376
ZA CILJI.
Jože jagodic. Zgodba v nekaierih zarisih.
I.
V zavodu  je  bilo  tisto  pomladno  popoldne  nenavadno  živahno. Po temnih, neprijaznih hodnikih so veselo tekali gojenci, da so jim v glasnem šumu odskakovali ohlapni črni talarji. Celico za celico so obiskavali, prav po vrsti od prve do zadnje.
Prišli in odšli so drug za drugim. Vsi obiskani tovariši so prosili mlajše sodruge-obiskovalce za »memenio«, ko so podajali roke v slovo. Slovo, ki ga razume in prestane samo tisti, ki se je res odločil zanj. Kdor se ni pripravil nanj, ga ne preboli...
Tisti čas je sedel v sobi gojenec, ki ni šel po slovo k tovarišem. Široko je bila na mizi pred njim razgrnjena šolska knjiga. Ni mu bilo mar do nje, vse popoldne je bila odprta na isti strani. *  Pri kapeli je zapel zvonec. * »Ah, zdaj  gredo  —1« se je ob mizi sedečemu odtrgalo od ust, ko se je zdrznil ob glasu zvonca. Besedam je sledil globok, krčevit vzdih.
Vzdignil se je in jel s počasnimi koraki meriti sobo. Sostanovalca ni bilo doma, nihče ga ni motil v vročih mislih.
»Črez dve leti bom tudi jaz na tem, morda že črez eno, morda'—« Polglasno je govoril predse.
»Moj Bog, ali bom pripravljen, ali — bom — pripravljen —« Ustrašil se je svojih besed, zdelo se mu je, da odmevajo ob steno in da se mu rogajo.
Čutil je, da leži težko, nevzdržno breme na njegovi duši, breme, ki se mu je zdelo, da ga stlači in uniči. Vedel je, da si ga je naložil sam, zato je bila tem bridkejša v njem ta zavesi —< — —
Nanovo se je domislil vsega. Deiinskih in deških srečnih let, gimnazijske dobe, vojaške službe, svojega novega stanu. Mehka otroška ljubezen ga je družila vse dni z materjo in očetom, z ljubečimi brati in sestrami. Kako skrbno so ga vzgojili ljubeči starši, kako so pazili nanj, na najmlajšega — na »Benjamina«, kakor so ga imenovali. Posvetili so ga Bogu, tudi sam se mu je posvetil — odkar se je zavedal, je gojil v sebi željo, postati duhovnik. Ta misel in želja sta ga pripeljali čistega, nedotaknjenega tudi od vojakov.
•-•-
377
Vstopil je v semenišče z odpovedjo svetu in samemu sebi. Le visokogoreč plamen ljubezni in hrepenenja po Križanem je plapolal v njegovi duši.
Le ljubezen in hrepenenje po Križanem... Ne, ne, saj jo je zatajil, nedavno zatajil...
»Saj sem jo zatajil,« je ponavljal polglasno. In vsa gorest, ki jo more občutili le nesrečnik ob bridki, nenadomestni izgubi, je planila v hipu pred njegove razgrožene oči.
»5og, zakaj se je tako zgodilo — ?« je vzdihnil, ko je padel na klečavnik. Z rokama si je zakril oči in obraz. »Zakaj se je tako zgodilo — ?« Ves je drgetal, ko je ponavljal pekoče vprašanje.
Iz kapele se je začulo tiho pelje:
Tantum  ergo  sacramentum veneremur  cernui   —   —   —
Jokal že dolgo ni. O, ko bi hotelo ven, vse, kar peče in žge, vse, kar se je nabralo v teh dneh — o ko bi hotelo, da bi teklo, teklo...
Ne, ne sme jokati, tudi danes ne smel Kaj, če pride in ga zaloti tovariši
Zunaj se je bilo medtem stemnilo. Sedel je k mizi in si nažgal luč. Knjiga je bila še vedno odprta, na isti strani, nanovo je začel s študijem.
V sobo je stopil tovariš.
»Oskar, ali razumeš prvo tezo?« ga je že pri vratih vprašal.
Ta mu pa ni odgovoril, ker se je bil zopet zamislil. Slišal je samo, kako so odhajali iz kapele ordinandi — od prve kratke meditacije — in ni čul, da je tovariš vstopil.
Štel je po stopinjah število mimoidočih, srečnih, pripravljenih...
Zopet se je vsega spomnil in zopet je vzdihnil: »Kmalu bom na tem tudi jaz —,« polglasno pa mu je ušlo:
»Da bi bil pripravljen —1«
In skoro da mu je odgovoril tovariš, vznejevoljen, ker ni dobil odgovora: »Uči se, pa bošl« Ni vedel, da sta nemir in strah v tovariševem srcu. —
Po večerni molitvi so bile v kapeli že dolgo ugasnjene vse luči
in že davno so odšli gojenci k počitku.   Oni pa je še čepel v klopi.
"Ni vedel, kdaj so odmolili večerno molitev, ni slišal premišljevanja za
prihodnje jutro — dasi je bil navzoč —, kajti zatopljen je bil zopet v
svoje težke misli.
Predramil se je šele, ko se je spomnil, da *za danes še ni bil odmolil rožnega venca.
»Prepozno je že,« se je domislil, ko je opazil, da je v kapeli poltema in da so že vsi odšli.
