d.
OVIC
Kme
jijske in rokodélske 
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 10. Kimovca. 1845.
List 37.
Moji mili domovini.
(Iz Danice od Zofije R . . . . ve.)
Kakó se dajo čbele čes zimo zdrave
ohraniti.
Skorej od vsih bližnjih dežel je bilo slišati, in
tudi v „Novicah" smo brali, de so pretečeno zimo
čbele pràv zlo pomerle; ravno taka je tudi pri nas
na Koróškim bila. Pràv malo je v naših krajih
čbelarjev, ki bi ne bili več ali menj panjev zgubili,
akoravno so z sterdjó prevideni bili. Kaj je bil
neki vzrok te nesreče? Na tó so mi večidel vsi
čbelarji z enim glasam odgovorili: de so čbele po-
sébno zató pomerle, kér so bile preslabo odéte.
Pomanjkanje odeje je tedej, akoravno ne edini,
vunder poglavitni vzrok pomerjenja toliko panjev
v naši deželi bilo, posébno zató, kér so čbele v
pretečenim letu na ajdovi paši clo malo sterdí do-
bile. Paše je bilo takó malo *), de je več panjev,
kteri že poprej niso nič sterdí imeli, na ajdovi
paši pomerlo; zavoljo tega so bile čbele, saj v na-
ših krajih, večidel le samo z tisto sterdjó za zimo
previdene, ktero so čez leto na cvetlicah, posébno
pa na smereki dobile. Smerečja sterd se pa skozi
zimo rada vterdi, zató jo čbele samó per dobri
odeji vživati morejo, in lahkó pomerjejo, če se jim
z dobro odejo ne pomaga, kar vsak čbelár sam vé.
Še veči nevarnost je, in še veliko hujši ne-
sreča se čbelarjem permeri, če panj nima zadosti
Nar boljši panj okoli Celovca na paši, je komej 5 funtov
sterdi nanesel.
omovina moja mila,
Rajski vertič mjé mladosti!
Samo v tebi mi je bila
Vedno cela slast radosti.
Nepoznavec tjé miline,
Sege, glasa in navaje
Naj podà se v ptujine ,
Vněl se bo za tvoje kraje.
Naj bo še tak' dobro komu,
Kadar v ptnji svet zablodi,
Vselej misel k svojmu domu,
K zemlji svoj' sercé ga vodi.
Tud men' moč ni, zapustiti
Drage šege mjé planine,
Koljko menj pa — pozabiti
Jezik sladki domovine!
To je, kar me peti snubi,
Negledeč na čut ptujina,
Dosti, de moj drug to ljubi
In pa mila domovina.
—n.
čbél, in če je delo počrez, ne pa podolgama
storjeno. Panj, kteri ima premalo čbél, akoravno
je dobro odét, ne more vterjene smerekove sterdí
popolnama ogreti, posébno, če je delo načrez stor-
jeno, zató kér se na takim delu čbele veliko težeji
presédejo, in večkrat zavoljo tega pomreti morajo,
akoravno tak panj ni brez sterdí.
Vunder moram tukaj opomniti, kar me je le-
tašnja in poprejšnja skušnja učíla, de ne le samó
tisti panjovi, kteri imajo počrez delo, pozimi po-
merjêjo; pomerlo mi jih je tudi veliko tacih, kteri
so počrez in podolgama delo imeli, akoravno
so z dobro, ne samó z smerekovo sterdjó prevideni
bili. Nasproti pa mi jih je tudi v tem in v prete-
čenih letih veliko per življenju ostalo z črez de-
lanim satjem. Dal mi je letas tak panj 13. dan
Velkitravna pervi roj, 24. dan druziga, 28.
dan pa tretjiga. Pri vsim tem vunder vsak čbelár
pràv stori, če poprej, predenj roj vsadí, saj en
satič podolgama v panj pertisne; kér skušnja
učí, de taki panjovi veliko menj pomerjêjo.
Drugi poglavitni vzrok, zakaj je pretečeno
zimo toliko panjev, akoravno dobro odétih, pomerlo,
je pa saj v naših krajih tale bil: Čbele na lanjski
ajdovi paši, ktera je bila za nje, kakor je rečeno
bilo, posébno nesrečna, niso skorej nič sterdí v
satjih zadelale, ampak so luknjice v satovji veči-
del komej na pol z sterdjó napolnile, in le malo-
kteri panj je imel satovja popolnama zadelano. Kér
S tim več, ko sim oddaljena
Ah! od mater' svoje drage ,
Slajš' beseda je milena,
Slajši roda pesmi blage.
