r ILIČ TRIGLAVA IZ VSEBINE: • V NOVI OBLEKI • ZMAGA NA PRIMORSKEM • Dr VLADKO MAČEK • AMERIKA IN JUGOSLAVIJA • KAKO JE TITO POSTAVIL PATRIARHA 300 MAJ 1964 KLIC TRIGLAVA Uredništvo: 76 GRAEHE ROAD ENFIELD MIDDX Tel.: ENFidd 5097 Uprava: BM / TRIGLAV LONDON W.CI. KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od izvršnega odbora. Urednik: Dušan Pleničar. Enoletna naročnina: Anglija: 1.4.0 Argentina: 300.- (700.-) Avstralija: 1.10.0 (£A 3) Avstrija: 40.- Finska: 10.- Francija: 12.- I talija: 2000.- Kanada: 3.50 ($7.00) Nemčija: 13.- Švedska: 15.- U.S.A.: 3.50 ($7.00) Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih. Poverjeniki: Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Ingleburn, N.S.W. Južna Amerika: Boris Kresnik, 1346 Calle Mariano Acosta, Buenos Aires Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 - 110 St., Edmonton, Alta., Kanada Skandinavija: Jože Rozman, Hämeentie 156 a 5, Helsinki, Finska Prlnted by PICA PRINT. 76 Graemc Road. Enfield. Middx. for SLOVENSKA PRAVDA. BM/Pravda. London W.C.I. POLITIČNO NEODVISNI KLIC TRIGLAVA LONDON, 25. MAJA 1964. LETO XVII. ŠTEV. 300. V NOVI OBLEKI V nenavadnih razmerah, katerih smo se pa v devetnajstih letih že kar privadili, živimo Slovenci raztreseni v velikokrat zelo majhnih skupinah in je najčeš-če tisk edino sredstvo, ki vzdržuje stike med nami. V domovini svobodna kritika ni dopuščena in je svobodno razpravljanje enače no z razbijaško dejavnostjo. V takih totalitarnih razmerah tisk v svobodnem svetu midi edino zanesljivo pot za stvarno kritiziranje režima. A da bi bilo kritizira, nje res stvarno in ne le mlatenje prazne slame, je nujno potrebno dobro in stvar no poročanje. In v resnici je poročanje predpogoj za vsako dobro zasnovano komentiranj e. Ce je naš cilj preudarno in trezno javno mnenje, potem je odgovorno, nepristransko poročanje prva osnova. Ce je naš ideal demokracija, potem moramo dopuš -čati različna mnenja, nuditi pa moramo osnovo resničnih dejstev, na katerih bodo mnenja osnovana. Nekajkrat so nas nekateri naročniki grajali zaradi tega. Trdili so, da smo i-deološka emigracija in da zato ne gre, da bi poročali o rečeh, ki da nam posred no izpodkopujejo tla pod nogami. Naše stališče je bilo od začetka v vsam zamejskem tisku edinstveno in tekom časa so nam v večji ali manjši meri sledili drugi slovenski in neslovenski listi. Mi smo smatrali bralca, ki se loti 'Klica Tri -glava', v največjih primerih človeka, ki vzame razmišljanje resno. Ce ima torej dovolj pameti, da razume, kar je tiskano, potem mora biti tudi toliko bister, da bo vesti postavil v pravilno perspektivo. Naši uvodniki na prvih straneh mu sicer v tem nekoliko pomagajo, a ne zaradi tega, da bi mu solili pamet, ampak da bi preko njih zvedel za naše mnenje. Vse to je tudi razlog, da ločimo med uvodniki-komentar ji in poročili-vestmi ter da se pri pisanju ne predajamo čustvom in doktrinam. Vedno predpostavljamo namreč, da imamo opravka z resnimi bral -ci, ki mislijo z lastno glavo in da potrebujejo poročil, na podlagi katerih si potem radi sami izoblikujejo mišljenje. Obenem tudi predpostavljamo, da so naši bralci strpni in trezni demokrati, ki spoštujejo pametno in odgovorno stališ -če, pa čeprav se z njim ne strinjajo. Vedno pa smo pričakovali, da