Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman veljd: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljA: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. vež na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Karočnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške uliee št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velji tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški uliei h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne.
*»*tev. 204.
V Ljubljani, V torek 7. septembra 1886.
JL.etnils: XIV.
Pia desideria.
Francoska pisateljica z imenom Adam izdala je knjigo z naslovom: rLa societe de Saint-Petersbourg. Par le comte Paul Vasilji." Knjiga obsega mnogo načrtov bodoče ruske politike, ktere skupna ost obrnjena je proti — Nemčiji. So pač možje, ki trdijo, da v celi Rusiji ni grofa z imenom Pavel Vasilji; pravijo tudi, da teh političuih načrtov ni pisalo nobeno rusko pero, pač pa jih je navdihavalo nespravedljivo sovraštvo Francozov do Nemcev. Madame Adam jih je podtaknila Rusom, ker ji je šlo bolje skupaj, kakor pa če bi bila v francoskem imenu nad Nemci zaropotala in pa ker je svoj namen prav tako dosegla, kakor če bi jim bila v francoskem imenu tako trpke pod nos dajala. Saj je Nemcem le predobro znano, da, kakor hitro bi se sprijeli z Rusi, jih bodo prijeli tudi Francozje. Na ta račun pravila jim je tudi madame Adam, kar bomo v sledečem slišali. Ona sicer govori ves čas v ruskem imenu, naši čitatelji bodo pa vganili, če si mislijo, da to, kar bodo tukaj v ruskem imenu govorjenega čitali, govori Francoska po osveti hrepeneča pisateljica iz srca želeč, da bi Nemce vse to zadelo, kar jim ona tukaj želi. čujmo jo toraj:
„Jaz verujem, da imajo nekteri narodi svoje lastno poslanstvo, kakor je imajo tudi posamični ljudje. Prav zarad tega sem tudi trdno prepričan, da bo svoje dni Rusija ob obalih Bosporovih gospodarila, kljubu vsem oviram, ktere se jim ondi stavijo in kljubu vsem spletkam, kar se jih ondi Rusiji napravlja. Jaz za svojo osebo bi le želel, da bi Rusija z večjo odločnostjo postopala, kakor je to do sedaj delala, ter da bi svojo pozornost obračala na edinega sovražnika, ki ga ima in ta je Nemčija.
Kar se mene tiče, sera dalje tudi prav trdno prepričan, da je Rusom najbližnja pot v Carigrad preko Berolina. Dokler bodo Prusi v Evropi zavzemali premagovalno stališče, kterega imajo sedaj, tako dolgo bode ves naš trud na vzhodu zastonj in proč bomo vrgli vse še tako velike žrtve, s kterimi mislimo ondi vpliv prisvojiti in vtrditi. Bismark ne bo nikdar dovolil, da bi se naša država le tudi za
ped zemlje povečala. Njegov ponos in njegova vlado-željnost bodeta povsod na napotji našim častihlepnim načrtom. Ce bi se nam posrečila pot na piano morje, potem bi nam bilo pač lahko mogoče upor njegov brez nevarnosti vničiti; toda sedaj pa tega še ne moremo. Prav zato pa tudi Bismark noč in dan dela, da bi nam izpeljavo takega načrta tem bolj izvestno preprečil. Ta velikan nas prav tako sovraži, kakor sovraži Francoze. Velikanski njegov duh spoznal je takoj našo moč in prav dobro ve, da smo mu mi edina ovira, da ne more do vesoljnega gospodarstva sveta, kterega si noč in dan želi in kterega bi bil že imel v rokah, če bi nas ne bilo tukaj. (!) Za to pa tudi vedno premišlja, kaj bi storil, da bi nam stališče spodkopal. Prvi rov, ki ga je v tem smislu proti nam storil, je bil poraz Napoleona III. Nikdar ne miruje, če nas le more v zadrego spraviti in njegovih agentov je vse polno ne le samo po naši državi, temveč tudi ondi, kjer na rusko ime še kaj drže ali se ga pa boje.
Rumelijskega prevrata ni nihče drugi napravil, kakor Bismark sam; da je knez Battenberg nam nehvaležen postal, je zopet le njegovo delo. Ker je preveč prebrisan in zvit, da bi nas javno napadel, nam pa zavratno zanjke stavi, kjer se mu ugodna prilika ponudi. Povsod nam napravlja zadrege, na ktere niti mislili nismo; on sam ima pa pri tem sladko nado, da nas bo še enkrat tako ponižane videl, kakor leta 1878. To vse bi pa Bismark še rad dosegel, preden se mi zjedinimo v trdno zvezo s Francozi sebi in njim na korist proti njegovim nakanam. Prav zarad tega se mož tudi tako boji, da bi se na Francosko ne povrnila monarhija, kajti dobro ve, da naš car dostikrat ne dela nobenega razločka med republikanizmom in nihilizmom in da ljudovlad prav nič ne obrajta. Tistega dne, kedar se bodeta Francija in Rusija združili, bo osveta božja tudi Bismarku že za petami!
Naš narod, ki čuti svoje potrebe in vedno resnico zadene, se ni še nikdar motil, da mu Nemec povsod v škodo hodi; zarad tega pa tudi Nemca sovraži iz cele svoje duše, in je vedno pripravljen planiti nanj. Naša edina pametna politika in ob enem
naša prava politika morala bi imeti svoje sredotočje v tem, in vse svoje moči v to porabiti, da vse vniči, kar je Bismark v teku let sostavil. Naš bodoči blagor to zahteva. To pa ne bo lahko in jednostavno. Čuda poguma nam bo potreba in najboljšo rusko kri morali bomo žrtovati; boj bo dolgotrajen, hud in grozoviten, toda biti se moramo, toraj bolje poprej, kakor kesneje. Slovansko pleme se mora enkrat sprijeti s tevtonskim; ni mogoče, da bi še na dalje eden poleg druzega živela in se ne poskusila. Preveč je nasprotja med njima. Prevelika je antipatija in preveč sovraštva. Ena narodnost je prav tako malo sposobna razumeti navdušenje in velikosrčnost druge, kakor druga prav nič ni sposobna spojiti se s pedan-tičnim, oholim in gospodovalstva željnim duhom prve. (Taki so namreč Nemci.) Oba plemena morata se toraj poskusiti na bojnem polji in takrat bote čuli: „Gorje premaganim!"
Samo še eno besedo bom rekel. Mi imamo mladega, značajnega in v odkritosrčni ljubezni svoji domovini vdanega cesarja. Ce bo imel pogum to delati, kar mu bode srce njegove svetovalo, če se ne bo vstrašil boja, ki se mu bo ponudil, ne da bi ga ravno iskal, ga bodo hvaležni potomci stavili v eno vrsto s Petrom Velikim, Katarino in čarom Nikolajem, edinimi in pravimi ruskimi vladarji, ki so potrebe svojega naroda dobro poznali in ob enem tudi vedeli, kako silno močan da je ta narod, če bo Aleksander III. to razumel in znal, bo imel ves narod za seboj, narod, ki komaj čaka ugodnega trenutka in znamenja, da se vrže na Nemce in jih stare. Aleksander III. bo zopet ustanovil evropejsko ravnotežje, ktero je v silni nevarnosti, odkar je Prusija povečana in poveličana. On bo Evropo rešil vojnega despotizma, ki jo sedaj tako silno duši in tedaj se bo vresničil stari pregovor naših kmetov: „Bog je vedno z našim čarom".
