Otroci! usniilite se ptiCev.   "     t;<   r !»:^.i
_.               ¦                      Ali se še spominaš, Mirko dragi,
Bfcjfi&^—           onih prijetuik časov, ko sva šetala mimo
JRJjjJZ&to:           pisanih  travnikov in  rodovitih poljan,
^&W/9Jc*^ ter hodila po prijaznih senčnatih gozdih ? ^HpBSBBfc^ Izvostno, da se še spominaš! Na teh Ljgtf|9jPlii&. najinih prijetnih potih si me popraševal ^^Bž^BBMB po tcj in onej rastlini, ki te je zanimala ; ^SMmSB^S^jJŠk o živalieah, ki so lazile ali skakale, ple-l^jKKafe zale ali letale; a tudi po kamenji si me [WWiJ^SW|P vprašal, ki se je blestelo o solnenem ifflP^SSSc^K svitu. Ead sem odgovarjal tvojim mno-"llsScSp goterim vprašanjem. - j^HjjjSjJipK            Vse, kar sva videla in čutila, vtis-
.¦' K      / ^*y      ujeno Je globoko v najino srce. In kaj "^N^*-—,r ; -j=ir   je naju  tako veselilo? Kaj je naju iz-xL^ ^sP"         premljevalo po vseh najinih potih?
-"m                    Komaj  sva  zjutraj  stopila iz za-
duhlih sob, vže je naju pozdravilo prijetno žgolenje visoko v zrak se vzdiga-' jočega skorjauca. Oadu v zeleuem gaji je nama donelo Ijubeznjivo slavčevo petje na uho. Vse te prijetne melodije je izpremljal v ozadji krepki zbor drugih drobnih ptičie, ki so veselo skakale z vejice na vejico ter pridno po-birale kvarijivi mrčes po sadonosnem drevji. To je naju veselilo! Ali kaj bi govoril o tem, kar je minulo!
Zeleno listje se je posušilo in golo stoji drevje pred nami. Poljane so zgubile svojo lepo pisano preprogo in nebeSki stvarnik jih je ogrnil z belo odejo — se snegom. Kakor bi to nekateri ptici vedeli, ostaviJi so, nekemu notranjemu nagonu sledeč. svojo domovino in se podali v gorke južne kraje. Ali vsi ptiči niso zato, da bi se podali na tako dolgo potovanje. zatorej mo-rajo ranoge ptičicc ostati vso dolgo in ravzlo zirao pri nas. Kje naj dobe v hudem mrazu potrebnega živeža, ko je vsa zemlja pokrita z belo odejo? Povsod, kamor koli pridejo, ne najdejo ničesar za svoj launi želodček. Zatorej zapuščajo puste gozde in prazna polja, tor se bližajo našemu stanovanju, da bi si se svojimi milimi očesci izprosile pomoči od uas.
Mirko dragi! Poznara tvoje dobro sree, ter se nadejam, da se bodeš usmilil tudi ti ubogih ptičie, ki prezebujejo v svojem bornem kožušku v tako hudej, mrzlej zimi. Pojdi na vrt ali na dvorišče, odmeči sneg in na ta kraj natresi vsak dan po nekoliko zrnic koaopelj in prosa, a tudi od svojega ve-licega kosa kruha, katerega so ti dali tvoja dobra mati, privošči nekaj drobtinic ubozim ptičkom. Ako bodeš hodil gledat krmišce, videl bodeš, kako si tolpa gladnib. ptičkov teši lačne želodčkc z drobtinicami, katere jitn si potresel. Poglej ondu lisastega ščinkovca, kako te hvaležno pogleduje. Še celo oholi vrabec je prišel, da pobira tvoje drobtinice. Ali te ne veseli to globoko v sree?
Se nekoliko tednov iu vrne se ljuba vzpomlad z vso svojo krasoto. Takrat pridem zopet k tebi in te povabim, da greš šetat z menoj po zelenih.
38
logih iu pisanih travnikih, kjer bodeva novič uživala prijetne in vesele dni v bližini pevajočih ptičkov. Jeseni pa se bodeva veselila sadonosnega drevja, ki bode polno sladkega ovočja, katerega bi izvestno ne bilo, ako bi dobri ptički ne pobirali požrešnih kvarljivcev.
Mirko dragi, sknšaj tudi svoje prijatelje izpodbujati na to, da se usmilijo
llbozih  ptičic.                                                                                   Imn Kndec   .