jih bo objavljeno stališče izzvalo, da bodo nanj odgovorili v pismih uredniku. Nič se ne bo -jimo, da bodo užaljeni pustili vse skupaj, če jim kaj ne bo všeč. Taka prepričanja so nas vodila skozi 299 številk in nas pripeljala do 300,- v novi obleki, ki pa jo bomo po začetnih poskusih skušali še izboljšati. Prepričani smo, da bomo z "novim" 'Klicem Triglava' dostopni širšemu krogu bralcev. Za- to nam bo vsem, naročnikom in izdajateljem, prav prišlo, če nam bralci pomagajo pri razširjanju na nove kroge, ker bomo potem lahko nudili boljše čtivo,več poročil in več mnenj. Kot doslej ostaja tudi za naprej 'Klic Triglava' politično neo d vi sen časopis. Tega dejstva ne spremeni to, da ga izdaja Slovenska Pravda. Ta ni politična stranka in zato nima programa. "Njen namen je delovati za uveljavljanje po -litične demokracije v slovenski državi in v skupnosti jugoslovanskih narodov ter za zaščito slovenskih narodnih manjšin s tem, da proučuje politična in splošno družbena vprašanja ter pospešuje svobodno razpravljanje. " Zato je tudi v tem o kviru politična neodvisnost 'Klica Triglava' ne le najboljša rešitev ampak tudi potreba. Slovenska Pravda je sicer lastnik 'Klica Triglava', toda njen vpliv na list se neha s postavitvijo urednika. In ko se vsakih nekaj let odloča za tega, ni nič bolj važnega kot njeno zaupanje, da bo ohranil list politično neodvisen. Ko stopa 'Klic Triglava' v novi obleki, a s starim poslanstvom, pred sloven sko javnost, nam je v prijetno dolžnost, da se iskreno zahvalimo vsem stalnim sodelavcem, poverjenikom in dopisnikom ter vsem naročnikom, ki so nam v minulih letih pomagali in ostali zvesti. V SLOGI JE MOČ Sredi februarja je stopil v veljavo zakon o ustanovitvi Furlanije-Julijske Benečije, dežele s samostojnim statutom, ki je določal, da je treba v štirih mesecih razpisati volitve v prvi deželni zbor. Te so se vršile 10. maja in so prinesle Slovencem enega demokratičnega in dva komunistična poslanca. Ker bosta slednja dva le slepo orodje Komunistične partije Italije, smemo Slovenci zato raču -nati le na enega moža. Je to sicer zelo malo, a vendar je. Ce se ne bi zamejski Slovenci v zadnjem hipu zavedli, da teče voda v grlo, še tega ne bi imeli. Po uradnih podatkih naj bi bilo v tej novi deželi le 45.000 Slovencev (2%), toda po cenitvah ljubljanskega statističnega zavoda bi jih naj bilo vsaj 113.000. Seveda je že samo 10.000 demokratičnih glasov dokazalo, da uradna cenitev ne drži, - toda zaradi slovenskih glasov, oddanih za KPI in "protitovske" socialistične kandidate druga cenitev ni mogla biti potrjena. Volitve so znova potisnile v ospredje dve nerešeni slovenski vprašanji: Be- neške Slovence in titovsko usmerjene Slovence. V Videmski pokrajini,kamor u-pravno sodi Beneška Slovenija, liste Slovenske skupnosti ni bilo. Vzroki so se -veda materialne narave, a gotovo je položaj težak tudi zaradi uradne politike,ki Slovencev enostavno tam ne prizna. Goriška Slovenska demokratska zveza je to poudarila v brzojavki predsedniku vlade g. Moru, preden je obiskal Gorico, dvojezični letak z vsebino brzojavke pa je tudi bil primerno razdeljen po Gorici. Rešitev tega vprašanja utegne biti ena glavnih in najtežjih nalog slovenskih Demokratov v novi deželi. Drugi problem so titovci. Ti