tega kaj ali le malo res, na to se pri nas ne gleda, ampak dosti nam je, de imamo le kaj govoriti.
Iz politiškiga polja nič posebniga. Sliši se, de se bode nabera novineov zopet preklicala. Vojšaki se od mej že odmikujejo in več polkov je že drugam namenjenih. V Cvetlu na doljnim Avstrijanskim je vstal ropot in vpor zoper nabero novineov. Ljudje so rekli, de jim že zdaj delavcov manjka, in de bi jim potem, ki bi se še ostali pobirali, popolnama nemogoče bilo , svoje dela opravljati.
Več učenih Čehov v Pragi se pripravlja slovanski kolendar izdajati. Vse imenitne do-godbe iz slovanske zgodovine se bodo tu v kratkim povedale in sicer v tistim mescu in na tisti dan, na kteriga so se pripetile. D—v.
Ljubljana I. Grudna 1850. Skušnje v lukajšni bolnišnici kažejo, de je število rakovih od nekdaj silno veliko.
Skušnja kaže skozi 63 let v tej bolnišnici, de je med 60 bolniki, ki v njo pridejo, eden rakov. Tajista skušnja tudi ravno tako očitno resnico kaže, de ima med rakovimi vsaki tretji
raka na ustnicah.
Ta več kot pol stoletja stara prikazin je
krajnski deželi vlastna, toraj mora tudi uzrok imeti, ki je tudi tej deželi vlastni
V tej deželi namreč je šega kmetov, de iz majhnih, lesenih s kupram okovanih pipic tobak pijo, ktere imajo silno kratke cevke, tako sicer, de se ustnice lahko okova dotikajo.
Ker je vedno oslinjen, mora kupreni okov tim več ustnice razjedati, ker je zavoljo ta-baka, ki se iz pipe brez vodnjaka pije, slina sama zlo ojstra.
Ume se, de mora del života , ki ima toliko žilic in čutnic in ki je samo s prav tanjko ko-čico pokrit, kakor so ustnice, o taki, v časi več let terpeči škodljivosti, nazadnje svojo pervno uredjenost zgubiti in se v raka preme-niti, kteri najraji spodnjo ustnico prime.
To misel pa še zlasti to poterdi in jo gotovo stori, de je bilo med 142 bolniki z ra-kam na ustnicah 127 mož in le 15 ženskih, in de so bili ti možje večdel kmetje, delavci, tesarji, gostači, hlapci in torej ljudje stanov, pri kterih se imenovana navada največkrat vidi, kakor se tudi prav dostikrat zgodi, de taki ljudje svoje kratke pipice tudi še v bolnišnico sabo prineso.
Če se pa pomisli, de se mnogo tacih bolnikov iz strahu pred zdravnikovim nožem ali goljufani od nevednih mazačev ali clo ne ali pa še le na tukajšno bolnišnico obernejo, ko že več pomagati mogoče ni, in de drugi, kterim se bolezin verne, nad umetnostjo obupajo in tako zapušeni svojim domačim ljudem zlo nadlego in še clo nevarnost delajo, se da iz tega posneti, kako zlo je ta bolezin razpro-strena in kako nevarni so njeni nasledki.
Nej se tedaj gosposke, duhovni, župani, zdravniki in ranocelniki z združenimi močmi prizadevajo, kakor morejo in zlasti iz primernim podučenjem ljudstva na deželi rabo kratkih lesenih, s kupram okovanih pip odpraviti, ki so zdravju tako škodljive.
Austrijanska. „Wiener Ztg." od 13. decembra prinese sledeči vojaški ukaz.
Moja armada je vsakimu težavnimu lirjanju vojskinih priprav v sila kratkem času popolnama zadostila; to imam zahvaliti nje krasnimu duhu, nje udanosti in redu.
Velik del armade, četerti, brambovski in graničarski bataljoni se bodo podali k doma-čimu ognjišu; moj hvaležni spomin jih bo spremil, in ravno tako zaupam, de bodo zdaj, daleč od svojih slavnih zastav, z izgledam na-tanjko pokoršino postavam skazovati, javni red varovali in podperali, kakor tudi pričakujem, de jih bom na pervi miglej ravno tako serčne in za boj pripravne na bojnem polju vidil.
Dunaj 12. decembra 1850.
Franc Jožef s. r.
* Njegovo veličanstvo avstrijanski cesar je poljnimu maršalu Radeckimu sledeče lastnoročno pismo poslal:
Ljubi poljni maršal grof Radecky!
Na pervi miglej ste se potrudili me z svojim v vojski doskušenim svetam podperati in svoj hrabri meč z noviga potegniti na čelu moje pod Vašim vodstvam nevžugane armade za obvarvanje pravic Avstrije.
Previdnost je drugači sklenila, in akoravno mi je bilo le perviga potreba, nič manj Vam nisim hvaležen za pripravljenost, ktero ste pokazali.
Nočem Vas dalej zaderžavati od druziga važniga namena, blagoslove miru, kteriga sta Vi pribojevali v kronovini, ki je Vašimu varstvu izročena, z močno roko v polno veljavo vpeljati.
