wm
C«C00OC»0O3C>00
CO'CO
IV. leto.
V Gorici, listopad 1883.
II. zvezek.
Naj bolj zapuščena duša v vicah.
Gotovo je lepa in velika ljubezen kristijana, ki moli za vse duše v vicah, ki k Bogu povzdiguje goreče prošnje za vse, brez izločka, brez izjeme. Taka velikodušnost je Gospodu silno do-padljiva, in prepričani smemo biti, da razliva na vboge duše nezmerne zaklade božjega vsmiljenja. Kolikim so svetniki se svojimi Molitvami, ki so ž njimi tako rekoč silo delali Gospodu, olajšali trpljenje, koliko jih rešili iz groznega ognja !
Toda, če je tudi taka molitev, ki obsega vse duše brez izje-velike hvale vredna, vender je druga še lepša in hvale vrednima. Bogoslovci terdijo namreč, da je določen namen veliko bolj Varen in da ima večo moč, kaker pa nedoločen. Namen, pravijo, k* se razteguje na več oseb ali na več del, izgubi nekoliko svoje ®oči. Zatorej svètujejo vérnim, ki molijo za duše v vicah, naj borijo določen namen, keterim dušam namreč želč pomagati sè 8v°jimi molitvami, sè svojimi dobrimi deli ; ker jim na tak način k°lj gotovo in bolj zdatno pomagajo.
Našim ljubim bravcem priporočamo v molitev eno dušo, ki nam je silno ljuba, dušo, ki je revniša in vsmiljenja vredniša, ka-k®r vsaka druga ; dušo, ki nima na svetu nobenega človeka, ki bi Za»jo prelil eno samo solzo, ki bi zanjo le enkrat zdihnil h Go-8P°du, ki bi jo potolažil z enim samim očenašem : naj bolj za-š č en o dušo.
— 322 —
Reterà pa je ta vboga duša, brez krepčanja, brez tolažbe, brez upanja ?
Naj bolj zapuščena duša je morebiti duša kake vboge sirote, ki na zemlji ni okusila sladkosti očetovske in materine ljubezni, ker ju je smert zgodaj vzela se sveta. Ko je prišla njena smertna ura, ni zapustila za seboj nobenega spomina in zdaj za n)o nihče ne moli ! Njena duša, ki se čisti v vicah, občuti težko roko božjo in nima nikoger, ki bi si prizadeval olajšati njeno terpljenje in pomagati ji !
Naj bolj zapuščena duša je morebiti duša kakega mladeniča, ki je bil v življenju zgled pohlevnosti, zmernosti in čistosti; ona ostane toliko časa zaperta v temnih vicah, dokler ni očiščena blata in smeti, ki so se v življenju primešale njenim obilnim čednostim, enako zlatu, iz keterega se delajo kraljeve krone in drugo imenitno lepotičje, ki mora prej v plavež, da se tam v ognju izčisti. Njegova mati govori z objokanimi očmi: kaker angelj je bil! Njegovi prijatelji in znanci, vtopljeni v veliko žalost, ponavljajo: angelj je bil ! In za terdno prepričani, da so se mu zavoljo pobožnega in nedolžnega življenja njegovega precej odperla vrata nebeška, ne molijo zanj, ki koperni v očiščevalnem ognju, ker ga hvala, s ke-tero ga na zemlji povzdigujejo, ne more rešiti iz njega.
Naj bolj zapuščena duša je morebiti duša kake grešnice, ki je sicer pred smertjo objokovala svoje pregrehe, pa ne tolikanj, da bi bila, zapustivši svet, naravnost mogla iti v veselje nebeško. Vboga žena ! Živela je mej svetom nejevernim, zapustila je žlahto, znance, prijatelje in prijateljice, ki se je pa ne spominjajo, ker so
zakopani v posvetno veselje........Morebiti je bila pozabljena od
vseh že pred svojo smertjo, morebiti da ni, odkar leži pod hladno zemljo, nihče zmolil zanjo očenaša!
Naj bolj zapuščena duša je morebiti duša kake vdove, ki je bila vže ob času svojega vdovstva brez zavetnika, ter je tudi zdaj, v kraju očiščevanja, brez njega. Vboga reva ! Solze preteklih let niso zadostovale, da bi bili izbrisani madeži tvoje duše, in zdaj nimaš še upanja ne, da bi ti na pomoč pritekla kaka pobožna duša !
Naj bolj zapuščena duša je morebiti duša kakega starčka, ki je videl v svojem življenju svoje znance in prijatelje enega za drugim polagati v hladno zemljo. Vmerl je nepoznan in neobžalovan, zakaj dostikrat je starost zaničevana in zapuščena. Zapuščen je bil na svetu in zapuščen je tudi v vicah; zdihuje in joka.... p»
— 323 —
ni ga, ki bi mu rekel: prijatelj, bodi potolažen, glej našel se je» ki za te moli; kmalu bo konec tvojemu terpljenju!
Naj bolj zapuščena duša je morebiti duša kakega zakonskega moža, keteremu je žena sto in stokrat zagotavljala gorečo ljubezen v življenju in po smerti, ali žalibog! na enkrat so pozabljene obljube in prisege, ki mu jih je prisegala še celo pri smertni postelji .... Solze, prelite pri njegovem grobu, so se kmalu posušile; goreče molitve, ki jih je od začetka opravljala zanj, se ne vzdigujejo več proti nebu, zakaj molitev za ranjke je prenadležna za tistega, ki hoče vživati sladnosti sveta. Ta nesrečni mož terpi, terpi neizrekljivo, pa ni serca, ki bi se vsmililo njegovega terpljenja, ni rok, ki bi se zanj vzdigovale proti nebu, ni glasu, ki bi klical h Gospodu, da naj se ga vsmili, da naj se milostivo nanj oberne.
Naj bolj zapuščena duša je morebiti duša kake matere! Njeni otroci, keterih serce je pri smertni postelji ljube matere hotelo počiti od prevelike žalosti, ki so zanjo en čas molili in za njen dušni mir dajali milostinjo, o prekmalu so pozabili na njo! Nehvaležni otroci ! — zbrisali so iz serca spomin na mater, ker bi jih vtegnil motiti v njih brezskerbnem življenju, ker bi vtegnila še po smerti povzdigniti svoj glas zoper nje, k: ne hodijo po poti nedolžnosti in pravičnosti; in koliko ona terpi!.... Zastonj je tedaj z naj večo poterpežljivostjo prenašala vse bolečine, ki jih čuti mati, zastonj terpela sè svojimi otroci, zastonj ž njimi jokala v njih boleznih in britkostih! Zastonj je ob smertni uri govorila sama sè seboj : „Oj, spoznam, da sem zabredla v mnogoverstne pregrehe ; ffloje materino serce je bilo pre mehko, pre dobro, preveč prizanesljivo do mojih otrok; morebiti sem zavoljo njih zanemarjala svoje kerščanske dolžnosti in premalo skerbela za svojo dušo ; o Bog ! bojim se, da bom morala zato dolgo terpeti v vicah. Vendar, — zaupam v svoje otroke, ki sem jili tolikanj ljubila ; upam da bodo molili zame, da bodo z dobrimi deli pomagali moji duši ter jo kmalu rešili iz vic..“ Ta mati, ki se je zanašala na hvaležnost svojih
otrok, je zdaj popolnoma zapuščena, popolnoma pozabljena.
Naj bolj zapuščena duša...... Pa, kaj bi je še tako skerbno
iskali ? Ali je nismo morebiti vže našli ? — Če bi je pa tudi ne bili še našli, če bi ne bili vgenili duše, ki je pomoči naj bolj potrebna, ali ni gotovo, da je v vicah taka duša in da Gospod Bog zanjo ve? To nam naj zadostuje. Glej, ljubi bravec, ta duša je polna upanja, ko prebiraš te verstice. Iskra upanja se zopet oživlja v njej; ona pomnožuje svoje zdihljeje in ti zaupajoča kliče:
— 324 —
„Poslušaj, poslušaj glas božji, ki govori tvojemu sercu iz teh ver-stic; prosi, oh prosi za me
Molimo tedaj za njo, darujmo za njo Bogu vse zaklade in duhovne milosti, ketere smemo deliti dušam v vicah. Kmalu ne bo ta duša več naj bolj zapuščena, prijeli jo bomo tako rekoč za roko ter jo vzdignili iz globokega prepada, v keterem se nahaja.— Pa s tem še ne smemo biti zadovoljni, zakaj za njo ostane druga verna duša naj bolj zapuščena in tudi to je treba rešiti ; za tó pride zopet druga in tako naprej, zakaj vedno bo najti v vicah duša, naj bolj zapuščena. Molimo torej podobni serčnemu možu, ki skoči pogumno v vodo, da reši človeka iz nevarnosti potopa, in komaj odloži na suhem sladko breme, pa se zopet zažene v vodo in skuša rešiti druzega, oteti jih koliker mogoče iz pogubonosnih valov.
(L’Eco del Purg. 1865.) -------------------
Svetega Antona čudeži.
XI. Nevarnosti.
25.
Dvanajstletna hči Karola Džordžija je dela nekega dne meseca listopada leta 1682 sušit na sonce en par nogovic; ali veter jih ji odnese na bližnjo že zelo poškodovano hišo. Deklica jih gre iskat, pa, ojoj ! hiša se podere, deklica pade okoli 80 črevljev globoko in tram jo trešči po glavi. Mislili so, da jo najdejo vso razbito pod razvalinami. Pa ni bilo tako. Pobožna deklica je klicala v tej nevarnosti na pomoč svetega Antona in vstala je izpod po-dertije nepoškodovana; samo glava jo je nekoliko bolela, pa tudi te bolečine so kmalu jenjale. Vsi so spoznali v tem mogočno roko svetega Antona, ki se mu je tudi deklica priserčno zahvalila.
26.
Nekemu Jožefu Pčrziču prileti na morskem obrežju nasproti zdivjana krava. Sè vso močjo ga sune z rogmi v desno roko, ali Jožef kliče na pomoč svetega Antona in raztergana mu je bila samo srajca; toliko da se mu je na koži poznalo, kamer ga je bila sunila. Vdrugič ga napade krava ter ga dregne v stegno, pa tudi tukaj ga ni ranila. Ker je nevarnost naraščala in si ni vedel dru-
— 325 —
§ači pomagati, skoči Jožef, ki je znal plavati, v morje ; ali zdivja-na žival mu tudi tukaj ne da miru. Se bolj priserčno pokliče Periči svetnika na pomoč in glejte! kaker bi jo bila prijela nevidna r°ka, se oberne krava proč od njega iu oproščen je bil njenih napadov. V čast svetega Antona je pripovedoval Jožef sam ta dogodek.
27.
Antonija, hči Bernardina Palermija, je padla, ko je bila 14 ^ stara, z visočine z glavo na skalo in od ondot na tla. Črepina b* si ji bila morala razdrobiti, pa še ranjena ni bila, samo kri ji Je tekla iz enega ušesa in nekaj časa je omamljena ležala. Deklica Pa je bila pobožna častivka svetega Antona; molila je vsaki dan Enajst očenašev njemu na čast ter nosila njegovo svetinjo. V 0Hedlevici se ji prikaže svetnik ter reče: „Ako ravno me nisi podala na pomoč, ko si padala, sem ti vender pomagal, ker me Vedno častiš“. Iz hvaležnosti do svojega rešitelja je oblekla devica obleko pepelnate barve.
