Vzhodna povest.
V ruščini zložil
Mihael Lermontov.
Poslovenil
Janez Vesnin.
4
%,
•r

•у (СЖЉФТОо
Ka svitlo dalo vredništvo slovenskega Glasnika.
18(»4.
%
Natisnil Jožof Blaznik v Ljubljani.
Vi- ал 5~ X
тжш ®I!L
I.
Рozdravljam te priserčno, sivi Kavkaz! Popotnik tvojim goram nisem tuj,
Ki so nosile me v mladosti zgodnji,
V puščavi me privadile nebesom.
In dolgo še od takrat mislil sem.
Nebo da južno gorske skale so. Prekrasen si, o merzli kraj svobode,
In vi prestoli velike prirode,
Kedar ko dim višnjevkasti oblaki Pod večer k vam fiite od daljnih krajev, Nad vami se vij6, šeptaje tiho,
Ko nad glavč prikazni velikanskih Nemirno perje si Šumija — in luna Po sinjem nebu popotuje sama.
И.
Kako sem ljubil, Kavkaz veličastni! Značdj vojaški tvojih verlih sinov,
In tvojega neba lazur prijazni,
Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.
FS1¥S BI3L«
I.
P ozdravljam te priserčno, sivi Kavkaz! Popotnik tvojim goram nisem tuj,
Ki so nosile me v mladosti zgodnji,
V puščavi me privadile nebesom.
In dolgo še od takrat mislil sem,
Nebo da južno gorske skale so. Prekrasen si, o merzli kraj svobode,
In vi prestoli velike prirode,
Kedar ko dim višnjevkasti oblaki Pod vččer k vam hite od daljnih krajev, Nad vami se vij6, šeptaje tiho,
Ko nad glavo prikazni velikanskih Nemirno perje si sumljd — in luna Po sinjem nebu popotuje sama.
П.
Kak6 sem ljubil, Kavkaz veličastni! Značdj vojaški tvojih verlih sinov,
In tvojega neba laziir prijazni,
l»
4
In čudni šum preurnili glasnih viher,
Kedar votline in gore sterme Ko nočne straže odgovarjajo!
Al kar pogleda solnce, in blešči Se v zlatu potok; in na stepi cvet Lepodišečo dviga zdaj glavico,
Blešči ko cvetka iz nebes in raja! —
V	večernem času megel sem deževnih Raztergani zavoj pogosto gledal;
Sam6 oblaki, ržbljeni rudeče,
Edini še groze, in nad skalami Čarovni gradič, čudo starih dni,
V	trenutek raste; al hitreje še Razpihne njega vetrovo pihljanje.
Tako preterga grozni glas verig Pregrešnemu mučencu sanje mile,
Ko gleda hribe svojega domovja . . .
Al v tem pa belši, ko snegovi gorski,
Beže od tod prijateljski oblaki,
In pospremivši dan, vale se drug Nad druzcga, in gledajo svetleje Tako veselo, krasno in neskerbno,
Ko večno tako slastno bi živeli! . . .
Ш.
Al divji so teh skal rodovi mnogi;
Njih Bog — jo svoboda, njih zakon — vojska Oni ras to tam sred razbojev skrivnih, Prederznih del in del tu nadnavadnih.
5
Tam v zibki pesmi materne straše Z imenom ruskim mala deteta;
Tamkaj ne pogubi pregreha vraga;
Zvesti so, al zvestejše je mesčenje.
Za dobro — dobro tam, in kerv — za kerv, Sovraštvo je brezmerno kot ljubezen.
IV.
Povesti njih so temne. Starček sivi, Verhuncev kazbeških rojak nesrečni.
Ko spreraljeval je mene čez gore,
Povest starinsko je povedal mi.
Ljudi minulega je hvalil veka In vodil me pod kamen Roslambeka,
Viseč nad potom med skalč zavitim,
Ko bi ga uderžavala Aloja Na zraku v padcu svojem iz neba.
Obrasen ves z zeleno travo je,
In ne boje se, da kdaj kamen pade,
Nevihte varje se v njegovi senci,
Ki je še mičniša, če nežnih dev Oči golobje v polnoči ledeni Pogledajo svithi na dolgo steblo,
In raste cvetka dražega spomina!
In pod stoletno mahovito skalo Sedel govornik nekdaj je prod menoj,
Ko siva skala sivi starček se je Zamislil, ino glavo sklonil tiho . . .
Mordii je molil tu za domovino!
In potnik tuji sem se bal motiti Njegä molčanja in molčanja skal:
Tačas ju skoraj nisem razpoznali
V.
Povest njegovo žalostno in derzno Prenesti menim tje na sever daljni:
Morda se zdi prečudna v našem kraji,,
Al kakor sem jo slišal, tak povčm jo. Tega ne maram, da ne zvedo drugi, Povest da z menoj kot skrivnost pogine; Da-si na me ne pazite do konca.
Povem jo vam! Komur ponosna duša Je dana, temu res ni treba venca; Ljubezen, pesmi — pevca so življenje; Brez njih je prazno, revno in brezupno, Ko je nebo brez zvezd in brez viharjev!.
VI.
Ze davno je, kar tam, kjer čist Po kremencu Podkumek dere,
Kjer za Mašukom vstaja dan,
Za stermim Beštom pa zahaja,
Tam blizo meje tuji zemlji Aüli mirno so cveteli;
Ponosni so na gostoljubje:
Tam vsaki potnik prenočišče Jo našel in sprejetje gostno:
Cerkes je srečen til in prost.
Zavoli lepote čudne znane So bile njih dekleta krasne,
In starčki tam so belolasi Sodili mladih razpertije;
Veselja vrelo so njih pesmi:
Oni takrat Se niso znali Zlatd, ne jekla ruskega.
VII.
Osoda ni nam vedno jasna:
Reč vsaka ima svoj dan, svoj čas. Zašlo je solnee; pod gord Je že se vlegla bela megla;
To noč auli, zdelo se je.
Tišine nočne znali niso.
Tesnile so se glasne cede,
Vozovi težki so škripali;
Tresoče žene blizo mož Deržale deteta plačoče.
Očetje njih, odeti s plašči,
Molčč zasedali so konje In nabijali samokrese,
Visoki na germadi žgali,
Kar vzeti s seboj niso mogli.
Ko pa je dan novorojeni Ponočni grozni grob ožaril In mokro jutranjo megld Zbujeni veter že razpodil,
Odkrilo se je vznožje gor,
Vas zapuščena, prazno polje; Germada komaj še dimeča In sled koles — vse drugo pusto.
Vlil.
Al kaj je je napravilo Očetov svojih prah pustiti In samovoljno si izgnanje Iskati sred puščav neznanih? Gnjev Muhamedov? al prerokbe? O, ne! prišla do njih je vest,
Da vrag nevarni je obišče;
Vrag nesprosljivi, grozoviti,
Ker njega gromi so presilni, Njegova moč ne dd se šteti...
IX.
V tem pa hite za letom leta...
In peto leto že nastane,
In džavrov kri ne teče še.
Tam v nenaseljeni puščavi Je oddchnil Corkes se grozni, Napravljen nov je bil aul (Njegii sledov ne vidiš več),
In starček ko mladeneč krepki Kipi sovraštva in derznosti,
Ker Roslambek z bregov Kubana Že kneze zvezne pričakuje...
X-
To leto .neki dan jesenski Je med Železno in Zmejino,
Kjer pol je vil se komaj viden,
Po ozkem pa cvetočem dolu Tihotno jahal jezdec mlad;
Krog pa na levo in na pravo,
Ko bi ostanki piramid Mogočno dvigali se k nebu, Pogleda gora izza gore;
V	daljavi car njih petoglavi, Megleni, modro-sin;kasti
V	višini čudoviti straši.
XI.
Ni loga rosnega se sobice,
Svetilo nebno, osušilo:
Se skal granitnih visel je Nad potom divji vinograd,
Njegov sreberni dež osipal Je često jezdeca in konja.
Al, gledi, kak sc je ustavil,
Ko z novo mislijo vznemirjen,
In negotovo krog pogledal —
Kaj bi ne srečal še, si misli,
V	nevaren beg spusti sc s konjem, Kar vstavi ga, krepko se vstopi
V	stremena, trepeta, gori, —
Vse tiho! stopi zdaj raz konja,
Nasloni k mokri zemlji glavo,
In sliši tol’eih trav šumenja...
Vse je odljudno onemelo.
Strahu tesnile so se persi__
Da vidi streho bele кобе,
Da sliši konjskih nog topot.
On dal bi takrat ves bil svet.
ХИ.
Kdo je ta potnik? Kus? — nikdar. Cekmen ga krije, prosti bešmet, Kosmata čapka pa mu čelo:
Meč v nožnicah in samokres Blešči v nasečki nebogati, Pretegnjen terdo jo z remenom,
In Saška komaj še zveni,
In puška mu visi na plečih ,
Beli v volneni se prevleki.
Ali mar na sedlu njega hribca Ne razločuje od kozakov?
Ni zmote tu — on je Cerkes! Kujavi cvet z njegovih lic Je skoraj zginil; sneg in vihre In zima severnih nebes So končno zmili barvo južno,
Al vidi se, da je Čerkes!
Obervi goste, pogled orlov,
Osemci dolge ino čeme,
Kretanje hitro in prosto;
Ođpahml vse je tuje šege,
Ni uril si brade in no berk,
Zob bela versta še blešči,
Ko pene po bregovih morskih.
On nikdar ni navad in šeg Opustil svoje očevine...
Gorje, gorje pa, če se tudi Derži ljudi sirovih mnenja,
Če je popaka, strup omiko Na duši ga okužila!
Za čutje in veselje starček,
In vendar je brez sivih las,
Kaj v kraj, kjer vse jo tako živo, Tak nepokojno, tak igrivo,
Prinaša svoje mertvo serce?
XIII.
Mlad je ko so mladenči naši ,
In vendar blesk hladan v očeh. Poversje temnega jezera Tako pokriva rani hlad Z ledeno terdo skorjo svojo Do pcrve vihre. Čutja, strasti
V	očeh na veke so zgorele,
V	serce se ko v berlogu lev. Globoko skrivajo, al moči Njihovi ne zbeži nikakor.
Naj bode kamen serce to —
Strupeni, prebujeni plamen Ko oglje kamen bo raztlel.
XIV.
In pretečeno vse je bilo,
Ko senca mu uinerlega!
Od sili mal se je spremenilo Bog vedi, kako in po čem!
V samotno jahal je polje —
Na enkrat sliši strel — kaj je?
Ko bi se smejal, na edin glas Skalovja in stermin stanovnik Ponavljal trikrat je odmev.
Popotnik bodež svoj potegne,
In s puško, glej , brez bajoneta Kozaka vidi tam v germovji;
Pred njim fazan je okervavljcn 7j ros6 drevesno okrepljen,
Z bleščečim sedmobojnim repom Ubit sč svincem ležal v travi.
In bliže potnik je prijahal In v čistem ruskem ga jeziku: „Kozak! povedi mi“ je vprašal,
„Al davno je že prazno tu?“ —
— Od takrat, kar se vstrašil Kusov Je neustrašni narod tvoj! —
Pred nami skriva se po gorah... Tega je danes peto leto! —
XV.