Ako bi okoljnosti spet tirjale, mi dajo Vaše slavne dela pravico na Vas, hrabriga borivca moje krone, pri vsaki priložnosti se zanesti.
Dunaj, 12. decembra 1850.
Franc Jožef, s. r.
#	Viši vodstvo za komunikatio bo imenik vsih krajev avstrijanskiga cesarstva izdalo za poštne vradnike. Za vsako kronovino bo prišel poseben zvezek na svitlo. Pervi zvezek bo zapopadel Avstrijansko pod Anižo, ki zapopade 8127 krajev. Ta zvezek bo z začet-kam prihodnjiga mesca na svitlo prišel.
#	Ravno je ministerstvo kupčije ukazalo, de se ima poštnina tudi od tistih naročilnih pisem plačati, po kterih časopise za prihodnje leto naročujejo, in le takrat so naročivne pisma stroškoproste, ako se odperte na pošto prinesejo, v kterih je naročnina za časopise letašniga leta izdane.
» Viši stavbino vodstvo je ukazalo, vse deržavne, deželne in kantonske ceste, reke in velike poslopja v celi deržavi popisati, de se bodo zamogle potrebne poprave storiti. To popisovanje mora biti do konca mesca marca pr. 1. dognano, in potem se bodo od leta do leto le premembe zaznamovale.
Horvaška. Novoizvoljeni profesor avstrijanskiga deržavljanskiga prava, dr. Andrej Go-stiša bo začel svoje prednašnje 16. t. m. od 10 do 11 dopoldne, in od 4 do 5. popoldne.
Tuje dežele.
Bosna. Iz Zadra naznani telegrafiško naznanilo : Razločna bitva se je v Hercegovini bila, 600 vstajnikov je bilo vjetih; na obeh straneh je 1300 mertvih. Povsod zmago Se-raskiera praznujejo, v Livni se je25krat z to-pam ustrelilo. Vojaki Arab pašata, ki so o pravem času čez Savo odrinili, kjer so vstajniki stali, so mnogo k zmagi pripomogli. Vstaja v Hercegovini in Krajni je, kakor se zdi,popolnama vdušena, in samo Mostar bo treba še vpokoriti.
#	Naj novejši novice naznanijo: Ivavaspaša je poskusil most pri Kognici podreti, al Omer paša ga je nazaj zapodil. Turški vojaki, ki so pri Šuterini na suho stopili, so že v Tre-binje prišli in ondi slovesno sprejeti bili. Krog tri sto mestjanov jim je nasproti šlo.
$ Po najnovših novicah — pišejo „srbske nov.", ki so od samiga Omer pašata knezu in belgraškimu pašatu te dni naznanjene bile, je carska vojska vstajo udušila in vstajniki so orožje odložili in prizanašbe Omer pašata prosili , ktero jim je on obljubil.
#	Iz Bosne se piše 1 decembra v „narodne nov.": Mislim, de čakate kaj zvediti od bos-niške vstaje, jez vam zamorem povedati, de se je vstaja že vlegla, puntarji so razperšeni in carstvo bosniških golobradcov se je razva-lilo. 24. novembra se razširi glas po puntar-skih nabijali, de je en oddelk turških vojakov stopil v tuzlansko naliio od Sarajeva pridši in de se je ta vojska udarla z puntarji, v kterem boju pravijo, de je ranjen Mustaj paša Babic. Nato novico so puntarji, ki so se v Vučjaku borili z Seraskieram, in niso mogli sili vojakov se zoperstaviti, se vsi pover-nili na desni breg reke Bosne, v gradaško naliio, in 25. novembra pobegnejo poglavarji čet Hadži Šalih beg in Mula-Džafer: ko- to Turci vidijo se tudi oni vernejo vsak na svoj dom. Ko pridejo domu jih spet buljukbaši gonijo, de naj gredo Tuzli v pomoč, kamor, ako turški vojaki pridejo, jih nikdo ne bo več iztiral, al oni niso hotli tega storiti, ampak so odgovorili. Naši zapovedniki nas na vojsko terajo, ko pa resnica pride, se bojevati, sami naj pervi pobegnejo. Omer paša bo zdaj le na desnem bregu Bosne z svojo vojsko skoz tuzlansko, bielansko, zvorniško, srebreniško nahijo šel in nove vredbe povsod vpeljal.
#	„Oest. Corresp." piše : Poslednje naznanila pravijo, de je vstaja v Bosni že večidel potlačena in le edina terdnjava Mostar se še nekoliko upera postavni oblasti. Ako se pa značaj tamošnjih prebivavcov prevdari, ki je
nagel in po zgubi spet sam po sebi upade, se sme upati, de bo tudi ta terdnjava skoraj vrata carskim vojakam odperla. Omer paša je pokazal, de je previden in doskušen vojskovodja, in ne moremo tajiti, de je divan praviga moža poslal, in de je njegova vojaška in politiška ročnost pred vsim drugim pripravljena , vstajo udušiti.