378
Pa vseeno je začel z vero, počasi in s preudarkom. A niii te ni dokončal — ni mogel...
Klop je zaškripala in zdrznil se je, misleč, da ga kdo moii. Pa v kapeli ni bilo nikogar.
Pač — bil je nekdo! Edini, čigar oko je sijalo nanj usmiljenje in dobroto, Edini, čigar srce je bilo zanj sočutje in odpuščanje. In Oni ga ni motil, pustil je, da se izpove do konca.
Še je zaškripala klop, v kateri se je premikal, in nemirno je vzpla-polala večna luč na oltarju pred božjim šotorom.
Obšla ga je skoro groza, hotel je oditi.
»Ne, ne, ne smem — še nisem odmolil rožnega venca... O Bog, ali naj ga dokončam — saj ga ne morem, saj ni miru v mojem srcu, saj ga ne najdem, vzel si mi tolažbo molitve za kazen, ker sem zaslužil — —«
»Da, zaslužil sem,« je dejal polglasno, potem ko se je vnovič spomnil vsega, kar se je odigralo in odigravalo v njem — — —
II.
Oskar in Anica sla se poznala že od otroških let. Skupaj v isti hiši so stanovali njuni starši, skupaj sta se igrala kot otroka, skupaj sta se učila klavirja, skupaj sta hodila na izprehode v družbi njenih in njegovih bratov in sester.
V nedolžni olroškoprijateljski ljubezni so bili navezani drug na drugega. In to prijateljstvo je ostalo še potem, ko so bili vsi odrasli in niso več stanovali skupaj v isti hiši. Cesto o počitnicah so se sešli in napravili skupen izprehod ali skupen izlet.
Oskar kot bogoslovec redno ni imel nikakih pomislekov, da ne bi pohitel v njihovo družbo, zlasti ker je tako zelo ljubil božjo naravo in v prvi vrsti gore. Zalo je bil vedno zraven, kadar so šli na planine.
In zgodilo se je, da je vzljubil in ljubil, molil za Anico. Pa ko je poslal prvo prošnjo zianjo pred božji prestol, se je kakor v hipu zavedel. Kakor bi mu bil kdo potegnil mreno raz oči, je v trenutku spoznal vse, prav vse —- — —
In takrat so se začeli zanj tisti težki dnevi, ki so bili vsak dan hujši in ki niso hoteli miniti.
Rad bi bil potožil svojo bol prijatelju, a ga ni imel, rad bi jo bil odkril svoji materi, ali svojemu bivšemu gimnazijskemu kateheiu, ali hišnemu spiriiualu ali temu ali onemu — pa za vsakega se mu je zdelo, da bi se začudil, da bi ga oštel, pokaral, grdo odslovil. Ne, nikomur ne more razodeti, preveč je nizko, preveč onečaščujoče..
In zopet in zopet se je zatekel k molitvi. Kako vroče je prosil Gospoda, naj mu vrne izgubljeni dušni mir.
379
»Daj mi le ljubezni do Tebe in imel bom zadosti, ne bom Te prosil ničesar drugega več —«
»Excila cor meum in te« — je molil in ponavljal tako pogosto s Tomažem Kempčanom — »et a gravi torpore exue me — Da mihi omnibus mori, guae in mundo suni, ei propier te amare coniemni el nesciri in hoc saeculo — Da mihi super omnia desideraia in te re-guiescere et cor meum in te pacificare —«
Pa zdelo se mu je, kakor bi ga bil Bog zapustil. Ni ga obiskal z mirom in pokojem — poslal mu je bil težko preizkušnjo.
Bil je brez tolažbe — — Kakor bi mu bil kdo uničil in pomandral v enem samem trenutku vsa premagovanja, vse upe in hrepenenja po lepem življenju, zbrisal vso molitev, ki je toliko časa prihajala iz dna srca, gorečega in ljubečega. Še tisto otroško veselje, ki je ž njim štel dneve, tedne in leia in se zahvaljeval Bogu za izredno pomoč, še tisto veselje je izpuhtelo.
Prišlo je nadenj brezmejno ponižanje.
Vsega se je bal, kakor da bi v slutnji z grozo pričakoval nečesa, kar ima priti, kar se ima zgodili.
In Oskar se je branil — bal se je pogubonosnega žrela, ki mu je zijalo nasproti. Vztrajal je, čeprav brez misli — in čakal.
Pa kaj naj pričaka — ali česa si naj želi pričakati?! Ni si vedel odgovora, ker je bil kakor brez volje in brez življenja.
O da bi ne bilo hrepenenja brez cilja in utehe — —!
Enako kot v njegovi duši je bilo tiste dni tudi zunaj v naravi: pusto deževno vreme. Ta harmonija ga je kakor hladila v njegovi boli.
A ko se je odprlo svinčeno nebo in so vetrovi pregnali lene oblake, da so se odsirle in prikazale v dalji zamrežene gore, ga je zapeklo še huje.
Zahrepenel je po gorah, po visokih, pečinastih, z globokimi prepadi. Neodoljive sile so ga gnale gori, da se na njih razveže vseh spominov.