so volitve izgubili na vsej črti. Toda ker to -krat 'Primorski dnevnik' prvič ni napadal slovenskih Demokratov in so verjetno nekateri titovsko usmerjeni Slovenci celo volili zanje, obstoja možnost, da se na slovenski levici vest prebuja. Bodo Demokrati z lastnimi not ranjimi težava -mi kos tej nalogi? Dognati bi bilo tudi treba, zakaj so se morali titovsko usmerjeni Slovenci politično odločiti za italijanske stranke Ima morda ta politični samomor kaj skupnega s pogodbo od 11., 8. 1962, po kateri je italijanska vlada pristala, da Jugoslar vija odloži vrnitev 70 milijonskega dolarskega dolga in odplačilo 8 milijonov dolarjev na 35 milijonski dolarski kredit, ki ga je Italija dala Jugoslaviji ob njeni denarni reformi pred nekaj leti? Jugoslavija je dobila tedaj še nekaj drugih trgovinskih ugodnosti glede uvoznih kvot in tarif. Ker tudi v trgovini roka roko u— miva, bi bilo za vse primorske Slovence zanimivo zvedeti, kaj je Italija dobila v zameno za ugodnosti, ki jih je nudila Jugoslaviji, Ča s bi bil, da titovski Slovenci začno sami spraševati o tem svoje voditelje. H. S. S. BREZ PREDSEDNIKA Smrt dr. Vladka Ma čka predstavlja izgubo ne samo za Hrvatsko seljačko stranko in Hrvate ampak tudi za vse ostale Jugoslovane. Ni dvoma, da je z njim legel v grob poslednji politik jugoslovanske emigracije, čigar ime je v svetu še nekaj pomenilo. Čeprav se v emigraciji ni odločal za smele poteze ali velike na Črte, je vendar v svoji stranki predstavljal zdravo pamet, ki se je izpričevala v nekaj izjavah in zlasti v zadnji božični poslanici. Mnogi so mu zamerili neodločnost in cesto so ga zaradi tega primerjali sfingi. Vendar pa njegov položaj ni bil tako lahak. Predvsem ne smemo pozabiti, da so politične stranke običajno koalicije in da je naloga in vloga načelnika stranke posredovati in držati ravnotežje med raznimi krili in skupinami, ne pa se postaviti na čelo ene same skupine. {Porazne posledice neupoštevanja tega dejstva je videti v Slovenski ljudski stranki. ) Dr. Maček po Radičevi smrti ni prišel na če lo stranke kot predestinirani vodja ampak prej kot rezultat kompromisa med nekaj skupinami, da si ali ker je užival močno podporo pri kmetih. Kaže, da gornje ga pravila, ni pozabil tudi ne po NDH polomiji, ko je bilo jasno, da ni mogel nihče od kompromitiranih endehazijcev v svobodnem svetu braniti hrvatskih interesov. Nam izven stranke je težko odgovoriti na vprašanje, če morda izredne prilike , v katerih se je po vojni znašla hrvatska emigracija, niso terjale odločnejšega dr. Mačkovega vodstva. Ni pa dvoma , da bi bil njegov položaj v sami stranki in v hrvatski emigraciji lažji če bi spočetka našel več razumevanja na srb -ski strani. Gotovo je, da je s svojim značilnim stališčem ohranil edinost Seljačke stranke v begunstvu. Bodočnost bo pokazala, če bo njegov naslednik nadaljeval z isti -mi metodami ali pa se bo odločil za eno ali drugo krilo. Velike izbire ni, a po -sledice utegnejo biti tako ali drugače presenetljive. NA BARIKADE! Desničarska 'Srpska Borba' se znova škandalizira nad izjavama patrijarha g. Germana in pok. nadškofa dr. Ujčiča pred lanskoletnim Titovim obiskom Amerike. Znova trdimo, da je lahko biti "vatreni antikomunista" brez vsake praktične odgovornosti na tej strani meje. Naj gredo tisti integralni Velesrbi, ki se tolčejo na Zapadu na svoja junaška prša, v domovino in tam poskusijo srečo! Uredništvo ZMAGALI SMO! Od našega dopisnika Trst, 20. maja Demokratični Slovenci bomo ircm14 v novem parlamentu Furlanije - Julijske Krajine svojega zastopnika. "Slovenska skupnost", lista, ki so jo podpirale vse slovenske politične demokratične skupine na Tržaškem in Goriškem, je prejela 10. 