Spedizione abbonamento postale — Poštnina plačana v gotovini
METm
GLASILO KMETIJSKE DRUŽBI D LJUBLJANI
s^*	registrovana zadruga z omeji
Štev. 3 in 4
V Ljubljani, dne 3». aprila 1943*XXI
Leto 68.
VSEBINA:
Važnost vode za rastlinsko proizvodnjo in varčevanje z njo. — Setev, — Sadite buče za izdelavo olja! — Rastline in , njih širjenje v naravi. — čas žetve po svetu. — Uporaba rastlinske hrane in rodovitnost pšenice. Razredčenje krošenj pri donosnem sadnem drevju. — Vzroki neplodnosti sadnih dreves. — Poučen gnojilni poskus v vinogradu. — Videz vara tudi v svinjereji. — O porodu domačih živali. — Parjenje krompirja pred ensiliranjem. — Nenormalna barva mleka. — Mlado seno je škodljivo. — Izvor domače kokoši. — Zanimive drobnarije — Izguba na teži v žitnicah. — Zanimivosti o vrveh.
P.o&iede£jstuo.
Važnost vode za rastlinsko proizvodnjo in varčevanje z njo
Rastni (vegetativni) organi rastlin se razvijajo v zemlji in zraku ter zato rastline črpajo hrano iz teh prasnovi. Kot hra-' no razumemo vse one snovi brez katerih rastlina ne more živeti.. Ker rastlina ne more živeti brez vode, je tudi voda rastlinska hrana. Z raziskovanjem se prepričamo, da rastline vsebujejo mnogo vode: 70—90"/«, pa tudi več. Pomen vode za življenje, posebno pa za uspešen razvoj in donos naših kulturnih rastlin, je' mnogo večji, kot si to običajno predstavljamo. Ze najstarejši narodi so vedeli za važnost vode in za njen blagotvorni vpliv na donos pridelka ter so iz velikih daljav in z velikimi žrtvami dovajali vodo. za namakanje. Če poznamo določene zakonitosti, ki uravnavajo preskrbo vode, moremo z razumnim delom vedno zagotoviti našim kulturnim rastlinam dovoljne količine vede, kakor hitro učinkovito vplivamo na gospodarjenje z vlago v zemlji.
Vsaka rastlina potrebuje vodo iz dveh ozirov: prvič ji voda služi kot hrana, ker iz nje rastlina jemlje kisik in vodik za tvorbo novih organskih snovi, drugič uporablja rastlina vodo kot prenosno sredstvo, ker samo hrana raztopljena v vodi se da vsrkati s koreninskimi dlačicami in more cirkulirati po organizmu rastline. Hranilna raztopina se po določenih naravnih zakonih dviga do listov, v katerih so klorofilna zrnca, katera so nekakšne tovarne, ki dobivajo pogonsko silo za svoje delo od sonca. V teh zrncih se spaja hrana, ki jo korenina vpije iz zemlje in, ki je raztopljena v .vodi ter hrana, ki jo list, vsrka iz zraka v obliki ogljikovega dvo-kisa. Tako se tvori nova hrana ob kateri rastlina še le raste in ustvarja plod.
Hranila, ki so raztopljena v vodi So« zelo razredčena in zato je potrebno, da se s koreninami vpije velika količina vode in zopet izhlapi skozi listne reže, da rastlina zbere toliko hrane, kolikor ji 'je potrebno za razvoj in plod. Različne rastline potrebujejo različne količine vode za graditev organskih snovi, vendar se računa, da je potrebno 400 kg vode da se stvori 1 kg su-
he tvarine. Približno predstavo o veliki količini našim posevkom potrebne vode dobimo, če vemo, da na površini 1 ha izhlapi: rž 800.000 kg, pšenica 1,000.000, ječmen 1,200.000, oves 2,000.000 kg vode. Ta ogromna količina . vode, ki prehaja, skozi rastlinski organizem, vzdržuje raistlinio svežo tudi v času največje poletne vročine. Čim je izhlapevanje večje kot vsrkavanje, rastlina takoj občuti pomanjkanje vode in pričenja zmanjševati svojo površino z zvijanjem listov. Če pomanjkanje traja dalje — rastlina odmre. Zato je voda v rastlinski proizvodnji eden glavnih činiteljev in čeprav so vsi ostali činitelji v najpovolj-nejšem razmerju, če primanjkuje vode, bo po znanem zakonu o minimumu naša . žetev Odvisna od količine vode za časa cele rastne dobe, včasih pa tudi le od enega njenega dela.
Na srečo živimo v podnebju, kjer je količina padavin dovoljna za uspešno vegetacijo naših, kulturnih, rastlin. Toda kakorkoli velike so padavine, če se z vlago v zemlji ne gospodari. pravilno, se vlaga kaj hitro porazgubi. Najvažnejše z ozirom na vlago in 'na to moramo vedno misliti, je, da padavine niso porazdeljene tako, da bi padale baš takrat, ko jih posevek najbolj potrebuje. Tako n. pr. v juliju, ko pogosto ne pade niti kapljica dežja, koruza stvori okoli 1100 kg suhe materije na ha in za to je potreben 5 mm visok sloj vode. Zato, če hočemo imeti zadovoljivo žetev' je naša dolžnost varovati vsako kapljico Zemeljske vlage, toda to moremo doseči samo z razumnim obdelovanjem in pametno štedljivostjo.
Rastlina dobiva vodo iz dveh virov. Prvič, iz ozračja v obliki dežja, snega, toče, slane, ivja, rose in megle, kar vse imenujemo padavine. Drugič od podzemne vo-de; ki se v določenih globinah pretaka pod zemljo proti nižjim prostorom. Ta more koristiti vegetaciji samo pod pogojem, če je njena globina ugodna (okrog.2 m). Zato so nam glavni in zanesljivi vir za preskrbo rastlin z vodo samo padavine. Da bi vedeli kolikšne so padavine v posamez-
nih krajih, je znanost uvedla način merjenja in enoto mere, za katero je vzet 1 mm, ki označuje količino 1 litra vode na površini 1 m-. Praktično: če v posodo z dnom, ki ima površino 1 m3 vlijemo 1 liter vode bo višina vode v posodi 1 mm. Če se n. pr. reče, da je bilo 12 mm dežja, to pomeni, da je na vsak m2 padlo 12 litrov vode.
