Sezona 1908 09.
XVIII. leto rednih društv. koncertov, n
Don Lorenzo Perosi.
V sredo, dne 3. februarija in četrtek, dne 4. februarija 1909
vsakokrat ob polu osmih zvečer
v veliki dvorani hotela »Union«
dva
velika koncerta
pod vodstvom gospoda koncertnega vodje Mateja Hubada.
rnn o i—zi
Izvajal se bode prvič v Avstriji
ORATORIJ V DVEH DELIH:
„Rojstvo Izveličarjevo"
(II natale del Redentore)
Za soli, mešan zbor in orkester zložil
DON LORENZO PEROSI.
Sodelujejo: Gospa Lili Nordgartova, primadona slovenskega gledališča (sopran — Marija), gospica Marija Peršlova, operna pevka slovenskega gledališča (alt), gospod Ferdinand Soeser, koncertni pevec z Dunaja itenor — angelj), gospod Bogdan pl. Vulakovič, operni pevec slovenskega gledališča (bariton pripovedovalec), pevski zbor »Glasbene Matice«, oddelek šolskega zbora »Glasben,e Matice« in orkester »Slovenske Filharmonije«, pomnožen po učiteljih in članih »Glasbene Matice«. Vseli
sodelujočih 240.
Začetek vsakokrat točno ob pol osmib.
CENE PROSTOROM : Sedeži po 6, 5, 4, 3 in 2 kroni, stojišča po 1 K 20 h, za dijake po 60 h se dobivajo v trafiki gospe Češarkove v Šelen-burgovih ulicah in na večer koncertov pri blagajni. Besedilo oratorija s prevodom, poljudno razlago in z biografičnimi podatki o slavnem skladatelju se dobiva istotam brezplačno.
H) Besedilo in prevod.
Prolog.
Zbor.
In nomine Jesu Christi. Amen.
V	imenu Jezusa Kristusa. Amen.
Pripovedovalec in zbor.
Evangeličani Kistoriam Domini nostri Jesu Christi cantemus, cui sempiterna sit laus et honor in saeculorum saecula.
Pojmo evangeljsko zgodbo Gospoda našega Jezusa Kristusa, kateremu bodi večna slava in čast na vekov veke.
Prvi del.
Oznanjenje.
Pripovedovalec.
1)	Missus est Angelus Gabriel a	Poslan	je bil angel Gabriel od
Deo in civitatem Galilaeae, cui nomen	Boga v galilejsko mesto, ki mu je
Nazareth, ad virginem desponsa-	ime Nazaret, k Devici, zaročeni . . .
tam . . . Joseph, ... et nomen vir-	Jožefu, ... in Devici je bilo ime
ginis Maria. Et ingressus Angelus	Marija. Jn angel pride k nji in ji
ad eam, dixit:	reče :
Angel Gabrijel.
A ve, Maria, gratia plen,a, Dominus	Zdrava,	Marija,	milosti polna,
tecum, benedikta tu in mulieribus.	Gospod s teboj, blagoslovljena ti
med ženami.
Zbor.
Ave, Maria.	* Zdrava, Marija!
Pripovedovalec.
Quae cum audisset, turbata est	Ko	pa to sliši, sc prestraši nje-
in sermone eius; et cogitabat, qualis	govega govorjenja; in premišljuje,
esset ista salutatio .. .	kakšno	bi bilo to pozdravljenje .. .
') S. Luc., cap. L
Angel.
Nc timeas, Mariainvenisti . . .	Ne boj se, Marija; našla si milost
gratiam apud Deum. Ecce concipies	pri Bogu. Glej, spočela boš v telesu
in utero et paries filiiim et vocabis	in rodila Sinu in imenuj njegovo
nomen eius Jesum.	ime Jezus.
Zbor.
Ave, Maria! . . .	Zdrava, Marija!
Pripovedovalec.
Dixit autem Maria ad Angelum :	Marija pa reče angelu:
Marija.
(Juomodo fiet istud, quoniam	Kako se bo to zgodilo, ko moža
vir jm non cognosco ?	ne poznam ?
Pripovedovalec.
Et respondens Angelus dixit ei:	In angel ji odgovori in pravi:
Angel.
Spiritus Sanctus superveniet in	Sveti 1 )uh bo prišel vate in moč
te et virtus Altissimi	obumbrabit	Naj višjega te bo obsenčila; in zato
tibi, ldeoque et quod	nascetur ex	bo Sveto, ki bo rojeno iz	tebe,
te sanctum, vocabitur	Filius Dei.	imenovano božji Sin.
Pripovedovalec.
Dixit autem Maria:	Marija pa reče:
Marija.
Ecce, ancilla Domini; fiat mihi	Glej, dekla sem Gospodova; zgodi
secundum verbum tuum ...	se mi po tvoji besedi . . .
Zbor.
Et Verbum caro factum est et	In Beseda je meso postala in
habitavit in nobis.	med nami prebivala.
Zbor.
Magnificat anima mea Dominum.	Moja duša poveličuje Gospoda.
Et exultavit spiritus meus in Deo	In moj duh se raduje v Bogu,
salutari meo.	mojem	Zveličarju.
Quia respexil humilitatem ancillae	Ker	sc je ozrl	na nizkost	svoje
suae; ecce enim, ex hoc beatam me	dekle;	zakaj glej,	odslej me	bodo
dicent omnes generationes.	blagrovali vsi rodovi.
Et misericordia eius a progenie in progenies timentibus eum.
Fecit potentiam in brachio suo, dispersit superbos mente cordis sui.
Deposuit potentes de sede et ex-altavit humiles.
In njegovo usmiljenje traja od roda do roda njim, ki se ga boje.
Moč je izkazal s svojo roko, razkropil je napuhnjene z mislijo svojega srca.
Mogočne je pahnil s prestola in povišal je ponižne.
Esurientes implevit bonis et divites dimisit inanes.
Suscepit Israel puerum suum, re-cordatus misericordiae suae.
Sicut locutus est ad patres nostros, Abraham ct semini eius in saecula.
Amen.
Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je pustil prazne.
Sprejel je Izraela, služabnika svojega, in se je spomnit svojega usmiljenja.
Kakor je obljubil našim očetom, Abrahamu in njegovemu zarodu vekomaj.
Amen.
□
Drugi del.
Rojstvo.
Prolog: zbor.
1)	Jucundare, filia Sion,	et ex-	Veseli	se,	sionska hci, in silno
vita satis, filia Jerusalem. Halle-	se raduj, hči jeruzalemska. Aleluja,
luja. Ecce Dominus veniet, propheta	GlejGospod pride, velik prerok,
magnus.
Pripovedovalec.
2)	Factum est autem in	diebus	Prigodi	se	pa tiste dni, da izide
illis, exiit edictum a Caesare Augusto	povelje od cesarja Avgusta, naj se
ut deseriberetur universus orbis; .. .	popiše ves svet;... in vsi gredo,
et ibant omnes, ... ut profiterentur	da se popišejo, vsak v svoje mesto,
singuli in suam civitatem. Ascendit...	Torej gre tudi Jožef iz Galileje v
Joseph a Galilaea ... in Bethlehem ...	Betlehem.
Zbor.
3)	Ut tu, Bethlehem ...	nequa-	ln ti, Betlehem, nisi nikakor naj-
quam minima es iti principibus	manjši med vojvodi Judovimi;
Juda; ex te enim e.viet dux, qui	zakaj iz tebe pride vojvoda, kateri
regat poputum meum Jsrael.	bo vladal moje ljudstvo izraelsko.
Pripovedovalec.
... ut profiteretur cum Maria.	... da	sc	popiše z Marijo.
Pripovedovalec.
Factum est autem, cum essent ibi,	Prigodi	se pa, ko sta tam, se
impleti sunt dies, ut pareret.	dopolnijo	dnevi, da ima poroditi.
') OfT. lit. Dom. (Cfr. Zach. IX, 9).
2) S. Luc., cap. II.
3) Mich., V. 2, S. Matt., cap. II, 6.
Pripovedovalec in /.bor ljudstva.
O Emmanuel, o Adonai, veni	O	Emanuel, o Adouaj, pridi nas
ad salvandum nos, o Sapientia, o	rešit, o Modrost, o Adonajl
Adondi!
Pripovedovalec.
Et peperit filiuin suum primo-	In	porodi svojega sina, prvo-
genitum; et pannis eum involvit el	rojenca; in ga	povije	v	plenice	in,
reclinavit ... in praesepio........... položi v jasli.
Zbor.
Christian natum, Regem nostrum,	Kristusa rojenega, Kralja našega,
venite, adoremus!	pridite,	molimo!
Medigra,
Temna noč.
Pripovedovalec.
Et pastores erant in regione eadem,	In	pastirji	so bedeli v tisti	okolici
vigilantes et custodientes vigilias	in stražili po noči svojo čredo. In
noctis super gregem suum. Et ecce	glej, angel stopi k njim in obsije
Angelus . .. stetit juxta illos et cla-	jih božja svetloba in	silno	se	pre-
i'itas Dei circumfulsit illos et timu-	strašijo. In jim	reče:
erunt timore magno. Et dixit illis:
Angel.
Nolite timere, ecce enim evan-	Ne bojte se, zakaj glejte, oznanjam
golico vobis gaudium magnum, . . .	vam veliko veselje, ker rojen vam
(|uia natus est vobis . .. Salvator;...	je Zveličar; in to vam bodi znamenje:
et hoc vobis signum: invenietis in-	Našli	boste Dete v plcnice	povito
fantem pannis involutum et positum	in	v jasli položeno,
in praesepio . ..
Zbor angelov.
Gloria in altissimis Deo et in terra	Slava Bogu na višavah in mir na
pax hominibus bonae volunlatis.	zemlji ljudem, ki so dobre volje.
Pripovedovalec.
Et factum est, ut discesserunt ab	In	zgodi	se, ko odidejo	angeli
eis Angeli in coelutn, pastores lo-	od	njih v nebesa,	pravijo	pastirji
quebantur ad invicem:	med seboj:
Zbor.
Transeamus usque ad Bethlehem	Pojmo do Betlehema in poglejmo
et videamus hoc verbum, quod factum	to	reč, ki se je zgodila,	ki	nam	jo
est, quod Dominus ostendit nobis.	je	oznanil Gospod.
Pripovedovalec.
lit venerunt festinantes: et inve	In urno pridejo in najdejo Marijo
nerunt Mariam et Joseph et infantem	in Jožefa in Dete v jasli položeno,
positum in praesepio.
Molitev in počeščcnje (himna).
Zbor in solo.
1) Jesu, Redemptor omniutn, Quem lucis cuite originem, Parem Paternae gloriae Pater supremus edidit.
Tu himen et splendor Patris, Tu spes perennis omnium, Intende quas fundunt preces Tut per orbem servuli ...
Hune astra, tellus, aequora, Hune umne, quod coelo subest, Salutis auetorem novae Novo salutat cantico ...
Jesu, tibi sit gloria,
Qui natus es de Virgine,
Cum Patre et almo Špiritu In sempiterna saecula.
0 Jezus, vsem Odrešenik!
Se luči svit se ni iskril,
Ko tebe Oče je rodil,
/n njemu v slavi si vrstnik.
Odsvit in luč Očetova,
Vseh dobrih nada radostna,
O naj bo tnil obraz nam tvoj, Ko zreš v molitvi narod svoj.
Glej, zvezde, zemlja in morje, In kar pod nebom biva še. Zveličarja naj te stavi In v hvalni spev izliva se.
Naj Tebe, Jezus, vse slavi, Ki iz Device rojen si;
In kdor te ljubi, hvali naj Očeta z Duhom vekomaj.
Zahvalna himna. Zbor.
Te Deum laudamus, te Dominum confitemur.
Te aeternum Patrem omnis terra veneratur.
Tibi omnes angeli, tibi coeli el universae potestates . . . incessabili voce proclamant: Sanctus, Sanctus, Sanctus Dominus Deus Sabaoth . . .