146
je pa letašnja zima mokra in merzla bila, je mo-
krota v satje, z sterdjó le na pol napolnjeno, po-
tegnila, in sterd, na kteri niso čbele skozi zimo
sedéle, se je skisala, in takó pokvaríla, de so čbele
po nji pomreti mógle. De so večidel od skisane
sterdi čbele v letašnji zimi pomerle, se tudi očitno
iz tega vidi, de je še pràv veliko panjev pomerlo,
in de so čbele panj z sterdjó vred zapustile, ko je
že pràv lepó spomladanjsko vreme nastopilo, ko so
se čbele po svoji volji na satovji presedovale, in
ko hude ure se ni nič več bilo treba bati.
Čbelarji! de bi se tedej za naprej te nesreče
lažeji varovali, in koristne živalice čez zimo ob-
deržali, na tole glejte: Dobro je, de vsaki čbe-
lár saj tiste panjove, ktere skozi zimo za pleme
obderžati hoče, že pred ajdovo pašo pregleda,
če imajo zadosti čbél, in koliko so težke?
Po paši naj jih pa vaga, de popolnama zvé, ka-
košne so; naj jih še enkrat dobro pregleda: ali
imajo kaj zadelane sterdí, in dovelj za zimo
čbél? Če je panj, kteriga hočete za pleme obder-
žati, preubožen, nikar sterdi ne šparajte, dajte
mu je toliko, kolikor je skozi zimo imeti mora, de
vam bo per življenju ostal; dajte mu jo berž po
ajdovi paši, de jo bo zadelal, in pred skisanjem
obvarval; — to vam bo na spomlad veliko koristi
perneslo. Serce mora vsakiga čbelarja boleti, če
vidi, de morajo po nemarnosti te pridne, za člo-
veka neizrečeno koristne živalice pomreti.
Če boste prihodnjič vselej z čbelami takó rav-
nali, kakor vam je tukaj po dolgih skušnjah sve-
tovano bilo, gotovo ne bo toliko panjev čez zimo,
ako je še tako ojstra in za čbele huda, pomerlo;
in zakaj bi tega tudi ne storili? Saj vsak čbelár
dobro vé, de se čbele brez potrebe sterdí
ne pertaknejo, in de jo lepši ohranijo in
veliko bolj varjejo, kakor čbelár pod
klučam!
le ajda
a nekoliko cvetè, v prestavljene panje šle;
iz tega prerokujem, de bo letašnja ajda ster-
déna, kakor že dolgo ne.
Ko bi ta skušnja, če bi se sploh poterdila, od
posebniga dobička, zlasti za tiste bila, kteri čbele
pred ajdo kupujejo, in jih v pašo vozijo; ravno
zató vas, dragi čbelarji, poprosim to reč tudi po
druzih krajih skusiti, in v Novicah oznaniti.
Še to le opombo imam za čbelarje. Pretečeno
spomlad sim sploh tožbo slišal: zdaj nas bodo
čbele zapustile, in resnično še zdaj per nas na
Štajarskim, in kakor mi prijatli pišejo, tudi po
Krajnskim in Koróškim, čbelnaki večidel prazni
stojijo. Ali glejte! čbelarji sami ste tega kriví. Vi
mislite, de morate vsako léto nartežeji panje po-
klati, de nektere krajcarje za sterd dobite; lah-
keji postavite pa nazaj z besedami: če bo Božja
volja, bojo že preživele! Če je potém huda zima,
ali kakor letas deževna spomlad, imate polno
merličev, ali pa omadeževano sterd, ktero ste čisto
po dva groša na jesen prodali, spomladi jo pa po
dvajsetki nazaj kupujete. Dvanajst let se že z čbe-
lami pečám, in nikdar niso čbelarji v jeseni dra-
žeji, kakor po 6, k večimu po 7 krajcarjev sterd
prodajali: pomladi pa, kar je še dostikrat nevarno,
jo od svečarjev in drugih kupcov po dvajsetki pla-
čujejo; ja, per nas je bila letas po pol goldinarja v
srebru. Nej se čbelarjem po teh besedah očí od-
prejo, kterih nisim govoril iz dobičkaželjnosti, am-
pak iz gole ljubezni do čbelarstva; sej so tudi meni,
dostikrat po dvajsetki za sterd tisti ponujali, kteri
so jo poprejšjno jesen po dva groša prodajali.