Voda, ki pade na zemljo v obliki padavin, poskuša po zakonu težnosti prodreti globlje v zemljo. Če je zemlja zbita, bo voda ostala' na površini, odtekla po pobočju ali izhlapela in bo tako izgubljena za prehrano rastlin. Čim pa je zemlja obdelana, hitro vpije vodo, a vpijanje naraste z globino obdelave. Vpijanje vode traja vse dotlej1 dokler zemlja ni nasičena, in ne nastane zveza z podtalno vodo. Vpijanje in propustnost sta odvisni od sestave zemlje. Peščena tla n. pr, hitro vpijajo vodo, jo slabo zadržavajo in voda pronica v globino. Humusne zemlje vpijajo vodo dobro, jo dobro utsvajajo in počasi izhlapevajo. Glinaste zemlje težko vpijajo vodo, jo dobro obdržijo in slabo prepuščajo.
Takoj ko zgornja plast zemlje postane bolj suha zaradi izhlapevanja ali ker so jo izčrpale rastlinske korenine, se voda prične dvigati proti površini po zakonu kapilarnosti. Za vse vrste zemelj velja pravilo, da bo ta dviganje večje in hitrejše, čim bolj je zemlja stlačena. Tako šo stlačene zemlje neke vrste sesalke, ki neprenehoma srkajo vlago iz zemlje. To si pojasnimo tako: ker so zemeljini delci zelo stisnjeni drug ob' drugega,, puščajo zelo male medprostore med seboj, ki skupaj tvorijo ozke kanale, za to raste z njihovo, ožino tudi kapilarnost. To nam potrjuje, da glinaste zemlje, ki so sestavljene iž najdrobnejših delcev, ki torej .tvorijo zelo ozke cevke, imajo veliko kapjlariteto in tUdi izkoristijo zemeljsko vlago v globo-činah, ki v peščenih1 ali' drugih lažjijh zemljah ne pridejo več v poštev.
Kapilarno dviganje vode je koristno za prehrano rastlin, vendar ni potrebno, da prihaja do površine naše orne zemlje, kjer bi se vlaga z izhlapevanjem hitro porazgubila. Dviganje naj bo samo toliko, da doseže koreninice in kolikor je trenutno potrebno za preskrbo, odnosno prehrano rastlin. Zato je osnovno pravilo v poljedel-/ivu, da z branamjem ali s kako drugo ob-
delavo plitko prekinemo kapilarnost v zgornjem sloju in s tem preprečimo škodljivo izgubo vlage zaradi izhlapevanja s površine. Prerahljana zgornja plast tvori večje medprostore in luknje skozi katere se kapilarna voda ne more dvigati do površine in tako se prerahljana zemlja posuši in tvori nekak zaščitni pokrov. Te izkušnje uporabljajo vrtnarji, ko pokrivajo vlažno ali zalito zemljo s suho in drobno in tako preprečujejo izhlapevanje in raz-pokanje zalite in potem osušene zemlja Pokrivanje s slamo ali listjem se tudi lahko koristno uporablja v vrtnarstvu, a v kraških krajih poljedelci niti ne slutijo kako veliko uslugo jim dela drobno 'kamenje razsuto po njivah in vinogradih,- Jd ravno tako predstavlja neko vrsto zaščitnega pokrova.
Za pametno varčevanje z vlago se postavljajo tri pravila, na katera moramo vedno misliti pri obdelovanju naših polj:
1.	Zemljo je treba tako obdelati, da korenine naših kulturnih rastlin z lahkoto prodirajo skozi njo in se v njej morejo razvijati, ker taka zemlja more vpiti tudi največ padavin.
2.	Zemlja se mora samo toliko sesesti, da se more vzpostaviti potrebna kapilarnost.
3.	Nastalo kapilarnost je treba na površini prekiniti in zemljo med letom če le mogoče samo plitko obdelovati.
Obdelovanja, ki povoljno vplivajo na gospodarjenje z vlago v zemlji so:
A. Strniščno prašenje ali plitko zaora-vanje strnišča obavimo čim prej tem bolje, t. j. takoj, ko se snopje pospravi s polja ali postavi v vrste. Izhlapevanje po žetvi je največje zaradi strnjenosti zemlje in tako nastale kapilarnosti, posebno pa ker požeti posevek ne daje več sence zemlji. Zaoravanje strnišča se vrši na globino 6—8 cm z navadnim plugom, ali še boljše z dvo- ali trobrazdnim plugom ali pa z brano na krožnike. S tem ne varujemo samo vlage v zemlji, temveč tudi omogočimo novem dežju, da ga zemlja hitro vpije in ne odteka ali hlapi. Poleg tega tako pretvarjamo zaorano strnišče v humus, preprečimo, da bi zaradi presuše-nja zamrlo življenje koristnih bakterij in zaorjemo organske snovi nastale in semena plevela, ki je na površini zemlje vzklilo. S strniščnim prašenjem uničujemo tudi razne škodljivce, njihove ličinke in jajčeca. Poleg tega je po prašenju vedno olajšano vsako drugo obdelovanje zemlje. Pripomniti je treba, da valjanje po prašenju pospešuje kaljenje plevela, vendar ne smemo pozabiti, da sta. valjanje in brananje dve neločljivi deli, ki se dopolnjujeta. Z valjanjem vzpostavimo potrebno kapilarnost, a z brananjem jo prekinemo samo na površini. Vsak močnejši dež deluje na kapilarnost kot valj, zato moramo nastalo skorjo z brano uničiti, & s tem tudi prekiniti nastalo površinsko kapilarnost.