Te gloriosus apostolorum chorus...
Te maj'tyrum candidatus laudat exercitus . . .
Patrem immensae majestatis;
Venerandum tuum verum et uni-cum Filium,
Sanctum quoque Paracjitum Spi-ritum.
Tu Rex gloriae, Christel
Tu ad liberandum suscepturus hominem non horruisti Virginis uterum . . .
Tu ad dexteram Dei sedes, in gloria Patris . ..
Per sin<nilos dies benedicimus te ...
Tebe Boga hvalimo, tebe Gospoda poveličujemo.
Tebe večnega Očeta časti vsa zemlja.
Tebi vsi angeli, tebi nebesa in vse oblasti neprenehoma prepevajo: Svet, Svet, Svet si ti, o Gospod, Bog vojnih čet.
Tebe apostolov preslavni zbor . ..
Tebe mučencev hvali sijajna vojska
Očeta neskončnega veličastva;
Častitega tvojega Sina, pravega in edinega,
Svetega tudi Duha tolažnika.
Ti Kristus, si kralj veličastva.
Ti se nisi branil učlovečenja v telesu Device, da si odrešil človeka.
Ti sediš na desnici božji, v slavi Očetovi.
Dan na dan tebe slavimo . . .
Zadnji zbor.
Jucundare, jilia Sion, et exulta,	Veseli	se, sionska hči, in raduj
filia Jerusalem, quia venit Dominus	se, hči jeruzalemska, ker tvoj Go-
tuus et regnabit usque in aeternum.	spod pride in bo kraljeval na veke.
Gloria, gloria!	Slava,	Slava!
') Iz himne o rojstvu.
B)	Poljudna analiza oratorija.
Lorenzo Perosi je ustvaril nov, modern slog oratorija. Dočim so Bačh, ITaendl in drugi skladali oratorije v koncertantneni slogu in podajali pojcdinim osebam ali skupinam samostojne stavke, arije, duete, tercete, zborovc stavke, Perosi ne išče v tem efektov, marveč vse podredi ideji in vse misli oratorija razvija organično.
Oratorij »Rojstvo Izveličarjevo« sestoja iz dveh delov.
I.	del.
Začetek tvori stavek: In nomine Jesu Christi (v imenu Jezukrista). Vajeni smo pričetkom velicega dela čuti introdukcijo, ki nekako vsebuje glavne motive dela samega; Perosi ne mara dolzega uvoda, želi pa, da poslušalci misli in čustvovanje hitro obrnejo na nabožno '.tvarino. Človek ima vtis, kakor da nam avtor veleva prekrižati se, odsloviti vsakdanje misli in se pripraviti na premišljevanje visokih resnic.
Prolog obsega poziv, v veličastnih besedah in spevih opevati rojstvo našega Gospoda, komur gre »laus et honor« — - slava in čast na veke.
Oznanjenje. Viole se dolgo vrsto taktov drže tona C, ki naj predstavlja zemljo, lesni inštrumenti pa svirajo gori v višavah. Pripovedovalec (bariton) prične z evangeljskim besedilom:	»Angelj Gabrijel je bil od Boga poslan
v mesto Nazaret v Galileji« . . . Trobila svirajo fanfare, napovedujoč prihod nebeškega, knežjega poslanca »k devici, ki ji je bilo ime Marija.« Orkester izraža v prekrasnih melodijah in harmonijah lepoto in vzvišenost Marijinega imena. V nežnih harmonijah se slika vdanost Marijina. Zdajci se oglasi angel iz silnih višav in pozdravi Marijo: 1 »Ave Maria, gratia plena!« Na zemlji se oglasi zbor in trikrat stopnjuje presrčni »Ave« v pozdrav Mariji, iz zemlje proti nebu navzgor.
»Marija se prestraši.« »Storico ■ (pripovedovalec) opisuje njen dušni nemir in tudi orkerster izraža presenečenje, zadrego, v ktero je pripravil blago devico nenavaden pozdrav.
Pozavne zarišejo veličje situacije in zopet se oglasi angel: »Ne timeas« ne boj se, Marija, našla si milost pri Bogu . . . rodila boš sinu, ime mu daj Jezus.* Glasba postaja sferična in oznanja radost in veselje.
Zbor zopet trikrat pozdravi sveto Devico s presrčnim »Ave«.
V	orkestru nastane nemir, vprašanje še ni pojasnjeno: »Ouommodo fiel - kako se bo to zgodilo, ker ne poznam moža ? V glasbi se pojavlja strah, sramežljivost in milina Marijinega značaja.
Tedaj povzame angel besedo v preroškem tonu: »Spiritus sanctus« »sv. Duh te bo obsenčil . . .« Orkester izraža v odločnih, lapidarnih postopih božji sklep.
Tedaj se vklone Marija božjemu sklepu: » Ecce ancilla« dekla sem Gospodova — in zbor zapoje v koralnem unisono: »Et verbum caro faetum est« in Beseda je postala mesö.
(h'kester se stopnjuje v vedno bolj navdušenih fanfarah in doseže višek v slavospevu »Magnificat — Moja duša poveličuje Gospoda, —■ ki ga pričenja sedmeroglasni zbor, nadaljuje čveteroglasni zbor menjaje se s štirimi solisti. Konec »Sicut locutus est« — kakor je govoril našim očetom — se izvrši v staroklasičnem ä capella-slogu brez orkestra v takih postopih harmonije, kakršni so bili običajni v 15. in IG. stoletji.
II.	del.
Prolog k drugemu delu je pastoralna glasba. Himna »Jucundare filia Sion« — raduj se Sijonska hči — je slavospev Mariji v nežnem italijanskem slogu, v krasoti italijanskih melodij. Nato osmcroglasni zbor, ki se stopnjuje do veličastnega izraza »Jucundare!«
Poigra je zopet ljubka pastorala, kakor v začetku.