Neki lekàr v Napolju, Anton Ruppoli po imenu, je častil zla-^ dva svetnika, svetega Antona Padovanskega in svetega Frančiča Pavlanskega. Na čast svetemu Antonu se je postil vsaki to-tek. Nekega dne, ravno v torek je bilo, se prepira z nekim soljeni. Y jezi vdari le-ta z bodalom Antona po glavi, tako, da Pade hudo ranjen na tla. Ko leži na tleh se mu prikažeta svetni-^a> ki se jima je zlasti priporočal, mu pomagata, da vstane in sam
V
bila ;
z ptuje pomoči gre domov. Tukaj pogleda rano. Strašna je
raztegala se je od verha glave do ust in dva persta dolg kos
b°dala je bil ostal v njej. Nevarnost je bila velika, ali na pri-Pfošnjo svetnikov je ozdravel mož tako hitro, da je šel že precej r»gi torek v cerkev svetega Lovrenca zahvaliti se svetemu Antonu.
29.
Neki mož v Titerbi, zaslepljen od ljubosumnosti, sklene vmo-^ svojo ženo. Mej tem je bila nedolžna soproga pri sveti maši. 0 pride domov, jo napade z bodalom. Ali ona, dobra iu pobo-častivka svetega Antona, mu nastavi persi klicaje na pomoč ^gočnega svetnika. Mož jo sune, ali, o čudo ! kaker bi bil dre-v železo, se zakrivi bodalo in ne rani žene. Ta čudež prejmi zdivjanega moža; on spozna njeno nedolžnost, jo prosi na
— 326 —
kolenih odpuščanja in nese potem bodalo v Padovo, kjer ga d* obesiti na aitar svetnikov v spričevanje tega čudeža.
30.
Anton Kantoni, eden papeževih kočijažev, se pelje nekega dne leta 1836 z vozom, ki je pripravljen za papeževe dvornike, i* palače Kvirinala. Kar se splašijo konji, zlomijo vago ter treščij® naposled z vozom v stebre. Ze ta viarec bi bil moral kočijaža * voza vreči ; še bolj nevarna pa je bila divja moč, s katero sta vlekla konja polomljeni voz. Ali nič se mu ni zgodilo ; klical je svetega Antona na pomoč, ki ga je vedno častil, in sedel je n6-premaknjen na svojem prostoru. Voz se vstavi pri stebrih, konj9 pa, ki sta zbežala, so hitro vjeli. Ravno ta kočijaž je bil potei11 še dvakrat na priprošnjo svetega Antona rešen iz smertne nevai' nosti. To tukaj povedano milost je dal Kantoni naslikati in p0-doba visi na svetnikovem altarju v Ai-ačeli.
31.
Neki frančiškan, župnik pri svetem Sebastijanu zunaj obzidj* rimskega mesta, je šel nekega dne leta 1851 v opravilih okoli p1' svoji fari. Pride do nekega mlinskega potoka, ki mu zapre p0* ^ Misli pa, da bo lahko črez poskočil, ker ni bil ravno preširok, i1 ] res se zaleti čezenj. Ali ker ne postavi dobro noge, se zverne n8’ , zaj v sredo potoka. Voda je bila globoka, da ne pride do dn# j Le nekoliko stopinj oddaljen je stal mlin in tja ga nese voda. ^e’ J lika nevarnost je bila, da pride pod mlinska kolesa. Zastonj * f prizadeva izkobacati iz vode. Zdaj se začne priserčno in z večini zaupanjem priporočati svetemu Antonu, in glejte ! ta M čuti, da ga vzdiguje nevidna roka, in na suhem je bil. Ta fr9® čiškan je bil pater Alojzij iz Orvjeta, ki je iz hvaležnosti do svetu1 v ka sam pripovedoval to milost ter prisegel, da jo je zadobil f J' svetem Antonu.	1 ^
32.	n.
Vi
Blizu obzidja rimskega mesta so zidali neko hišo. Mejt®1® ^ ko so zidarji pridno delali, se podere neki oder in trije dela',(' ki so stali na njem se prekucnejo z visočine na tla. Enogla9®1 so klicali v tej nevarnosti vsi trije : „Ah, sveti Anton, poni»!? nam !“ In svetnik jih ni zapustil. Tako malo so se pobili, da 9 se precej vernili k svojemu delu. V vedni spomin so obesili P® a dobico na aitar svetega Antona v Aračeli.
ds
-- 327 — 33.
Nekega dne leta 1816 je napadel v okolici rimskega mesta Qeki tolovaj z orožjem v roki Lovrenca Amičija. Le-ta se ni mogel braniti, ker ni imel nobenega orožja, zaupal pa je terdno na gs pomoč svetega Antona, ker je bil njegov pobožen častivec. Pri-iz serčno se mu priporoči v tej nevarnosti. In glejte ! tolovaj posku-ijo ša Lovrenca zabosti, toda nevidna roka ga zaderžuje. Lovrenec je i t bil rešen in podoba na altarju svetega Antona nam kaže ta čudo-its viti dogodek.
j'	34.
ne-
»j*
•»p
P°'
idj*
P*
pot
i»
1
D»'
los
\V
jfi
rt
Leta 1629 meseca listopada so zaperli v neki grad, ki je stal v okolici mesta Bari, nekega Antona Lokvabusa. Mož je bil nedolžen, ali sumičili so, da je storil neko hudobijo. Okoli gradu Je bil širok in globok vodotok. Previdei je, da ga ne bodo izpulili iz ječe, zato misli vbežati. Priporoči se svetemu Antonu ter 8koči z okna doli v vodo. Srečno priplava do reke in tukaj najde čolniček. Stopi vvanj, ali ker je bila reka dereča, vidi, da se ne ko mogel rešiti, zato kliče zopet svetega Antona na pomoč. Pade v vodo ali derži se čolna in kmalu čuti, da ga vzdiguje nevidna r°ka, in v barki je bil. Zdaj zagleda na obrežju nekega lovca ter §a prosi pomoči. Le-ta mu pomoli verbovo vejo ter ga skuša h kraju potegniti, ali Anton pade vnovič v vodo deržaje se vedno čolna. Še bolj priserčno se priporoča zdaj svetniku in čoln se Približa sam obrežju, tako, da mu more lovec pomagati na suho. Ko je bil iz toliko nevarnosti rešen, gre v Napolj, kjer se je v frančiškanski cerkvi svetemu Antonu zahvalil za pomoč.
bi
35.
ra»
itili visi
V že večkrat omenjeni frančiškanski cerkvi Aračeli v Rimu na altarju svetega Antona več podob, ki pričajo, kolikokrat
I F Je že svetnik pomagal svojim častivcem v velikih nevarnostih. Mej Nagimi je zadobil neki mož to milost. Na vozu stoječemu se ko-nj‘ »plašijo blizu neke reke. Ni mu jih bilo mogoče vderžati; le teC:'e<frro hitreje dirjajo in voz in konji in on, vse se preverne v glo-' °ko jamo. V smertni nevarnosti kliče na pomoč svetega Antona
sveti Anton mu izprosi, da se reši brez obene škode.
ag*
a5
v»
»eke
36.
Neki posestnik se verne jahaje iz Rima na svoj dom. Blizu hiše na potu mu napadejo konja trije veliki psi, ter ga gri-
— 328 —
žejo, tako, da prestrašen nazaj poskoči ter se zverne v neko jamo. j Mož pade s konja mej pese, ki planejo zdaj nadenj. V tej nevar- i nosti mu pomaga sveti Anton, keterega aitar je bil obiskal, preden je šel iz Rima. Priserčno se mu tudi zdaj priporoča in kaker bi bil blisek švignil mednje, psi vmolknejo, jenjajo ga nadlegovati in zbežijo, tako, da je mož precej vstal ter pomagal tudi konju na noge. On ni bil nič ranjen, konj pale malo, tako, daga je lahko ] precej zopet zajahal. V Aračeli se vidi tudi ta dogodek naslikan na podobi.	^
37.	j
V Rimski okolici je jahal nekega dne na konju neki mož' v Bilo je pa na paši mnogo goveje živine. Skoraj da ni zapazil jez* d dec teleta, ki se je paslo blizu matere. Tele se prestraši, krav« m pa vsa divja zbezlja za konjem ter ga napade. Konj verže na tl* 8t jezdeca in zbeži. Mož je bil v smertni nevarnosti; pred njim je obstala namreč krava vsa zdivjana ter ga hotela nabosti na roge' gi Ali vender se ni poškodoval, ko je padel s konja, in tudi krava d1" ^ ni nič žalega storila. To milost je mož zadobil po svetem Antonu. Ut ki ga je v tistem strašnem trenotku v sercu klical na pomoč. Vsaj Ja podobica na altarju svetega Antona v Aračeli kaže, da je bil moŽ h\ prepričan, da ga je rešil ta mogočni svetnik.
Nekedaj se je več gospodov iz Rima peljalo na deželo. Kar jih napadejo oboroženi tolovaji. Žugaje s pušami kličejo kočijažm da naj vstavi. Ali ta, ko zagleda tolovaje, požene konje, kar j^ največ more. Nekoliko časa teko za vozom, ker ga pa ne morej0 ga dohiteti, počnejo streljati in kugla za kuglo žvižga kočijažu okol* bo
bli
i'a
ml
ni,
ušes. Tolovajev je bilo namreč mnogo. V tej nevarnosti se pr‘' Poi
poročajo kočijaž in gospodje v vozu svetemu Antonu, in po nj®' no govi priprošnji jih ni zadela nobena kugla, konji pa so tekli tak» naglo, da so srečno ušli tej veliki nevarnosti. Ko so prišli v Riu1' so se šli vsi skupaj zahvaliti svetniku.
Rim na terg.
kaj mi, se
Ko jo odi®' 0gr
Neki vertar je peljal zelenjavo v ži, se verne iz mesta domov. Mej potjo se mu splaši konj ter dirj9 p0(j tako hitro, da pade vertar z voza pod kolesa. „0 sveti Anton, g]a]
pomagaj !“ zakliče mož padaje. In res ga varuje svetnik. Nep°'rešj
— 329 —
škodovan vstane ter teče za konjem. Ko pride domov, gre hitro v Araceli, ter se zahvaljuje svetemu Antonu za pomoč v nevarnosti.
40.
V nekem frančiškanskem samostanu je pomanjkovalo vode ; prav daleč so morali ponjo hoditi. Sezidajo tedaj vodnjak, ali, ako ravno so zelo globoko kopali, vode le ni bilo. Priporočajo se tedaj sè zaupanjem svetemu Antonu in res se odprejo močne vodne žile ter napolnijo vodnjak. Nekega dne gre k temu vodnjaku neki novic po vodo, ali po svoji neprevidnosti in po nesreči pade Vvanj. Kaker smo že rekli, je bil vodnjak zelo globok in poln vode, nevarnost je bila tedaj prav velika. Ali ko je padal, je klical novic ves čas se zaupanjem svetega Antona na pomoč. Na to netečo priletijo naglo skupaj samostanski bratje, da bi mu pomagali. Seveda so se bali naj hujšega, ali kako veselo stermijo, ko potegnejo novica iz vodnjaka živega in nepoškodovanega; naj bolj čudno pa je bilo to, da mu obleka ni bila prav nič mokra, ako rav-i no je bil novic precej časa v vodi. Vsi samostanski bratje so da-Ì iaH čast in hvalo svetemu Antonu, novic pa je bil celo življenje t hvaležen svojemu rešitelju.