Ne v družbi, za družbo ne mara, sam mora iti, sam, da se izjoče, ali da zavriska na vse strani, na sever in jug, ali — ali — ah, — ali pa da se zadrevi v prepad, najgloblji, kar jih skrivajo gore, da v njem pusti vse, prav vse — sebe in ono, kar ga mori — — —
In šel je. Šel je, pa ni našel tega, kar je šel iskal. Prost je bi! sicer gori hrepenenj in želja, živel je samo sedanjost in ni ga navdajala prihodnost z obupom — a to le zato, ker je tako silno ljubil gore. Užival je lepoto gora, a svojega ubogega srca ni mogel utešiti s to krasoto.
Namesto miru je našel na vrhu najvišjega hriba le nekaj suhih lanskih planik...  —   —   —
380
Drugi dan je pisal Anici malo pisemce, v katero je priložil ves svoj najdeni mir — iri planike:
— »Namesto miru sem našel na vrhu najvišjega hriba samo te uvele suhe cvetke. In še te pošiljam tebi  —-  —  — Oskar.« —  —  —
Prišel je s počitnic v zavod ves izpremenjen. Bol, ki mu je razjedala dušo in vse dolge prečuie noči "so mu začrtale v obraz sledove, ki jih ni mogel prikriti:
Tovariši so zapazili takoj, da se je moralo zgoditi ž njim nekaj izrednega, kajti prej vesel, živahen in prijazen, se je sedaj izogibal veseli družbi tovarišev in se vdajal samoti.
. Tudi predstojniki so opazili,- da pri gojencu Oskarju ni vse v redu. Rektor ga je poklical k sebi ter ga izpraševal po vzrokih izpremembe. Tudi spiritual se je zanimal zanj. On pa je odgovarjal vsem enako — da je bolan, da se je bil o počitnicah prehladil in da bo kmalu okreval.
Ni imel poguma, da bi bil izpovedal, ne, nikomur ni črhnil besedice o svojih dušnih nemirih, celo onemu ne, kateremu je bil v prvi vrsti dolžan povedati.
In tako je nalagal sebi, namesto da bi bil odložil drugim, in ni olajšal duše svoje.
Poizkusil je znova z vsemi sredstvi, da bi se iztreznil.
In z vsem ognjem se je oprijel študija in berila, in z vso gorečnostjo molitve in verskih vaj.
Z grozo pa je opazil tudi tu isti uspeh kot doma. Razdvojenost in nemir sta se zajedla v dušo in srce, in raziresenost je bila njegov vsakdanji delež pri vsem njegovem delu in opravilu.
Kaj tedaj začeti? Ali se vdati? Ali oditi za težnjami srca in zatajili poklic — — — ?
O Bog, poklici
Ne, iega ne — nikoli, nikdarl
In sedaj ga je gnalo, da se izpove. Vse mora povedati, vse, prav vse, in naj pove komurkoli, samo da pove, razloži, da je v nevarnosti njegov poklic, ki ga ne zataji, ne sme zatajiti za nobeno ceno.
Odločil se je, da gre k svojemu nekdanjemu gimnazijskemu kale-heiu. Da, vse mu hoče povedati, prav vse, od začetka do konca.
Pa — kaj bo rekel — ? Ali se ne bo začudil, ali se ne bo prijel za glavo, ali se mu ne bo zdelo nečuveno, neverjetno o njem, ki ga je imel za najboljšega, za najplemenilejšega, za najpametnejšega . ..
Ne, k njemu ne gre, ne more iti!
Omahoval je in mislil na drugega. Sklenil je iti k hišnemu spiri-lualu.
»Pa — kaj si bo mislil ta? Ali mi ne bo očital, da sem skušal Boga, da nisem ostal zvest dani obljubi pri tonzuri, da nimam poklica, da naj grem — grem — — —«
381
»Moj Bog, saj ni mogoče, da bi šel!«
In je mislil na tega in mislil na onega, a šel ni k nikomur. Mislil je in prepričan je bil, da ga ne morejo razumeli. —
Tisie dni pa je prejel od Anice odgovor na pismo. Pisala mu je:
»Vsako jutro, ko se moja duša pogovarja z nebeškim Kraljem, prosim Najdražjega, da bi podelil dušni mir in mnogo milosti in moči darovalcu teh cvetov.  —  Anica.«
Pismo mu je bilo v veliko tolažbo. Zavesi, da nekdo moli zanj, za njegovo razdvojenost, za njegov nemir, za njegovo omahovanje, za njegov poklic, za poklic... ta zavest mu je vlila novega ognja in pobude, da je molil tudi on veliko in vztrajno.
A kljub temu mu je rodilo pismo na drugi strani nov nemir. Kesal se je ves čas, da ji je bil pisal. In sedaj, ko je dobil odgovor, se ga je lotil strah, če ni morda povzročil s pismom tudi v njej kaj sličnega, kar se je godilo v njem.
Besedilo pisma pa mu je odločno pobijalo ta strah. Saj je mirna, saj moli lahko, kakor prej, saj moli, moli preveliko, ne samo zase, ampak tudi za tiste, ki jim manjka tega, kar ima ona v obilici — miru, stanovitnosti in moči —  —  —-
Zdelo se je, kakor da je jelo pojemati v Oskarju nemirnega srca razburkano valovje.  In resi Pismo je vplivalo blažilno  nanj.
Ne samo pismo! — —  —
Oskar se je toliko umiril, da je mogel študirati in položiti izpite za drugi tečaj.
Ni sicer žel pri izkušnjah sijajnega uspeha, kakor vedno doslej, a vesel je bil, da je naredil tako in da je sploh naredil — — —
III.
