571 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 061.2:37.011.3-051(450.361Trst)"1891/1911" Prejeto: 20. 8. 2019 Branko Šuštar dr., muzejski svétnik, Slovenski šolski muzej, Plečnikov trg 1, SI–1000 Ljubljana E-pošta: branko.sustar@guest.arnes.si »Ob sinjih bregovih Adrije, v našem Trstu …« Tri zborovanja slovenskih učiteljev iz vseh dežel v Trstu pred prvo svetovno vojno IZVLEČEK Prispevek z arhivskim in časopisnim gradivom predstavlja tri letna učiteljska zborovanja (III. glavno skupščino maja 1891, XIV. avgusta 1902 in XXIII. junija 1911), ki jih je v Trstu pripravila učiteljska Zaveza. Ta zveza slo- venskih učiteljskih društev s Štajerske, Kranjske in Primorske je nekaj let povezovala tudi učiteljska društva v Istri. To je kazalo tudi ime društva: Zaveza slovenskih učiteljskih društev, od 1900 Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev. Zborovanja so bila strokovna srečanja slovenskega učiteljstva, na katerih so obravnavali sindi- kalne in pedagoške teme o položaju učiteljskega poklicnega stanu in slovenske šole. Dobro obiskana tržaška zborovanja z dvesto, tristo in več učiteljskimi udeleženci so bila prave slovenske in slovanske narodne manifestacije. Pomenijo tudi postopno usmeritev večine slovenskega učiteljstva v bližino političnega liberalizma ter ponazarjajo slovenski narodnostni in gospodarski razvoj v Trstu in njegovi slovenski okolici. KLJUČNE BESEDE slovensko učiteljstvo, društva, Zaveza, zborovanja, slovenska politika, avstrijske dežele pred 1918 ABSTRACT »ON THE BLUE SHORES OF ADRIA, IN OUR TRIESTE…« THREE GATHERINGS OF SLOVENIAN TEACHERS FROM ALL SLOVENIAN TERRITORIES IN TRIESTE BEFORE THE FIRST WORLD WAR Drawing on newspaper and archival sources, the article presents three annual teachers’ gatherings in Trieste (III general assembly in May 1891, XIV in August 1902, and XXIII in June 1911). The events were organized by the Union of Slovenian Teachers’ Associations (Zaveza slovenskih učiteljskih društev) from Styria, Carniola, and the Littoral, which for a few years also brought together teachers’ associations in Istria, as reflected in its name, i.e. the Union of Slovenian Teachers’ Associations and from 1900 onwards the Union of Austrian Yugoslav Teachers’ Asso- ciations (Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev). The gatherings were professional rallies of Slovenian teachers aiming to address matters of the trade union and pedagogical themes related to the status of the teaching pro- fession and Slovenian education. Attracting a mass attendance of two to three hundred participants, the gatherings in Trieste not only represented veritable Slovenian and Slavic national manifestations, but also manifested a gradual espousal of political liberalism among most Slovenian teachers and the Slovenian national and economic development in Trieste and its Slovenian-inhabited surroundings. KEY WORDS teachers, associations, teachers’ Union, gatherings, Slovenian politics, Austrian lands before 1918 572 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 Od učiteljskih društev do njihove zveze/Zaveze* »To je združena Slovenija!«1 Učiteljska društva in druge učiteljske organizaci- je, posebej zadruge in sindikati ter njihova glasila, so izraz učiteljskega gibanja z različnimi idejnimi, pe- dagoškimi, nacionalnimi in političnimi usmeritvami zlasti osnovnošolskega učiteljstva.2 Učiteljska zboro- vanja (Lehrerversammlungen) so začeli organizirati na podlagi odredbe dunajskega ministrstva za prosveto leta 1848, ko so bila napol uradne učiteljske kon- ference in napol zborovanja učiteljev. Vsaj šestnajst takih zborovanj je do srede leta 1849 predvsem na Štajerskem (7) in Kranjskem (6), pa tudi na Primor- skem in Koroškem obravnavalo vzgojne, stanovske in jezikovne zadeve.3 Pozneje (po šolski zakonodaji iz leta 1869) so praviloma vsako leto pod vodstvom okrajnih šolskih nadzornikov po okrajih pripravljali uradne učiteljske konference in na šest let še deželne učiteljske konference4 (na Kranjskem na primer v le- tih 1878, 1891 in 1905). Učitelji so se od 60. let 19. stoletja, posebej z uveljavitvijo društvene zakonodaje iz leta 1867, prostovoljno zbirali tudi v svoja društva. Pri tem jih je vodila želja po pospeševanju nadalj- nje izobrazbe, skrb za materialni položaj poklicnega stanu in prizadevanja za napredek šolstva nasploh.5 Učiteljska društva so delovala na ožjem območju šolskih okrajev in se povezovala najprej v okviru te- danjih dežel, ki so imele od zakonodaje leta 1869 pomembne pristojnosti, tudi na področju ljudskega šolstva. Tako so tudi društvena učiteljska zborovanja rasla na tradiciji in izkušnjah uradnih srečanj. Slo- venskim učiteljskim društvom je postopoma uspelo ustanoviti vseslovensko povezavo, čeprav sprva kot neuspešen poskus preoblikovanja deželnega društva v Ljubljani v pravo Slovensko učiteljsko društvo. Nato so s pobudo in izkušnjami slovenskih učiteljev na Štajerskem (njihova društva so se povezovala z dru- štvi nemških učiteljev v štajersko deželno učiteljsko zvezo) ter po zgledu nemških, hrvaških in čeških ko- legov uspešnejše oblikovali zvezo učiteljskih društev kot posebno društvo. »Zaveza slovenskih učiteljskih društev«, ki je nastala leta 1888 na pobudo štajer- skega učiteljstva, zbranega v Celjskem učiteljskem društvu, in imela prvo zborovanje 1889 v Ljubljani, je bila odprta v jugoslovanske (predvsem slovensko- * Za nekaj dragocenih pripomb k besedilu se zahvaljujem prof. Marti Ivašič iz Trsta. 1 Učiteljski tovariš, 1. 6. 1898, str. 121–123, »Anton Bonaventu- ra«. 2 Šuštar, Učiteljska društva in organizacije, str. 8–9; Šuštar, Učiteljske organizacije, str. 329–333. 3 Ilešič, Prve učiteljske skupščine, str. 109–150. 4 Heinz (ur.), Handbuch, str. 185–199. O okrajnih in deželnih konferencijah ljudskih učiteljev, zakon 8. 5. 1872. 5 Popotnik, 10. 6. 1887, str. 161–164, »Zupanek, O imenitnosti učiteljskih društev«. -hrvaške) in nato v širše slovanske povezave.6 To je najprej pomenilo vključevanje slovenskih in hrvaških učiteljskih društev v Istri ter pogledovanje po Dal- maciji, saj sta ti deželi s slovenskimi deželami sodili v avstrijsko polovico dvojne monarhije. S procesom preimenovanja so pričeli spomladi 1899, z oblastno potrditvijo novih pravil pa je Zaveza od leta 1900 no- sila ime Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev.7 Na njeno pobudo je bila v Pragi leta 1908 ustanovljena Zveza slovanskega učiteljstva v Avstriji. Namen delovanja Zaveze je bil v povezovanju uči- teljskih društev v slovenskih deželah pri duhovnih in materialnih prizadevanjih, enotnosti pedagoško-di- daktičnega dela in napredovanju slovenskega šolstva. Zaveza je bila torej učiteljska strokovna organizacija s kulturnimi in sindikalnimi cilji, zato ni čudno, da je smiselno uvrščena tudi v pregled sindikalnega gi- banja pri nas.8 A prav njena politična opredelitev je od konca 19. stoletja do leta 1926 organizacijo poli- tično postavljala na liberalno stran in ovirala njeno širše sindikalno delovanje za učiteljstvo kot poklicni stan. Učiteljski poklic ter društva in društvene zveze učiteljev so pritegovale pozornost v pedagoški histo- riografiji v študiji o šolskih reformah, pri obravnavi emancipacije slovenskih učiteljev v letih 1869–19149 in z več prispevki v Sodobni pedagogiki, na primer s pogledom na »pozitivno pedagoško tradicijo« uči- teljske zveze,10 a tudi s prispevki v Kroniki in Šolski kroniki. Učiteljska Zaveza je ob prvem zborovanju leta 1889 povezovala učiteljska društva, in sicer deset na Štajerskem, štiri na Kranjskem in štiri na Primorskem s skupaj 789 člani, desetletje zatem pa je bilo društev že 32 s 1748 člani. Tedaj je Zaveza združevala večino slovenskih učiteljev ter bila njim in sodobnikom še konec 19. stoletja prispodoba zedinjene Slovenije. Ko se je novemu ljubljanskemu škofu Antonu B. Jegliču 25. maja 1898 poklonila tudi Zaveza slovenskih uči- 6 Jelenc, Petindvajsetletnica, str. 7–18; Hojan, Ob stoletnici, 1989; Šuštar, Učiteljske organizacije, str. 331–344. 7 Učiteljski tovariš, 10. 4. 1899, str. 86, »Upravni odbor ‘Zaveze slovenskih učiteljskih društev’«; Učiteljski tovariš, 10. 4. 1900, str. 107–109, »Pravila ‘Zaveze avstrijskih jugoslovanskih uči- telj. društev’«. – Glede na društveno zakonodajo je predlože- ne spremembe pravil 28. februarja 1900 najprej dopustilo mi- nistrstvo za notranje zadeve, nato pa je 9. marca 1900 deželno predsedstvo Kranjske v Ljubljani dovolilo nadaljnji pravni obstoj društva »Zaveza slovenskih učiteljskih društev«, od- tlej z nazivom »Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev« v Ljubljani. Zaveza je še decembra 1899 uporabljala dotedanje ime (Učiteljski tovariš, 20. 12. 1899, str. 269–270), pa tudi leta 1900, dokler niso dobili potrjenih pravil z novim imenom. V št. 9 (20. 3. 1900) ima Učiteljski tovariš v kolo- fonu še zapis, da je »last in založba ‘Zaveze slovenskih uči- teljskih društev’«, od št. 10 (1. 4. 1900) pa uporablja že novo ime Zaveze. Navedba v Grnjak, »Zaveza slovenskih učiteljskih društev« in njen razvoj (str. 10), je glede veljave novega imena napačna, saj ne upošteva določil društvene zakonodaje. 8 Stiplovšek, Razmah, str. 381–392, 399–400. 9 Bergant, Poizkusi; Divjak, Emancipacija, str. 126–165. 10 Strmčnik, Zveza društev, str. 15–35. 573 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–6002019 teljskih društev, je ob predstavitvi njenega delovanja škof vzkliknil: »To je združena Slovenija!«11 Po zbo- rovanju v Trstu so leta 1891 ugotavljali, da so se tudi s tem učiteljskim »parlamentom« začeli učitelji iz raz- ličnih slovenskih dežel srečevati, odkrivati težave ter »spoznavati misli in nazore drug drugega«.12 Od konca 19. stoletja je postajala usmeritev uči- teljske Zaveze odkrito liberalna, z nastankom ka- toliške Slomškove zveze leta 1900 pa se je število njenih članov postopno nekoliko zmanjšalo, posebej na Kranjskem, a je ostala prevladujoča učiteljska or- ganizacija. Pred prvo svetovno vojno (1913) je Za- veza združevala 33 slovenskih učiteljskih društev (na Štajerskem 16, Kranjskem 12 in Primorskem 5) s skupaj 1570 člani.13 Letna zborovanja (glavne skupščine) je prirejala v večjih mestih z železniško povezavo sredi slovenskih dežel in tudi na njihovem obrobju: v Gorici, Opatiji, Pulju in Trstu.14 V Trstu je učiteljska Zaveza zborovala kar trikrat, približno na deset let, vsakič v drugačnih političnih razmerah. Prvič so učiteljstvo zbrali že leta 1891 na tretji glav- ni skupščini Zaveze s predsednikom dr. Tomažem Romihom15 ob začetkih tedaj še bolj povezovalnega delovanja, ko je bila del zborovanja še nedeljska maša s petjem učiteljev. Drugič so bili v Trstu na enajsti glavni skupščini Zaveze avgusta 1902 že s predsedni- kom Luko Jelencem16 v razmerah odločne politične ločitve liberalno in katoliško usmerjenega učiteljstva ter hkratnega oddaljevanja hrvaškega istrskega uči- teljstva od Zaveze. Tretjič so prišli v Trst junija 1911 na XXIII. glavno skupščino liberalnega učiteljstva, že v letih po volilni prevladi političnega katolicizma na Kranjskem, in to prav v predvolilnem času pred državnozborskimi volitvami. Tudi položaj Slovencev v mestu in okolici se je vidno spreminjal. Del učitelj- skega zborovanja je leta 1902 potekal v nekaj let prej zgrajenem Narodnem domu v Barkovljah, zborova- nje leta 1911 pa v prostorih nove palače Narodnega doma sredi Trsta. A v prvih letih italijanske oblasti po prvi svetovni vojni so fašisti tudi ta slovenska na- 11 Učiteljski tovariš, 1. 6. 1898, str. 121–123, »Anton Bonaventu- ra«; Šuštar, Slomškova zveza, str. 39–42. 12 Popotnik, 25. 6. 1891, str. 191, »Spomini na III. skupščino Zaveze III.«, »Naša ‘Zaveza’ je jedino društvo mej malim slo- venskim narodom, ki druži v celoto vso Slovenijo«. 13 Jelenc, Petindvajsetletnica, str. 18; Šuštar, Zaveza, str. 88. 14 Jelenc, Petindvajsetletnica, str. 26. 15 Popotnik, 25. 2. 1891, str. 49–50, »T. Romih, ‘Rimskemu ka- toliku’ namesto odgovora«. – Tomaž Romih (1853–1935), akademsko izobražen učitelj in pozneje ravnatelj meščanske šole v Krškem, je leta 1889 doktoriral na graški univerzi in bil predsednik Zaveze v letih 1890–1892, v času, ko je polemizi- ral z dr. Mahničem. 16 Luka Jelenc (1857–1942) je od leta 1881 poučeval v Hotiču pri Litiji, nato v Šenčurju pri Kranju, od leta 1899 pa je bil učitelj na I. mestni deški ljudski šoli v Ljubljani (tam je bil upokojen leta 1924 kot ravnatelj meščanske šole). Od leta 1895 je bil dobra tri desetletja predsednik Zaveze, sodeloval je v vodstvih vrste učiteljskih gospodarskih ustanov in bil član vodstva Narodno-napredne stranke. rodna domova požgali.17 Predstavitev treh učiteljskih zborovanj želi tudi z navedbami stališč sodobnikov v poročilih, nagovorih in dopisovanju opozoriti na zavzetost in vzdušje ob slovenskih narodnostnih manifestacijah. V zadnjih desetletjih monarhije se je narodnostno gibanje oblikovalo tudi ob ekonom- skem razvoju Slovencev v Trstu kot velemestnem, večnacionalnem avstrijskem pristanišču in posebej v slovenski okolici mesta. Za boljšo prepoznavnost so omenjene osebnosti, posebej iz vrst učiteljstva, ozna- čene zlasti z njihovimi sočasnimi službami in obča- sno s splošno oznako delovanja. Njihove podrobnejše predstavitve bi presegle zasnovo in obseg članka, več- krat pa so dostopne v biografskih virih. III. glavna skupščina Zaveze v Trstu, 16. in 17. maja 1891. Zvesti »pravim naprednim načelom vere, doma in cesarja«.18 »V teku triletnega delovanja prehodila je naša ‘Zaveza’ tri dežele prelepe naše domovine«, so zapi- sali po III. glavni skupščini na binkošti v Trstu, kajti prvi dve zborovanji sta bili na Kranjskem (Ljubljana 1889) in Štajerskem (Celje 1890). Ocenjevali so, da se je med učiteljstvom okrepil čut skupnosti, bratske povezanosti in stanovske zavednosti, kot je predse- dnik Zaveze slovenskih učiteljskih društev dr. Tomaž Romih, učitelj na meščanski šoli v Krškem, v poz- dravu predstavil spodbuden razvoj učiteljske organi- zacije. Leta 1891 je bilo »že 25 učiteljskih društev v kolu naše ‘Zaveze’«, število članov pa 1144 ali kar 433 več kot ob ustanovitvi leta 1888.19 Tretja glav- na skupščina je potekala takrat, ko skupna učiteljska organizacija ni bila politično opredeljena in med slo- venskim učiteljstvom še ni bilo tako vidnih političnih nasprotij. Na zborovanje v Trst je vabil tudi katoliški Slovenec in zatem poročal: »Zveze slovenskih učite- ljev tretji občni zbor v Trstu vršil se je prav sijajno in dostojno.«20 Predsednik Zaveze dr. Tomaž Romih se je no- vemu lavantinskemu škofu dr. Mihaelu Napotniku v Mariboru v imenu slovenskega učiteljstva jeseni 1890 poklonil z resolucijo o slogi med duhovščino in učiteljstvom, kot je poročal tudi tajnik Zaveze Franc 17 Pahor, Rast nasilja fašističnih škvader. Leta 1904 zgrajeni slovenski Narodni dom v Trstu (arh. Maks Fabiani) so fašisti požgali 13. julija 1920, slovenski Narodni dom v Barkovljah, ki je bil dograjen leta 1897, pa 12. decembra 1921. 18 Edinost, 13. 5. 1891, str. 3, »Vsprejemni odbor za III. glavno skupščino učiteljske ‘Zveze’«. 19 Popotnik, 25. 5. 1891, str. 145–160, »Tretja skupščina ‘Zaveze slovenskih učiteljskih društev’ dne 16. in 17. maja v Trstu«. 20 Slovenec, 12. 5. 1891, str. 4, »Tretja skupščina ‘Zaveze sloven- skih učit. društev’«; Slovenec, 21. 5. 1891, str. 4, »Zveza slo- venskih učiteljev«. Slovenec je omenjal tudi nedeljsko mašo z učiteljskim petjem. 574 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 Slanc na zborovanju v Trstu.21 A hkrati se je Romih kot predsednik Zaveze februarja 1891 v polemiki z Rimskim katolikom zavzel za vidnega avstrijskega pedagoga, Čeha dr. Gustava Adolfa Lindnerja, svo- jega nekdanjega celjskega gimnazijskega profesor- ja.22 Na naslednjem zborovanju Zaveze leta 1892 je bil častni gost kranjski dekan, Popotnik pa je pisal, da je Zaveza katoliško društvo.23 Glasilo Zaveze je bil mariborski Popotnik, Učiteljski tovariš pa glasi- lo deželnega (kranjskega) Slovenskega učiteljskega društva s Slomškovo podobo na naslovnici; naduči- telj Andrej Žumer ga je urejal po veljavnih šolskih zakonih, a brez vpletanja strankarskih prepirov. Pri Sv. Jakobu v Trstu je od leta 1888 delovala slovenska zasebna šola Družbe sv. Cirila in Metoda (s pravico javnosti od leta 1893), veliko so tedaj govorili tudi o javni slovenski šoli v Trstu. To leto so tržaški rodolju- bi z inž. Matejem Živicem s pomočjo odvetnika dr. 21 Popotnik, 25. 