B. Glavno oranje pred zimo imenujemo tudi globoko, ker z njim prevrnemo globoko plast zemlje (do 30 cm), da bi se v njej nabralo čim več zimske vlage, ki bo skupaj z mrazom zemljo boljše zdrobila in pripravila za pomladansko setev kot obdelovanje s katerim koli poljedelskim orodjem. Čim bolj globoko je oranje, tem boljše je, ker s tem nudimo koreninam naših rastlin bolj debelo plast v izkoriščanje. Ta plast je postala pod vplivom zunanjih faktorjev našemu rastlinstvu bolj ugodna v fizikalnem, kemijskem in biološkem pogledu. Pri tem moramo paziti, da če hočemo doseči potrebno globino pri zemlji, ki je bila prej samo plitko obdelana, moramo poglobitev t. j. oranje izvr-
V notranjosti italijanske podmornice na Sredozemskem morju: prostor za električne motorje
šiti postopoma, da ne bi naenkrat izorali na površino debele plasti mrtvice. Razen s postopnim poglobi j en jem moremo orno zemljo poglobiti tudi s podrivačem, ki spodnje zemlje ne prinaša na površino. Čas globokega oranja je jesen in začetek zime, vse dokler zerftlja ni zamrznila. Tako zaorjemo tudi ves plevel, ki je zrasel po strniščnem prašenju in gnoj, ki smo ga namenili okopavinam, kar vse bogati zemljo s humusom, ki dobro vpija in ohrani zemeljsko vlago.
C.	Gnojenje deluje na varčevanje z zemeljsko vlago ugodno v dveh pogledih: prvič, ker dobi hlevski gnoj, ki se pretvarja v humus lastnost, da vlago vpija ko.t goba in jo ohrani, a ko je suša jo polagoma oddaja in namaka okolico, drugič je pg. dokazano, da čim bolj je zemlja siromašna rastlinske hrane, tem več vode mora rastlina vsrkati in zopet oddati. Iz tega sledi, da razen hlevskega gnoja tudi umetna gnojila varčujejo z vlago naših njiv.
D.	S pomladanskim obdelavanjem hočemo zbrano zimsko vlago ohraniti in jo dati na razpolago našim posevkom. Pravilo je: »Če ni potrebno ne orji spomladi, če je pa neobhodno potrebno, orji plitko«. Spomladansko oranje moramo pogosto opraviti zaradi zaplevljenosti, vendar naj bo plitko in ga moramo takoj pobrana.ti. Najboljše obdelovanje spomladi je samo enkratno ali dvakratno brananje, ali obdelovanje s kultiv-atorjem, odnosno z brano na krožnike. Branamo tudi pozneje ko vzklije posevek ali takoj po prvem dežju, ki napravi iskorj-o na površini. Skorja je največji sovražnik vlage, ker slično kot sesaljka vleče vodo iz zemlje, poleg tega pa preprečuje pristop zraku, ki je potreben za dihanje korenin in za razvoj koristnih mikroorganizmov. Važno pomladansko delo je valjanje, ki ga opravljamo ! pri ozimnih, kakor tudi pri j arih posevkih. ! Pri jarih posevkih valjamo, če zaradi su- 1 še posevki težko in neenakomerno klijejo.
Z valjkom vzpostavimo kapilarnost in
vlago dovedemo na površino, t. j. v stik s semenom. Pri ozimnih posevkih valjamo, da vzpostavimo tesnejšo zvezo med koreninami in zmrznjeno zemljo, ki jo je voda, ki dobi zmrznjena večjo prostornino, privzdignila. Da ne bi vlage s nastalo kapilarnostjo izgubili, moramo po valjanju branati; to je potrebno tudi po močnejšem dežju. Sladkorno repo in podobne posevke valjamo, da dosežemo hitro in enakomerno kaljenje. Okopavanje s planenetom nam takoj, ko se pokažejo vrste, nadomesti brananje, ker vsako površinsko obdelovanje pretrga nastalo kapilarnost. Pomladansko valjanje in brananje mnogo koristi tudi travnikom in deteljiščem.
Okopavanje, ki ga opravljamo v času rastne dobe naših posevkov, ima tudi namen ohraniti vlago, ker ga ponavadi pod-vzemamo po dežju. Z njim poleg tega tudi prezračimo zemljo in uničujemo plevel, ki nam tudi zapravlja vlago. Tu je treba paziti, da se zemlja ne prevrača in se s tem plevel ne zasuje, ker pogosto »oživi«. Zato je najboljše pustiti plevel na površini, ker tako sigurno pogine in s svojim listjem ščiti zemljo, da ne izhlapeva preveč. Pri kopanju moramo paziti, da ne bo pregloboko, kajti ne samo, da to ne koristi, ampak vpliva zelo škodljivo. S tako globoko prerahljan0 zemljo namreč prekinemo ka-pilarno zvezo tudi pod kratko korenino mlade rastline. Še ena velika napaka se dela z okopavanjem in to je takoimeno-vano zagrnjenje koruze. To bi morda imelo smisla edino na vlažnih močvirnih tleh, kjer bi se s kupi povečala površina zemlje in s tem tudi izhlapevanje. Pri navadnih razmerah z zagrnjenjem samo zastonj razsipamo potrebno vlago in naravnost škodujemo koruzi. Tako namreč ne ranimo samo glavne stranske korenine, temveč jih tudi izpostavljamo suši, ko jim1 odvzemamo zemljo in zasipano kolence koruze silimo, da požene nove korenine na račun glavnih. Ker se. zemlja v kupu hitro posuši, nove korenine ne koristijo mnogo,
a glavne so zaostale, nam to zagrnjenje, ki je prišlo neupravičeno v navado, prinaša samo škodo.
Razumljivo je, da samo če pravilno povežemo vsa ta dejstva, bomo mogli zagotoviti našim posevkom potrebno količino
vode tudi o pravem času, ko je bodo najbolj potrebovali za tvorbo svojih organov in pričakovanega ploda. Zato pa moramo važnost vode za rastlinsko prehrano pravilno upoštevati in z njo pametno varčevati.
