Naše Solstvo in narodni poslanci Na vsakoletni proračunski razpravi v parlamentu se iznašajo najvažncjše in najvcčje potrebe države in naroda. Na tej razpravi iznašajo poslanci najbolj pcreča vprašanja, a obenem pokažejo svoje gledanjc na posamezne potrebe ljudstva, pokažejo pa tudi svoje zanimanje ali nezanimanje za posamezne probleme, ki prihajajo v razpravo. Narodna skupščina je letos žc dokončala proračunsko razpravo in so seje odgodenc za nedoločen čas. Toda po letošnji proračunski razpravi v narodni skupščini smo za eno izkušnjo bogatejši. Učiteljstvo je lahko spoznalo kako »zclo« se zanimajo zastopniki naroda za razvoj in dvig narodne prosvete. Med osnovna načela vsake moderne države spada brez dvoma tudi prizadevanje, dvigniti do maksimalne stopnje narodno šolstvo, da se s tem dviga narodova kulturna raven. Tako prizadevanje pa ni prišlo do izraza v naši narodni skupščini, in tudi naše dnevno časopisje ni v zadostni meri podčrtavalo dejstva, da je osnovno šolstvo v naši državi v nekaterih banovinah komaj v začetnem stadiju svojega razvoja, in da nam še silno mnogo manjka do povprečne višine našega šolstva, ker o njegovi popolnosti sedaj niti sanjati ne moremo. V Jugoslaviji je naraslo število učencev in učenk v ljudskih šolah od 650.000 v prvem letu našega svobodnega življenja na 1,431.000 v letu 1937./38. Brez dvoma je to lep napredek, ampak stvar izgleda povsem drugačna, če povzamemo iz poročila prosvetnega ministra g. Magaraševiča sledeče ugotovitve: V dunavski banovini znaša število ljudskošolskih učencev 12% vsega prcbivalstva, v savski okrog 10%, a v dravski banovini pa 15%. V ostalih banovinah se giblje med 9 in 10% prebivalstva, v vrbaski banovini se povzpne komaj nekoliko nad 6%. — Ako bi hoteli v prosvetnem oziru izenačiti vse banovine z drav. banovino, bi bilo treba še 22.000 novih ljudskošolskih oddelkov in seveda prav toliko novih učnih moči. Ta dejstva in še to, da je v vrbaski banovini šejianes 65% pre-_ bivalstva nepismenega, "dočTrn jiK ima dravska banovina komaj 4%, so dala g. prosvetneinu ministru povod za izjavo, da imamo v prosvetnem oziru dve Jugoslaviji! Jugoslavijo pismenih in Jugoslavijo nepismenih. Te žalostne ugotovitve je iznesel pred parlarhentom prosvetni minister g. Magaraševič. Toda ugotoviti moramo, da niso vzbudile pri ogromni večini poslancev niti zanimanja, še manj pa so povzročile kak odmev. Učiteljstvo je bilo trdno prepričano, da bo več poslancev skušalo z resnimi in premišljenimi predlogi najti ali vsaj nakazati pota, kako čimprej odpraviti to zlo z našega narodnega organizma, prcpričano jc bilo, da bodo vsi poslanci z zanimanjem sledeli debati o prosvetnem proračunu. Učiteljstvo se namreč dobro zaveda, da je od prosvetljenosti naroda odvisen ves njegov nadaljnji razvoj, kajti le na trdnem tcmelju popolnega narod. šolstva je mogoče graditi splošni kulturni in gospodarski razvoj naroda. Večina naših narodnih poslancev pa ni pokazala za to najvažnejšo panogo narodovega razvoja onega zanimanja, kot bi ga prav zaradi velike važ nosti narodne prosvete od njih pričakovali. V času prosvetne debate je bilo v narodni skupščini prisotnih komaj po dvajset, do največ petdeset poslancev. Dogajalo se je celo, da niti oni, ki so se prijavili k besedi, 36 po številu, niso bili vedno vsi prisotni. Ali se naj potem čudimo, da napiše »Narodna prosveta«, ko kritizira ta postopek, sledeče: »Ko kaže parlament nezainteresiranost do tako važnega vprašanja, kot jc narodna prosveta. tedaj nima pravice pritoževati se proti eventualnemu negativnemu stališču javnosti glede njegovega pomena. Če je sploh kdo pozvan ščititi prestriž parlamenta, je to pred vscm dolžnost parlamentarcev samih. Če je sploh o kakem vprašanju dovoljena gotova ambicioznost v tekmovanju zanimanja, tcdaj je brez su-ma dovoljeno o vprašanju narodne prosvete«. Vprašamo se, ali pomenja prisotnost 20 do 50 poslanccv v skupščini zanimanje in tckmovanje za najvažnejši narodni problem, za problem pravilnega razvoja našega šolstva? Pri tem vprašanju pa pridemo na žalost do zaključka, da se oni, ki so v prvi vrsti poklicani, odnosno izvoljeni, da bi se brigali /.& taka vprašanja, nočejo poglobiti v bistvo problema narodnega in državnega življenja, j.li pa morda nimajo smisla zanj, kar pa jc za narodnc zastopnikc še žalostnejšc, in zato moramo ugotoviti, da so se ob tej priliki mnot;i poslanci diskvalificirali. Številke, ki jih je navajal g. prosvetni minister, nam povsem jasno pokažejo tudi sledeče: Če bi bilo v vsakem oddelku po 50 šolskih otrok, tedaj je za letošnje šolsko leto pri sedanjem številu šol tisoč osem sto osemdeset učnih moči premalo. V proračunu je predvidenih samo 500 novih učiteljskih mest. Koliko bo to zaleglo, nam pokaže že dejstvo, da manjka samo v dravski banovini 251 oddelkovnih moči — in 22.000 učnih oseb je potrebnih, če bi hoteli postaviti Ijudsko šol.stvo v.Jugoslaviji na isto stopnjo, kot jo je doseglo v Sloveniji. Te ugotovitve bi morale zanimati predvsem našc narodne poslance, ker oni so zastopniki naroda in bi morali biti resnični tolmači narodnih potreb pred parlamentom. — To pa jih gotovo ne zanima, da razvoj našega šolstva in narodne prosvete zaostaja za drugimi panogami državnega in narodnega življenja, kar je ugotovil sam g. prosvetni minister. Resnica je, da razvoj našega šolstva nazaduje od leta do leta. Še v lanskem proračunu je bilo predvidenih 800 novih učiteljskih mest, a letos jih je samo še 500. In če se ne bodo brigali za dvig našega šolstva oni, ki je to njihova dolžnost, tedaj bomo nazadovali, namesto, da bi napredovali, in od stotek nepismenih bo od leta do leta večji, namesto manjši. Če se bo to zgodilo, bomo nekoč lahko s »ponosom« pokazali na to, da je bilo pri razpravi o prosvetnem proračunu prisotnih v Jugoslaviji 1. 1938. vsega le 20 do 50 poslancev.