Kozak umolkne. Kaj pa s teboj Čerkes? Zakaj je tvoja roka Se dvignila s pregrozno puško? Odpusti smehljej ta kozaku! —
O joj! zveršila se je kazen,
V	kervi, brez čutja, brez dihanja. Leži kozak zdaj zasmehljivi.
Čerkes zre na podobo hladno,
V	njem zbudil se je duh vrojeni, Zanesti mogel ni nikakor,
Zderžati mogel ni udarca.
Ko po oblacih svit požara.
Ko lava Etne po poljanah,
Stopila kri je v njega lice,
Ko bi bolan bil; blisketale
Ko meču kervnemu ostrina
Oči njegove, in takrat
Je strup in duša — vse v njih bilo!
In naposled je z zlobnim smehom
Čerkes na sever pehnil oko: —
Nič, kar nič ni sovraštvo smertno O smehljeji podobnem temu!
V	svobodi dvigajo se persi!
Vzdehniti htel je, pa ni mogel;
Znoj hladen z vročega je čela Mu kapal, ’z ust pa — ni besedo l
XVI.
Na enkrat se zave in strese,
Prikloni h skeli, konja vdari,
En sam trenutek na raogili Pa šinil je ko eerna tiča.
In kmalu skril se ves v meglć.
Čez kamnja ga je nesel konj,
On gledal ni, in ni se bal,
Beži tak naglo samo tisti,
Za kterini grozni kes hiti!
XVII.
Kam je Oerkes obernil pot?
Kje si oddahne mlade persi,
Kje umiri prostosti misel?
Čerkes ni hotel oddohniti.. .
Podi in bije konja silno,
In konj leti, ko veter v stepi;
Gore nosnice, oko se bliska,
In že je tu zobčasta versta Kremenastih brezkončnih gor,
In Šag dviguje se za njimi Se dvema snežnima glavama.
In potnik misli: „Daleč ni več:
„Ob uri lahko k njim priskačem!“
XVIII.
Pred njim pa, v tomnoplavem mraku, Podobno na pol zračni steni,
Stegujejo se gole gore;
Nezveste, čudne ko zmisljije Razhajajo in shajajo ...
Prešel je čas , teh dveh že ni!
Oni nad potnikom smeje se,
In komaj plavi cvet menijo!
Bledi popotnik od nevoljo;
Konj nenavajen se ustavlja;
K zapadu soince je že šlo In zrak se vedno bolj hladil, Samotne grozne kope so Postale više in temneje, —
Uganka bile so očem.
XIX.
Al glej pred njim, podobna megli, Nasprot hiti mu zadnja gora: Živele ko preproga vzhodna Gore le više se krože.
Pokrit ves s peno do ušes Jel dihati je konj prostcje, Otročjih let spomini mili Sprosterli so se pred Cerkesom, Želje zbudile so se v persih ,
V očeh rodilo so se solze,
Za čas je vgasnilo sovraštvo,
In misli neznobljivih breme Je padlo skoraj že od serca: Krepko je dvignil svetlo čelo, Ponosno v sercu si pa mislil,
Da je Čerkes, da je rodil sc Sred skal prederznih on edin. Pozabil je hitrost življenja.
On v mislih poglavar sveta Prisvojil rad bi njih si večnost, Pozabil je, kar je preterpel: Prijatle, vrage, strah pregnanja In, kak nevesto pri vernitvi Objel sč vso bo strastno dušo!
XX.
Veršine sinje rudečč se.
Z večerno zarjo osvetljena,
Pa davno že so brezna temna; Valile skoz doline ozke In legle so se medle megle,
Le konjski je glasil se topot, Pa zgubil je v daljavi se. Jesenski dan blede je vgasnil; Opadlo je vonjavno perje,
Brez sanj so spanje pokušale Na pol zvenele milo cvetke;
In čas navadni je moleč Prilezla izpod kamna kača, Igrala leno se na solncu; Luskina gladka ji srebrila Se je na pregibljivem herbtu. Ko jeklo kopja al oklepa, (Keuar zadremljejo po boji Pretrudne na širokem polji),
Ko najde jili v germovji luna, Lcskečejo se v mraku nočnem.
XXI.
Že pozno je. Samotni potnik Odel je s plaščem se širokim:
Za nizkim gostovejnim hrastom Je skril so pot, in veter pihal; Spotaknil konj se je pod njim. Zasope, ko bi čul nevarnost,
Začudi se, razsede jezdec In vidi brezno pred seboj,
In tam na dnu njegovem, potok
V	svobodi divji po teminah
Sumi. — (Tud jaz ta šum sem slišal,
V	puščavi z vetri razpih&ni,
In mnogo zbudil misli mi
Je v persih, ki jih strah tesnil je).
V	dvomljivih mislih je nad skalo Ustavil strudeni se tujec;
Kar Audi, da v puščavi daleč Tam ogenj plameni, in vnovič Zasede konja zlobnega.
In z vso močjd tje konj hiti,
Kjer daljni ogenj sc svetli.
XXII.
Ki; duh kovarstva in prevare Tii» mamil s plamenečim ognjem, tzmael-bej.	2
Oči hudobnega šajtana Svetile niso v skalah teh;
Dve sakli beli in prosti ste Sc mirno Skrivale za holmom;
Por stene strehe so jim Černe;
Na krajih vcrste goste travo Viselo so v zelenih premih; Jesenski vlažni hladni veter Pa poje jim nezemske pesmc. Široki okrožuje dvor Ograda iz kolov in vej,
Ki nagnjena visi že dolgo.
Vse v mertvo spanje je vtopljeno Le eno okno se se sveti... Uazgeče trudni konj Čerkesov, Udari z nogo ob zemljo.
In odgovoril mu je drugi...
Iz sakle nekdo ven hiti,
Priskoči: „Vel’ki Mohamed Gotovo nam poslal je gosta.
Kdo jo tu?“ — Tujec! bil odgovo In več ga spraševati noče, Prededov šego ohranjuje Pohlevni gospodar. 'An konja On sam skerhi in trudi se,
On sam mu ves prostirek sname In sam ga vodi na dvorišče.
XXIII.
V	tem pa uljudno v sakli dimni Popotnika sprejema starček;
Pred ogenj gosta posadi
In gostoljubno stiska roko.
Blešče po stenah na okrog Bogastvo hribca: puške, strele,
Z napisom bodeži pobožnim, Morivca belega baslik In bič med plaščem ino sedlom. Začela sta o zlati svobodi,
O prejšnjih dneh, o bojnem polji; Gori, gori beseda njima In domišljija živa ziblje
V	prihodnjost ju in pretečenost; Preide čas, da kddj ne vesta — Ona sedita in pervikrat
Je tujca vnemala povest,
In starček čudil se mladenču.
XXIV.
Sam je lezginee; davno že (Tako sklenilo je nebo)
Ni gledal doma. Trije sini In mlada hči živijo z njim.
Pri njih molči do zdaj še tuga,
In revež milo je sprejet.
Kedar gore pa nočne zvezde, Podajo se na pota bratje,
Njegovi razuzdani sini:
Ta plen živi družino vso!
Povsod raztresajo ti strah,
Ukrasti, vzeti — jim je eno;
Mćd, vino prosijo z boddleem,
In s kroglo plačajo za pšeno.
Iz konjske čedc al pa s paše Prekrasnega vzemo si konja;
Le dneva se oni boj'č,
Njih vladi pa do zdaj ni meje.
In danes je doma le eden,
Njegov ljubimec, starši sin.
Al teh besed že več ni slišal Popotnik; skoraj dihal ni,
Oterpnil je pogled mu bistri,
Ko meteor bi svetel padal:
Pred-nj, kakor lepo dekle gorsko, Stvarjenje raja in zemlje Vstopila se jo vila mlada!
XXV.
In kdo bi, ko jo vidi, rekel: ne!
Kdo nčbesno milote, al še sled Nebeških rok, ki razsejane v žarkih So v sladkem smehu, iskri černih oči Vso, kar se sklepa s pervo domišljijo, Vse, kar zgodi v življenji se le enkrat Ne loči od krasote premmljive.
Krasote zemske, dostikrat lažnjivc?
Kdo, naj pove mi, preupije vest: Podoba mična, ali hladna duša! Kedar na enkrat vidi pred seboj To, kar častil je pervič z dušo Krilatcev, oproščenih zemskih spon, Na svet zletevših, da ljudi tolaže. Al, se bližaje, je spoznal lezginko: V obličji ziblje zemsko se življenje, Iztočna vrela kri je v njenih licih, Pa kakor mili se obraz oddalji — Jel dvomiti o tem je, kar je bilo, In zopet se poveril je blodenju!
XXVI.
Ah nežna, kakor vila mlada, Stvarjenje raja in zemlje,
In mila — ko nam v tujem kraji Sred glasov tujega jezika Je znani glas besed domačih; Tako je tolaživno mila,
Ko nekdaj bila je jetniku Pri oknu tihe ječe v mraku Svobodne tiče prosta pesem,
Pri ognji stala Žara lepa.
Nekoliko sklonila čelo,
Ponosno pa in gibčno stala; Prostost je bila v njenem krasu, Prost njen okus. Ovita pridno Je bila nje glavica z ruto;
In izpod nje do nožnih neder Dve černi kiti ste kipeli Nepažno — tisti das je ona Jih razpletala, zapletdla! — Dopasti Žara je želela, —
Kako na tem spozna se ženska!
XXVII.
S tresočo in strašljivo roko Postavila je sramežljivo Večerjo malo pred očeta,
In se smehljala, in potem Hotela iti, pa ni znala:
Al bi odšla? Nje persi s časom Odejo dvigalo so znatno;
Poslušala bi ona rada,
Kaj govori popotnik mladi.
Al on molči, oči blode:
Njih vabi bodeža ostrost,
In groznih bojev svetli kras;
Al zadnji je pogled na njo Se vperl.. . dekle je ustrašilo se, Pa bala očeve se jeze Ni, in ostala je, in spet je Sklenila slušati popotnika.
Al kaj je um njegov strašilo; Besed nedokončanih svojih Izustiti kar mogel ni.
Smeji se, pa oči že davno
Več ne obrača na dekleta;
Smeji in šali se, al hladni Nevoljni smeh se ne prilega. Zamolknil je — njo je dražilo.
In sama vedela ni kaj.
Oerkes lovil je s konca željno, Kdaj živo nje oko se dvigne; — Na zadnje so ustavile se Oči, ki so mu nagajdle.
Odgovora želi, so skloni,
Al on je zabil, zabil na-nje!... Zadosti je! tega udarca Dekle več drugič ne sterpi;
Al se ne blodi njemu, Žara?
Pa ona ide, in odide!...
XXVIII.