Korenina vstaje je rasla v Bosni in ni bila verska napetost, vstajniki so se dvignilioger-njeni z plajšem izlamiške vere , pa ne le za vero, ampak za obderžanje nekterih prednost, ktere je vera, kakor se je zdelo, Turkam te dežele zagotovila.
Poprave, ktere je vlada v vsih deželah zlo razširjene deržave, vpeljala, zadevajo v mnogih krajih na taki upor, de se mora dvomiti, de bodo popolnama veljavo zadobile. Stari predsod vidi v vsaki popravi žugajočo nevarnost prirojene nrave, in kar je še bolj za pre-vdariti, ta stranka vidi v popravah tudi — ponižanje.
Neomikani Turki se sramujejo kako napravo, naj bo še tako potrebna in koristna, od ev-ropejskih sosedov vzeti, oni čutijo prevaglji-vost keršanske omike, oni spoznajo moč ev-ropejskih zadev, al nikakor, de bi jih to spod-bodbo k enakimu početju, oni menijo, de je to le terda osoda tako storila. Zoper tako mnenje je težko kaj reči in že čez četertinko stoletja je to v turški dogodivšini naj veči važnosti med tem, ko se vlada vedno trudi, naj boljše in koristniše od evropejskih naprav v svojo deržavo uvesti.
Pri tem početju mora vlada z naj veči previdnostjo ravnati, ona ne sme nikdar pozabiti, de, ako bi naravnost na noge stopila, drugo vodilo v življenje vpeljati, bi vse nje priza-detje zastonj bilo in nje veljava bi pri ljudstvu vse zgubila in popolnama ugasnila. Že po več carskih fermanih je bilo zapovedano, z rajam človeško ravnati. Znani Hattišerif od Giillianeh je o svojem času mnogo začudenja v Evropi zbudil in ljudje, ki niso v teh rečeh bolj natanjko podučeni, so menili, de je Turčija že novorojena, de je stopila iz okrožja izlamskih predsodkov in postala evro-pejska omikana deržava.
Pa le kmalo se je pokazalo, de je bila ta in mnogo drugih naredb brez nasledka. Ljute dogodbe v Aleppo so pokazale z noviga za-čudeniinu svetu, de so pod tanjkim zagrinja-lam poveršnje, evropejskimu življenju vzete omike, stare strasti, stari predsodki, neumer-Ijivi fanatizem dremali. Tudi v Aleppo je vstaja zavolj sovraštva evropejskih naprav vstala, tudi tam je bilo vzrok popisovanje, zoper kar se Turki skoz in skoz dvigujejo, ne zavolj tega, ker menijo, de je škodljivo, ali ker spoznajo, de je pomanjkljivo, ali ker veljave sultana ne poznajo, ki se podpiše, ampak ker je naprava, ki z njilino preteklostjo, njihnimi nameni in navadami v nikakoršni zvezi ni.
Vsak, kdor turške zadeve pozna, ve, de je nepremakljivo vodilo Turkov, raje cele dežele zgubiti in potem enakopravnost kristjanov za neprijazno osodo imeti, kakor pa spoznati pravno pravilo, de so kristjani z njimienako-opravičeni.
Pri takih okoljšinah mora turška vlada zlo previdno ravnati in moč armade v pomoč porabiti, de bi saj na tako vižo svoje namene spolnila in se končnimu namenu sčasama približala. Spoznati moramo, de se je v tej zadevi že mnogo hvalevredniga zgodilo, modrost in zmernost morama hvaliti, ktero ministri deržave, ktero vladati je morebiti naj teži naloga, rabijo. Pa čas še ni prišel, v kterem bi zamogli reči, de je Turčija novorojena, in dokler se zamore kaj taciga zgoditi kakor v
Aleppo, kar celo keršanstvo presune, še ni poroštva za nezaderžljivo razvitje deržave pri
naj boljši volji vladarstva; ravno zavolj lega so te dogodbe vredne, de se pazljivo pre-vdarijo. Za zdaj je skerb, ker je Bosna ukro-tena, minula v ondašnem aziatiškem mestu. Upamo in želimo, de se ne bodo več ponovile, kar se je že mnogo let večkrat pripetilo.
*	Iz Noviga se piše 29. novembra v »Glasnik dalm." sledeče: 16. t. m. je prišel iz Carigrada v našo barkostajo turški parobrod „Muhbivi rurun", na kterem je bilo 255 mornarjev. Na tisti fregadi je bil tudi novi vezir Bosne Hairedin paša, ki je saboj pripeljal 946 ljudi redne vojske, in potem ko je bil v predpisani kontumaeii je stopil 20. novembra na turško zemljo v Sutorini in je bližnje sela posedel, dokler mu ne pride iz Hercegovine podvoz, de je zamogel pot dalej nastopiti. 23. okoli poldne je pozdravil Hairedin paša z svojim sinam in z drugimi njegovih spremljavcov gospoda generala Mamula, ki ga je vljudno pričakal, potem je general šel z svojim glavnim slanam v Sutorine in je njega zopet obiskal. 24. se je turška fregada, ki je prav lepo stesana in preskerbljena, v Carigrad podala. 26. zjutraj so se turške čete napotile iz Sutorina v Trebinje.