008 glasov (1. 33%). Skoda je le, da lista ni mogla postaviti svojih kandidatov tudi v Beneški Sloveniji in v Kanalski dolini; materialni razlogi so preprečili. Krščanska demokracija je dobila 43. 06% glasov, druga najmočnejša skupina so bili komunisti (18. 48%). Ker demokristijani nima jo absolutne večine, se bodo morali odločiti za partnerja, ko bodo sestavljali vlado. Za slovenske glasove so se kot običajno tudi to pot potegovale italijanske stranke, zlasti komunisti, ki so na svojo listo na Goriškem in Tržaškem vključili slovenske predstavnike. Isto je storila tudi Nennijeva Socialistična stranka in nova Italijanska socialistična stranka proletarske enotnosti, ki se je odcepi -la od Nennija, ko je ta vstopil v vlado. Vladalo je veliko zanimanje, kako se bo nova stranka izkazala: dobila je nekaj manj kot 20. 000 glasov, dočim jih je Nen ni naštel preko 80. 000. Prvič se je tudi zgodilo, da je postavila Krščanska de -mokracija v Beneški Sloveniji na svojo listo slovenskega kandidata. V celoti bodo z gotovostjo vsaj trije slovenski poslanci v deželnem svetu:e -den od "Slovenske skupnosti" (Dr. Jože Skerk, ki pa bo po treh letih odstopil in ga bo nasledil Dr. Anton Kacin) ter dva s komunistične liste (Dr. Karel Siškovič in Jože Jarc). Ni pa še znano, kaj se bo zgodilo s preferenčnimi glasovi, ki so jih prejeli slovenski kandidati na italijanskih listah v Videmski pokrajini. Zmaga "Slovenske skupnosti" je vsekakor občutna. Ta je povečala število glasov v tržaškem volilnem okrožju za 24%; v goriškem okrožju je bil napredek sicer nekoliko manjši, a kljub temu pomemben, (prejetih glasov 3. 051). V sami tržaški občini smo dobili 4. 967 glasov. A značilen napredek je bil dosežen v o-koliških malih občinah (na vsakem volišču po 10 do 20 glasov). Spet je bilo dokazano, da je za slovensko manjšino edino pametna politična pot, da si sama izbera svoje zastopstvo. Vsi tisti, ki so pred volitvami forsi-rali slovenski nastop v italijanskih strankah, so morali spoznati, da so se tako odpovedali lastni osebnosti in postavili vrat pod italijansko peto. To velja zla -sti za številne pripadnike bivše titovske Neodvisne socialistične zveze, ki so se vpisali v Nennijevo stranko. Kljub veliki propagandi in finančnim sredstvom, se jim v celi deželi ni posrečilo doseči niti enega predstavnika. Očividno jih je o -srednje vodstvo stranke izigralo, ker so jim lokalne federacije pred volitvami zatrjevale, da bo vsaj en Slovenec izvoljen na socialistični listi. Zgodovina se pač ponavlja, a kljub temu nekateri rojaki še vedno ne mislijo s svojo glavo. Tudi slovenska kandidata na komunistični listi ne bosta mogla ničesar napra viti za slovensko manjšino. Pokoravati se bosta morala ukazom italijanskih gospodarjev. In poleg tega je KP1 s svojimi enajstimi poslanci osamljena, /sr/ AMERIKA IN JUGOSLAVIJA Od našega dopisnika