Kdor mnogo hodil je po svetu, Kdor gledal je njega navado, . Kdor je strasti spoznaval znamnja, In komur znan njih jezik je; Osoda kogar rano vcrgla .le med omikane ljudi,
In tak z lastnd roko nikdar Prodal ne bode du§e svoje, —
Ta ženskina goreča strast,
Ve, se ne šteje več za srečo;
Ta s sercem prostim in prečudnim In s čustvom nekdaj tako svetim
•24
Šaliti sc boji. On skuša,
Da solzo sreča s smehljejem, Smehljaju da odgovor hladen:
Kdor sc dobrika, — tak so zmoti? Pijan že večno vedne hlimbe Sam sebi ne verjame več;
Visoka duša ni dovoljna Z ostanki revnimi mladosti — Omika pozna ji je britka,
Ker ni pri ognji hrane v nji. Lindič v življenji svetskem taki Vzrok skoraj zmirom zlega so: Kako strašljivosti detinske Velike priče so njih dela.
Prevariti oni ne smejo,
In odpustiti ne umejo!
In dostikrat si mislijo,
Da jih ozdravil kraj bo daljni. Puščava, vid visocih gor,
Al senca sämotne doline,
Kjer so prešli mladostni dnevi.
Pa upanje je njih zastonj:
Podložna duši je zunajnost!
XXIX.
Ni mile Žare v sakli več.
Cerkes nje sled je dolgo gledal,.
In mislil: „Nežno ti stvarjenje!
Iz detskih komaj šla si let,
In že solze in želje imaš!
.Preslabi svetle zarje žar Na temni megli ne gori:
Na nji tvoj blisk le pomrači se. Ker upa nima, se le muči!
XXX.
„Ti še ne veš zdaj, kdo sem jaz, Tolaži se! ne mirni vasi,
Ampak svobodi, domu, bitvam Je posvečena sodba moja.
Ljubiti z nežnišo ljubavjo Bi mogel tebe, pa nad teboj Budi branitelj nad zemljo:
Mar roka, okropljena s kervjo, Al tvojo sme stiskati roko?
Z objemom tebe sme ogreti?
Al morejo poljubovati Te usta, vajene kletvine?“
XXXI.
Čas je! jasni se že na vzhodu; Čerkes je vstal na daljni pot. Sinočnji ogenj na ognjišču Je tlel še. Sivi starček ga je Razpihal, ino pšeno varil.
In pravil, kod je boljši pot,
In sam do starega je praga Pospremil dobroserčno gosta.
Popotnik lazil je počasi,
Stiskdla ga je skrivna žalost:
O mladi deklici je mislil...
In kdo mu konja bo pripeljal?
XXXII.
Otožno Žara konja je Popotnega pred njim deržala In s tihim svojim glasom, k njemu Oči dvignivši, govorila:
„Konj je gotov! z lastno roko „Pripravila sem bojno uzdo „In v srebčrni luskini bliska „Kubanska draga se nasečka,
„In černi plašč z remenom terdnim „Ti privezdla sem za sedlom.
„To delo, vedi, ni mi novo.
„Vse je gotovo, dragi tujec!
„Tvoj konj je krasen; ne straše ga „Stermino golega skalovja;
„Sicer je zrastel v daljnem kraji, „Na njem ponos se vidi divji
„Ko ogel mu pogled gori, „Le skloni se — že poloti; „Gladila, božala som ga, „Da tebe potnik reši rajše
'27
„ОЛ bodeža in vražje puške „Tam v nemi stepi, v eas nevgodni!
XXXIII.
„Ne hiti tak v jeklen stremen,
„Ne beži tako spesnili nog: „Poslušaj, mladi tujec, me;
„Kdo ve? morda kdaj pride čas,
„In ti na mili strani bodeš „Naključno spomnil se na me:
„In če vesele svatbe čaša „Ti vre, blešči se v roci tvoji, „Nikar ne ljubkaj se spomini,
„Od serca goni jih, kar moreš;
„Al če se misel ti rodi,
„In če obraz moj se ti sanja „V samotni mučeniški noči, — „Usliši, usliši mojo prošnjo:
„Ne zaničuj te svoje sanje ,
„Nikar ne goni misli proč!
XXXIV.
„Naš dom je mal, zato je miren; „Meč ruski se ga ne dotakne,
„In kaj če vzeti? —- pet, šest konj, „Al terdo mar obleko našo?... „Pohlevnosti zaupaj moji,
„Odkrij se meni, kam te vendar „Kovarni upi vlečejo?
„Kaj iščeš nek? — ostani tu,
„Pri nas ostani, dobri tujec!
„Na tanko vem: ti si pregnanec, „Odvadil si se svoje zemlje, „Pozabil si njen lepi jezik.
„Zakaj hitiš tak v rojstni kraj,
„In kaj te čaka tam? — ne vem, „Moj oče bode terdil s časom,
„Da brez najmanjšega oponosa „Smo dolžni darovati sebe „Za nehvaležno domovino, —
„Za me domovje jo le tam,
„Kjer up, ljubezen je doma!
XXXV.
„Po polji se vali še megla, „Nevaren zgodnji hlad veršln je ... „Samo en dan, le eno uro, —. „Poslušaj, — eno uro mudi „Se terdoserčni blizo mene!
„Tačas še pokermim ti konja, „Odvezala ga bodem sama,
„Naj se oddahne, napoji;
„Ti pa zdaj v sakli tukaj, v senci „Glavo na roko mi položi:
„Glasove tvojih besedi bi „Se enkrat slišati želela;
„Al ne ustavljam sreče časa, „Ločitve časa ne preganjam? ...
In Žara čakala s trepetom Je na odgovor besedi;
Skrivati žalosti ni mogla,
Solze z osemec so ji tekle.
O joj! on vedno le molči, Popotnik vsede se na konja; Pripravil se je že oditi,
Oberne se — in se prestraši, Ves ganjen miloserčnosti Tolažiti je hotel Žaro.
XXXVI.
— „Nikar ne toži me tak ostro! Povej kaj hočeš — al mar solz? Imel sem kdaj veliko jih:
Al svet je vzel jih iz zavisti!
Pa ne zarad nemirne sodbe Razdvojil som se z nežno dušo; Svobodni, suženj al vladar Žele, da zginem jaz edin.
Vse, kar le malo mene ljubi, Potegnem precej za seboj;
Moj dih že spridi vse veselje, Res škoda, da moči več nimam! Priprost da nisem človek, vedi, (Da-si obleko prosto nosim) — Tolaž’ se, Žara, pred seboj Zdaj vidiš brata Roslambeka!
To žertvo sreči dolžen sem prinesti... O ne žaluj o tem! — Odpusti sestra!“
XXXVII.
To rekši, mahnil je z roko, in podkev Začul sc glas, v daljavi umirajo.
Le diha še, brez solz, besed m misli, Stoji sterme, in neobčutno gleda,
Kako ta daljni berzi glas podkvä Prihodnjost njeno vso s seboj unese.
O, Žara! Žara! kratko domišljijo Častila si, — kje zdaj je domišljija? Kak polne so oči, kak prazna duša! Trenutek vsak ji teži je ko drugi,
Vse, kar prešli», oživljaš vnovič!. . . Po cele dneve ona gleda tamkaj.
Kjer skrila se ji je ljubezni zvezda, Povsod, povsod nahaja njega le:
V večernih tminah milo lice vidi;
Po noči sliši še topčt, iz postlje Poskoči, pazi, žde in njega čaka —
In vetra piš polagoma raznaša Topot le vedno bliže — pa vse mimo! Tak časih meteor leti na nas,
Je blizo že — na enkrat pa ugasne!..
BMJ® BIL,
I.
Argune kalna voda zmir ropoče ;
Ledene skorje ona ne pozna,
Mrazu in zime spon se ne boji;
Pokrita s hladnim pertom srebernim,
Rodi se sama krepka med snegovi,
In tam, kjer serna hitro še beži,
Otrok prirode, ko otrok priprosta,
Neposajena se igrä in skače!
In s časom, kakor zakrivljeno steklo,
Sred dolzih trav, prezorno in svetlo Po gladkih kamnih, v brezdno se vali,
Zgubi v globocem mraku, in nad njim S poslovnim se gruljenjem vije tropa Strašljivih, tujih, svobodnih golobov...
In z brinarai zelenimi pokrite,
Nad mračnim brezdnom grobne plošče mirno-Vise in čakajo, kdaj vriš omolkne,
Da padejo in vse pokrijejo.
Pa čakajo zastonj! — valovi nikdar Ne dremljejo, da-si je trna objema,
Povsod Arguna zemljo si prerije In vnovič poleti na daljni pot!
II.
Na bregu teh kipečih, vročih vod Nedavno je pregnani narod si Atil postavil — in trenutka čakal,
Ko bode so zveršilo meščovanje; Cerkcs gotovil je napad prederzen, Zavezniki zbirali so se skrivno,
In umni knez, lokavi Roslambek Uklanjal so pred Rusi je pohlevno.
In v tem je s hitro derzovito trumo Vasi kozaške v nočni tmi razdeval; Vernivši v vas se, na kervavo svatbo Jetnikov je pripeljal trepečočih. Prijaznost jim obetal, in se Šalil In glave sekal jim zarad zabave.
Ш.
Lahko velevaš narodu, če ga Poprime ena sama skupna strast;
Ni treba z zlatom si ga pokoriti,
Pred njim ponosen biti, al enak;
Ni treba misli svojih odkriväti,
Al spraševati pri podložnih sveta In pozabiti, kar od zlatih gor Jo boljše, vljudnost in besedo lepo! •Skerbl, da pervi boš povsod in vedno,
Nikar so ne spozabi, bodi zmeren,
Nikogar slepili vraž se ne dotikaj,
In sam umej z derhaljo biti vražen;
Nikar ne napreduj začetka mnogo,
In no navadi naroda na zmage,
Da se spozna v slabosti svoji vedno,
Da vsaki mig rešitelja je treba,
Da nima tebe s čim primeriti,
In te časti prisiljen s tako silo;
Umej prederzno vse potrebovati,
Zato plačila pa ne tirjaj nikdar! —
Otrok je narod: — noče dati nikdar,
Ne skušaj vzeti, — ampak vkradi mu!
IV.
Imel je nekdaj brata Roslambek;
O njem žalujejo prederzno čete,
Poslal je oče Izmaela v Rusko,
In njihne upe vzela je Rusija.
Že štirnajst let zapustil je te kraje,
Kjer bil je izrejčn in rojen deček,
Da prava tuja vć, pozna zakone!
Rodil pod težko perziško preprogo Se Izmaol ni, pesem milonežna Ni njega vspavala v večernem mraku. . Prepeval mu je burje boj nemirni.
Ko pervikrat odprč oči nedolžne,
Njegov nasmehljej srečala je groza.
V berlogu temnem, kjer pregnan po bratu Izmael-bej.	3
Bcj-Bulatu, kovamem ubijavcu,
Njegov je oče skrival let se mnogo, Pregnanec novi, je ta svet zagledal!
V.
Ko bi odveč bil med ljudmi, po rojstvu Si duše razveselil ni z ničimur,
Da-si nedolžno jo začel življenje,
Kak mnogi ga končajo — s prestop ljenjem. Ljubezni materne on ni poznal.
Na persih gorki plašč ga ni segrel, — Otročja leta je preživel sam;
Njegovo zibelko je veter zibal;
In mesec polnoči igral je ž njim.