Da ne bo tako hudo, kakor je v teti „piis de-sideriis" (pobožnih željah) povedano, si bo lahko vsak sam raztolmačil. Pač pa bo prej ali kasneje v resnici do boja prišlo med Tevtoni in Slovani, ker to mora priti, kajti soparica, ktere je vedno več med obema, je skoraj vže neznosljiva. Provzročili bodo
LISTEK.
Iz malega sveta.
(Črtice o Ljubljanski deški sirotišnici.)
(Dalje.)
I. Splošno stanje.
Ljudje navadno mislijo, da mora v zavodih, — zlasti ako so take hiše dobrodelne in imajo duhovske vodnike, — vse biti zgledno, obnašanje gojencev brez napak, njihovo napredovanje izvrstno. Pri tem pa pozabijo, da je namen takim zavodom, ne izbirati samo najboljše in čisto nedolžne otroke ali mladeniče, ampak pomagati tam, kjer je potreba. Izgojevalni zavodi i zgoj u j ej o, to je, iz nepopolnih, slabih in nevednih otrok morajo narediti poštene ljudi, ki bodo v prid človeški družbi. Reči se sme, da je celo glavni namen sirotišnicam, zapuščene otroke, ki so na poti spridenosti, vzeti v varstvo, braniti jih hudega in pripraviti jih za pošteno delo. Tedaj je skoro nemogoče spolniti zahtevo, da naj se v takem zavodu godi vse v najlepšem redu in da naj bodo vspehi vsestransko sijajni. Da
postane otrok dober, priden, pokoren in za potrebo izučen, zato biva v zavodu več let, ta namen doseza le polagoma. Predno pa ga doseže, mora se otrok sam, kakor tudi njegovo nadzorstvo, bojevati s človeškimi slabostimi in napakami. Zato je popolnoma naravno in — skoro ne more biti drugače, — da se kažejo v notranjem življenji takega zavoda včasih neredi in nekake bolezni. Včasih seže tak nered tudi v zunanjost, in tedaj porabijo nekteri ljudje z velikim veseljem to priliko, da škodujejo zavodu. Tudi v zavodu se razodeva otroška narava in kolikor bolj je udana slabemu, toliko večkrat se moti notranji red in se kazi tudi zunanje lice zavoda.
Da ne bom govoril presplošno, naj povem najprej nekoliko o značaji in o razmerah otrok, ki prihajajo v ljubljansko deško sirotišče. — Kakor že ime pravi, je namenjena ta hiša sirotam, ki so brez očeta in matere ali pa vsaj brez enega izmiid roditeljev in so poleg tega ubožni. Velika večina je res v tej hiši takih sirot. Ni treba imeti ravno preveč domišljije, da si vsakdo predoči, kako se je godilo tem otrokam, pre dno so prišli v zavod. Nekteri niti poznali niso svojih starišev, ampak bili so izrejeni pri tujih ljudeh. Prišli so v oblast sedaj
temu, sedaj onemu, kakor je nanesla sreča. Zato je bila tudi skrb za njihovo izgojo pri raznih ljudeh različna, a večidel le prav majhna, kader so mogli že kaj delati, ali vsaj dovolj pohajati. Ta ali oni je prehodil že precej sveta in bil na več krajih, predno se je pot njegova ustavila v zavetišči. Drugi so poskušali kako delo, tretji si je na razne načine moral priboriti nekoliko vsakdanjega — ali vsaj vsakdrug-danjega — kruha. Marsikteri ima že precej britkih skušenj o življenji, ako se more o tem govoriti pri otrocih. Skoro v vseh, ki niso bili izgojeni od roditeljev, pa moram reči, da so vživali obilno svobodo. Ta svoboda, ta pogubna prostost poneha, ko stopijo v zavod in prične se popolnoma drugačno, redno, umerjeno življenje in delovanje. Kako teži ta red, kot neznosna peza, mladega svobodoljuba! Ne bi se bilo čuditi, ako bi skušal pridobiti si zopet ono prostost, ktero je vžival poprej. No, hvala Bogu, da se je od lanskega novembra sem kaj takega samo enkrat zgodilo! Kolikor več vezi veže otroka s hišo, kolikor bolj enojno, redno in razumno je nadzorovanje, toliko lože se tak slučaj zabrani.
Precej otrok pa je imelo drugačno osodo, predno--*™^^ so prišli v zavod. Marsikteremu se je sreča in trta- '
pa ta boj Tevtonci sami s svojim večnim izzivanjem potrpežljivih Slovanov in to prej ko ne še le po smrti sedanjih dveh velikanov: Bismarka in cara Viljema. Dokler bo pa Bismark pri življenji, pa prav nič ne verujemo, da bi se on v tak boj podajal, dobro vedoč, da se ne bo tako slavno končal, kakor leta 1866 in leta 1871. Bismark je ravno star lesjak, ki led le predobro pozna.
Politični pregled.
V Ljubljani, 7. septembra. Notranje dežele.
„Slovenec" je že večkrat povdarjal, kako vrlo malo da smo Slovani pod sedanjo vlado dosegli. Nemci nam tega niso nikdar verjeli in so vedno če prav dobro vedoč, da vse skupaj, kar so si Slovani in z njimi vred cela desnica dosedaj z veliko težavo priborili, ni kdo ve kaj vredno, vendar vedno kričali, da vlada le na nas gleda, Nemce pa zatira. Teh laži bo menda sedaj konec, ker se je trd Nemec oglasil iu je celemu svetu objavil, kdor je namreč ravno čitati hotel, kaj si je do sedaj konservativna stranka priborila. Zallinger je bil ta mož, „Deutsche Ztg" je pa rekla, da je res, kar Zallinger piše. Bilo je pa tako-le: Kakor je znano, si Zallinger že dolgo prizadeva, kje bi se dala luknja napraviti v krepko telo konservativne stranke, kamor bi mož nasul raznega streliva, da bi konservativno stranko raznesel, ktere kar videti več ne more. Da bi se pa sam kot prav spretnega konservativca pokazal, vskliknil je v svoji jezi: „Ali res še ne sprevidijo konservativci, da sebi in svojim volilcem le škodujejo, če jim vedno lažejo, koliko da so si pod sedanjo vlado pridobili? Narod je nezadovoljen, ker ima vedno več bremen, na ktere živa duša ne misli, da bi mu jih odvalila. Povsod so vas polna usta, koliko da ste nam priborili, pokazati pa druzega nimate, kakor beraško bi-sago. Ako jo okoli obrnete, ne pade druzega iz nje, kakor nekaj oglodanih kosti in pa nekaj suhih skorij kruha, kar so vam ministri notri nametali, kedar ste okoli njih melodovali. Gospod Zallinger dela sicer iz slabega namena in toraj je njegovo delo piš-kavo, a tako napačno pa ni sodil, kajti tudi levičarji so mu to sodbo odobrili in to v prvi vrsti „D. Ztg." češ, ,.sodba je nekoliko britka, toda resnična". Naj le sedaj kak nemški list zine, da sedanja vlada vse le Slovanom v žep vtakne, mu bomo že posvetili. Zallinger je zadosti očitno povedal, koliko smo dobili in možu smemo v tem oziru vrjeti. Po-\edal je pa on to le iz tega namena, da bi Nemce do tega pripravil, da bi dali Slovanom slovo in z Lienbacherjem stopili v novo stranko — nemško-konservativno.