Minila sta dva meseca po tistih dneh. —
Anica je začela živeti novo življenje. Prej mirna in z vsem zadovoljna, se sedaj ni mogla ustaliti. Preveč hitro je prišlo in preveč nepričakovano, zato jo je skoro sirlo — — —
Bilo ji je tako hudo, neizrečeno hudo. Pretakala je solze dan na dan nad seboj in nad Oskarjem. Pa ni našla miru in pokoja nikjer Noči so ji bile dolge, temne, brez zvezd in v njeni duši je bila tema, kot je ni poznala nikdar poprej.
Najhuje ji je bilo, ker ni mogla moliti, kol je molila nekdaj ~ .— ~
»Moj Bog, ali si me res pahnil od sebe?« se je izpraševala. »Da, zaslužila bi — ali ne, ne! Saj si neskončno dober in usmiljen!«
»Kolikokrat sem Te že prosila odpuščanja,« je molila, »za Oskarja in zase in Te rotila, da bi mi vrnil ono živo vero, ono trdno zaupanje
382
in ono plamlečo ljubezen prejšnjih dni — — Ne lega, o Gospod, ne tega, ne smem, ne smem — le ljubezen prejšnjih dni — — —«
Pa zdelo se ji je, kakor da tudi nje Bog ne sliši. Ker ni bilo tolažbe prejšnjih dni, tudi ni bilo miru, ni ga hotelo biti nazaj tistega sladkega miru — — —
Skrivala je svojo bol pred svetom. In komu naj jo tudi razodene? Mamici, zlati, dobri — ? — Ne more; morda pride dan, ko pade pred njo na kolena in ji izpove. Morda — a takrat bo njena duša že močna.
In dasi je skrivala svojo bol, je ni mogla prikriti. Kajti vsi, ki so jo opazovali, so se čudili — — —
Oskarju je zabranila odslej vsak obisk. Zavedala se je usodnosti položaja, zato ni privolila prav v ničesar. Preboleti mora, si je govorila, in ona mu mora pomagati. Nič stika, prav nobene zveze, samo pozabiti in zaireti vse, kar se je bilo zgodilo.    '
Pisala mu je:
— »Večnost je najina — — In da bo srečna ta, ne sme biti pretežka nobena žrtev —  —«  —
Oskar ji ni odgovoril in tudi prišel ni več, ubogal jo je.
To je Anico pomirilo, naredilo jo je močno. Da, vse mora pozabili! In zagrebla je v svoje srce vse svoje sanje, vse nade, vso ljubezen, vse upanje — —- —< Ne, ničesar več, konec mora bili!
Pa kmalu je zapazila, da ji manjka moči, da ji pojema in ugaša. Z grozo je začutila preočilo in^ prebridko resnico. Ni mogla ukloniti in prepričali svojega srca, ki ji je vpilo, da ni res, kar si govori, da laže, laže — —- Resnica je samo, da hrepeni, da leži, da ljubi — — —
Na njeno dušo so legji zopel težki svinčeni oblaki in ni je bilo moči, ki bi jih prepodila. In sleherni dan je obiskovala sveži grob v svojem srcu in oko ji je pretakalo solze za vsem, kar je bilo v njem — za sanjami, za nadami, za upanjem, za ljubeznijo — — —
Kaj umeje bol slovesa, kdor ni ljubljen bil, ne ljubil; kdor z ljubečim svojim srcem ni ljubečih src izgubil — —  —
Kaj si ljubil in izgubil,
razodene dan slovesa,
fto pekel ii sili v dušo
in od nje beže nebesa — — —
Kako bridko je občutila Anica to dvojno bol in kako je ločila solze nad seboj in nad Oskarjem.
Začutila je, da je sama, lako zelo sama. Nikogar nima, s komei bi se pogovarjala, s komer bi kramljala dolge dneve, dolge noči.
383
Ali naj gre domov? Ne, domov ne smel Povedati bi morala svoji materi, kaj ji je, pa tega ne more, ne sme — dokler se stvar ne preokrene tako ali tako — — —-
Ali naj moli, ali naj se pogovarja z Bogom? Saj tudi tega ne more! Ali naj laže tudi njemu, ko laže že sebi? Saj mu ne more reči, da ga ljubi, da ljubi samo njega, da je samo on njen najdražji in edini — ko ni res — — —
Pod svojim oknom je na gredici ob šoli gojila cvetice. Pripravljala jih je za farni praznik celodnevnega češčenja. Tako lepo so cvetele in tako prijazno dvigale svoje glavice proti nebeškemu solncu in proti njenemu oknu.
Negovala jih je in z ljubeznijo gojila vso pomlad in poletje, da jih jeseni postavi sveže in lepe na božji oltar pred Njegov evha-rislični iron.
In že je prišla jesen, že se je bližal praznik. Pa glej, neko jutro, ko je odpirala okno, je zapazila, da jim odpadajo listi, da se osipljejo — da leže poparjene po tleh.
Še huje ji je bilo pri srcu. Spoznala je, da jih Bog ni maral. Vedel je, da jih je postavljala v duhu Oskarju na mizo, v njegovo tiho sobico, čeprav jjh je bila spomladi posvetila Njemu, samo Njemu ... — — —
Živela je težko življenje. To hiranje, to obupavanje, to omahovanje ji je postajalo dan na dan neznosnejše.
