KOŠUTA
Izrazno najbolj verziran in obenem koncizen v tej trojici je videti Miroslav Košuta, čigar poezija bogati slovenski pesniški izraz že celih trideset let. Nedvoumni sta tako kvaliteta kot kontinuiteta njegovega pesniškega prispevka. Zbirka z naslovom Riba kanica (tržaško-slovenski, morda že nekoliko arhaičen izraz za morskega psa - pošast) je njegova deveta pesniška knjiga od Morja brez obale (izza leta 1963) sem.
Skoraj samoumevno je videti, da se z njo, s to deveto »različno«, navezuje na svoje dozdajšnje, že kajkrat preigrane motive, ki pa seveda niso izpeti in ostaja njihovo nadaljnje »piljenje« v duhu isto-značnih ali modificiranih metafor logična sestavina te sproščene in slejkoprej živahne pesniške izraznosti. Za natančnejšo argumentacijo sodbe o tem, ali Košuta s temi zadnjimi preigravanji lastnih »lestvic« svoje prejšnje intonacijske dosežke še dograjuje ali ne, bi bil potreben natančnejši študiozni ogled teh skozi pesnikova desetletja rastočih liričnih šopkov, razpetih med radoživo duhovitost na eni in   razboljeno   samoodpovedovanje   na
216
drugi strani, z zadostno zanesljivostjo pa lahko že tudi po vtisu ugotovimo, da se ne zadovoljuje s spuščanjem pod znano in priznano izrazno raven svojega upes-njevanja galebov in golobov in morske pene in alg in ribjih jat in školjk in valov in jalovega vetra nad pomoli ter poetičnega pomena vseh teh tipično njegovih metafor. A če je ta zdajšnji Košuta v svojih prvinskih izraznih potezah enak in enakovreden Košuti izza šestdesetih in sedemdesetih let, daje v svoji aktualni »izdaji« dovolj duška in poudarka specifičnim doživljajskim zamikom nekdanji mladosti odmikajočih se moških let.
Pijem ničnih dni hitenje, pripovedujejo zdaj njegovi verzi. To čakanje, vse bolj vsakdanje, je tudi vse, kar mi ostane, zdaj skozi svoje verze sporoča mož, ki se na nekdanjo mladost ozira z neprikrito nostalgijo, saj mu zdaj nobena hiša ni več dom; tu, zdaj je vse le dim in jalov veter, ki se zaganja v mesto, mi pa oblačimo se v kožo mrtvih in mislimo, da še živimo, pa smo le vekomaj zazrti v nedopovedljivo zimo; kaj če so mrtvi v naši hiši? In zatorej: vsak čas potrka konec na ta vrata in bo odkril, da že nikogar ni. Kdaj smo odšli?
Ta bolj in bolj pogosta in pesniško intenzivna elegično-nostalgična samo-spraševanja pri Košuti ne le prodirajo izpod še zmerom radožive, po murnov-sko hudomušne lupine njegovega doživljanja sveta (ta je očitno zaznamovala dobršen del njegovega opusa), ampak jo tudi že v precejšnji meri razdirajo ter razkrivajo globoko ranjeno človeško bistvo, ki za mlajšega Košuto seveda ni bilo ne tipično ne odločilno. Verzne podobe, zbrane v Ribi kanici, opozarjajo na te omembe in pozornosti vredni poetični prestop. Pri tem je doslej znanega Košute še največ v ciklusu Vzporednica po-rednica, kjer smo povabljeni k sprehodom po tržaškem korzu in vzdolž »grenkih« ulic, ob zalivu in med brežinami, da si tam skozi optiko pesnikovih obešenjaških, samoironičnih in hkrati »neznosno lahkih« čustvenih in čutnih vzgibov ogledujemo zidane neveste, deklice z modri-
kastimi cvetovi, sirene in vmes (v ciklusu z naslovom Razglednice raz) še kakšno komično »gospo iz drugih časov«.
Košutovi novejši okruški sveta so torej razviden in neločljiv sestavni del pesnikovega celotnega občutenja eksistence, pri tem pa pretehtan izraz njegove sedanje, iz mladih in zrelih v poznejša moška leta prehajajoče ustvarjalne faze, ki brez časovnih, stilnih, metaforično sporočilnih ali kakršnihkoli lomov nadaljuje in dopolnjuje že poprej izpovedano. A nikakor ne kot zbledeli odsev. Vsaj ponekod, v posameznih verznih prebliskih se Košuta v tej zbirki z vso poetično intenziteto povzpne do vrhov svojega pesniškega izraza.
217                                              Tržaška zbirka Devin (M. Košuta, A. Mermolja, M. Sosič)