Za poduk in kratek čas. Luč krščanstva pri panonskih Slovencih. Spisal Jak. Gomilšak. VI. Knialu po smrti sv. Metoda doleti ubogi narod, kot bliskova strela, grozna nesreča, da se nabaja v zgodovini 51oveštva malo euakib. Vladoželjni nemški cesar Arnolf, dalje časa bojevaje se brez uspeba z moravskim Svetopolkom, pokli5e slednji5, okoli leta 890 poganske lupeže Madžare na pomoč, ki so bili nedavno 5rez Karpate pridrli v izhodno Panonijo. In kaj se zgodi ? Kakor 5e velika reka po uaglem deževju prestopi svoje obrežje in predere jezove, tcr bobneče valovje vali 5rez ravnine iu polja, 5rez vesi in mesta, vse zalijo5, — tako prihrumijo divje druhali Madžarov v moravske in v izbodne panonske pokrajine. Taki grozoviti sili se ne ustavljajo ne vojske ne trdujave. Gorje narodu, kjer se pokažejo te 5ete, brezštevilue, kakor je listja in trave! Ne da bi le plenile, požigale in podvrgle vse svoji oblasti, nego pokončajo invni5ijovse! V malo letih je lepa Panouija gola (^usčava, vse ljudstvo je pobito, in uikder ni več mesta, ne vesi, ne cerkve, ne gradu, ne posejanega polja. Človeku 8rce krvavi, ko pomisli strašno osodo starib stanovalcev vclike dežele! Kar je mnogoletna marljivost in trud Slovencev, kar je modrost vladarjev, kar je gorečost neštevilnib dubovnikov, kar je blažilni duh kri5anstva ustvaril, vse je bilo poteptano. Velik del slovenskega naioda je pokon5an, velik kos mile očetnjave je na vse čase izgubljen. Le malo število pauonskib Slovencev med Muio in Dravo, ter kakih 50000 na sedanjem Ogrskern obranilo je življenje vero in domovino, dasi so tudi tukaj Madžari veekrat plenili in razbijali. Doli do cesarja Jožefa II. ostali so potem omenjeui Sloveuci med Muro in Dravo bivajoči pod solnograško vladikovino, v spomirj, od koder jim je prisvetila bila sveta luč krščanstva. Potem so spadali pod sekorsko škofijo, in kar je preložena škofovska stolica v Maribor, pridruženi so slovenski lavantiuski. Ondi pak, kjer je nekdaj srečno živel Slovenec v obširnih pokrajinah med rekami Rabo, Dravo in Donavo, koraka zdaj po grobih milih naših prao5etov ponosni Madžar. Tudi njega je že davno vkrotil blagi nauk krščauski. Vzdignile so se zopet razrušene ceikve, vesi in mesta. Tudi nad podrtinami slavnega Salavara je postavljena bila okoli leta 1020 iznova cerkva sv. Hadrijana in pri njej samostan benediktinov. Divji Turcini so pred 300 leti oboja razdrli. Toda zopet sta se vzdignila iz prabu, dasi ne več na istem kraju, temuč dobro uro oddaljena. Še dandanes, akoprein v niadžarskih rokah, je ondi cerkva sv. Hadrijana — veden spominek na staro slovensko deželo in na začetek krščanstva pri pauonskih Slovencih. — Na mestu, kjer je stal slavni Salavar, najdeš zdaj le pustino in nekaj razdrobljenih kamnov. Pred dvema letoma ondi potovaje, obiskal sem ta kraj, poljubil drago sveto zemljo in se razplakal, premišljevaje bridko osodo pokojnih praoSetov — in tudi sedanjib raztresenih bratov Slovencev!*) Kako življeuje. taka smrt! Od Sobote na Stajerskem drži stezu skozi št. Vincencij na Koroškem mimo Ettendorfa črez visoko planino v Labod. Na velikonočni ve5er so po tej stezi stopali naprej 4 moževi. Ko pridejo na viiino, zagledajo tik steze pod jelsevim grmom — možkega mrli5a. Lice mu je bilo s sivo-zelenitn plesnjivcem prevlečeno in na pol k zemlji nagnjeno; vse telo pa k tlam primrznjeno. Desnica je bila podložena desnemu licu, leviea pa slonela na prsih. Pod glavo mu je ležala stara suknja. Pokrivala za glavo ni bilo nobenega. Lozna suknjica, borne hlačice in črevlji, to je bila njegova obleka. Bilo je videti, da se je mož ves utrnjen ondi vlegel, zaspal, ia v — večnosti prebudil. Zmrznil je. Dasi je bilo lice precej spremenjeno, vendar so v moževi kmalu spoznali, čegar revno truplo da imajo pred seboj namre5: Jož. Krinar-ja, bivšega stotnika. Nesrečnež bil je v bogati in imenitni biši rojen. Impil je bistro glavico pa nesrečno izrejo. Kar je le srce poželelo, vse se mu je dalo. Vsega je imel zadosti, le strahu božjega ni poznal in za nauke bv. vere ni maral. Prišel je k vojakom, kder je postal popoln nevernik. In sedaj se začne za njega vedno večja nesreča. Cast in službo je zgubil zavoljo nepoštenosti. Potem je nekoliko let krčmaril pri sv. Vineencija. Tukaj se je kazal zagrizenega sovražnika sv. vere in duhovnikov. Daleč okoli bil je znan kot liberalec, babač, dobroživec, zapeljivec in zapravljivec. Naposled je vse zapravil. Kamor koli ,je stopil, povsod so ga *) Izrekamo prisrčno zahvalo za mikavni sosta?ek| Vredn. srečali, katerim je bil kaj dolžen. Iz neke glažute, kder je za pisarja služil, so ga zavolj neporednosti izpodili. Sedaj pa je s svojo ošabnostjo bil pri kraju. Popolnem se je zanemaril. Ves pobit, razcapan in nesnažen se je okoli potepal. Vecjidel žganjice pijan je taval po okolici, dokler ni mesenca decembra na mrzli planini obležal in umrl. Nesrečniku 8e je svoje dni dobro godilo. Toda nehvaležni človek je tedaj Boga, mesto da bi mu dolžno hvalo dajal, le strahovito preklinjal, zlasti Zveličarja. Ali čudno! Tisti dan, ko Ijudje najbolj slavijo od mrtvib ustalega Zveličarja, so našli mrtvo telo bogakletnikovo. Lepo okinSan je bil Zveličar na altarje postavljen, njegov sovražnik pa je ob cesti ležal kot na pol gnjili mrli5! Zveličar je dobil grob, kder je 3 dni počival, ovi nevernik pa je 3 mesence v snegu trobnel na visoki planini. Pri pogrebu Jezusovem se je milo jokalo, pri pokapanju ovega nesrečnika pa — pr ekli nj alo. Njegova mati je na smrtni po6teli zdihovala in prosila, naj njej pokliče duhovnika. Neverni sin nje ni uslisal. Ali piišel je plačilni dan. Tudi on je moral brez sv. zakramentov v vecnost! Kedar so nekateri pijanci telo nesrečnega stotnika v 5rno jamo zagrebli, tedaj je ljudi groza navdajala. Vsak je djal: Bog me varuj t a k e g a konca. Dostavili pa še so: kako življenje, taka smrt.