Sefev
Ko je človek v davnini prvič zavestno položil semensko zrno v zemljo z namero, da zbudi v njem spečo življenjsko silo, ki mu naj bi rodila plodove, takrat je človek ob enem posejal prvo seme svoje duhovne in materij alne kulture. Pred tem je človek blodil sam ali v majhnih skupinicah za hrano, ropajoč vso okolico, naravo in ljudi. Šele seme je človeka privezalo na stalno mesto, a te vezi so se kmalu razširile tudi na soljudi s katerimi je ustanavljal miroljubne združbe, ker se je pokazalo, da' se človeštvo preko njih kulturno in gospodarsko najhitreje razvija. Plemena, ki so še naprej blodila iz kraja v kraj, so zaostala v razvoju in njihovi potomci so dandanašnji nomadi in cigani.
Kultura človeštva) se je torej pričela z zavedno rastlinsko proizvodnjo. To ni nič čudnega saj je poljedelstvo temelj vse druge proizvodnje, saj od njega žive ljudje in živali. Ne smemo spregledati, da je samo zelena rastlina sposobna ustvarjati organske snovi (škrob, sladkor, celulozo, itd.), od katerih je odvisno vse življenje na svetu. Zato je znani kmetijski strokovnjak Liebig popolnoma pravilno poudaril: »Nobene stroke po svoji važnosti ne moremo primerjati s poljedelstvom. Edino poljedelstvo proizvaja hrano za ljudi m živali; ono je temelj vsakega blagostanja, daje možnost za razvoj človeštva, je osnova vsakega bogastva držav in poedincev, brez njega ni mogoča/ nobena industrija ali obrt.«
V poljedelstvu je setev najvažnejše delo. Zato je potrebno, da tisti, ki se z njo bavi zna vse potrebno, da mu delo čim bolj uspe. Najvažnejše je pri sejanju in semenu, da vedno mislimo na znam zakon o minimumu, ki nas uči, dat je uspeh posevka odvisen od tistega činitelja, ki je proti ostalim v manjšini; t. j. od tistega, ki je najmanjši, najslabši, pa naj bo to neko hranilo ali voda, svetloba, slabo seme ali slaba obdelava, itd. Čeprav nismo v stanju spremeniti v celoti podnebja, ki je tudi eden izmed činiteljev po zakonu o minimumu, moremo vendar le vplivati na neke prirodne faktorje in povečati pridelek, če te prirodne faktorje spoznamo in jih pametno uporabljamo. Zato se napredek po-edinca, pa tudi celega naroda meri po možnosti in jakosti vpliva, oziroma po premagovanju prirodnih zakonov, kar je v poljedelstvu najvažnejše.
Seme: V poljedelstvu razumemo pod semenom vse one dele rastline iz katerih moremo stvoriti nove rastline. Tako spadajo sem tudi razni gomolji, čebulice, ključi (hmelj). V poljedelstvu je sam plod kot seme najpogostejši. Seme je živ organizem, toda življenje je v njem skrito in pritajeno ter se kaže samo z malo opaznim dihanjem. Ko seme pride v ugodne razmere vzkali, požene in daje rastlino z lastnostmi in odlikami, ki jih v sebi nosi. Najvažnejše, kar moramo vedeti o semenu, je sledeče.
1. Seme mora biti pravo, a vrsta in lastnosti tiste, ki jih želimo. Zato je važno, da kupujemo seme samo tam, kjer v to
lahko popolnoma zaupamo (kmetijskih zadrugah).
2.	Ni dovoljno če seme kali dobro, temveč kaliti mora zelo dobro. Tudi nedozorelo seme kaili, toda s slabšo kaljo, iz katere se razvije samo slaba rastlina. Seme žitaric in večine ostalih rastlin pričenja gubiti kaljivost že po 2—3 letih. Zato uporabljaj mo samo seme poslednje žetve. Kaljivost ugotovimo s poizkusom tako, dai na vlažnem pesku, pivniku ali platnu oddeli-rno 100 zrn in jih pustimo lialiti na toplem mestu, nakar po določenem času preštejemo število izkaljenih zrn. Če ugotovljen odstotek kaljivih zrn odgovarja predpisom za normalno kaljivost semena, sejemo normalno količino semena. Sejati pa moramo več semena, če je kaljivost izpod normale.
3.	Seme mora biti čisto. Ne sme vsebovati nobenih tujih primesi od katerih je najnevarnejše seme plevela, ker nam okuži zemljo. Poleg tega odvzema posevku hranila, svetlobo in mu je tudi fizična zapreka pri razvoju in napredku. Tudi pri
zorelih rastlin. Pred uporabo ga1 sortiramo po teži z vetrom, po velikosti pa s trije-rom. Najtežje seme vsebuje največ hraniva, torej bosta tudi kal in rastlina najmočnejši. Vendar moramo tudi vedeti, da izvirajo največja zrna pri rži iz škrbastih klasov, kar se podeduje, pri ovsu pa se debela zrna sestoje iz dvojčkov, ki imajo dostikrat še prav debelo plevico. Zato pri rži in ovsu jemljemo za seme samo srednje velika semena. Pri ostalih posevkih je poleg teže vaižna tudi velikost semena. Pripomniti pa je, da n. pr. pri pšenici pogosto največja zrna niso tudi vedno najtežja in najboljše kakovosti. Navadno se iz njih razvije rastlina z bujnim steblom, ki radi pozne zrelosti pod vplivom vročine daje nedozorelo in zgrbančeno zrnje.
