708
Slovenski glasnik.
Poljanah 10) po Franketovem načrtu na Dunaji narediti dal krasne platnene in obilo pozlačene platnice za „Ljubljanskega Zvona" I. tečaj, katere se bodo uže meseca novembra dobivale po 85 ki\, s pošto franko po 95 kr. pri g. Bonaču, kateremu pri tem njegovem podjetji želimo najboljši uspeli. »Ljubljanski Zvon" bode prvi slovenski list, ki se je vzpel do tega pri večjih narodih uže udomačenega napredka.
Matija Kostelec (kdaj in kde se je porodil ter kde in kdaj umrl.) V „Slo-venskem Narodu" se 14. oktobra 1881. leta neki neimenovanec v podlistku govori, da se je ta slovenski pisatelj porodil v Kleniku na Pivki v Notranjcih 1620. leta, a da se ne ve, kdaj li je umrl. — K temu je odgovoriti: a) porodil se je 1623. L, a ne v Kleniku, nego v Kilovčah blizu Prema; b) umrl je 19. junija 1688. 1. v Novem Mestu; kder je bil kanonik, in počiva tamkaj v samostanskej cerkvi pred stranskim oltarjem sv. Bogorodice, kder ima še zdaj kameno pločo z nagrobnim napisom, katerega si je bil sam stvoril. To je otec Ladislav Hrvat, Novomeški frančiškan, nekaj tudi po letopisu (kroniki) svojega samostana 1864.1. povedal v „Novicah" na 74. str. Do zdaj se je mislilo, da je Kostelec bil porojen v 24. dan januvarja 1620. leta, ker tako o njem Valvasor piše v VI. knjigi na 359. str.; ali g. profesor otec Ladislav nas je drugače preveril; kajti po njem smo zvedeli, da se na rečenem kameni letnica Kostelčeve smrti in čislo njega pozemskih let uže ne more od konca do kraja citati, ker je oboje uglajeno s človeškimi stopinjami, ter da je Kostelčev nagrobni napis tenko zabeležen i v samostanskem letopisu, a tamkaj da se čita:
Obiit in Domno An. 1688
Die XIX. Junii aetatis suae LXV.
Vsak more trdno biti uverjen, da so iz ust Kostelca samega čislo njega let vedeli tudi frančiškani, katerim je bil poseben dobrodejnik ter velik prijatelj, o čemer odkrito svedoči i njih letopis. Takisto si je misliti, da so na tanko vse to znali zopet iz njega ust i oni ljudje, kateri so pokojniku napis podpol-nili z letnico njega smrti in čislom njega let, ako niso tega stvorili baš frančiškani, kar je podobno vsej resnici, ker je v njih cerkvi tudi pokopan. Vse je prišlo iz ust njega samega, ki je te stvari najbolje vedel, in vera gre Kostelcu samemu izvestno bolj, nego li Valvasorju, o katerem je zatorej soditi, da se je tukaj zmotil, kar se mu pripeti cesto, in da je tako postavil 1620. namesto 1623. leta; kajti če 65 (čislo njega let) odštejemo od 1688 (kar je letnica njega smrti), prebiva nam 1623 (letnica njega rojstva.) — A zdaj pogledimo, zakaj se ni porodil v Kleniku, nego v Kilovčah, Valvasor v VI. knjigi na 359. str piše, da je bil porojen „zu Kellnberg, in Crain, an der Poick, unweit von Brem." Slovenske besede za „Kellnberg" tukaj nema. Vse drugo je prav, samo Kilovče niso na Pivki, in to je zopet Valvasorjeva zmota; a dobro je rečeno, da stoji ta vas blizu Prema, do katerega je iz nje samo 1Ji ure hoda. Menda je Čop nemško ime „Kellnberg" najprvi hibno preložil z besedo „Klenik", a potem je šla ta napaka v Safafika ter iz njega od pisatelja do pisatelja. A knjižica „Ortsrepertorium des Herzogthums Krain" na 3. str. „Kuhlenberg" z našim jezikom imenuje ,.Kilovče", in v Frever-jevem spisu  ,,Alphabetisches Verzeichniss aller Ortschafts- und Schlosser-Namen
Slovenski glasnik.