»Storico« pripoveduje, da je izšel ukaz od cesarja Avgusta /,a popis ljudstva, in šli so vsi — vsak v svoj rodni kraj, Jožef v mesto Betlehem. »Storico« še ni izvršil stavka, že ga prekine zbor z reminiscenco nekdanjega prerokovanja o Betlehemu:	»Ti Betlehem, zemlja Judova, nikakor nisi
najmanjša med vojvodi Judovimi, ker iz tebe izide vojvoda, ki bode vodil ljudstvo moje izraelsko.
Orkester slika v malem fugatto prihod ljudstva v mesta. V tem so ■se spolnili Marijini dnevi. Ljudstvo je tudi pri tej priliki v izrazitih vzklikih klicalo po Odrešeniku:	»O Emanuel, O Adonai, pridi nas rešit!« Cela,
sledeča glasba izraža silovito hrepenenje po Odrešeniku. Zelo je zanimivo, kako izraža Perosi nedostatek kulture v narodih pred Kristovim rojstvom in neumerjeni način ljudskega hrepenenja po Odrešeniku. Kakor neizobra-ženec ne pozna pravil harmonije niti umerjenosti ritma, istotako zapusti mojster Perosi dosledni ritem in predpisuje zapored 1/4, 3/4, 2/4 in zopet 1/4 takt ter v vsporednih kvintah in oktavah slika neharmonične vskHke ljudstva; vmes pa se oglaša mogočen trobentin glas, češ: Umirite se, vtolažite se, saj vam je Odrešenik obljubljen in bliža Se čas njegovega prihoda. Orkester nadaljuje v tem duhu, potem se pa pomiri in čujc se lepa, čustvena melodija, ki irraža pričakovanje veselega prigodka.
»Storico«:	Kt peperit filium suuni- Rodila je Simi, ga povila
v pleničice in položila v jaslicc ... Zbor zakliče:	Christum	natum« —
Krista rojenega kralja našega — pridite —molimo! Najlepši stavek celega oratorija. Violine obigravajo v silnih visočinah harmonijo, kakor da nebeški svit obsipa celo scenerijo. Vdanosten in skrajno čutapolen je spev: Pridite molimo! — Oboa ponavlja moti\ »Jucundare*, ves čas obigrana od prej imenovanih violinskih figur.
Notte te neb ros a. Slika se nočna temina; zdaj pa zdaj se oglase piščali pastirjev, ki čujejo pri čredah: Oboa, flavta, angleški rog, klarineta.
V	malem fugatto se razvije pastoralna glasba.
Naenkrat se prikaže angel v svetlobi božji. To svetlobo, »Claritas Dei« lepo izraža godba; a riše tudi strah pastirjev. Angel v visokih legah naznanja rojstvo Odrešenikovo: »Nolite timere« — ne bojte se! In zdajci je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so hvalili Boga in peli: »Gloria in excelsis Deo!« Vmes se oglaša melodija »Jucundare«.
Pastirji pojo v moškem zboru: »Pojdimo do Betlehema in poglejmo to reč!« Jako zanimiv je ta pastirski zbor; sklenejo iti v Betlehem, a ne poznajo pota. Nekateri pojo v c-dur, drugi v g, tretji v f, a-mol, zopet c-dur; šele pri besedah »quod Dominus ostendit nobis	ki nam jo je
Gospod dal na znanje — sc odloči tonovi način in pot.
Nato orkester izraža potovanje pastirjev; našli so v Betlehemskem hlevu Dete — položeno v jaslice, pokleknili predenj in ga molili: »Jesu, Redemptor omnium« — božična himna, ki s ponižnim in mirnim izrazom slika čustvovanje pastirjev. Bas naznanja v četrtinskih postopih prihod novih prišlecev. Konec himne je a capella-stavek.
Mogočni »To Deum« tvori konec oratorija. Zbor prične unisono s koralnim motivom, temu sledi osmoglasen, fugiran stavek, ki se razvije v daljši, jako mogočen spev s sklepnim motivom »Jucundare filia Sion!«
Po kratki orkestralni poigri se začujejo pianissimo-stavki prejšnje sferične harmonije angelskega petja, ki se polagoma zgublja proti nebu.
P. H.
C)	Perosi.
Lorcnzo Perosi je bil rojen 21. decembra 1874. v mestu Tortona v Piemontu. Že v olroških letih je kazal nenavadno zanimanje in nadarjenost za glasbo, za ktero je imel v svoji, sicer ne bogati, a številni rodovini prilike dovolj, kajti njegov oče je bil kapelnik stolnice v Tortoni, jako učen in resen muzik, izvrsten organist. Ta mu je znal vdahniti vnemo za solidno in resnobno glasbo. Mogočni družinski vpliv je nemalo pripomogel, da je Perosi postal oni kremeniti, muzikalni značaj, ki se dandanes najde malokje.
Glasbeno ozračje v družini je navdihnilo srce mladega Perosi-ja z živim hrepenenjem po temeljiti glasbeni izobrazbi. Ta okoliš je vpoštevati na vsak način, sicer bi bilo nemogoče umeti, da se je Perosi v mladih letih povspel do umetnika prve vrste.
Prvo glasbeno izobrazbo je prejel Perosi od svojega očeta, ki je mladeniča uril v glasovirju, na orglah, obenem ga vpeljal v harmonijo in ga seznanil z elementi kontrapunktike. Ta nauk je trajal od Perosijevega 6.	17. leta. Temeljito je predelal ('lementi-ja, Lemmens-a, Cherubini-ja in
Bach-a. Za študije Bachovih fug je podtaknil domačemu glasoviru pedal in se vežbal celo zimo.
Perosijcv biograf piše:	Orgle so mu bile najljubši inštrument in
kdor ga je čul improvizirali na orglah, moral je prejeti neizbrisljiv vtis mistične ekstaze.
Od očeta je prejel Lorenzo Perosi tudi vzvišen pojem o liturgični glasbi, ki je bila do najnovejših časov prezirana in zanemarjena tudi po najslovi-tejših italijanskih korih. S tem visokim pojmom si je, še preden je začel sloveti s svojimi oratoriji, pridobil ugled gorečega reformatorja cerkvene glasbe. V tem smislu je pred njim deloval De Santi, ki je Perosija poznal kot mladeniča in si mnogo obetal od njega. Sedaj delujeta skup v komisiji, ki jo je imenoval papež Pij X. v povzdigo cerkvene glasbe.