5. 1891, str. 145–160, posebej 147; Popotnik, 10. 10. 1890, str. 296, »Iz ‘Zaveze slovenskih učiteljskih dru- štev’«. 22 Popotnik, 25. 2. 1891, str. 49–50, »T. Romih, ‘Rimskemu katoliku’ namesto odgovora«. Lindner (1828–1887) je bil gimnazijski profesor v Celju (1854–1871), prvi predsednik Celjskega učiteljskega društva, od leta 1882 profesor na češki univerzi v Pragi in vpliven češki pedagog (Popotnik, 25. 10. 1887, str. 318, »Dr. Gustav Lindner †«). 23 Popotnik, 10. 7. 1892, str. 201–202, »Diogen (ps), Spomini na IV. skupščino ‘Zaveze’ v Kranji«. Gustava Gregorina vložili pritožbo na namestništvo zoper odklonilni sklep mestne občine o ustanovitvi slovenske šole v Trstu.24 Kot je omenil slovenski dr- žavnozborski poslanec Franc Robič v govoru 2. julija 1891 v državnem zboru na Dunaju, v Trstu še vedno ni bilo nobene (javne) slovenske ljudske šole, čeprav so že večkrat utemeljeno prosili zanjo.25 Kljub vsem naporom Slovenci v mestu niso dobili šol, zanje so se morali potruditi sami. Sprejemni odbor za tržaško zborovanje so leta 1891 po dogovoru z Zavezo oblikovali predstavniki Učiteljskega društva za sežanski okraj (posebej nje- gova pooblaščenca Matko Kante, ki je odbor vodil, in predsednik društva A. Benigar).26 Veliko dela so imeli s prostori (pričakovali so, da bo razgled na mesto pri Bergerju navdušil zborovalce) ter s prijavami prireditev in programa oblastem, o čemer so se dogovarjali tudi s telegrami. Pooblaščenca sta 5. marca 1891 ob obisku v Trstu pri okrajnem šolskem nadzorniku Davorinu 24 Edinost, 17. 2. 1926, str. 13–14, »Gustav Gregorin: Borba za slovenske ljudske šole od 1884. do 1918. leta«. 25 Učiteljski tovariš, 16. 8. 1891, str. 250–251, »Iz državnega zbo- ra«. 26 SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 2, f. 10. Trst 1891, društveni izkazi, 34, 38. Sprejemni odbor za zborovanje Zaveze: Matko Kante, predsednik (sicer podpredsednik Učiteljskega društva za sežanski šolski okraj), Janko Štrukelj, tajnik (sicer tudi tajnik sežanskega društva), odborniki: Anton Benigar (sicer predsednik sežanskega društva), Alojz Luznik in Jakob Starič. Trst. Panoramski pogled na pristanišče in mesto pod gradom, razglednica okoli leta 1900. Zborovanje Zaveze leta 1891 so pripravili v gostinskih prostorih z vrtom pri »Bergerji« – »Belvedere pod gradom« (NUK, Ljubljana, zbirka razglednic: Trst). 575 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–6002019 Sinkoviču27 in deželnem šolskem nadzorniku vitezu Klodiču ter pri namestništvu spoznala, da se prva dva »jako zanimata za vseslovenski zbor učiteljev«. Za vo- ditelja sprejemnega odbora je bila tako »prva i sveta skrb, da se naše zborovanje dične Zaveze vrši dostojno slovenskemu učiteljstvu v čast in narodu slovenskemu v ponos«.28 Pri pripravah in zborovanju je sodelovalo tudi učiteljstvo iz Trsta in okolice, čeprav omejeno, saj so imeli na binkoštno soboto pouk.29 Veliko dopiso- vanja z društvi so imeli tudi zaradi koncerta in not za posamezne pesmi ter zaradi seznamov pevcev in pevk po glasovih. V Trstu so se povezali s Slovanskim pev- skim društvom, ki ga je vodil dr. Karol Glaser, profesor na tržaški gimnaziji. Slovensko učiteljsko društvo za koprski okraj je imelo tudi več predlogov, od katerih so temo o banki Slavija in predstavitev zavarovanja uvrstili v program zborovanja.30 V zapisu po III. skupščini Zaveze so v prireditvi videli pravi praznik slovenskega učiteljstva ter pri- spevek k naši šolski in narodni zgodovini.31 O zbo- rovanju je podrobneje poročal mariborski Popotnik v 10. številki 25. maja 1891, saj je bil glasilo Zaveze, medtem ko je ljubljanski Učiteljski tovariš, tedaj gla- silo Slovenskega učiteljskega društva, strnjeno poro- čilo objavil v treh nadaljevanjih. Ta ljubljanski šolski list je tedaj v vseh poročilih pisal o Zvezi slovenskih učiteljskih društev (in ne Zavezi). To vprašanje je učiteljstvo vznemirjalo še nekaj let, dokler ni – tudi z utemeljitvijo slavista p. Stanislava Škrabca – pov- sem obveljalo ime Zaveza.32 Zborovanje v Trstu so pripravili pri »Bergerji« (restavracija »Belvedere pod gradom«), a ti prostori so bili na hribu, tako da je naporen vzpon po stopnicah do tja ostal v spominu učitelju, hudomušnemu pesimistu, ko je prišel srečno iz Trsta.33 Komu drugemu se je zborovanje »v Trstu, v oni lepi dvorani na Belvederu«, ohranilo v lepem spominu.34 Obisk tržaškega zborovanja Zaveze slo- venskih učiteljskih društev je bil največji dotlej, saj je bilo zbranega učiteljstva več kot 200 (Edinost je 20. maja poročala o 240 udeležencih), med njimi je bilo kar 41 učiteljic.35 27 SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 2, f. 10. Trst 1891, društve- ni izkazi 31. Pismo T. Romiha Davorinu Sinkoviču: »Dragi! Letos pridem torej z našo ‘Zavezo’ v Trst.« Sinkovič, ki je tako kot Romih maturiral leta 1872 v Celju, je bil predsedniku Zaveze svetovalec o razmerah v Trstu. 28 SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 2, f. 10. Trst 1891, 1, 7. 29 Edinost, 17. 6. 1891, str. 4, »Matko, Popravek«. 30 SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 2, f. 10. Trst 1891, 9, 20, 21. 31 Popotnik, 25. 5. 1891, str. 161, »Spomini na III. skupščino ‘Zaveze’«. 32 Popotnik, 25. 9. 1893, str. 287–288, »J. Leban, ‘Zaveza’ ali ‘Zveza’?« 33 Učiteljski tovariš, 16. 6. 1891, str. 187, »Pesimist, Listi sloven- skega pesimista, V!«. 34 Popotnik, 25. 6. 1891, str. 191, »Spomini na III. skupščino ‘Zaveze’«. 35 Učiteljski tovariš, 1. 6. 1891, str. 173–174, »J. Furlan, III. Skupščina«. Poročevalec v ljubljanskem glasilu Jakob Furlan je bil tedaj stalni učitelj I. mestne petrazredne deške ljudske šole v Ljubljani. Program zborovanja, ki je potekalo na binkoštno soboto in nedeljo (17. in 18. maja 1891), so določili že marca in ga v učiteljskem časopisju objavili konec aprila (v Popotniku) ter v začetku maja (v Učiteljskem tovarišu). Podrobno so vabili tudi v tržaški Edinosti, v kateri so v sredo pred sobotnim zborovanjem v uvo- dniku »Dobro došli!« poudarili pomen zborovanja slovenskega učiteljstva. »Brez znanosti ni napredka, brez šole ni znanosti, a brez dobrih učiteljev ni dobre šole.« Za največje dobrotnike slovenskega naroda so imeli tiste, ki skrbe v mednarodni borbi in tekmoval- nosti za njegovo izobrazbo: to sta bila »poleg zavedne narodne duhovščine šola in – časnikarstvo«. Zbranim učiteljem niso obljubljali zunanjih, sijajnih in blešče- čih slavnosti njim na čast, saj je bila mestna uprava v Trstu v italijanskih rokah, a podobno je bilo tudi v Mariboru in Celju, v mestih z nemško usmerjeno mestno upravo. »Žalostni so odnošaji tu ob Adriji: veren odsev so onega ‘prijateljstva’, kakoršno goje na vseh straneh do Slovanov, do nas Slovencev pa še posebej.«36 Pričakovali so tudi neprijetne odzive z italijanske strani, po zborovanju vsaj interpelacijo v tržaškem mestnem svetu,37 a Edinost o tem ni poro- čala. Slovenskih gostov so bili iskreno veseli. »Dobro došli, sobojevniki naši!«, so tam zapisali. V napovedi zborovanja so objavili teme glavnega zborovanja in javni, zabavni del programa ter z vabilom podrob- no napovedali vse točke koncerta, tudi tiste, ki jih je izvedel vojaški orkester domačega 97. pešpolka.38 Vstopnina na koncert za nečlane je bila 40 krajcarjev, za družino pa 1 goldinar.39 Društva so za glavno zborovanje prijavila kar de- vet predavanj, od katerih so oblikovali končni pro- gram s tremi temami (o socialnih in pravnih razme- rah slovenskega učiteljstva J. Ravnikar, pripombe A. Vertovec, o obrtno-nadaljevalnih šolah Ivan Lapajne in o metodi računstva na nižji stopnji dr. T. Romih). V program so uvrstili še temo o zavarovanju učitelj- stva pri banki Slavija. O tem so naklonjeno sklepa- li že na II. zborovanju v Celju leta 1890 in poročali o tem v Popotniku, ki ga je Zaveza kot svoje glasilo prevzela z začetkom leta 1891.40 Temo o zavarova- nju so predstavili na koncu sobotne seje delegacije. Navzoči so z navdušenjem sprejeli zlasti vest o 100 goldinarjih podpore v društvene namene, za kar se je po prizadevanjih svojega generalnega zastopnika Ivana Hribarja odločila banka Slavija, vzajemno za- 36 Edinost, 13. 6. 1891, str. 1, »Dobro došli!«. 37 Edinost, 20. 5. 1891, str. 3, »Tržaški mestni svet«. 38 SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 2, f. 10. Trst 1891, 1, 30. Vojaška godba je štela 16 mož in stala 30 goldinarjev ter še po 50 krajcarjev za vsakega za hrano. S slovenskimi in slovan- skimi pesmimi ni bilo težav, saj je bil to domači, primorski 97. polk z nabornim območjem v Trstu in okolici, Matko Kante pa se je s kapelnikom tudi osebno poznal. 39 Edinost, 13. 6. 1891, str. 1, »Dobro došli!«. 40 Popotnik, 10. 6. 1892, str. 164, »Četrta skupščina. Zborovanje delegatov«; Popotnik, 10. 10. 1890, str. 289–290, »O važnosti življenskega zavarovanja z ozirom na slovensko učiteljstvo«. 576 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 varovalna banka v Pragi, »uvažujoč kulturni pomen učiteljstva slovenskega«.41 Medsebojna naklonjenost učiteljske Zaveze in slovenskega liberalnega tabora, kar se je nekaj let pozneje pokazalo tudi v imenova- nju Hribarja in dr. Tavčarja za častna člana, je teme- 41 Popotnik, 25. 5. 1891, str. 145–160, posebej 149, »Tretja skup- ščina ‘Zaveze slovenskih učiteljskih društev’ dne 16. in 17. maja v Trstu«. ljila tako na sorodnih idejnih pogledih kot tudi na ekonomskih osnovah. Pri sestavljanju programa za nedeljsko zborovanje 18. maja so se posebej stežka odpovedali pripravljeni temi o latinici in poučevanju nemščine. Pouk nem- ščine je bil zelo aktualen za Štajersko in Kranjsko, ne pa za šole na Primorskem, ki so bile najbolj slovenske. A to izpuščeno temo, ki zaradi pomanjkanja časa ni bila predstavljena, je kmalu po zborovanju s pojasnje- Pomemben del učiteljskih zborovanj so bile vdanostne izjave cesarju in odgovori nanje (Popotnik, 25. 5. 1891, str. 145). 577 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–6002019 valno prilogo vred objavil Učiteljski tovariš.42 Sobota, 17. maja, je bila tako namenjena sejam upravnega od- bora, delegacije in različnih sekcij. Na seji delegacije (od 199 delegatov, izvoljenih v društvih, se jih je zbo- rovanja udeležilo 167)43 so določili program nedelj- skega splošnega zborovanja in poročali o dejavnosti Zaveze. Govorili so tudi o svojem glasilu Popotnik, ki je v 800 izvodih izhajalo v Mariboru, ter razpravljali o prispevkih društev za skupno Zavezo in o prazno- vanju 300-letnice rojstva Jana Komenskega skupaj s 30-letnico Slomškove smrti. Na predlog nadučitelja v Dol. Logatcu Vojteha Ribnikarja, v katerem se je – po poročilu v Učiteljskem tovarišu – »spoznalo vrlo njegovo srce in navdušenost za plodno delovanje Za- veze«, so spet izvolili stari odbor z dr. Romihom.44 Pri Zavezi so imeli pred zborovanjem v Trstu v mi- slih tudi častne člane. Dr. Tomaž Romih je nameraval predlagati Klodiča iz Primorske, Andreja Praprot- nika iz Kranjske in dr. F. Močnika iz Štajerske. »To so po mojem mnenju možje, ki so mej sedaj živečimi Slovenci največ za narodno šolstvo storili.«45 Poro- čila o tržaškem zborovanju ne kažejo na uresničenje te zamisli, Zaveza pa je imela od leta 1892 drugega predsednika. Deželnega šolskega nadzornika Antona Klodiča viteza Sabladoskega je Zaveza za častnega člana izvolila leta 1896 na zborovanju v Opatiji.46 Sobotni večer je bil od 20. ure naprej namenjen pevskemu koncertu z bogatim programom domačih avtorjev (do 100 učiteljev pevcev, tudi nekaj učiteljic) ob sodelovanju vojaške godbe, ki jo je vodil znani ka- pelnik Blaschke,47 in tamburaškega orkestra. »Vspeh koncerta je bil sijajen«, so zatrjevali, čeprav so se po- samezni učitelji pevci videli prvič. Pravo navdušenje je vzbudila Volaričeva skladba za mešani zbor »Po- 42 Učiteljski tovariš, 16. 6. 1891, str. 177–181, »Ljudevit Stiasny, Latinica in nemščina«. 43 Popotnikov koledar 1892, str. IV–V. Statistični podatki za ko- nec leta 1891 kažejo malo nižje število voljenih delegatov (104). 44 Učiteljski tovariš, 16. 6. 1891, str. 190, »III. skupščina Zveze slov. učit. društev… (Dalje)«. »Predlog g. Ribnikarja, da naj se 'stari general, kakor njegova garda' zopet volita, je bil z navdušenim odobravanjem sprejet.« Tako je bil izvoljen do- tedanji odbor, le za predstavnika Istre so izvolili K. Bogatca. 45 SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 2, f. 10. Trst 1891, dru- štveni izkazi, 31. – Romihov izbor je bil dobro premišljen in strokovno pretehtan. Anton Klodič vitez Sabladoski (1836– 1914), rojen v Beneški Sloveniji, je bil gimnazijski profesor v Gorici in Trstu ter šolski nadzornik, od leta 1873 za Pri- morsko, zaslužen za uspešen razvoj tamkajšnjega slovenske- ga osnovnega šolstva. Andrej Praprotnik (1827–1895) je bil zavzet učitelj, literat, pisec učbenikov, od leta 1861 prvi ure- dnik lista Učiteljski tovariš ter v svojem času osrednja osebnost šolstva na Kranjskem. Dr. Franc vitez Močnik (1814–1892) je na področju šolstva deloval v vseh slovenskih deželah, bil je avtor odličnih učbenikov za pouk matematike, ki so izhajali v vseh jezikih monarhije in drugod do konca 30. let 20. stoletja. 46 Učiteljski tovariš, 1. 9. 1896, str. 321, »Iz Ljubljane, Zborova- nje Zaveze«. 47 Popotnik, 10. 6. 1891, str. 175, »Spomini na III. skupščino Zaveze, II.« »Kdo ne pozna 'Soče in Milice’, prelepih četvork njegovih?« govor z domom!« Pokazalo se je, kako je učiteljstvo cenilo mladega Hrabroslava Volariča, svojega skrom- nega kolego – skladatelja, tedaj učitelja v Kozani v Goriških Brdih. Veličastno sta zazveneli tudi uči- teljska himna Zavezna48 in slovenska himna, Jenkov Naprej. Koncerta se je udeležilo toliko izbranega slo- vanskega občinstva, da v prostorni dvorani za vse ni bilo prostora, tako da so si morali poiskati prostor na vrtu. »Radost in navdušenje sta pa dosegla svoj vrhu- nec, ko sta se odpela 'Naprej' in cesarska pesem.«49 Nedeljski dan zborovanja 17. maja 1891 so začeli ob 8. uri v natlačeno polni cerkvi pri sv. Antonu No- vem ob Velikem kanalu s slovesno mašo, pri kateri so učitelji peli Nedvedovo mašo za moški zbor Slava Stvarniku. Sledilo je glavno zborovanje.50 Tudi to je potekalo v Bergerjevi dvorani, pričel pa ga je predse- dnik Zaveze dr. Tomaž Romih s pozdravi zboroval- cem iz vseh slovenskih pokrajin in domačim rodolju- bom. Pozdrav je sklenil z »Živio Njegovo Veličanstvo Franc Josip I!«. Učiteljstvo se je odzvalo s trikratnim »živio«. Odposlali so vdanostno brzojavko cesarju, kar vse je pri učiteljstvu in šolstvu kazalo na tradi- cionalno avstrijsko domoljubje in zvestobo vladarju. Kot so povedali na zborovanju: da so se »sploh mogli zbrati, zahvaliti se imamo Našemu presvitlemu ce- sarju, ki nam je podelil naše šolske postave in postave, na podlagi katerih lahko danes tukaj zborujemo«.51 Vladar se je za izraženo učiteljsko zvestobo in vda- nost hitro zahvalil – še isti nedeljski dan – po cesar- skem namestniku v Trstu,52 kot je na naslovnici v prvi številki po zborovanju poročal Popotnik.53 »Premili sobratje, ljubeznjive tovarišice!«,54 je prvi predavatelj glavnega zborovanja v Trstu Jernej Rav- nikar, takrat 35-letni nadučitelj v Litiji, predsednik tamkajšnjega okrajnega učiteljskega društva in drugi podpredsednik Zaveze, začel govor o takratnih so- cialnih razmerah slovenskega učiteljstva, ki ga je sku- paj z drugimi poročili že teden dni po zborovanju v celoti objavil Popotnik.55 Med predavanja na letnih učiteljskih zborovanjih Zaveze je sodilo tudi obrav- navanje položaja učiteljev. Po mnenju ljubljanskega poročevalca J. Furlana je Ravnikar »prav dobro go- voril«, saj je omenjal slab položaj učiteljstva in krivice ter menil, da bi bilo najbolje, da se šolstvo podržavi,56 saj so dežele zelo različno skrbele za svoje učiteljstvo, posebno za plače. »V resnici žalostno je za nas, da moramo — in skoro se vže sramujemo, — leto za le- 48 Popotnik, 25. 5. 1890, str. 145, »Zavezna. Uglasbil jo je dr. B. Ipavec«. 49 Popotnik, 25. 5. 1891, str. 145–160, posebej 149–150. 50 Učiteljski tovariš, 1. 5. 1891, str. 142; 16. 6. 1891, str. 190. 51 Popotnik, 25. 5. 1891, 145–160, posebej 150. 52 Učiteljski tovariš, 16. 6. 1891, str. 190–191. 53 Popotnik, 25. 5. 1891, str. 145, »Cesarjeva zahvala«. 54 Popotnik, 25. 5. 1891, 145–160, posebej 151. 55 Popotnik, 25. 5. 1891, 151–155, »J. Ravnikar, Slavni zbor!«. 56 Učiteljski tovariš, 16. 6. 