»O Bog, kako dolgo še?« se je izpraševala.
Zahrepenela je po šoli. Pa ko je bila zopet v sredi svojih malih ljubljenčkov, je gledala v vseh smejočih se očeh samo Oskarjeve žalostne oči, ki so plavale vedno pred njo in jo nečesa izpraševale in prosile.
In vdajala se je sanjam — saj bo prišel, saj mora priti. In je premišljevala in premišljevala. Gledala je njegovo sliko, ki ji jo je bil pustil v zadnjem obisku in ga gledala v duhu živega pred seboj. In ni mogla verovati sami sebi, da je res tako...
Omahovala je, pa se ni vdala, ko jo je srce sililo, naj ga povabi k sebi.
Bala se je odgovornosti, zalo ni storila ničesar. Le molila je:
»Oskar moj, vse je pozabljeno — le lepo ostane! Bog Te blagoslovi —k
Tako je prosila in hirala...
IV.
»In danes so planine tako krasne. V vrhovih jih je pokril srebrni sneg in solnce jih je poljubljalo v jutru. Oskar, in jaz sem zahrepenela spet enkrat po planinah, tako silno in močno ...«  —
384
Zgodilo se je in oba sta se zavedla šele iedaj, ko se je že zgodilp.
Zopet so napravili izlei na planine. Isia družba kot vedno — sami stari znanci.
Izlei je bil kratek, ker je bila že jesen in niso mogli ostati zunaj več dni. Oskar je imel še počitnice, prav zadnje dneve, Anica nekaj dni prosto, drugi so si vzeli dopust.
5ilo je krasno vreme, vsi so bili razigrane volje. Šalili so se in smejali vsevprek.
Le Oskar in Anica sta bila redkobesedna in resna. Drug drugega sta se ustrašila, ko so se sešli. Oba sla se bila zelo izpremenila, odkar sta bila zadnjič skupaj. Anica je bila čudno bleda in upadla, tako da je Oskarja skrbelo, če bo mogla po strmi in nevarni poli. Na nekaterih meslih je. bilo celo poledenelo, tako da so si morah sproti zasekavaii pot. In res je Anici spodrsnilo, da je zdrsela za nekaj metrov v malo globel, a zgodilo se ji ni ničesar, le palico je pustila v snegu.
Oba sla želela, da bi bila sama, pa ni bilo mogoče. Ves čas so hodili skupaj. Zato sta molčala, nista se vmešavala v pogovor, hodila sta počasi za drugimi,  oba zatopljena v svoje misli.
Tudi narava v krasni jesenski obleki solnčnega dne v poznem septembru ju ni ogrela, nisia je mogla uživati, kot sla jo uživala na izletih kdaj prej.
Ali sta zalo zahrepenela na gore?
Da, Anica je varala sebe in Oskarja, ko mu je pisala pismo in ga povabila.
Pregrozno in predolgo se ji je zdelo slanje, v katerem je trpela. Prešibka je bila, da bi ga prebolela, zato je mislila in iskala načrtov, da bi se sestala z Oskarjem na samem, da bi mu povedala in raz~ odela, da se majejo slednji njeni trdni sklepi, narejeni pred meseci.
In Oskar je slutil, zakaj mu je pisala. A kakor brez misli in načrtov je šel in se odzval vabilu. Kajti eno je vedel gotovo — da se bosta in da se morata pogovorili danes do konca in naj se ta odločitev odigra kakorkoli...
Prišla sta počasnih korakov do konca planice in se ustavila ob grmičevem parobku. Anica je utrgala gorsko marjetico in začela skubsti iz rože časne liste, nepremično je zrla v cvet. In ko je oskubla prvo, je odtrgala še drugo in potem še tretjo.
Stala sla precej časa nemo drug poleg drugega.
Anici je bilo vsled Oskarjevega molka silno hudo, burno so se ji dvigale prsi, solze so ji jele polzeli po licih, sunkoma se je trgalo po njej.
Oskar jo je prijel za roko.
/
385
»Anica,« je zašepeial polglasno, »ne jokaj 1« Samemu so se za~ solzile oči, ko je opazil njene solze.
»Zakaj jokaš?« jo je vprašal mehko in jo prijel še za drugo roko. Z vprašujočimi očmi ji je pogledal v obraz.
Anica pa se ni ozrla vanj. Izmaknila mu je^ eno roko in si zakrila oči. Še bridkeje je zaplakala.
Oskarja je pretreslo. Kajli v tistem trenutku ga je obšlo kakor ogenj vroče in pekoče čuvstvo, ki je kakor nekaj silnega prikipelo in privrelo v njem s tako močjo, da mu je kakor v mrzlično-omamljivem plamenu prešinilo in prevzelo vse telo.
Takrat je Oskar pozabil na vse. Kakor v spanju so mu odpadli vsi dobri sklepi in načrti hkrati in kakor v omotici je bil že v prav zadnjem koraku, da uleši nezadržljivo prekipevajoče čuvstvo v sebi...
A prav tisti hip je Oskar prisluhnil — iz daljave je zaslišal obupni klic. »Na pomoč, na pomoči« je donel črez planoto glas njegove sestre Stane, »Evgen se potaplja, Evgen, Evgen — pomagajte!«
Urno je izpustil Oskar Aničino roko. V prvem trenutku so se mu stresla kolena, a le za hip. Kajti po omotični slabosti se mu je hkrati vrnila moč, da se je z vso naglico zadrevil po planoti proti obrežju jezera.
