Knjižne ocene in prikazi 404 V prvem poglavju, ki ga je prispeval Giovanni Tasca, je pregledno prikazana mlajša in pozna bronasta doba v Furlaniji in posebej na območju Codroipa. Podrobneje so predstavljene razis- kave na naselbini Rividischia. Sondiranja in površinska zbiranja so dala bogate keramične in kovinske najdbe, ki kažejo na življenje med 13. in 9. st. pr. Kr. V tem obdobju je bila nižina vzhodno od Tagliamenta gosto poseljena, v materialni kulturi so opazne močne povezave s kraškim in istrskim prostorom. Leta 1995 so ob zaščitnih izkopavanjih v Codroipu (trg Marconi) naleteli na 3 m globok jarek. Zatrpan je bil s celimi amforami in deli amfor, ki so imeli funkcijo drenaže. Na dnu je bil jarek zasut še z velikimi količinami črepinj kuhinjske in namizne keramike, ki so prišle v nasutje kot že odpadni material. Gradivo je zaključena enota iz srednjeavgustejskega obdobja in kaže, da je bil jarek zapolnjen na koncu tega obdobja. Maurizio Buora in Giovanna Cassani sta pripravila študijo drobnega keramičnega gradiva, ki daje dober vpogled v to, kakšna keramika je bila v rabi v srednjeavgustejskem obdobju v Furlanski nižini. Zaradi razvejane trgovine, ki je bila iz Italije usmerjena proti Vzhodnim Alpam, je predstavljeno gradivo izredno pomembno tudi za širši prostor. Srečamo oblike, ki so jih v velikih količinah tovo- rili na Štalensko goro. Prepoznamo posode, ki so bile posamič odkrite v Istri (Sermin, Fornače), v notranjosti Slovenije (Razdrto, Nauportus, Emona, Kranj, Celeja, Novo mesto) in v Sisciji. Med gradivom iz Codroipa je zelo malo keramike s črnim premazom. Med sigilato prevladujejo zgodnje oblike z visečimi ustji, največ iz severnoitalskih delavnic, manjši del je bil narejen v Etruriji. Avtorja obravnavata tudi razširjenosti posameznih žigov na teri sigilati. Med fino keramiko so prisotne še skodelice Sarius, čaše Aco in nepremazana keramika tankih sten. Pojavljajo se sklede iz sive prečiščene keramike, cilindrične severnoitalske oljenke, zgodnji vrči in pokrovi iz delno prečiščene keramike. Med grobo keramiko srečamo lokalne lonce z valovitim ustjem in okrašene z metličenjem. Prisotnost loncev vrste Auerberg je zelo pomembna, saj gre za najstarejši dobro datiran kontekst s to obliko v Furlaniji. Mine- raloške in kemične analize loncev Auerberg, ki jih je predstavil v posebnem prispevku Christof Fügel, kažejo, da je v Furlanski nižini obstajalo več lokalnih proizvodnih centrov. V skupku iz Codroipa najdemo še amfore vrste Lamboglia 2, Dr. 28, Dr. 2-4, Dr. 6A, Dr. 6B ter pokrovčke za amfore. Natančno so bili analizirani žigi na amforah. Buora ugotavlja, da manjkajo v skupku nekatere običajne vrste keramike, ki bi jih sicer pričakovali, npr. velike melnice in pekači, prav tako ni v njem kovinskih predmetov ter izdelkov iz kosti in stekla. Keramika izvira iz različnih območij severnoitalske nižine in le v majhni meri iz Etrurije. Na razvoj območja okoli Codroipa v srednjeavgustejskem obdobju je morala močno vplivati trgovina z Norikom, ki se je razcvetela kmalu po priključitvi rimski državi leta 15 pr. Kr. Intenzivnemu prometu po starih poteh je kmalu sle- dila izgradnja ceste. V središču Codroipa so raziskovali tudi srednjeveške in novoveške plasti. Rezultate, z največjim poudarkom na študiju keramike, so predstavili Massimo Lavarone, Giovanna Cassani in Geremia Nonini. Monografija se zaključuje z antropološko analizo skeletov odkritih v Codroipu, ki jo je prispevala Licia Usai. Pomembno arheološko gradivo iz Codroipa je bilo predstav- ljeno hitro po odkritju in temeljito. Monografija ni zanimiva samo za lokalno zgodovino, temveč tudi za širši prostor. Najprej prinaša primerjalno gradivo za obdobje mlajše in pozne bronaste dobe, še pomembnejša pa se zdi zaključena srednjeavgustejska celota za široko vzhodnoalpsko in zahodnobalkansko območje v obdobju romanizacije. Jana HORVAT Forschungen zur römischen Keramikindustrie. Produ- ktions-, Rechts- und Distributionsstrukturen. Akten des 1. Trierer Symposiums zur antiken Wirtschaftsgeschichte. Karl Strobel (ured.). Trierer Historische Forschungen 42, Verlag Philipp von Zabern, Mainz, 2000. 