Med zemljo ino nebom zrastel je,
Nikoli sile in skerbi poznal ni ;
Navadil megel so je pod nogami,
In nad seboj lazurnega nebd;
Le orli sami in ponosne skale Imele ž njim mladenčem so zabave.
Ustvarjen bil za strasti je velike,
Kipela v njem je plameneča duša,
In južni so odmevali viharji V nji z vso lepoto svojo strahovito...
Kar pa poslal ga oče je na Ruse,
Od takrat vest o njem nič več ne ve...
VI.
Na gori, ki se solncu skriva,
Pregnanci mirno so sprejeti,
.Sred nešpljevili dreves aul Raztresen jo nad šumno reko; Stoji posebej vsaka streha Tam v senci, v dimovih pelnicah. Poletni dan, v poldanskem ognji, Ko dviga se iz kamnov čad,
Igra otrok se truma v travi, Cerkes pa truden ves počiva;
V tem pa sedi njegova žena Pri delu v novi saldi sama,
In poje pesem žalostno O daljni lepi domovini;
Oblake rojstnega neba Cerkes že gleda v domišljiji:
Tam log je lepši, dan svetlejši, Loskeča rosa je čistejša,
Tam mavrica je raznobarvna Nebo jasnila; krasen most so Na oblačili stvarjali duhovi,
Da bi od ene skalo k drugi Hodili po prezračni stezi;
Tam pervikrat je še ves plašen Na lok pokladal hitre strele! .. •
Začel se bajrana je praznik. Povsod veselje in ukanje; Zapustil Mulla alkoran
VIL
Več ne posluša njega
Na stran odmota razsvetljenja; Vso noč nad hladnimi skalami Visoke ognje žge za ognji.
Ko b’le nad zemskimi oblaki Bi zemske zvezde; — ali luna, Ko na zemljo pogled oberne,
Ne vidi sebi zopernic In, čisto zapuščena, sama Po nebu v svojem blesku blodi.
VIII.
Že davno ples je bil končan, Končana strelba; vse je temno. Krog ognja, da posluša pevca, »Stopila berhka je mladina,
Tud sivi starčki v redu so Vsi nemi pazili na pevca.
Na sivi skali, brez orožja,
Sedel neznan je, skromen tujec. Vojaškega ni treba krasa, Ponosen je in reven — pevec! Puščav otrok, ljubimec neba, Brez zlata je, pa ne brez kruha. Pričenjal je: in strune tri Že brenkale so pod roko,
In živo, s čudno jo prostoto Zapel starinsko krasno pesem:
Čerkeška pesem.
„Mnogo dev jo v gorah teh; „Noč in zvezde v njih očeh, „Mična z njimi je osoda, — „Al še lepša je svoboda!
„Oj ne ženi se mladeneč, „Slušaj mene mar:
„F ’v‘ 1 :a si mladeneč
„Kdor ženiti bi se htel,
„Ta si slab izbral je del:
„Z Rusi bo pozabil boje. „Brani jok mu žene svoje! „Oj ne ženi se mladeneč, „Slušaj mene mar:
„Rajši konja si mladeneč „Kupi za denar.
„Dober konj te ne izda:
„V vodo, ogenj se poda;
„Ko vihar po stepi šine,
„Tak daljava ž njim ti zgine! „Oj ne ženi se mladeneč, „SluŠaj mene mar:
„Rajši konja si mladeneč „Kupi za denar.“
denar.
X.
Od kod ta Sum? od kod ta dva? Spoštljivo razdeli se truma.
Mogočni knez se bliža jim In človek tuj na njega strani.
Za njima pa trije glavarji „Albi je velik in Mahom!“
Zakliče knez. „Grobovi še so „Pokorni jima! V zemlji tuji „Branila mojega sta brata:
„Poznate mar vi Izmaela? ...
„Tam med sovražniki je zrastcl ? „Pa ni priznal njihove vere,
„In v našo sinjkasto puščavo „Samo sovraštvo je prinesel!“
XI.
In po dolini zagermeli So glasi divjega veselja; Blagoslavljali čas prihoda,
Krog Izmaela star in mlad Se gnete. Deteta so mala Na rame matere dvigale,
Njih žene gledalo zijaj e Na novega so kneza željno.
Kje Roslambek, malik narodov.
Po kterem tak slavi svoboda? — Sam, ves pozabljen je pred ognjem Oddaljen, temnega obraza,
Jo stal, ko žertva zlo nevolje.
Je davno mar, kar je natezal Sam misli vse in vso poglede?
Je davno mar, kar je germeee Vsa ta derhal za njim hitela?
Al davno, kar je mati dela Njegova pravila otroku? —
In kaj jo zdaj ? — Glej Izmaci Služabnik vragom domovinskim Uničil mu je vso to slavo S prihodom svojim, — in vladar Ponosni včerajšni je zginil, Pazljivosti neumne žlote Natezati že več ni mogel!
Nji vse je mično, kar je novo! „0 saj shladi se,“ knez si misli. Ce je spoznal hudobni človek Že nevošljivost, pozabiti Popolnoma nikdar ne more:
Ker ta prikazen posmehljiva In noč in dan straši duha.
XII.
Boj, boj! . .. preznani glas ljudem Odkar je brat od bratskih rok Končal nedolžno pred altarjem ... Germe je čez odljudni Kavkaz Zagnal se krik: na boj! na boj!
In zbudila so se plemena,
Z veseljem vidnim v smert hite. Aul je vtihnil, kjer brezskerbno Nedavno slušali so pevca; Rožljanje orožja, vriski stana, — Prešle mladenčeve so pesmi Prešlo bajrana je veselje!... „Glej, kako vsak se bije rad „Za častno delo in svobodo!.. . „Tako je bilo v naših časih,
„Ko je veleval Ahmat - Bulat!“ Tako s ponosnim so smehljanjem Soptali starčki med seboj '■
Ko zvesto gledali na poti Prederznih so mladenčev čete ...
XIII.
Prešla je zima; in oblaki Svetleje plavali po nebu.
Med potjo gledali se v reki;
S ponosno pa divjostjo reka Ko zvita kača odvernila Ni nebu sladkega smehljaja;
In belih potnikov njegovih Prestregala je terdovratno.
In ravne, gladke kakor stena, Temnč se na bregovih gore; Stermina njih in njih višina Omami um, oko straši;
Privezana na te veršine
Krepostno z nagimi koreni,
Se kaka gostovcjna smreka Stoji vsa žalostna in sama.
In često mračne domišljije Strašijo serce: tako časili Vladar, pozemski polubog Na krasnem prćstolu, obdan S kerdelom gerdih prilizunov, Se žalosti: da on edin Na svetu sebi ravnih nima!
XIV.
Osvojevavcu je pregrada Postavljena že v tej dolini;
Iz kamenja, dreves germada Arguno davi pod seboj.
Ni druge poti do aula:
In liribec misli: „Vrag hudobni „Mogila tebi je gotova!“
Al vrag na ravnost gre na nje In gromonosnih topov blesk Igrit skoz temno meglo daleč.
In Roslambok sovet pokliče In govori: „V tihoti nočni „Napademo njih čete derzni, „Ko padejo mogočni slapi „V dolino, ki spomladno sanja. „Naš molk pokončal bo gostovo „In njih raztresene kosti,
„Plen krokarjem ino volkovom, „Segnjile bodo, pa ne v grobih. „Med tem pa se zvijačnim strahom „O miru mlčnemo dogovor, „Kervavo skrivno maščevanje „Sramoto dolgo naj opere.“
XV.
Sprejeli vsi so boj soglasno, Soglasen pa ni Izmaci.
Koj mahnil je z jekleno saško,
In z mesta je hrumeč poskočil!
Z letečim pehnil je pogledom Glavarje, v redu tu sedeče. Ponižno svetli meč spustivši,
Tak je odvernil bratu brat:
„Jaz nočem biti skrit razbojnik, „Rad vidim, vidim gorko kri:
„Jaz hočem, če je zmaga moja, „Da zna za grozno mojo roko! „Ko ti, tud jaz sovražim Ruse,
„In še veliko bolj od tebe;
„Al temni noči pod zavetjem „Časti ne bom ponižal kneške! „Drugačno tu je maščevanje, „Drugačna slava nad menoj!...“ Pričakovali so dvoboja Med bratoma molče glavarji;
Ganiti upali se niso,
Odšel je — in vsi so molčali...
XVI.
Kako si strašna, Sajtan gora,
Puščave stari velikan;
Zel duh je, pravi izročilo,
Ustvaril z derzno te roko;
Da laže bi izgnanje svoje Pozabil med zemljo in nebom.
Stoletja tri je bil očaran,
Z verigo prikovan bil težko.
Kar je ponosno z novih skal Pretil preroku z grozno strelo.
Ko s plaščem, je z jelovjem krita, Cernejša je od gor sosednih.
Rumeno stezo je skopala Po nji obupa britka solza;
Ne z mahom, ne z germovjem gostim Zarasla nikdar se ne bode;
V nji pisani so čudni sledi,
Ta steza pelje, Bog ve kam!
In jelen vejaš tih rogov Tam sred visocih cvetnih trav Odet se hmeljem in beršljinom Leži, na pol objet od spanja;
In kar zasliši znani laj,
In čuti bližnjega sovraga:
Rogovo dvigne odlašajo,
Zasope hladne, čiste sape,
Roso z mogočnih pleč otrese:
Ko blisk jo mahne z enim skokom Cez skale, — in urnć beži;
Bodečih ternov ne boji se,
Kovarni hmel pa s persi ruje, —
Al, presokavši prosto pot,
Pred njim steza se vije varna.. . Nikjer prederzno ne ustavlja Nevidna roka carja gozdom,
In, ker mu ni poguba blizo,
Svoj prejšnji pot ne nadaljuje ...
XVII.
Kdo je pod goro to nesrečno Zažgal plameči strašni ogenj ?
Svetlo je praskljajoči ogenj Ožaril vse okrog germovje.
Na kamen glavo je naslonil,
In ležal Izmael od daleč.
Prijatli njemu so hoteli Iti za njim — pa niso smeli.
XVIII.
Glej, kaj mu je napravil rojstni kraj! Nič več ni domišljij: tam raj je vidil, Kjer svet je mlad, priroda tak bogata; Ljudje pa so ljudjč — kaj če priroda? Glej, brata komaj je objel pregnanec,
Že je obreka in zavid — nad njim! Prijatlov radost, in objetjo nežno,
Za kar bi drug zahvaljeval Stvarnika,
Vse to se mu jo spremenilo v kazen ...
Al za terpljenje Izmael je vstvarjen?
Ljudje so, kterim čustva so terpljenje... Da pa pokaže samovladje svoje,
Tud časih premetuje jih med nami.
Tak nekdaj car je v morje vergel demant; Al dragi kamen v svoj gotovi čas Vernih njemu zopet so valovi! —
Osodni deci mesta in na svetu;
Oni ga strašijo z življenjem novim, Zasvetijo se — in njih sled se zgladi,
Ko v temni megli gromne strele sled, Derhal se čudi dostikrat njih umu,
In dostikrat dolži potem zato,
Ker v morju rev, ko vihre v njem sejanih', Od sužnja ne izprosijo pomoči;
Hote povzdigniti se v zlu in dobrem,
Njih volje znam je na ponosnem čelu.