7. Seme je živo bitje in zato ga moramo tudi med časom, ko navidezno miruje, pravilno shraniti, da mu ohranimo njegovo življenjsko silo. Po mlačvi seme še precej časa močno diha;- iz zraka jemlje kisik, oddajai pa ogljikov dvokis in vodo ( poti se). Pri tem se tvori toplota in, da se seme ne zagreje (vžge) ali ne splesni, ga moramo nasiipati v tanjšem sloju (do 20 cm), pogosto pregledati in prelopatati, posebno prve tedne. Ko se seme posuši (na okoli IS10/« vode), potem se lahko nasipa v debelejših plasteh. Shramba mora biti suha, a zračimo jo takrat, kadar je zunanji zrak bolj suh kot notranji.
Setev: Cilj setve je žetva. Da bi bila I žetev ugodna, moramo paziti razen na seme tudi na druge činitelje, ki so:
Vrstni sejalni stroj za krmarjenje od vzadi
čistoči poznamo normalni odstotek. Če je seme čez to mero smetnjavo, ga moramo ponovno očistiti, ali pa sejati večjo količino.
4.	Seme mora biti zdravo, ker samo iz zdravega semena se more razviti zdrava rastlina. Vidni znaki zdravega semena so: naravna barva z zdravim sijajem, seme mora biti neranjeno in brez duha. Da bi uničili tudi nevidne povzročitelje bolezni, ki bi se razvile šele med rastno dobo, je potrebno in se tudi izplača seme razkužiti (glej navodilai v »Kmetovalcu«).
5.	Najbolj priporočljivo je selekcionirano seme, t. j. ono, ki je oplemenjeno v znanstvenih zavodih. Takšno seme ima vse ugodne lastnosti za določeni kraj. Seveda se ne smejo zanemariti vegetativni činite-lji (obdelovanje, prehrana, negai, itd.), saj more seme svoje dobre lastnosti razviti se le takrat, če so ti činitelji najpovoljnejši.
6.	Če si seme pripravljamo sami, mora seme izvirati od zdravih in popolnoma do-
1. Čas setve, glede katerega se ravnamo po vrsti posevka in vremenu. Ozimine rodijo obilnejše, ker bolje izkoristijo zimsko I vlago in imajo daljšo rastno dobo. Zato i jim dajemo prednost vsepovsod kjer uspe-I vajo. Kolikor bolj ostro je podnebje, tem I bolj zgodaj sejemo ozimine. Pravočasna I setev je važna, ker če sejemo prezgodaj lahko posevek prehitro zraste in se zaduši pod snegom, če pa zamudimo, se rastline ne razvijejo dovoljno, zima jih preseneti slabe ter nežne in lahkoepropadejo zaradi golom,raza. Najprej sejemo olj. repico, grg,-horico, ječmen, rž in potem pšenico.
Jare posevke sejemo na spomlad, ko se zemlja osuši in ko toplota omogoči kalje-nje dotičnega semen® Čim bolj je podnebje suho in je zemlja lažja, tem bolj pohitimo s setvijo, da bi izkoristili zimsko vlago. Kakor pri ozimni setvi, tako je tudi pri pomladanski važno zadeti pravi čas, ker če zamudimo, izgubljamo pomladansko vlago, a če sejemo prezgodaj, seme za-
radi pomanjkanja toplote čaka v zemlji, kjer plesni, gnije in izgublja kaljivost. Za pomladansko setev odločujoči činitelj je toplota, ki je posameznemu semenu potrebna za kaljenje. Koncem februarja in v marcu, ko se povzpne dnevna toplina do 5—9° C, sejemo oves, j aro rž, pšenico in ječmen, poltem grahorico, lucerno, bidb, grah. Koncem marca in v aprilu, ko doseže dnevna toplina že 9—12° C, sejemo slad.
Presek vrstnega sejalnega stroja.
repo, malo pozneje krompir, solnčnice, koruzo, fižol, sirk, proso, ajdo itd.
Poleti sejemo na strnišču ajdo in rastline za živalsko hrano: proso, strnišno repo, ali pa za zeleno gnojenje, kot lupino, ajdo, itd. #
2.	Globina sem je odvisna od debeline semena, ki raste sorazmerno z njo. Plitkemu semenu škoduje suša, globoko položeno pa počasi kali. V lahko Zemljo sejemo malo globlje, v težjo pa bolj plitvo. V bolj suho zemljo zopet malo bolj globoko, v
■ vlažno pai plitko.
3.	Količina semena je različna in se ravna po lastnostih posevka. Določamo jo po edinici površine. Izjeme od tega pravila opravičujejo: pomanjkljiva kaljivost in čistost semena, način setve, kakor tudi kakovost zemlje in značaj podnebja. Vedet' moramo, da se žita po bolj zgodnji setvi lepše obrastejo, pri kasnejši manj, kar moramo upoštevati pri določitvi količine semena.
4.	Pripravljanje zemlje za setev mora obsegati vsa obdelovanja, ki so potrebna, da bi v zemljo položeno seme našlo najugodnejše pogoje za kaljivost, prehrano in rast. Zato si moramo prizadevati, da pride seme samo v tako zemljo, ki ima najboljše fizikalne, kemijske in razvojne (biološke) lastnosti.
5.	Način sejanja. Lahko sejemo z roko ali s strojem. Setev z roko je dandanes že nesodoben in neekonomičen način. Če je sejalec še tako dober, ročna setev daje neenakomeren posevek, ki neenakomerno izkorišča zemljo in svetlobo na kar je tudi zorenje neenakomerno. Z ročno setvijo mečemo v zemljo brez potrebe okoli 3fl%> semena preveč. Razen tega nekatero seme pade preglobok^, drugo preplitko ali na površino. Ostanejo tudi prazna mesta, ali pa se več semen nabere v kaki razpoki ali jamici, kjer so si drug drugemu napoti. Takšen posevek tudi raje poleže in oboli. Tako je tudi pridelek manjši. Drugi način setve s strojem je boljši in ima ta mnogo prednosti.