1891, str. 190–191. Jakob Furlan je bil tedaj stalni učitelj I. mestne petrazredne deške ljudske šole v Ljubljani. 578 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 tom naše ljudske zastopnike prositi in rotiti, naj nam priskočijo na pomoč. Vsaj vendar vedo, da za učitelja- -vzgojitelja izdani krajcarji niso proč vrženi, temveč dobro naloženi, ki bodo jedenkrat deželam prinašali dobre obresti!« je povedal Ravnikar.57 S to temo je nadaljeval 34-letni tolminski uči- telj in predsednik tolminskega učiteljskega društva Andrej Vrtovec, ki je za zborovanje prijavil sorodne vsebine (pravne razmere ljudskih učiteljev). Iz obeh poročil so zborovalci sprejeli kar devet resolucij. Te so govorile o primernem plačilu za učiteljsko delo, pri tem so učitelji računali na dežele, a tudi na drža- vo, o upoštevanju učiteljstva in izobražencev tudi pri javnih zastopih in občinski volilni pravici, pa tudi o enakem plačilu na Primorskem za učiteljice in učite- lje.58 Seveda se je pri plačah premikalo le počasi. Tako je Kristijan Bogatec, istrski član vodstva Zaveze, na seji upravnega odbora v Litiji 18. aprila 1892 spra- ševal o uresničenju v Trstu sprejete resolucije o Istri glede povečanja plač, posebej učiteljicam. Do takrat Zaveza ni še ničesar ukrenila, predsednik dr. Romih pa je predlagal (in navzoči so predlog sprejeli), da »ta stvar pride še jedenkrat v pretres delegaciji«.59 Kma- lu pa so se učiteljska društva v Istri že dogovarjala o svoji vlogi pri pozivih za povišanje plač.60 Tudi sicer so na učiteljskih zborovanjih ob morju radi odpirali problem gmotnega položaja učiteljstva, o tem je bilo govora tudi na VIII. glavni skupščini v Opatiji avgu- sta 1896.61 Tržaškega govornika J. Ravnikarja pa so ob jubileju učiteljske organizacije leta 1913, ko je že bil kranjski deželni poslanec, izvoljen na listi katoli- ške stranke, učiteljski kolegi pri Zavezi večkrat spo- minjali na njegovo preteklo delovanje, ki je temeljilo na bolj liberalnih stališčih.62 Pri drugi točki tržaškega zborovanja leta 1891 je 42-letni Ivan Lapajne, razgledan pedagoški avtor ter zavzet pedagoški in narodni delavec, sicer ravnatelj vplivne meščanske šole z nemškim učnim jezikom v Krškem ter blagajnik skupne učiteljske Zaveze, go- voril o pomenu obrtnega šolstva. Priporočal je usta- navljanje obrtno-nadaljevalnih šol pri tri- in večraz- rednicah v večjih krajih, kjer je bila takšna potreba.63 Tretja točka je od metodičnih vprašanj ljudske šole obravnavala računstvo, ki je pritegnilo že prvo zbo- 57 Popotnik, 25. 5. 1891, str. 151, »Ravnikar, Slavni zbor!«. 58 Jelenc, Petindvajsetletnica, str. 36; Učiteljski tovariš, 16. 6. 1891, str. 190–191, »Furlan, III. Skupščina Zveze…«. 59 Popotnik, 25. 4. 1892, str. 125, »Iz ‘Zaveze slov. učit. društev’«. 60 Popotnik, 25. 6. 1893, str. 187–188, »Dolina«. 61 Jelenc, Petindvajsetletnica, str. 54–56, »Ravnikar, Sijajno gmotno stanje slovenskega učiteljstva«. 62 Jelenc, Petindvajsetletnica, str. 56. »Lep in pomemben je bil ta Ravnikarjev govor, in kdo bi si mislil takrat, da je pri tova- rišu Ravnikarju mogoč 14. september 1909. in 24. julij 1912. leta!«. Očitek nekdanjemu drugemu podpredsedniku Zaveze v letih 1890–1893 je letel na njegovo glasovanje o učiteljskih zahtevah v deželnem zboru v Ljubljani. 63 Popotnik, 25. 5. 1891, str. 145–160, posebej 156–158, »Tretja skupščina ‘Zaveze’. K predmetu: Važnost obrtno–nadaljeval- nih šol«. rovanje Zaveze v Ljubljani leta 1889.64 Dr. Tomaž Romih je v Trstu poročal o metodi računstva na nižji stopnji ter priporočal Lavtarjeve metodične knjige in njegovo računalo. Predloge o pouku računstva, pred- stavljene v desetih točkah, so zborovalci podprli. Po prebiranju 13 spodbudnih pozdravnih telegramov in več pisem, tudi iz hrvaške soseščine, ki so jih zboro- valci sprejeli z navdušenjem, so se udeležencem za- hvalili, »ker se niso bali ne dolgega pota, ne stroškov«, posebej še učiteljicam. Zborovanje so sklenili »s tri- kratnim Živio! na premilostljivega cesarja«.65 Po glavnem zborovanju so za prijavljene ude- ležence imeli v isti gostilniški dvorani pri Berger- ju še zaključni banket.66 Popoldne je večina gostov obiskala grad Miramar, zvečer pa je Pevsko društvo »Adrija« v Barkovljah prav za zborovanje učiteljske Zaveze priredilo veliko veselico z bogatim glasbenim programom v dvorani Vrta Rossetti (vhod Via Ros- setti in Acquedotto – kot so ulico Rosetti in Akvedot zapisali v vabilu). V programu je bila tudi Volaričeva kantata Domovini, v napovedi so pričakovali navzoč- nost mladega slovenskega skladatelja. Vstopnina za veselico je bila 40 vinarjev. »Radodarnosti se ne sta- vijo meje«, so zapisali, saj so zbirali sredstva za načr- tovani otroški vrtec Podružnice CMD na Greti.67 Z uspehom so bili zadovoljni, članom Zaveze pa so se zahvalili za množično udeležbo. Javno zahvalo vsem gospodom, gospem in gospo- dičnam, ki so pripomogli k uspešnemu zborovanju, uredništvom Edinosti, Naše sloge in Slovanskega sve- ta za vsestransko pomoč ter »odličnim obiteljem za brezplačna ali cena prenočišča« sta v imenu sloven- skega učiteljstva podpisala Matko Kante, predstavnik sprejemnega odbora, tedaj za šolo zavzet nadučitelj v Sežani,68 in dr. T. Romih (Krško), predstavnik vod- stva Zaveze.69 Zborovanje je bilo »sijajno«, so pri Zavezi zapisali v zahvali vsem udeležencem, naro- dnim društvom, sprejemnemu odboru in učiteljstvu prijaznemu primorskemu časopisju (tu so navedli še Novo Sočo), saj so tudi s pomočjo časniških pozivov prenočili vrsto udeležencev zborovanja.70 Zato so tudi v poročilu omenjali gostoljubne tržaške rodolju- be, ki so udeležencem preskrbeli domača prenočišča 64 Jelenc, Petindvajsetletnica, str. 39–41, »Luka Lavtar, O refor- mi računstva«. 65 Učiteljski tovariš, 16. 7. 1891, str. 222, »Furlan, III. skupščina Zveze«; Popotnik, 25. 5. 1891, str. 159–160, »Tretja skupščina Zaveze«. 66 Učiteljski tovariš, 1. 5. 1891, str. 142; 16. 6. 1891, str. 190. 67 Edinost, 16. 5. 1891, str. 2, »Pevsko društvo ‘Adrija’ v Barkov- ljah«. 68 Učiteljski tovariš, 3. 11. 1916, str. 3, »Matku Kantetu ob roj- stveni 60 letnici«. »Na šolskem polju vrl možak, na narodnem pa narodnjak!«, mu je zapisal kolega Ferluga ob jubileju. 69 Edinost, 20. 5. 1891, str. 4, »Javna zahvala«; Edinost, 13. 5. 1891, str. 3, »Poziv«. Tisti učitelji, ki so se pri odboru prijavili za prenočevanje, so se v soboto najprej oglasili v Trstu v Caffe Commercio Via Caserma. 70 Učiteljski tovariš, 16. 6. 1891, str. 191, »Direktorij: Iz Zveze slovenskih učiteljskih društev (Zahvala)«. 579 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–6002019 in ki jim »bode slovensko učiteljstvo vedno hvaležno ostalo«.71 Tudi v humorističnem zapisu je udeleženec z zborovanja v Trstu odšel »poln najslajših spominov, najlepših načrtov, najkrasnejših sanj, najbujnejših nad«, posebno očaran nad srečanjem s prijateljem Volaričem, avtorjem Zavezi posvečene skladbe Po- govor z domom, ki je udeležence »elektizirala«. Nič manj z veseljem ni pozdravil »ljubko Marico« (Nad- lišek), »dično novelistinjo«, tedaj 24-letno učiteljico pri Sv. Ivanu.72 Če bi vsakdo ohranil in hranil v srcu skladateljevo ljubezen do domovine in idealizem novelistinje, bi bil uspeh zborovanja »še brez konca sijajnejši«. Zakaj navdušenje hitro mine, ostane pa spomin na srečne trenutke in na solidarnost sloven- skega učiteljstva.73 Udeleženci zborovanja v Trstu so potovali tja predvsem na svoje stroške, največ z vlakom. Vodstvo Zaveze se je neuspešno trudilo tudi z intervencijo na Dunaju pri slovenskem državnozborskem poslancu Mihaelu Vošnjaku, ki sta mu bila blizu tako železnica kot Trst (v letih 1859–1861 je bil prometnik v Na- 71 Učiteljski tovariš, 1. 6. 1891, str. 173–174. 72 Marica Nadlišek, por. Bartol (1867–1940), učiteljica, pisate- ljica in od 1897 prva urednica revije Slovenka. 73 Učiteljski tovariš, 16. 6. 1891, str. 187, »Pesimist, Listi sloven- skega pesimista«; Popotnik, 25. 2. 1891, str. 60. brežini), da bi jim zasebna družba Južne železnice omogočila znižano vožnjo.74 Pri potovanju z vlakom so bili udeleženci deležni občutkov in pogledov, ki jih je kmalu po zborovanju predstavil eden izmed udele- ženih učiteljev v še svežih Spominih na III. skupščino »Zaveze«. Ob železnici so videli dotlej (večini) še ne- znane kraje, ko pa so prešli »kršni Kras«, se jim je od- prl »pogled v tržaško luko, v bogato jadransko morje, ki ima na severu vse polno lepo vrejenih sadunosnih vrtov in vinogradov«, beremo v precej poetičnem za- pisu.75 Bolj pesimistično je svoje sobotno potovanje v dežju preko Štorij do Trsta predstavil udeleženec iz Primorske, ki je pri sprejemu pogrešal učitelje iz Trsta in okolice,76 a ti so imeli v soboto še pouk. Navdušenje nad tržaškim zborovanjem so udele- ženci delili na srečanjih svojih učiteljskih društev. Na sestanku ptujskega društva je njegov delegat že 4. ju- 74 SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 2, f. 10. Trst 1891, 14, 29/1–2. Ko je ravnateljstvo Južne železnice prošnjo zavrnilo, se je dr. Tomaž Romih obrnil na poslanca Mihaela Vošnjaka, ki je res posredoval na Dunaju pri železniški družbi. A tam polovičnih voznih olajšav načelno sploh niso podeljevali, po- vratna vozovnica pa je ustrezala zaprošeni olajšavi. 75 Popotnik, 25. 5. 1891, str. 161, »Spomini, Spomini na III. skupščino ‘Zaveze’«. 76 Edinost, 6. 6. 1891, str. 1–2, in 10. 6. 1891, str. 1–2, »Smolar (ps), Še nekaj«. Vodstvo učiteljske Zaveze ob 10-letnici organizacije avgusta 1898. Med njimi so tudi predstavniki društev s Primorske in Istre, razpravljalci in predavatelji na zborovanjih Zaveze v Trstu ( Jelenc, Petindvajsetletnica, priloga, med str. 64 in 65). 580 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 nija 1891 prinesel bratske pozdrave od »južnih tova- rišev na Kranjskem in Primorskem«.77 Tudi v Slovenj Gradcu je na učiteljskem društvenem shodu 35-letni učitelj iz Šmartna Vekoslav Arnečič poročal o Trstu: bili so zadovoljni s ponovno izvolitvijo predsedni- ka dr. T. Romiha in z glasilom Zaveze Popotnik, na zborovanju pa bi še bolj poudarjali, naj učiteljstvo iz deželnih uslužbencev postane državno. Če so namreč glavne šolske postave državne, naj bodo tudi vsi njeni služabniki državni, so utemeljevali.78 Na zborovanju celjskega društva o Trstu niso posebej poročali, saj so bili skoraj vsi tedaj zbrani učitelji udeleženci zboro- vanja Zaveze,79 v brežiško-sevniškem društvu pa so le opozorili na izčrpna poročila o zborovanju v Popot- niku.80 Jeseni 1891 je v kamniškem okraju, od koder so bili štirje udeleženci, med njimi ena učiteljica, o Trstu »jako obširno poročal« 29-letni kamniški uči- telj Ljudevit Stiasny. Kolege je spodbujal k udeležbi na takih zborovanjih, »kajti tu se marsikaj sliši, kar se v časnikih ne čita in, ker deluje ‘Zaveza’ po javnem načelu« v korist učiteljskega stanu.81 77 Popotnik, 10. 6. 1891, str. 196, »Iz ptujskega okraja«. 78 Popotnik, 25. 6. 1891, str. 194, »V....o (Vrečko), Iz Slovenjega- gradca«. 79 Popotnik, 25. 6. 1891, str. 192–193, »Streljak, S pogorskega zatišja«. 80 Popotnik, 25. 6. 1891, str. 194–195, »V Globokem«. 81 Popotnik, 25. 10. 1891, str. 322, »A. K., Iz kamniškega okraja«. XIV. glavna skupščina Zaveze v Trstu, 14. do 16. avgusta 1902 »In ko nam bo dovolj Trsta, nas poneso valovi tja do bajnih Benetk.«82 Po dobrem desetletju se je učiteljska Zaveza po- novno odpravila na zborovanje v Trst. Tedaj je učitelj- ska organizacija nosila avstrijsko jugoslovansko ime (saj je vključevala tudi hrvaško učiteljstvo v Istri) in imela v ljubljanskem učitelju Luki Jelencu že tretje- ga predsednika.83 Politična usmeritev te strokovno- -sindikalne organizacije je postala odkrito liberalna. Še leta 1898 se je v učiteljskih krogih na Kranjskem govorilo in pisalo o sodelovanju med učiteljstvom in duhovščino. Ob nastopu novega ljubljanskega škofa Antona B. Jegliča ga je maja 1898 obiskala delega- cija Zaveze slovenskih učiteljskih društev in kazalo 82 Učiteljski tovariš, 10. 8. 1902, str. 184, »V Trst!«. 83 Pravzaprav je bil Jelenc četrti predsednik, saj prvi izvolitve ni sprejel, dr. Tomaž Romih je bil predsednik krajši čas v letih 1890–1892, ko so na skupščini v Kranju leta 1892 za pred- sednika Zaveze izvolili logaškega nadučitelja Vojteha Ribni- karja, ki pa je še mlad umrl aprila 1895. Na zborovanju Za- veze v Novem mestu septembra 1895 je mesto predsednika Zaveze za kar dobra tri desetletja zasedel Luka Jelenc, takrat nadučitelj v Šenčurju. Za Ljubljano, Gorico in Mariborom (1900) je učiteljska Zaveza za binkošti 1901 zborovala na Bledu, XIV. zborovanje pa so leta 1902 pripravili v Trstu (SŠM, fototeka 1518, XIII. zborovanje Zaveze na Bledu, 26. maja 1901). 581 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–6002019 je, da bodo lepo sodelovali.84 V umirjenih razmerah so se nadejali plodnega delovanja v korist slovenske- ga šolstva, čeprav je bilo med članstvom Zaveze na Štajerskem glede tega obiska mogoče čutiti več po- mislekov. Tudi na Kranjskem so se razmere kmalu spremenile in učiteljska Zaveza je postala liberalna organizacija. Na simbolni ravni je to predstavljala iz- volitev voditeljev kranjskega liberalizma Ivana Hri- barja in dr. Ivana Tavčarja za častna člana učiteljske Zaveze na XI. skupščini v Gorici septembra 1899.85 Tako je tudi Zavezin list Popotnik, ki so ga tiskali v katoliški tiskarni v Mariboru, imeli pa so tudi nekaj 84 Učiteljski tovariš, 1. 6. 1898, str. 121–123, »Anton Bonaventu- ra«. 85 Učiteljski tovariš, 1. 10. 1899, str. 205–209, posebej 207–208, »XI. skupščina Zaveze«; Šuštar, Župan Ivan Hribar, str. 43– 66. dolga, moral zaradi političnega pisanja maja 1901 poiskati drugo tiskarno v Ljubljani. Tudi zapis v tržaški Edinosti januarja 1902 je na- kazoval drugačne odnose Slovencev v Trstu z učitelj- sko Zavezo in njenim glasilom Učiteljski tovariš. Kot uvodnik so v Edinosti januarja 1902 objavili članek iz puljskega časnika Naša sloga in podprli njegova sta- lišča. Članek je napisal učitelj in v njem kritiziral pi- sanje ljubljanskega šolsko-političnega lista Učiteljski tovariš o Istri.86 Takšno stališče Učiteljskega tovariša je vsaj od začetka leta 1900 vznemirjalo učitelje v Is- tri, ki so se glede na razmere v deželi ter sodelovanje med učiteljstvom in duhovščino trudili za pomiritev. »Pustite, draga braćo iz Slovenije, pustite da i nada- 86 Edinost, 16. 1. 1902, str. 1, »Naša Sloga ‘liberalcem’ na Kranj- skem«. Cesarjeva zahvala za vdanostno izjavo ob XIV. glavni skupščini učiteljske Zaveze leta 1902 v Trstu (Učiteljski tovariš, 10. 9. 1902, str. 201). 582 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 lje cvate onaj liepi cviet sloge, ljubavi i mira izmed- ju svećenika i učitelja u Istri, pustite nas u nastraž- njačtvu: mi ne ćemo vašeg švapskog otrova u naše biedne dvore …«, so pisali sredi maja 1900 v odboru Učiteljskega društva Narodna prosvjeta u Pazinu.87 Na zborovanju Zaveze leta 1901 na Bledu so Istrani ponovno opozarjali na problematično pisanje Učitelj- skega tovariša in se zavzemali za politično nevtralnost Zaveze, a niso bili uspešni. Tudi umirjena stališča nadučitelja Bože Dubrovića iz Sv. Mateja pri Kastvu (Viškovo), sicer predsednika istrskega Učiteljskega društva okraja Volosko, tedaj tudi podpredsednika Zaveze, ki je v Trstu predlagal resolucijo zoper libe- ralno politizacijo Zaveze, so bila zavrnjena. Liberalna Zaveza je bila zveza slovenskih učiteljskih društev in vedno manj Zaveza avstrijskih jugoslovanskih uči- teljskih društev,88 čeprav je tak naziv nosila do konca monarhije, nato pa v novi državi prikladno spreme- nila ime v Zaveza jugoslovanskih učiteljskih društev. Slovenski učitelji so prihajali v nekoliko drugačen Trst. Hkrati z vestjo o bodočem zborovanju Zave- ze v Trstu so v puljski Naši slogi v začetku avgusta 1902 objavili informacijo o pričetku za Slovence tako pomembne gradnje Narodnega doma na takratnem Vojaškem trgu.89 Nekaj pa je bilo tradicionalnega: priprave XIV. skupščine v Trstu je spet vodil odbor sežanskega učiteljskega društva (predsednik Anton Berginec, nadučitelj v Povirju pri Sežani), sodelova- lo pa je tudi učiteljstvo tržaške okolice. »Tržaški gg. tovariši nam gredo jako na roke in nekateri so celo v pripravljalnem odseku«, je maja 1902 pisal Berginec predsedniku Zaveze Jelencu.90 Slovenskega učitelj- skega društva v Trstu tedaj še niso imeli. Junija 1902 so napovedovali nekaj naslovov razprav, koncert v Narodnem domu v Barkovljah ter izlet z večjim par- nikom v Benetke,91 a tržaški Lloyd jim je na koncu ponudil manjšo in ne tako udobno ladjo. S pomo- la San Carlo je proti Benetkam s parnikom Trieste odplulo 170 učiteljskih izletnic in izletnikov.92 Prav izlet po morju je pripravljalnemu odboru prinesel ve- liko dela in skrbi, udeležencem pa veselje in bogate spomine, a še prej tudi težave nočne vožnje v dežju 87 SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 12, f. 51. I. Istrske razme- re, dopis 15. 