XIX.
„Nespametnež! zakaj si odpehnil Besed ljubezni, prošenj lepotice?
Zakaj, ko si tak dolgo ž njo boril se • Osoda še otročja tebe straši?
Vse prejšnje neveselje, ne vede kdaj, Pozabil bil bi blizo mlade Žare,
In še ljudi pri angelu v puščavi,
Glej, ljubil bi, pa nisi hotel — zdaj pa Podobe sreče živo prod teboj Sprehajajo se v trumah očitaje.
Ti stiskaš ji roko, in persi, rame Ji ljubiš ves pijan; dragost, besede, Spolnjčno srečo in ljubezen sladko Zdaj čutiš, slišiš; miljeni obraz,
Čarovni glcd — pred teboj jo ko bilo Je še nedavno; domišljije tvojo So tak verjetne, da boji se duša,
Ki ne verjame jim, da ne zgorijo!... In s čim si lepo srečo zdaj zamenil?“ Premišljeval je Izmael pred ognjem.
Kar sliši strel, dva, mnogo: in poskoči In sluša... vso je vtihnilo iz nova.
In reče si: „to sanje so bolnika!“
XX.
Nemira dušnega ves truden Na zemljo knez sc zopet vleže.
Vali se dim in ogenj poka...
Kaj je pred njim? prikazen vidi: Pred svetlim ognjem tiho, mirno Stoji opert z roko na sabljo,
Na glavi belo čapko, Rus Bled, žalosten in oslabljen.
Vpraš&ti hotel bi ga knez:
Zakaj zapustil je gomilo?
In ognja žar tresoči svitlo Na zagorela pal je lica,
Čerkesu dal pogled serdit.
•— Povej, kaj hočeš ti od mene: „Mar gostoljubja in obrambe?“
Na to nevstrašno reče prišlec: — „Svoj pot sem zgubil v gorah teh, „Cerkesi so sledili meni,
„In vse kozake mi pobili,
„Se zvesti konj je pal pod menoj. „Rešiti nočnega sovraga „Le ti me moreš. Ne bojim „Se smerti: persi so gotove.
„Al tvoji časti se predam!“
— Prav imaš: na-me se zanesi! Glej, ogenj: vsedi se in grej. —
XXI.
Prozračna, tiha noč je bila,
Na nebu zvezde so migljale.
In luna za oblaki spala,
Ljudjč posnemali je niso.
Sede sovražniki pred ognjem, Molčijo tiho, pa ne spe.
Zbudilo prišleca so čerte Koj nove v knezu domišljije;
One: spominjale so njega Na davno znane, mlade čerte.
Oj to ni igra domišljije!
Razrešiti si mora clvombe ...
In prišlecu tako-le reče Ves nesterpljivi Izmael:
— Ko vidim, ti si mlad. Za slavo Te žene želja; pa si zabil.
Da slave ni v kervavi vojski Z neizobraženo množino!
Zakaj z rok6 ste zavidljivo Skalili to osodo našo?
Ne boj se, le govori serčno;
Zakaj si nam tak nevošljiv,
S kakovo je sirovostjo Razžalil tebe prosti narod?
XXII.
„Ti motiš jako se, C črke s!“ Smehljaje Rus odgovori.
„Veruj: ko vas, očara mene „►Sumeči slap, tcmotni gozd;
„Ljudi zamaknjen gledam vaše „Pozdravljajoče krasno zarjo,
„In tudi vaše pleme ljubim;
„Le enega sovražim vedno: „Cerkes po rodu, ne po duši „Ne v drugem ni podoben tebi, — „Gomilo knezu Izmaelu „Al sebi najti sem zaklel so... „Cernu obraz si mračni zopet „S kosmato čapko tak zakrivaš?
„Molčanje tvoje mi je graja; „Poslušaj me, vse bodeš zvedel... „In sam nevolje vroče gorel...
XXIII.
„Gotovo veš, da dolgo služil „Je v ruski vojski Izmael; „Nezadovoljen pa med nami „Na domovino le je mislil,
„Povsod Čerkes je v njem se vidil. „V gostijah, bitvah so je skazal „Pred vsemi! medli mu pogled „Iztočne nežnosti odseva:
„Dekleta naša je sovražil!
„Plamcča bila domišljija,
„Brez truda zapovedoval je „In za prestopek ni nasladnost „Imel in cenil on nikoli;
„Ne vem, al bila zaničljivost „Zakonov je dežele tuje,
„Al pa popačena čutila ... „Ljubezen al britkost dekliška „Ko igra ste ga veselile;
„Al da zbeži njega zvijačam,
„Le eni obveljalo ni.
XXIV.
„Čerkes! glej vidil sem prekrasnih „Sedaj svobode nežnih hčer; Izmael-bej.	4
no
„Pa no primerjam gledov strastnih „Prijaznosti oči polnočnih.
„Ti nisi ljubil! ne besed „Poznal, no ust čarovnih nisi;
„Sč zlatimi device kodri „V zamaknjenji igral še nisi; „Prisegam strasti slušal nisi,
„Zato to niso prevarile ...
„Jaz ljubil sem! Osoda mene „Po svetli stezi je mamila,
„Do brezdna mirno me speljala... „In čakal srečnega sem dneva!
„Že sem nevesto svojo drago „Smel angelja imenovati,
„Nedolžno ljubkanje verniti,
„In z rajsko devo pozabiti,
„Da raja ni že zdaj pod luno.
„Kar vdarila je strašna ura —
„Ta kriva muk je dolgoletnih;
„Na vojsko klic, domovja glas, „Postal poslanec je ločitve.
„Ko dim kropile so se misli. ..
„Ta grenki dan bom pomnil večno. „Cerkes! Cerkes! al od nikogar „Mar nisi še jemal slovesa? ...
XXV.
„Ta čas je Izmael naključno „Nevesto mojo kje zagledal,
„In skrivna v njem je strast se vnela. „V tem pa, ko v daljnih krajih v boji „Iskal sem konca ali slave,
„Pa ta nasladnež in kovarnik „Sorče je mlademu dekletu „Omotal z mrežo osodopolno.
„Kak je uinel s hinavsko solzo „Do sebe vdahniti zaupnost;
„Premagal s šalami je skromnost, „Zmagavši pa, obraz pokoren „Ohranil — al ves ogenj strasti „Pred njo v tem hipu je odkril!... „Očertal je s čarovnim risom „Nje želje; on je dobro vedel,
„Da biti nje soprug ne more,
„Da razdeljuje ju naš zakon, —
„In upala prevaljena je „Na persih svojega morivca!
„Razim ljubezni ni poznala,
„Poznala druzega ni nič .. .
XXVI.
„Al kmalu se je prenasitil „In dolgočasil Izmael;
„Tajiti se ni znal in vedel.
„Ko je ugasnil kratki ogenj, „Zapustil žertvo je varun „In vernil v daljni kraj se rojstni; „Da je na nebu maščevavec,
„Na zemlji pa še drag, zabivši!
„Al moja гока ga bo našla „Sred čete, v gozdih, v pusti stepi, „In kazni grozni meč zasvetil „Sc bo nad neugnano glavo.
„Obleko lahko spremeni:
„Obraza ne — duh ga poznal bo!...
XXVII.
„čerkes! razumel si, ko vidim,
„Da je pravično maščevanje.
„Na ustih ziblje se ti kletev!
„Ne enkrat samo si se stresel...
„Ko ti ponavljati bi mogel,
„Popisati pregrozno uro,
„Ko lepo miljeno stvarjenje „Zagledal sem v ponižni svoji, „Nepopisljivo nje terpljenje „V očeh zvenelih sem prebral!.. . „Zgubila pamet je in um:
„Krasila se je, in si pela,
„Molčč je dolge dni pri oknu „Sedela, kot ne vedela bi,
„Da jo izdal je, zdihovaje „Čakala je izdajavca.
„Zgubljeno milo je življenje „Ostavilo se v pretečenem;
„Nespamet njena je bilk še „Do njega ljubav, misel na-nj ...
,,Iii take duše ni cenil!...“
In dolgo še je Hus govoril O maščevanji, sreči, izdaji — Poslušal ga je Izmael.
Še sam ne, vč le Bog edini Kar ie takrat pod mirno šemo Godilo v sercu se njegovem.
Tesnil je dihe, kvišku z licem (Da-si sereč in gledi niso Od neba čakali hladila),
Je ležal na široki zemlji,
Tud nem in mračen, ko ti zemlja.
XXVIII.
Ste vidili, kak roparsko - hudobno Na zapušččno truplo, v tihi dol, Nasledniki so prileteli zemski, Mertvaški krokar, kanja ino orel? Tako trenutki so, trenutki kratki, Kedar na enkrat vse peklenske muke Zletijo v serce in ga grizejo! Življenje vse zgrenijo ti trenutki... Vihar naj pihne — zlomljena je lilja; Tako kdor z dušo rojen jo slabostno: Trenutkov tem podobnih ne prenese; Al terden um, krepak in kamenit Vso spremeni jih v tezo Prometeja! Tud čas ne zgladi njih globoki sled; Vsega na svetu je, le nič pozabe!...
XXIX.
Svetli se. Gore s snegom krite Na plavem nebesa oboku
V	nebo molijo zlate zobce;
In zlili z jutra mladim žarkom Okrajci so se bele meglo.
Sajtanu gori na verlnmcu Sramljivo ogenj je pred zarjo Obledel. Tiho se je dvignil,
Ko bi pred smertjo vstal bolnik, Ves čmeren knez s široke zemlje. Kad bi se spomnil, ko se vidi, Povesti grozne, želel si je Preveriti se, daje spal;
Obrisati je želel misli,
Potegnil je rok6 po čelu:
Al žalost, — silni poglavar!
Ne zgladi s čela ti gerbancev.
XXX.
Vstal je, in hoče neprestano Vodnik ostati prišlecu;
Ni vedel, kaj o njem naj misli, Dovolil plašno jo mladeneč.
Hodila sta po temni poti;
Al vse vznemirja ju: tu tiča Sferfrii spod noge jima šumno,
Tu lepo pisana lesica
V	cvetočem sc zgubi germovji.
бб
Le vedno niže, niže gresta,
In rok ne zmakneta od sabelj.
Hitita čez prehod nevaren Pripognjona, brez oziranja In spet na hrib prišla sta sterm, — In na okrog šotori ruski,
Ko so žerjavi v prenočišču.
Bele se žalostno že v dalji.
Takrat se je Cerkes ustavil,
Za roko Rusa poprijel, —
In kdo bi, kdo se ne začudil ? — Jel ž njim je ruski govoriti.
XXXI.
„Odpusti! brez nevarnosti zdaj „V šotore svoje moreš iti.
„Al, le verjemi mi, zastonj „Se trudiš v kem potopiti „Si žalost! Boj se, morebiti „Kesanje še prideneš k nji.
„Bolezni taki ne pomaga „Kri vraga, ne beseda ljubih. „Zastonj je zdaj, tu v daljnem kraji „Gubiš prelepe mlade dni. „Sovraštvo tvoje ne doseže „Glavi, ki tepe jo osoda!