S štirinajstimi leti je dobil v roke Carissimi-jevega »Jefteja«, ob čegar mehkih in ganljivih zvokih je morebiti prvikrat sanjal o idealu svojih oratorijev.
Ko je dosegel petnajst let, pošlje ga oče k prvim skušnjam v glasbeni licej v Rim, kjer so mu ploskali učitelji radi njegove nenavadne zmožnosti kot pianist, skladatelj in improvizator. Po letih 1888.	89.,	ktere	je	preživel
še pod očetovim vodstvom, gre za nekaj mesecev k mojstru Michele Saladino, slovečemu učitelju kontrapunkta in fuge na Milanskem konservatoriju. Ta je pregledal njegove naloge in mu jih vračal brez poprave. Čudovit in redek vzgled didaktičnega takta, ki naj bi ga pedantični in nevoščljivi učitelji in kritiki imeli vedno pred očmi, kadar bi imeli v imenu suhe teorije obsoditi genijalno in umetnostno nadahnjeno delo radi malenkostnih hib.
Z izvrstnim in vestnim svojim učiteljem je ostal Perosi tudi potem še v stiku, ko je šel 1. 1890. na povabilo opata d' Ogremont de la fontaine in prijorja Anielli-ja na Montecassino poučevat glasbo v semenišču in zavodu.
Bivanje na Montecassino je mogočno vplivalo na njegovo glasbeno izobrazbo in duhovni poklic. Po enem letu je Perosi zapustil opatijo, ker so ga vojaški nabor in druge razmere klicale nazaj v Tortono. Na Montecassino, v sloveči benediktinski opatiji, je zapustil neizbrisen spomin in ostal z ondotnimi menihi v najprisrčnejši zvezi; sklenil je sam pri sebi, da hoče, če doseže mašniško čast, ondi obhajati primicije, toda ni mu bilo dano izvršiti to namero. V nekako nadomestilo je pozneje, t. j. I. 1898., obiskal opatijo in zdelo se mu je, kakor bi bil s tem obiskom, ki je toli razveselil redovnike in učence, izpolnil svojo obljubo.
Po svojem	povratku v	Tortono	je Perosi pridno	nadaljeval svoje
študije, leta 1892. se vpisal na	konservatorij v Milan in že	po dveh mesecih
napravil licencijat iz harmonije, kontrapunkta in fuge.
Meseca januarija leta 1893. se je podal v Regensburg v šestmesečni glasbeni tečaj Cecilijinega društva, kjer ga je dr. Haberl vpeljal v vokalni kontrapunkt in 'ga temeljito seznanil s Palestrinovim slogom.
Kmalu po svojem povratku v Italijo je prejel iz Regensburga vabilo, da bi prišel nazaj v društveno šolo kot profesor orglanja. Toda, ker sc ni mogel ločiti od svoje domovine in svojih dragih, je rajši sprejel ponudbo škofa iz lmole, da prevzame pouk petja v semenišču, ki se je bilo ravnokar na novo ustanovilo. V Imoli je z veseljem poučeval gojence in čedalje bolj čutil poklic za duhovski stan, ki se mu je javljal že nekaj časa sem. In baš v Imoli je	oblekel talar	meseca	aprila 1894. in pričel z bogoslovnimi
študijami v istem	semenišču.
V tem času mu ponudijo mesto profesorja na konservatoriju v Parmi, a odbil je ponudbo. Odzval pa se je vabilu v Benetke, kamor so ga poklicali, da vodi ono zgodovinsko-slovečo kapelo pri sv. Marku, zacvelo posebno po mojstru Giov. Tcbaldini-ju. Od leta 1894. naprej so bile Benetke niegovo navadno bivališče in torišče in svetovna bazilika sv. Marka, okrašena z zlatimi mozaiki, mu je bila najdražje zavetje, v kterem so sc mu porajale umetniške sanje. Tej baziliki in njenemu pevskemu zboru je odslej posvetil vse svoje moči, vso svojo vednost. Tukaj je zlagal v mladeniški navdušenosti cerkvene in nabožne skladbe in čedalje bolj spopolnjeval prvine.
V Benetkah si je pridobil s svojo izredno nadarjenostjo in osebno ljubeznjivostjo mnogo dragocenih prijateljev. Etirico Bossi (čigar Canticum canticorum« sc je pred par leti izvajal v Ljubljani), izborni vodja liceja »Benedctto Marccllo«, mu je skazoval in mu še skazujc najsrčnejše prijateljstvo, ktero mu Perosi vrača iz cele duše.
Perosi je porabil vsako priliko, da bi izpopolnil svojo glasbeno izobrazbo. Leta 1894. je šel v slavno opatijo Solesmes na Francosko, staro benediktinsko šolo za gregorijanski koral. Tu ga je D. Mocquereau vpeljal v skrivnosti glasbene paleografije.
Ves čas pa je vestno nadaljeval bogoslovne študije, bil posvečen v mašnika in daroval dne 22. septembra 1895 v Loreti prvo sv. mašo. Od tega dne je teklo mojstrovo življenje v tihoti in delu, v molitvi in učenju do 1. 1897., ko mu je providencijclna prilika prvikrat pomogla do slave.
Beneški patrijarh, kardinal Sarto (sedanji sv. oče), je s pismom 2. novembra 1896. oznanil svoji duhovščini in vernikom evharistiški kongres, ki naj bi se vršil v Benetkah naslednje leto. Meseca maja 1897. je bil kongres slovesno razglašen in napovedan za mesec avgust v cerkvi S. Giovani e Paolo. V Perosi-jevi glavi je zablisknila misel, da bi za to slovesnost, ki se je imela vršiti kar najsijajnejše, glasbeno obdelal evangeljsko pripoved o po-
stavitvi sv. K. 'i'elesa. Izbral si jc besedilo sv. Marka evangelista in delo započel ter srečno dovršil meseca maja 1897. Skladba se je izvajala dne 9. avgusta v cerkvi S. Giovani e Paolo s sijajnim vspehom in ob velikanski vdeležbi občinstva. Skladba je naredila tako globok vtis, da so jo imenovali razodetje«. Kritiki so izražali prepričanje, da se je pojavil velik talent, od kterega je pričakovati najbolje, in niso sc varali.