Sic vos, non vobis, mellificatis apes. M. N.
Od družíne.
Obelarsko prerokovanje.
Ni bôsa ne, de mnoge živali, kakor pajik,
močarad, šurki, tomažek (Laubfrosch) in druge
žabe vreme za naprej razodenejo. Ena od tacih
vremevedjočih žival je tudi čbela.
Skerbni čbelár zjutrej, ako je ravno še jasno,
iz letanja čbél spozná, ali bo popoldan deževalo
ali ne. Dostikrat bi človek iz černih oblakov ali iz
gromenja sodil, de bo ploha prišla, vender čbele
ne hitijo domú, in vse brez kaplje dežjá mine; to
nam pričuje, de čbele ne sodijo po oblakih, ampak
one imajo v svojim truplu vremenika, enakiga tistim
ljudém, kteri ſtare rane imajo in premémbo vremena
vselej pred čutijo.
Pane samo vremena, tudi druge rečí nam čbele
prerokujejo. Navado imam, de v ajdni paši slabe
panje z dobrimi, kteri so v sredi, de jim škatel na-
staviti ne morem, ob deseti uri, kader čbele nar
lepši leté, premením; to se pravi: slabe na mesto
dobrih, in dobre na mesto slabih postavim. Čudno
se mi je večkrat zdelo, zakaj se čbele nektere léta
pràv rade združijo, nektere leta pa večidel le ko-
lejo, in zopet druge léta, kakor postavim lanjsko
jesen takó grizejo, de jih moram urno na staro
mesto prestaviti. Pa večletna skušnja me učí, de
kolikor ljubši se čbele sprejmejo, toliko boljši je
ajdna paša, in če se per tem prestavljanju grizejo,
gotovo ajda sterdéna ne bo.
Skusil sim to reč tudi danes (25. dan Velki-
serpana) in čbele so brez vse zmote, desiravno še
(Dalje sledí.)
G. Ne razpoditi — pa v slogo se moramo go-
spodarji skleniti, de se takih pomót znebimo. Ali
nismo neumni? čez slabe čase tožimo; vpijemo, de
nam ni izhajati — take potrate pa terpímo, ki nam
takó do čistiga denár iz našiga kraja pometejo, de
bi v sili v celi soseski gotoviga denarja za par vó-
lóv ne našli.
M. In kaj nas še čaka! Zunanji napuh tudi
serce napuhne: napuh gré pa pred padam. Taka
nališpana pošast ne porajta za nobeden nauk: božja
beséda, molitev, sveti zakramenti — te svete pod-
pore, ki same zamorejo človeka per razumu ohra-
niti, in mu moč dati, de zavoljo svoje velike sla-
bosti, ki jo že z seboj na svét pernese, v dobrim
ne opéša — so takimu zijaku neizrečeno zoperne
rečí! —Pade — in bogat činč je za povoje in ple-
nice. — Komu pa pade vsa ta revšina na vrat, ko
soseski? Perhranjeniga denarja nima. V starosti, v
bolezni mora po tem soseska take zgubljene sirote
in njih otroke prerediti. Oče jo sploh potégne, ali
če se žéni, si iše bogato. — Pa če tudi dekla takó
delječ ne zaíde, v starosti bo le gorjé, kér vse
proti za lišp in kinč izdaja. Kaj nas in naše na-
slédnike drujiga čaka, ko velika revšina, soseske
polne beračev, naj Bog tudi še takó dobre leta da,
naj dežela še takó malo od kmetovavcov terja. —
Ali pa véš kako pomoč nasprot?
G. Pomoč bi že bila; tóde midva samá nič ne
opraviva. Pa eno mislim že zdavnej: kér sva obá
uda kmetijske družbe, in imava ravno tisto pravico.
ko narvišji gospodje ob zboru od vsiga govoriti, kar
za koristno spoznava, bi per pervim zboru pred celo
družbo svoje misli odkríla in razodela, kaj de bi zo-
J.