„In ona rabeljnom posvetnim „Nikdar ne pušča žertev svojih!
„In tvoja roka ne ustraši
'	56
„Tega, ki se bori z osodo:
„Ti slabo poznaš Izmaela; „Pogledi ga: stoji pred teboj!“ Ozre s ponosom zaničljivim, Odgovora ne čaka knez;
In skrije sc v kermule skalne. — In dolgo Rus je brez življenja Samoten stal, ko bi vkopan bil.
XXXII.
Al v tem je pred gord Sajtanom Postavila vojaški stan Čerkcsov hitrih četa derzna,
Krog svetlega jo sedla ognja. Ljubili ti so Izmaela:
Ž njim ali slavo, al gomilo.
Vse eno jim, da le so ž njim! Osoda vseh ni mogla teh Strinjati s tistim nežnim čustvom, Ljudi tak prostega še uma,
In tako nepokojne duše:
Razžalil vse je Roslambek!
(Tak je povsod in zmirom človek).
XXXIII.
Plenivci brez skerbi sede,
Pij d tam turški svoj tobak,
In kneza čakajo: „Gotovo,
„Ko zgine hladni nočni mrak,
„Prišel bo k nam, pogled orlovi „Premagal bo sovražne trumo,
„In stresnili pred njim se bodo „Ko silni Roslambek z glavarji!“ Tak pesmi svobodne pevaje Šeptale so prederzne čete.
XXXIV.
Tihotno, žalostno, na strani,
Oči dvigni vsi svojo k luni,
Družici ljubeznjivih misli. Prekrasen je mladeneč stal, — Cvetlica res za smert prenežna! Tud on je Izmaela čakal,
Al ne brezskerbno. Skriven trepet Viharje serčne je izdal,
In težek zdihljej, ne naključen,
Ni enkrat le iz pers izletel: Pokazal bi se Izmaelu,
Da skup imata — vsaj gomilo;
Oj! ali morda taka roka Razseka na kose kozaka?
Al tak obraz, sramljiv in skromen Zre kdaj na svet, da vidi kri ?
Kaj dela tu, in v noči temni, Mamljiv v obrazu, ko ljubezen, Edini sred Cerkesov lenih, Nemarnih, divjih in hudobnih?
Da si povedati je bal se,
Težko ne bilo bi vganiti,
Ko bi... Al serce, Čira je mlajše, Tim bojazljivše, tira ostrejše Varuje vzroke pred ljudmi Vseh svojih upov, svojih strasti. Skrivnost pa mladega Selima Globoko skrila se je v persih, Obračal usta, lica, oči,
Kakor od kače, je od zvedČnih.
тжга bil
t.
ülcj, kake stepe, gore ino morja Orožju so protivile Slavjanov?
In kje poveljem carja iUskega Izdaja in zavist se je podvergla?
Tolaži se, Cerkes! zapad in vzhod Morda ima, osodo' tvojo kmalu.
Nastane čas, in rečeš sam ponosno:
Naj suženj sem, gospodje car vesoljni! Nastane čas — in novi grozni Kirn Krasil na severju Avgust bo drugi!
П.
Gore auli: v njih ni več obrambe, Vrag sine očevine je potolkel.
Ognjeni žar, ko večni meteor,
Igral v oblačili je, strašil oko.
Ko ropna zver, v pohlevno je družino Priden zmagavec silni z bajoneti;
Mori nemilo starčke in otroke; —
CO
Nedolžne deve, mlade matere Z roko kervavo boža po obrazu, —
Al ženo gorsko nišo žensko duše!
Zarad poljuba bodež zasveti!...
Ш.
V.'aulu daljnem Roslambek je čmer n i Iz nova skril se, he strahu prignan,
Al v njem roj 6 ko varne slabe misli, — Sedaj jih zmešati ni mogel brat.
Kje nek je Izmael? Po gorah daljnih, Neznanih blodi, bije se s kozaki, v Zvabivši za seboj njihove dete,
V	puščavi zasipljujejo s kostmi jih,
In novih vabijo po grozni poti.
Za njimi strudeni so derli Rusi,
S krepostjo so naravno bojevali,
Pa ne dađć Čerkesi oddahniti,
Zdaj skrijejo se, zdaj spet planejo;
Ko senca so, ko dimova prikazen,
V	trenutkih tisti daleč so in blizo.
IV.
V	viharnih bojih Izmael ni mislil Iskati si pozabe in pokoja.
Za dom, prijatle ni se maščeval,
Ime junaka čaralo ga ni;
Poznal časti jo ceno ino vrednost, Iznajdene samo le za bedake!
Ugasnil ogenj je; na duši truden Ne želel več bi njega oživiti:
Še rojstni bi aul, — detinske skale Ne sklenil varovati ruskih mečev.
V.
Z meglo odet je dan sc nagnil. Ko za prozračne pelenice;
Na zemlji vetra-in megla ni Na bledem nebu. Dobro sliši Se orel na brezbarvni viši; Bledeča med skalami luč Je vkradla se v votlino divjo, Cepino gladko osvetila,
In še mogil je prebivavcem Pred koncem divje se nasmejal, In po raztresenih kostčh, Zarasenih na mestih s travo, Polzil z ognjeno tresko je,
Pokoju večnemu se čudil.
Al pred je srečal še ta dva Nepremakljiva — ali živa!...
In kakor neme groba žertve,
Oba sta bila tak brezskerbna.
VI.
Sam ... tak na tanko — Izmael. Neznana misel njega tlači,
Za solncem je meglenim gledal
Ko mi neredko spremljamo Nadležne goste; sveti se mu Oklep čerkeški in čelada, Kervavo lise so temnile Na mestih blesk vojaški jekla. Solim je mlado svojo glavo Vojvodu sklonil na kolena; Povsod sledi za njim mladeneč, Očetovski podoben senci:
Nikoli ni mormranja slišal Dozdaj še na njegovih ustih ... Naj straši se, al naj se strudi, Na Izmaela le pogleda —
Vesel prenaša trud in strah!
VII.
Zdaj spava, in osemci dolgo Prikrile so oči pod seboj In v licih kri, ko pri dekletu Igra v prekrasnih mladih rožah, Oklep vojaški iz železa Mu ni težak. Pomilovaje Ozira na te nežne čorte Se knez, in živa domišljija Napolnjena mu je terpljenja. Tako tud svitla rosna kaplja, Ko zapusti svoj kraj, nebesa, Na oveneli pade list;
Vsa v rajskih biserih bliščeča
Na njem počiva v mirnem spanji,
In tak brezskerbna se ne ve,
Da kmalu oveneli list Požanje kosa, konj odgrizne.
VIII.
Z na pol odpertimi pa usti,
Dihajo v se večerni hlad,
Naslonjen spi; al mirna duša Razvneta je; na pol besede Septa on v sanjali s tem al unim.
Te slišal knez je in se čudil;
Selimu k ustom, v tihi noči,
Nagne ulit), da laže sluša.
Morda pomorejo te sanje,
Njegovo da izve osodo.
„Si mogel zabiti? — ljubezni „Ni treba nežnosti zunanje ... „Odpusti!“ je sanjač govoril.
—	Kaj odpusti naj? — knez se praša. Selim umolkne, čez trenutek
Pa pravi spot: „Cernu so dvombe ? „Na vsem teži njega prezreni e • • •
„Joj meni! Kaj velja pred njim „Dekle priprosto, al Selim?
„Tako med nama bode večno ... „Zakaj z neprecenljivimi „Je usti to imć posvetil?“
—	Al jaz? si misli Izmaci:
Čez nekaj pa iz nova sliši: „Strašno, moj Bog! je za otroke „Prekletje rojstnega očeta, „Kedar na koncu starih dni „Ga zapuste... ali strašneja „Njegova solza..Nekaj pravil Selim je še, in persi dvignil Globok je zdih, ko zdih slovesa Izletel bi. — Iz smiljenja Pretergal knez je težke sanje.
IX.
Zbudi miadeneč se in strese, Pogleda krog, in se nasmeje,
Ko tako jasno koj zapazi,
Da spal je na kolenih drugu. Zavrela mu je kri, in sanj Povedati je sramoval se Ko da lokave sanje imele Z osodo njega bi zavezo.
Ni odgovoril na prašanje (Očitno žalosti jo zamnje),
Peresa divjih rož je tergal.
Na zadnje pa dve solzni kaplji V očeh ste milo zableščeli;
In hitro proč se obernivši Solzč posušil je z rokč ... Zapazil, vidil vse je knez;
Zat6 se v duši ni vznemiril,
Pripisoval je to prostosti,
Zvijačam to solzč otročjim.
In končno, sam žo davno znal ni Ljubezni sladostnih skerbi,
In sam že davno več zaupal Ni svojega terpljenja solzam.
X.
Ne vem... Odvadil se je druzih Čutila soditi po svojih.
Ne enkrat, s šemo umetnije,
S solzo in pa z ledenim sercem Da je prevari čudil sam se,
Prevaljen bil je — in je bal se Verjeti, in sicer zato,
Ker nekdaj je vsemu verjel!
Zaničeval je on ta svet minljivi,
Kjer je življenje — večna versta izdaj, Kjer žalost in veselje — vidna laž je;
Kjer je spomin na zlo in dobro ■— strup: Kjer zlo se nam sladka, pa bolj hrumi le, Kjer serca dobro nam ne potolaži,
In kjer oni, ki so strastem pokorni,
Samo kesanje nam prinašajo ...
XI.
Selim pa vstane, gre na goro... Sprostira se sreberna megla Okrog votline: mrak se goni Izmael-bej.	5
V daljavi... čuj, topot! Glej, dira Rumen dviguje se v predulm, čerkesov krik o zgodnji zarji Doni, in zgublja se v puščavi... Selim vse slišal je na gori;
Kar more prihiti v votlino:
„Oni so tuzakliče glasno,
In kneza z nežno svojo roko Potegne naglo za seboj.
Pokazal se je pervi jezdec,
Ko bi iz zemljo se rodil,
Ko je prišel na stermi holm;
Za njim pa drugi in še drugi, — In v dolgi versti prihajali Pevaje so po ozkem potu:
Tam, če dva srečata se konja, Nazaj bi oba se ne vemila,
In iti bi naprej ne mogla.
XII.
Prederznih je plenivcev truma Ustavila se pred gord,
In s konj utrudcnih stopila.
Ko k njim hrumečim knez pristopi Utihnilo je vse; spoštljivost Je brala so v obrazih živih;
Л1 spoštovanje — ne pa strah, Oblast ni vzrok, temu je mnenje; „Kakove vesti!“ — Ruski stan
67
Je zdaj na Osajevskcm polji.
Tud revnost naših gor jih mika!
„Kdo izmed vas prostost ne ljubi?“
МоШ. „Tedaj oddahnejo se „Naj vaši konji. Pot bo rana.
„Mi vležemo se radi v boji,
„Kaj boljšega dočakamo? —
„Umreti pa v življenja cvetu ...
„Selim, veš, ti ne pojdeš z nami!...“
XIII.