Mnogo naših gradjanov zlo hvali uljudnost in druge osebne lastnosti Hairedin pašata in pravijo, de bo Bosna srečna, de jo on vlada, in tako tudi govore tisti Turci, ki so prišli iz Trebinja ga obiskat.
Rusovska. »Petrogradske nov." od 1. decembra naznanijo cesarski ukaz, de je met-mitna meja med Ruskim in Poljskim dvignjena.
Nemška. Ukaz poruskiga kralja naroči armado pomanjšati.
Na Schleswig-Holsteinskem spet pričakujejo, de se bo boj unel. Govori se tudi, de bodo Holsteinci Lauenburg posedli.
*	Iz Frankobroda se piše, de v mestih kur-heškiga okrožja Hanau nočejo po nikakem davkov odrajtovati. In posebno se morajo bogati mestjani prisiliti, de plačajo; na kmetih se pa tega ne branijo.
*	General Willisen je pri svojem odstopu sledeči vojaški ukaz razglasil:
Armadi:
Visoka deželna vlada me je od višjiga po-veljništva odvezala. Mnenje je bilo tako nasprotno, de se ni moglo drugači zediniti kakor de sim odstopil. Odstopim s prepričanjem, de sim tudi pri tej poslednji naj težavniši stopnji svojo dolžnost spolnil. Zapovedajoči general ne sme drugači kakor po svojem lastnem prepričanju ravnati. Ločitev je meni težka. Po takih dogodbah posebno v nesreči se človek k človeku nagne in z težkim sercam od njega odterga.
Zahvalim se armadi za vse, kar je vpričo mene storila. Kdor je razmere, obteživne okolj-šine, kdor težave, posebno pomankanje častnikov vidil, s kterim smo se dan na dan borili, mora poterditi, de se je armada zlo terd-no deržala. Bitva pri Idstedtu zoper sovražnika, močnejšiga sovražnika na številu in vredbi, je naj bolj kervava nove dogodivščine. Naskok na Misunde in Friedrichstadt je bilo hrabro delo. Deveti mož armade je bojne polja z svojo kervjo pomočil. Nesreča nas nikdar ni uklonila, vedno smo stali tu za boj pripravljeni.
Zapustim armado močnejši in boljši kakor je kdaj bila, ona je dobro oborožena in velike terdnjave, nje naprave, je pomagajo.
Vojaki! Bodite prihodnjimu vodju pokorni, kakor ste meni bili, in kar tudi pride, obder-žite si slavo, de ste do zadnjiga stali v
ostri pokoršini, v terdem redu. Zraven hrabrosti bo to vaša naj veči slava.
Bog bodi z vami in z vašo pravično rečjo.
Rendsburg, 8. decembra 1850.
Willisen, General-Lieutenant.
*	Novo izvoljeni general Horst jo, ko je poveljstvo prevzel, sledeči vojaški razglas naznanil :
S c h 1 e z w i g - h o 1 s t e i n s k i armadi!
Ker sim po sklepu visoke deželne vlade za višjiga poveljnika armade zvoljen, vas, bojni tovarši, pozdravim kakor vaš novi poveljnik z serčno željo, de bi zamogel vaše spoštovanje in zaupanje pridobiti.
Kolikor veči je čast, v tako osodopolnem času k poveljstvu poklican biti, toliko težje so dolžnosti, ktere prevzamem. To toliko bolj poznam, ako se na prejšniga, z kraznimi lastnostmi obdarjeniga vodja ozrem; pa zaupam v Boga, de mi bo pomagal, jih spolniti, in z vami, jaki Scldesvvig-Holsteinci, pravično reč srečno speljal. In tako nastopimo v zaupanju in edinosti, neupogljiviga poguma, ne glede na žugajoče nevarnosti, častno pot. Zaupajte mi, kakor vam zaupam jez.
Rendsburg, 8. decembra 1850.
Zapovedovajoči general Horst.
Francoska. Iz Pariza se piše 10. decembra: Danes je pri nas veliko veselje, ker praznujemo volitev predsednika. Občinsko svetovavstvo je napravilo velik bal h kterimu je 18,000 oseb povabljenih. Ravno sim dvorane pregledal; kaj krasnejšiga bi se težko našlo.
Dvorane so silno velike in pra? krasno okin-čane.
Pred balam bo gostija, h kteri je 180 oseb povabljenih.
*	Iz Pariza se piše 9. decembra : Na svetu je vse narobe. Včasih se mi to razjame in takrat si vedno želim se pridružiti učencam mo-droznanva demokrita. Danes imam zlo veliko skušnjavo, ker Pariž se popolnama umno obnaša in z resnim obličjem kaže, de hoče do zaznamovane dobe umen ostati.