Tako daleč, kakor štajarski nemcurji v Ptujskem okraji, se ni še kmalo kaka stranka spozabila. Znano je, koliko da so si pri poslednjih volitvah v Ptuji za državni zbor prizadevali Slovence zbegati, da bi ne bili svojih glasov pravemu slovenskemu kandidatu dr. Gregorcu dali. Najprvo so si postavili temu nasproti svojega kandidata, ki naj bi bil slovenske glasove lovil. Vidoč pa, da ta, če tudi je bil „Fiirst", ne bo nič opravil, izumili so drugo sredstvo. Ime cesarjeviča Rudolfa so zlorabili, da bi bili nanj slovenske kmetske volilce lovili. Izdali so volilni oklic, v kterem so cesarjevič Rudolfa proglasili za svojega kandidata in to še celo za takega, ki naj ga posebno slovenski kmetje volijo, če hočejo, da se jim bo dobro godilo. Dobro, da so imeli naši ljudje toliko zavednosti in se ni nihče vsedel na te limance. Popolnoma ne-umljivo pa nam je, da ima prav stranka, ki pri
vsaki priliki razbija ob veliki boben svoje inteligence | in olike, tako malo spoštovanja do vzvišene osebe vladarjevega sina in naslednika, in si ga ne upa v svoje umazane strankarske namene zlorabiti. To bi morala vendar vedeti, da kot bodoč vladar, če mu Bog zdravje ohrani, se vendar Rudolf ne bo mešal v razrito strankarsko borbo, ker mu mora nad vse na tem ležeče biti, da je visoko nad nami, visoko nad strankami. Naj bi bili to Slovenci storili, romalo bi bilo vpitje in zabavljanje križem svetil.
Ogerski državni zbor prične se 18. t. m. in iz tega nekteri sklepajo, da bo to menda tudi pravi rok za otvorjenje državnega zbora na Dunaji. Prav tako je pa tudi mogoče, da se bodo naši poslanci na Dunaji nekaj dni kasneje sošli. Prvo delo, za ktero se bo na obeh straneh h krati prijelo, bo državna pogodba, kteri čas vedno bolj poteka. Kakor čujemo, se bo ogerska vlada že sedaj jela pečati z vsemi tistimi sklepi avstrijske poslaniške zbornice, ki so v zvezi s carinskimi tarifi. Posebno se mislijo pa natančno pečati s carino na petrolej, kar bi bilo tudi prav, da bi se vsaj nič več ne godile take goljufije s tistim, kakor so se do sedaj na Reki. Skupni ministerski sovet snide se poslednji teden meseca septembra, da nastavi proračun za bodoče leto. Ob enem se bo pa določil natančno čas letošnjim delegacijam. Ne male sitnosti delala bode pri državni pogodbi nacijonalna banka, ki se bo.morala na popolnoma drugo stališče postaviti, če se bodeta državna zbora ozirala na zahteve posamičnih narodov glede bankovcev. Čehi za-se zahtevajo tretjo glavno banko z vsemi tistimi pravicami, kakor jih imata oni dve na Dunaji in v Budapeštu, in je zahteva popolnoma slična tisti, ki so jo svoje dni Madjari stavili. Če do tega pride, da se namreč Čehom res dovolijo njihove zahteve, potem Madjari pravijo, da ne morejo nič več zadovoljni biti s tem kar imajo, temveč bi že zahtevali popolnoma lastno banko. Glejte si no; do sedaj zadostuje, potem bi isto ne? Kaj je tii veče: nevošljivost ali — naj si vsaki sam misli. Ob enem pa vrli vitezi onstran Litave še vendar na ves glas trdijo, da jim je vsaka tirjatva drugih narodnosti dobrodošla, ktera se opira na realne potrebe naroda; zavračati bi jo pa morali kljubu temu odločno, če bi se jim nevarna zdela sedanjim naredbam bankinim na dualizem se opirajočim. Kaj pa tisto, če bi si Madjari lastno banko napravili, ali mar s tistim ne bi bili dualizma po glavi? Ali naj mar tudi tukaj veljii, „quod licet Jovi non licet bovi?" Mar li Madjar res misli, da on in le on je povsod Jupiter - bog, vsak drugi narod pa bos - voliček. To je že res nagnjusno malikovanje samega sebe, kako dolgo ga bo poštena Avstrija še prenašala?!
Vnanje države.
V resnici ginljiv je bil prizor, kedar se je v Sofiji zopet sošel knez Aleksander s svojimi častniki, ktere je sprejel v navzočnosti diplomatič-nega kora. Nagovoril jih je s sledečimi besedami: „Sedem let sem delal nevtrudljivo na neodvisnost in korist Bolgarije. Posebno skrb obračal sem pa armadi in častnikom njenim, ktere sem vse od kraja smatral za člane moje družine, za lastne svoje otroke. Kar se mene tiče, sem bil popolnoma pomirjen, kedar sem videl okoli sebe zbrane svoje častnike, kteri so me spremljali po polji vojne slave." (Pri teh besedah se je knezu milo storilo in solze so ga posilile.) „Ko sem v oni osodepolni noči čul vrišč, sem takoj vprašal, če so vojaki tukaj. Rekli so mi, da, in brž sem bil miren, kajti zaupal sem svoji armadi. Kljubu temu (kar se je zgodilo) se pa vendar-le nisem motil nad svojimi častniki, ki so se tako vrlo skazali, ko mene že ni bilo več v deželi. Popovemu in Mukturovemu gre hvala, da je čast bolgarskim častnikom zopet povrnjena." Pri teh besedah je knez oba imenovana objel, potem pa nadaljeval : „Sedaj ko Vas zopet vse okoli sebe zbrane vidim, Vas moram pred svojim odhodom iz Bolgarije
še javno pohvaliti, ter ob enem izrekam svoje prepričanje, da se red tudi Da dalje ne bo kalil. Naj bom, kjer koli hočem, skušal bom vedno še na Bolgarijo vplivati in pa Boga bom prosil za njo. Duša moja ostane vedno v Vaši sredi in kedar bodete imeli zopet kak boj, bora prvi, ki bo zahteval, da ga vsprejmete za prostovoljca med se. Ostati tukaj pa sedaj ne morem, ker car tako hoče, češ, moja navzočnost je Bolgariji na škodo. Prisiljen sem odpovedati se prestolu." Tukaj se oglasi Popov: „Mi smo bili, smo in bodemo vedno z Vami! Pogum, naprej!" Knez na to nadaljuje. „Bolgarska neodvisnost zahteva, da zapustim deželo; kajti če ne grem, pridejo pa Rusi in zasedejo deželo. Preden pa odidem, pogovoril bi se še rad z višjimi častniki, da postavimo začasno vlado, ktero bo za častnike po moje skrbela. Na vsak način zanašam se pa na armado!" Častniki in knez so bili tako gi-njeni, da so se marsikteri posolzili. Popov je še rekel, da si brez Aleksandra ne more nobene Bolgarije misliti, toda pregovoriti ga le ni mogel nihče več, da bi ostal, ker je knez rekel, da je popolnoma truden. Menda odide že ta teden.
