93
Narodne stvari.
Minister pravosodja baron Lasser
in njegov ukaz sodnijam kranjskim leta 1862.
Promemoria   našim   gosp.  državnim   poslancem   glede*   na njih interpelacijo  zarad   slovenskega  jezika   v   so dni j ah   na Kranjskem ,  Primorskem itd.
Glasoviti odlok Stremayr-Waserjev, po katerem ne bi s^nel slovenski jezik več od ljudstva našega v pisarnice kranjskih sodnij, pa tudi iz *odnijskih pisarnic ne več do ljudstva našega, češ, da n e m š k i jezik; je edino ,.landesubiich'; sodnijam kranjskim, je silna razburil deželane kranjske pa tudi vse druge slovenske pokrajine. Nekateri rodoljubi so zaradi tega mislili, naj občine Nj. ekseelenco gosp. ministra dr. Pražaka obsujejo s peticijami, da se prekliče odlok c. k. najviše sodnije dunajske. Jaz nisem tega mnenja, ker poslanci naši so pravi poverjeniki naših obči n, tedaj našega naroda; oni pa so uže svojo dolžnost spol-nili in z gosp. vitezem Schneidom na čelu stavili do gospoda pravosodnega ministra interpelacijo, ki so jo tudi »Novice" objavile vil. listu. Na to resno in dobro utemeljeno vprašanje pričakuje zdaj ves svet odgovora in odgovora pravega in pravičnega.
Da pa naši gosp. poslanci morejo gospoda ministra opozoriti na neki dokument velike važnosti, pošiljam jim tu prepis ,»dopisa z Dunaja* v ,,Novicah" od 26. marca 1862. leta, ki kaže, kako je uže pred 19 leti v isti zadevi sodil baron Lasser, ki je takrat v mini* sterstvu Schmerlingovem minister pravosodja bil.
Ta velevažni dokument je razpis (ukaz), ki ga je minister Lasser, kateremu Nemci ne morejo očitati, da je Slovanom bil preveč nagnjen, sodnijam na Kranjskem, Primorskem, Stajarakem in Koroškem 15. dne marca 1862. leta razposlal zaradi rabe slovenskega jezika v njihovih pisarnah.
Kar je uže pred 19 leti, to je, leta 1862. veljalo, vendar ne more neveljavno biti leta 1881., marveč brez „nach Moglichkeit", „nach Thunlichkeit" se spolnovati, ker v 19 letih je došel slovenski jezik na vrhunec svoje sposobnosti v uradih, šolah in javnem življenji.
Izročevaje prepis onega znamenitnega „dopisa z Dunaja" našim gosp. državnim poslancem, dodajam jim pa to prošnjo: naj s tem dopisom stopijo do Nj. eksc. ministra Pražaka in ga prosijo, da v aktih pravosodnega niioisterstva poiskati da gori navedeni ukaz od 15. marca 1862. leta, ki kaže, kako je uže minister Lasser nasproti Str emaj er - Wasse r j u sodil o slovenskem jeziku leta 1862.
Omenjeni dopis v 13. listu „Novic ' leta 1862. se tako-le  P*la^ii *
„Na Dunaji 12  marca 1862. M.
Ravno doteka leto, odkar so se zadnji izmed 20.000 podpisov podpisavali na znano slovensko peticijo, katera, da-si je bila od vse poštene slovenske inteli-gencije podpisana ali vsaj pohvaljena in potem slovesno izročena, a na zadevnem mestu, kakor je podoba, vendar ne posebno čislana. Toda zadovolimo se z nje m o-r al ni m uspehom, kajti ona je pokazala narodu, česar mu je treba, in je povišala rodoljubu srčnost in veselje, videčemu toliko množico eclinomiselnikov.
V ti prošnji je namreč visoka vlada spoznati mogla zahteve Slovencev vedno zvestih, katerih se oni drže letos kakor lani, in katerih spolnitev, če Bog da in pravica gospodari, tudi doseči morajo.
Ena teh želj je zadevala rabo slovenščine v cesarskih p i samicah, zlasti pa pri sod nij ah, kakor
94
je bravcem „Novie" dobro znano, in je bila oprta na čisto naravna pravila. Al v cesarskih pisarnicah po slovenskih krajih je med tem ostalo vse, kakor je od nekdaj bilo!