140
per ta zlég dobro bilo. Po odbornikih bi se najno ali poprosile, nobenimu mladimu človeku
svetovanje vikšimu vladarstvu v razsod poklonilo,
pôsa dati, če ne pride z njim oče ali kdor
ako ga zbirališe, ko modriga poterdi.
ima oblast čez-nj, in ne poterdi, de od
M. Kaj pa misliš, de bi pomagalo?
njegove straní nobeniga zaderžka ni.
G. Pervič, de bi se tudi v našim kraju
Dokler se to ne zgodí, bo še zmiraj kakor do
ta dobra navada vpeljala, de bi pri vdi-
zdaj, de bo gospodár čez zimo čudo ljudí preré-
njanju pôsli gospodarje zagotóvili, de k
dil, poléti pa sam délal.
njim v službo pridejo; — dokler pa še per
(Konec prihodnjič.)
sedanji navadi ostane, de bi saj gosposka
gospodarja ojstro kaznovala (štrafala), ki
hlapca ali deklo premoti, de pervimu áro
nazaj nese, in k njemu v službo stopi.
Drugič, de bi se častitljive c. k. kresije
ponižno prosíle, letno plačilo odločiti,
ktero se ima družíni dati.
M. Gréga! to ne pojde: ali ni nekteri hlapec
za dva druga? Ali boste dekla in varučka ena-
ko plačílo imele?
G. Ne moti me, čaj, de izgovorim. Jaz takó
mislim, de bi se hlapci v tri verste razdelili, in
ravno takó dékle. V pervo versto bi se vzeli
véči hlapci, v drugo srédnji, in v tretjo ma-
li. In ravno takó dékle. In po ti trojni razliki
bi se jim tudi plačilo odsodilo. Zavoljo varučk in
pastirjev, kjer jih je še potréba, bi se znali go-
spodarji in stariši téh otrok po svoji volji med
seboj zmeniti. Kar pa une tri verste družíne za-
déne, bi se postava izprosíla, ojstro gospodarja
pokoriti, ki bi se je ne deržal.
M. Kdo bo pa družino takó vverstil? Kakó
se bo razločilo, kteri hlapec ali dékla gré v pervo
versto, drugo ali tretjo?
G. To se samo kaže. Niso ne močí, ne raz-
umnost per vsakim človeku enake. Môčni, terdni
ljudjé, ki se pa zavolj pičle razumnosti za
vsako delo oberniti ne dajo, bi se med srédnje
štéli; drugi môčni, ki so tudi dobro znaj-
deni, med véči; slabeji na môči in na razumno-
sti pa med male. — Tudi delo in kmetije
razsodijo. Hlapec ali dekla, ki bi per velikim
gospodarstvi, kjer je veliko terpljenja, imela pla-
čilo večih, bi mógla z plačílam srédnjih zado-
voljna biti, ako stopita v službo, kjer je manj
truda. Tudi ne dé toliko, ako se družínčetu
srednje veljave plačilo večiga družinčeta da, de
je le nar veči plačilo odsojeno.
M. Gréga! ne bo šlo. Težkó se bo družína
dobila, ko bi se to vpeljalo. Potegnili jo bodo v
bajte, de pojdejo po tem zidarjem streč, na ceste
delat, v najemšino (po tavèrhih) mlatit, kosit, žét
i. t. d.
G. De bi te čúk — z tvojo prazno boječnostjo!
Kje se pa po zimi zidarjem stréže, céste delajo,
žanje, kosi i. t. d.? Bi mogli čez morje, kar ne
morejo, in jim tudi dišalo ne bo. Pozimi morajo
nekam: poléti iz službe stopiti, bi se pa tudi
ojstro prepovedalo.
M. Kaj še?
G. Tretjič, de bi tisti gospodarji bili
kaznovani, kteri hlapca ali deklo v službo
vzamejo, ki jo pred létam od gospodarja
potégnejo, ali kdor jih pod strého vzame
in jim potuho da; drugači, ko bi se bili takó
slabo obnašovali, de bi se jim bilo slovó dalo.
Četertič, de bi se takim, ki z najemniki
delajo, kakor zidarskim mojstram, fabri-
kantam, in takim, ki so velike céstne dela
prevzéli i. t. d. ojstro prepovedalo, komu
delo dati, ki ne pernêse pôsa seboj. De bi
se pa tudi gosposke (komisije) opomnile
Slovenskim pevoljubam.