Anica se je prestrašeno zazrla za njim, v razburjenosti ni slišala glasu svoje prijateljice, ni vedela, kaj se je zgodilo.
A ko je črez čas zaslišala iz smeri, kamor je drevil Oskar, ime svojega brata, ji je postalo v hipu vse jasno. Stekla bi bila rada, pa so se ji opotekale noge.
Oskar je vrgel v trenutku svojo vrhnjo obleko raz sebe in planil v valove. Vedel je, da gre za minute, zato je hitel, kar je mogel Že je bil blizu mesta, kjer je videl iz vode samo še roko, ki se je vila po pomoči in izginjala ter se zopet prikazovala.
Ko je priplaval na mesto, roke ni bilo nikjer kakor tudi nika-kega znaka, kje je potapljajoči se.   .
Ženska družba na bregu je zapazila, da roke ni več videti in da Oskar išče sledu.
»O Marija, Oskar — brž, brž — —« je zavpila Anica, ki je prihitela na kraj nesreče. Pa glas ji je pojemal, prevzemale so jo slabosti, temnilo se ji je pred očmi.
Oskarja je obhajala groza, kaj storiti. Takrat pa je začutil dvoje rok okrog pasu — Evgen se ga je bil oklenil z vso silo.
Oskar ni mogel več plavali, tudi on se je jel potapljati, Evgen ga je vlekel proti dnu, izginjati je začel tudi on pod vodo.
Nepopisen strah se je polastil onih na bregu. Anica je omedle-vala. Pa še je zbrala svoje zadnje moči in poskočila v vodo kar v vsej  obleki.
25
386
»Moj Bog, Evgen in Oskar... brai in — —« je vpila z grozo.
Urno so jo zagrabile iovarišice in jo potegnile črez breg. Zmočila si je v plitki obrežni vodi samo čevlje.
»Pustite me... Evgen in Oskar,« je jecaja — in se onesvestila.
Medtem se je Oskar oprostil Evgena v toliko, da ga je prijel za roko. Poganjati se je jel kvišku in se za kratek čas pokazal na površini, potem pa je zopet izginil.
»Na pomoč, na pomoči« so vikale ženske na bregu v bolestni grozi.  »Marjan, Milan, na pomoč.. .1«
Oskarjeva brata Marjan in Milan sta plavala črez jezero prav na drugi breg, ki je bil precej oddaljen. Ko sta priplavala tja, sta se solnčila na pesku. Evgena sta pustila samega, rekel jima je, da se bo držal ob bregu in se učil plavati, ker se ni bil še dobro priučil. Plaval je nekaj časa ob bregu, pa goljufiva jezerska voda ga je zanesla kmalu od brega, na kar se je začel potapljati in klicati na pomoč, baš ko se je ženska družba vračala k jezeru.
O Marjanu in Milanu ni bilo sledu, nista slišala obupnih klicev.
Oskarju so pojemale moči. »O da bi prišel kdo na pomoč, sicer sva izgubljena oba —« si je mislil. A nikjer ni bilo žive moške duše.
Zbral je zadnje in vse moči. Mora ga rešili, Evgena in sebe ... Krepko se je poganjal, in če se je pogreznil, se je še močneje pognal.
Pa tudi zadnje moči so mu jele ponehavaii, Evgen se ga je vnovič še krčeviieje oklenil. Obšla ga je smrtna groza, mraz ga je stresal po vsem životu, jasno mu je stopil pred oči neizogiben pogin.
Spomnil se je sestanka z Anico na planici. Še huje ga je prevzel ta spomin kol pred trenutki ogenj, ki mu je prešinjal ude.
»O Bogi« je zavpil glasno, ko se je domislil strašne kazni, ki ga je doletela v jezerskih valovih.
»O Bog, odpusti — odpustil« je jecal, ko je izginjal in se prikazoval.
»O Bog, pomagaj mil« je prosil, ko ga je zopet s silo potegnilo pod vodo. »Pomagaj — poboljšati se hočem, če me uslišiš, o Bog, dobri in usmiljeni — ves se hočem poboljšati, ves se hočem izpre-meniti, samo pomagaj mi in me reši, samo ne zavrzi me — o Bog.. .1« V lastnem telesu se mu je trgalo srce, ko je obupno, a vendar z neomajnim zaupanjem izgovarjal in slednjič z vodo v ustih samo še šepetal te besede.
In Bog, dobri in usmiljeni, ga je uslišal. Vrnile so se mu moči — še nekaj krepkih sunkov in že je bil blizu brega. Tam so imele ženske pripravljen dolg lesen drog, ki je ležal ob bregu, in so mu ga ponudile v vodo. Krepko so držale vse.
Kmalu sta se pokazala oba — rešena sta bila.
387
Nepopisen strah se je izpremenil v irenuiku v neizrečeno radost. Vsem je odleglo.
»O hvala Bogu!« so vzkliknili vsi hkrati.
Evgen je bil popolnoma onesveščen, Oskar pa brez moči. Pa ni mislil na sebe, ampak, ko se je bil za silo oblekel, je ukazoval in pomagal, da so obudili Evgena k zavesti.