41.
Dvanajstleten mladenič je stal v Rimu nekega dne leta 1859 hkzu nekega poslopja. Kar se podere zid ter ga pokoplje pod 1 razvalinami. Ko to vidijo, mislijo stariši in vsi pričujoči, da je ’ niladenič gotovo mertev. Odkopljejo ga in glejte čudo ! živ je in 1 ni pobit, samo dihal je nekoliko časa težko. Popoldne druze-0 ga dne je šel naravnost zahvaliti se svetemu Antonu, ki gaje po-h hožno častila cela družina, ki ga je bil tudi mladenič poklical na i' Pomoč v nevarnosti. Ta dogodek je pripovedoval njegov brat vpri-5' več zanesljivih prič.
■°	42.
V Rimu so se igrali neki otroci na Kravjem tergu blizu tarnaj) kjer je bil stari Rimski terg (Forum Romanum). Zaradi sterne je ta terg ograjen, zdolaj v planjavi pa stoji star steber. Ko 8e igrajo, leze sedemletna deklica kaker imajo otroci navado skozi . °§rajo ali po nesreči pade z naj višjega kraja doli na kamnito i Podnožje stebra. Ljudje, ki so videli dekle padati, so klicali enoglasno svetega Antona na pomoč. In ta pobožnost do svetnika je rešila otroka. Sè začudenjem je videlo ljudstvo, ki je hitro sku-
330 —
paj priletelo, da se ni deklica prav nič pobila. Vsi so hvalili svetega Antona, starisi tega otroka pa so dali naslikati podobo, ki
kaže ta čudoviti dogodek, ter jo obesili na aitar svetnikov v Araceli. t
43.
V frančiškanskem samostanu, imenovanem po prazniku Ma* rijinega oznanjenja, v Parmi je zglodal kukec škarnico in 28. ve-likega travnika leta 1764 se podere po noči kar naenkrat en kos strehe. Vse skupaj pade nad izbo, kjer je počival sedemdesetletni starček, pater Ludovik iz Parme, ki je bil zakristan; strop pade skupaj, ker je bila teža pre velika, in razvaline se zvalijo na starč- v kovo posteljo. Prestrašeni samostanski bratje priskočijo ter mislijo, v da je pater Ludovik gotovo mertev. Ali glejte, komaj odrinejo sj vrata, kar se je dalo, stopi starček vunkaj zdrav, le na čelu je & imel majhino rano, ki je nekoliko kapljic kervi izteklo iž nje n» n zglavje. Da je ostal živ ter se je mogel izpod razvalin rešiti, so pripisovali vsi priprošnji svetega Antona, ki ga je stari pater v tej nevarnosti priserčno na pomoč klical.
V početku tekočega stoletja je bilo, ko je nekega dne n» g. Rimskem polju nekega kmeta zdivjan vol napadel. Tako močno 4 ga sune z rogmi v persi, da se vbožček z verne na tla ter misli, n, da je smertno ranjen. Vol gre nato svoj pot dalje. Kmet je le' nj žal ves kervav na tleh. Ali, ko čez nekoliko časa pregleduje rano, n< vidi, da ni tako nevarna, kaker si je mislil in da je samo kožo d, oderta. V tej veliki nevarnosti je klical namreč svetega Anton» gj na pomoč, ki ga tudi v resnici ni zapustil.	oi
V Rimu je padla neka deklica z visokega nadstropja doli' jn Ko pride oče, najde otroka na tleh, kaker bi bil mertev. Bil je Pj pa pobožen častivec svetega Antona; precej moli tedaj responzoriji še potem vzame iz bukvic podobo svetnikovo ter jo položi hčerki n» va usta. V resnici čudovito ! — V tem hipu se stegne deklica, kak®r bi se prebudila iz terdnega spanja, odpre oči, vstane ter objaffl® presrečnega očeta.
46.
st*
V Benetkah stoji na nekem tergu v zidu vdelana podob» sti svetega Antona, ki jo ljudstvo jako časti. Tukaj zraven je stanov»'
— 331 —
m°ž, ki je videl nekega dne, da se je užgala dervarnica zraven »jegove hiše in da se razširjuje požar hitro na vse strani. Videlo 8e je, da bo njegova hiša gotovo pogorela, in ker po človeških »»slih ni bilo mogoče več pomagati in rešiti jo, beži vbožec v Padovo ter prepusti svoje imetje varstvu svetega Antona. Več dni Je gorelo in škoda je bila cenjena do enega milijona tolarjev. Ko se verne pobožni romar v Benetke, najde hišo v sredi druzih, ki , so pogorele, nepoškodovauo !
i	47.
|
Leta 1772 je bila okoli Padove huda povodenj. Na vatale visoko je stala voda po polju. Nevarnost za mesto in za prcbi-’ 'avce je bila velika: bežati niso mogli na nobeno stran. V tej ^ sili nesejo meščani v slovesnem sprevodu veliko podobo svetega ( Antona povodnji nasproti in glejte ! pred njo se pomikajo valovi ^ »azaj, voda vpade in drugi dan je bila vsa okolica Padovanska suha.
j	48.
V Benetkah je bilo nekemu plemenitemu gospodu vkradeno Več 8rebernine. Sumičili so, da je shranjeno to blago pri nekem kuPcu, ki je stanoval ne daleč od gospodove palače. Plemenitaš 9 §re tedaj h kupcu ter ga prav silno zmerja. Kupec, ki je bil ne-0 dolžen, taji; plemenitaš se še bolj razserdi, tako da začne kupca ’ Dajpi'ej tepsti s palico, potem pa potegne meč ter ga napada ž »jim. Kupec kliče svetega Autoua na pomoč, in glejte ! nič mu Ue škoduje orožje. Nepotolažen zapove plemenitaš svojim ljudem, 9 da naj zvežejo nedolžnega kupca ter v ječo veržejo; mislil je, da 9 §a bo na tezavnici primoral k spoznanju hudobije. Od slabosti 0l»edli kupec v ječi in prikažeta se mu prečista devica Marija in 8v'eti Anton ter ga tolažita. In v resnici, kmalu je bilo pomagauo . ^božcu. Ko se namreč plemenitašu kri ohladi, jame premišljevati . hitro sprevidi, da je storil nedolžnemu kupcu veliko krivico. • ?recej gre k njemu, ga oprosti ter prosi odpuščanja. Kupec se je k »ato zahvaliti svetemu Antonu v Padovo, da ga je rešil iz ne-t 'ar»osti ter pomagal, da mu je bilo dobro ime povernjeno.
'e	49.
V mestu Luseni (Lucena) v Andaluziji na južnem Španskem 8 a sklenila dva brata iz plemenite rodovine vmoriti dve svoji se-Obetaje jima veselice ju izvabita v šest milj oddaljeno po-
ji* stri. »1
- 332 —
slopje na kmetih. Ali ko pridejo tjakaj, ju zgrabita, privežeta k drevesu ter pretepata po živinsko ; na pol mertve ju pustita tatu* kaj ter otideta. En dan in ena noč prejde in ni ga bilo blizu člO'[ veka, da bi pomagal vbožicama; le nebeške pomoči ste imele pri' čakovati. Ker ste bile pobožne častivke svetega Frančiška in svetega Antona Padovanskega, molite in prosite priserčno, da bi jinia ta dva mogočna svetnika pomagala. In niste zastonj prosile; dv« frančiškana prideta, jima razvežeta vezi, celita rane ter ju tolažita Nato ju pokrijeta se svojimi plašči in peljeta nazaj v mesto. K° pridejo do stanovanja neke druge sestre teh dveh vbožic, jima razodeneta, kedo da sta, ter jima izgineta izpred oči. Kako ste bil« vesele sestre, da ste bile rešene iz smertne nevarnosti ter zlasti tudi zato, da ste videle dva svetnika tako mogočna ! Vedno st« hvalile svoja dobrotnika. Nevsmiljena dva brata pa je zadela kazen Božja; eden je vmerl čez tri dni potem, drugi v teku 1 eta. Sestre ste postali nuni v mestu Kórdovi ter živeli prav sveto.
-----------------
Brat Janez Montckorvinski,
pervi katoliški misijonar na Kitajskem.
§. 7. Spreobernjenje velikega kana.
^Povzdignjen do nove časti nadškofa in poslanca sv. sedež® za ves izhod/ tako pripovedujejo veljavni pisatelji, „si je prizadeval Janez Montekorvinski se še večo gorečnostjo ko prej ter nag0' varjal cesarja, naj bo kristijan, kazaje mu jasno slepoto malikovalstva in terdno podlago naše vero. In ne zastonj: zakaj, ko gaj1 na ta način odvernil od sleparij, se je po milosti božji, ki je n»' gnila njegovo serce, odpovedal zmoti ter je prosil za sv. k ersi keterega je sprejel z veliko slovesnostjo, imenovaje se iz hvaležnosti do velikega aposteljna, kateremu je bil dolžan svojo rešite* Janeza. In tako pobožnega, gorečega in stanovitnega v veri se jf pokazal, da je zapovedal zidati v Pekingu nadškofijsko cerkev, rožen onih dvejuh, ki ju je bil postavil brat Janez, ter vkazal, ^ se imajo sezidati v raznih deželah cesarstva stolne in druge inanjsf cerkve; misijonarjem pa, zlasti škofom, je dajal letno plačo, in'e' novano „alafa.“ Kerščen pa je bil veliki kan, ki se je nato iwe' noval Janeza, okoli 1. 1310. ko sta bila vže kristijana mati nje
— 333 —
gova in en brat, ki sta bila vže močno napredovala v pobožnem življenju ; ž njima se je potem, tudi on nasledovavec križanega, sveto poganjal, kedo bo višje se povzdignil v popolnosti. Na dvoru pa, ki je bil ves vrejen po šegah katoliških, se ni nihče upal govoriti kako razžaljivo besedo ali kako šalo o novih vernih gospodarjih, ki so vero, ketero so sprejeli po kerstu, brez straha kazali tudi v dejanjih. Yeliki kan Janez se ni kazal samo zvestega izpol-njevavca kristijanskih zapovedi, ampak se je vdal popolnoma duhovnemu življenju. Verh tega, da je imel vedno okoli sebe neketero manjše brate, ko učenike in zveste svetovavce, sezidal jim je tudi samostan, tako zvezan s kraljevo palačo, da se je lahko sem in tja hodilo, da ni bilo treba iti iz pod strehe, in sicer zato, da bi mogel, kadar bi mu bilo priležno in ljubo, ali po noči ali po dnevi, iti k sv. maši in h duhovnim molitvam, zakaj tako je bil goreč v veri, da se celo spat ni spravil, ako ni prej od njih prejel sv. blagoslova. Naposled je sveto vmerl in vkazal, da naj ga pokopljejo v samostanu v frančiškanski obleki. Njegovo truplo, ki je bilo 30 let pozneje vzeto iz groba, da bi ga prenesli v Saraj zarad hudih vojska, ki so se bile vnele v Pekingu in grozile oskruniti sleherno sveto reč, je bilo najdeno tako celo in nespremenjeno, kaker bi bil ravno kar vmerl, kar je še pomnožilo glas svetosti, v keterem je vže bil.“
§. 8. Daljnji razvitek kitajskega misijona.
