P a š n i k. Kako pomagati, da otrool radl ubogajo. Velikokrat se starši, posebno inatere pritožijo, da jih otroci ne ubogajo radi, da se morajo zoiiraj nad njiini jeziti, in jiin večkrat velevati, preden store, kar jim ukazujejo. Prav rad verjamem, daje z nepokornimi otroci velik križ. XTi tedaj čudno, da zavoljo tega marsikteriga rejnika huda nevolja posili. — Toda , tega so večidel starši krivi, in posebno nialere. — Otroci zato tako neradi ubogajo, ker jim starši doslikrat neprevidno ali pa premehko ukazujejo. Velikokrat sn otrokom veleva kaj takega, kar je za nje pretežko, ali saj tako hitro storiti nemogoče , kakor se pričakuje. Škodljivo pa je, ako zapovedovavec svoje povelje zlajša, ali pa celd prekliče. Marsiktero mainko grozno zaboli, ako vidi, da se njen otrok žalostno, ali celd na jok derži, — in kmali pozabi vse, kar je velela. Kako bi potlej otrok ubogal njo ali pa koga drugega, ker misli, da bo drugo tudi tako opravil, kakor je pervič. Če se kaj takega pogosto zgodi, otroci kaj hitro zapazijo in si zapomnijo; toraj itf čuda, če pri vsakeni bolj težavnera povelji oprezovajo in čakajo, da bi jih kdo miloval in zagovarjal. Varovati se je tedaj treba rejniku, da otrokoin nikoli kaj ne zapoveduje, kar je za nje pretežko, ali celo nemogoče. Če pa se otrokom kaj dobro premišljenega zapove, se mora vselej ojstro tirjati, da store. Ako se tako ravna, se lahko doseže, da se otroci kmali privadijo, da se ne ustavljajo in precej na pervo besedo ubogajo, kar se jiin ukaže. — j. s. Kratek pripomoček za glasno branje. \i mi treba praviti, kako je niarsikterega učenca, posebno učenko napeljati, da glasno in razuniljivo bere, ker verli učitelji so v teh zadevah že gotovo dovolj izurjeni. Tudi jaz iinaui že od nekdaj željo, da se pečam s preljubo inladino; že več časa učim male v raznih šolskih vedah in tako se z veseljem že zdaj pripravljam na lepi stan učitcljski, — toraj ini ne bodete za zelci vzeli, ako kakšno besedico o tem rečem. Težko, zares težko je nektere otroke glasno in razumljivo brati navaditi. Po svoji slabi razsodbi inenim, da to pride zavoljo strahu pred nekterimi osornimi starši, kteri svoje otroke za vsaki pregrešek ojstro kaznujejo. Pri takih otrocih, ktere so starši ziniraj le oinehkuževali, se to le malokdaj zapazi. Taki so večidel pogumni in včasi kaj takšnega zagodejo, česar se ne nadjaš. Zelo težavno podučevanje se mi je zdelo pretečeno leto, ker imel sem otroke , ki bi bili vse rajše storili, kakor glasno brali. Zastonj je bila vsa moja prošnja, zastonj tudi ojstrost in kaznovanje , ker tč, tako globoko zaraščenc korenine, jini dolgo nisein izpuliti mogel. Zmislim si to le: Rečeni jim , da naj posamezne besede izgovarjajo s pristavkom, da bom tistega, ki mi bo glasno izgovarjal, po dokončanem uku s spominom posebne hvale obdaroval. Koj v začetku spoznal sem, da prizadevanje moje ni zastonj , ker otroci so že bolj glasno besede izrekovali in se, kar rae je posebno zveselilo, pred raojim prihodom v šoli večkrat poskušali, kteri bo z močnpjšim glasom besedo izrekel. Pozneje sem darilo na vsaki teden odločil in zadnjič vidivši, da otroci že dovoij glasno berejo, na vsakih 14 dni i. t. d. Tudi to je poraagalo, da seni večkrat kteremu , ki je dobro pa tiho bral, rekel, da ne verjamem, da zna brati, ker, ako bi znal, bi gotovo veselo in s krepkim glasom čital. Sramota pred druginii ga je primorala glasno brati. Xapčno je pa, da nekteri svoje učence s teni za glasno branje spodbuduje, ako veli, da dobro ne sliši. Otroci kmali spoznajo resnobo učiteljevo in bolj bistroumni koj vedo, kam pes taco moli; sliši se celd, da nekteri pravijo: wXaš gospod učenik pa lažejo, da dobro ne slišijo, saj so moj oče rekli, da to ni res." In tako se čedalje bolj manjša čislanje do učenika, in nazadnje mu še celo otroci ne bojo verjeli, kar bo govoril. To so moje perve mnenja in skušnje. XTe pretehtavajte jih, dragi gospodje učitelji! z mero učenosti in zadostene skusnje, ampak vzeniite jih radovoljno v nepreojstri pretres. K temu delu me je spodbudil zlati izrek, kterega je nam lani wTovarš" povedal: ,,Več niisel, gotovi svet." Drugokrat, ako bo naš mili ,,Tovarš" mojim izdelkom in svetom kaj prostora odmeriti hotel, bom znabiti kaj druzega povedal. Z Bogoni! *) L. Tomšie. KaJ in kako naj se učencom za plsanje narekuje. Za narekvo, mislim, da bi naj bolje služile kake kratke mikavne povestice, kterih nam je že nekaj ,,Tovarš" razglasil; ninogo jih pa najdemo v ,,Dareku za pridno mladost". Take in enake povestice naj bi učitelj narekval učencom, se ve, da še le potem, ko že otroci znajo nekoliko pravopisnih pravil in sicer po mojem mnenju tako le : Učitelj naj narekva, in otroci naj to pišejo v kujižice; potlej naj vse knjižice pregleda. Kar ni prav pisano, naj učitelj rudeče podčerta; poteni naj spiše kak učenec vso narekbo pravilno na tablo; drugi naj pa pazijo, kako se beseda, ktero imajo v knjižici rudeče podčertano, piše. Tukaj naj se jini pove, zakaj se mora ta beseda ravno tako pisati, in r.e drugače; naj se spominjajo na pravilo, kterega so se že učili, pa so ga zdaj pozabili. Potem naj se jim ukaže, da naj to narekbo, ktero so v šoli pisali in tudi vidili na tabli, kako se brez pogreška piše, doma lepo prepišejo in drugo pot seboj prinesejo. Učilelj naj (ako spisane narekbe zopet dobro in na tanko pregleda. Tistega, ki je dobro in brez pogreška spisal, naj učitelj nekoliko pohvali: zanikernežu pa naj zažuga, da naj prihodnjič svoje delo bolje naredi'. Ker *3 nTovarš" vse d o b r e drobtinioe hvaležno sprejema. Vrtdn. je po taki poti narekovavna snova dobro pretresena in prezvečena, si jo večidel vsi učenci dobro zapomnijo; in če je narekovavna roba za moralno in telesno življenje podučljiva, jini to veliko koristi. — M- z-