Kako čuden je bil položaj na Bolgarskem, preden so kneza čez mejo spravili, prihaja še le sedaj polagoma na dan. Dokazano je, da knez v poslednjem času med političnimi strankami že ni imel nobene, na ktero bi se bil prav popolnoma lahko zanesel. Da, še celo v armadi je bilo mnogo nezadovoljnežev, ki bi ga bili najrajši že Bog ve kje vedeli, le v Bolgariji ne. Narod se ob času, ko so ga čez mejo potisnili, ni kaj prida zmenil za to; pravi vzrok temu bode pa menda to, da narod dolgo o tem nič natančnega vedel ni, kajti uporniki so vse prav po tihem delali. Navdušenje za kneza vsplapolalo je še le tedaj kviško, ko je Cankov skušal v deželi diktaturo vpeljati. Tega moža se na Bolgarskem menda prav tako bojč, kakor Turka. Sedaj se je tudi med vojaki knezu Vdana stranka dvignila in navdušenje je rastlo od dne do dne, ter je s povratom kneževim svoj vrhunec doseglo. Skoda, da to navdušenje nima nobene prave zaslombe na zunaj, kajti obe velesili, Avstrija in Nemčija, ste trdno prepričani, da Rusija v Aleksandru prav nič druzega ne vidi, nego živega nasprotnika na potu svoje orijentalne politike in je pri volji, prav pri trdni volji znebiti se ga, naj veljii kar hoče. Kakor smo pa že čuli, je Bismark že prera-čunil, da je bolje kneza žrtvovati, kakor pa z Rusijo navskriž priti. To je knezu tudi dobro znano in od tod njegova odpoved bolgarskemu prestolu. Aleksander namreč dobro ve, da je nima velesile v Evropi, na ktero bi se lahko zanesel, kakor edino le na svojo armado. S to pa nič ne opravi nasproti ogromni sili ruski, ktera bi ga z Bolgari vred kar strla.
V Vratislavu bila je 30. preteklega meseca javna seja občnega zbora katolikov zvečer ob 7. uri na strelišču. Dvorana, v kteri se je posvetovalo, bila je krasno okinčana in pred odločeno uro vsa polna; za gospe so bili posebni prostori odločeni, ki so bili vsi zasedeni. V dvorano je stopil dr. Windthorst, posvečni škof dr. Gleich in korar dr. Franz, ki so bili sprejeti s „slavo"-klici. Pl. Heere-mann otvori zborovanje. Iz njegovega govora povzamemo naslednje. Ko je namreč govoril za prostost cerkveno, kar se tiče osnove cerkvenih redov, je rekel: „Katoliki zahtevamo, da se cerkveni redovi smejo prosto razvijati in razširjevati. Omenil je potem jezuitov ter rekel, da tisti, ki pišejo zoper jezuite, največkrat jezuitov niso videli, niti brali kakih knjig od njih spisanih. Ko bi jezuite poznali, bi gotovo o njih drugače pisali, tako pa prepisujejo zgodovino drug od druzega in tako tudi laži o jezuitih. Kdor resnico hoče spoznati, jo že najde, ako ni hudobnega srca." Za Heeremannom je govoril škof dr. Gleich. On pravi, da si katoliki še marsikaj žele in da mnogim duhovnom še ni dovoljeno lomiti vernim kruha življenja. On le po-
terina ljubezen smehljala ob zibelki in v prvih njegovih letih. Smrt je pobrala mater ali očeta in list življenja se je obrnil: naslednja stran je vsa drugačna, kakor prejšnja. Oče otroke zanemarja in vedno bolj žabi na skrb zanje; tudi se obrača njegovo življenje po smrti dobre žene na vso drugačno pot, na kteri mu zlasti pijača dela veliko spodtike, in otrokom se začenja hudo goditi. Tu se enega ali druzega usmili kako blago srce in priskrbi zavetje v sirotišnici.
Kaj rade se posebno zapuščene matere — ndove ■ozirajo ua ta zavod. Po smrti moževi pritisne mnogokrat huda sila mater in otroke. Vsa materina ljubezen ne premore nič, kader je revščina huda in otrok obilo. Kolika peza se ji odvali od potrtega srca, ko pride otrok njen v skrbno varstvo! — Primeri se tudi, da pride revščina zaradi nesreč ali po zapravljanji bolj polagoma. Ali ta sprememba ni nič manj huda za otroka, za njegovo nravnost še nevarniša.
Kaj pa zavod? Da deluje po svojem namenu, ko sprejema, kolikor more take otroke, je gotovo. Težav pa tudi taki, dosedaj od starišev izgojevani otroci, napravljajo mnogo. V sirotišči ne more razsipati so obilnost in ne more vedno prijetnosti ponujati
ubožnost. Otrok, do tedaj mehko izrejen, pride v trje in ostreje razmere. Da se pa narava prijetnega življenja lahko ne odvadi in ojstrejega ne privadi, ve vsakdo. Kolikrat so taki otroci ne samo mehko izrejeni, ampak tudi razvajeni!
Da nobene vrste dečkov ne izpustimo, omenjam tudi take — akoravno jih ni veliko, — kterih stariši ali sorodniki zanje nekoliko odškodnine plačujejo. Ako so jih dali stariši z dobrim namenom v zavod in so jih prej izgojili skrbno, so zavodu v velik prid, ker so nekako sol med drugimi gojenci. Njihovi stariši podpirajo izgojevanje v zavodu s svojo skrbjo, ostrostjo in odkritosrčnostjo. Takih dečkov ima nekaj tukajšnji zavod in ker so imeli stariši preje zanje skrb, so tukaj prave cvetko, bodisi glede učenja ali vedenja. — Drugi stariši pa, ki so izprosili otroku sprejem v zavod zato, da bi jim breme pri šolanji bilo olajšano, ne samo, da ne podpirajo zavoda, ampak dajo otroku potuho, zavod zaničujejo, zlasti, ako so otroci malopridni ali je bilo pri njih treba več ostrosti. Hvala Bogu, da je takih starišev prav malo! Nekoliko v*eč pa je takih sorodnikov in tudi starišev, kterih otroci vživajo v hiši samo dobroto, a oni sami napravljajo na vsakovrstne načine vodstvu iu oskrb-
ništvu težave. Za mnoge otroke bi res bilo bolje, da ne bi nikogar imeli, kakor da imajo kakega sorodnika. Zmerom si prilastuje ta pravico, hišo in otroka nadzorovati, otroku dajati potuho in jemati mu mirno zadovoljnost, ktoro si pridobiva počasi.
Tako raznovrstne prebivalce dobiva in ima deško sirotišče. In vse te raznovrstne strune morajo imeti lep glas in vjemati se v soglasji. Tako naj bi bilo, tako zahtevajo oni, ki se za hišo zanimajo, prijazno in neprijazno. Žalibog, da otroške slabosti tudi kaj takega mnogokrat store, česar ne bi smelo biti!