Mladencč obledi, in brala Se na obrazu mu je graja.
„Ne,“ pravi mu: „povsodi sem „V pregnanstvu, v bitvi — tvoj sopotnik; „Prisege nikdar ne pozabim —
„Ugasnem al živim s teboj!
„Ne plaši me žvižganje krogel —
„Saj to si vedel, Izmael;
„Ustrašili me niso vragi,
„Kedar si, knez, ti z menoj bil!
„In s čela tvojega mar nisem „Tak često zmival prah in kerv?
„Kedar prijatli so bežali,
„čegavo ljubkanjc pregnalo „Je žalosti otožne mrak?
„Beseda moja! moja ljubav!
„Oj vzemi, vzemi me s seboj!
„Saj veš, se strelami ravnati
C8
„Znam... Kaj pa mi jc smert? — O, ne? „Lepote, sreče mladih dni „Cenila ni še duša moja,
„Vse, vse pustim, življenje, svet, —
„Ne zapustim pa Izmaela!“
XIV.
Molče je knez pogledal k nebu,
Na zadnjo, obernivši se,
Podal Selimu je rok6 ;
In krepko, terdno jo je stisnil Zato, ker smert, pa ne ločitev Ta znam otožni je obljubil!
In dolgo vitez stal je tako;
Izpod pobešenih obervi Bliščalo nekaj je,, in solze Nazvati mogel bi ta blesk,
Ko bi tak hitro se ne skril.
XV.
Po bregu pasejo se konji;
Orožja, tule, sedla, oklepe Znosili v špiljo so čez noč;
Pri vhodu ognji so zažgani.
Na knezu svetli je oklep Bleščal rudeče se; pogreznjen Ves v žalostne je domišljije:
Od strasti ino od bolezni Bežita spanje in pokoj.
In reče mu Selim: „Gotovo „Tc muči špilje temni duh!
„Daj da zapojem tebi pesem; „Pogostoma deklica mlada „Jo poje v mojem rojstnem kraji, „Na noj vsa žalostna spuščaje „Predrazega, na drugi strani „Je nisem slišal domovine.
„Tud pevala jo rojstna mati „To pesmico nad mojo zibko. „Slušaje jo, pozabiš muke,
„Glasovi sklenejo oči,
„Vse sanjarije let otroških!“
Selim zapel je; noč ga krog posluša In pesem mu puščava vsa ponavlja:
Pesem Selima.
Glej mesec plava,
Povsod je tih pokoj; Mladenča slava V kervavi žene boj.
Nabija puško, da doni,
In deva njemu govori:
„Premili! derzneji „Zaupaj se roku,
.„In moli k Iztoku,
„Zvest bodi preroku, „Ljubezni zvesteji!
„In nič ga ne straši,
„Kdor ljubi do groba;
„Zavid ne, no zloba j,Njegii ne uplaši;
„Naj njemu smert proti v pogubi: „Sam6 on ne umre, kdor ljubi!
„Ljubezen prevare — „Maščuje kervavo,
„Kdor vraga no staro —
„Ne pado za slavo;
„In dež njegovih ran no zmije „In zver kosti mu ne zarije!“
In mesec plava,
Povsod je tih pokoj;
Mladenča slava V kervavi žene boj!...
„Proč s pesmijo! proč!“ ko brezumen „Zavpije knez: „čemu ta graja?... „Mar tebe bo poslušal prerok? ...
„S korvjo oblit, tam v šumni bitvi „Besede tvoje bom zaglušil,
„Raztergal bodem njih okove, „Spomin udušil bodem v sercu ... „Vstanite! kaj? še ne gotovi?... „Proč pesmi! kervi meni! čas je!... „Prijati!, konje!... Niste čuli!
„Žvižganje krogel, konjski topot, „Upitje, tresk, razbito 'jeklo.
„Vse cul sem... O, ne poj, ne poj! „Potiplji serce, kak se trose!
„Oj ti si žalostna? Moj Bog!... „Zakaj kaznuje tvoja roka?...“ Ocltergala so je beseda Od bledih ust, in pa donela Mogočno, kakor daljni grom.
S tresočim plamenečim ognjem Do polovice osvetljen,
In strašen, v roci šaško golo,
Stal Izmael je nepremičen,
Ko grozen duh iz spanja groba S čarovno prebujen besedo.
Z vso silo je pogled obračal V puščavo step, grozil z roko,
Grozil je nekomu strašno:
Drugače kak bi Izmael se Motiti mogel v terdi duši? —
Spoznal na zadnje je Selim,
Da vitez ž njim govoril ni...
Oj, neprevidnež! dotaknil si So dušnih strun — in glas si zbudil In vso raztergal hladno dušo ...
In sam umetnosti je svoje Selim nevoljno se ustrašil...
XVI.
Vsa četa zdaj zasede konje.
Pri svitu že gasečih ognjev Bežale so osebe mračne.
Tako tud zapoznila tropa Pustinskih se žerjavov belih Na enkrat dvigne naglo s polja.. . Smeh, vriski, hrup, ropot, herzanje Vse diha vojske in življenja!
Ne vedo, kaj spodobnost lioče, Prederznost slepa tu le vlada.
XVII.
Nebo svetli so v dolžili tračih;
In sredi sinjih megel zarja Pečala se je za oblake.
V soteskivdoli stopa knez,
Za njim Cerkesi v dolgi versti.
Po jezdecu se konj spoznd:
Beži ko veter po pustinji,
In če spolzi hrumeč po pesku, Oberne, vije se na skale;
Ko sneg je bol: v temoti nočni Oko zapaziti ga more.
Na herbtu se zvenečim tulom, Napravljen s krasnim lepotičjem Selim berhko jezdari v versti,
Na vrancu, na kobilici.
Tako oblak v poldnevu vročem,
Prederzno plava in pokojno, — Na enkrat na terdini modri Odtcrga kos megle so gromne, Pregnal ga je viharja piš;
Hiti ko černa cunja mimo;
Al vedi, da v višini plavi On s to v naravni zvezi ni.
XVIII.
Poljč že blizo je osodno;
Oj kdo osodi v žrelo pade? ... Na enkrat se zasliši strelba Trenutek vsak čedalje bolj, —
In pušek gromoviti glas se Razlega hitro izza gore.
In plane knez, in mahne z roko: „Naprej!“ zavpije: „za menoj!“ To reče — in spusti povodce. Tako prekrasen še nikoli Se ni pokazal! Sam poveljnik, Junak v pogledu in besedi,
K sovražnikom je divjim letel,
Je letel ko monvec angel: Trenutek ta, povej Selim,
Kdo ne sledil bi mu zvesto?
XIX.
V tem pa s prederznostjo brezskerbno Kozakov krepkih hitra četa
Jc gnala so za malim tropom Prederznikov neustrašljivih.
To celo noč so ti rojili Krog neprijatelskih šatorov,
Zagledale pa so jih straže, —
In počila po njih je puška.
In vitezi so hoj sprejeli.
In komaj v nemem so obupu Od sebe uderžali klanje,
Kazati niso hteli v bogu,
Da smert ustrašiti jih more.
Njih krog se jo precej že stisnil:
Pod sabljo zvalil se je eden,
Zadet je drugi v persi s svincem.
Na polje ga je konj unesel,
In mertvec le je bil na sedlu ...
Z orožjem strani, upa ni.
Čerkes, molitve svoje moli!
Ves v kervi je tvoj svilni bešmct.
Ne vidi v drugič tebe bitva...
Kar prah in krik! — oj drago znamnje Je rojstni krik, in ne brez prida! Pogledajo in — tam nad holmom Stoji v železnem knez oklepu.
XX.
Ni dolgo Izmael tam stal:
Le konju dal je oddahniti,
Pogledal, planil je med vrage
Dcrzno in pot za njim kervava
V	njih verstah vidna jo bila,
Povsod na levo in na pravo Po zraku krožijo se risi,
In padajo udarci s Saške;
Ne vidijo nje bleska vragi,
In brez obrambe umirajo!
Ko mladi lev, ko se ogreje,
V	njih sredo vsekal se je knez:
Krog žvižgajo, grozijo krogle;
Kaj morejo'? saj brani prerok!
Čelade ni mu skrivil vtlar,
In slabo strelec meril je.
Za njim pogubo razsipaje Vlomila je prederzna četa,
In čez trenutek glasna bitva Sprosterla se je v tej dolini...
XXI.
Od bitve grozne daleč med germovjem, Zrcjenec serčni tramskih divjih čed Že razsedlan, počasi se hladivši Je ležal mertev konj, ino pred njim Je stal napolnjen živega sočutja Cerkes. Odvzet je njemu bil sobojnik, Roke je križem del in zavidljivo Tje doli gledal, tje na bojno polje, Preklinjal bi osodo svojo rad.
Njegova žalost — bila je junaška!
7f>
In ves potiln y ves spehan in utrujen Pribežal v strahu k njemu je Selim; (Nategnil loka ni še zdaj, in strele Do ene vse bile so cele v tulu).
XXII.
— Oj žalost! pravi: kneza ni nikjer!
Kam se je skril? — >,Glej, ako hočeš znati, „Pogledi tje, kjer bolj rud c e jo dim,
„Kjer prali gosteji, smerti vrisk močneji, „Kjer okrepljen s kervjo, je mertvi, živi, „Kjer v begu skrivnem ni nobene nade. „Tam je... Poglej: leti ko z neba ogenj. „Čelado, konja — glej zastavo našo!
„Tam je: ko duh se bije še neranjen „In vse beži, al pada pa pred njim!“
Šelimu tak odverne sin prirode,
Prilizovanje je svobodi tuje!
XXIII.
Kdo je ta Kus, s korvavo sabljo v roei,
In v beli čapki? Straha ne pozna on!
Med vsemi je fiosebno se izkazal,
Z izgledom svojim bojnike spodbujal:
Iskal je Izmaela in ga našel,
In samokres potegnil svoj, pomeril In vstrelil... al zastonj ; prevari 1 ga Лс svinec! — bližnji strel osodcpolni Je slišal knez; na enkrat se oberne
J n s trepeta: „Ti zopet si pred menoj!...“ ,,Bopr mi je priča: temu nisem vzrok!...“ Uzkliknil je, in šaška zazvenela,
In padša od trepeeega telesa,
Ko zreli sad od mlade vejice,
Zvalila so je glava, konj razkačen Je spel se, zaherzal, in stresel grivo;
In kmalo jezdec je obglavljeni Se zvernil tje na razteptani pesek.
Ni dolgo mlado serce to venilo,
Zdaj mir ima! trenutek tisti kratki Ljubezen in sovraštvo sta nehala:
M vsem prisojena takova sreča!
XXIV.
Vse hujši boj, glave vale se Pod mahi knezove roke:
Da rešijo življenje svoje,
V neredu vsi beže kozaki;
Ko dubi zli, ženo se bribci Z zmagavnim vojvodom za njimi In nikomur ne zaneso!
Al kaj je? zmaga je izdana!
Na hip nenadni poči grom,
Vse v dimu se je skrilo gostem; —
In Izmaelu pred očmi,
Na zemljo z razdivjanih konj S kervavimi se je kostmi Zvernila versta mu prijatlov ...