5. 1900; Šuštar, Učiteljska društva, str. 318–319; Šuštar, Slomškova zveza, str. 80–82. 88 Šuštar, Učiteljska društva, str. 320–321; Šuštar, Slomškova zveza, str. 81–83. Učiteljsko društvo kraja Volosko se je aprila 1906 razpustilo; slovenski učitelji so se pridružili koprskemu Slovenskemu učiteljskemu društvu v Istri, hrvaški pa so se včlanili v Narodno prosveto. 89 Naša Sloga, 7. 8. 1902, str. 3. 90 SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 4, f. 20, Trst 1902, 13; 12. 5. 1902. 91 Učiteljski tovariš, 10. 6. 1902, 133, »Iz Zaveze avstr. jugoslo- vanskih učiteljskih društev«. 92 SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 4, f. 20, Trst 1902, 13, Pi- smo Berginca Jelencu, Povir 2. 5. 1902. Manjši parnik Trieste je lahko sprejel 150–180 oseb, celoten prevoz pa je po napo- vedi stal 1200 kron. po nemirnem morju.93 V pripravah na zborovanje so objavili obvestilo o zborovanju ter ga razposlali tudi svojim društvom. Zbirali so prijave in po pet kron za poceni ladijski prevoz (Anton Germek, učitelj pri Sv. Ivanu blizu Trsta).94 Germek je zbiral tudi prijave za prenočišča in po tri krone za banket, zato so se mu po zborovanju javno zahvalili za pripravo banketa in izleta.95 Na izlet v Benetke kot na pravo študijsko potovanje je vabila tudi ena od učiteljic. Cilj je bil tako privlačen, da je openski učitelj Ferluga navdu- ševal kolegice in kolege ter vabil še s poezijo. »Tudi pesem krasno to / intoniralo se bo / to bo divno in lepo!!!«96 Pri zborovanju so učitelji torej računali tako na resno delo kot tudi na razvedrilo. »In ko nam bo dovolj Trsta, nas poneso valovi tja do bajnih Benetk«, so napovedovali. Vabili so vse, ki »svoje pravice ste bojevniki na kulturnem slovenskem polju, ki širite luč omike in svobode po vsi slovenski domovini.« Na resnem zboru so se hoteli »po moško« pogovoriti o težavah, glasno zahtevati svoje pravice in protestira- ti proti krivicam, ki so stale na poti polnega razvoja poklicnega stanu in šolstva. Zato so vse, kar je bilo naprednih učiteljic in učiteljev, zavzeto vabili na zbo- rovanje v Trst.97 Uspeh res ni izostal. V Trstu se je po poročilu glasila Zaveze zbralo kar »nad 400 zavednih in naprednih učiteljic in učiteljev iz vseh jugoslovan- skih pokrajin«, zborovanje pa so opisovali kot veliča- stno in impozantno. Tržaška Edinost je zborovalce – kot vzgojitelje mladine prinašalce sreče domovini – navdušeno pozdravljala z izbranimi besedami, da jih »tržaškookoličanski Slovenci sprejmejo z odprtimi rokami in bratskim, ljubečim srcem«.98 Program učiteljskega zborovanja je v začet- ku avgusta objavil Učiteljski tovariš,99 za njim tudi Edinost.100 Spored glavne skupščine so tudi posebej natisnili.101 Prvi dan (četrtek, 14. avgusta) so imeli ob 12.30 sejo upravnega odbora v hotelu Evropa na Vojaškem trgu, prav blizu kasneje zgrajenega Narod- 93 Učiteljski tovariš, 10. 10. 1902, str. 202–206, »Gangl, Izlet v Benetke«; »Bilo je v resnici strašno lepo.« N. d., str. 206; Uči- teljski tovariš, 10. 11. 1902, str. 249–251, »Luznar, 'Zavezniki' v Benetkah«. 94 Učiteljski tovariš, 20. 6. 1902, str. 152, »Pripravljalni odbor, Tovariši!«. 95 Učiteljski tovariš, 10. 9. 1902, str. 207, »Zahvala. Vodstvo Za- veze se je zahvalilo tudi odboru čitalnice, Slovanskemu pev- skemu društvu ter vsem tržaškim in okoličanskim Slovencem na čelu z gosp. dr. Rybářjem, uredništvom časnikov, poroče- valcem in častnima članoma.« 96 Učiteljski tovariš, 10. 7. 1902, str. 158, »B. E. (Balbina Eppich, uč. v Divači), V Benetke!«; Učiteljski tovariš, 1. 8. 1902, str. 176, »Agul Ref (ps. – Štefan Ferluga), Zaveznim izletnikom v Trst in Benetke«. 97 Učiteljski tovariš, 10. 8. 1902, str. 184, »V Trst!«. 98 Učiteljski tovariš, 10. 8. 1902, str. 202, »XIV. glavna skupščina Zaveze«. 99 Učiteljski tovariš, 1. 8. 1902, str. 169, »Vspored XIV. glavne skupščine Zaveze«. 100 Edinost, 5. 8. 1902, str. 3, »Vspored XIV. glavne skupščine Zaveze«. 101 SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 4, f. 20, Trst 1902, 2, »Vspored XIX. glavne skupščine Zaveze«. 583 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–6002019 nega doma v Trstu. Razpravljali so o delu Zaveze v zadnjem letu ter sprejeli podroben program za zbo- rovanje delegacij in glavno zborovanje. Ob 18.30 se je po določilih društvenih pravil začelo zborovanje delegacij v Čitalnični dvorani. Drugi dan, v petek, 15. avgusta, je bilo na sporedu glavno zborovanje v veliki dvorani hotela Evropa z začetkom ob 9. uri, ob 13.00 uri so imeli prav tam banket, zvečer ob 18.00 pa v Narodnem domu v Barkovljah koncert, ki ga je pripravilo Slovansko pevsko društvo v Trstu s sode- lovanjem orkestra domačega pešpolka.102 Zaradi ma- nevrov je vojaška godba zadnji dan odpovedala so- delovanje, a Slovensko pevsko društvo s pevovodjem Srečkom Bartelom je ob sodelovanju Wagnerjeve godbe v zadovoljstvo udeležencev odlično izpeljalo spremenjen program. Tržaški Slovenci so se res iz- kazali.103 V soboto (16. avgusta) ob enih zjutraj so s parnikom odpluli na izlet v Benetke, od koder so se udeleženci vrnili 18. avgusta zjutraj, še pred odho- dom dunajskega vlaka. Tako je bila izletnikom zago- tovljena vrnitev proti domu. Za glavno zborovanje so društva predlagala pet razprav: Naše stališče, Naše mladinsko slovstvo (obe E. Gangl), Naša organizacija in nje namen (V. Strm- šek), Preosnova disciplinarnega zakona (Ivan Šega) 102 SŠM, Arhivska zbirka, Zaveza, šk. 4, f. 20, Vabilo na koncert 15. 8. 1902. 103 Učiteljski tovariš, 10. 10. 1902, str. 226–227, »Koncert v Bar- kovljah«. in Pravna razmerja avstrijskega, posebej slovenskega ljudskega učiteljstva (Ivan Lapajne, a ta ni prišel na zborovanje). Sledila je še utemeljitev načrtov za pri- pravo naslednjega zborovanja leta 1903 v Celovcu,104 a tam niso zborovali. Zborovanja delegacij Zaveze se je udeležilo več kot 100 delegatk in delegatov uči- teljskih društev. Predsednik Jelenc je nagovor začel z izstopoma učiteljskih društev na Krku in v Pazinu, kar naj bi bilo v veselje »vseh klerikalnih redakcij«. Pohvalil je preostali dve istrski društvi (»Čvrsto pa vstrajate pri Zavezi vzlic vsem gonjam in grožnjam Volosko in Kopersko učiteljsko društvo …«) ter po- vedal nekaj kritičnih o katoliško usmerjeni učiteljski Slomškovi zvezi. Tudi na Goriškem so »ustanovili malenkostno Slomškarijo«, na Spodnjem Štajerskem pa niso zbrali članstva niti za odbor, a tudi na Kranj- skem niso uspevali, je Jelenc omalovažujoče pred- stavil povezovanje katoliško mislečega učiteljstva.105 Dejansko so bili začetki Slomškove zveze zelo skromni in tudi na Kranjskem se v času liberalno- -nemške deželne oblasti do leta 1908 ta učiteljska organizacija ni posebej razmahnila. Jelenc je nastop sklenil s stalno učiteljsko temo – s prenizkimi pla- čami. Te so se sicer povečale v vseh deželah, kjer so prebivali člani Zaveze, a ne dovolj. 104 Učiteljski tovariš, 10. 8. 1902, str. 198, »Zaveza naj zboruje l. 1903 v Celovcu«. 105 Učiteljski tovariš, 20. 9. 1902, str. 209–210, »XIV. glavna skup- ščina Zaveze«. Učiteljsko društvo za sežanski šolski okraj poroča Zavezi pred zborovanjem leta 1902 v Trstu (SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 4, f. 20, Trst 1902, Društveni izkazi 17, Sežana). 584 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 V pozdravu pripravljalnega odbora je nadučitelj Anton Berginec, ki je bil od leta 1902 prvi ali drugi podpredsednik Zaveze, vsebinsko povzel misel, izre- čeno desetletje pred tem – da jih namesto zunanje- ga slavnostnega sprejema že na kolodvoru, ki zaradi tržaških razmer ni bil mogoč, sprejemajo z odprtim srcem in odprtimi rokami. Tajnik Zaveze Drago Če- snik je zatem predstavil stanje in delovanje Zaveze od zadnje glavne skupščine konec maja 1901 »na na- šem divnem slov. Bledu«. Po izstopih dveh istrskih društev, čemur se je v poročilu posebej posvetil, so imeli pri Zavezi v 33 društvih 1566 članic in članov, med njimi tudi 40 podpornih in 51 častnih.106 Tudi to število članstva je 18. avgusta pokomentiral Slove- nec: »Ker liberalno učiteljstvo vedno tako bahato kri- či o armadi naprednega učiteljstva, ki šteje nad 2000 mož, smo se malo začudili, ko smo čuli, da je letos v tej 'Zavezi' samo 1400 pravih članov.«107 Zaveza je poslala tričlansko zastopstvo v Zagreb na praznovanje 30-letnice hrvaškega književno-pe- dagoškega zbora in odprtja tamkajšnjega šolskega muzeja avgusta 1901, o čemer je poročal tudi šolski tisk. Med obravnavanimi temami na zborovanju de- legacij je bila tudi premestitev slovenskega učiteljišča iz Kopra v Gorico, kar so podpirali, in prizadevanja za slovensko vseučilišče. Tajnik je še poudaril samo- stojnost učiteljskega stanu in polemiziral z zaničlji- vim očitkom nasprotnikov, da je Zaveza »le nekak privesek liberalni stranki, katera jo ima na vrvici kakor kakšnega kužeta«. A Zaveza je zahtevala le enakopravnost učiteljstva z drugimi stanovi in vztra- jala pri stališčih o narodni prosveti, svobodni šoli in gmotno dobro podprtem učiteljstvu. In če kdaj na- sprotniki sprejmejo ta program za svojega, »potem se smejo nadejati, da postanemo celo njim – 'privesek'«, je ob odobravanju udeležencev poročilo zaključil taj- nik Česnik.108 V komentarju k poročilu se je oglasil istrski nad- učitelj Božo Dubrović, v letih 1899–1902 prvi pod- predsednik in 1896–1902 član upravnega odbora Zaveze. Bil je bolj širok in je predlagal, naj Zaveza sprejema vse jugoslovansko učiteljstvo ne glede na politično usmeritev »in naj po svojih glasilih ne žali oseb, ki so narodu koristne (duhovnike), in naj ne proslavlja nasprotnikov naroda«, potem bodo društva vstopala, ne izstopala. Njegov nastop sta v poročilu po XIV. zborovanju Zaveze opazno zabeležila trža- ška Edinost in na katoliški strani ljubljanski Slove- nec, pa tudi Slovenski učitelj. A Dubrovićevo stališče, naj Zaveza ne bo ne liberalna ne klerikalna, je bilo delegatom učiteljskih društev smešno. Ali kot je ko- mentiral Slovenski učitelj: »Toda besede vrlega Istrana 106 Jelenc, Petindvajsetletnica, str. 29; Učiteljski tovariš, 20. 9. 1902, str. 209–210, »XIV. glavna skupščina Zaveze«. 107 Slovenec, 18. 8. 1902, str. 2, »S skupščine 'Zaveze avst. jugo- slovanskih učiteljskih društev'«. 108 Učiteljski tovariš, 20. 9. 1902, str. 210–211, »XIV. glavna skup- ščina Zaveze. Slavna delegacija!«. so bile bob ob steno!«109 Do depolitizacije sloven- ske učiteljske organizacije je prišlo šele leta 1926 v drugih razmerah in v drugi državi. Za Engelberta Gangla, ki je ugovarjal Dubroviću, je učiteljstvo ži- velo v času boja; bilo je tako zavzeto za načela svo- bodne šole in učiteljstva, da bi zanje žrtvovalo tudi kakšno osebno eksistenco. Tudi ricmanjski nadučitelj Kristijan Bogatec, tedaj upravni odbornik Zaveze za Primorsko, je z Dubrovićem polemiziral v prepriča- nju, da je zaradi narodnih razmer istrsko učiteljstvo še preveč obzirno.110 Pogled na razmere istrskega učiteljstva dopolnjuje sliko idejnega in političnega razkola med slovenskim učiteljstvom, saj so razlogi za izstop istrskih učitelj- skih društev iz Zaveze podobni kot razlogi za nasta- nek učiteljske Slomškove zveze: v liberalni politični usmerjenosti učiteljske organizacije.111 Hrvaška uči- teljska društva v Istri so konec leta 1901 in v začetku leta 1902 nasprotovala pisanju Učiteljskega tovariša o Istri in (italijansko liberalno usmerjenem) učite- lju Marchiju, saj je žalilo narodno čustvo hrvaškega učiteljstva.112 V očeh istrskega učiteljstva je bilo tako »protiversko in protinarodno pisanje 'Učit. Tovariša'« v liberalnem duhu povod za odločitev učiteljskega društva na otoku Krk in društva v Istri, da sta pre- trgali povezavo z Zavezo. Krčko učiteljsko društvo v Vrbniku (januarja 1902) in Narodna prosvjeta v Pazinu (julija 1902) sta izstopila iz Zaveze avstrij- skih jugoslovanskih učiteljskih društev. Učiteljsko društvo kotara Volosko, ki je do leta 1906 združevalo slovenske in hrvaške učitelje, pa je pri Zavezi ostalo do konca svojega delovanja, kar kaže na vpliv sloven- skih, povečini liberalno usmerjenih učiteljev na delo društva.113 Med hrvaškim učiteljstvom v Istri je do liberalno-katoliškega preloma v učiteljskih društvih prišlo malo pozneje. Na zborovanju delegacije Zaveze v Trstu pred- stavljena finančna poročila društva so bila sicer vsa potrjena, a nepopolna, kot je 16. avgusta pripomnila Edinost (to sta opazila tudi Slovenec 18. avgusta in Slo- venski učitelj 1. septembra), ko je predstavila finančni del poročila o tržaškem zborovanju. Za obravnavo na zborovanju so bili »vsi računi preveč jednostavno 109 Slovenski učitelj, 1. 9. 1902, str. 252, »Kaj je naša dolžnost?, Ob zborovanju Zaveze«. 110 Učiteljski tovariš, 1. 10. 1902, str. 217–219, »XIV. glavna skup- ščina Zaveze«. Formulacijo, zapisano v poročilu v Edinosti 18. 8. 1902, je ricmanjski nadučitelj K. Bogatec nato precizi- ral, Edinost, 19. 8. 1902, str. 1, »Prejeli smo in objavljamo«. – Kristijan Bogatec (1858–1917) je bil prizadeven slovenski šolnik na Primorskem, dejaven v slovenskem Učiteljskem društvu za koprski okraj, v letih 1889–1890 in 1891–1900 je deloval kot član upravnega odbora Zaveze iz Primorske ter bil v letih 1896–1899 prvi podpredsednik Zaveze ( Jelenc, Petindvajsetletnica, str. 29, 31). 111 Šuštar, Učiteljska društva, str. 311–329, posebej: Zaveza in učiteljska društva v Istri, str. 317–322. 112 Slovenski učitelj, 1. 2. 1902, str. 43, »Kako cenijo v Istri 'Uči- teljskega Tovariša'«. 113 Šuštar, Učiteljska društva, str. 320–321. 585 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–6002019 sestavljeni, tako, da se ne more lahko spoznati faktič- nega gmotnega stanja društva in časnikarskih podje- tij« (Zvonček, Popotnik, Učiteljski tovariš). Slovenec je predstavil tudi Luznarjevo blagajniško poročilo, po katerem je imela Zaveza primanjkljaj, ki ga je pokri- vala s pomočjo posojila več kot 800 kron, prejetih od uprave mladinske revije Zvonček. Primanjkljaj je imel tudi Popotnik, glede nejasnosti financ pri listu Uči- teljski tovariš pa so jih pri Slovencu podražili: »Ali se gospodje napredni učitelji v novi šoli niso zadostno naučili računati?«114 Na zborovanju delegacij so iz- vedli še volitve vodstva Zaveze, ki niso prinesle večjih sprememb, in obravnavali nekaj drugih zadev. Potem je postala avgustovska vročina prav neznosna, tako da so predavanje o disciplinarnem zakonu odložili na glavno zborovanje.115 Glavno zborovanje je z dolgim govorom pričel predsednik Zaveze Jelenc, ki je omenjal zborovanje kot učiteljski parlament (ter dal priložnost za zbad- 114 Edinost, 16. 8. 1902, str. 1, »XIV. glavna skupščina Zaveze«; Slovenec, 18. 8. 1902, str. 2, »S skupščine Zaveze avst. Jugoslo- vanskih učiteljskih društev«. 115 Učiteljski tovariš, 10. 10. 1902, str. 225, »XIV. glavna skupšči- na Zaveze«. ljiv komentar Slovencu116 in nato še Slovenskemu uči- telju), učiteljske plače in višjo izobrazbo. »Delovanje učiteljev je posvečeno napredku naroda, a le inteli- gentno učiteljstvo more se povspeti na stopinjo po- polnosti«, je povedal in zatem govoril zoper šolska stališča slovenske socialne demokracije in »proti kle- rikalni stranki na Kranjskem«. Pozdrav domačinov je izrekel 42-letni učitelj na Opčinah Štefan Ferlu- ga, tudi glasbenik in literat: »Nismo vam potresa- li cvetk, niso vam zorna dekleta pripenjala šopkov. Ali na naši srčni gredici vam je vsklila dehteča cvet- ka — kolegijalne ljubavi naše. Utrgajte jo! (Viharen aplavz.) In ponesite seboj spomin, da ste bili bratje med brati!«117 Nato so viharno pozdravljali prispela Hribarja in dr. Tavčarja ter prisluhnili predavanjem, ki so bila bolj kot znanstvena ali izobraževalna prav- zaprav motivacijska in mobilizacijska, kar so okrepile še sprejete resolucije. 116 Slovenec, 18. 8. 1902, str. 2, »S skupščine Zaveze avst. jugo- slovanskih učiteljskih društev«. »Recite kar hočete, Luka Je- lenc si zna pomagati! Ker ni mogel zlesti v pravi parlament, raztrobilo se je v ‘Narodu’, da je zboroval v Trstu učiteljski parlament in Jelenec je bil zadovoljen, da je sploh v kakem parlamentu.