Nato je prišel 22. dan julija 1.1. na dan razpis ini-nisterstva pravosodnega, ki je moravskim sodnijam zastran češkega jezika veleval ravno to, za kar so bili Slovenci prosili. Rodoljubni slovenski poslanec gosp. Črne je toraj sredi meseca septembra zastavil ministerstvu pravosodja interpelacijo: ali misli ono tudi za slovenske dežele izdati enakošen pravičen razpis? — Dolgo smo čakali odgovora, pa smo ga, če tudi ne brez opomina od strani gosp. Ometa, vendar dočakali 17. dne t. m. Ta dan je namreč gosp. minister Lasser v zbornici poslancev naznanil, da je ministerstvo, spoznavši misli od 103 sodnij o tej reci, izdalo na graško in tržaško deželno višo sodnijo poseben razpis o rabi slovenskega jezika pri sodnih opravilih na Tržaškem, Goriškem , Kranjskem, Štajarskem in Koroškem (dan razpisa je 15. t. m.).
Povejmo jo zdaj pred vsem drugim, da gospod minister bi nam bil lahko dosti neugodnejše odgovoril, ako bi se bil držal zgolj tega, kar so gospodje sodniki svetovali. Od 103 sodnikov l. stopnje je samo 5 na Kranjskem skazalo se, da so pravi prijatelji slovenščine in narodnih pravic slovenskega naroda, katerim se je pridružil na 2. stopnji še en svetovavec v Gradcu. Slovenski narod naj te poštenjake vedno v hvaležnem spominu hrani!
Zmenimo se najprej za to, kar nam odgovor daje ugodnega. Odgovor gosp. ministra oznanuje, da to, kar je za Moravsko bilo aukazano, je edino umno in pravično in mora toraj biti cilj in konec, za katerega se je treba povsod, torej tudi v slovenski deželi poganjati, čeravno se uže za sedaj ni ukazalo vse to, kar se je moravskim sodnijam. Karkoli pa se uže sedaj izpeljati da, naj se uže tudi sedaj stori po pravilih v omenjenem razpisu postavljenih. Ministerstvo samo si je toraj postavilo za cilj in konec, vpeljati tako uredbo sodnijskega opravljanja pri nas, kakoršno velja po Moravskem; in če bi za naprej kak uradnik delal zoper napredovanje slovenskega opravilnega ali službenega jezika, delal bi očitno zoper ministerstvo, zoper cesarsko vlado, kateri služi.
Dalje odgovor ministrov in razpis od 15. marca očitno govori, da kar Slovenci tirjajo zastran jezika, je pravično („um den berechtigten Forde-rungen Rechnung zu tragen"); tudi pravi, da je siže 1. 1S50. bil slovenji je/,i:& 9*g)ozH«tsi ^u službeni jezik, čeravno so nekateri gospodje še letos nasprotno — tedaj laž — trdili.
Z eno besedo: slovenščini so sedaj odprte duri do pisarnicjn sodnij. Torej, narod slovenski, poslu ž i se pravic, katere se ti dajejo; rodoljubni gg. notarji, advokati in vsi drugi začnite!
—  Res, da je novemu ministerskemu razpisu v vsakem členu pristavljeno „nach Thunlichkeit" ali ,,Moglichkeit",
—  ali ker je v slovenščini vse ali skoraj vse mogoče, kar je mogoče v hrvatskem ali češkem jeziku, jej ta pristavek ne more kratiti nobene pravice, če le hočemo; kajti mi razumemo tukaj le objektivno mogo-čost, ne pa subjektivne v uradnikovi osebi; vsaj urad (gosposka) je zavoljo naroda nastavljen, a ne narod zavolj urada." —
Tako so se slovenščini vrata odprla v so d ni je 1. 1862., — a zdaj po preteku 19 let po tolikem napredku njenem in po tolikih enoglasnih zahtevah v slovenskih
časnikih, javnih taborih, deželnih zborih, vladarjevih in ministerskih zagotovilih naj bi se jej v ustavni Avstriji anno 1881. zopet zaprla po odloku gosp. Wa-serja in Stremayerja?!               Dr. J. Bleiweis.