Washington, v maju V začetku aprila je predsednik Johnson podpisal sklep, po katerem bosta Jugoslavija in Poljska še naprej uživali "največje ugodnosti" v trgovini z Združenimi državami. S tem je bila, vsaj za nekaj časa, spet odložena velika debata, ki se je začela leta 1962, ko je Kongres glasoval proti tej ugodnosti za Jugoslavijo in ki se je kasneje z vsemi mogočimi birokratičnimi potezami končno izcimila v polnomočje predsedniku, da sam odloči o tem, če bi to zadevalo koristi državne varnosti. In tega se je to pot prezident poslužil. Toda odločitev ni prišla iznenada, ker je imel državni tajnik Rusk v februar -ju in marcu dva pomembna govora, ki sta zadevala zunanjo politiko Združenih držav in trgovino z Vzhodom. Nekateri argumenti v obeh govorih so kajpak isti. V povzetku so Ruskove misli potekale nekako takole: 'V vladi si ne delamo nobenih utvar glede komunističnega načrta proti nam in proti svobodnemu svetu, in nihče naj nas ne uči, kako smrtno nevarna je komunistična nevarnost: poznavanje komunističnih namenov z nami je namreč posel, ki ga ne omalovažujemo, saj nam je vendar Hruščev jasno povedal, da na ideološkem polju ne more biti sožitja in da bosta med njimi in nami še naprej obstojala tekma in spor. Mi sicer upamo, da to ne bo trajalo večno, toda dokler Hruščev tako misli, moramo pač temu primerno reagirati, mu moramo verjeti in se temu primerno obnašati. Prvi cilj naše politike do komunističnih držav mora biti, kako ustaviti komu -nistični imperializem, pa naj ta nastopi s silo ali z njo le grozi, neposredno ali posredno. Za to imamo atomsko orožje, smo pomnožili oborožene sile in jih napravili kar se le da mobilne. Toda komunizmu izpodbijamo tla tudi s tem, da novim ali zaostalim državam pomagamo pri odstranjevanju njih revščine in reše -vanju njihovih gospodarskih, družbenih in političnih problemov. Dokler se sami komunisti ne bodo spremenili, moramo iz varnostnih razlo -gov stati na straži. Vendar pa se s tem naša politika ne konča. Na dolgo dobo hočemo, da komunisti uvidijo, da ni njihova napadalna sovražnost do svobodne -ga sveta samo draga in nevarna ampak tudi brez izgleda. In obenem hočemo kar le moč zmanjšati možnosti nove vojne. Zato stremimo, da skupaj rešimo neka -tera najbolj nevarna vprašanja in privedemo oboroževanje pod kontrolo. Seveda pa ni dovolj, da samo brzdamo komunizem in s posameznimi sporazumi manjšamo nevarnost vojne. Spor med komunisti in svobodnim svetom je tako zelo globok kot kak spor sploh more biti, ker njihov cilj in naša zamisel dostojne -ga svetovnega reda enostavno ne gresta skupaj. Mi gledamo komunizem kot sistem, ki n i sposoben zadovoljiti osnovne človeške potrebe, in smo prepričani, da ljudje pod komunistično oblastjo stremijo za boljšim življenjem. To je vedno bilo tako. Vendar pa se je zadnja leta dogodilo : nekateri komunistični režimi so začenjali postajati bolj sprejemljivi za razpolo -ženje vladanih. Na en ali drug način se morajo na to ozirati. Komunistični svetni več enotna čreda ovac, ki slepo sledi enemu samemu ovnu. Vprašanje revolucije ni več to, kar je bilo nekoč, zato tudi spor med Pekingom in Moskvo. Sovjetski oblastniki so namreč začeli uvidevati, da obstoja nasprotje med zahtevo po uveljavitvi komunizma s silo in