Preden so pa skladbo »Coena Domini« izvajali pri gori omenjeni slavnosti, je složil Perosi že drugo daljšo skladbo »La morte del Redentore (prvotno imenovana »Ad Calvariam«), ki je potem skupno z oratorijem In Monte«, zloženim meseca septembra 1897., tvorila prvi oratorij »La passione di Christo«. Ta oratorij se je izvajal prvikrat \ Milanu v cerkvi »Delle Grazie«, zgodilo se je pa takole:
V	Milan je bil napovedan kongres za cerkveno glasbo in izvrševalni odbor, kteremu je bilo iz posebnih razlogov do tega, da sc dne 3. decembra pri pontifikalni maši v cerkvi sv. Ambrozija proizvaja kak modern avtor, sc obrne do Perosi-ja. Leta se je odzval in je v desetih dneh zložil mašo, posvečeno sv. Ambroziju. Ta maša, najboljše njegovo delo, ima krasna mesta, zlasti Sanctus je odličen po čustvovanju in obliki. Kot nagrado za trud je mojster Perosi odboru stavil pogoj, da sc o priliki kongresa izvaja njegova »Passione , ktero skladbo imenuje sam »Trilogijo«, vsekako radi treh različnih dob, v kterih jo je zložil. Ker se jc odbor spominjal velikanskega uspeha, ki ga je imel Perosi v Benetkah s svojo »Coena Domini«, jc takoj sprejel pogoj in tako je mesto Milan dalo mojstru priliko, da je pokazal svojo visoko glasbeno izobrazbo in svoj genij s tem homogennim delom. Prvo proizvajanje, ki ga jc vodil avtor sam, je imelo popolen vspeh. Vtis resne in mile glasbe v poltemni cerkvi delle Grezie je bil globok in silen in zanimanje zanjo je rastlo in rastla je vdeležba od strani občinstva v dveh naslednjih proizvajanjih. Časnikarstvo je umelo važnost glasbenega dela, ki je vzbujalo po celi Italiji novih nad za glasbeno umetnost. Vodstvo konservatorija je oprostilo gojence nekterih ur pouka, da so mogli prisostvovati oratoriju.
Perosi se jc prepričal v Milanu, da je našel pravo pot, tedaj je ostal na njej in zložil nov oratorij Trasfigurazionc < t. j. Spremenjenje Gospodovo . Perosi jo je igral jednemu svojih prijateljev in ta popisuje prizor takole: »Ko mi jc igral z vznosom in čudovitim koloritom svojo novo skladbo, kazal z glasom in igro najrazličnejše orkestralne efekte, jo spremljal z živini očesom, z mimiko v obrazu, bil je sam zadovoljen s svojim delom in se ga veselil s tisto otroško priprostostjo, ki je tem ljubeznivejša, čim manj jo navdaja skriti napuh.«
Navdajal ga je en sam strah, namreč, da v tako kratkem času prvemu delu sledi drugo. Ne bi hotel, da mu kdo oponese fenomenalno naglico, s ktero je delo zamislil in dovršil in mu radi tega morda očital, da je delo površno in nepopolno. »La Trasfigurazionc« se je prvikrat izvajala v Benetkah dne 20. marca 1908. v dvorani »della Mostra internazionale«, ki jo je dal na razpolago magistrat. Prihitela je vsa Benečanska elita, navzoč jc bil kardinal Sarto, ki je gojil za Perosi-ja prisrčno, očetovsko ljubezen, prisostvoval je polnoštevilni občinski svi t Benečanski. Bil je za mesto velik dogodek, za Perosi-ja velikanski triumf. Časnikarstvo je z zadovoljstvom konstatiralo, da so se v Trasfigurazionc« vresničile vse nade in najstrožji kritiki so sc pohvalno izražali o novi obliki glasbene umetnosti.
Vendar sc »Trasfigurazionc«, ki jo je vzela v zalogo casa Riccordi, ni več tolikokrat izvajala in krivda (felix culpa) jc bila na mojstrovi strani,
kteri je pripravljal tretji oratorij »La risurrezione di Lazzaro«. 'la oratorij se je izvajal 27. julija in je tako navdušil občivstvo, da je (gotovo-po kriv ici) zatemnil prejšnji oratorij la Trasfigurazione. Večer 27. julija je vreden spomina.	Dovolj bodi, če povemo,	da	je bil Perosi	klican osemindvajset k ra t	in da se občinstvo kar	ni	hotelo raziti,	marveč je ploskalo brez konca	in kraja. Trije komadi	so	se ponavljali	v prvem delu,
štirje v drugem. Bariton Kaschmann, od neba izvoljeni umetnik, ki je pel vlogo Kristovo, je kar očaral občinstvo. Od onega večera je pričel oratorij »La risurrezione di Lazzaro« potovanje po svetu.
Koncem oktobra 1898. je bilo dovršeno novo delo: La risurrezione di ( hristo. Perosi je obljubil premijero mladeniškemu društvu Circolo di S. Pietro v Rimu v dobrodelen namen. Oratorij se je proizvajal 13. decembra 1898. v Konstantinovi baziliki svetih apostolov; zbran je bil cvet večnega mesta in	največji umetniki, kakor	Sgambati, Mugnone, Marchetti,.
Mascagni, Mascheroni in drugi. Vspeh je bil tako velikanski, da je papež Leon XIII. Perosi-ja imenoval kapelnikom zgodovinsko-slavne Sikstinske kapele in mu tako podelil privilegirano mesto med vsemi umetniki sveta. Perosi se je z vso energijo lotil preustroje kapele in jo v kratkem času povzdignil do nenavadnega viška.