Evgen je kmalu odprl oči. Ker je bil močne in trdne narave, se je brž toliko okrepčal, da so ga lahko pustili samega, da se je oblekel. In črez eno uro se je že gibal in krelal, skoro kakor bi se ne bilo ničesar zgodilo.
Ko se je Anica zavedla in so ji povedali, da je vse dobro, ji je odleglo.   Verjela je, saj je videla pred seboj oba živa •— Evgena in
Oskarja — —  —
*     *     *
Ko se je zvečer družba vračala domov, sta v železniškem vozu sedela Oskar in Anica v posebnem oddelku, želela sta miru, ker sta bila oba utrujena. Drugi so bili v sosednjem oddelku in so se razvili v živahen pogovor. Marjanu in Milanu so pripovedovali še enkrat natanko, kako se je bil odigral dogodek na jezeru.
Oskar in Anica sla naslonjena na stene poslušala zaprtih oči ropotanje voz. Sedela sta ob oknu drug proti drugemu in sta bila kakor brez besed.
Oba sta mislila na popoldanski dogodek.
Oskarju je prišlo vse še enkrat prav živo v spomin.
»Moj Bog, kaj bi bilo, če bi bil utonili? Kaj bi bilo sedaj z menoj —7« se je venomer izpraševal in mraz ga je tresel, kakor takrat, ko se je potapljal.
Čuvstva hvaležnosti so vstajala v njegovem srcu. Koliko hvalo je. dolžan Bogu, da ga je rešil in da mu je dal moči, da je rešil tudi prijatelja Evgena! Kaj bi bilo, če bi se morali vrniti domov brez njega in kaj bi počela Anica, ki ga tako ljubi...?
Prav v enake misli je bila zatopljena Anica; kakor bi jih bii obema enako narekoval udar koles.
Kaj bi bilo, si je mislila, če bi se morala' vrniti domov brez Evgena, če bi morala pustiti gori pod gorami v globokem jezerskem dnu ljubljenega brata? Kako mora bili hvaležna Bogu, ki ni dopustil strašne nesreče, kako mora bili hvaležna njemu, po katerega prizadevanju je bil Evgen rešen!
Spomnila se je, da se Oskarju še ni bila zahvalila.
Ko je odprla oči, je videla v poltemi pred seboj Oskarja bledega in trudnega. Mislila je, da dremlje, in ga ni hotela motiti. A ko je za-kašljal — voda mu je še sedaj nagajala v grlu —, ga je poltiho poklicala po imenu.
25*
388
»Kaj je, Anica?« se je hiiro odzval Oskar.
»Oprosii, glej, nič se ti še nisem zahvalila. Upam, da mi ne boš zameril. Bila sem tako razburjena, da sem pozabila. Zahvaljujem se ti sedaj: Bog ti povrnil«
Počasi je govorila in Oskar je občutil, kako zelo ji gre od srca.
»Pusti, pusti,« jo je zavrnil Oskar, »saj je bila vendar moja dolžnosti No — sicer pa rad sprejmem tvojo zahvalo; o da bi mi res povrnil Bog, saj ga nimam zasluženja pri Njem —  —  —«
Zadnje besede so Anico pretresle. Zaslutila je, kaj pomenijo, a zdele so se ji grozne  —  kakor da jih ne more razumeti.
»Oskar, o,prosti, nisem te razumela —« je dejala s strahom in previdno.
Nastal je molk. Slišati je bilo samo ropoianje voz in težko dihanje dveh nemirnih prsi. Oskar se je pomišljal, ali bi ji povedal, Anica pa je nestrpno pričakovala njegovega odgovora. Oba sta bila v negotovosti.
»Pustiva to,« je vzdihnil čez čas Oskar, govoriva rajši kaj drugega.«
»Zakaj, Oskar?«
»Ne morem.«
»Zakaj ne moreš?«
»Ker se bojim —«
»Česa se bojiš?«
»Vsega —«
Iz sosednjega oddelka se je culo petje  —
Pojie, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice!
Poslušala sta veselo pesem, ker sta zopet pretrgala pogovor.
Anica se je vnovič predramila.
»Oskar, povej, vse povej, nikar se ne boj, — glej, danes sem močna, vse bom prenesla in če bo najhujše —  —  —«
Oskar se je zavedel veličine tega odločilnega trenutka. Obljubil je, gotovo in nepreklicno, zvedeti mora iudi ona čimprej. Zato se je odločil, da ji sedaj pove vse, prav vse.
»Glej, Anica,« je začel počasi,   »v tistih strašnih hipih smrtnega
—  zame nikdar pozabnega — boja za življenje v valovih jezera sem sklenil in obljubil Bogu —  —«
Anica se je tresla, čutil je, ko jo je prijel za roki.
»— sem sklenil in obljubil Bogu, če mi pomaga in me reši, da
—   da   hočem   poboljšati   svoje   življenje — da   se   hočem   posvetiti odslej  samo Njemu,   da hočem  odmreti  svetu in samemu sebi,   da
\
389
hočem vse izpolnjevati, kakor sem obljubil takrat, ko sem prejel svoj najnižji kleriški red —«
Trudna glava mu je padla na Aničine prsi.
»— da hočem začeti znova, da hočem pozabiti vse, kar je one-častilo mene in moj poklic — da hočem pozabiti tudi tebe — tudi tebe, Anica — *—«
Anici je padla glava na Oskarjevo ramo. Z mokrim licem se je dotaknila njegovega lica.