Pesem, s ktero gosp. Poženčan v 20. listu
naših „Novic" Slovenke k petju podbadajo, me je
napeljala od Slovencov, kar njih petje vtiče, be-
sedico pregovoriti.
Opisvavci Slavjanskih narodov pripišujejo Slav-
janam sploh veliko veselje do petja: de radi svoje
občutke, veséle in žalostne, s petjem razodevajo.
— Po večim ali manjim številu narodnih pesem, ktere
so marljivi rodoljubi pri svojih rojakih nabrali,
menim, de se tudi veči ali manji veselje do petja ti-
stimu narodu pripisati mora, kjer so pesme nabrane.
Takošnih pesem imajo med vsimi Slavjani Serblji
nar več skazati. — Znatno število narodnih pesem
se pa tudi pri Slovencih znajde, kakor nam to na-
birki gg. Stanka Vraza in E. Koritkota ka-
žejo. De se razun teh nar manj še dvakrat toliko
takih pesem med nami znajde, se dvomiti ne more:
vender pa se mi dozdeva, de bi tisti dalječ od
resnice zašel, in bi veliko zaméril, ki bi te pesme
za méro našiga pevoljubja deržal; zakaj skušnja
kaže, de je petje lastnina nar manjšiga déla naši-
ga naroda.
Prenapeto rodoljubje nekterih mi bo morebiti
s tem naproti stopilo, de se na Slovenskim ob ne-
deljah in zapovedanih praznikih v cerkvah pri božji
službi veličastno petje sliši; — de se naši delavci
na polji in v goricah z veselim petjem glasijo; de
se po planjavah in gričih pastirski samopevi na
široko razlegajo i. t. d. Ta se tajiti ne da; tode
zvedovajmo, kdo so ti, ki v cerkvah, na polji, v
goricah in na paši prepevajo? in pokazala se bo
resnica moje izreke: se bo pokazalo, de samó
mladi, neomoženi ženski spol prepeva *), možki
spol pa, akoravno pri teh pevkah pričijoč, dolgo-
časnost na tihim prodaja.
De Slovenci ne prepevajo in tudi peti ne znajo,
sim se prepričal na več krajih po Krajnskim in
po Koróškim, posebno pa po Štajarskim, kér
šest let, kar slovenske narodne pesme nabiram, od
možkih še nobene nisem mogel dobiti. Narbolj sim
se pa tega prepričal v mestici B* na teržaško-
dunajski cesti ležečem, v kterim sim nekaj čez leto
prebival in sim večkrat priložnost imel, na derža-
nje svojih rojakov paziti. Skorej vsaki dan je bilo
viditi tamkej mladenčov vojaškiga stanú; zdaj ta-
lijanskih, zdaj nemških, zdaj magjarskih (ogerskih),
narvečkrat slovenskih iz Krajnskiga, Koróškiga in
Štajarskiga. Talijanski so nas vselej na vès glas
vojaške popotnice prepeváje pri svojim prihodu po-
zdravili, in prepeváje spet slavó od nas vzeli. Z
veseljem jih je vsaki rad poslušal, akoravno njih
pesem ni razumel. Nemci in clo Magjari niso vse-
lej tiho pritekli. Ali kdo bi verjel, de bi Sloven-
ski mladi vojšaki, kterih sestre domá cele dni hribe
in doline s prijetnim petjem polnijo, čisto tiho za
bobnam stopinje pobirali! Res de so se tudi med
Redka je, de bi omožene ženske popevale; ali od njih se
vender lahko reče , de so enkrat neomožene popevale.
Pisatelj.
148
Dopiſ is Shtajarſkiga.
12. dan Velkiſerpana je bil ſtraſhan dan sa Sibiſhko
uzhilnizo. Ob dveh popoldne, ko ſim ravno male uzhenze brati
uzhil, je treſhilo v ſieno na levi ſtrani lopnih vrat, ki ſo sa-
voljo velikiga hliſha saperte bile, in ondod je ſirela ſhla po rasnih
krajih hiſhe, de naſ je grosa bíla. Ştrahú, kteriga ſmo obzhu-
tili, nemorem popiſati; hvala Bogú! de ni ſtrela v ſholſko ſtanizo
ſhinila, kjer je bliso 100 otrok ſkupej bilo. Le tiſti fantizhi, ki
ſo bliso vrat ſedéli, ſo od ſtrele mozhen vdar po glavi obzhutili;
ravno takó tudi nekteri drugi ljudje v mojim pohiſhtvu, ktere
je ſhe drugi dan od tega glava bolela.