Poglavitna dolžnost, ktera da dečkom največ opraviti, je učenje. Namen zavoda zahteva, da naj dečki dobro napredujejo, naj bodo součencem zgled marljivosti in naj si pridobijo toliko več v znanji, kolikor manj imajo v premoženji. Za učenje pa je treba veselja in nadarjenosti. Ali pridejo morebiti v zavod sami taki, ki imajo veselje in nadarjenost? Ko bi izbiral za to hišo dečke kak učitelj, morebiti bi se tako godilo; a ker jih izbira božja previdnost, prihajajo pa v hišo tudi takšni, ki so od Boga prejeli samo en talent. In s takimi ne more tudi najbolji učenik delati čudežev.	(Dalja P'-iM
vdarja, da cerkvenim redovom, v kterih se kaže najlepši cvet verskega življenja, radovoljno uboštvo, vedno devištvo in pokorščina, ni dovoljeno razvijati svoje blagotvorne delavnosti. Potem še govori Gotte, misijonar iz Kine, kterega je vse poslušalo z največo pazljivostjo. Konečno govori še dr. Windthorst, ki pravi, da ga je notranji glas priganjal vdeleže-vati se izjav katoliškega prizadevanja, ker kratko-malo nismo še dosegli vsega, kar imamo doseči. 1. septembra je bilo tretje ožje zborovanje, v kterem so sprejeli več resolucij, med drugimi tudi tako, ki zahteva, naj se otroci podučujejo v verskem nauku v materinem jeziku; druga resolucija pa priporoča katoliške šole med Bolgari. Nasvet, ki se tiče slovesnosti zlate maše sv. očeta Leona XIII., je bil sprejet z veliko pohvalo. Določil se je tudi kraj, kjer se ima občni zbor obhajati prihodnje leto.
Izvirni dopisi.
Iz Loškoga Potoka, 6. septembra. Znano je že častitim čitateljem „Slovenca", da smo lani postavili nov veliki altar iz angleškega cement-mra-morja, kterega je izdelal g. Matija Ozbič stareji iz Kamnika; a dovršen še vendar ni bil, ker mu je manjkalo še lepega tabernakeljna. Tega je pa vsled obolenja Ozbiča očeta jako mojstersko izdelal njegov sin Matija. On je pretečeni teden dovršil, kar je njegov oče pričel. Očetovo delo je sin jako mojstersko spopolnil, ves altar je sčistil na novo, vse podobe na novo polihromiral tako okusno in harmonično, da ima sedaj altar vse drugo lice.
8 svojim delom je g. Ozbič ml. pokazal, da očeta v tej stroki še preseže. Iz njegovih rok gre čisto, natančno, mojstersko delo. On ne drži križem rok, nego dela sam pridno in vstrajno od jutra do večera. Njegova marljivost je sparjena s treznostjo in pohlevnostjo.
Prečastiti duhovščini zamoram ga za enaka dela najtopleje priporočati. Sploh ga pa priporoča njegovo delo samo, in kdor bi prišel pogledat naš altar, se bode na lastne oči prepričal, da ta pohvala je zaslužena in ne pretirana.
Sedaj še le, ko je altar dovršen se vidi, kako krasen da je v svoji celoti in harmoniji. Ker nobenih svečanosti imeti ne smemo, sem včerajšnjo nedeljo na tihem blagoslovil tabernakelj in vnovič podobe.
Sliko sv. Lenarta za veliki altar slika pa gosp. S. Ogrin z Vrhnike, ktero bode dovršil do konec tega meseca. Tudi od njega se nadejamo kaj dovršenega.
Dokončana so toraj v naši farni cerkvi dela z ogromnimi stroški: nove klopi, spovednice, veliki altar, vsa cerkvena okna, vhod skozi zvonik na kor in pod v zakristiji.
Za vse bodi hvaljen večni Bog, ki naj stotero poplača vsem cerkvenim dobrotnikom njih mile darove !	Anton Žgur, župnik,
Iz Celja, 5. sept. (Črtice o lurškem romanji.— Bernardeta pred sodn ij o.) (Dalje.) Od zdaj zanaprej so po mestu in okolici govorili ljudje le o teh čudnib reččh. Bernardeta je hodila dan za dnevom k votlini, kakor njej je velevala nebeška „gosp&". Toda niso nje več spremljevali otroci, temveč odrašenih ljudi je prihajalo začetkoma na stotine, pozneje na jezera k jami. Vsakokrat se prikaže nepopisljiva gospli, ktere sicer niso videli drugi pričujoči ljudje; ljudstvo je videlo le deklico, nad ktero so se nagloma razlili rajski žarki; iz tega se je lahko spoznala nadzemeljska roka, ki je vladala nad dekletom. Ljudstvo, ktero je gledalo Bernardeto v molitvi klečečo, je djalo: „Brez dvoma je tii preblažena Devica Marija."
Zoper ta „čudež" so se pa precej v začetku vzdignili tudi mnogi nasprotniki: Vsi tisti, ki za-vživajo svojo dušno hrano le iz slabih časnikov; potem vsi ošabneži, kterim Bog svoje milosti itak vedno zakriva, kakor sploh vsi zapriseženi sovražniki božjega razodetja. One prečudne zgodbe so bile ljudem te baže le: prazna vera, komedije, možgani so se nji zmešali itd. „0ez mesec dni bo dekle popolnoma znorelo", so djali drugi. Toda zgodilo še je drugače. Le-ti prebistri duhovi so ljudstvo zaničevaje milovali zarad njegove neumnosti; toda dan za dnevom so prihajale brezštevilne trume ljudi k skrivnostni votlini.
»Kako so se pa pri teh dogodbah obuašali duhovniki lurškega mesta?" me vpraša Albert. „Duhovniki se v vse te stvari niso celo nič vtikali ter
so se obnašali silno previdno. Družina mlinarja Soubirous je bila do zdaj malo znana; katehet se je za Bernardeto v šoli malo zmenil. Župnik v Lurdu, po imenu Peyramale (f 8. septembra 1877) je hotel, naj se te stvari pri votlini same razvijajo po naravni poti in je prepovedal svoji duhovščini vsako vdeleževanje; tudi k jami se ni smel podati nobeden duhovnik. In prav je ravnal. Njemu se ni zdelo, da bi se pri votlini vganjala kakošna prazna vera, ali da bi se godili kakšni neredi; vsaj ljudstvo je z velikim veseljem častilo Mater Marijo, po-božnost vernikov je prihajala vedno večja. Hotel je le, naj v tej važni zadevi razločuje škofijska oblast, naj ne pride vera na slab glas. Ravno ta okoliščina, če se duhovniki pri stvari nič ne vdeležujejo, je morala spričevati, da tu ne odločuje človeška roka, temveč vikša moč."
„Kako se je pa vedla posvetna gosposka?" vpraša Albert. „Uradniki so bili grozno vznemirjeni nad tem, ker so vedno veče procesije prihajale k jami, ker so ljudje bili tako pobožni in je bila Bernardeta zamaknjena. „Kazsvitljeui duhovi" so divjali; sklenilo se je: policija mora temu početju storiti konec. Država je v nevarnosti, omika tega ne prenaša, 19. veku se dela sramota.
Bilo je 21. februvarja 1858, v nedeljo, ko se pri jami zopet zbere več tisoč ljudi. Deklica pride celo priprosto po svoji navadi; njena mati jo je spremljala. Ljudje njej napravijo prostor; poklekne pred jamo k molitvi. Prikazen seji zopet razodene; pred vsem ljudstvom se zamakne Bernardeta. Nek zdravnik, ki je takrat stal poleg Bernardete, je dal to-le spričevalo: „To obnašanje Bernardete je celo izreden slučaj, ki ga zdravilstvo ne pozna." Pri tej prikazni je djala blažena Devica k otroku, ki njo je vprašal: „kaj naj storim?": „Moli za grešnike."