709
des Herzogthums Krain" čitamo na 53. str., da za nemško ime „Kullenberg" ali „Kuhlenberg" Slovenu rabi „Kilovče". Ali kako je, kar se dostaje notranjskega Klenika? To selo uže Valvasor v VIII. knjigi na 809. str. zove samo „Klenik", a ne „Kellnberg", niti ga ne imenuje s kako drugo nemško besedo. kar nas uči, da njemu „Kellnberg" in „Klenik" ne more biti jedna ter ista vas. ,,Ortsrepertorium" na 2. str. ve tudi le za ime „Klenik" brez nemškega nazi-vala; a Frever na 48. str. piše, da slovenski je „Klenik", a nemški zopet „Klenik" ali „K16nig". Pokazalo se je, da te vasi nobena izmej vseh trijeh omenjenih. knjig ne imenuje „Kellnberg" ali „Kuhlenberg". Se trebe dostaviti, da „Klenik" stoji res na Pivki, ali mnogo dalje od Prema, do katerega je od ondukaj poldrugo uro hoda. Do trolie je dokazano, kakor mislim, da Valvasorjev ,,Kelln-berg" ne bode nič druzega nego samo „Kilovče", nemški še zdaj imenovano „Kuhlenberg", a da ne more biti ,,Klenik".                                                 L—k.
Dalmatinovo vse sv. pismo. O tem delu tudi Valvasor v VI. knjigi na 349. str. potrjuje, da je mej ljudi prišlo na novega leta dan 1584.
Dr. Josip Ulaga, f bivši profesor in urednik „Slovenskega Gospodarja" v Mariboru, zdaj nadžupnik in dekan konjiški, odbornik Matice Slovenske, jeden najpogumnejših boriteljev za pravice naroda slovenskega na spodnjem Stajarskem, umrl je po kratkej bolezni v svojega življenja najboljšej dobi, 3. oktobra v Konjicah. Bodi mu lahka zemlja in časten spomin! — Dr. Matija Smodek, profesor bivše kr. pravoslovne akademije v Zagrebu, umrl je 23. septembra v Belovaru v svojega življenja 74. letu. Smodek je bil prvi hrvatski profesor, ki je 1832. 1. začel predavati hrvatski jezik na pravoslovnej akademiji. Učiteljeval je 40 let in malo je uradnikov na Hrvatskem, ki bi ne bili njegovi učenci. — Iz Pize na Vlaškem poroča se žalostna vest. da je ondu 11. oktobra umrl po dolgem bolehanji še le 45letni sloveči ruski učenjak A. Kotljarevskij, profesor na vseučilišči v Kijevu. Kotljarevskij je bil učenec slavnega slavista Sreznevskega, bavil se je osobito s slovanskimi starinami ter spisal več znamenitih knjig. Prejšnje čase bil je profesor na vseučilišči v Dorpatu, a ker je ondu prvi začel predavati v ruskem jeziku, imel je z ondotnjimi nemškimi profesorji hude prepire, da ga je ruska vlada naposled prestavila v Kijev. Kotljarevskij je bil jako vesel človek in ljubezniv karakter, kakor smo se sami prepričali 1. 1873., 1874. in 1875., ko se je trikrat delj časa mudil v Ljubljani ter študiral v tukaj šnjej licealnej knjižnici, dasi uže takrat bolehen. V Pragi je s pomočjo g. Patere našel, prepisal ter v Ljubljano prinesel dva znamenita lista, katera je Preširen 1. 1833. in 1836. pisal Celakovskemu. Prvi govori o zgodovini 4. zvezka „Kranjske Čebelice", drugi o „Krstu pri Savici". Priobčiti hočemo oba bodoče leto v „Ljubljanskem Zvonu."
Dr. I. Tavčerjevo povest „Moj sin", natisneno v osmem zvezku „Slovenske knjižnice," prinaša praški ,,Svetozor" v svojej 43. številki; preložil jo je na češki jezik g. Josip Penižek, kateri bode, kakor čujemo, še več Tavčarjevih novel priobčil v češkem prevodu.
Preširen. Osobito nas veseli denes poudarjati, da se spoznjavanje in pravo ocenjevanje našega Preširna od dne do dne bolj širi. V „Viencu" je začel prof. dr. Fr. J. Celestin priobčevati našim južnim bratom namenjeno studijo „France Preširen".   Kolikor moremo soditi po dosedanjih listih, rekli bi,  da bode to