Te besede se bi mogle uganiti, ni res? Le nekoliko poterplenja, skoraj me boste razumeli. Popred pa vam moram neko dogodbo povedati,
Že več let je, kar sim v Frankobrodu Ruse gledal, ko so se v orožju vadili. Gledal sim skoz okno, od kodar sim dvoje ulice v očeh imel. Na levi je sedel na konju car Aleksander, v krasnem okrogu. Iz desne so prihajali vojaki okrog vogla in so memo cara in vojaškiga kneza šli. Bliža se tudi polk oklepnikov, z težkimi oklepi in čeladi in zlo pijan. Vsi so na konjih semtertje omahovali in gle-davke je zlo skerbelo za lepe mladenče, ki so mislile, de jim knuta ne bio odšla. Pa kako nepotrebna je bila skerb. Ko so prišli krog vogla, so mladenči iz spoštovanja in bojezni moč v sebi čutili, pijanost krotiti. Kakor iz železa vliti, so sedeli na sedlu in so sememo cara podali brez de bi bili karani.
Na enako vižo zaperamo zdaj v Parizu pijanost strasti v svoje serce. Sicer se ne bojimo nemilosti samovladarja in vojaškiga kneza, ali mi gledamo na djanje in gnjanje v Parizu. Mi ne moremo miru storiti in le delamo kakor de bi bili mirni, de bi skerb zaterli, de bi denarje iz zapertih skrinj na svitlo spravili, de bi z zaupanjem kupčijo oživili.
Zatajenje samiga sebe bo dober sad rodilo, tisuč in tisuč sere nam bo zavolj tega hvaležnih, in vender ne bomo tako bližnje misli za-popadli, de bi bilo treba naše divje strasti oberzdati.
Skorej bo zaterti plamen razpora se spet živo unel, in že zdaj strasti tega išejo. O tem je vse narobe, kar sim zgorej rekel.
Turška. Iz Carigrada se piše v „Siidsla-
visehe Ztg,« 525. novembra .'Novice a Aleppo sežejo do 9. novembra, Kerim paša jc vstaj-
nike zmagal. Bivši poglavar Mustafa Zarif paša, je ukazal Abdiil Aleka zapreti in z njim tudi druge glavarje vstajnikov in je požgal tisti del mesta, ki seje uperl. Tri četertine mesta je pogorelo, čez 2000 prebivavcov je bilo pomorjenih. Vlada je dovoljna, de se je resnost pokazala, tega pa ne more sterpeti, de se je tako grozovito ravnalo. Tukaj se na glas pripoveduje, de Mustafa paša ni s tem mislil samo poprejšno sumljivo zaderžanje poravnati, marveč tudi z takimi grozovitosti Arabe sovražnike vlade storiti. Tako govori glavno mesto in zdi se, de ga bodo v Carigrad poklicali, se opravičiti. To je ravno tisti Mustafa Zarif paša, ki je naj bolj kriv, de se je vstaja unela, ker se je vstajnikam umaknil.
As?«. Nar novejši novice iz Kitajskiga se nasprotno glase. Samo v tem so edine, de kitajski vstajniki 60 milj od Kontona stoje; novice pravijo, de so oni carske vojake popolnama potolkli, druge novice pa pravijo, de so bitvo in 600 mož zgubili, in zavolj tega se je kupčija z Kantonam spet odperla. Kitajska vlada je prepovedala v obertniško razstavo v London deželne izdelke pošiljati.
Hazne naznanila.
—	Časopis „Eco della Borsa" pravi, de se je že mnogo za lombardo-benečansko posojilo podpisalo.
—	šlišise, de se je ban Jelačič iz Dunaja že spet v Zagreb napotil. Pripoveduje se tudi, de se bo vojskovodjaRadecky še te dni na Laško podal, ker so iz Berolina novice zlo mirniga zapopadka prišle.
—	V petik zjutraj sta se v Ljubljani v rožnih ulicah dva otroka zadušila. Fant star 4 leta in deklica 6 let. Njih oskerbnica zjutraj iz doma gre in otroka v izbo zapre, ki sta bila še v postelji. Ko domu pride in odpre, zagleda v izbi polno dima in nektere reči že goreti vidi. Ogenj naglo pogasi, al otroka sta bila že zadušena. Najberž de sta se otroka z klinčiki igrali in tako zažgala, ker peč ni bila zakurjena in se toraj klinčki niso mogli vžgati. To je gotovo očiten dokaz, kako nevarno je, otroke brez varha same doma pušati.
—	„Vid. Dennik" naznani za gotovo, de bo deržava en miljon goldinarjev dala, de se bodo v Iirakovi pogorele hiše zopet sozidale in razun tega 700,000 gold. za dolgove pogorel-cov. — Papež je poslal 10,000 frankov za Krakovske pogorelce, od kterih polovica je za pogorelce in polovica za poškodovane cerkve namenjena.