med potrebami in koristmi sov -jetske države in narodov. Glede manjših komunističnih držav Vzhodne Evrope smo bili vedno mnenja, da ni naravno, da bi bila tako različna ljudstva vzhodne Evrope, z lastnimi talenti in ponosnimi tradicijami, podrejeni tako monolitnemu bloku. Kaže tudi, da se tem narodom toži po tradicionalnih vezeh z Zapadom. Stalinističnega terorja je konec. Čeprav še tako majhni, a vendar različni in stalni znaki kažejo, da hočejo ljudstva pod komunistično vlado več svobode. Obstoje namreč čisto praktični razlogi, zakaj mora biti ljudem dana svoboda, če ho čemo, da bodo dali od sebe najboljše. In vedno bolj tudi postaja očito, kako neučln kovit je komunistični gospodarski sistem. Naša možnost vplivati na dogodke in smer komunističnega sveta je sila omejena. Za.to moramo vzpodbujati evolucijo proti večji narodni neodvisnosti in odpr -ti družbi. Zato je treba poglabljati stike z narodi onstran Zavese in z njimi naj bi sodelovali pri skupnih podjetjih proti boleznimsrevščini in nevednosti. Naša politika, do mednarodnega komunizma ima torej tri cilje: 1) Preprečiti komunistom da bi razširili svoje področje; 2) Z njimi doseči sporazume in sodelovanje, ki naj zmanjša nevarnost vojne; 3) V komunističnem svetu vzpodbujati evolucijo k narodni neodvisnosti, miro -ljubnemu sožitju in odprti družbi. Mnenja smo, da moremo dosegati te cilje s prilagoditvijo naše politike razliku jočemu se ponašanju različnih komunističnih držav ali spremenjenemu ponašanju iste države. Ko se je Jugoslavija iiprla Stalinovi kontroli, smo ji dali vojaško in gospo darsko pomoč. Jugoslavija ni samo vzdržala sovjetski pritisk, ampak je nehala s podporo gverile v Grčiji, dosegla je sporazum z Italijo glede Trsta in povečalaje svoje stike z Zapadom. Kot neodvisna država in v obrambi svoje neodvisnosti j e Jugoslavija izzvala ostale narode vzhodne Evrope, da so se tudi oni začeli vpra -ševati, zakaj ne bi mogli biti neodvisni.' Ob zaključku govora, v katerem se je dotaknil tudi ostalih satelitov in Kube,in obširneje razpravljal o Kitajski, je g. Rusk dejal: 'Svet se spreminja. In ko se spreminja, bomo temu prilagajali svojo politiko. Najmočnejša sila na delu na svetu je sila, s katero smo bili povezani od rojstva našega naroda, ki smo jo gojili in za katero smo se skozi generacije borili: za ideje svobode, za vlado, ki je odgovorna vladanim, za človeške pravice, za vladavino zakona, za človeško dostojanstvo slehernega posameznika. Te ideje zaje majo mišljenje ljudi vseh delov sveta in te ideje predstavljajo veliko, nepretrgano revolucionarno gibanje v človeških odnošajih, ' je zaključil g. Rusk na konfe -renči o svetovnih vprašanjih, ki jo je v Washingtonu priredila Mednarodna zve -za električnih, radijskih in strojnih delavcev. TRGOVINA Z VZHODOM V govoru pred senatnim odborom za zunanje zadeve pa je g, Rusk izvajal: 'Izjemna narava mrzle vojne ustvarja izjemno zamotano stanje za razvoj trgo vine, ki naj služi našim koristim. Te trgovinske politike ni mogoče uveljaviti u-niformirano ali enostavno, tako glede pogojev kot z ozirom na čas in geografijo. Trgovinsko politiko do komunističnih držav smo doslej prilagajali političnim in vojaškim odnosom do teh držav. Tako v gotovih okoliščinah odklanjamo trgovino zato, da