Anton Dolenc: Zdravnik, slikar. človek
V delu je sreča in moč
»Tiste generacije, ki bi samo uživale na račun dela preteklih generacij, bi bile ja-love. človek mora v tem dinamičnem času delati. Vedno skušatn narediti tisto, kar je prav, seveda pa je vprašanje, če mi to tudi uspe ... Biti Jugoslovan ni lahko. Me-nitn, da smo nekakšna vest svetovnih druž-benih dogajanj in to je navsezadnje velika odgovornost. Osebni cilji posameznikov ne morejo biti vodilni motivi, čeprav pa je naš cilj socialna pravičnost in osebna sre-ča slehernega posameznika__«
•  Takole je poznega popoldneva v svo-jem kletnem ateljeju pripovedoval Anton Dolenc. Od leta 1966 je član Društva slo-venskih in jugoslovanskih likovnih ustvar-jalcev. Vzdržuje in združuje družinsko tra-dicijo očeta podobarja in rezbarja ter ma-tere babice. Pravzaprav je zagazil še ne-koliko.dlje, saj je zdravnik patolog in prok fesor na medicinski fakulteti:
•  »Zdravnikom je poglabljanje v člove-ka nujnost. Kako naj bo sicer odprt, razu-mevajoč, kako naj ceni človeško ustvarjal-nost?«
•  Tovariš Dolenc je bil 8 let predsed-nik   zdravniškega   društva. Z zaznavnim štajerskim naglasom ostro biča vsako že* ljo po oblasti. Taka želja sčasoma človeka razčloveči, lahko postane avtomat, rad sle-di   svojim   instinktom  in  neusahljivemu užitku in želji vladati sredstvom in lju-dem. Med ozke svetle obrvi tovariša Dolen-ca se je zarezala ostra, nekoliko jezna po-drhtevajoča guba. Temnorjavi živahni las-je so uporno plapolali in dovolj opazni me-šički pod modrimi očmi  so  dopolnjevali podobo   širokega   zdravega  obraza.  Nosi brado,  pristriženo  nekoliko  nemarno.  Z gromkim smehom rahlo podkrepi besede:
•  »Umetnost? Umetnost je, kadar člo--vek    preseže    obrtniško    znanje,    kadar
ustvarja   intimno   in ne le za zunanjost, kadar se počuti svobodnega ...«
Podobe njegovih naslikanih ljudi so po-tegnjene, roke poudarjene. Clovek je ven-dar veličasten, z rokami ustvarja. Sam in drugi ga označujejo kot ekspresionista. »štih«, lesk je v zeleni in turobni modri barvi, oddaljen dih poklica ... Tovariš Dolenc se kot mednarodno priznan pato-"talog dnevno srečuje z nehanjem — neha-njem človeka. Na njegovih platnih je za-znavna ta sled, pečat.
•  »Vsakdo ima pravico do svojega živ-Ijenja in kot zdravnik moram ostati ved-no človeško zavzet. Morda je v tem veli-čina in tragika našega poklica ...«
•  Vsebina pogovora se prepleta, meša, preskakuje. Ceni umetnost, ker se poprav-lja splošni okus. Veseli se poskusa aktiv-ne konservacije prelepe in enkratne Istre, ohranjanja tradicije. Vse je povezano:
•   »Naš izraz moramo spodbujati, iz-virni ljudski duh, naš duh. Vidite, to »na-še« nas je Slovence obdržalo. Naša kultura je bila vzgon tudi revoluciji...«
•  Prepričan je, da se mora človek vsak dan znova potrjevati, zaveda se, da tudi v naši zdajšnji družbi ne cveto samo vi-jolice.
•  Svoje slike poklanja. Zlahka jo od-da tistemu, ki jo sprejme z veseljem. Le-po je, kadar je slika v nekem domu do-brodošla, kadar tam pomeni nekaj in pri-poveduje.   Nekaj sto platen je že izdelal pa tudi razstav je bila že dolga vrsta, prek petdeset. Zelo ponosen je na sliki, ki visi-ta v cetinjskem mavzoleju ...
•  »Kaj mi pomeni poštenost? Ali vam kaj pomaga, če povem, da vsak večer zlah-ka in mirno zaspim? In sreča? To zveni idealno... V delu je sreča in inoč oseb-nosti...«
•  Prof. dr. Dolenc deluje tudi v dele-gaciji krajevne skupnosti. Zal mu čas ne dopušča, da bi bil aktivnejši. Priznava, ka-
ko večino dela v KS opravljajo upokojen-ci in mladina. Kot predstojnik na svojem cielovnem mestu pa se zelo veseli živah-nega športnega in kulturnega utripa v svo-jem kolektivu. Po naravi demokrat je ved-no oster do sebe in drugih, kadar je dru-
gače,   kot   so se domenili. Kot profesor, vzgojitelj mladih medicincev meni:
•    »Več   znajo mladi danes. Tehnično obzorje je zanesljivo širše kakor v pretek-losti...«
• V tovarišu Dolencu se prepletata dve stiuji. Ta hip je slikar s stotinami skicira-nih  hstov,  naslednji  trenutek  je  zdrav-nik ... Ko bi ne bil zdravnik, ali bi bil sli-kar? Kdo ve ... Odlikovan je z redom dela z zlatim vencem. Ne kot zdravnik ali sli-kar, kot človek ...              Bogomir Šefic
Foto: Jaka Bregar