Zopet so celi dan po mestu govorili o tej prikazni; popoludne pa je farna cerkev v Lurdu pre-napoljena. Ljudje, ki so toliko zaupali v Marijo, so želeli se njej zahvaliti za toliko ljubezen in so hoteli deklico zopet videti. Ko je Bernardeta po večernicah cerkev zapustila, so se obrnile na njo oči vseh ljudi — obsuli so jo od vseh strani ter jo začeli izpraševati — kar stopi pred njo stražnik (policaj), potrka na njene rame in reče: „V imenu postave, pojdi z manoj! Zapovedano mi je, da te moram prijeti ih odpeljati." Ljudstvo jo je hotlo s silo oteti, toda nek duhovnik, ki pride ravno iz cerkve, da znamenje: mir! in reče: „Pustite, ob-lastnija naj preiskuje!"	(Dalje prih.)
Iz Ljutomera, 6. septembra. (Naše vino in naša voda.) V Ljutomeru imamo že od davno dobro vino pa slabo vodo. Ljutomersko vino ima svetovno slavo in v dobrih letinah se sme res meriti z najboljšimi evropskimi vini, ako je le dobro in pošteno spravljeno. Lansko vino je bilo jako dobro, in vinski trgovci od vseh strani so tako hlastno po njem segli, da ga skoraj nikjer ni več dobiti; letošnje vino pa še vtegne boljše biti, ako nam ljubi Bog obvarje, kar je spomladni slani ostalo, kajti zdajno vreme, ki je za grozdje odločilno, je tako vgodno, da si vgodnejšega ne moremo želeti.
Ljutomeržani pa bi radi tudi dobro vodo imeli, zato so že pred par leti na velikem trgu globoko vrtali, da bi boljšo vodo našli, pa tisto delo je bilo zastonj; zdaj pa so se odločili, dobro vodo z va-roškega gaja pod „vilo" po cevih napeljati v varoš. Najboljši vir v bližini varoški blizo Krških goric je po cevih že napeljan v dolino, kjer bode sčasoma še od druge strani obilniši vir s prvim združen ter skoz umetno pozidan nabiralnik napeljan po železnih cevih v trg.
Prvi vir daja v minuti po 2 litra vode, oba vira pa bota dajala po 25 litrov v minuti, kar bo brez dvombe zadostovalo za vse potrebe.
Tatrmani, pri kterih bode se ta voda dobivala, stali bodo eden na starem trgu, drugi na velikem trgu in tretji pri Strasserju.
Vredno se nam zdi omeniti, da je že pred 40 leti največi dobrotnik Ljutomerskega varoša, pokojni dr. Gottvveis, imel nado, ta vodotok izpeljati ter Ljutomeržanom boljšo vodo preskrbeti, pa takrat je vsled velikih požarov v Ljutomeru bilo preveč drugih potreb, zato se je to podjetje moralo odlc žiti do naših dni. Za tržane bode to velika dobrota, ako bodo imeli blizo dobro vodo. Bog daj samo, da bi se to sicer drago podjetje posrečilo in da bi vodotok v resnici dajal vedno dovolj dobre vode.
Trgovinska in obrtna zbornica.
(Dalje.)
Razun tega so bile trgovcem izključljivo pridržane samo nektere vrste finejšega in dragocenega blaga, n. pr. trgovcem s špecerijskim blagom: kava, sladkor, laško olje, fino dišavje, barvila itd. poleg faktorije in špedicije. Pri vseh vrstah blaga, ktere v privilegijih niso bile izrečno trgovcem pridržane, dovoljena je bila trgovcem in kramarjem mala trgovina. Ker dvorni dekret z dne 20. februvarja 1822 kramarjem tedaj, če so se izkazali s postavnim dovoljenjem, da smejo prodajati še drugo blago, kakor z naredbo z dne 12. junija 1789 jim odkazano, dovoljuje nadalnjo trgovino s tistim, razvidi se, da so se trgovske pravice kramarjev v Kranjski rnnogo dalje raztezale, nego v mnogih drugih provincijah. Vsak kramar dobil je konečno pravico do trgovine v polnem obsegu, ko se je izkazal, da se je trgovine redno naučil ter da ima za trgovca višje vrste potreben zaklad, dasi je trgovskemu stanu vendar-!e kot kramar utelovljen ostal (privilegij Graškega in Ljubljanskega trgovskega društva). To je posebno bilo vzrok, da kramarstvo v Kranjski obsega še dandanes najrazličnejše blago. Se ve, da to velja posebno v malih krajih po kmetih. Nahajajo se kramarije z mešanim blagom, kramarije s krojnim in z belim blagom, z lepotninami, kramarije s špecerijskim in prekmorskim blagom, z olji, s tolščami, svečami, mili; dalje se nahajajo tudi kramarije, ktere prodajajo samo oblačila, potem take, ki imajo samo lepotnine in Niirnberško blago in nekaj blaga krojne trgovine; kramarij pa, ktere bi prodajale samo v izkazu navedeno blago, ni najti. Kramarije te slednje vrste bi tudi ne mogle obstati, ker bi ne zadostovale potrebam prebivalstva. Ce bi to malo trgovino, ktera kupuje blago v večjih prodajalnicah zborničnega okraja, onemogočili, odtegnili bi mnogim osebam zaslužek in škodo bi trpele tudi večje pro-dajalnice.
Iz teh razlogov naj se kramarije obdržijo v njihovem dozdanjem obsegu, ker tako ugajajo potrebam prebivalstva.
Za slučaj, če bi se to ne moglo zgoditi, naj bi se iz izkaza „od branjevcev prodavano blago" izbrisalo in se nadomestilo z „od trgovcev s krojnim blagom prodavano blago".
Obrt prteninarjev, kteri bi prodajali samo v izkazu navedeno blago, se ne nahaja v zborničnem okraji; ravno tako tudi ni trgovcev, kteri bi se pečali samo s trgovino belega blaga. Trgovski obrt prteninarjev in trgovina z belim blagom bi bila na Kranjskem sicer samo v velikih mestih, in sicer v Ljubljani možna.
V izkaz blaga za trgovski obrt prteninarjev naj bi se še sprejelo: tkano in pleteno blago, posteljne odeje; v izkaz trgovine z belim blagom: narejeno perilo, životki (nedrci), podvleka, sukanec (cvirn) in volna, svilene rokavice, platno, shirting, pique i. dr.; iz izkaza za trgovino z belim blagom naj bi se izločilo: rokavice in fino platno ter svileno blago slabejše vrste.
Kar se tiče trgovine s krojnim blagom (vsakdanjim ali rokodelnim blagom), se omenja, da je izkaz mnogo pretesen ter ne ugaja zdajnim razmeram v zborničnem okraji. Trgovina s krojnim blagom, ktera more obstati samo v glavnem mestu in v nekterih mestih po deželi, obseza navadno vse blago trgovine z belim blagom ter trgovine prteni-ninarjev ter ne more na deželi nikakor obstati brez teh dveh trgovskih kategorij. Z ozirom na to naj bi trgovina s krojnim blagom obsezala: tkanine od bombaževine, volne (tudi sukno), svilo in polusvilo, juto, poluvolno, vse blago trgovine z belim blagom prteninarjev, prejo, sukanec, platneno blago, tkanine iz drugih vlaknin in vlasij. Trgovine z lepotninami in z Niirnberškim blagom tudi skoro jedne brez druge ni misliti možno in primerno bi bilo, da se združita. V izkaz za trgovino z lepotninami naj bi se sprejelo: fine pletenine, pahaljice, palice, dišave, kadilne, potovalne in lovske potrebščine, izdelki od morske pene in jantarja i. dr., izločili pa naj bi se izdelki od zlata in srebra.