1. Seme pada povsod enako globoko, S tem se doseže enakomernost v kaljenju, rasti in dozorevanju. 2. Enakomerna razdelitev semena z ozirom na površino. 3.
i Prihranek pri količini semena. 4. Prihra-j nek časa, ker posejemo večjo površino. 5. I Možnost setve določene količine semena, j 6. Možnost okopavanja, če sejemo na širje ■! vrste. 7. Lemeži sejalnega stroja odstranijo I vse zemeljske grude iz jarkov, v katera pada seme, kaljenje je bolj enakomerno in bolj sigurno. 8. Enakomerno zasenčenje zemlje in enakomerno izkoriščanje hrane in svetlobe. 9. Zmanjšano poleganje in oboi jen je posevka. 10. Večji pridelek. Sejalni stroj: Ze stari narodi so občutili velike pomanjkljivosti ročne Setve, zato so že v najstarejših časih poznali v Perziji, Indiji in Kitajski priprave za setev. Tudi Rimljani so se posluževali nekakih strojev za sejanje, ki so bili seveda zelo enostavni. V novejšem času, od 17. stoletja dalje, je bilo več poizkusov in konstrukcij, dokler ni leta 1784 duhovnik James Cooke sestavil sejalnega stroja sistema na žlice, ki se še danes uporablja.
Z ozirom na način sejanja imamo: sejalni stroj za omašno sejanje pO površini, za sejanje v jamice, za sejanje v vrste, sestavljene sejalne stroje in končno najnovejše, ki sejejo vsako zrno posebno v enakih razdaljah.
1.	Sejalni stroj za omašno sejanje seje seme po površini zemlje, ki se mora zatem z brano' pokriti. Setev je boljša od ročne, ker se seje bolj enakomerno in tudi setev ni odvisna od spretnosti sejalca. Takšna setev je do neke mere priporočljiva za deteljo, lucerno in trave, torej drobna semena, ki jih hočemo plitko položiti v zemljo, čeprav zaostaja za vrstno setvijo.
2.	Sejalni stroj za sejanje v jamice (grmušlje) seje seme tudi v vrste, toda tako, da seme, ki pride iz sejalnih cevi. v sejalne lijake, ne pade takoj na zemljo, temveč šele v določenih razmakih. Pri posebnih sejailnih strojih za setev koruze, graha ali repe v grmušlje je sestav stroja prirejen samo za to svrho. Mogoče pa je tudi vrstni sejalni stroj tako urediti, da ga moremo uporabiti za sejanje na razmake ali grmušlje.
3.	Sejalni stroj za sejanje v vrste seje seme v enako globino v ravne in vzporedne vrste, nakar ga Obenem pokrije. Dober vrstni sejalni stroj mora sejati čim bolj enakomerno in v vseh vrstah enako množino semen, ne sme poškodovati semena pri izmeta vanju, polagati ga mor# v isto globino, pri čemer moremo globino spreminjati, mora pravilno pokrivati seme z zemljo, ne sme biti preveč težak za vlečenje, lahko in enostavno se mora dati voditi, tresenje ne sme vplivati na kakovost setve in pravilno mora sejati tudi na nekoliko neravnem svetu.
Glavni deli vrstnega sejalnega stroja so: priprava za vožnjo in vodstvo, zaboj za seme, naprava (aparat) za sejanje, cevi in priprave za pokrivanje semena.
A. Priprava za vožnjo sestoji iz dveh velikih zadnjih koles, ki nosita zaboj in vse ostale priprave za sejanje. Velika kolesa so potrebna, da se stroj čim bolj mirno premika med delom. Sprednja kolesa so manjša in nosijo drog za krmarenje, s katerim vzdržujemo sejalni stroj v pravi smeri. Stroj se lahko vodi spredaj ali zadaj. Manjši sejalni stroji, do Širine 2 m, so običajno gradijo z zadenskim krmilom, kar prihrani enega delavca. Večje stroje pa vodimo s prednjim krmilom, ki omogoču-je varnejše vodenje. Os prednjih koles je premakljiva, tako da moremo razdaljo med kolesi povečati ali zmanjšat'. Prednja kolesa so manjša, da jih moremo obračati pod strojem in tako obrniti sejalni stroj na mestu. Razen opisanih vprežnih in roč-
nih sejalnih strojev se gradijo tudi veliki sejalni stroji s širino 4 m, ki jih vleče traktor in ki pose jejo na uro 1.5 ha.
B.	V zaboj sejalnega stroja, nasujemo semena. Njegova dolžina je enaka širini sejalnega stroja. Za hribovita in neravna zemljišča se uporabljajo ozki sejalni stroji 1 do 1.5 m, za srednje velike kmetije, s precej ravnim Zemljiščem, se najbolj obnesejo. sejalni stroji s širino okoli 2 m, a za velika in ravna zemljišča s širino 4 m. V zaboju si. 2 št. 1 je priprava za mešanje št,-2, ki osigura neprestano dotekanje semena v vdolbine št. 3, kjer so sejalni aparati št. 4. Odprtine, po- katerih prihaja seme iz zaboja v sejalne vdolbine, se morejo deloma zapreti z zapahi št. 8. Za čiščenje zabojevega dna so odprtine št. 13, ki se skupno odpirajo ali zapirajo z enimi vratci.
C.	Aparati za sejanje št. 4 so pritrjeni na osi št. 5, s katero še skupno obračajo. S celicami št. 9 grabijo seme in ga presi-pajo v cevi št. 10. Os sejalnega stroja dobiva pogonsko silo in se obrača s pomočjo kolesa št. 7 in zobatih koles št. 6.