Ko toča vsula je karteča.
In zaslišavši strel od daleč,
Koj s svitlim bajonetom v roci Hiteli so širvanski polki...
Da sprejme pogubljivo čelo, Edin z brezupno hotel dušo Spustiti se je Izmael;
Л1 konja zgrabil je za uzdo Cerkes, in v goro za seboj — Čeravno je protivil jezdec —-Mu vlekel močnega je konja.
In ne najmanjšega nemira Tu sredi občnega gibanja Pripustil mladi ni Selim! Bežanjo knezovo je vidil,
Udar osode blagoslovljal In hitro, hitro sel za njim.
Ne sram, temuč nevolja grenka Junaka zdaj počasi grize. Življenje zmaganim ni plača! Pogleda ni imel za prijatle In zdi se, da jih no pozna.
XXV.
Cim bolj norčuje z nami sreča, Tim slajše, milše so udarno Dozdevanjem in domišljijam. Rodi se skrivna preljubezen Za drugi svet, da si tud tam se
7!)
Pozna osođe samo vlas tj c, Darujemo mi vendar njemu Vse upe naše in želje;
In ukrasimo prav po volji Lepo stvaritve svoje zračne. Kedar skorbi in druge tuge Skalijo jasni dušni pokoj, Pozabimo ta svet, in daleč Se duša z mislimi poda, Dopada v sanjah si, v kih ne
Al um, z dvom: „	, —	,
In krega naučen z osodo No veseli sc, ne pozabi Želja in svojega terpljcnja;
In če si časih domišljujo,
Si domišljuje le — premage!
In, lastno silno moč spoznavši, Dokler no pade prah v gomilo, Ne zapusti ponosnih misli... Tak krepek, nezmagaven um je Priroda dala Izmaelu!
Močno je ranjen! kri mu teče, A on ne čuti, on ne sliši;
Po poti ga nevarnem nosi Iskreni konj, se spenja divje, Edin Selim no obotavlja;
Sledi! ne sence
XXVI.
Z rokami jc prijel za grivo, Na sedlu komaj sam sedi:
Na čelu bledi strah se ziblje; Oči, ki polne vse so solz, Obrača časih na tegil,
Ki vse na svetu je za njega, Ki upu milega življenja Pripravljen žertvo je prinesti, In tudi, če njegov „odpusti“ Ločitvo večno bi naznanil! Pred svetom bodo naj zločinec Kaj za ljudi ljubezen mara? Kaj mara za nebes odločbo?
O nič, ljubezni ohladiti Še enkrat stiska ni premogla; Saj sama si je zlo in dobro!
XXVII.
Umeri je silni krik potirc; Peneči konji se kade;
Med bistro vodo in goro Kremenasto, po tesni stezi Oni sami poznajo pot,
In jezdece prezirajo.
In roka prej tako skerbnk Več vajetov deržati noče.
Na desni pa germovje temno Visi, in v puške se zadeva; In z nepristopne visočine
Na nove potnike gledaje Je stala čema mlada soma...
Na levo — brezdna; na kraj eh je Kude če kamnje, tu in tam je Odrušiti se zmir gotovo.
Nikjer nevidni hitri potok
V	dolino divji in samoten,
Ko grozni ris amerikanski,
Beži germeče glasnih valov;
Zdaj v biserni blešči se rosi;
Zdaj v robu ko smaragd zelenem; Ko dve družini — duh sovražni Dveh gor verhove je razdelil.
V	daljavi pa na sinji nebes Steze neplodnih golili gor Peljajo želje in poglede,
Tje skoz oblake, kterih sence Po njih hit6 in švigajo:
Drug zmenja druzega v zavisti, Bežč naprej, bežč nazaj,
Češ, da pod vročim solncem južnim Tud v njih kipijo južne strasti!
XXVIII.
Poldan je. Izmael slabi...
Visoko solnce plameni,
Pa še je upa: dim se vije,
Aul ni daleč rojstni več. . •
Tam, kjer z germovjem tiho skriti Izmael-bej.	6
Graniti dvigajo se krasni Z vsakoršno venčani temoto, Razpotje je in pot; skopali Vozovi so koles škripljočih.
Od tu divjajo se peneče Argune modre bistre vode,
Oko jih gleda pod nogami... Do željnega so prišli pota;
Glej, tu je verh gore meglene; In sliši se rjovenje reke;
Hitreje iskri konj zdaj stopa.., Na enkrat s sprednjo nogo se Prestopi, in se spodtakne Na terdo skalo, sredi kamnja, In z vso veliko pade težo.
XXIX.
In jezdee, gorko kri zgubijaje, Brez čustva ležal je na zemlji; Na ustih nepremičnost grobna, Na čelu pa je muka stala;
Res kaže se, da zadnja ura Je čakala iz neba znamnja,
Da odhiti, in ta trenutek Ustvari iz človeka — prah.
Al bode mar gomila v stepi Kazala svetu sled minljivi Tega, kogar je tol’ko let Minljivosti plašila misel? —
Ne! Ne ! še tukaj je Selim ...
V obupu sklonil se je nad-nj, Kakor v viharji verba mlada Nad padlim stiska se altarjem — Čelado in oklep je vzel mu:
In serce na serce stiskaje,
У nobenem ni življenja cul!...
XXX.
Selim zdaj vstane, krog pogleda: Nepremakljivo vse pred njim je! In kliče — in deževna megla Leti na klic njegov semkaj,
Po vetru krila sprostiraje,
Ko smert temotna ino hladna.
S širokim naposled zavojem Odela potnike je ena, —
In v novem strahu je mladoneč! Pritisniv naglo druga k sebi:
„Oj prizanesi mu... postoj „Uzkliknil je: ,jnz vidim jasno, „Da si prišlži odvzeti meni „Tega, kega tak strastno ljubim, „Ki ga ljubiti manj ne morem! „Od tod! po svetu druzih išči! „Vse žertve tvojega boga!...
„Al ni nesrečnejše od mene,
„Al ni bolj krivega od njega?“
XXXI.
V tem pa podobno dimni senci, Da-si razumel ni molitve,
Temän oblak je mimo letel.
Ko je Selim po njem ozerl se — Že daleč bil je. Okrepčan Hladu tega trenutka se je Zavedel bledi Izmaci,
Pogledal in oči odperl.
Slab je: prijatla išče roko Njegova vsa tresoča roka;
Na tanko vsak posluša glas In pije vetriča pihljanje,
In vse, kar blizo, mu je daleč. Pred njim jasni se le počasi... Kje je prijatel? kje Selim? Pogleda. .. kaj pa je pred njim ? Se gleda... usta zlcdcnć mu, Podvergle misli so se vidu ...
No more opisati tega trenutka Ne angelski, in ne demonski jezik!
Selim... in kdo sr 1 '	~ 1	''?
Razkrila per si jo, na svilni bešmet So svitli čemi kodri se valili.
Bolj se krasijo ženske v žalosti — Molitev je na ustih ... in obraz ...
XXXII.
Na njem kosmate
Nebo! so take mar v šatorih rajskih Oči, kjer solze, žalosti in strah Pustiti — je strašno končati — škoda! Povej mi: ali mar jo mlada Žara Med tvojimi dekleti? in mar plaka.
In ljubi mar? Razumel sem molčanje! Ne sreča več podobno me stvarjenje: Na nebu ni posnemanje spodobno,
In Žara bila je na zemlji ena.
XXXIII.
»Spoznal, spoznal pozabljeni obraz Sred dušnih je neviht in vojsk viharjev Poljubil je preserčno nežna lica — Življenja barva se je povemila.
Na persi njemu čelo je nagnila, — Ljubkanje Izmaela moti Žaro.
Kako se um nad sercem ne pohujša?
In kak ljubezni srama ne premaga? Besede — plamen so; puščava večna Veselja ino blaženstva je polna. Ljubezen nebu sveta je in zemlji In samo za ljudi pregrešek je!
Priroda vsa v ljubezni sladki diše,
In le ljudje kupujejo to srečo!
Dve leti ste prešle, budi še vojska; Brezplodnega Kavkaza se rodovi Žive s prevarami ino razbojstvi;
Čez dan soparni in pod nočno meglo Predcrznost njih za Kuse je prestrašna. Spoznali so, da bratov dveh sovraštvo Je vtihnilo, da v rodu je ljubezen.
Povsod, kjer vrag beži in kri se lije,
Spozna se moč in puška Izmaola.
Zakaj ne Žara, ne Selim iskreni Sedaj nikoli ne sledijo njemu?
Kam je Lezginka nežna zdaj se skrila?
Al kakšen vdar te persi je zledenil,
Kjer je ljubezni tako serce bilo,
Nad kterim vladati ni vreden bil?
Je mar izdajstvo vzrok ločitve njih?
Al živa je al spi v poslednjem spanji?
Al lastne so roke jej grob postlale?
Al mar poslednji ,,z Kogom" s solznim okom Povedali so jej v jeziku rojstnem?
In če dozdaj jej smert je prizanesla —
Med kakimi ljudmi je, v kaki pušči:
Kdo Izmaela vprašati bi smel?
Nekdaj o času, ko zapada žarki Metali so po oblacih zlate iskre.
Zamišljen na gomili Izmaci
Sedčl je. Deček mlad še, že je ljubil
Prirode divjo-puste krasno sliko,
Mladostno zarjo in ledene verhe,
Ki so bliščali se na plavem nebu;
In spremenilo se še to ni v njem.
Bliz njega štirje hribei stali so,
Spoznati misli so želeli v licu;
Al kdo predere globočino morja In serce, kjer nemir je, pa m strasti?
O čem bi on ne mislil, — daljni zapad Ni vabil žalostne mu domišljije;
Spomini vse drugačni ino drug je,
Drug predmet gospodaril v njega duši... Al kaj ta strel... Bel dim je dvignil se, Vrag ima terdno roko, oster vid!
Se svincem v persili je prostert na zemlji, S pečatom smerti na ponosnem čelu, Obdan s prijatli je ljubimec vojske Tu ležal, večno nem za njih klicanje. Poslednji žarek zarje še igral Na temnih čertah je, in mu pritisnil Na lice rudečico, in bilo je,
Ko bi življenja v njem še kaj ostalo;
Ko misel, ki ga je tako stisliala,
Poslednja vseh njegovih težkih misli,
Ko duša je zbežala od telesa,
Njegovih lic ni mogla zapustiti!
Nebeška sodba naj bo nad teboj,
Ti grozni brat, zavistnih verolomni!
Ti sam pomeril si osodni strel:
Najemne roke v gorah nisi našel!...
Ne daleč je bobnel germeč studenec,
K valovom tem Cerkesi so prinesli Kervavo truplo. Hitro mu odpno Čekmen, ki je prebit z osodno kroglo, In že hoteli so omiti persi...
Л1 kaj jo njih pogled tako otcmnil?
In česa so ustrašili se tako?
Zakaj tak hladno so odstopili?
Zakaj? oj kaj pomeni zlati koder, (Gotovo talisman dežele tuje),
Pod tordo grobo razmečkan obleko,
In križec bel na traku pisanem, Bliščala sta na persih mertvecu!.. .