PESMI* Jože  Udovič
IŠČEM TE BESEDE
T. R.
Iščem te besede, besede spomina, med počrnelimi kamni preteklosti, v razvalinah in med grobovi, iščem jih na zaraslih poteh, v odmevajočih dolinah.
Iščem jih zaradi zlate luči na slamnati strehi mladosti, zaradi nedelje, pojoče na hribu, zaradi pravljic pastirskih ognjev, zaradi ščipa in mlaja v prsih, zaradi letnih časov otroštva, zgorelih s starim koledarjem v nizki, prestrašeni hiši.    .
Iščem jih zaradi zime, sedeče pred vrati, zaradi ledenih rož na oknih veselja, zaradi panjev, gorečih v peči, zaradi klicev nočnega čuvaja, zaradi podstrešne izbe, ki je v nji spala samota.
Iščem jih zaradi studencev jutra, zaradi ljubezni, ihteče v gozdu, zaradi ponikalnic in kapnikov, zaradi jezov in zgovornih mlinov, zaradi ostrnic na jesenskih njivah.
Iščem jih zaradi povesti v čebelnjaku, zaradi igre v dvorani vetrov pod kozolcem, zaradi balad in romanc v razvalinah gradu, zaradi Martina Krpana pod hribom, zaradi strahov, ždečih v sanjski knjigi.
* Objavljene pesmi so iz zbirke ^tOgledalo sanJ€, ki izide v kratkem pri Cankarjevi založbi v Ljubljani.
1068
Iščem jih zaradi slovesnih orgel življenja, zaradi ognjišča, vonja po mladem kruhu, zaradi šepetajočih vraž na zapečku, zaradi kotlička, ki je v njem žvrgolela voda kakor kos pod sajastim stropom.
Iščem jih zaradi naraslih voda,
zaradi povodnji, ki je odnesla rodove,
zaradi zblaznele smrti na trati,
zaradi njenih las, posutih z marjeticami,
zaradi krvavega voza, zvrhanega z mrliči,
zaradi njih in tebe med njimi,
zaradi žejnega molka na mrtvih ustih.
SVEČA IN BRIN
Zeleni brin v vrču,
soba je spremenjena
od tvojega diha,
izgnanec iz daljnih ograd,
bojevnik z burjo,
«el zadržane trpkosti
z bolečo zvestobo v žilah,
korenine ti nocoj umirajo,
zajedene v grenko zemljo,
dišeča, temna divjina,
priča nespremenjene samote,
plamen rjavih tal,
upirajoči se Črtomir
kamnitih višav
sredi tujega zraka.
Sveča ob njem
v svečeniški belini,
s kitami ognjenih las,
spomin, ki se sam sežiga,
bleda Bogomila,
združi nas to uro v svojem plamenu
vse, na zemlji in pod zemljo,
ki smo- v duši nosili
trpki, omamni duh,
vonjavo temnega brina.
1069
RIŠEM TE S TRAVNO BILKO
Rišem te s travno bilko, rišem te z brstom, z neprestano tesnobo, z drobcem sežgane zemlje.
Barvam te z žitnim klasom, barvam te s spominčico, s senco praproti, barvam te z ognjem, z glasom rumene piščali, barvam te z mahom, s krikom ptice v plamenu noči.
Zmeraj se spreminjaš, zmeraj se mi izmikaš, bežeči, zastrti obraz, iščem te s svojim drhtenjem, barvani te z roso temnih oči.
FANTAZIJA V MESTU NA VODI
Na strehi igra
mesečna deklica mandolino,
gondola hiti med oblaki,
zvonovi letijo iz zvonika v zvonik,
v oknih gorijo lampijoni,
luna kupuje med gotskimi hišami
kamnite čipke.
V temni sobi cvetejo steklene rože, na stari sliki se prebuja zmaj, v kovani skrinji je zaklenjen koder uvelih las, zeleni volk grize bakrene vrče.
Čolni SO' pripluli
po mrtvem morju nirakov,
črni služabniki pod mostovi
1070
umivajo zlate čase, po vodi plava krsta, v ječah vzdihi učijo zgodovino.
SONATA ZA ARIADNO
Neštetokrat sem že slišal votli odmev te stene, neštetokrat sem se vrnil po isti poti, po zavitih hodnikih.
Hodim po vlažnem prepihu,
za sabo vlečem
sivo nit.
Kaplje štejejo dneve.
Spotikam se
ob svoje stopinje.
Kaplje štejejo leta.
Za sabo vlečem tenko nit in jo zapletam v uganko. Noben pajek je ne razreši.
Hodim od noči do noči,
ob meni grozeče
doni praznina —
in vendar slutim ladjo,
sanjam jadro,
sanjam
čisti val.
1071