—	Evropejsko Rusko ima 99,489 štirjaških milj, od teh pride na Poljsko 2318 štirj. milj, na Kazan in Astrahan 25,000 štirj. milj, na Pobaltiške zemlje 2300 štirj. milj, na Fin-landsko 6400 štirj. milj. Celo carstvo z azi-jatskimi in amerikanskimi pokrajinami znese 359,524štirj.milj. Stanovavcovje 60,600,000, med temi 51 milj. Slovanov, in sicer 4,769,790 Poljcov. Rusija ima toliko prebivavcov kakor celo Nemško z Porušijo in Avstrijo vred. V evropejski Rusii pride 565 stanovavcov na eno štirjaško miljo. Nar bolj obljudene so srednje evropejske dežele, v teh pride tudi 2000prebivavcov na eno štirjaško miljo, potem poljske kraljestvo (1918 duš na eno štirj. miljo). Najmanj prebivavcov imajo pokrajne arhan-gelske, kjer pride 16 duš na eno štirj. miljo. V Sibirii pride samo 13 prebivavcov na eno štirj. miljo. V visokem severu pa še en človek ne na štirj. miljo. Prebivavcov je 50 milj. 552,000 gerško-slovanske vere, 6,744,145 katolške, 3,309,330 evangelske, 1,604,767 judovske in 566,320 muhamedanske, ostali
(Dalje.)
Z Jarnikam ob enim je pisal Vodnik. Ob-nebje njegoviga duha ni bilo tako ozko in zagrnjeno, kakor pri unim. Ko se je Jarnik skorej samo z duhovnimi rečmi pečal, obleta svobodni, neomejeni Vodnik celo polje pesništva. Tu zdihuje žalostna deva po mladeču,pa bolj skrito in'tesno, zakaj Vodnik je bil mnih. Tam zopet se nam lepa narava kaže in cveteče slovenske dobrave. Tu se nam domovina povzdiguje in ljubezen do nje obuduje, tam zopet se nam razodeva v alegorijah hudobni sovražnik, ki nam nar svetejši pravice krati. Zdaj se nam domače, kmečko življenje popisuje, potem nas pelje zopet pesnik na bele kope snežnikov in nam nadušen okolice razkazuje. V tej pesmi najdemo dobičke, ki jih le mir dati zamore; v'uni zopet ognjene besede ro-jakam, za orožje prijeti in si domovino nadloge oteti. Vse občutleje za lepo, dobro, krasno , pravo in žlahtno je obsegel duh Vodnika in ravno zavolj te mnogoverstnosti in zavolj tega splošniga nadušenja za viši reči, smemo terditi: Vodnik je bil pervi Slovenec, ki ime pesnik po pravici zasluži.
Ko Jarnikove pesmi beremo se nam misel vrine, dc je le po nakretju v nektere pesniški duh stopil, pa če primemo v roke Vodnika, najdemo povsot neko žilo, ki njegove poezije od' perve do zadnje oživlja. Tu ni nič terdi-ga, prisiljeniga, nenaravniga; vse se giblje lahko, brez težave; povsot se nam razprostira duh slovenskiga naroda, ki je le umetno v vezi djan. Pa dve reči ste bile Vodniku pri njegovih delih napoti. On je živel v dobi, ko se je slovenski jezik po strašni zimi komaj ozelenel. Solnce Rožniga cveta ga še ni v pisano, puhtečo in dišečo livado premenilo. Toraj je jezik Vodnikov sicer lep, kakor je perva zelenjava pomladi lepa in gibčen, kakor pomladno šumenje studenca; pa manjka mu dišave, krasote in cvetja, manjka mu viharja, groma in bliska. Vse teče brez strasti v eno mero naprej. Ko ta jezik beremo, gotovo rečemo: Lepo sicer, pa tako govori tudi prosti ratar.
Druga ravno tako važna okoljšina, ki je bila Vodniku napoti je bila brez dvombe ta, de je v duhovni stanstopil, kamor ga je rev-šina zoper njegov poklic prisilila. De 'tu ni smel svojih občutlejev popolnama, v vsi visokosti in obširnosti razodeti je gotovo. Zakaj duhovnu se marsikaka reč za zlo vzame, kar bi pri drugim, človeku nikakoršne poinembe ne imelo. Z veliko rečmi bi dal potem duhoven pohujšanje, kar samo na sebi ni ravno pregrešno in napačno.
Tudi svetost stanu že zlo duhovna ovira, se v zemeljske reči zamakijuti, se od njih na-dušiti in jih v mičnih pesmah, ki vender nekako prostost vedno ohraniti morajo, prepevati. K tem splošnim razmeram so prišle o Vodniku še posebne, ki so ga gotovo zader-ževale, tako de v njegovih poezijah le nižji misli pesnika beremo, Visočejih in imenitniših nam ni razodeti smel.
Ta dva vzroka nam razjasnita, kako de ni ne jezik ne zapopadek A odnikovih pesem na nar višji stopnji omike in popolnosti. Pa vkljub tema dvema okoljšinama je imel mnišček vender toliko prednost pred svojimi spredniki in clo pred veliko nasledniki, de smemo po vsi pravici njegove poezije med klasiške dela slovenskiga slovstva šteti. —
Preden še od perve dobe, ki do leta 1830 seže, ločimo, moramo še dve reči omeniti, namreč cerkvene pesmi in pa zbirko Koritko-ta. Zares se moramo o neskončni marljivosti čuditi, s ktero se je poljski begun narodne lastine Slovencov poprijel. Od gore do gore, od vasi do vasi in clo od hiše do hiše je bilo treba in sicer več let hoditi, preden je bila tako obširna zbirka dognana. Nezmerno truda in časa je ona Koritkota veljala in nezmerno hvalo smo mu tudi dolžni, de nam je predmete ohranil, o kterih so se misli naših očakov sukale. Pa predmet je le polovica narodne poezije, drugo polovica pa je duh, ki mertvi predmet oživi. In ravno tega duha manjka večini Koritkotove zbirke. Svojovoljno ga je on al popolnama odgnal, al pa zlo popačil iz vzrokov, ki smo jih pri Dajnkotu omenili.