« 117 Edinost, 18. 8. 1902, str. 1, »XIV. glavna skupščina Zaveze«. Učitelji so se o pripravah na zborovanje dogovarjali po pošti. Dopisnici Štefana Ferluge Jelencu, 1902. / Primerka voznih listkov za potovanje iz Trsta v Benetke in nazaj (SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 4, f. 20, Trst 1902). 586 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 Stališča učiteljske organizacije do odprtih vpra- šanj poklicnega stanu je na XIV. glavni skupščini v Trstu 1902 predstavil ljubljanski učitelj in soure- dnik Učiteljskega tovariša Engelbert Gangl (Naše stališče).118 Nato so sprejeli tri resolucije: glede ča- sopisja so bili proti razširjanju »klerikalnega, ugledu šolstva in učiteljstva škodljivega časopisja« ter se za- vzeli za »šoli in učiteljstvu prijazno pisoče časopis- je«, seveda liberalne usmeritve. Druga resolucija se je zavzemala za sodelovanje vseh avstrijskih učiteljev pri pravični ureditvi njihovih plač, primerljivi s po- ložajem državnih uradnikov, tretja pa je načrtovala skupno hranilnico avstrijskega jugoslovanskega uči- teljstva.119 Tudi dva predloga seje delegacij v Trstu sta prišla v anale učiteljske organizacije (predlog Kri- stijana Bogatca, da se učiteljstvo oprosti prispevkov za okrajne učiteljske knjižnice, in predlog Franceta Bajta za voljenega zastopnika učiteljstva v deželnem šolskem svetu), čeprav se je z realizacijo zatikalo.120 Vekoslav Strmšek,121 učitelj na majhni šoli na šta- jerskem podeželju, ki je izstopal s svojo postavo in z govorniškimi spretnostmi, je s prispevkom Naša or- ganizacija in nje namen (objavljenim novembra 1902) predstavil skromne izobraževalne začetke učiteljskih društev. Sodobna prizadevanja za boljši položaj učite- ljev ob njihovem zavzetem narodnem in prosvetnem delu so bila nekaj povsem drugega, mesto učitelja v družbi pa prav tako: »Inteligenca nas navadno ne smatra jednakopravnim, priprostemu ljudstvu smo previsoki …« Zavzel se je za boljšo učiteljsko izo- brazbo, zahtevnemu delu primerno plačilo, urejene šolske zakone in pravice, kot so jih imeli drugi izo- braženci. Čeprav je zatrdil, da učiteljska organizacija ni politična, pa vendar ni mogla podpirati nasprotni- kov sodobne šole in svobodnega učiteljstva.122 Takšna je bila argumentacija politične usmeritve društva. Zavzeti Strmšek je kljub ogromnemu delu prevzel to predavanje, da Zaveza ne bi bila odvisna od slučaja, temveč bi njeno delovanje potekalo po določenem programu, kajti »pri takem zboru ne sme govoriti kdor koli in o čemer koli«.123 E. Gangl je govoril tudi o mladinskem slovstvu.124 Sledil je Ivan Šega, učitelj 118 Učiteljski tovariš, 20. 11. 1902, str. 257–260, in 1. 12. 1902, str. 266–268, »Gangl, Naše stališče«. 119 Jelenc, Petindvajsetletnica, str. 37. 120 Jelenc, Petindvajsetletnica, str. 49; Učiteljski tovariš, 10. 11. 1902, str. 225, »XIV. glavna skupščina Zaveze«. 121 Vekoslav Strmšek (1864–1907) je bil aktiven šolnik in libe- ralno usmerjen narodni delavec. Poučeval je od leta 1883, največ na šoli Sv. Peter na Medvedjem selu (Kristan Vrh pri Šmarju pri Jelšah). 122 Učiteljski tovariš, 1. 11. 1902, str. 242–244, V. Strmšek, Naša organizacija in nje namen. 123 SŠM, Arhivska zbirka, Zaveza, šk. 4, f. 20, Trst 1902, 13, Pi- smo V. Strmška Jelencu, 4. 8. 1902. Ker je bilo govorov v pro- gramu dovolj in je pričakoval, da se bo njegov lahko pokrival z Ganglovim, je bil pripravljen, da v Trstu ne nastopi (prav tam, 14, Dopisnica Strmška Jelencu, 11. 6. 1902: »Prav nič ne zamerim, če smem molčati.«). 124 Učiteljski tovariš, 10. 11. 1902, str. 249–250, »Gangl, Naše mladinsko slovstvo«. v Dolenjem Logatcu. Predstavil je načrtovano pre- oblikovanje učiteljskega disciplinarnega zakona (tega je že prej objavil Učiteljski tovariš), nato pa še zaradi kraja zborovanja posebej aktualno Resolucijo o trža- škem slovenskem šolstvu. To je ljubljanski učiteljski list objavil v prvi številki po zborovanju, že prej pa je o resoluciji poročala Edinost. Poročevalec Ivan Šega je govoril o »nemoralnem položaju ljudskega šolstva« in predstavil prizadevanja Slovencev od leta 1884 na- prej za slovenski osnovnošolski pouk v Trstu, tedaj za 700–800 slovenskih otrok. V zahtevah niso bili uspe- šni, saj so oblasti zatrjevale, da so slovenske okoliške šole od mesta oddaljene manj kot 4 km. Ob tem pa je 496 nemških otrok imelo na razpolago dovolj šol, za katere je poskrbelo mesto, za slovenske otroke, ki jih je bilo več, pa na teh šolah ni bilo niti slovenskih vzporednic. Zato se je zborovanje učiteljske Zaveze z resolucijo zavzelo, da se obnovijo zahteve slovenskih tržaških staršev z dne 7. julija 1899, »da dobe tržaški Slovenci potrebnih ljudskih, kakor tudi srednjih šol, ki mu gredo po božjih in človeških zakonih«.125 Te zahteve so poslali pristojnim, pa tudi državnozbor- skim poslancem. A vsa prizadevanja za slovenske ljudske šole v mestu so bila neuspešna.126 Učitelji zborovalci so vedeli, da morajo opraviti še »patriotič- no dolžnost« in zborovanje zaključiti z vdanostnim klicem cesarju: »Gromoviti Slava-klici so zaorili po dvorani.«127 Na zborovanju Zaveze leta 1902 so učitelji ne- sporno prevladovali. Vita Zupančič, tedaj 34-letna učiteljica v ljubljanski gluhonemnici in aktivna člani- ca Društva učiteljic, je bila edina učiteljica – članica upravnega odbora Zaveze in poleg E. Gangla na zbo- rovanju delegacij Zaveze tudi zapisnikarka.128 Vid- nejša je bila med pregledovalci računov in kot poro- čevalka o tem njena malo starejša učiteljska kolegica Janja Miklavčič z dekliške šole v Kranju, dejavna tudi v vodstvu Društva učiteljic. Kot kaže, so v pripravah pri Zavezi pomislili tudi na predavateljico na zboro- vanju, a povabljena članica upravnega odbora je naj- prej neuspešno poskusila navdušiti dve kolegici, sama pa se je tudi težko odločala za temo. Za t. i. ženska vprašanja se Zupančičeva ni mogla ogreti, »da ne bi kakšna Slomškarica mislila, da pobiram za njimi«, je pa bolj zadržano pokazala pripravljenost, da bi v pri- spevku »Česa potrebujemo« obravnavala priprave na učiteljski stan ter položaj v družbi, javnem življenju in šoli. Tudi Jelenc se ni zagrel za to temo. V začetku junija 1902 mu je Zupančičeva pisala, naj jo izpusti- jo iz programa. Bila je preveč obremenjena z delom, 125 Učiteljski tovariš, 20. 10. 1902, str. 233–236, »Resolucija o tr- žaških ljudskih šolah«. 126 Edinost, 17. 2. 1926, str. 13–14, »Gustav Gregorin: Borba za slovenske ljudske šole od 1884. do 1918. leta«. 127 Učiteljski tovariš, 1. 11. 1902, str. 241, »XIV. glavna skupščina Zaveze«. 128 Edinost, 16. 8. 1902, str. 1, »XIV. glavna skupščina Zaveze«. 587 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–6002019 kakšen predlog lahko prispeva na zborovanju, pa tudi program je bil že »popolnoma izpolnjen«.129 Po glavnem zborovanju 15. avgusta 1902 se je na banketu v hotelu Evropa zbralo 300 slovenskih uči- teljev in nekaj drugih gostov. Začeli so z napitnicami cesarju (L. Jelenc) in navzočima častnima članoma, voditeljema kranjskega liberalizma: državnemu po- slancu in deželnemu odborniku dr. Ivanu Tavčarju ter ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju (nadučitelj Anton Kosovel iz Sežane). V odgovoru je Hribar po- udaril pomen učiteljskega zborovanja v Trstu, kajti »tu so vrata v veliki svet«. Trst je vreden vse podpore in vsi, najbolj pa učiteljstvo, moramo gledati, da se nam jezikovne meje ne krčijo. »Učitelji naj negujejo naš jezik, kajti jezik nam varuje našo slovensko po- sest.« Učiteljem ni svetoval ponižnosti in krotkosti, temveč samozavest in slovansko povezovanje. »Sa- mosvestnosti treba, ali tudi trdne materijalne pod- lage.« Zato je podpiral prizadevanja, »da bo država pomagala deželam urediti položenje učiteljev«, in se v deželnem zboru zavzemal za zahteve učiteljstva. »Ako se izdajajo tisoči in tisoči za vodovode, ne sme 129 SŠM, Arhivska zbirka, Zaveza, šk. 4, f. 20, Trst 1902, 13. Pi- smo učiteljice V. Zupančič Jelencu, 14. 5. in 3. 7. 1902. jih biti škoda tudi za živi vrelec omike in prosvete«, je sklenil Hribar. Sledila je napitnica voditeljem tržaških Slovencev ter žilavosti Slovencev ob Adriji (izrekel jo je Josip Gregorin, nadučitelj v Črnučah in predsednik učitelj- skega društva ljubljanske okolice),130 na katero se je odzval dr. Otokar Rybář »v imenu tržaškega mestnega in okoličanskega slovenstva«. Skromno je pripomnil, da se precenjuje zasluge Tržačanov. Pomen slovenske- ga položaja v Trstu izhaja iz pomena mesta in njegove okolice. »Ta je bila vsikdar slovenska, je, in ako Bog da, tudi ostane taka.« Mesto pa ima italijansko podo- bo in italijansko občinsko upravo, zato zborovalcev ni pričakal uradni županov pozdrav (a tudi na zborova- njih v Mariboru in Gorici je bilo podobno). Pozdrav jim je izrekel kar dr. Rybář kot član tržaškega mestne- ga sveta. Če ostane okolica mesta slovenska in če Slo- venci v mestu dobijo to, kar potrebujejo za napredek 130 Josip Gregorin (1858–1917) je leta 1876 končal učiteljišče v Ljubljani, nato poučeval v Zalogu pri Komendi in več let v Črnučah, od leta 1903 pa je bil učitelj na Viču in aktiven v učiteljskih društvih. Več let je bil predstavnik učiteljstva v okrajnem šolskem svetu, član odbora Vdovskega društva in do leta 1910 predsednik Učiteljskega društva za ljubljansko okolico. Upokojil se je aprila 1911 kot nadučitelj na Viču (Učiteljski tovariš, 9. 2. 1917, str. 3–4). Privlačen del zborovanja leta 1902 je bil tudi izlet s parnikom »Trieste« do Benetk. Lloydov parnik »Trieste« v kanalu Giudecca pred Benetkami. Razglednica s parnikom in pogledom z otoka San Giorgio na središče Benetk, pred 1918 (založba Luigia Ved. Zanco, Venezia; prej del Collection Cl. de Villermont, s podatki o parniku; iz zasebne zbirke, Ljubljana). 588 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 – svoje šole, »potem utegne priti čas, ko bo slovenske učitelje pozdravljal tudi tržaški župan«. Na očitke, češ da Slovenci v boju za šolo niso kazali barve, je ugo- varjal: kazali so več barv – modro, belo, rdečo. »Za zmago sloven. trobojnice se bomo borili, za njo tudi umrjemo, če je treba«, je nagovor odločno zaključil dr. Rybář. Na besede o barvah trobojnice se je odzval dr. Tavčar z že prej uporabljenim dovtipom, da tam ni črne barve. Omenjal je minule čase, ko so bili učite- lji mežnarji, ministranti in najboljši godci, ter svaril pred nevarno reakcionarnostjo. Nato je nazdravil zve- zi med učiteljstvom in narodno-napredno stranko.131 Ali kot je komentiral katoliški Slovenski učitelj: »Pri banketu se je vojska nadaljevala in čem bolj jim je vino razgrevalo glave, tembolj so letele puščice, tem bolj so videli okoli sebe vse črno …«132 Kot kaže, so tedaj po- litiki povedali tudi kakšno preveč. Notici v Slovencu o zborovanju Zaveze (Še nekaj o zborovanju naprednih učiteljev v Trstu) so pri Edinosti ugovarjali, če je bila mišljena kot napad na tržaške slovenske politike. Slo- venec je namreč omenjal pisanje tržaškega Novega lista in Tavčarjevo liberalno nasprotovanje bolj spravljivi usmeritvi primorskih politikov.133 List Slovenski učitelj je ob koncu leta 1902, po ob- javi poročil v Učiteljskem tovarišu, v uvodniku objavil kritičen komentar o zborovanju Zaveze v Trstu in ga naslovil: Iz učiteljskega »parlamenta«. Tam so si privoščili in povzeli nagovore Luke Jelenca: »Vse ni nič vredno, kar se ne drži Tavčarjevih škrijcev! To je stalni refren vseh Lukovih govoranc.« V Slovenskem učitelju so odkrito pisali tudi o navidezni nevednosti o vzroku ločitve med učiteljstvom. »'Zaveza' je po- stala politična bojna organizacija v smislu liberalne stranke na Kranjskem in tisti hip je začela razpadati.« Veliko število članov je bilo po pisanju Slovenskega učitelja le videz, v katerega tudi v Zavezi niso verjeli, saj je goldinarček za članarino marsikdo žrtvoval le iz »ljube kolegijalnosti«. Nadaljnji opis zborovanja je prav zabaven: Jelenčeve pohvale (»prižiganje ka- dila«) ob Tavčarjevem in Hribarjevem prihodu, raz- položenje kot na zakotnem strankarskem shodu in Strmškovo zagotavljanje nepolitičnosti organizacije. Slovenski učitelj je za Kranjsko ocenjeval, da je Zaveza prišla v družbo politične klike, ki je tedaj gospodarila v deželi, sebični voditelji Zaveze pa so vedeli, da pri tedanji »politični konstelaciji v deželi le tako splezajo kvišku«.134 Povsem drugače se je na Kranjskem obr- nilo s političnimi razmerji po letu 1908. 131 Edinost, 20. 8. 1902, str. 1–2, »XIV. glavna skupščina … (Zvr- šetek)«. Na Tavčarjev dovtip o črni barvi je poročevalec v Slo- vencu odgovarjal, da slovenska trobojnica nikdar ni in ne bo visela na Dežmanovih grabljah. Slovenec, 18. 8. 1902, str. 2, »S skupščine Zaveze avst. jugoslovanskih učiteljskih društev«. 132 Slovenski učitelj, 1. 9. 1902, str. 252, »Kaj je naša dolžnost?«. 133 Edinost, 20. 8. 1902, str. 2, »Ljubljanskemu ‘Slovencu’«; Slo- venec, 19. 8. 1902, priloga, »Še nekaj o zborovanju naprednih učiteljev v Trstu«. 134 Slovenski učitelj, 15. 11. 1902, str. 329–331, »Iz učiteljskega 'parlamenta'«. Zanimivo je Slovenski učitelj leta 1902 pisal o po- litični usmeritvi Zaveze in ugotavljal, da se je učitelj- stvo ljudskih šol na splošno povezovalo – »kolikor ga ni na krščanski strani« – s socialnimi demokrati, saj je vedelo, da mora ostati na strani ljudstva in da v libe- ralizmu zanj ni rešitve – razen na Kranjskem, kjer je »slepa politika naprednih kolovôdij« ravnala drugače. Po ocenah katoliške Slomškove zveze je socialna de- mokracija menila, da so liberalni učitelji »inferiorni sebičneži«, ki bi se za kos kruha prodali tudi za nem- škutarje (»Morajo že poznati te može!« so dodali v uredniški opombi). Ugotavljali so, da »visi slej ko prej napredno učiteljstvo na škricih dr. Tavčarja«, a če se le nekoliko otrese ali pa se strga šiv, »v blatu bode ležala vsa liberalna učiteljska glorija«, kot so slikovito predstavili v Slovenskem učitelju.135 XXIII. glavna skupščina Zaveze v Trstu, 4. do 6. junija 1911. »V Trst, v Trst!«136 Po XXIII. zborovanju Zaveze junija 1911 v Trstu se je lahko vodstvo Zaveze za obilen trud s pripra- vo zahvalilo leta 1906 ustanovljenemu Učiteljskemu društvu za Trst in okolico ter njegovemu pripravljal- nemu odboru, posebno marljivemu članu dr. Ivanu Merharju, tedaj 37-letnemu profesorju na državni gimnaziji v Trstu in članu vodstva CMD.137 Glede prostorov so se zahvalili Hranilnici in posojilnici v Trstu, ki jim je za srečanje prepustila sokolsko telo- vadnico in gledališko dvorano v leta 1904 zgrajeni palači Narodnega doma. Pravzaprav je v pozorno se- stavljeni zahvali strnjeno predstavljeno celotno zbo- rovanje Zaveze in srečanja ob njem, tako poimensko govorniki na učiteljskem zborovanju in ob spremlje- valnih prireditvah, pevski zbori in glasbeni sestavi kot udeleženci, ki so počastili učiteljsko zborovanje. Tam so bili namestniški svetnik Bogoljub Prinzig, deželni šolski nadzornik Fran Matejčić ter slovenska okrajna šolska nadzornika na Primorskem Matko Kante (za okraj Sežana) in Ivan Nekerman (za Trst in okolico), pa tudi Viktor Bežek, ravnatelj moškega učiteljišča v Gorici, kot zastopniki šolskih oblasti ter češka gosta (Petr Skalicky in Bohdan Skala) – skrat- ka, vsi, ki so pripomogli, »da je nastopila Zaveza tako impozantno«.138 135 Slovenski učitelj, 15. 11. 1902, str. 339, »2000!«. 136 Učiteljski tovariš, 28. 5. 1911, str. 1; Ročni zapisnik 1911–12, str. 147–148. 137 Dr. Ivan Merhar, od leta 1900 profesor slovenščine na dr- žavni gimnaziji v Trstu in vsestransko navzoč v tamkajšnjem slovenskem kulturnem gibanju (član CMD, Trgovskega izo- braževalnega društva, Dramatičnega društva in Učiteljskega društva). Kot c. kr. nadporočnik je padel julija 1915 na Do- berdobu (Učiteljski tovariš, 20. 8. 1915, str. 2, »Vojna. Junakov grob. Dr. Ivan Merhar«). 138 Učiteljski tovariš, 16. 6. 1911, str. 6, »Zahvala«. 589 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–6002019 ... ter Anton Germek (1868–1937) in gimnazijski profesor dr. Ivan Merhar (1874–1915) (A. Germek – Jadranski koledar 1956, str. 19; I. Merhar, NUK – dLIB: Zbirka upodobitev znanih Slovencev/Koledar CMD 1917, str. 48). Pri pripravi zborovanja Zaveze v Trstu so v posameznih letih zavzeto sodelovali primorski učitelji Matko Kante (1856–1928), Anton Berginec (1860–1918) (M. Kante – Zvonček 1916, str. 245; A. Berginec – Petindvajsetletnica, 1913, Upravni odbor Zaveze 1898, izrez, priloga med str. 64 in 65) ... 