319
Kmetijstvo.
Konjereja.
Po dolgih in trudapolnih prizadevanjih je bilo dovoljeno, da se smejo v Novem mestu prirejati konjski semnji. Prvi konjski semenj se je vršil dne 2. avg. t. 1. Obnesel se je še precej  dobro.  Prignanih je bilo 228
konj, kar je za začetek še dosti. Prodalo se je le malo prignanih konj, ali nekaj jih je bilo vendar prodanih. Prišlo je tudi nekaj ljubljanskih gospodov, kateri so kupili nekaj parov konj. Prišel je tudi predsednik trgovinske in obrtniške zbornice kranjske, dež. poslanec g. Perdan, da si kot član konjerejskega odseka kmetijske družbe ogleda našo dolenjsko rejo. Na sejmišči je bilo jako živahno. Razen konj prignalo se je bilo na ta semenj tudi neznansko veliko svinj in tudi dosti goveje živine. Le Bučkani ter možje iz Škocijana so izostali, in Št. Jernej ni poslal dosti konj, dasi bi bil to lahko storil. Da so še ti kraji kaj konj postavili na sejmišče, bilo bi jih gotovo 300. Ti kraji imajo svoje semnje, naravno je torej, da bi ne videli radi, da se premakne konjska trgovina v Novo mesto. Ti naši rojaki — naj govorimo brez ovinkov — ne smejo biti preveč ozko-srčni. Pomislijo naj, da je Novo mesto središče Dolenjske. Na novomeške semnje in k novomeškemu okrožnemu sodišču hodi vse dolenjsko prebivalstvo, dobro je torej, če je dana prilika, da se v Novem mestu lahko tudi konji prodajo, jih vsaj ni treba goniti v Zagreb, v Ljubljano, ali kam drugam, daleč od doma. Pomisliti je tudi treba, da bo železnica kupce pripeljala od vseh stranij.
Na semnju dne 2. avgusta 1.1. smo videli našo dolenjsko konjsko rejo. Bil je ta semenj dober pouk za naše konjerejce in le želeti je, da ga ne pozabijo. Videli smo, in tega nikakor ni prezreti, da redimo preveč polno-krvnežev in premalo čvrstih težjih konj noriške pasme. Železnice so uzrok, da dandanes ni več treba toliko hitrih konj, kakor še v polpreteklem času. Le še vojaštvo rabi večje število hitrih konj, a za vojaške potrebe se tacih konj zadosti izredi na takoimenovanih pustah na Ogerskem in v Gališki. Tudi kolo (bicikelj) na katerem se vozi dandanes skoro že jedna desetina vseh ljudij naših krajev, je znatno vplivala na našo konjerejo in prouzroči veliko premembo, tako da s hitrimi konji v bodoče ne bo dosti trgovine. Sicer pa ne vrže tak konj dosti pri nas. Ko je poltretje leto star, ga že vpregamo, češ, konj naj svojo klajo zasluži. Posledica tega pa je, da konj kmalu ni za rabo. če ne vrže konj v četrtem svojem letu 250 gld., ne plača klaje.
V Novem mestu se je na semanji dan, 2. avgusta, popoldne zbralo več konjerejcev in mej njimi tudi gosp. Perdan. Vsi so bili jedini in popolnoma složni v tem, da moramo Dolenjci začeti z ono konjsko pasnijo, katera se po vsi pravici v lepi Savinski dolini tako visoko čisla, to je, da začnemo rediti lahkejše noriške konje. Pristav deželne vinarske, sadjarske in poljedelske šole na Grmu gospod Rohrmann je v imenu kmetijske družbe kranjske vzel izrečene želje konjerejcev na znanje, da jih sporoči kmetijski družbi, ta pa zopet poljedelskemu ministerstvu. Povrh je tudi gospod Perdan obljubil, da stori vse, kar je v njegovi moči, da dobimo v deželo nekaj laških no-riških žrebcev-plemenjakov. Brez kobil seveda ta reja ne bo kaj prida. Treba bo, da pojdejo Dolenjci po te kobile v druge kraje, namreč v Savinsko dolino in v hribe okoli
Sevnice, okoli Jurjevega kloštra in Planine. Nekaj nizkih čvrstih kobil, širokih prs in križa ter kratkega vratu imamo sami. Napovejmo boj tem Wilsfordom'z dolgimi bi-celjni in nogami, dolgimi vratovi in redkimi trupli.
Saj bo delo na naših zemljiščih v ravnini vedno zahtevalo konjske uprege, naj že bo tudi kaj druge koristi od te reje ali ne. Vojaštvu prodamo Dolenjci prebito malo konj. Ako vzame vojaštvo kacih pet konj na leto, je že veliko. Privoščimo si torej drug trg, dokler je še kaj vožnje, saj ne ve nihče povedati, če morda ne izpodbije v nekaterih letih elektrika vso konjerejo in če na zadnje ne bodo samo železnice in tramvaji, ampak še fijakarji in drugi vozniki vozili brez konj.
V Novem mestu, meseca avgusta 1897.
320