Proti letu 1830 je tudi mnogo svetih pesem na svetlo prišlo. De to reč ob enim končamo, povzamemo tudi cerkvenice, ki so pozneje beli dan zagledale. Brez dvornbe bi mogle ravno svete pesmi, de svoj visok namen dosežejo, vsikdar z visokim nadušenjem in nekim svetim ognjem pisane biti. Zakaj le tako zamorejo serce bravca pevca in poslušavca ogreti in ga nad zemeljske reči v boljši svet po-vzdignuti. Kdor pomisli, kako težko de je, izvirni duh p tujih sostavkov pri prestavljanju v vak drug jezik z besedo vred prestaviti, bo gotovo previdil, de se je ravno pri cerkveni-cah prestavljanja nar bolj ogibati. Pa večidel naših svetih pesem je žali Bog iz družili jezikov in sicer ne zlo umno prenešenih. Zato vidimo tudi v njih lepe smisli in dobre misli, pa obleka je nterzla in serce občuti malo, ker se mu lepa podoba s spačeniin obrazam kaže. Teh napak tudi Majerjeve pesmi niso proste, če se prav navadno silno povzdigujejo. Mi sicer nismo vsih brali, pa vender zadosti, de zamoremo to presojo izreči.
Majar zamore izversten slovničar umen po-itikar in iskren domorodec biti, pa pesništva se ni z zlo velikim vspeham poprijel. Vender v primeri z drugimi so njegove cerkvenice še zmiram prikazen, ki napredovanje Slovencov tudi na tem polju kažejo. Pa cerkveniga pesnika, ki to ime zares zasluži imamo do zdaj samo eniga. Vsak bravec bo uganil, de g. Potočnika mislimo. Manjši vrednost imajo njegove zlo natančne prestave, pa od njegovih izvirnih pesmih velja, kar smo izgovorili, v popolni meri. Iz njih se vidi, de se pesniški duh tudi v pesmi vdihnuti da, ki ne govore o ljubezni in lepoti naravnih prikazen. Ko govorimo od svetih pesem, razumimo tu le tiste, ki se navadno v božjih vežah in po druzih pobožnih družbah prepevajo. V tacih pesmah je g. Potočnik mojster. Kdor se hoče tega bolj na tanko prepričati, naj gre h kakimu pevcu, ki mu bo med drugimi cerkvenicami, kako Potočnikovo zapel. Tu bo vidil, kak razloček je med to in unimi, ne le kar besede, ampak še veliko bolj, kar duh, zapopa dek in celo sostavo zadene.
(Dalje sledi.)
Ženitba Slavenov in posebno Rusov.
(Dalje.)
V Saratovskej okrajni gleda ženin in njegova rodovina bolj na lepo zaderžanje neveste kakor na lepoto. Tu pravijo: „Ne bomo samo obličja lizali, mi potrebujemo ženo, ki moža vboga in ga ljubi, na to gleda, de nima raztergane srajce. Jabuko ne pade daleč od drevesa." Da grejo nevesto gledat se povabi pet bližnjih žlalitnikov, kterih dolžnost je, ženina nališpati.
Nevesta ima naj lepši Sarafan in svilno ruto na glavi. Posrednica preiše nevesto vpričo gostov, da jih prepriča, da ima cele ude. Potem se vse domu poda, samo oče neveste in posrednica ostaneta, ki se z očetam neveste na posebno vižo pogode. Očeta morata eden druzega obdariti in za darove se popred pogovorita. Nevestini oče tirja navadno nekoliko srebernili rubeljnov, tri Sarafane, kožuh, svilno ruto, čevlje, perzijanski pas, pisane roko-vice, nekoliko perkala, dva vedra žganja, tri pude govejega mesa, dva puda sladu in nekoliko liber medu za medico. Žlahti ženina podari nevesta :njegovemu očetu platneno sra jco, materi kos platna in eno ruto, bratu cvilihovo srajco, ženi njegovega brata platna za rokave ali pa eno ruto. Ko praznujejo zaročni praznik prinese žlahta ženina v hišo ženitne krulie, dve steklinici žganja, goveje pečenke, kopuna ali gos in pert mizo pogernuti. Miza se po-gerne in vse se vsede in začne gostiti. Ženin glavo v tla oberne dokler ne pride nevesta z svojimi tovaršicami in ženinu žganja ne nalije, kteriga nekoliko trenutkov v roki derži in nevesti potem nazaj da. Potem mu poda posrednica kakor dar neveste ruto za vrat, s ktero si obraz obriše, potem nevesto za uho prime in jo trikrat poljubi. Predenj se gosti razi-dejo, podari še nevesta ženinu rokovice, ktere mu je sama naredila. Drugi dan šiva nevesta z svojimi tovaršicami in dela, ker ima ženinu prinesti, posebno srajce za ženina. Ta navada je povsod na Ruskem. Na večer pride
ženin z prijatli in žlahto in vsakbart nevesti kaj saboj prinese. Pri tem se vedno vesele pesmi pojo in burke uganjajo.