Leta 1312 je moral priti s Kitajskega kak misijonar k papežu Klemenu Y. in sporočiti o veselem in nadepolnem stanju ondotnih misijonov; tega leta je poslal namreč papež zopet tri škofe frančiškane br. Janezu na pomoč in brez dvojbe so jih spremljali se drugi redovni bratje. Ti trije škofje so bili : br. Tomaž, br. Jeronim in br. Peter Florentinski. O pervem in zadnjem ne vemo druzega, kaker imena; o bratu Jeronimu pa je znano, da je bil 1. 1320 od papeža Janeza XXII. imenovan za pervega škofa v Kafi, na skorotoku Krimejskem (Krim), kamer se je nemudoma odpravil, ko je prejel papeževo pismo.
Okoli 1. 1313 je vstanovil brat Janez Montekorvinski škofijski sedež v Kajtonu (Cayton) ter postavil tamkaj za pervega škofa brata Gerarda. To mesto je najberže, kaker menijo učeni, današnji Ilang-Čev, glavno mesto provincije Če-kjang, ki je ena naj imenitniših Kitajske, glede na njeno lego pri morju, na njeno rodovitnost in število prebivavcev. Se zdaj je Če-kjang naj izverstniša
— 334 —
mej tistimi kitajskimi pokrajinami, kjer se prideluje svila, ter ima dasi po prostoru ena najmanjših, vender čez 8 milijonov prebivav-cev. Dandanašnji imajo lazaristi tam misijon, ter je primorsko mesto Ning-po z okoli 120 tisoč prebivavci sedež apostoljskega vikà-rija. Glavno mesto Hang-ččv ima prebivavcev 6 do 8 sto tisoč. — Kitajci imenujejo to mesto „pozemeljski raj.“ — Notri do tamkaj so prišli tedaj manjši bratje od leta 1308, odkar je dobil brat Janez pomočnikov iz Evrope.
O okoliščinah misijonskih v mestu Kajtonu govori škof brat Andrej Peruški v pismu, pisanem gvardijanu manjših bratov v Perudži, ketero hočemo neprikrajšano podati našim bravcem.
—-—^:.v—-or—•
Poglavja raznih naukov in spodbudljivih izrek brata Egidija.
Poglavje o dobri stanovitnosti.
Kaj pomaga človeku mnogo se postiti in moliti in vbogajme dajati in samega sebe trapiti z velikim dopadajenjem nad nebeškimi rečmi, če pa ne pride do zaželjene srečne loke izveličanja, to je do dobre in terdne stanovitnosti ? Nekatere krati se zgodi, da se prikaže na morju ladja, silno lepa in velika in močna in nova in z bogastvom naložena; in zgodi se, da se po kaki nevihti ali po nemarnosti kermarjevi tista ladja pogubi in razbije in žalostno potopi in do zaželjene loke ne pride. Kaj ji torej koristi vsa njena lepota in izverstnost in bogastvo, ko se je razbila tako žalostno na širokem morju? In spet se prikaže katerikrat na morju majhina in stara ladjica malo naložena; in ker ima dobrega in previdnega kermarja, prestane nevarnosti in se zderži na širokem morju in pride do zaželjene loke. Ravno tako se godi ljudem na razburjenem morju tega sveta. In zato je rekel brat Egidij : „ Človek naj bo vedno v strahu : in če živi tudi v veliki sreči, ali v imenitnem stanu, ali v visoki časti, ali v veliki popolnosti, če nima dobrega kermarja, to je spodobnega deržanja, se mu lahko razbije ladja na širokem morju hudobij ; in zato je potrebna k dobremu delanju najprej stanovitnost, kaker govori apostelj: „Ne gdor začne, mariveč gdor do konca zderži, ta bo dobil krono.u Ko se drevo rodi, še ni
— 335 —
précej veliko ; in potem ko je veliko še ne da precej sadu ; in ko sadu daje, ne pride ves v usta gospodarju tistega drevesa ; ker mnogo tistega sadja na tla popada in segnjije, in se spridi, in ga živali pojedo ; pa vender, ako počaka do konca letnega časa, dobi gospod tistega drevesa večino tistega sadja.“ Tudi je rekel brat Egidij : «Kaj bi mi koristilo, ako bi tudi sto let vžival nebeško kraljestvo, pa bi ne bil stanoviten, tako, da ne bi imel dobrega konca ?“ In tudi je rekel : «Jaz mislim, da so to dva velika darova in milosti od Boga, ki jih more človek zadobiti v tem življenju, to je : z ljubeznijo stanoviten ostati v službi božji in vedno se varovati, da ne pade v greh.
Poglavje o pravem redovnem stanu.
Brat Egidij je govoril sam o sebi: «Raji bi hotel manj milosti božjih imeti, ko bi bil redovnik v samostanu, kaker mnogo milosti od Boga, ko bi bil posvetni in bi živel mej svetom ; ker je mej svetom veliko več nevarnosti in opovir in veliko manj zveličavnih sredstev in manj pomoči, kaker v redu.“ Tudi je rekel brat Egidij: „Meni se zdi, da se grešni človek bolj boji svoje sreče, kaker svoje škode in nesreče ; zakaj on se boji v red stopiti in pokoro delati, in se ne boji razžaliti Boga in pogubiti svojo dušo, ko ostane mej svetom, terdim in vpornim, in v gnjusnem blatu svojih pregreh, in naposled ga čaka večno pogubljenje." En posvetni človek je vprašal brata Egidija ter je rekel : «Oče, kaj mi svetuješ, da naj storim? ali da naj stopim v red, ali da naj ostanem mej svetom in delam dobra dela?" Temu je odgovoril brat Egidij : «Brat moj, gotovo je, ako bi kak vbožen človek vedel za velik zaklad skrit v kakem občnem kraju, ne bi nikoger sveta prosil, da bi gotov bil, ali bi bilo dobro izkopati ga in shraniti v svoji hiši. Koliko bolj naj bi se potrudil človek in se krepko in skerbno podvizal vzdigniti tisti nebeški zaklad, ki se nahaja v svetem redu in v duhovnih skupščinah, ne da bi se tolikanj posvetoval." Ko je slišal tak odgovor, je oni svetovni človek vbogim razdal vse, kar je imel, in tako vsega prost, je stopil v red.
Brat Egidij je rekel : «Dosti ljudi stopi v red in vender ne store in ne zveršijo tistih reči, ki spadajo k popolnemu stanu redovnega življenja : taki ljudje so enaki kmetu, ki je oblekel Rolandovo orožje, pa se ni znal ž njim bojevati in vladati. Ne zna vsak človek jahati vpornega in hudomušnega konja: in če ga ven-
— 336 —
der jaha, bi se pač težko branil, da ne bi padel, ako bi konj dirjal ali divjal." Tudi je brat Egidij rekel: „Jaz ne mislim, da bi bilo kaj velikega, ako zna človek priti na kraljev dvor, niti ne mislim, da bi bilo kaj velikega, ako zna dobiti kako milost ali dobroto od kralja; kaj velikega pa je, ako zna bivati na kraljevem dvoru in stanovati tam, in vladati se, kaker gre, z razborno stanovitnostjo. Dvorjanstvo velikega kralja nebeškega je sveti redovni stan, ki ni težavno znati, kako se vanj vstopi in v njem zadobi nekoliko darov in milosti od Boga ; nekaj velikega je pa, da zna človek dobro v njem živeti in vladati se v njem z razborno stanovitnostjo notri do smerti."
Tudi je rekel brat Egidij : „Raji bi hotel biti v svetovnem stanu in neprenehoma upati in želeti pobožno, da bi stopil v red, kaker da bi bil v kuto oblečen v svetem redu brez vaj čednostnih del v lenobi in nemarnosti. In zato naj bi se redovnik vedno trudil, da bi živel dobro in čednostno, vedoč, da ne more živeti v drugem stanu, kaker v tem, ki ga je obljubil." Enkrat je rekel brat Egidij: „Meni se zdi, da je red manjših bratov resnično vstanovljen od Boga ljudem v prid in veliko spodbujenje : ali gorje nam bratom, če ne bomo taki ljudje, kakeršni moramo biti ! Gotova reč je, da ne bi bilo najti srečniših ljudi v tem življenju, kaker smo mi: zakaj ta je svet, gdor svetemu naslèduje, in ta resnično dober, gdor hodi po potu tega dobrega, in ta je bogat, gdor hodi po hodiščih tega bogatega ; zakaj red manjših bratov bolj kaker kateri drugi red nasleduje stopinje in steze najboljšega, najbogatejšega in uaj-svetejšega, kar jih je kedaj bilo ali še bo, to je našega Gospoda Jezusa Kristusa."
Stanje in razširjevanje sv. katoliške cerkve v poslednjem času.
V. Amerika.
(Dalje.)
Samotno stojé v Atlantskem morju čez 140 zemljepisnih milj od obrežja Zedinjenih deržav mali angleški otočiči Bermjudes-Ajlends (Bermudas Islands), tako imenovani po Špancu Hvànu Bermudesu (Juan Bermudez), ki jih je leta 15)5 pervi našel. Vseh vkup je 180, ali vmes le 19 naseljenih. Prebivavcev imajo do 14
— 337 —
tisoč ; mej njimi je belih okoli 5500. Protestantje raznih ločin imajo tu 5 cerkev, katoličani eno. Otočje je močno vterjeno, nekaka Maljta v Atlantskem oceanu. Loka pri mestcu Sent-Džordž ima prostora za vse angleško ladjevje. Največi mej temi otočiči je Mén-Ajlend (Main Island) z glavnim mestom Hémiljten (Hamilton). —
Od teh neznatnih otočičev okoli 200 milj proti jugu in za-padu pa nahajamo tisti del Amerike, ki ga je prav za prav našel Krištof Kolumb, to je veliko otočje imenovano : Zapadua Indija. To otočje ima prostora nekaj več kaker Italija brez Sicilije in Sardinije, prebivavcev pa dandanašnji ne dosti čez 4 milijone in pol. Deli se v tri poglavitne oddelke : Bahainsko ali Lukajsko otočje na severu, Yelike Antilje v sredini, Male Antilje na jugo-vshodu.
Velike Antilje se imenujejo štirje veliki otoki z neke-terimi bližnjimi majhinimi, namreč Kuba, Hamajka, Ajitij ali San-Domingo in Portoriko.