Izkaz za trgovino z Niirnberškim blagom naj bi se dopolnil z naslednjimi rečmi: izdelki od cinka, gumija in kavčuka, od kokosa, ilovice, koščanca, trstovine in slame, tkanine, očala, strune iu igli-čarski izdelki.
Iz izkaza za trgovino s surovinami naj bi se izbrisalo: moka, usnje, lim, apno in cement, spre-
jelo pa naj bi se v izkaz: krompir, slama, seno, posušeno sadje.
Pri tem se mora povdarjati, da se ti izkazi ne morejo smatrati popolnimi, da pa se vendar lahko rabijo kot podstava pri odločbah političnih oblastev, če nastanejo dvojbe o obsegu obrtnih pravic. Odsek stavi toraj predlog: Zbornica naj izreče svoje mnenje v zmislu tega poročila.
Predlog se sprejme.
(Dalje prih.)
Domače novice.
(Sevnikov pogreb) včeraj popoludne ob uri je bil jako lep. Za križem uvrstili so se dečki in deklice iz sirotišča, ki so molili sv. rožni venec, služabniki hranilnični, ki so za temi prišli nosili so lep venec, ki ga je hranilnica darovala svojemu nekdanjemu predsedniku. Za temi je prišla palmova veja s prekrasnim trakom, ki jo je Ljubljana poklonila svojemu meščanu. Krsto je peljalo tri pare konj v gala-vozu, ki se iz obilih vencev skoraj videl ni. Pogrebcev je bilo jako veliko število in izredno veliko častnikov, kar ni posebno čudno, ker so vse tri hčere ranjcega častniške soproge. Za obilnim številom žalujočih potegnila se je lepa vrsta Ljubljanskih meščanov in uradnikov iz vseh strok uradniškega stanu. Ranjki Sevnik je bil poleg svojega bogastva jako dober kristjan. Bil je tudi ključar tukajšnje Frančiškanske cerkve. R. I. P.!
(Šolsko leto) na tukajšnji veliki realki prične se 18. septembra s službo božjo. Dijaki se bodo sprejemali 14. in 15. septembra. Vsprejemna po-skušinja za I. razred bo 16. in 17. septembra.
(Iz duhovnije Studenške na Notranjskem) se nam poroča, da prejšnji teden je zmanjkalo treh ovac v Strmskem hribu. Ljudje so jih iskali, a dobili le sled raztrganih ovac. Najbrž da se klati okoli volk, ali več tovaršev, ki škodujejo našim ovčjim čedam. Kmet bi kmalo volku kožo prevotlil, ali vsled nove lovske postave se ne sme prikazati s kakim strelnim orodjem.
(V Loškem Potoku) je za kolero od 3. do 6. septembra na nagloma zbolelo 5 oseb, izmed kterih je na Hribu umrl silo naglo nek fant. Do 6. septembra jih je umrlo 13, z nevštetim onim na Gori, 14 je še bolnih, a ozdravelo jih je samo 5. Vseh za kolero obolelih je toraj do danes 32. Zdaj napada ljudi tudi srednje dobe ter otroke in videti je, da se ta strašna morilka ne bode še poslovila od nas. Ljudje so posebno v Travniku hudo preplašeni in sprevidevši grenko smrtonosnost kolere sedaj ubogajo radi, store vse, kar se jim ukaže in imajo veliko zaupanja v zdravnika. Vse to kolikor toliko pomore, da se eden ali drug reši. Ne nevarnih napadov kolere je pak občutilo in občuti veliko ljudi, kakor se tudi druzih raznih bolezni med njimi ne manjka.
(Medvedko vstrelil) je 4. t. m., kakor se „Slov. Narodu" sporoča, lovec Rudeževe grajščine, Jože Avstel, v Loškopotoškem gozdu, ki tehta, kakor sodijo, nad dva stota. Bila je srednje starosti. — Ko je omenjeni lovec prvokrat na medvedko streljal, jo je bil le ranil in „teta" zakadila se je zbog bolečine za lovcem, kteri je bil iznenaden nad to drznostjo, in prisiljen tudi v beg se spustiti, — ter je naposled srečno upihal jo. Drugi dan je lovčeva smrtonosna krogla bolje zadela. — Klatita se baje še „oče" in „sin" po tamošnjih gozdih, kterima pa bode ure kmalu štete! — Nekej ženi pa je „teta" iz pletenice ravno nabrane maline — prav mirno použila, ko se je prva nekoliko oddaljila. Vrnivši se pa je ugibala po vzrokih nezgode.
(Dolenjske volilce) sklical bo po več menda še ta teden državni poslanec gosp Hren, da jim d4 račun svojega delovanja v državnem zboru.
(Letni somenji) prepovedani so zarad kolere v Zatiškem okraji ua Dolenjskem.
(Stoletnica.) V Spitaliču pri Konjicah so, kakor se nam piše, dne 6. t. m. začeli obhajati tridnevnico v spomin stoletnega obstanka fare.
(Nova knjiga.) Ravnokar je izišla knjiga: »Domoznanstvo Ormoškega okraja". Po načrtu sestavljenem od odbora priredil in založil odborov predsednik, Franc Rakuša, nadučitelj pri
krajih Jakob
sv. Bolfanku. Natisnil J. Leonov naslednik L. Kordeš v Mariboru 1886. Mala 8° str. 187. Cena 30 kr. Dobiva se pri gospodu založniku pri sv. Bolfanku, pošta sv. Miklavž pri Ormožu.
(Umrl je) včeraj z naglo smrtjo v Trstu baron Morpurgo, načelnik ondašnje trgovske hiše in brat Lloydovega predsednika.
(Za kolero) zbolele so v Trstu v poslednjih 24 urah 4 osebe, umla pa jedna. V okolici zbolele so pa 3 osebe. Zupan podal se je na ogled po okuženih krajih v okolici.
Telegrami.
Reka, 6. sept. V poslednjih 24 urah zbolele so tukaj 4 osebe za kolero, umrlo jih je pa 7; med temi je bilo 5 že od prej bolnih.
Sofija, 6. sept. Nekaj upornih častnikov skušalo je preko meje na turško zbežati, pa jih je gosposka prijela in zaprla. Tri so pa turški stražniki vbili.
Sofija, 7. sept. Odkar je kneževa odpoved nepreklicljiva, prizadevajo si vplivne osebe tudi na ta račun marsikaj doseči. Čarov odgovor na kneževo lastnoročno depešo, v kterej mu objavlja svoj odstop, vplival je jako ugodno in pomirljivo. Posebno častniki so jako pomirjeni vsled kneževega govora, v kterem jim je izrekel svoje prepričanje, da Bolgarska ostane neodvisna. Knez jim je rekel, da se bo že kasneje videlo, ali je bila njegova oseba vzrok ali pa njegovo delovanje, da ga ruski car ni mogel trpeti, če se bo namreč Rusija sedaj vrgla na obsorbovalno politiko na Bolgarskem. Car je sicer trd toda jako pošten mož in bo ostal mož beseda. Konečno je prosil knez podpore v novem položaju. Zvečer je bilo sobranje merodajnih osebnosti, med kterimi je bil tudi Zankov; posvetovali so se zarad regentstva, ki ga bodo postavili in pa zarad sostave novega kabineta. Veliko narodno sobranje, ki bo kneza volilo, snide se še le v dveh mesecih.