»Da, Anica, duhovnik hočem postati, da osrečim sebe, da ne naredim nesrečne tebe, da bom mogel osrečiti kdaj še druge — — — Tako se mora zgoditi, kot si mi pisala zadnjič: večnost je najina in da bo srečna ta, ne sme biti pretežka nobena žrtev —«
Anica je jokala in jokala.
»In da se bo moglo to zgoditi, Anica, te prosim nečesa — poslušaj, Anica, ne jokaj, samo to še, potem je konec — in da se bo moglo to zgoditi, te prosim, da me podpiraš —1«
Anica se ni zmenila, jokala je naprej.
»Ali mi obljubiš -~?«
Molk, ki je nastal, je motilo samo Aničino pritajeno ihtenje.
»Kaj — ?« je dejala črez čas, ko se je za silo umirila.
»Da me boš podpirala.«
»S čim?«
»S tem, da me —,« globoko je zavzdihnil Oskar in počakal — »s tem, da me — pozabiš.«
Čudovito mirno je govoril Oskar, sam ni vedel, odkod ima to moč. Mislil je, če ne morda od tega, ker je gledal danes že smrti v oči?l
»Ali mi obljubiš — ?« ji je dejal vnovič, ko se je zravnal pokonci in ji rahlo stisnil roki. »Reci — da, potem bom miren —  —«
Vlak je vozil že k zadnji postaji, ko se je Anica toliko umirila, da mu je mogla odgovoriti s komaj slišnim  »da«.
In ko so izstopili, ji je Oskar zašepetal še na uho: »Danes se nisva mogla poslovili, pridi jutri zvečer v katedralo, tam pred iaber-nakljem bo najino slovo —  —  —«
Vnovič so se spogledali soizletniki, ko so opazili objokano in opolekajočo se Anico in bledega Oskarja — pa so si mislili — posledica pretresljivega dogodka na jezeru —  —  —
V.
Polmrak je bil, ko je stopil Oskar v katedralo. Dolge, tajnostne sence so se izlegovale po svetem prostoru, večna luč se je kopala v škrlatni svetlobi pred tabernakljem in pozdravljala Boga, za katerega so jo ustvarili, da zanj živi in gori.
390
Redki pozni častivci so še klečali po sprednjih klopeh, oni, ki se še niso mogli ločiii od svojega Boga. Težke glave so jim klonile nizko doli na prsi, misli pa so se jim mudile bogvekje, morda pri onih, radi katerih so prišli sem.
V Oskarju je divjal zadnji boj.
Še so bili sveži odločilni sklepi včerajšnjega dne, a kljub temu mu je bila siopinja negotova, ko je stopil v svetišče, da vzame slovo za vselej.
Poslednjikrat se je spomnil vsega in poslednjikrat mu je vstalo v potrti duši vprašanje po rešitvi. Prazno je odmeval odgovor v veselja praznem in razžaloščenem srcu, in gorje, porojeno za poslednjo uro, mu je stiskalo k tlom zadnje upe, vžigajoče se v njem.
»Prevarani Kakor brez pomena, brez smotra vstaja v daljavi življenje — — — Kaj lepota, kaj resnical Ali ne vara ves svet? Ali ni človeško srce ukanjeno od vsega, ali ni vse njegovo hrepenenje kakor zabloda, kakor laž — ?« V poslednjih vprašanjih se zvija obupana duša, ko govori nesrečna te besede.
Ali naj obupuje duša tudi njemu — ?
Večna luč mu v čarobnih žarkih sveti v odgovor — nemirno plapola, da bi obsvetlila in obžarila vso okolico in zlasti iabernakelj.
Kakor z istim silnim nemirom prešinjena je podobna njegovi duši
—   — In vendarl Kaj je nemir uboge duše v primeri z nemirom večne lučil In vendar! Kaj je ljubezen človeškega srca v primeri z ljubeznijo Ljubezni same — —1
Globoka skrivnost se odpira pred tabernakljem bolnemu srcu. Tudi Oskarju je bila razodeia tisti trenutek — —  —
Tiho in s počasnim korakom se je bližal Oskar oltarju, kopa-jočemu se v bajni luči. V srcu se mu je tresel zadnji nemir, v duši pa zadnji strah  — strah pred poslednjim svidenjem.
Pa pokleknil je pogumno k Anici pred oltarjem.
Tiho je bilo vse naokoli. In ona mu je govorila globoko v srce, počasi, jasno in razločno — —  —
5ila je pripravljena. Kakor v dolgem boju preizkušena — in vendar je trajal ta zadnji boj samo en dan! — je v sveti mirnosti obljubila vse. Vdala se je. Z vdanostjo v obrazu in brez solz v izsušenih očeh, je rekla k slovesu:
»Oskar moj, zadnjikrat z Bogom!   Pred Bogom je najina ločitev
—  pri Bogu se tudi snideva...   Bog s teboj!«
Še enkrat se je v obeh srcih kakor gorje podvojeno in bolestno dvignilo z vso bolečino, preden so se raztrgale poslednje vezi med preteklostjo in prihodnostjo — — —
Poživljen je stopil Oskar iz katedrale. V njegovo dušo je sveli! žarek — trajen in nad vse, kar je bilo, vzvišen —•' — —