Ajitij (Haiti), malo manjši od naše Galicije, je mej temi pervi otok, ki so si ga Španci prisvojili. Ko je Kolumb pervič stopil manj, 5. grudna 1492, je imel obilo domačih prebivavcev, kaker se je moglo soditi, okoli 1 milijon. Frančiškani so postavili tu iz listja in vej pervo kerščausko cerkev v Ameriki (razen Grenlandije). Kmalu pa so Španci med-se razdelili vso deželo s previvavci vred. Vbogi divjaki so morali zdaj terdo delati, kar niso bili vajeni, zlasti v rudnikih, kjer so zlato kopali svojim novim gospodarjem. Seveda so se vpirali ; ali Španci, ravno tako nevsmiljeni in krivični, kaker lakomni in požrešni, so jih zato v kratkem skoraj Popolnoma zaterli. Y 15 letih jih je bilo na celQm otoku od enega bilijona le še kakih 60 tisoč, to je šest od sto, in dasiravno so jih 40 tisoč vpeljali z Bahamskega otočja, se je vender število vbozih sužnjih v dvejuh letih zopet znižalo na 50 tisoč. Frančiškani in dominikani so se zastonj vstavljali grozovitemu zatiranju, ki se je godilo z enako terdoserčnostjo tudi po ostalih otokih Za-Padne Indije. Iz najboljšege namena je svetoval naposled sloveči doniinikan Jernej de las Kasas, poglavitni branivec nesrečnih ame-fikancev, naj se pripeljejo iz Afrike zamorci, keterih en sam lahko toliko stori kaker štirje indijani. Po tein nasvetu se je res vpeljalo okoli leta 1510 pervih 50 zamorcev na Ajitij in nadalje se Jih je vvažalo od leta do leta zmirom več tako na ta kaker na druge sosednje otoke. Do začetka osemnajstega stoletja se je po-
— 338 —
vzdignilo število černih sužnjih na Ajitiju do 150 tisoč ; pervotnj prebivavci pa so popolnoma izginili.
Ob koncu 17. stoletja so se vstanovile na tem bogatem otoku francoske naselbine in Francosko je dobilo kmalu zapadno polovico tudi popolnoma v oblast, mej tem ko je vshodna ostala Španiji. Francoski kos se je nato v kratkem tako povzdignil in razcvel, da mu ni bilo enake zemlje v Ameriki. Število zamorskih sužnjih je poskočilo do leta 1790 na 464 tisoč; poleg teh je bilo v deželi samo 38 tisoč belih prebivavcev iu 28 tisoč mulatov, to je, ljudi mešane, evropske in zamorske kervi. Španska polovica otoka pa je mej tem čedalje bolj ginila. Omenjenega leta je imela le malo čez 100 tisoč prebivavcev, vmes samo 15 tisoč zamorskih sužnjih. Suženjstvo v španskem delu je bilo zdaj tudi le zmerno ; toliko terje pa v francoski naselbini. Nič ni torej čudnega, ako so se vbogi zamorci o priliki velikega punta na Francoskem vzdignili zoper svoje gospodarje ter jih prav po tadanji francoski šegi morili brez prizanašanja. Zmešnjave in vojske so se nadaljevale več let in zamorci so bili srečni, tako, da so leta 1804 franeoze popolnoma izpokali iz dežele. Njihov vojvoda, černec Desalin (Des-salines) se je po Napoleonovim zgledu naredil za cesarja Ajitijske-ga ko Jakob I. Cesarjeval pa ni dolgo ; zavoljo nečloveške okrutnosti njegove so ga vmorili vže čez dve leti in od tedaj do našega časa so bile v deželi že vse razne vlade, zdaj republika, zdaj kraljestvo, zdaj smešno cesarstvo, vedno punti in prepiri ; pri vsem tem pa se je obranila neodvisna do današnjega dne. Od leta 1821 do 1844 je bil združen pod predsednikom ajitijskim celo ves otok; omenjeno leto pa se je vshodni nekedanji španski del ločil in vstanovila se je neodvisna republika Dominikanska („Republica Dominicana11). Ta se je sicer leta 1861 radovoljno podala materini zemlji Španiji, ali vže leta 1865 so se Španci nanovo izpodili in republika Dominikanska se je obnovila. Zdaj ste potemtakem dve neodvisni republiki na otoku, Ajitijska in Dominikanska. Poslednja ima več ko se enkrat toliko prostora, pa vsaj za tri če-terti menj prebivavcev kaker perva. Ta le Štajersko nekoliko presega, ona je veča od Češkega. Prebivavcev pa ima Dominikanska republika le okoli 250 tisoč, Ajitijska pa do 1 milijon. Dominikanci so večinoma kreoli, to je, mlajši iz Evrope tjakaj se prese-livših prededov, ter govore španski jezik ; v Ajitiju pa je belim ljudem zabranjeno vsako posestvo ter so torej prebivavci do malega vsi černi ; 9 desetin je čistih zamorcev, ena desetina mešau-
— 339 —
cev mulatov. Jezik te republike je francoski; ljudstvo pa govori neko pokvarjeno francoščino, ki jo imenujejo kreoljščino (créde).
Deržavna vera je v obejuli republikah katoliška ; Dominikanska ima za vse prebivavce le eno nadškofijo se sedežem v glavnem mestu San Domingo, kjer počivajo v nadškofijski cerkvi kosti Krištofa Kolumba, Ajitijska pa ima nadškofijo sè sedežem v glavnem mestu Port-o-préns (Port au Prince) in štiri škofije, keterih sedeži so mesta Lekéje (Les Cayes), Kap Ajitjén (Cap Haitien), Gonajive (Gonaives) iu Por-de-péz (Port de Paix). Nadškofija portoprčnška ima 17 far in 350 tisoč katoličanov, škofija gonajivska 8 far in 100 tisoč duš, lekejska 20 far in 250 tisoč duš, kapajitjénska 19 far, 221 tisoč duš, pordepčška 4 fare in 39 tisoč duš. Vender ima Ajitij poleg nadškofa dozdaj le enega samega škofa, ne štirih ; portoprčnški nadškof oskerbljuje namreč tudi škofiji lekejsko in gonajivsko, škof kapajitjenski pa tudi škofijo pordepeško. Veča nesreča kaker pomanjkanje škofov pa je pomanjkanje duhovnikov. O Dominikanski republiki sicer v tem kaker v drugih ozirih ne vemo kaj natančnišega, pač pa o Ajitijski. Misli si, dragi bravec, kako bi bilo, ako bi v celi Ljubljani ne bilo več ko dva ali trije duhovniki, ako bi hodili iz Novega mesta obhajat v Ribnico in Brežice, iz Gorice v Kobarid in Terst in Vipavo, čez gore brez cest, čez vode brez mostov — tako je na Ajitijskem. In poleg tega slaba krana in žgoča vročina, ki mori vbozega misijonarja, terdoglavost, lenoba in zanikernost ljudstva in slobodnjaštvo gospode zamorske, ki ga povsod ovira ! Vender je pri tem tudi res, da je ljudstvo nagnjeno k pobožnosti ter se cerkveno življenje v poslednjem času čedalje lepše razcveta. Kar jih še ni spreobernjenih, žive v mnogoženstvu ; vender zato niso popolnoma ajdje, ker so skoraj vsi kerščeni in verujejo v enega Boga, tudi opravljajo neketere molitve ter pridejo včasi v cerkev. Ko se spreobernejo, pa odpravijo Postranske žene ter žive lepo po kerščansko ; le poredkoma taki spreobernjenci zopet zajdejo na staro široko cesto. Sploh se jih dozdaj le deveti del redno vdeležuje službe božje ; ali kaker se ninoža oerkve in duhovščina, tako se tudi čedalje bolj širi in vter-Jnje kerščansko življenje mej ljudstvom. Po vseh farah se pervo 8veto obhajilo vsako leto slovesno obhaja, in nič nenavadnega ni, ako se ga vdeleži do 600 oseb, keterih polovica so odraščeni čez d0 let in le 10 do 15 od sto je mladih še ne dvajsetletnih ljudi.
Poleg svetovne duhovščine, ki je večinoma s Francoskega, so v deželi tudi neketeri patri skupščine svetega Duha in svetega
— 340 —
Serca Marijinega, ki vodijo v Portoprénsu kolegij ali latinske šole s kakimi 300 gojenci, in šolski bratje, ki imajo šole v poglavitnih krajih raznih škofij. Za žensko mladino skerbe redovnice sv. Jožefa (Klunijske), ki so znale vže celo neketere mlade ajitijčanke pridobiti za redovno življenje. — Od leta 1872 je pri Ponšatolu (Pont-chateau) v Nantski škofiji na Francoskem seminar, kjer se imajo izrejevati mladi duhovniki za Ajitijsko. Leta 1878 je bilo notri 40 mladeničev; 16 od njih pa se jih je še le z nižjimi nauki pripravljalo na bogoslovje. To število res ni dosti za potrebo cele dežele, vender se sme upati, da pojde stvar stanovitno na bolje. Kolika sreča bi bila, ako bi se dal ta narod zbuditi iz oterpnjenosti in nemarnosti k delavnemu in kerščanskemu življenju, ako bi moglo to zamorsko prebivavstvo ne le za domače potrebe dajati zadosti duhovnikov iz mej sebe, temuč tudi kos misijonskega polja prevzeti v svoji stari domovini afrikanski, kamer gre evropski misijonar le v gotovo, prezgodnjo smert! —
Tretja cerkvena okrajina v Zapadni Indiji je Kubanska, ki obsega španska otoka Kuba in Portoriko. Kuba (Cuba) je najzapadniši in največi otok mej Antfljami. Prostora ima za deset dežel kaker je Koroška, prebivavcev okoli poldrugi milijon. Našel je ta lepi otok Krištof Kolumb 18. vinotoka 1492. Indijane, ki so bili na njem, so Španci kmalu popolnoma zaterli. Vpeljali so nato zamorske sužnje iz Afrike, kaker jih vpeljujejo tudi še dandanašnji. Večina sadanjega prebivavstva so kreoli, mlajši negdanjib španskih vseljencev ; zamorcev in mulatov slobodnih in sužnjih je blizu pol miljona. V poslednjem času je prišlo v deželo tudi mnogo azijatov, zlasti kitajcev, ki nadomeščajo sužnje, kjer jih primanjkuje. Razen teh so do malega vsi prebivavci katoličani. Vender se katoliški cerkvi na Kubi ne godi ravno predobro ; deržava ji je vgrabila vse premoženje. — Glavno mesto otoka je Avana (La Habana) v severno-zapadnem primorju z nad 220 tisoč prebivavci in 29 cerkvami, vmes posebno lepo škofijsko cerkvijo. Nadškofija nima tu svojega sedeža, temuč v drugem več ko šest krat manjšem mestu Santjago v južno-vshodnem primorju. — Druga pod-družena škofija te cerkvene okrajine je na otoku Portoriko (Puer-torico), ki je malo manjši od Kranjskega ter ima okoli 666 tisoč prebivavcev. Veča polovica jih je belih, ostali so slobodni zamorci ali mulati ; sužnjih ni več na Portoriku. Glavno mesto je San-Hvao (San Juan) se 24 tisoč prebivavci. —
Četerta cerkvena okrajina v Zapadni Indiji je na Malih
— 341 —
An til j ali, otokih, ki so posejani v dolgi, okroženi versti od Portorika proti jugo-zapadu notri do bregov celinske zemlje južno-amerikanske. Najzadnji in največi mej temi otoki je Trinidad ali Svete Trojice otok, kjer je nadškofija sè sedežem v glavnem mestu Portodespànja (Puerto d’Espanna). Trinidad je od leta 1797 angleško posestvo. Lepa in rodovitna dežela je, malo manjša od naše Istrije. Prebivavcev ima okoli 115 tisoč, mej njimi pa le okoli 4 tisoč belih. Zamorske sužnje so leta 1838 oprostili, in ker ti ko slobodni ljudje ne marajo za delo, so se v novejšem času naročili delavci iz Azije, zlasti kitajci in hindovci, tako da so dandanašnji na otoku videti najrazličniši ljudje (hindovcev je vže tretjina vsega prebivavstva) ter slišati najrazličniši jeziki. Ravno tako razne so njih vere. Kar je belega prebivavstva, je sicer večinoma katoliško, vender ne govori vse enega jezika, neketeri angleško, drugi francosko, tretji zopet špansko. Delavci v tem vinogradu Gospodovem so dominikani. Sestre ravno tega reda imajo slovečo bolnišnico za gobave v Kokoriti, kjer navadno do 115 teh vbozih oskerbljujejo ; zraven imajo malo šolo za hindovske otroke. — K tej nadškofiji spadajo tudi ostale angleške Male Antilje, kar jih je do francoske Martiuike, namreč Tobago, Grenada, Santa Lucija itd.