590 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 Učiteljsko zborovanje leta 1911 je bilo prvo, ki ga je pripravljalo Tržaško učiteljsko društvo, saj pred majem 1906 ni bilo pravih možnosti za njegov na- stanek. Nastanek društva sta gotovo spodbudili tudi dotedanji zborovanji Zaveze, saj sta pri njegovem nastanku sodelovala tudi člana pripravljalnega odbo- ra zborovanja Zaveze leta 1902 Anton Germek in Štefan Ferluga. Slednji je bil do leta 1914 predse- dnik tržaškega učiteljskega društva, ki je združeva- lo skoraj vse slovensko učiteljstvo v Trstu in okolici. Slovensko učiteljstvo si je s svojim delom pridobilo splošen ugled pri sonarodnjakih in, kot so ugotavljali leta 1910, »deloma tudi pri sodeželanih italijanske narodnosti«. Ti so tedaj kot predstojniki tržaškega učiteljstva »dobro umevajoč duh in tok časa« rav- nali kavalirsko »s svojim slovenskim učiteljstvom, ki ljubi tržaško zemljo in svoje ljudstvo, vzraslo v senci starodavne helebarde«,139 kot malo vznesen opis za jubilejno številko Učiteljskega tovariša leta 1910 ome- nja tržaški grb in boljše razmere za delovanje tamkaj- šnjega slovenskega učiteljstva. Učiteljske zborovalce XXIII. glavne skupščine Zaveze je slovenski časnik Edinost z dobrodošlico zaneseno pozdravljal v Trstu in okolici, kjer »biva tu ob bregovih sinjega Jadranskega morja še vedno čvrst in krepak slovenski rod«. Vedeli so, da »učiteljstvo vrši svoje stanovske dolžnosti z idealizirano in redko požrtvovalnostjo«, zato so podpirali njegova priza- devanja, saj je bila usoda naroda tesno povezana z usodo njegovega učiteljstva.140 Edinost je o zborova- nju »Zaveze jugoslov. učiteljskih društev« naklonje- no poročala že 6. junija 1911, pri čemer je iz naziva Zaveze kar izpustila »avstrijskih«. Pri Edinosti so bili zadovoljni, da se slovenski učitelji zavedajo svojih dolžnosti in da so se med kratkim bivanjem prepri- čali, »da živi na tržaškem ozemlju zavedno slovensko prebivalstvo, ki ve ceniti korist in vrednost pridobitve kulture in ki zato tudi ljubi svojo šolo in učitelja, ki vrši v njej svojo vzvišeno prosvetno nalogo«. Večina od več kot 300 udeležencev je prišla v Trst že v so- boto, 3. junija, ter se zvečer v zgornjih in spodnjih prostorih restavracije v Narodnem domu srečala s tr- žaškimi Slovenci. V nedeljo, 4. junija, zjutraj je pote- kala seja upravnega odbora Zaveze, nato pa ob 11. uri v sokolski telovadnici v Narodnem domu zborovanje delegacije. Udeležilo se ga je 112 članov delegacije (trije so manjkali), ki so predstavljali 35 učiteljskih društev iz spodnje Štajerske, Kranjske in Primorske z 2094 člani. Hrvaških učiteljskih društev iz Istre in Dalmacije jim v učiteljsko Zavezo ni več uspelo pri- vabiti, na Koroškem pa slovensko učiteljsko društvo ni delovalo.141 139 Učiteljski tovariš, 7. 1. 1910, str. 8, »Kleinmayr pl. Ferdo (Fer- do Plemič, ps.), Ljudsko šolstvo in učiteljstvo v Trstu in nje- govi okolici«. 140 Edinost, 4. 6. 1911, str. 1, »Slovenski učitelji«. 141 Edinost, 6. 6. 1911, str. 1, »XXIII. glavna skupščina ‘Zaveze jugoslov. učiteljskih društev’«. Od zborovanja v Trstu so pričakovali veliko, saj so zaradi zamisli o preoblikovanju delovanja Zaveze po sekcijah in novih pravilih imeli tržaško zborova- nje za »nekak mejnik med našim delom preteklosti in med našim delom bodočnosti«.142 A pravi mejnik sta kmalu prinesla vojni čas ter povojno delovanje učiteljstva v povsem drugačnih državnih okvirih in povezavah. Na seji delegacije v Trstu so razpravljali o gospodarskih pobudah slovenskega štajerskega uči- teljstva (socialni odsek Zveze slovenskih učiteljev in učiteljic na Štajerskem se je preoblikoval v Gospo- darsko in kreditno zadrugo v Celju), ki so zmotile centralistično pojmovanje vodstva Zaveze. Pričeli so tudi z oblikovanjem novih pravil s štirimi odseki delovanja in stalnim tajništvom Zaveze.143 Tajniško poročilo Vilibalda Rusa je predstavilo pestro delo- vanje Zaveze v zadnjem letu ter različna srečanja in pobude, pri katerih so sodelovali. Govorili so tudi o svojem časopisju kot zrcalu življenja društev in spod- bujali k naročanju. Pozornosti so bila deležna tudi druga učiteljska gospodarska društva (Vdovsko dru- štvo, Samopomoč, Učiteljska hranilnica itd.) in leta 1906 ustanovljena Učiteljska tiskarna, na katero so bili ponosni, a njeno poslovanje ni potekalo brez te- žav.144 Pri točki »Naši nasprotniki in mi« so v duhu političnih sporov v osrednji Sloveniji obravnavali politikantsko duhovščino, posebej politične razme- re na Kranjskem, politične časopise v šoli in učitelje v Slomškovi zvezi. Spregovorili so tudi o potrebni regulaciji plač na Kranjskem, saj je bila zadnja pred dvanajstimi leti. Predstavili so tudi finančno uspešni »Ročni zapisnik slovenskega učiteljstva« in odstot- ke, ki so jih Zavezi prinesla učiteljska zavarovanja pri banki Slavija. V razpravi je Pavle Flerè predlagal pregled primerne mladinske literature, o čemer so se udeleženci lepo razgovorili.145 Učiteljski tovariš je kot politično-informativno glasilo Zaveze poročilo o zborovanju pričel polemič- no in samozavestno (Mi vstajamo in vas je strah …), ves v ognju zoper oblast duhovniškega stanu nad uči- teljstvom in v zavzetosti za svobodo – povsem v duhu političnih bojev na Kranjskem, saj je bil čas pred vo- litvami. Ponatisnili in komentirali so v Slovencu ob- javljeni zapis o glavni skupščini Zaveze v Trstu, na- slovljen »Vzdržema navzdol«.146 Res so pri Slovencu konec maja 1911 precej omalovažujoče napovedali program zborovanja učiteljske Zaveze in ocenili, da se liberalno učiteljstvo z vsako glavno skupščino bolj 142 Učiteljski tovariš, 26. 5. 1911, str. 1–2, »Pred dnevi dela v Trstu«. 143 Nova pravila Zaveze, ki so dajala večji pomen deželnim dru- štvom in odsekom, so sprejeli leta 1912, a zaradi vojne niso zaživela (Grnjak, »Zaveza slovenskih učiteljskih društev«, str. 14–15). 144 Hojan, Slovenska učiteljska organizacija, str. 189–200. 145 Učiteljski tovariš, 9. 6. 1911, str. 3–5, »Veliko zborovanje na- prednega učiteljstva v Trstu, Tajnikovo poročilo«; 16. 6. 1911, str. 1–2. 146 Učiteljski tovariš, 9. 6. 1911, str. 1–2, »Veliko zborovanje na- prednega učiteljstva v Trstu«. 591 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–6002019 oddaljuje od ljudstva. Učiteljstvu so posebej zamerili nasprotovanje kmečkemu zadružništvu. Pri Slovencu so se spraševali: »Kako dolgo še ne bo spoznalo slo- vensko liberalno učiteljstvo, da je izšlo iz krščanskega ljudstva in zanj?« Čudili so se sodelovanju uglednega mariborskega pedagoga Henrika Schreinerja z Za- vezo in menili, naj učiteljstvo kar razpravlja tam ob morju, o šolstvu pa se bo odločalo drugje, kar je za Kranjsko gotovo držalo. Zatem se pri Slovencu z Za- vezo v Trstu niso več ukvarjali. V napovedi so zapi- sali: »Zborovali bodo v Trstu. Z ladjo se bodo vozili o Binkoštih zavezarski skupščinarji po morju, pa pili bodo in se nekoliko zavrteli. Na programu letošnje skupščine so dali namreč tudi ples.«147 Tudi za bralce tržaške Edinosti je bil to zanimiv del programa učiteljskega zborovanja in posebej se je posvetila poročanju o družabnem srečanju. V nede- ljo popoldne so se učitelji in domačini, skupaj okrog 600 oseb, odpravili na »obrežni izlet po morju s po- sebnim, električno razsvetljenim parnikom«. Parnik družbe Dalmacija »Split« je udeležence vozil nao- krog in jim ponujal »koncert, ples, buffet«.148 Tisto 147 Slovenec, 27. 5. 1911, str. 1, »Vzdržema navzdol (Iz učiteljskih krogov)«. 148 SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 6, f. 29, Trst 1911, 1, Pro- gram XXIII. glavne skupščine. leto je bilo veliko dežja in kar nekaj neviht, a za izlet so izbrali kar dober dan, saj je nekaj dni zatem Trža- ški zaliv preplavila nevihta s pet- do desetmetrskimi valovi, poškodovane je bilo kar nekaj obale, več par- nikov ter veliko drugih ladij in čolnov.149 Udeleženci zborovanja so se tako v kar lepem vremenu peljali po zalivu do Pirana in nazaj do Grljana,150 zaliva poleg gradu Miramar pri Trstu. Tam so »izletniki gledali košček našega obrežja, ki ga je narava obdarila naj- bogateje s svojo krasoto in divoto. Da! Tu so videli izletniki oni del obrežja naše Adrije — od Devina do gradu Miramar, ki je zares naš — slovenska last.«151 V Grljanski zaliv, ki se razprostira severno od mesta, za gradom Miramar, jim je – kot beremo v Edinosti – priplula naproti flotica ladjic na vesla v spremstvu »motornega čolna 'Miramar' z nežni- ma slovenskima hčerkama na krovu, ki sta donaša- 149 Edinost, 15. 6. 1911, str. 3, »Grozen vihar na morju«; Edi- nost, 16. 6. 1911, str. 2, »Grozna vremenska katastrofa na morju«. – Kot omenja poročilo, je imel grljanski parnik »Miramar«’zakurjene kotle in je izplul, da ga valovi ne bi raz- treščili ob nabrežju. Kljub temu je bil v viharju precej poško- dovan. 150 Slovenski list, 9. 12. 1899, str. 1, »Slovenska krajevna imena, II. Iz Ljubljane v Trst«, »Kraj leži v grlu nad gradom Miramare (glej morje!) in ime mu je dal prebivalec grljan, iz česar je Italijan napravil Grignano.« 151 Edinost, 6. 6. 1911, str. 1. Program XXIII. glavne skupščine Zaveze v Trstu, 4.–6. junij 1911, tiskan v Učiteljski tiskarni v Ljubljani (SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 6, f. 29, Trst 1911, 1). 592 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 li pozdrav naše okolice našim gostom slovenskim učiteljem. Jedna — gospica Rafaela Martelančeva iz Barkovelj152 — je bila odeta v pestro okoličansko narodno nošo a druga — učenka Marija Lukševa s Proseka — je bila v beli obleki. Z obrežja pa so nam preko morske gladine zveneli akordi slovenskih ko- račnic v pozdrav; pozdravljala nas je tudi trobojnica proseškega 'Hajdriha'«. Slovensko Pevsko društvo na Proseku je namreč od ustanovitve 1887 nosilo ime po priljubljenem primorskem skladatelju Antonu Hajdrihu.153 »Mala flotilja je obkolila veliki parnik, a gospica Rafaela Martelančeva iz Barkovelj je iz čol- na ven pozdravila goste.« Njen prisrčen pozdravni nagovor razodeva vzneseno narodnostno navduše- nje izpred stoletja.154 Predsednik Zaveze Jelenc se je 152 Volpi Lisjak, Slovensko pomorsko ribištvo, str. 22, 25–26. V Barkovljah se je več družin s priimkom Martelanc ukvarjalo s pomorstvom in gradbeništvom, najbolj znano podjetje »I. Martelanc in dr.« je zaposlovalo več kot 2000 ljudi pri gradnji pomolov tudi v Pulju in Dalmaciji, Narodnega doma v Trstu in šole CMD pri sv. Jakobu; Edinost, 3. 9. 1911, str. 1, »Zgrad- ba nove šole družbe sv. Cirila in Metoda pri Sv. Jakobu«. 153 Kenda, Pevsko društvo, str. 40–41; Mrak, O Nemcu (rtvslo.si, elektronski vir). 154 »Pozdravljeni bodite, mili gostje, Vi pijonirji prosvete došli tam iz zelene Štajerske, milega Korotana, iz slovenske Švice, Gorenjske, iz tužne Istre, iz bratske nam Češke. Srčna Vam hvala za izkazano nam čast, da ste nas obiskali. Žal pa, da ostanete pri nas tako malo časa. — Vendar želim, da se še v tem malem času prepričate, da bivajo tu ob sinji Adriji še spustil s parnika in se z zadnje stopnice navdušeno zahvalil ob tem presenečenju. Zatem so ob zvokih godbe začeli s prevažanjem gostov s čolni na obrežje, kjer so »belo oblečene šolske deklice obdarjale goste s cvetjem. Radostnih src so se gostje zgrnili po velikem parku hotela 'Grljan'.« Grljan je bil155 Slovencem »ena najlepših in naj- zdravejših točk ob Adriji«,156 kar so poznavalci trža- ške obale zatrjevali že leta 1888, in prav v bližini po- znanega gradu Miramar,157 povezanega z nadvojvodo Maksimilijanom Habsburškim, nesrečnim mehiškim zvesti sini in hčere premilega našega in vašega slovenskega naroda. Smelo rečem: Prej se posuši to morje nego usahne goreče rodoljubje do naše mile slovenske domovine. To se mi je zdelo potrebno omeniti, da, mili bratje vsprejmete z večjo radostjo našej najprisrčnejše pozdrave, katere jim ravno Vi ponesete tja na vse konce naše domovine. Dobro došli! In Vi gospod predsednik blagovolite vsprejeti v dar ta mali šopek, kakor znak našega visokega spoštovanja, do onega stanu, ki nas je povzdignil iz temote in postavil na žarko solnce pro- svete in omike! — Živeli!« Učiteljski tovariš, 16. 6. 1911, str. 2, »Izlet po morju«; Edinost, 9. 6. 1911, str. 2. 155 Primorske novice, 16. 10. 2010, »Žal jih ni več. Slovencev ni«; Volpi Lisjak, Slovensko pomorsko ribištvo, str. 51–52. 156 Edinost, 5. 3. 1910, str. 2, »Hotel Grljan pri Miramaru prešel v naše roke«; Slovenec, 5. 3. 1910, str. 7, »Hotel Grljan pri Miramaru prešel v slovenske roke«. 157 Slovenec, 9. 7. 1888, str. 3, »Iz Trsta, dne 5. julija«. »V Grljanu je vedna spomlad; tu cvetejo pod milim nebom kamelije, raste v divjem stanu mixtus … V Grljanu raste najsladkejše grozdje in najfinejše sadje. Tu je najboljša voda...« Slovenski motiv s Trstom. Ob zborovanju Zaveze v Trstu leta 1911 so bile na voljo razglednice mesta z narodnimi napisi in motivi, ki so jih od leta 1907 prodajali v Narodni knjigarni in papirnici v ulici Valdirivo 40 (NUK, Ljubljana, zbirka razglednic: Trst). 593 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–6002019 cesarjem. To je bila res priložnost za turistično pro- mocijo. Turistični tisk je od leta 1891 predstavljal nov nemški hotel Grignano in kopališče pri Trstu.158 Svečana publikacija o zasebni družbi Južne železni- ce, pisana v nemščini v nemškem duhu, je leta 1899 popotnika opozarjala na železniško postajo Grigna- no (Station Grignano), na zaliv z malim hotelom v nemškem slogu s kopališčem pod njo ter na sosešči- no svetovno znanega parka, skoraj vedno odprtega za javnost.159 A marca 1910 je konzorcij treh slovenskih bančnih zavodov (Tržaška posojilnica in hranilnica, Jadranska banka in Trgovsko-obrtna zadruga) od Adele Feder, vdove švicarskega podjetnika,160 odku- pil že uveljavljeno in priljubljeno kopališče s hotelom Grignano/Grljan s 30 sobami ter obsežno zemljišče, ki je merilo 13.000 kvadratnih sežnjev. V velikem slogu so zasnovali slovensko in slovansko »Hotel- sko delniško družbo Grljan-Miramar pri Trstu« ter razvijali obmorski kopališki turizem,161 kot pokaže raziskava o Trgovsko-obrtni zadrugi v Trstu, eni od slovenskih finančnih ustanov, sodelujočih pri tem projektu.162 Kot so se zavedali pri tržaški Edinosti, je bilo to uspešno turistično podjetje »najbolji dokaz naše gospodarske podjetnosti in moči«.163 To je bil tudi namen nakupa, ki je imel gospodarske in naro- dnostne razloge: »da ohranimo prekrasen predel naše zemlje narodovi posesti«.164 Udeleženci Zavezinega zborovanja in njihovi go- stitelji so tako v Grljanski zaliv in do »našega sloven- skega kopališča Grljan«165 prišli v posebnem razpo- loženju. Tam so se zbrali domačini iz bližnjih vasi, s pevskima društvoma »Hajdrih« s Proseka in »Dani- ca« iz Kontovelja. Gostom v čast so pripravili »veliko narodno slavje, v najlepšem pomenu te besede. Svira- la je godba, udarjal je vrli tamburaški odsek vrdeljske- ga 'Sokola', ki je že na parniku med vožnjo razveselje- 158 Noć, Triest. Mit zwei Illustrationen; Dillinger's Reisezeitung, 1. 1. 1902, str. 10, Grignano. Mit zwei Illustrationen. 159 Die Südbahn und ihr Verkehrsgebiet, str. 115. – Laibacher Zei- tung, 14. 9. 1916, str. 1494, »Ortsnamen im Küstenlande«. Vojaške oblasti so leta 1916 med vojno odločile, da bodo gle- de na večinsko prebivalstvo v Primorju namesto italijanskih uporabljale slovenska oziroma hrvaška imena: namesto Gri- gnano torej Grljan. 160 Švicarski podjetnik Constantin Feder je ob 200 m dolgi pla- ži zgradil hotel Grljan/Grignano s kopališčem. Leta 1891 je uredil pomol ter uvedel linijo s parnikom Trst–Grljan–Se- sljan. Grignano, Dillinger's Reisezeitung, 10. 3. 1900, str. 7 (Herr Constantin Feder, Besitzer des Hotels Grignano); Grignano bei Miramare, Dillinger's Reisezeitung, 1. 1. 1902, str. 11; Volpi Lisjak, Tržaško morje [Elektronski vir]. 161 Edinost, 5. 3. 1910, str. 2, »Hotel Grljan pri Miramaru pre- šel v naše roke«; Edinost, 3. 6. 1910, str. 1, »Hotelska delni- ška družba Grljan–Miramar pri Trstu«; Deutsche Wacht, 9. 3. 1910, str. 2, »Slawische Hotelkäufe«. 162 Pahor, Trgovsko–obrtna zadruga, str. 77–93, posebej 83–85 (Hotelska delniška družba Grljan – Miramar pri Trstu). 163 Edinost, 22. 12. 1912, str. 3, »Hotelska delniška družba Gr- ljan–Miramar pri Trstu«. 164 Edinost, 14. 3. 