Tovaršiče skrijejo nevesto, ženin jo iše, jo peljubiti in poljubi tudi v kazen nje zale tovaršiče. Poročni dan ima ženin pisano srajco, pisane hlače in plavi kaftan, kraji rute leže po celi širokosti na persih. Ko se v cerkev podajo ostanejov konji že pri vratih hiše, de ženin zakliče: Čujte, moji spoštovani, odkrite se! Zdaj se vse odkrije, prekriža in moli.
Opoldne pri južni ne smeta novozaročena nič jesti, pert je pred njima v gubah in noži, vilice in žlice so narobe obernjene. Ko od mize vstanejo, potegne nevesta za konce perta, da se nje tovaršiče kmalo omože. Za vozom neveste, v kterem se v cerkev pelje, stoji nekdo z golim nožem v roci, da copernijo prereže. Nevesta na vozu vstane, se na vse strani priklone in reče: „Z Bogom blagodar-jena domača hiša!" Ko pridejo k cerkvi, po-šlejo najpred po fajmoštra, kteremu vedno žganja, potico, moke in ječmena podarijo. Pri poroki se nevesta prizadeva, perva na pert pred oltarjem stopiti, da bi doma hlače nosila. Na poti v in iz cerkve se ogibajo križopotov, da bi hudobnemu duhu iz poti šli. Nevesta nese k poroki dve srajci, znamnje nje čistosti in dva Sarafana, ker enega za celo svoje življenje varje in le velke praznike na glavo dene. Tudi mora ženin nevesto pred poroko od nje brata odkupiti.
Ko je kupčija storjena, pomaha brat z ruto, se poslovi pri sestri in jo objame, in ženin stopi na njegovo mesto. Tudi sol stresejo iz solnice, ki zraven neveste stoji v solnico ženina, da nje ljubezen večna ostane. Tudi je v teh krajih navada pri poroki se proti soncu obernuti. Ko pride nevesta iz cerkve, jo počakajo doma na pragu in v stanico nesejo, ker je to znamenje pokoršine. Potem jo postavijo v stanici v kot, kjer tako dolgo ostane, da vsi pričijoči z steklenico žganja memo nje gredo. Potem jo kaka žlahtnica pred ognjišče pelje, ker se kuri, da bi jo tako rekoč naučili kuhati. Poslednjič jo na klop denejo in ji na noge vročo ponvo denejo. Ako vročino prenese, pomeni to, da ne bo nikdar čmerna.
Ivo poslednič novozaročena v spavnico peljejo, ostane nevesta pred pragom in se brani noter iti, dokler je trikrat z knuto po herbtu ne udarijo in ženinu izroče z besedami: „Volk, vzemi ovco!" Na zakonski postlji ležita dva zakonska, ki sta v svojem stanu zlo srečna, da bi jo ogrela z ognjem ljubezni. Potem, ko novozaročena odideta, se še le prav za prav prava svatba začne. Po gostii se vse dvigne, se zahvali za kruh in sol. Potem se pripeljeta zaročena spet nazaj, ki pred vsacega poklekneta in tako dolgo ne ostaneta, da steklenico žganja spije in ju podari. Brat jima podari poleno z besedami: „Zakuri s. tem toplice in omi moža!" Potem, ko je že vse končano, se nevesta še uči vodo nositi.
(Dalje sledi.)
Zmes.
V Pekingu pride vsak teden na svitlo tiskan časopis v neizrečeno veliki podobi in polno novic iz „nebeškega kraljestva"; novic iz zu-najnih krajev ne prinaša. Ti časopis, ki že kakor govore, tisuo let izhaju, vživa popolno vero. Le enkrat, namreč v letu 1727 je krivo naznanilo prinesel, kterega je nek javni vrad-nik v natis poslal, je bil pa zavolj tega z smertjo kaznovan. Od tistega časa se pa še nikdar ni nič lažnjivega vanj vrinulo.
& Pred Berolinsko policijno sodbo je stala o. novembra zatožena— opica. Zatožena je, ko je igrala, nekemu otroku na vrat skočila in ga oplašila in opraskala. Nje posestniku se ni moglo dokazati, da na opico ni pazil in zavolj tega poderla. Opica je bila sama pri-čijoča pri sodniški obravnavi in sicer v žepu gospodarja in je z velikim čudenjem poslušala.
Slovstvo in umetnost.
Češka prestava deržavljanskega zakonika je bila v Pragi komisii v pregled izročena pod predsedništvom svetovavca višjiga deželnega sodništva Dr. Strobacha. Konec tega leta se bo v natis dala.