PESMI O VSAKDANJEM KRUHU. V družbi izzivalnega hrupa, ki ga povzroča poezija nekaterih mladih antipesnikov, je lirična govorica Toneta Kuntnerja kar pretiha, da bi mogla navzven prebiti ta zvočni obroč. Kajti tega, kar uporabljajo antipesniki za opozarjanje nase in za uveljavljanje, Tone Kuntner gotovo nima. Njegova poezija, zbrana v zbirki Vsakdanji kruh,* se giblje v mejah naravnega, neponarejenega, neskonstruiranega, vendar razgibanega in notranje polnega doživljanja in čustvovanja. Nedvomno gre v tem primeru za izraz tistega sveta, ki se je v pesnikovem otroštvu in mladosti raz-rastel v pesnikovi zavesti. Takšna mera pri izbiri pesniških tem je prav gotovo v prid estetsko izrazni podobi zbirke.
Značilna prvina Kuntnerjeve poezije je torej v njeni tematski orientaciji: pesnik izpoveduje v njej slikoviti domačijski svet otroških in mladostnih let, pri tem pa je poglavitni ton ubran na navezanost na zemljo, na sožitje z zemljo, ki jo človek obdeluje in mu vrača s tem, da ga preživlja. Ta sestavina v Kuntnerjevi poeziji nikakor ni vsiljiva, začutiš pa jo v prepletu z osnovnim doživetjem v vsaki pesmi. Tudi v ljubezenskih pesmih, ki količinsko prevladujejo v zbirki Vsakdanji kruh, se domačijski svet doživeto prepleta z mladostno iščočim erotičnim nemirom. V obravnavi človekovega odnosa do zemlje odkriva pesnik tudi nekaj aktualnih problemov v zvezi z nepremišljenim ravnanjem z zemljo. Osvetli jih z osebno prizadetostjo, saj so boleče še posebno za človeka, ki ni še pretrgal vseh vezi z zemljo. Ampak v nobenem primeru ne gre za kakršnokoli idealizacijo zemlje in kmetstva, kakor se je v zgodovini naše  književnosti  pogosto  dogajalo  in  zato  z  zadržanostjo ali  celo  s  sramo-
* Tone Kuntner, Vsakdanji kruh. Mladinska knjiga 1966.
1276
vanjem obravnavamo literaturo s takšno tematiko, temveč je izpričan nov, neposreden, eksistenčno pogojen odnos človeka do zemlje. In čeprav je Kunt-nerjeva pesniška zbirka v izraznem pogledu še dokaj neizrazita, v izpovedi pa tudi premalo poglobljena, površinska, vendar s svojo dosledno in zavzeto uglašenostjo na človekovo sožitje z zemljo vrača v tematski krog sodobne poezije tiste sestavine, ki se mu izmikajo zaradi socialnih in duhovnih sprememb, pa morebiti tudi zaradi podedovanega neprijaznega občutka do tega sveta. Kuntnerjeva zbirka je glede na izpričano pristnost doživetja dovolj zanesljiva osnova, da po njej lahko pričakujemo vzporedno z osebnim dozorevanjem tudi bolj poglobljenega prodora v svet, ki je za pesnika intimno pomemben.
France   v urnik
1277