Podružno škofijo ima ta cerkvena okrajina le eno sè sedežem v mestu Rozó ali Rozòv (Roseau) na angleškem otoku Dominika, ki je v sredi mej francoskima Martiniko (La Martinique, Špan. Martinica) in Gvadahipo (La Guadeloupe, Špan. Guadalupe). K tej škofiji se prištevajo vse severne angleške in danske Male Antilje. Dominika se pravi po naše nedelja in otok se imenuje tako zato, ker je bila ravno nedelja, ko ga je našel Krištof Kolumb. Dominika ima zdaj čez 28 tisoč prebivavcev, večinoma katoličanov; belih pa je vmes le poldrugi tisoč. Celo leta škofija šteje do 59 tisoč katoličanov; druga, veča polovica je protestantovska.
Poleg te ste na Malih Antiljah še dve škofiji, ki pa niste poddruženi trinidàdski cerkveni okrajini, namreč martiniška ingvadalupska na vže imenovanih dvejuh francoskih otokih. Martinika ima prostora blizu za deseti del Kranjskega, prebivavcev pa čez 164 tisoč : 10 tisoč belih, 14 tisoč delavcev hindovskih in kitajskih ; ostali so zamorci, mešanci in indijanci. Vere je velika večina katoliške. Največe, dasi ne glavno mesto na otoku je Sen-Pjčr (St. Pierre) sè 24 tisoč prebivavci ; tukaj je tudi škofov sedež. — Gvadalupski otok je skoraj še enkrat tolik kaker martini-ški, vender nima toliko prebivavcev, temuč le okoli 130 tisoč.
— 342 —
Škofijski sedež je glavno mesto, ki pa ni naj vece, Bàstér (Basse Terre) z 12 tisoč prebivavci. Prištevajo se tej škofiji tudi vsi mali otočiči, ki jih imajo francozje v Zahodnji Indiji, s čez 23 tisoč prebivavci. —
Za nizozémeljske ali niderlandske otoke, ki so v tistih krajih, je apostoljski vikarijat Kurasàvski. Kurasav (Cura§ao) je majhin otok na severnem obrežju južno-amerikanske deržave Ve-nesvela z blizu 24 tisoč prebivavci večinoma ne bele kože, vender katoliške vere. Glavno mesto je Willemstad z 10 tisoč prebivavci. Blizu sta dva še manjša otoka, ki se prištevata k temu vikarijatu: Bonér (Bonaire) in Aruba, ki imata skupaj 11 do 12 tisoč prebi-vavcev. Tudi mej severnimi Malimi Antiljami so še neketeri otočiči, ki stoje pod nizozémeljsko vlado in k temu vikarijatu spadajo, namreč Saba, Šent-Evstatij in polovica otočiča Smartina (druga polovica je francoska), sè skupaj okoli 7 tisoč prebivavci. Cel vikarijat ima do 36 tisoč katoličanov ; ostali prebivavci so protestantje.
Drugi apostoljski vikarijat v teh krajih je Hamajški. Obsega veliki angleški otok Hamajka na jugu od Kube in zapadu od Ajitija, dalje vse Lukajske ali Bahamske otoke, ki so tudi angleško posestvo, in naposled na celini srednje Amerike tako imenovani Britski Onduras (Honduras). Večina prebivav-stva je protestantovska : 550 tisoč ; katoličanov je v celem vikarijatu do 30 tisoč ; kakih 15 tisoč je tudi še ajdov. Misijonarijo tu jezuiti angleške okrajine. — Hamajka ali po angleškem izre-kovanju Džemčke (Jamaica) je nekoliko veča od vojvodine koroške ali Bukovine ter ima prebivavcev čez 558 tisoč. Mej njimi imajo zamorci veliko večino ; belih je le okoli 15 tisoč. Hamajka je sicer silno vroča, ali lepa in bogata dežela, ki se pa, kar so zamorci oslobojeni, jako slabo obdeluje ; tudi hamajški zamorci so namreč zanikerni, leni ljudje, ki so sè vsem vboštvom zadovoljni, da le delati ni treba. Vender se katoliški misijonarji pri njih ne trudijo popolnoma brez vspeha. Katoliški duhovnik je tam jako spoštovan, kaker sploh po angleških deželah. Spreobračanja h katoliški veri niso redka ter bi se še bolj množila, ako bi bilo več in lepših katoliških cerkev v deželi ; ali le glavno mesto Kingsten (Kingston), z 8 tisoč katoličani mej 37 tisoč prebivavci, ima čedno katoliško hišo božjo. — Britski Onduras, južno-vshodni kos skoro-toka Jukatanskega, meri blizu toliko kaker Dolenja Avstrija ter ima čez 24 tisoč prebivavcev večinoma indijauskega plemena, ki
— 343 —
je le nekoliko mešano se špansko kervjo ter še zmirom govori svoj posebni jezik, „maja“ imenovan. Ljudstvo je do malega katoliško, vender ima v celi deželi le 5 mašnikov (jezuitov), 6 cerkev ali kapelic in 7 šol. Kjer so indijani sami zase, so zadosti dobri, skromni in vbogljivi ljudje, dasi je njih pobožnost le bolj unanja ; kjer pridejo z belimi v dotiko, pa se kmalu izpridijo. Belci španskega rodu so namreč tam silno popačeni in glede vere popolnoma zanemarjeni. Glavno mesto te dežele je Bélis (Balizo ali Belize) z okoli 6600 prebivavci (1100 katoličani), ki stanujejo v večinoma lesenih, na koleh stoječih hišah. Na severni meji se lepo razcveta mestce Korosalj (Corozal) s 5000 prebivavci, vmes 2000 katoličani.
Tako smo prišli zopet na celino amerikansko ter prav do meje žalostne dežele Mehika, kjer so 19. rožnega cveta 1867 republikanci vstrelili nesrečnega nadvojvoda Maksimilijana.
Méhiko, to je, «Zedinjene deržave Mehikanske“ (Estados unidos de Mejico) imajo prostora za več ko tri Avstrije, prebivav-cev pa le nekaj čez 9 milijonov in 600 tisoč. Velika večina je katoliške vere ; ali „slobodnjaška“ republika je cerkvi vgrabila vse premoženje, redovnike in redovnice, tudi vsmiljene sestre, izpodila iz dežele, in celo tako daleč seže „sloboda“ v tej blaženi deržavi, da je duhovnikom prepovedano po duhovniško oblečenim se prikazati zunaj cerkve in stanovanja. Vender je ljudstvo vemo in vdano katoliški cerkvi.
Cerkvene okrajine so v deželi tri z nadškofijskimi sedeži v mestih Méhiko (Mejico), M o r é 1 i j a (Morelia) in G v a d a 1 a-h à r a (Guadalajara). Mehiška cerkvena okraj ina obsega zvezno okrožje z glavnim mestom republike in južne in vshod-ne deržave ter šteje 9 podružnih škofij. Severno-zapadne deržave objemlje cerkvena okra j in a Gvadalaharska se štirimi podružnimi škofijami. V sredini mej tema je cerkvena o k r a j i n a M i č o a k a n s k a za srednje-zapadne deržave Mičoa-kan (Michoacan) z glavnim mestom Morélija in štiri druge. Tudi ta cerkvena okrajina ima štiri podružne škofije.
Naposled imamo v Severni Ameriki še eno cerkveno okraj ino z nadškofijo Gvatemala in štirimi škofijami. Obsega ta okrajina pet neodvisnih republik, ki so na jugu Mehikanske na ozki zemlji, ki se steza proti Južni Ameriki. Te republike so: Gvatemala (Guatemala), O a d n r a s (Honduras), San-Saljvadór (San Salvador), Nikaragva (Nicaragua) in Kostarika (Costarica).
Gvatemala je malo menj ko trikrat tolika kaker Svajca
— 344 —
ter ima nad 1 milijon 215 tisoč prebivavcev, keterili tri četertine so indijani ; ostali so, razen 20 tisoč belili in nekoliko zamorcev, mešane kervi. Velika večina je katoliška ; gospodarijo pa slobod-njaki, ki imajo slobodo tako radi, da je drugim, zlasti cerkvi, ne dele preobilo. Jezuitom je pod smertno kaznijo prepovedano le prikazati se v to preblaženo deželo ; ob novem letu 1881 je malo manjkalo, da niso vstrelili enega, ki se je bil tja izgubil ; le strah pred angleži ga je rešil, ker je bil mož angleški podložni. — Glavno mesto Gvatemala ima okoli 57 tisoč probivavcev. 25 cerkev, lepo katedralo in nadškofijsko palačo.
Republika Ondurasjele malo manjša od Gvatemale, pa ima samo nekaj nad 351 tisoč prebivavcev, ki so večinoma katoličani. Ali vlada je cerkveno premoženje, zlasti samostane, vgra-bila in cerkev si mora pomagati, kaker ve in zna. Škofijski sedež je v nekedanjem glavnem mestu Komajagva (Comayagua), ki ima 10 tisoč prebivavcev. Sedanje glavno mesto je Tegusigaljpa (Tegu-cigalpa) z 12 tisoč prebivavci.
Republika San-Saljvadór ima prostora nekoliko več ko Kranjsko z Goriškim, Istrijo in Terstom, prebivavcev pa čez 482 tisoč, večinoma katoličanov. Slobodnjaška vlada pa je tudi tukaj pograbila cerkvi vse premoženje, tako da se je moral za cerkvene potrebe vpeljati posebni cerkveni davek, ki se pa neki nemarno plačuje. Glavno mesto in škofijski sedež je San-Saljvadór se 14 tisoč prebivavci.
Republika Nikaragva je precej veča od Gvatemale, več ko za celo Štajersko, prebivavcev pa ima le 300 tisoč, zopet večinoma katoličanov. Škofijsko mesto je Leon z velikansko katedralo sezidano od leta 1776 do 1780 neki da z 10 milijoni goldinarjev.
v
Republika Kostarika je blizu tolika kaker Češko, pa ima le 185 tisoč prebivavcev, tudi večinoma katoličanov. Glavno in škofijsko mesto je San-IIosé (San José) z 12 tisoč prebivavci.