To prigodbo, ktera bi bila lahko 100 oſebam na enkrat
shivljenje vsela, zhe bi ſe naſ ne bil miloſiljivi Bog uſmilil, le
sató v Novicah osnanim, de bi vſe ſholnike dvojih, filno po-
trebnih rezhí opomnil: pervizh, de bi ſi prisadevali, uzhilnizam
magnete pridobiti; ki jih neſrezhe ognja varvajo, in drugizh
de bi ſe uzhilnize pri bratovſhini ſv. Florijana savarovale.
— Kér pa k napravi teh ſilno potrebnih rezhi goſpodje faj-
moſhtri in kaplani samorejo s ſvojo shivo in ſerzhno beſedo
pri farmanih nar bolj pripomozhi, gre na vſe viſoke zhaſtí vredne
goſp. duhovnike ponishna proſhnja, de bi sa varnoſt ſholſkih hiſh
ſkerbéli, kar jim je nar bolj mogozhe. Zhloveſhko oſrezhenje
in obvarovanje marſikteriga shivljenja jim bo gotovo nar lepſhi
dar sa njih trud in prisadevanje.
Sibika na ſpodnjim Şhtajarju 13. Velkiſerpana. M. Petik.
njimi včasi nekteri glasili; pa kdor bi jih po njih minj tacih rodoljubov obhajali, ki pač dosti več veljá, ko na
Dr. O.
lepši kamen na grobu!
zavratcih (Aufschläge) poznal ne bil, bi jih po
njih glasu ne bil spoznal, kteriga rodú de so;
zakaj njih glas je bil samo ukanje, s kterim se
nam niso nobenkrat prikupili.
(Dalje sledí.)
Zmes.
(Žitni pridelki v našim cesarstvu). Austrijanska
dežela méri 12,206 štirjaških milj (I Meilen), in imá z 112.186
orali Lombarško-Beneškiga polja vred, skupej 37.476,742 oralov
poljá.
od kteriga jih pride na Nemško deželo, na
Galicijo in na Dalmacijo . . . . . 17.079.593
na Ogersko, Sedemgraško in vojaško mejo 18.888.335
na Laške deržave pa . .
150,884.
V teh deželah se po srednji méri vsako leto pridela, namreč:
na Nemškim, v Galicii in Dalmacii 114.800,000 vaganov žita
na Ogerskim, v Sedemgraškim in
na vojaški meji . . . . . 109.000.000
20.500.000
v Laških deželah pa.
94.000.000 vaganov reži in turšice
in sicer okoli
80.000,000 „ ovsá
40.000.000 „ ječmena
30.000,000 „ pa pšenice.
(Oest. Lloyd).
Urno, kaj je noviga?
(Kopitarjeve slavijanske knjige) je c. k. Ljub-
ljanska šolska knjigarnica 8. dan Velkiserpana za 1400 gol-
dinarjev v srebru kupila. — To je pač imenitno pomnoženje
Ljubljanske knjigarnice.
(Davk od slavčkov) bodo prihodnjič v Berolinu,
poglavitnim Prájsovskim mestu, odrajtovali. Kdor bo hotel slav-
čka (Nachtigall) v kletki (foglovži) zapertiga imeti, bo mogel
odslej 10 tolarjev letniga davka plačati. To je nar boljši sred-
stvo, nedolžne tice mučenja v zapertih kletkah obvarvati.
(Menschenfreund.)
Letašnji židni pridelk na Krajnskim.
Židna priredba se je letas, kakor v druzih deželah, tudi
pri nas, zavoljo premôkre spomladi, slabo obnesla. Od prevelike
mokrote in južniga vremena je bilo murvino perje obledélo, in
zadnjič se ga je bila še clo rija poprijela; oboje je židnim go-
sencam škodvalo, veliko jih je pa od slabe piče, predenj so se
zapredle, clo poginilo. Kar se jih je zapredlo, so pa pràv terdne
mešičke (kokone) napravile in v židi bogate bile.