Berolin, 7. sept. „Norddeutsche" povdarja, da se interesi Avstrije in Nemčije prav dobro dajo strinjati ter da je nemška politika vsa na to obrnjena. Bismark nasproti prijaznim mu velesilam ne skriva kart. Nemški narod je prepričan, da je nemška politika sedaj na pravem tiru.
Tujci.
5. septembra.
Pri Maliču: Gessler, Zehler, Schulhof in Srajer, trgovci, z Dunaja. — Radoslav Cojeticanni, uradnik, iz Sarajeva. — P. Orožen, zasebnik, iz Brežic. — pl. Zaeearia, zasebnik, z družino, iz Trsta. — Dr. Saunig, zdravnik, s soprogo, iz Trsta.
Pri Slona: L. Adler, glavni nadzornik, z Dunaja. — Henrik Kern, trgovee, z Dunaja. — A. Perrin, trgovec, iz Zagreba. — Gustin, zasebnik, s hčerjo, iz Metlike. — Gisela pl. Reya, zasebnica, iz Trsta. — Peter Stolfa, optikar, s soprogo, iz Trsta. — Jozefina Mites, zasebnica, iz Trsta. — Schroll in Muller, zasebnika, iz Trsta. — Marija Schroll, zasebnica, iz Gorice. — Leopolda Kubiček, zasebniea, iz Reke. — Amalija Lidauer, zasebnica, iz Alfane.
Pri Bavarskem, dvoru: Edmund Saminek, zasebnik, iz Ptuja. — Kovač, Obers in Oerne, zasebniki, iz Loke. — A. Scordilk, potovalec, iz Pulja.
Vremensko sporočilo.
1	Čas	Stanje		Veter	Vreme	Mokrine na 24 ur v mm
opazovanja		zrakomera v mm	toplomera po Celziju			
6.	7. u. zjut. 2. u. pop. 9. u. zveč.	739'11 737'90 737-82	+ 15'4 +27'0 +17-2	brez v. si. jvzh. si. zap.	megla jasno dež	10-00 dež 0
Zjutraj mogla, pozneje jasno; zvečer ploha grom in blisk in pa posamična ledena zrna so padla. Srednja temperatura 19-9° C., zft- 41° nad normalom.
Dunajska borza.
(Telegratično poročilo.) 7. septembra.
Papirna ronta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	84 gl.
Sreberna „ 5% „ 100 „ (s 16% davka)	85	„
i% avstr. zlata renta, davka prosta .	118	„
Papirna renta, davka prosta . . .	102	„
Akcije avstr.-ogersk« banke . .	863	„
Kreditne akcije............278	„
London.......126	„
Srebro.......—	n
Francoski napoleond......9	„
Ces. cekini.......5	„
Nemške marke..........61	.
• f ■
75 30 50
10
05
Bratovščina sv. Jožefa.
Pogrebna bratovščina sv. Jožefa bo imela na mali Šmaren dan, t. j. 8. septembra popoldan ol> 4. url v šolski sobi frančiškanskega samostana svoj
izvan red ni občni zbor,
h kteremu so vsi možki udje povabljeni.
Tlno^rad
s petimi orali zemljišča na Dolenjskem, z vsem letošnjim pridelkom, ki izvrstno dobro kaže, jo na prodaj.
Pojasnilo daje in sprejema ponudbe gosp. Rihard Paschall, c. k. direktor pomočniških uradov deželne vlade v Ljubljani.	(2)
Pričetek šol.
V	mestnih ljudskih šolah v Ljubljani in sicer: V I. in II. deški mestni ljudski šoli, v mestni nemški deški šoli, v mestni dekliški ljudski šoli, v nunski dekliški ljudski šoli prične se šolsko leto
v 18. dan septembra 1886.
Vpisovanje se bode vršilo v 16. in 17. dan septembra in sicer za I. mestno deško ljudsko šolo v licejalnem poslopji, za II. mestno deško ljudsko šolo v šolskem poslopji na Cojzovi cesti, za mestno deško šolo z nemškim poučnim jezikom v učni šoli (v Mahrovi hiši na cesarja Jožefa trgu pri tleh na levo), za mestno dekliško ljudsko šolo v redutnem poslopji, za mestno dekliško ljudsko šolo z nemškim poučnim jezikom ravno tam v učni sobi in za niinsko dekliško ljudsko šolo v nunskem samostanu.
C. kr. mestni šolski svet.
V	Ljubljani, 31. avgusta 1886. (2)
Prvosednik: Grasselli.
Zdravstvena vina. 1
93'/. -
95 „ 72»/, .
1.	Burguiidsko vino, staro, priporoča se kot namizno vino, kakor tudi za slabokrvne in okrevajoče bolnike; zarad svoje zdravilne lastnosti, ker ima v sebi obilo tanina, varuje sosebno proti griži (diareji) ter jo v istini najboljše poživljujoče, krepčeče zdravstveno sredstvo. Steklenica po 60 kr.
2.	Malaga-vino, staro, belo, pod imenom „Lacrima Christi" znano, priporoča se bolj nego črno inalaga-vino, v steklenicah po '/» litra 1 gl. 20 kr. in po '/i litra 60 kr. a. v. izvrstno in poznato za oslabele bolnike ter okrevajoče.	(5)
3.	Marsala-florio, najboljše Sic-ilijansko namizno vino; za oslabele, bolnike in okrevajoče izborno okrepčujoče sredstvo, za zdrave pa je boljše in prikladneje nego vsaka druga namizna vina. Steklenica. 1 gl. a. v.
Vsa ta vina, v hladni, zračni in suhi kleti hranjena, dobivajo se vedno enako dobra SW v lekarni "PB
'FioooIi-Je-vi
„pri Angelu"
v Ljubljani
na Dunajski cesti. Prazne steklenico jemljemo po 5 kr. nazaj. =
Izborna
boteljska bela vina!
Zarad preselitve deželne vinorejske šole iz Slapa v Vipavi v Grm na Dolenjsko, prodaja podpisano vodstvo sledeča izborna bela boteljska vina po znižauih cenah: Ilfoiski rizling I. 1879 po 50 kr. boteljka Itulandcc „ 1881 „ 50 „ Cesarsko vino „ 1884 „ 50 n Boteljka drži stari polič.
Naročitve sprejemajo se le do konca septembra t. I.
Plačilo proti povzetji.	(2)
Vodstvo deželne kranjske vinarske in sadjarske šole na Slapu pri Vipavi.
Žitna cena.
Pšenica banaška 1 hklt. 8 gl. 58 kr. — Domača 7 gl. 9 kr. — Rž 5 gl. 44 kr. — Ječmen 4 gl. 62 kr. — Ajda 5 gl. 28 kr. — Proso 5 gl. 61 kr. — Turšica 5 gld. 44 kr. — Oves 2 gl. 97 kr.