Imamo več vrst priprav za izmetavanje semena, kakor tudi za odmerjanje količine semena. Starinsko menjanje sejalnih aparatov za semena različne debelosti ali pa menjanje števila obratov, ki jih naredi se-jalna os s tem, da menjamo zobata kolesa, je dosti zamotano. Danes so bolj pripravni oni sejalni stroji, pri katerih moremo z enostavnim povečanjem ali pomanjšanjem celice, ki grabi seme, posejati določeno količino semena, brez ozira na njegovo različno obliko ali debelost. Zaradi svoje pripravnosti se najbolj uporabljajo sejalni stroji, ki imajo sejalne aparate v obliki žlic (si. 3). Sejalna os je po dolgem razpo-lovljena in urejena tako, da se ena polovica osi lahko premika desno ali levo. Ker je sejalna priprava sestavljena iz dveh plošč, med katerimi so žlice, ki izmetava-jo seme, moremo s približevanjem ali oddaljevanjem plošč zvečati ali zmanjšati ono površino žlice, ki grabi seme. Kot rečeno, je ena plošča pritrjena na eni polovici osi, druga pa na drugi, zato moremo z enotnim vzvodom in na enostaven način menjati zunanjo površino vseh žlic ter s tem tudi količino semena, ki jo žlice odmerijo.
a	b
Sejalni aparat na žličke (sistem Melichar).
D.	Sejalne cevi vodijo seme od sejalne priprave do sejalnega rala. Cevi se morajo dati premikati v vodoravni smeri, da bi mogli nastaviti vrste z različnimi širinami, pa tudi v navpični smeri, da se morejo dvigniti, kadar stroj ne seje. Po obliki razlikujemo tri vrste.cevi: špiralne, dalje cevi, ki so sestavljene iz cevk, ki prehajajo druga v drugo ter so na spodnjem koncu najožje, in končno cevi, sestavljene iz lijakov. Ni točno ugotovljeno, katere so za setev najboljše.
delom št. 20 brazdico, v katero pade seme. Zato mora biti prednji del oster in masi- | ven, ker se obrablja. Globina semena se [ urejuje tako, da se vzvod rala št. 21 ob-teži z utežem št. 22. Vzvodi rala so običaj- | no pritrjeni na eno os št 23, bolj redko na j dve. V prvem primeru so vzvodi izmenič- j no daljši in krajši zaradi boljega izkori- , ščanj a prostora med rali in da se ne za-maše s plevelom ali hlevskim gnojeni. Vzvodi s sejalnimi rali se morejo premikati ali snemati, dvigati posamezno ali vsi naenkrat. Kadar sejalni stroj ne dela, t. j. pri transportu ali obračanju, se z vzvodom obrne os »O« (si. 4) tako, da vzvod AB z verigo C dvigne naenkrat vsa sejalni rala. Da bi se seme bolje pokrilo, imajo novejši sejalni stroji zagrinjač semena na samem ralu {si. 2 št. 18), a da bi seme prišlo v tesnejši dotik z zemljo in bi prej vzkalilo, se morejo za ralom namesto ute-žev pritrditi na vzvod valjci (št. 19).
4.	Sejalni stroj za posamezno polaganje semena je najnovejši izum poljedelske tehnike, ki za naše razmere še ni preizkušen. Ta sejalni stroj, razen tega, da seje na določeno globino in širino vrst, izmetu-je tudi posamezno seme v enakih razmakih in daje vsakemu semenu enak prostor pod in nad zemljo. V Nemčiji, kjer je ta stroj tudi izumljen, je dokazal lepe uspehe, ker so razen velikega prihranka na semenu (Samo 12 kg pšenice na ha) tudi pridelki znatno večji, predvsem zaradi večjega obraščenja, uporabe oplemenjenega semena in bolj skrbnega obdelovanja. Močno obraščenje, s katerim se ponaša ta posamezna setev, je posebno ugodna v severnih podnebjih, kjer žanjejo 2—3 tedne za nami. Našte razmere pa zahtevajo bblj zgodnje zorenje, da se seme ne bi zgrban-čilo vsled prisilnega zorenja zaradi nenadne in prevelike vročine. S primerjalnimi poizkusi bi se dala ugotoviti gospodarska vrednbst tega stroja tudi za naše razmere. Brez dvoma bo ta stroj velikega pomena v rastlinski proizvodnji.
5.	Kombinirani sejalni stroji so oni, ki morejo sejati v vrstah in po površini, v vrstah in na razmake, ter se lahko uporabijo za istočasno sejanje semena in trošenje umetnega gnojila v vrste.
URAVNAVANJE SEJALNEGA STROJA
Vsak, ki uporablja sejalni stroj, mora poznati sestav stroja in vsak njegov del, da lahko pravilno urejuje njegovo delovanje in da more z njim pravilno sejati. Važno je, da sejalni stroj seje želj eno količino semena na določeno površino, v pravilnih razmakih itd. Čeprav z novejšimi stroji dobimo tudi navodila (tabele), ki nam povedo, koliko bo stroj sejal, če ga naravnamo po skalah, se moramo vendar o točnosti tabel prepričati tudi sami. Samo tako bomo pomirjeni, da delamo pravilno, ker tabele niso vedno točne. Preizkus naredimo tako, da podstavimo kolo, katero prenaša gibanje na sejalno os, in ga vrtimo, da nad podstrto rjuho pada seme iz stroja. Če je širina sejalnega stroja S (v metrih), premer zadnjih koles D (v metrih) določena količina semena, ki ga> hočemo posejati na ar qu (v kg), bi morala biti izmeta-na količina, če kolo obrnemo n-krat;
D X ji x § x n x qu
; o« t ioo " : /
Čim sejalne priprave izmečejo določeno količino »qu« semena, potem je sejalni stroj pravilno, urejen. Če pa> sejalne priprave izmečejo večjo ali manjšo količino, jih moramo spreminjati toliko časa, dokler ne oddajo določene količine qu.