bi v svojem interesu vplivali na komunistične gospodarske, vojaške ter politične odločitve. A v drugačnih okoliščinah bomo prav iz istega namena tako trgovino pospeševali. In ker komunističen blok v političnem pogledu ni več monoliten, sledi, da ga takega ne smemo več smatrati tudi v trgovinskem oziru. Sovjetska zveza ima v glavnem samozadostujoče gospodarstvo s široko indu -strijsko bazo in dobro razvito tehnologijo. Glavne pomanjkljivosti pa so v kmetijstvu in v drobni potrošnji. Na splošno vzeto je sovjetska industrija prva za a-meriško, a kar zadeva samooskrbo, pa je njena ekonomija celo pred našo. Zato predstavljajo sovjetski uvozi samo pol odstotka sovjetske državne proizvodnje. Naša trgovinska politika z Vzhodno Evropo jemlje v poštev dejstva, odnošaje prioritete in možnosti, ki so popolnoma drugačne od onih v pogledu Sovj. Zveze Nobena od teh držav ne more biti neodvisna v trgovini in skoro vse si zdaj prizadevajo zmanjšati svojo gospodarsko odvisnost od Sovjetske Zveze. Kar zadeva Jugoslavijo, je bil njen prelom z Moskvo eden mejnikov po -vojne zgodovine. Uničil je podobo komunistične enotnosti, kar je bilo zelo po -membno. To je tudi spodkopalo komunistične strateške pozicije na Balkanu,proti Avstriji in Italiji ter v Sredozemlju. Končno je danes preko 70 % jugoslovanske trgovine usmerjene na Zapad. Dalje je jugoslovanski primer tekom let o -krepil nacionalistične sile v Vzhodni Evropi ter njihovo neodvisnost. Tako lah -ko rečem, da je naša posebna politika do Jugoslavije prinesla dobre obresti. Na Polj skem vzdržujemo danes širok informacijski program in imamo v glavnem dobre stike s poljskim narodom. Podobno kot v Jugoslaviji je tudi poljski primer vplival na ostale vzhodno evropske narode. Naši zavezniki seveda ne morejo voditi čisto enake trgovinske politike z nami, ker so daleč bolj odvisni od uvoza (Vel. Britanija npr. 17%, Nemčija 14%) in ker je Zapadna Evropa imela vso zgodovino tesne stike z Vzhodno. Vendar pa so po sledice vse te trgovine sporne Nekateri zavezniki trdijo, da ta trgovina krepi sovjetsko moč ter komunistov ne nagiba k zmernosti in popuščanju. Ugovor je : dobro hranjenim komunistom bo več do ohranitve statui quo, manj bodo napadal ni in bolj bodo prijateljski do Zapada Toda argument, da je dobro hranjen komunist boljši od lačnega, dejansko ne igra vloge v trgovini s samo Sovjetsko u-nijo, torej v kontekstu, kjer so ga najčešče uporabljali (vzrok sem navajal zgoraj). Predvsem od notranje in zunanje politike sovjetske vlade je odvisno, če se bo sovjetski življenjski nivo dvigal Tri točke bi postavil: - Trgovina more biti koristno politično sredstvo v tekmi s komunizmom, če je prilagojena posebnim položajem v različnih komunističnih deželah; - Trgovinska politika, primerna za eno dobo, ni nujno uporabna v drugi; - Naša država more imeti korist bodisi v odklanjanju bodisi v pospeševanju te trgovine; odvisno je od okoliščin A odklanjanje more biti totalno ali delno. V vsakem primeru pa je to vprašanje, ki ga je treba reševati na državni rav ni in ne po privatni liniji. In kar je najbolj važnodzogibati se je treba doktrinär nih ekstremov, ki so doslej igrali toliko vlogo na tem področju, je zaključil g, Rusk svoja izvajanja pred senatnim odborom. , ., ihn mmnu