(Konec prih.)
— 345 —
Ptici Matere Božje.
V. Orel.
Kar je lev mej čveteronožnimi živalimi, to je orel mej pticami. Vže stari so ga imenovali kralja vseh ptičev in še dandanašnji ga imajo dežele in njih vladavci v svojih gerbili in pečatih ko znamenje mogočnosti in oblasti. Visoko lèta le-ta veličastni ptič in mirno plava po zraku, pa tudi bliskoma šine navzdol ; kaj bistre oči ima in najmočnejši je mej ptiči. Vse to so lastnosti, ki ga z mogočno Devico, s kraljico angeljev in vseh svetnikov, z najpopol-nišim zgolj človeškim bitjem, ki je doseglo najvišjo stopnjo svetosti, ravno tako lahko kaker lepo primerjati dajo.
Orel veličastno plava v podnebju ter se v svojem mogočnem letanju najvišje povzdiguje. — V čednosti pa se ni nobeno zgolj človeško bitje višje povzdignilo kaker Marija. Ona je prišla na verhunec pepolnosti, v svojem letanju je dosegla neizrekljivo višavo svetosti. Kaker je orel kralj mej ptiči, tako je Marija kraljica vseh svetnikov. „Mnogo hčeri je nabralo bogastva11, pravi sv. pismo (pregov. 31. 29.), „ti pa si vse presegla". Mnogo duš si je pridobilo čednosti, ti pa, o Marija, si pred vsemi in to ne samo po milostih, s keterimi te je Bog obogatil, ampak tudi po svojem sodelanju, s keterim si se milosti vredno storila ter se jih posluževala. Pravijo, da orel svoje mladiče seboj jemlje v visočine ter jih tam v sonce gledati uči. Tako je tudi Marija vsem tistim, keteri jo častijo in ljubijo, najboljša učiteljica v čednosti ; sè svojim zgledom kaker tudi se svojo priprošnjo pomaga vsem, ki so dobre volje, naprej po potu popolnosti ; iz solzne doline povzdiguje bogoljubno dušo v lepše višave, kjer gleda in vživa jasno sonce milosti Božje. Glej, kristijan, tudi tebe je vstvaril Bog za popolnost in svetost ; zato ti je obilo milosti vže podelil ter ti vedno še novih ponuja. Kako pa ti te milosti obračaš ? Ali jih ne zanemarjaš, ali jih ne zlorabiš ? Oj, koliko krat se plazi tvoj duh v pozemeljskih nižavah z grehom omadeževan ter o čednosti, o svojem vzvišenem poklicu nič vedeti noče. Kristijan, ko gledaš veličastno podobo Marijino, ali te ne kliče za seboj gori v sveta nebesa? Verzi torej od sebe grešno breme, pa boš mogel vesel zapeti :
— 346 —
„Moj duh, iz telesa Z .Marijo v nebesa Povzdigni se ti !
Serce polno sreče V ljubezni goreče Za njo naj hiti !“ —
Orel ima najbistriše o k o. Iz neizmerne zračne višave razgleduje svet pod seboj in prav dobro razloči ptice in živali, ki mu vgajajo. Tudi Marija ima v duhovnem pomenu orlovske oči; ona vidi v prihodnjost tako jasno kaker v sadanjost ; saj se imenuje kraljica prerokov. Njen božji Sin jo je izročil na križu viseč svojemu ljubemu učencu Janezu za mater, in po pravici se more misliti, da ni zapustila ljubljenca Gospodovega, ko je šel po svetu oznanjevat sveto vero. V pogovorih z Devico najmodrejšo je pač tudi dosegel ta sveti evangelist tisto čudovito modrost, ki jo razodevlje njegov evangelij. Drugi trije evangelisti, kaker so sicer popolni in od svetega Duha razsvetljeni, vender se le bolj zemlje derže ; sveti Janez pa se je povzdignil visoko proti nebesam ter gledal bistrih oči v skrivnostno svetlobo včlovečene Besede Božje. Ako pa je ravno zato orel pomembno znamenje tega evangelista, ali ni še tolikanj bolj po pravici orel tudi podoba Device Matere, ki je „sedež modrosti Božje" ? Ali orel ima bistre oči le v svojo korist, drugim živalim v škodo in pogubo ; Marija pa ima bistri pogled vsem, ki se k njej obračajo, le v hasen in zveličanje. Da celo s podob so, kaker se bere, semtertja njene blage oči kaker dve svitlé zvezdi mnogemu grešniku zasijale v serce, ga spreobernile in k pravemu spoznanju pripeljale. — Zateci se torej, kristijan, k Mariji, naj se tudi na-te milostivo ozre ter ti podeli dušno razsvitlje-nje in kerščansko modrost, da se boš zmirom zavedal svojega imenitnega poklica ter tudi živel po-njem. —
Orel je najmočnejši mej ptiči. Tudi blažena Devica Marija presega po mogočnosti in oblasti vse angelje in svetnike. Ona je satana premagala, ona glavo sterla peklenski kači. Premagala je celo svojega Sinu in Gospoda, ki je pervi čudež na njeno prošnjo prej storil, kaker je bil namenjen. In še zmirom je pokoren njenim materinim besedam, kaker takrat, ko se je reklo o njem na zemlji : „Sel je v Nazaret ter jima je bil pokoren". In kaker je Kristus rekel sam o sebi, tako bi mogla tudi Marija reči : „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji." Vsegamogočno pomoč imaš torej v Mariji, o kristijan, vsegamogočno, tako da ti lab-
— 347 —
ko pridobi vse darove iu milosti, vsegamogočno, tako da te obaruje lahko pred vsakim sovražnikom in škodljivcem. „Kaker orel vabi k letanju svoje mlade in plava nad njimi, tako razprostira Gospod svoje perori in ga sprejemlje in nosi na svojih ramah“, tako govori sveto pismo o izraeljskem ljudstvu (5. Mož. 32, 11.), tako bi se moglo reči tudi o Mariji glede kristijanov, keteri se nje derže. Ona jih ne zapusti v življenju, ona jih ne zapusti zlasti tisti trenotek, ko so njenega varstva, njene pomoči najbolj potrebni, ob smertni uri. Takrat čuje pri njih kaker najboljša mati, jih tolaži v britkem smertnem boju, odganja hudobnega duha od njih, in ko se dušica loči od telesa, jo nese pred sodnji stol Božji ter prosi za njo tamkaj, dokler ji izprosi vsmiljenje, dokler ji zadobi večno življenje.
Molitvica.
O Marija, mati milosti, varno pribežališče grešnikov ! Glej, toliko krat smo razžalili Tvojega Božjega Sinu, da si komaj upamo k njemu povzdigniti oči. Kam torej se hočemo oberniti, kje zavetja iskati, ako ne pri tebi, mila mati ? K tebi torej bežimo, pod tvoja krila se zatekamo, nate se terdno zanašamo. Po svoji veliki modrosti in mogočnosti nas reši iz zvitih zank in težkih spon, ki nas derže pripete in priklenjene na teh mračnih tleh, reši nas, da bomo za tabo se mogli povzdigniti kaker mladi orli v svitle višave svetosti, h keteri smo poklicani. Amen.
Kraljevi mertvi na Kostanjevici.
(Konec.)
Spoštovanje, ki si ga je grof Šambordski s kei^ščansko pobožnostjo in moško, terdno značajnostjo v obili meri pridobil, in ljubezen, s ketero so mu bili vdani prijatelji njegove stare kraljeve hiše, se je posebno ginljivo očitno pokazala 3. kimavca in naslednje dni. Pogreba, kakeršen je bil Šambordov, Gorica še ni videla in ga ne bo menda nikoli več.
Cel tjeden poprej so se delale priprave. Pod cerkvijo na Kostanjevici se je odločil prostor, kamer se je imela postaviti kraljeva truga, pod prezbiterijem. Votlina in ozko hodišče do nje se je priravnalo in očedilo, koliker se je v naglici dalo, in prenesle so se vvanjo iz stranskih rakev, kjer so bile zazidane, truge
— 348 —
vseli štirih prej tu pokopanih udov kraljeve rodovine francoske. Na evangelijsko stran so se postavile tri, v sredo kralja Karla X., na desno poleg njega njegovega sinu Ludovika, na levo njegove snahe Marije Terezije; na episteljsko stran se je postavila truga Luize Pàremske, pripravil v sredi te strani prostor Henriku V. ter prihranil tretji na desni njegovi, nasproti Marije Terezije Angulem-ske, za še živečo vdovo rajnega. Cerkev se je od spred in od znotraj v černo opravila. Ravno tako velika cerkev v mestu, kjer je imela biti na dan pogreba slovesna cerna maša. Ko je ta dan prišel, je bila v žalost oblečena tako rekoč cela Gorica ; povsod so bile videti Černe zastave in preproge. Cerno oblečene francoske gospode je bilo vže v nedeljo mnogo v mestu; mnogo je je prišlo tudi v pondeljek zjutraj iz bližnjih mest, Tersta, Vidma in Benedek, kjer so prenočevali.
O polu osmih zjutraj v pondeljek 3. kimavca se je pripeljalo s posebnim vlakom kraljevo truplo na goriško železniško postajo, kjer se je postavilo za nekaj časa na mertvaški oder v černo o-pravljeni in z mnogimi lučmi razsvitljeni čakalnici pervega reda.
Na široki, z drevjem obsajeni cesti, ki pelje četert ure dolga od postaje v mesto, se je vže zgodaj začelo zbirati ljudstvo in duhovščina k pogrebnemu sprevodu. Prekrasen mertvaški voz, černo opravljen, s černo kraljevo krono verliu in kraljevimi gerbi francoskimi na vogleli, je peljalo iz mesta proti postaji šest belih konj, v černo, sč srebernimi lilijevimi cveti pošito tkanino oblečenih. Za tem vozom je bil drugi, polu najkrasnejših vencev, poslanih od vseh strani, zlasti s Francoskega, v znamenje spoštovanja, vdanosti in ljubezni do slavnega rajnega. Vojvoda Blakaški so je vozil pred mertvaškim vozom v posebni krasni kočiji.
Proti deveti uri se je pripeljal z Dunaja zastopnik cesarjev, knez T u r n - T a k s i s, soprog sestre cesaričine. Berž nato se je vredil sprevod ter začel pomikati proti mestu. Milostivi knez nadškof so po želji poslanca papeževega na Dunaju, dasiravno še niso bili nastopili nadškofije, nalašč prišli iz Poreča pokopavat kralja.
Versta sprevodu je imela biti le ta: križ; veteranska godba; oddelek veteranov; 24 vbozih v černo oblečenih na stroške kraljeve hiše; razni zavodi; vojaška godba; učiteljstva nižjih šol; vzajemno podporno društvo delavsko; katoliška društva; mestna godba; vsmiljeni bratje; frančiškani; kapucini; jezuiti; svetovna duhovščina; profesorji osrednjega seminarja; korarji nadškofijski in drugi; prošt; nadškof; jezdec na belem konju; vojvoda Blakaški
— 349 —
v kočiji, deržeč na blazini ovratnico z velikim križem reda sv. Duha, najimenituišega mej redovi francoskih kraljev ; za njim m e r t v a š k i voz s kraljevim truplom; zastopnik cesarjev; knezi iz kneginje burbonske rodovine španske in laske veje t. j. najbližnji sorodniki rajnega; zastopnik kralja bavarskega in neki portugiški kraljevič ; kraljevi dvorniki in vikši služabniki ; namestnik teržaški; tajni svetovavci in kamerniki; fraucoska poslanstva z belimi banderci in krasnimi venci; voz z venci; vojaške oblasti; deželni zbor goriški ; mestni župan; mestni zbor; razne gosposke, skupščine, družbe itd.