Leta 1899. je Perosi zložil nov oratorij 11 Natale del Redentore t. j. Rojstvo Izveličarjevo, ki se je prvikrat z velikim vspehom izvajal meseca septembra istega leta v Como v navzočnosti kraljeve dvojice. Kralj si je dal predstaviti mladega umetnika, mu čestital na krasnem delu in nihče, ki je bil navzoč, ne pozabi trenotka, ko je kralj umetnika pobožal po mladih licih. To delo se je izvajalo pozneje v Milanu, Turinu, Rimu in drugih mestih, meseca septembra 1901. v bližnjem Vidmu, kamor se je podalo nekaj naših rojakov, med njimi koncertni vodja g. Matej Hubad. Vsi so prišli navdušeni nazaj in sad te navdušenosti je sedanje izvajanje Rojstva Izve-ličarjevega« v Ljubljani.
Temu oratoriju sta sledila še dva druga:	La Strage degli Innocenti«
in > L’ Entrata di Christo in Gerusalemme«.
Prošlo leto je šel Perosi na otok Korziko iskat novih motivov operi,, ki jo bojda želi započeti.
Tako dela Don Lorenzo Perosi neutrudno in vedrega čela, ko bi pač lahko mirno počival na lavorikah svoje slave. Vspehi in slava zanj niso bili pogubni, on ve, kaj mu veleva dolžnost. Njegovi rojaki pričakujejo od njega, novih umetniških del, ki ne umro s stoletji.	p%	//,
V
C) Nekoliko podatkov o oratoriju in njega zgodovini.
Oratorij moramo brezdvomnö prištevati k najznamenitejšim in najzanimivejšim pojavom v celi glasbeni zgodovini. Je neka vrsta glasbe zase in sicer ena najplemenitejših vrst umetne glasbe. Pol dramatična, pol epično-lirična. Stoji v sredi med posvetno-operno in strogo cerkveno-liturgično glasbo. V oratoriju nastopata združeno vokalna in inštrumentalna glasba. Od opere se razlikuje oratorij prvič po snovi, ki je največkrat duhovna, in dalje po tem, da se vrši proizvajanje oratorijev brez vsakega sceničnega aparata. Vzvišeni in naravnost sveti dogodki iz življenja Jezusovega in
svetnikov, dalje zgodbe iz stare zaveze, potem pa semtertje tudi drugi občezgodovinski znameniti in plemeniti dogodki se nam tu podajejo v velikih glasbenih slikah. Važno vlogo ima predvsem orkester, pa tudi zbor in osebe, ki nastopajo v oratoriju, pojoč svoje vloge; za zvezo med posameznimi dejanji pa skrbi »pripovedovalec« (storico).
Prvič se je pojavil oratorij koncem 16. stoletja. V tem času (1558) je sv. Filip Neri ustanovil v Rimu kongregacijo »del oratorio«, ki jo je papež Gregor XIII. potrdil 1. 1585. Zbirališče oratorijancev je bilo od 1. 1564. v oratoriju (molitvcnici) samostana sv. Jeronima, od 1. 1583. pa v oratoriju Matere Rožjc v Vallicelli. Pri teh sestankih se je molilo, so sc vršila berila, oz. predavanja iz sv. pisma in se je pelo. Rimska skladatelja Animucci in 1’alestrina sta zlagala zbore (lodi spirituali) za te oratorijanske skupščine. Petje pri teh sestankih je torej nekak izvor poznejšim veliko-obsežnim, umetnoglasbenim oratorijskim skladbam.
Prvo delo te vrste, ki je že kolikortoliko imelo obliko oratorija, je hmilio del Cavalieri-jeva, »Rappresentazione di anima c di corpo-. Zloženo je moralo biti to delo prav \ zadnjem letu 16. stoletja, ker takoj po smrti Cavalierijevi je izdal to delo Guidotti 1. 1600. Od tega časa datirata oratorij in opera, ki so ju skladatelji pisali v preprostem homofonnem, spremljajočem glasbenem slogu nasproti prejšnjim z grozno umetnim kontrapunktom prepletenim in naravnost preobloženim večglasnim zborovim skladbam.
Velik korak naprej glede razvoja oratorija pomenjajo oratoriji, ki jih je zložil Cnrissimi. (Živel od 1. 1604. do približno 1680.) Med tem ko se je pred njim uporabljal še scenični aparat, je odpadel pri njegovih oratorijih.
V	obliki se je Carissimi že jako približal modernim oratorijem. Vokalne točke (recitativi, ariozi, dueti in zbori) ter inštrumentalne vloge sc nahajajo v njih. Med mnogimi oratoriji tega mojstra omenjamo samo štiri, ki jih je šele pred kratkim izdal Chrysander v »Denkmäler der Tonkunst«, (Hamburg 1896. 2 zv.) Ti so: Jefte, Salomonova sodba, Baltazar in Jona. Razen imenovanega skladatelja je v 17. stol. še več drugih na Laškem zlagalo oratorije: Lengrenzi, Draghi, Marazzoli, Mazzocchi, Perti i. dr. Vsi ti so zlagali oratorije in opere. Glasba v prvih in v drugih si je jako podobna. Se bolj se kaže vpliv opere na oratorij v 18. stol., ki ima tudi nebroj skladateljev, pišočih opere in oratorije. Scarlatti, Leo, Durante, Pergolese, Porpora, Jumclli, Hasse etc, spadajo v to poglavje. Žal, da ni mogoče v oratorijih omenjenih mojstrov zaslediti kakega posebnega napredka v ora-torijskem slogu; nasprotno je pravi oratorijski slog v tem stoletju pri Lahih brže nazadoval nego napredoval. Vzrok temu pojavu moremo iskati v tem, ker je paralelno z napredkom ariozne neapolitanske operne glasbe in z vštric ž njo se pojavljajočo in vedno bolj rastočo virtuoznostjo opernih pevcev in pevk, nastopajočih kot solisti, ginilo zanimanje za zborovo petje pri skladateljih, pri proizvajateljih in poslušalcih.