1911, str. 1, »Tržaško Slovenstvo, njegovo vod- stvo in njega delo«. 165 Učiteljski tovariš, 16. 6. 1911, str. 2. val goste, pevala sta mešana zbora združenih Prose- čanov in Kontoveljcev« pod vodstvom tamkajšnjega učitelja Draga Cibica in pevskega zbora tržaškega učiteljskega društva, ki ga je vodil skladatelj Emil Adamič,166 tedaj učitelj na slovenski šoli CMD pri sv. Jakobu. Sledili so govori, spet polni navdušenja in naro- dne zavednosti – v imenu tržaške okolice (Rafaela Martelančeva iz Barkovelj), v imenu Zaveze ( Jelenc). »Prišli smo k Vam — je vskliknil — da se navza- memo Vašega navdušenja, ki je tako veliko, kakor je vroča Vaša zemlja. Ves slovenski svet se divi Vašemu boju in Vašim vspehom. Kličem Vam: Vstrajajte v tej borbi!« Učitelj in deželni poslanec Engelbert Gangl je množici govoril s pesniškim zanosom, predsednik političnega društva Edinost dr. Josip Wilfan pa je z vznesenimi besedami slavil šolo in njen pomen za ves narod, posebej slovensko šolo, ki jo ceni tudi delavec, ko odhajajoč na delo z mirnim srcem izroča svoje otroke slovenskemu učitelju. Posebej je poudaril tr- žaško okolico kot zibelko in »edino zavetje tržaškega Slovenstva v minolih časih; ona je vstvarila podlago, na katero opira tržaško Slovenstvo vse svoje delo za napredek in svojo budočnost«. Češki učitelj Skalicky je v nagovoru povezal boja učiteljev na Češkem in pri nas proti zunanjemu in domačemu nasprotniku ter poudarjal medsebojne vezi. Po vsakem govoru je godba zaigrala narodno himno ali koračnico in slišali so se živio klici, da je odmevalo v noč nad morsko gladino. Spontano slavje je trajalo do 23. ure in bilo za mnoge res nepozabno. Tudi vtisi pri prevozu do ladje s čolni, polnimi veselih prepevajočih družb, so bili izjemni: »noč nad morsko gladino, a na njo pada čarobna svetloba iz reflektorja na parniku«, kasneje je zasvetila še luna. »Bil je to prizor, katerega poeziji se s slastjo udaja človeško srce«, kot je zapisal navdušen poročevalec v Edinosti167 in deset dni za njim tudi Učiteljski tovariš. Takšno podobo prireditve v Gr- ljanskem zalivu so ohranili časniški zapisi, fotografiji prizorišča – zaliva s hotelom, pomolom in parnikom iz let 1910–1911 – pa dopolnjujeta knjigo Slovensko pomorsko ribištvo.168 Tržaška Edinost je v glavnih črtah predstavila tudi glavno zborovanje Zaveze, ki se je pričelo na praznič- ni binkoštni ponedeljek, 5. junija ob 9.00 v gledališki dvorani Narodnega doma,169 podrobneje pa je o njem kasneje poročal Učiteljski tovariš. Predsednik Jelenc je uvodoma omenil, da zborovanje poteka v hudih ča- sih, ko po vseh slovenskih deželah veje mrzla sapa re- akcije proti kulturnemu napredku in šolstvu. Govoril je, kako »neusmiljeno vihti svojo gorjačo klerikali- zem, ta vekoviti sovrag vsake kulture in vsakega na- 166 Edinost, 6. 6. 1911, str. 1. 167 Edinost, 6. 6. 1911, str. 1. 168 Volpi Lisjak, Slovensko pomorsko ribištvo, str. 51. Grljan leta 1910, 1911. 169 Edinost, 7. 6. 1911, str. 1. 594 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 predka zlasti nad kranjskim učiteljstvom«.170 Jelenc je imel v mislih »politiška disciplinarna preganjanja« na Kranjskem, ki so jih pred državnozborskimi volitva- mi v Učiteljskem tovarišu maja 1911 ponovno našteli 12 in dodali »še druga manjša preganjanja«.171 Med naštetimi preganjanimi je bil tudi kak učitelj, ki je pozneje zavzemal vidno mesto pri Slomškovi zvezi. Nato je Luka Jelenc kot predsednik Zaveze poz- dravil zastopnike šolskih oblasti, narodna bojevnika na vročih tleh dr. Rybářja in dr. Wilfana ter predse- dnika Tržaške posojilnice in hranilnice Srečka Bar- tela z zahvalo »odboru tega zavoda, ki je Slovencem zgradil to ponosno stavbo, da se moremo shajati v njej«. Za pozdravi dveh čeških predstavnikov je Šte- fan Ferluga po desetletju spet radostno pozdravil zborovalce, tedaj kot nadučitelj voditelj in tržaški mestni/deželni poslanec, in to v vezani besedi: »Vi se trudite, učite / narod ljubljeni vodite / po stezi- cah do prosvete…/ Dobrodošli bratje mili, / srečni tu 170 Učiteljski tovariš, 16. 6. 1911, str. 3, »Veliko zborovanje…, Glavno zborovanje«. 171 Učiteljski tovariš, 19. 5. 1911, str. 2, »Rekord korupcije in de- magogije na Kranjskem«. Med preganjanimi so bili 1. Ži- rovnik, 2. Grmek, 3. zopet Grmek, 4. Potokar, 5. Silvester, 6. Fabinc, 7. Petrič, 8. Stupica, 9. Blagajne, 10. Kosec, 11. Žgur, 12. Gärtner itd. med nami bili!«172 Njegova beseda je bila v očeh po- ročevalca »prava velika pesem ljubezni do naroda in domovine in slavospevov delu za napredek naroda«. Pozdrav je izzval pravi vihar navdušenja. Dr. Rybář je kot mestni svetovalec in deželni poslanec zborovalce pozdravil »v imenu tistega Trsta, ki ga ne vidite na ulici, ki pa vendar tu živi, dela, se uveljavlja in raste!« Tržaško slovenstvo po delu in narodni zavednosti ni bilo zadnje v slovenski domovini, čeprav se ni mo- glo javno ponašati, ni pa zaostajalo za drugimi rojaki. Spominjal se je svojega optimističnega nagovora pred desetletjem, da jih bo sčasoma pozdravil še tržaški župan. Slovenski optimizem je bil v letih pred prvo svetovno vojno res na mestu: »Slovenski živelj v Trstu res raste in se razvija tako, da se sovražnikom hlače tresejo, o čemer priča dejstvo, da na svojih oklicih in na svojih shodih ne govore o drugem, nego o sloven- ski nevarnosti.173 Če so oni prišli do tega spoznanja, potem ni neopravičena misel, da ni več tako daleč dan, ko pozdravi slovensko učiteljstvo tudi tržaški župan.« Dr. Rybář je posebej nagovoril učitelje: »Ali mi ne zahtevamo, da bi Vi širili sovražtvo do druzih 172 Učiteljski tovariš, 16. 6. 1911, str. 3. Njegovo pesem Srce se radostno mi smeja je v poročilu objavil ta ljubljanski učiteljski list. 173 Edinost, 8. 6. 1911, str. 2, »Slovanska povodenj«. Miramar z Grljanskim zalivom. Podoben pogled, kot je v turističnem tisku v nemščini januarja 1902 vabil v Hotel Grignano, najdemo tudi na sočasnih barvnih razglednicah (razglednica založbe M. Mandich, Trst, odposlana 1911; iz zasebne zbirke, Ljubljana). 595 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–6002019 narodov. Prosimo Vas pa, da ne širite kozmopolizma in internacionalizma, pač pa da gojite med narodom ljubezen do samega sebe in ponos na samega sebe. Radi tega ne bo nobene krivice in nobene škode za druge narode. Vsak pravi sin naroda je dolžan, da lju- bi in mora ljubiti svojo narodnost!«174 V imenu Zveze čeških učiteljskih društev sta se s spodbudami za slovenske šole v Trstu oglasila pred- stavnika čeških učiteljev. Oba sta bila člana vodstva Zveze slovanskega učiteljstva v Avstriji: Peter Ska- licky (Usty na Labi) kot njen podpredsednik in Boh- dan Skála (Vysočani), ki je bil kot Jelenc tam odbor- nik. Posebej je ostal v spominu nagovor Skalickega, ki je bil predsednik češke zveze meščanskošolskih učiteljev in so se ga pri Učiteljskem tovarišu spomni- li ob njegovi 50-letnici.175 V svojem nagovoru pa je okrajni šolski nadzornik Ivan Nekerman pomirjujo- če omenjal plemenite cilje Zaveze: »za višjo omiko in izobrazbo učiteljstva in učiteljskega naraščaja, za napredek in povzdigo ljudskega šolstva« ter boj zanje v mejah dostojnosti in obzirnosti.176 Pozdravi in na- govori so sprožali glasna pritrjevanja. Shod je bil res mobilizacijski: predvsem narodno zavedno, kdaj pa tudi liberalno. Organizatorji so nemara mislili tudi na to, saj je bil to predvolilni čas pred državnozbor- skimi volitvami 13. junija 1911. Sledila so tri glavna predavanja, značilna za uči- teljska zborovanja – dve o pedagoških in metodičnih vprašanjih ter eno o šolstvu in pedagogih.177 Rav- natelj mariborskega učiteljišča in vpliven slovenski pedagog Henrik Schreiner (1850–1920) je najprej obravnaval delo kot vzgojno sredstvo.178 Znanstve- no predavanje o slovanskem šolstvu v Trstu, ki ga je »sestavil in na XXIII. glavni skupščini Zaveze avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev poročal« Ferdo pl. Kleinmayr (1881–1944), tedaj 30-letni slovenski učitelj v Škednju pri Trstu, je v več nadaljevanjih iz- hajalo v listu Učiteljski tovariš. Delo je izšlo tudi v po- sebni brošuri,179 ki se je v času zborovanja »razpečala po Trstu v velikem številu«.180 Učinkovita predstavi- tev teme je z diagrami ponazorila statistične podatke, živa, temperamentna beseda predavatelja pa pred- stavila sliko bojev slovanskega šolstva, kot je poročal 174 Edinost, 7. 6. 1911, str. 1. 175 Učiteljski tovariš, 24. 5. 1912, str. 4, »Tovariš Peter Skalicky, strokovni učitelj v Usti n. Orlici, predsednik organizacije ‘Zemská ustředni jednota učitelstva meštanskyh škol češkyh v králostvi Češkém'«; Učiteljski tovariš, 10. 5. 1912, str. 1, »Zveza slovanskega učiteljstva v Avstriji«. 176 Edinost, 8. 6. 1911, str. 1–2; Učiteljski tovariš, 16. 6. 1911, str. 1–5. – Ivan Nekerman (Neckermann), rojen leta 1862 v No- vem mestu, je maturiral leta 1886 na učiteljišču v Kopru, bil učitelj in od leta 1900 okrajni šolski nadzornik za slovenske šole v Trstu. 177 Edinost, 9. 6. 1911, str. 1–2. 178 Delo kot vzgojno sredstvo, šole delavnice in Manheimski sis- tem. 179 Kleinmayr, Slovansko šolstvo v Trstu. 180 Jelenc, Petindvajsetletnica, str. 33. Učiteljski tovariš.181 Ignacij Šijanec, učitelj v Gornjem Gradu, večletni tajnik štajerske slovenske učiteljske zveze, zavzet planinec in član narodnih društev, je predstavil aktualno vprašanje delovanja moderne šole za telesni razvoj mladine, ki se mu je posvečal v teoriji in praksi (in o tem pisal v pedagoški reviji Popotnik 1907–1908).182 V zvezi s tem so sprejeli ustrezne re- solucije: o spodbujanju telesnega razvoja v šoli z vaja- mi in igrami, o obvezni telovadbi za deklice, o šolskih kuhinjah in šolskih zdravnikih.183 Zaradi pozne ure napovedanega predavanja Frana Marinčka, učitelja na zasebni slovenski trgovski šoli v Trstu, o reformi učiteljske organizacije niso izvedli, pa tudi E. Gangl ni utemeljeval vrste resolucij, a so jih sprejeli. Poroči- lo je predstavilo še 18 pozdravnih telegramov tistih, ki jih ni bilo na zborovanje. Za praznično ponedelj- kovo popoldne, 6. junija, so po programu načrtovali izlete (konjske dirke v Rocolu, z openskim tramva- jem oziroma, kot so zapisali, z vzpenjačo na Opčine, vojaški koncert v Boschetto – kot so napovedovali glasbeni dogodek v parku – gozdu Bošket blizu Sv. Ivana), zvečer gledališke predstave in za naslednji dan ogledovanje mesta. Udeležba na takih poučnih izletih po znamenitostih mesta je bila po zagotovilu poročevalca morebiti »skoro enako vredna za uči- teljstvo kakor zborovanja sama«.184 Toda finančne in časovne omejitve so določale prisotnost posameznih učiteljev na izletih. Pri Zavezi so bili zadovoljni tudi s poročilom o njenem manifestativnem zborovanju v Trstu, ki ga je objavila ljubljanska socialistična Zarja, saj so ga ponatisnili.185 Katoliški Slovenski učitelj, gla- silo Slomškove zveze, se s tem zborovanjem Zaveze ni ukvarjal. Za sklep Slika, ki nam jo posredujejo časopisni in arhivski zapisi o treh letnih zborovanjih učiteljske Zaveze v Trstu (1891 – III., 1902 – XIV. in 1911 – XXI- 181 Učiteljski tovariš, 16. 6. 1911, str. 4, »Veliko zborovanje napre- dnega učiteljstva v Trstu«. 182 Jelenc, Petindvajsetletnica, str. 35, »Kako deluje moderna šola za telesni razvoj mladine«; Učiteljski tovariš, 16. 6. 1911, str. 4, »Veliko zborovanje naprednega učiteljstva v Trstu«. – Ignacij Šijanec (1874–1911) je bil liberalno usmerjeni štajerski uči- telj, zavzet za delo v planinstvu in narodnih društvih, več let tajnik Zveze slovenskih učiteljev in učiteljic na Štajerskem ter urednik društvenega koledarčka za leti 1910 in 1911. Obi- skoval je učiteljišče v Mariboru, a sklenil šolanje leta 1896 na učiteljišču v Kopru ter služboval na Štajerskem, na koncu v Gornjem Gradu. Umrl je konec leta 1911, potem ko je še junija tega leta na učiteljskem zborovanju v Trstu predaval o telesni vzgoji. 183 Jelenc, Petindvajsetletnica, str. 35. 184 Edinost, 9. 6. 1911, str. 1–2; Učiteljski tovariš, 16. 6. 1911, str. 4–5, »Veliko zborovanje naprednega učiteljstva v Trstu«; SŠM, arhivska zbirka, Zaveza, šk. 6, f. 29, Trst 1911, 1, Pro- gram XXIII. glavne skupščine. 185 Zarja, 20. 6. 1911, str. 1–2, »Glavno zborovanje Zaveze jugo- slov. učiteljskih društev v Trstu«; Učiteljski tovariš, 23. 6. 1911, str. 3. 596 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 II. glavna skupščina), omogoča vpogled v razvoj te osrednje zveze slovenskih učiteljskih društev iz Šta- jerske, Kranjske in Primorske ter v prvih letih 20. stoletja tudi istrskih učiteljskih društev. To povezo- valno zamisel je že tedaj omejila liberalna usmeritev učiteljske zveze. Sprva je bilo ime društva Zaveza slovenskih učiteljskih društev, od leta 1900 pa Zave- za avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev, ki je bila tudi sicer odprta za slovanske povezave v okvi- ru avstrijskega dela Avstro-Ogrske, a tudi nasploh v slovanski svet. Letna zborovanja so sklicali na pou- ka proste praznične dni (binkošti, velika maša), iz- menjaje v večjih krajih slovenskih dežel. To so bila predvsem strokovna srečanja delegatov učiteljskih društev iz slovenskih dežel z obravnavo sindikalnih in pedagoških tem o položaju učiteljskega poklic- nega stanu in slovenske šole v posameznih deželah. Zborovanja (glavne skupščine) Zaveze niso bila nič manj tudi slovenske in slovanske narodne manife- stacije, v Trstu pomembne za slovenska društva in tam živeče Slovence, ki so pri njih sodelovali. Tudi zaradi privlačnosti velemestnega pristanišča dobro obiskana zborovanja Zaveze v Trstu pomenijo po- stopno usmeritev slovenskega učiteljstva v politični liberalizem ter ponazarjajo slovenski razvoj v Trstu in njegovi slovenski okolici. Na zborovanju Zaveze maja 1891, ki ga je tako kot naslednje pripravilo Se- žansko učiteljsko društvo s sodelovanjem slovenskih tržaških učiteljev, je slovensko učiteljstvo iz različnih dežel pripravilo koncert, učitelji pa so prepevali tudi pri maši, ki je bila še del programa. Konec stoletja je prinesel tako jugoslovansko učiteljsko povezova- nje Zaveze s hrvaškim učiteljstvom v Istri kot tudi postopno prevlado liberalne usmeritve v učiteljski Zavezi. Na zborovanju že povsem liberalno oprede- ljene Zaveze avgusta 1902 še spremljamo odzive hr- vaških učiteljskih društev v Istri proti takšni usmeri- tvi. Slovensko učiteljstvo bi lahko ob bolj nepolitični, predvsem sindikalni usmerjenosti Zaveze učiteljskih društev uspešneje uresničevalo tako vseslovensko kot tudi slovansko povezovanje, posebej v okvirih teda- nje države. Tudi pri doseganju boljšega socialnega položaja učiteljstva, ki je bil po posameznih deželah zelo različen, bi s predvsem sindikalno in nepolitič- no usmeritvijo lahko poželi več uspeha. Zborovanje leta 1902 sta zaznamovala tudi koncert v Narodnem domu v Barkovljah in učiteljski izlet s parnikom v Benetke. Tržaško učiteljsko zborovanje junija 1911 je v prostorih slovenskega Narodnega doma v Trstu pripravilo mlado Učiteljsko društvo za Trst in okoli- co prav v času pred državnozborskimi volitvami. To je dalo srečanju tudi liberalni značaj, a imelo hkrati podobo slovenske in slovanske manifestacije, saj sta prišla v Trst češka učitelja, člana vodstva 1908 usta- novljene Zveze slovanskih učiteljskih društev Av- strije. Na zborovanju se je s prireditvami in njihovo lokacijo (ob slovenskem hotelu v Grljanskem zalivu pri gradu Miramar, v slovenskem Narodnem domu sredi mesta) pokazal uspešen kulturni in gospodarski razvoj slovenske skupnosti v Trstu v letih pred prvo svetovno vojno. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SŠM – Slovenski šolski muzej Arhivska zbirka, Zaveza avstrijskih jugoslovan- skih učiteljskih društev ČASOPISI Deutsche Wacht, 1910. Dillinger's Reisezeitung, 1891, 1900, 1902. Edinost, 1891, 1902, 1910–1912, 1926. Koledar CMD, 1917. Laibacher Zeitung, 1916. Novi akordi, 1912. Popotnik, 1887, 1890–1893, 1902. Primorske novice, 2010. Slovenski učitelj, 1902. Slovenski list, 1899. Slovenec, 1888, 1891, 1902, 1910, 1911. Učiteljski tovariš, 1891, 1896, 1898, 1902, 1911, 1912, 1915–1917. Zarja, 1911. Zvonček, 1916. LITERATURA Bergant, Milica: Poizkusi reforme šolstva pri Slovencih 1919–1929. Ljubljana: Državna založba Sloveni- je, 1958. Die Südbahn und ihr Verkehrsgebiet in Oesterreich-Un- garn (ur. Peter Rosegger). Brünn: Rudolf M. Ro- herin, 1899. Divjak, Milan: Emancipacija slovenskih učiteljev 1869–1914. Časopis za zgodovino in narodopisje 66 (=31), št. 1, 1995, str. 126–165. Gregorin, Gustav: Borba za slovenske ljudske šole od 1884. do 1918. leta. Edinost, 17. 