239 strani, veliko slik. Simpozij, ki je potekal leta 1998 v Trierju, je bil posvečen vprašanjem proizvodnje, trgovine in pravnim odnosom v masovni proizvodnji keramike od 1. st. do pozne antike. Udeleženci so se ukvarjali s problemi, ki se pojavljajo na območju severozahodnih provinc rimskega imperija, to je v Galiji Belgiki, Zgornji in Spodnji Germaniji ter v Reciji. Rezultati simpozija pa po pomenu presegajo območja posameznih provinc - prispevajo k razumevanju gospo- darskega in družbenega življenja v celotnem imperiju. V uvodnem poglavju Karl Strobel prestavlja stanje raziskav o strukturah rimskega gospodarstva, posebno na področju obrtniške proizvodnje. Pravni viri za lončarstvo, ki jih je zbral Hans Wieling, so zelo skromni. Zato so toliko pomebnejše študije konkretnih lončarskih središč in sintetična obdelava določenih zvrsti keramike, saj lahko bistveno prispevajo k rekonstrukciji proizvodnih in distribucijskih struktur. Metodološka vprašanja pri raziskovanju obrtnih, pravnih in socialnih struktur v masovni sigilatni proizvodnji obravnava Gunnar Fülle. Osrednje mesto zaseda prispevek Wolfganga Czysza o obrtniških strukturah v lončarski vasi v Schwabmünchnu in v sigilatni ma- nufakturi v Schwabeggu. Schwabmünchen je izredno dobro, mod- erno raziskana naselbina z grobiščem. Ob poti skozi naselje so bile postavljene v vrsti majhne hiše, za njimi lončarske peči. Organizacija vasi in posameznih hiš kaže na družinske delavnice in zelo skromen bivalni standard. Očitno je od 2. st. dalje obstajala tukaj obrtniška vas, kjer so v okvirih družinske obrti izdelovali najra-zličnejšo, tudi zelo kakovostno keramiko. Po drugi strani pa so morali biti udeleženi tudi kapitalsko močni trgovci, ki so prodajali izdelke iz Schwabmünchna daleč navzdol ob Donavi. V Schwabeggu, 500 m stran od Schwabmünchna, je bila na začetku 3. st. ustanovljena posebna lončarska manufaktura, ki je proizvajala samo sigilato. V ozadju se vidi načrtna podjetniška iniciativa z velikim kapitalom, ki prihaja iz Rheinzaberna. Z ustanovitvijo novega centra v Schwabeggu, ki je od starega oddaljen več kot 600 km, si zagoto- vijo novo tržišče ob srednjem toku Donave, pri čemer ostane dose- danji trg Rheinzaberna in njegovih podružnic nedotaknjen. Podobno tudi Bertrand Hoerner ugotavlja v raziskavi o začet- kih vzhodnogalskih proizvodnih središč iniciativo na osnovi velikega kapitala. V kraje Chémery-Faulquemont in v Boucheporn v Lotaringiji sta prišli istočasno skupini delavcev iz Lezouxa. O žigih z dvojnimi imeni na galski sigilati piše Jeanne-Marie Demarolle. Lončarske delavnice iz Mainza predstavlja Alexander Heising, keramično proizvodnjo na področju Wetteraua Susanne Biegert. Oskrbo s sigilato v 2. st. v Köngnu in razvoj švabskih sigi- latnih središč obravnava Martin Luik. Armand Desbat in Fabienne Vilvorder podajata pregled trierske keramike s črnim premazom, ki je nadregionalno razširjena v severozahodnem delu imperija. Za proiz- vodnjo in trgovino so verjetno stali veliki trgovci iz Trierja. O najmlajši reliefni sigilati iz Trierja piše Martin Frey, o proizvodnji pozne sigilate in argonnske sigilate v severni Galiji pa Raymond Brulet, Benoît Misonne in Marc Feller. Jens Dolata je predstavil raziskave na opekah iz severnega dela Zgornje Germanije. Allard Mees je z metodo korespondenčne analize žigov iz Arezza, Cincellija in Rheinzaberna ugotavljal relativno kronologijo in organizacijsko strukturo v lončarskih središčih. V Rheinzabernu je delovalo sedem velikih anonimnih skupin, ki so bile dolgotrajne in sočasne. Rezultati simpozija so pokazali na močno podjetniško inicia- tivo, udeležbo kapitala, močno organizacijo proizvodnje in distri- bucije. Po drugi strani pa se vidi, da so lončarji živeli v zelo skrom- nih materialnih in socialnih razmerah. Vključitev v velik proiz- vodni proces pa jim je vendarle zagotovila eksistenco. Jana HORVAT