Ob cesti so na obejuh straneh stali veterani in vojaki ko častna straža. Ljudstva, ki je spoštljivo gledalo, je bilo na tisoče.
Y veliki cerkvi je bil pripravljen velikanski mertvaški oder s krono na verhu, ves v lučih. Truga s kraljevim truplom se je postavila v zato odločen prostor spodaj, ker je pretežka — ima namreč v sebi drugo svinčeno in ta tretjo hrastovo, še le v tej je truplo — in oder je bil previsok, da bi se bila vzdigovala na verh.
Nato se je začela slovesna černa maša, ki so jo peli milo-stivi knez-nadškof. Tstop v cerkev pa je bil mogoč mej tem le tistim, ki so imeli posebno dovoljenje. Mej mašo, in dalje, dokler je ostalo kraljevo truplo v cerkvi, so francozje pri mertvaškem odru stražili in molili ; zlasti se je neprestano po koncu deržala vojaška zastava nekedanjih papeževih zuavov, ki jo je blagi rajni imel v posebni časti. Posvečena je presvetemu Sercu Jezusovemu in svetemu Martinu. Y veliko čast so si šteli francozi, ako so mogli za nekoliko trenotkov poprijeti to zastavo.
Popoldne o petih se je začel pomikati sprevod v enakem redu in z enako slovesnostjo od velike cerkve proti Kostanjevici, le da se jo mnogo njih, ki so bili spred v versti, vstavilo vže konec mesta na ravnini, ker na homcu ni prostora za toliko ljudstva. Tako je tudi od trijeh godeb le mestna šla gori.
Cerkev na Kostanjevici je bila, kaker smo vže omenili, spred in odznotraj vsa v černo zagernjena sè srebernimi portami in kraljevimi gerbi olepšana, ter je imela v sredi pripravljen nizek niertvaški oder, da bi se nanj postavila kraljeva truga. Nad tem °drom se je vzdigovala veličastno bela zastava s pozlačenimi lili-Jevimi cveti obšita, znamenje postavnih kraljev francoskih. Prinesel j° je iz Lila neki gospod Bayart, sodojeuec rajnega grofa Šambord-skega, Hčere gospodove so jo pripravljale za slovesnost nastopa
— 350 —
Henrika Y. na francoski prestol ; zdaj ima pokrivati rakev njegovo, da se izpolnijo besede, ki jih je pisal rajni v nekem razglasu : „Ta (namreč bela, lilijasta) zastava je varovala mojo zibel ; jaz hočem, da naj pokriva tudi moj grob.“ —
Ko se je voz pripeljal do cerkve in truga vzela ž njega, so francozi v tihi žalosti pokleknili pred njo in britka solza se je zalesketala pač v mnogih očeh. Truga se je nesla nato pred cerkvena vrata ter tam na vzvišenem mestu postavila na tla. Menda se je želelo, da bi jih tako več moglo videti in slišati, ko so se poslednjič pele nad njo mertvaške molitve. Po teh kratkih molitvah so jo lovci rajnega kralja zopet poprijeli ter skozi vrata, ki so se nalašč naredila, prederši zid, ki loči prostor pred cerkvijo od mnogo nižjega malega verta samostanskega, nesli po začasnih lesenih s černim suknom pogernjenih stopnjicah v odločeno votlino pod cerkvijo. Tjakaj so spremili pozemeljske ostanke grofa Sambord-skega poleg zastopnikov samostana presvitli knez-nadškof z druge višjo duhovščino, zastopnik cesarjev in najvišja gospoda, ki je hodila za njim. Sin gespoda Bayarta pa je nesel belo zastavo iz cerkve ter jo položil na trugo, ko se je postavila na svoje mesto. — Drugi francozi so tergeli mej tem vence, ki so se pripeljali na vže omenjenem vozu ali tudi na rokah prinesli, da si je vsaki vzel kaj malega za spomin, ter so potem skozi cerkev odhajali nazaj t mesto.
Drugi dragoceni vmetalni venci z gerbi ali raznimi podobami v sredi so se prinesli ali še ta večer ali drugi in naslednje dni, da se polože na trugo ali v rakev kraljevo. Tudi neketera banderca, ki so se nosila v sprevodu, so se pustila tu, da ostanejo na primernem mestu v kraljevem pokopališču.
Nihče pa izmej pogrebcev francoskih ni hotel zapustiti mesta goriškega, da ne bi bil stopil v žalostno votlino ter še enkrat pokleknil in molil pred trugo svojega kralja. V torek, 4. kimavc») in naslednje dni je bila torej gnječa pred cerkvijo od zore do mraka, ker je moglo le po nekoliko ljudi na enkrat v tesno kra-ljevo počivališče. Tam dolu pa je bilo pač ginljivo gledati, kako so milo jokali in na kolenih priserčno molili možje izmej najvišjo gospode francoske, kako so spoštljivo pokladali na trugo moljkft svetinjice in druge reči, da jih vzamejo seboj v domovino ko drag® spominike na ljubljenega kralja. Pač se je moralo britko storiti vsakemu, ko je videl v kako tesno, temno in zatuhlo ječo so go zanesli — ali koliko ljubezni in vdanosti ga je spremilo v ta žalo*
— 351 —
stni, mertvaški kraj ! Že v veži, ki je pod vzvišenim predcerkvenim prostorom, vidimo razne vence, lepe, ko so bili novi, zdaj že ostarele in poškodovane; neketeri so že došli v žalostnem stanu. Pri vhodu v rakve pod cerkvijo ste postavljeni banderci, prineseni od poslanstev delavcev dvejuh največih mest na Francoskem, Pariza in Lijona, vsako na eni strani; tretje zlasti lepo in dragoceno ban-derce, ki ga je prinesel neki neimenovan gospod in Juraškega pogorja, se. posebej hrani. — Skozi golo, ozko, pa precej dolgo ho-dišče pridemo v votlino, ki je zdaj kraljeva rakev. Druga ua levi strani je s černim se srebernimi lilijevimi cveti okrašenim žametom prevlečena truga grofa Sambordskega. Za njo je v majhini vrečici nekoliko persti, ki so jo prinesli pariški delavci iz slovečih Tujlerij, ne drag, ali ginljiv spominik ! Trugo čez polovico pokriva velikanski venec, vmetalno spleten iz nabranih steklenih biserov. Pred njim je na černi žametavi blazinici pozlačena kraljeva krona s primernim latinskim napisom od znotraj, poslana iz departmanta Ko-tedór (Góte d’Or.) Odkrit je le sprednji konec truge, kjer so na sreberni ploščici vrezane te besede v francoskem jeziku :
Tukaj je položen previsoki in prevzvišeni knez Henrik Peti tega imena po milosti božji kralj Francije in Navare rojen v Parizu 29.*) kimavca 1820 vmerl v Frozdorfu 24. velikega serpana 1883.
Ostale štiri truge so popolnoma (deloma tudi stene) pokrite z dragocenimi venci, poslanimi ko poslednje počeščenje na grob kralju Henriku Petemu od raznih mest, društev in posameznih ljudi na Francoskem. Zastonj bi jih skušali natančniše popisovati ; gdor jih ni videl, bi si vender ne mogel prav misliti, kakšni so. Prihajajo pa tudi zdaj, ko je minil že mesec dni po pogrebu, vedno še novi venci, zlasti s tem namenom, da se polože za nekaj časa na kraljevo trugo ter potem precej nazaj vzamejo, raztergajo in posamezni kosci razdele ter hranijo ko dragi spominiki.
Prihajali bi skoraj da tudi še mnogi francozi osebno k temu svetišču svojih kerščanskih kraljev, da jih niso ostrašili goričani v lastno škodo in sramoto z nevsmiljeno draginjo. Upamo vender, da zavoljo posameznih od sile lakomnih blagoserčni katoliški francozi ne bodo zamerili mestu, ki si je prizadevalo se spoštljivo prijazno-
*) V zadnjem zvezku se je vrinilo po pomoti 20. nam. 29.
— 352 —
stjo jih sprejeti ter po svoji moči na dostojen način poslednjo čast izkazati »dobrotljivemu knezu."
Kaker smo že omenili, se je rakev in vhod vvanjo v naglici priravnal, kaker je bilo ravno mogoče, z namenom, da se pozneje prenaredi in popravi, da bo vse, kar se da, dostojno in primerno. To delo se je zdaj tudi v resnici začelo. Ob času, ko bodo naši prijatelji te verstice brali, torej najberž vže več ne bo v rakvi vse ravno tako, kaker je bilo gori povedano. Morebiti pozneje, ko bo delo doveršeno, se kaj povemo o tej reči.
Zdaj pa se nam zdi potrebno, da pristavimo nekoliko besedic, ki se tičejo našega samostana in zapuščine grofa Sambordskega. Na kakovo nesporazumljenje se opira časniško naznanilo o 150000 frankih, ki bi jih bil presvitli knez v oporoki zapisal temu samostanu, nam ni znano ; da so mnogi ljudje po svetu verjeli naznanilu, pa nam pričajo prošnje za obilo podporo, ki nam dohajajo v raznih jezikih iz mnogih gospodov dežel. Tudi neki slovenski listi so prinesli tisto novico in vtegnili bi se najti tudi po naših krajih ljudje, ki jo verjamejo. Zato bodi tu očitno povedano, da bi pros-jaški samostan, kakeršen je naš, take zapuščine nikaker drugači ne mogel sprejeti razen le v popolnoma določen namen glede na pričujočo lastno potrebo, kakeršna bi bila n. pr. popravljanje cerkve ali dozidavanje samostana. Taka potreba pa se rajnemu knezu — gotovo posebnemu dobrotniku našemu — dasi jo vidimo in čutimo vsak dan, vender, kar vemo, ni naznanila ; ni nam torej ni-česer mogel zapuščati za njo. V resnici je edino, kar se je vsled presvitlega rajnega oporoke pri nas naročilo, neko število svetih maš za njegov dušni mir, in te so plačane tako, kaker plačane se tu navadno bero tudi za preproste meščanske in kmetiške ljudi. Z dediščino po grofu Sambordu torej mi ne moremo podpirati niko-ger, ker je nismo dobili, kaker je nismo iskali, niti kedaj mislili nanjo.
Kar smo pa res mislili ob tej žalostno-slovesni priliki, to hočemo povedati za sklep prav odkritoserčno. Mislili smo namreč, da bi bilo lepo in častitljivo za katoliško Francijo, ako bi poskerbela, da se cerkvica nad grobom njenih kraljev, koliker je treba, popravi in dostojno olepša — ne nam v korist, temuč Bogu na čast in v poslednje poterjenje spoštovanja in ljubezni do Njega, ki počiva pod to cerkvico.
Naj počiva v miru in večna luč naj mu sveti !