Na Francoskem najdemo v 17. stol. kot zastopnika oratorijske glasbe Charpenticra, ki pa ob svojem času ni našel posebnih konkurentov, oziroma naslednikov.
Na Nemškem je nastopil v 17. stol/ //. Schütz (1585 —1672) kot oratorijski skladatelj (Vstajenje Zveličarjevo, Sedem besedi Jezusovih na križu in 4 pasije) ter kot tak pripravljal teren svojemu velikemu rojaku I. Seb. Bachu (1685 —1750) ki je s svojimi pasijami (zlasti ono po sv. Mateju in ono po sv. Janezu) privedel te vrste glasbo do vrhunca. Isto treba reči o Handln (1685 —1759) glede njegovih slavnih oratorijev (Savel, Izrael
v Egiptu, Mesija, Juda Makabejec i. dr.) Bach in Händel sta občudovanja vredna zlasti vsled svojih krasnih, široko zastavljenih in v vseh glasbenih ozirih imenitnih zborov.
Kot nadaljni vzorni oratorijski skladbi slovita Jož. Haydnovo »Stvarjenje« (zloženo 1. 1797, prvič privatno izvajano 1. 1798, javno 1. 1799.) in »Letni časi« (zloženi 1. 1800, izvajani prvič 1. 1801).
Za Händlöm in Haydnorn najznamenitejši sta Mendelssohnova oratorija: »Pavel« (1836) in »Elija« (1846). Potem Lisztov »Kristus«,. »Sv. Stanislav« in sv. Elizabeta«. Tudi Schumann (Nemec) in Berlioz (Francoz) imata na tem polju svoje zasluge.
V	najnovejšem času (v drugi polovici 19. stol.) se je jela oratorijska glasba zapet bolj splošno gojiti. V krog oratorijskih skladateljev stopajo poleg Nemcev: Prahms etc. in ravnokar omenjenega Berliozza še drugi, Francozi: Massenet, Gounod, Franck, de Vincent d’ Indy etc., Lahi: Perosi, Bossi etc., Bclgijec: Tinel, Anglež: Elgar, Rus: Rubinstein, Ceh: Dvorak.
Lansko leto je dunajsko koncertno društvo »Wiener Singakademie« praznovalo 501etnico svojega obstoja. V publikaciji, ki jo je izdala »Singakademie« ob tej priliki, je priobčila kratka poročila 23 glasbenih kapacitet raznih narodnosti, v katerih se je večina izrekla za veliko glasbeno-kulturno in eminentnovzgojno vrednost oratorijev. —
Želimo le, da bi tudi ravnokar na programu dveh koncertov »Glasbene Matice« stoječe prelepo Perosijevo oratorično delo »Rojstvo Zveličarjevo« v vseh ozirih imelo najlepše vspehe na slovenskih tleh.
D) Perosi pri slavnosti papeževega jubileja.
Dne 16. novembra prošlega leta je obhajal papež Pij X. jubilej v Vatikanski baziliki; pri slavnosti je pela slavnoznana Sikstinska kapela pod Perosi-jevim vodstvom. Izvajala je Palestrinovo mašo »Papae Marcelli« in nič manj kot devet Perosi-jevih himen in antifon. Pevci so bili razdeljeni v dva ločena zbora; eden je izvajal polifonne skladbe pod vodstvom Perosi-ja, drugi koralne speve pod vodstvom mojstra Rella. Časniki so pisali, da so bila proizvajanja izborna.
€) »Rojstvo« v Vidmu na Laškem.
Bilo je 1. 1901 meseca septembra; tedaj sc jc v bližnjem laškem mestu Vidmu skozi štiri dni zapored pod osebnim vodstvom Perosi-jevim izvajal njegov oratorij »Natale-', Rojstvo Izveličarjevo. Krasno delo mojstra Perosi-ja je doseglo tako valikanski uspeh, da sc je moralo izvajati štirikrat in vsakikrat je bilo navzočih več tisoč ljudi. Orkester in zbor sta bila razpostavljena pred velikim oltarjem Videmske katedrale na odru dva do tri metre visokem. Solisti so bili slavni baritonist Kaschmann, tenorist Fasciolo, sopran Ticci, mezzo-sopran Fino-Savio. Baritonist Kaschmann je rojen Hrvat, a že 30 let umetniško deluje na Laškem, je slaven operni pevec, a ima posebno veselje in nadarjenost za oratorijski slog. Koncertni vodja Ilubad, ki je bil v Vidmu, trdi, da je Kaschmann najboljši baritonist, kar jih je še
čul. Pel je tako vzneseno, s tako lepim, čustva polnim glasom, vzorno deklamacijo in umetniško dovršenostjo, da je bilo občinstvo popolnoma očarano. Ono mesto oratorija, v katerem pripoveduje evangelist, da je sveta Deva »porodila prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jaslice«, je pel tako ginljivo in občutno, da je občinstvo jokalo. A ko je prenehal, je nastal tak aplavz, da je moral Perosi točko ponoviti.
Med poslušalci so sedeli pod glavno kupolo cerkve trije škofje: be-nečanski patrijarh Sarto, sedanji papež Pij X., goriški kardinal Missia in domači nadškaf; vsi trije so bili tako navdušeni, da so tudi oni odločno in dolgotrajno ploskali.
Občinstvo je navdušeno slavilo Perosi-ja; kjerkoli se je pokazal v onih dneh, je na stotine ljudij hodilo za njim in vsklikalo: Eviva, eviva,. maestro Perosi!
Največ občinstva je bilo pri oratoriju na Šmaren dan popoldne ; posebni vlaki so ga pripeljali iz raznih krajev. Pri odhodu vlakov je bila na kolodvoru taka gnječa, da je bila smrtna nevarnost za občinstvo, vendar se ni prepotilo nič hudega.
»Rojstvo Izveličarjevo sc je izvajalo meseca septembra v Como ob navzočnosti kraljeve dvojice, potem v Milanu, Turinu, Rimu, Varšav i in Sijeni.