2. 1926, str. XIII–XIV. Grnjak, Karmen: »Zaveza slovenskih učiteljskih dru- štev« in njen razvoj (diplomsko delo). Maribor, 2015 (dostopno tudi na: https://dk.um.si/Doku- ment.php?id=72501). Heinz, Franz (ur.): Handbuch der Gesetze und Ver- ordnungen über das Volksschulwesen für Krain / Zbirka zakonov in ukazov o ljudskem šolstvu na Kranjskem. Laibach/Ljubljana: I. Kleinmayr & F. Bamberg, 1895. Hojan, Tatjana: Ob stoletnici ustanovitve slovenske uči- teljske organizacije (razstavni katalog). Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1989. 597 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–6002019 Hojan, Tatjana: Slovenska učiteljska organizacija in učiteljska tiskarna. Šolska kronika 5, 1996, str. 189–200. Ilešič, Fran: Prve učiteljske skupščine na Slovenskem 1848/49. Pedagoški letopis Ljubljana. Slovenska šolska matica (9), 1909, str. 109–150. Jelenc, Luka: Petindvajsetletnica Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev: spominski spis. Ljubljana: Zaveza avstr. jugoslovanskih učitelj- skih društev, 1913. Kenda, Ferdo: Pevsko društvo »Hajdrih« na Proseku 1887–1912. Kratek posnetek društvene zgodovi- ne. Novi akordi 11, 1912, str. 40–41. Kleinmayr, Ferdo pl.: Slovansko šolstvo v Trstu. Ljub- ljana: Zaveza avstr. jugoslov. učiteljskih društev, 1911. Noć, Heinrich: Triest. Mit zwei Illustrationen. Dil- linger's Reisezeitung (Dillinger's Illustrierte Reise- -Zeitung), 1. 11. 1891, str. 4–5. Pahor, Drago: Ob 50-letnici ustanovitve Učiteljske- ga društva za Trst in okolico. Jadranski koledar 1956, str. 107–110. Pahor, Milan: Trgovsko-obrtna zadruga v Trstu (1906–1941). Prispevki za novejšo zgodovino 40, 2000, št. 1 (Zbornik Milice Kacin-Wohinz), str. 77–92. Popotnikov Koledar za slovenske učitelje, V. in VI. let- nik (sest. M. Nerat). Maribor, 1890 in 1891. Ročni zapisnik, IX. letnik (sest. Štefan Primožič). Po- stojna, 1902. Ročni zapisnik, XVIII. letnik (sest. Luka Jelenc). Ljubljana, 1911–1912. Stiplovšek, Miroslav: Razmah strokovnega-sindikal- nega gibanja na Slovenskem 1918–1922. Ljublja- na: Partizanska knjiga, Delavska enotnost, 1979. Strmčnik, France: Zveza društev pedagoških delav- cev Slovenije v luči svoje pozitivne pedagoške tradicije. Sodobna pedagogika 31, št. 1–2, 1980, str. 15–35. Šuštar, Branko: Slomškova zveza 1900–1926 (dok- torska disertacija). Ljubljana, 2004. Šuštar, Branko: Učiteljska društva in organizaci- je. Enciklopedija Slovenije 14 (U–We). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000, str. 8–9. Šuštar, Branko: Učiteljska društva na Slovenskem v začetku XX. stoletja – pogled na »hrvaške teme«. Anali za povijest odgoja, 2: Školstvo u XX. stoljeću. Zagreb: Hrvatski školski muzej, 2003, str. 311– 329 (posebej: Zaveza in učiteljska društva v Istri, str. 317–322). Šuštar, Branko: Učiteljske organizacije na Sloven- skem in njihova idejna usmeritev od srede 19. do sredine 20. stoletja. Šolska kronika 10, 2001, št. 2, str. 329–339. Šuštar, Branko: Zaveza slovenskih učiteljskih dru- štev. Enciklopedija Slovenije 14 (U–We). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000, str. 88. Šuštar, Branko: Župan Ivan Hribar in šolstvo. Homo sum ... Ivan Hribar in njegova Ljubljana. Zbornik ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana (ur. Taja Čepič in Janja Rebolj). Ljubljana: Mestni muzej, 1997, str. 43–66. Volpi Lisjak, Bruno: Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave. Trst: Mladika, 1995. Volpi Lisjak, Bruno: Tržaško morje: kraška obala, me- sto in vasi: prezrti del zgodovine Slovencev. Koper: Libris, 2010. Zupanek, Jožef: O imenitnosti učiteljskih društev. Popotnik, 10. 6. 1887, str. 161–164. SPLETNI VIRI Mrak, Andrej: O Nemcu, ki je želel postati Slovenec – in mu je to celo uspelo. Anton Heidrich, sin šle- zijskega trgovca, je postal Tone Hajdrih (2012); https://www.rtvslo.si/kultura/razglednice- preteklosti/o-nemcu-ki-je-zelel-postati-slove- nec-in-mu-je-to-celo-uspelo/284502, prevzeto 20. 7. 2019. Pahor, Milan: Rast nasilja fašističnih škvader v Trstu (in drugod) v obdobju 1918–1922. Prvi antifa- šistični upori leta 1921. Koper 2006, http://www. zb-koper.si/MP1921Koper.pdf, prevzeto 25. 7. 2019. Verč, Peter: Žal jih ni več. Slovencev ni. Primorske novice, 16. 10. 2010; https://www.primorske. si/2010/10/23/zal-jih-ni-vec-slovencev-ni, pre- vzeto 1. 8. 2019. S U M M A R Y »On the blue shores of Adria, in our Trie- ste…«. Three gatherings of Slovenian tea- chers from all Slovenian territories in Trieste before the First World War From 1888 onwards, the Ljubljana-based Union of Slovenian Teachers’ Associations (Zaveza sloven- skih učiteljskih društev), in 1900 renamed Union of Austrian Yugoslav Teachers’ Associations (Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev), brought together Slovenian teachers’ associations from Styria, Carniola, and the Littoral, and from the beginning of the twentieth century, Croatian teachers’ associations from Istria as well. Its aim was to integrate Yugo- slav - Southern Slavic (i.e. Slovenian and Croatian) teachers in the Austrian part of the Austro-Hungar- ian Monarchy encompassing Slovenian territories, Istria, and Dalmatia. Also open to wider integra- tions, especially with the Czechs, the federation ini- 598 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 tiated the founding of the Union of Slavic Teachers in Austria/Zveza slovanskega učiteljstva v Avstriji (1908). Its annual gatherings (general assemblies) were held across cities and major towns with train connections in provinces with Slovenian populations and also Istria. Austrian main port city Trieste was selected three times: in May 1891, August 1902, and June 1911, when teachers gathered in the Slovenian Cultural Centre. The event started as an assembly of about one hundred elected delegates from member associations (delegation session), followed by the main gathering with pedagogical lectures accessible to all participating teachers and supporters of educa- tion. Attracting a mass attendance of over 200 or 300 people, the gatherings also had a manifest national character, especially the socializing part with speech- es and singing (banquets, concerts, trips). An interes- ting experience in itself was the train ride to the port city of Trieste, extended with a trip to the Miramare Castle in 1891, a concert in the Barcola (Barkovlje) in Slovenian cultural centre, and a steamboat trip to Venice in 1902, then in 1911 a ride across the Gulf of Trieste to meet the local Slovenian national and singing societies in a hotel in Slovenian ownership at Grignano (Grljan) on the Slovenian coast, i.e. Slove- nian-inhabited villages between the Trieste environs and Duino (Devin). The exacting organization of the gatherings was in the hands of the Slovenian Teach- ers’ Association of Sežana County and Slovenian teachers from Trieste. From May 1906 onwards, the latter were brought together under the umbrella of the Slovenian Teachers Association for Trieste and Its Surroundings. In the professional part of the gathering, the teachers’ Union analysed the work done in the pre- vious year, especially by its professional periodical: Popotnik (Traveller) since 1891 and Učiteljski tovariš (Teacher’s Comrade) since 1900), and its fairly nu- merous economic activities. In 1891, it presented in Trieste a favourable report about the teachers’ insurance at the Slavija Bank, which revealed the economic basis for the Union’s otherwise primarily ideational espousal of liberalism. The educational- pedagogical themes addressed in 1891 were further crafts education (I. Lapajne) and lower level arith- metic (T. Romih, the then president of the teach- ers’ Union), and in 1902 youth literature (E. Gangl) and education in Trieste (I. Šega) with a resolution on Slovenian public primary schools in Trieste. The gathering of 1911 included pedagogical debates on Slavic education in Trieste (F. von Kleinmayr), work as an educational tool (H. Schreiner), and the im- pact of modern physical education on the physical development of young people (I. Šijanec). The de- bates were followed by the trade union’s presentation of the efforts to improve teacher salaries. Already ad- dressed at the gathering in Trieste of 1891 (teach- ers’ social and legal conditions in Austrian provinces with Slovenian populations: J. Ravnikar, A. Vertovec) and at the focus of several adopted resolutions, this topic was a permanent feature in the endeavours of teachers’ associations as well as their federation. Having embraced the liberal political stance at the end of the nineteenth century, the teachers’ Union, which initially indeed served as a unifying platform, drove away part of its membership. Never- theless, most Slovenian teachers espoused national and liberal leanings and retained membership in lo- cal teachers’ associations that made up the Union. It was still in 1891 that the gatherings in Trieste were accompanied by Catholic Sunday Mass with the teachers’ choir. And it was still in 1891 that the Catholic journal Slovenec (Slovenian) would pub- lish invitations to the Union’s gathering, providing a sympathetic coverage of the event. In May 1902, the teacher Union, led by its president Luka Jelenc, organized a gathering in Trieste already as a well- established liberal organization. In 1911, it wrote openly about the meeting of Slovenian progressive (i.e. liberal) teachers in Trieste, which was organized only a few days before the election to the Imperial Council. Just as the entire school curriculum, the Union gatherings manifested affection for the Em- peror Franz Joseph while contributing to pan-Slo- venian national and cultural integration of teachers from all provinces with Slovenian population. The three gatherings, which took place in Trieste, are in- dicative of not only the Union’s ever-growing liberal- ism, but also of the Slovenes’ economic and cultural development in Trieste during the years leading up to the First World War. R I A S S U N T O »Ob sinjih bregovih Adrije, v našem Trstu …«. Tre convegni di insegnanti sloveni pro- venienti da tutte le regioni a Trieste, antece- denti alla prima guerra mondiale Dal 1888, l’Unione delle Associazioni di inse- gnanti sloveni (Zaveza slovenskih učiteljskih društev) collegava le associazioni di insegnanti della Stiria, della Carniola e del Litorale e nei primi anni del XX secolo anche le associazioni degli insegnanti istriani sotto il nome di Unione delle associazioni degli inse- gnanti sloveni (Zaveza slovenskih učiteljskih društev) e dal 1900 con il nome Unione delle associazioni de- gli insegnanti jugoslavi austriaci (Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev) con sede a Lubia- na. Il suo scopo era unire gli insegnanti slavi meri- dionali (cioè sloveni e croati) nella parte austriaca dell’Austria-Ungheria, nelle regioni slovene, in Istria e in Dalmazia. L’Unione degli insegnanti era aperta anche a un più ampio collegamento con altri grup- 599 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–6002019 pi slavi, in particolare con i cechi, e fu promotrice della fondazione dell’Unione degli insegnanti slavi in Austria (Zveza slovanskega učiteljstva v Avstriji) nel 1908. I convegni annuali (assemblee generali) si svolgevano nelle città più grandi dotate di colle- gamenti ferroviari nelle regioni slovene e anche in Istria. Trieste venne scelta tre volte: nel maggio 1891, nell’agosto 1902 e nel giugno 1911, quando il conve- gno degli insegnanti si tenne presso il Narodni dom sloveno (Casa del popolo). All’inizio c’era di solito un’assemblea di circa 100 delegati eletti delle varie associazioni (seduta della delegazione), seguiva una più ampia assemblea principale con lezioni pedago- giche aperte a tutti gli insegnanti e sostenitori riuniti lì. I raduni erano massicci con oltre 200 o 300 par- tecipanti. Avevano anche un carattere manifestativo a livello nazionale con un programma di intratteni- mento con discorsi e canti (banchetti, concerti, gite). Interessante era anche il viaggio in treno fino alla metropoli portuale di Trieste, arricchita nel 1891 con un’escursione al castello di Miramar, nel 1902 con un concerto alla Casa del popolo (Narodni dom sloveno) di Barcola (Barkovlje) e con una gita in battello a va- pore a Venezia, e nel 1911 con una gita nel Golfo di Trieste e con l’incontro con il movimento nazionale sloveno e l’associazione di cori vicino all’hotel Gri- gnano (Grljan) sulla costa slovena, visitando i luoghi popolati da sloveni nella provincia di Trieste a Duino (Devin). Si assunsero l’impegnativa organizzazione dei convegni gli insegnanti locali dell’Associazio- ne degli insegnanti di Sežana (Sežansko učiteljsko društvo) e gli insegnanti di Trieste, che da maggio 1906 facevano parte dell’Associazione slovena di in- segnanti di Trieste e dintorni (Učiteljsko društvo za Trst in okolico). Nella parte formativa del convegno, l’Unione de- gli insegnanti analizzava il lavoro dell’anno passato, in particolare le sue pubblicazioni (dal 1891 il gior- nale Popotnik, dal 1900 anche Učiteljski tovariš) e le numerose attività economiche. Nel 1891, a Trieste fu ben accolta la presentazione dell’assicurazione degli insegnanti attraverso la banca Slavija, il che mostra le basi economiche dell’unione prettamente ideolo- gica tra il liberalismo e l’associazione degli insegnan- ti. Tra gli argomenti didattici e pedagogici, nel 1891 trattarono la formazione continua nell’artigianato (I. Lapajne) e il metodo aritmetico di livello inferiore (T. Romih, allora presidente dell’Unione), nel 1902 trattarono la letteratura per ragazzi (E. Gangl) e l’is- truzione a Trieste (I. Šega) con una risoluzione sulle scuole popolari slovene a Trieste. Parte del convegno del 1911 comprendeva le discussioni pedagogiche sull’istruzione slava a Trieste (F. di Kleinmayr), sul lavoro come strumento educativo (H. Schreiner) e sul significato della scuola moderna per lo sviluppo fisico dei giovani (I. Šijanec). Tutto ciò fu integrato dalle rappresentazioni sindacali della posizione degli insegnanti alla luce degli sforzi per ottenere l’aumen- to degli stipendi, come discusso a Trieste già nel 1891 (sulla situazione sociale e giuridica degli insegnanti sloveni nelle singole regioni: J. Ravnikar, A. Verto- vec). Gli sforzi delle associazioni degli insegnanti e della loro Unione venivano sempre assommati dalle risoluzioni. Inizialmente, l’Unione degli insegnanti era vera- mente ideata come unità integrativa, ma con la fine del XIX secolo assunse un orientamento politico del tutto liberale, il che fece allontanare parte degli insegnanti. Ma la maggior parte degli insegnanti sloveni era comunque più vicina alle posizioni na- zionali e più liberali e rimase nelle associazioni degli insegnanti distrettuali che formavano l’Unione. Nel 1891, a Trieste si tenne ancora una messa domenica- le nell’ambito del programma del convegno, con gli insegnanti che cantavano. Anche il giornale cattolico Slovenec, nel 1891, invitava al convegno dell’Unione a Trieste e ne parlava favorevolmente. Ma nel mag- gio del 1902, con il presidente Luka Jelenc, l’Unione degli insegnanti si riunì a Trieste come un’associa- zione già fermamente orientata verso il liberalismo. Nel 1911 si scriveva apertamente del convegno di insegnanti sloveni progressisti (cioè liberali) a Trie- ste, organizzato solo pochi giorni prima delle elezio- ni dell’Assemblea nazionale. I convegni dell’Unione degli insegnanti, come tutte le lezioni scolastiche, esprimevano la loro affezione per l’imperatore Fran- cesco Giuseppe e allo stesso tempo contribuivano all’integrazione nazionale e culturale degli insegnanti provenienti da tutte le regioni slovene. I tre conve- gni di Trieste rappresentano non solo l’orientamento dell’Unione degli insegnanti nella direzione liberale, ma anche il progresso dello sviluppo economico e culturale sloveno a Trieste negli anni precedenti alla prima guerra mondiale. 600 BRANKO ŠUŠTAR: »OB SINJIH BREGOVIH ADRIJE, V NAŠEM TRSTU …«, 571–600 2019 Slovenska razglednica z upodobitvami Trsta in okoliških krajev z začetka 20. stoletja (hrani: Milan Škrabec). Panoramska razglednica Trsta z začetka 20. stoletja (hrani: Milan Škrabec)