V Ljubljanski kresii se je letas 11 židorejnikov z rejo
židnih červov pečalo, ki so 196 funtov mešičkov pridelali; v
Novomeški kresii pa, kar je nam znaniga, sta le dva červiče
redila in 91 funtov dobila.
Med temi židorejniki zaslužita dva posebno imenovana biti,
zató kér sta židorejo k lepimu izgledu svojih sosedov in z velikimi
potroški pričela, namreč: gospod V. Vovk, tehant v Metliki,
in gospod I. Valenčič, kaplan v Šenčurju poleg Krajnja.
Gosp. tehant Vovk se že več let pečajo z rejo murvinih
dreves, in so letas samí 80 funtov lepih zidnih mešičkov pride-
lali. Letá lep izgled je boje med belimi Krajnci tako veselje do
židne reje obudil, de so cele soseske sklenile po svojih občinah
(gmajnah) verte napraviti, in jih po nauku gosp. tehanta z mur-
vinim semenam posejati.
Takó je prav, ljubi moji deželani! Kar ste namenili, pa
tudi ročno spolníte; in de boste zamogli rejo židnih gosenc
kmalo pričeti, oskerbite si nekoliko odrašenih dreves, ki vam
jih Ljubljanska kmetijska družba po ceni ponudi. Trud vašiga
prizadevanja se bo že vam, še bolj pa vašim naslednikam
dobro poplačal, in vašimu kraju dosihmal še nepoznanih dohodkov
veliko naklonil in vam življenje polajšal. —
Gosp. kaplan Valenčič dajejo v židoreji Gorencam lep
izgled. Nakupili so bili veliko murvinih drevese, ter so jih med
tiste sosede razdelili, kteri imajo veselje se z židorejo pečati ;
razun tega so jih tudi z veseljem podučili, kakó se murvice
sadé in redé, de poprej k pridu pridejo. Ker je pa že v Šenčurski
okólici nekoliko odrašenih murv, so se Oni tudi koj lotili židne
gosence rediti in so v ta namen z velikimi potroški v tem opravilu
izučeno Ipavko k sebi vzeli, de je červičam stregla in jim perja
nanašala, dokler so se zapredli; po dokončanim delu so ji celo
priredbo od 18 funtov kokonov — to je čez 9 goldinarjev —
podelili. Kar so gosp. Valenčič z takim veseljem začeli, bojo
gotovo še z večim naprej peljali! —
Take dela bodo gotovo lep sad rodíle in h osrečenju do-
movine veliko pripomogle. Naši nasledniki bojo hvaležni spo-
Poslavljenje Krajnjskiga mesta!
Po navadi imá vsak hlapón (Locomotiv) na železni cesti
svoje imé, po kterim se od druzih razloči. Med vsimi Krajn-
skimi mesti se je Krajnju perva čast zgodila, de so po njem
hlapón kerstili, ki se po Dunajsko-Teržaški cesti od Mürccu-
šlaga do Gradca vozi, in ki ga „Krainburg" imenujejo. —
To je pervo pozdravljenje, ki ga Dunajska železna cesta Krajn-
H. Kos.
cam pošle!
Murvine drevesca na prodaj.
Na vertu c. k. Ljubljanske kmetijske družbe na Poljanah
so murvine drevesca na prodaj:
10 let stare po 6 krajc.; 4 leta stare po 2 krajc.; 2 leti
stare pa po krajcarju. Povezovanje je treba posebej plačati ,
kar pa le malo znese. Kdor od imenovanih drevese kaj kupiti
želí, naj se pri gosp. dohtarju Orlu, oskerbniku tega verta,
za-nje oglasi.
Znajdba vganjke v poprejšnjim listu je:
Kôsa — ôsa.
Današnjimu listu je Pristavik k „Vinoreji sa
Slovence“ perdjan.
V Ljubljani
V Krajnju
Žitni kup.
6. Kimovca.
1. Kimovca.
gold. kr.
gold.
kr.
1 mernik Pšenice domače .. . .
„
banaške...
1 
Turšice............
1
Soršice .. . . .. . ... ..
Reži ...... . . . . . . ..
Ječmena .. . . . . . . .
Prosa .. . . . . . . .
Ajde ......
1
1
1
1
36
50
10
10
54
1
1
55
40
10
20
10
1
1
Ovsa .. . . . . . . ..
58
40
1
1
10
40
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.