Bolj enostaven je sledeči način. Na podstavljeno kolo, ki ga vrtimo s hitrostjo, ki jo ima pri sejanju, pri vežemo vrvico, da laže preštejemo obrate. Za poizkus je zadosti, če kolo zavrtimo 100 krat Pri enkratnem obračanju kolesa sejalni stroj po-seje površino, ki je enaka širini sejalnega stroja krat obseg zadnjega kolesa. Širino stroja izmerimo z metrom, a obseg kolesa z vrvjo, ki jo ovijemo okoli oboda kolesa, nakar dobljeno dolžino vrvice zopet premerimo z metrom. Če je širina sejalnega stroja 2 m, a obseg kolesa 4 m, stroj pri enem obratu poseje 2X4 = 8 m2, a če obrnemo kolo 100 kra>t, nam poseje 100 krat toliko, t. j. 800 m2. V času teh 100 obratov, ki predstavljajo na njivi 800 m2 posejane površine, nam bo sejalni stroj izmetal neko količino semena na pogrnjeno rjuho. To količino semena stehtamo in preračunamo, ali bo stroj posejal hoteno količino semena (n. pr. 170 kg) na hektar (10.000 m2). Ako je n. pr. teža semena, ki se nabere, na rjuhi, 12 kg, bomo morali izračunati, ali bo tako urejen stroj posejal 170 kg na ha, ali pa več ali manj. Z računom ugotovimo to
Sejalne cevi in sejalno ralo.
tako: 800 proti 12 je enako 10.000 proti x (iks), ali krajše: 800:12= 10.000:x. Pomnožimo notranje in zunanje člene tega razmerja, dobimo 800x=12.000; torej je
x=	kar da 150. Sejalni stroj bo to-
800
rej sejal na iia 150 kg semena, mi pa hočemo, da seje 170 kg. Zato moramo površino sejalnih žlic nekoliko povečati in poizkus ponoviti. Drugič ugotovimo, da sejalni stroj izmeče na 100 obratov 15 kg semena, v skladu z računom torej 186 kg na ha, kar je zopet preveč. Če vzamemo potem nekakšno sredino med tema dvema poizkusoma, dobimo, da naj stroj izmeče pri 100 obratih n. pr. 13.5 kg, kar odgovarja približno 169 kg na ha. In to je nekako toliko, kolikor smo želeli. Sedaj je naš sejalni stroj urejen. Da se pa pri delu ali
transportu ne bi- premaknil Vijak, s katerim urejujemo površino žlic, ga moramo dobro pritrditi.
Da se izognemo temu računanju z razmerji, lahko obračamo kolo sejalnega. stroja tako dolgo, dokler ne posejemo določene površine, n. pr. za eno osmino orala ali še bolje za eno desetino hektara. Če vzamemo naš primer ter kolo obračamo še 25 krat, torej skupno 125 krat, bomo posejali 1000 m2, ker z vsakim obratom posejemo 8 m2 (širina sejalnega stroja 2 m krat obod kolesa 4 m). 1000 m2 je točno ena desetina hektara in sejalni stroj naj bi posejal eno desetino semena, t. j. 17 kg, ker želimo poseja>ti na ha 170 kg.
Število vrst in njihove razmake uredimo na posebni deski, na kateri zabeležimo vrste, kadar spustimo lemeže. Te nastavimo tako, da je vsako ralo na svoji določeni črti, na kar jih potem, pritrdimo. Pri delu se moramo večkrat prepričati, če sejalna rala trdno stoje. S koliko cevmi lahko sejemo, dobimo, če širino stroja delimo s širino razmaka med cevmi. Sejalni stroj je n. pr. širok 220 cm, za razmak pa želi mo, da je širok 44 cm: torej bomo imeli 5 cevi. Če je kakor pri tem primeru širina stroja brez ostanka deljiva s širino razmaka, vodimo pri setvi po obračanju sprednja kolesa po sledi zadnjih, katerih sled je širša in bolje vidljiva. Razdalja med kolesi pa je enaka pri sprednjih in zadnjih kolesih. V vseh drugih primerih moramo razdaljo med prednjimi kolesi skrajšati in podaljšati, da bi mogli voditi pri setvi sprednja kolesa po sledi zadnjih. Vedeti pa moramo za razdaljo sprednjih koles od sredine stroja. To izračunamo, če pomnožimo število sejalnih cevi z njihovim razmakom (v cm) in od dobljenega števila odvzamemo polovico razdalje zadnjih koles (v cm). — Primer: naš sejalni stroj je širok 200 cm Če hočemo sejati vrste z razmakom 12 cm, bomo rabili 16 sejalnih cevi. Razmak med vrstami pomnožen s številom sejalnih cevi je V našem primeru 12.16 = 182 cm. Od dobljenega števila odštejemo polovico razmaka zadnjih koles, kar je .v našem primeru 100 cm in dobimo 182—100 = 82 cm. Torej mora biti vsako izmed pred-njih koles oddaljeno od sredine stroja 82 cm, da moremo voditi prednja kolesa po sledi zadnjih in da bo razmak vrst po obračanju zopet 12 cm.
Končno moramo vedeti, da- moramo ma-zati vse dele stroja, ki se pri delu trejo. S tem čuvamo našo vprežno živino in stroj. Po končani setvi moramo stroj očistiti in oprati, da se ne pokvari. Lesene dele -je treba, kadar ostare, ponovno dobro pobarvati, da jih očuVamo vlage, a, železne moramo namazati, da ne zarjavijo. Potem stroj pokrijemo s ponjavo in ga spravimo na suh kraj.
Sadite buče za izdelavo olja!
Inž. Mikuž Franc
Ze v zadnjih desetletjih, zlasti pa v sedanji vojni šo spoznali v vseh deželah resnico, da je proizvodnja živalskih maščob dražja, počasnejša in tudi riskantnejša kakor pa proizvodnja rastlinskih tolšč. V gotovih krajih se je zaradi tega razširil rek, da je prešič razmeroma drag »motor« za pridobivanje maščob. Zato se ni čuditi, da so začeli kmetovalci pridelovati oljne rastline na vedno večjih površinah in tudi v krajih, kjer jih do sedaj še niso gojili. Na splošno lahko rečemo, da so se povečale
površine posejane z oljnimi rastlinami v naprednih kmetijskih deželah za 20 do 30 odstotkov, v Nemčiji pa od letai 1937. do 1941. s 63.000 ha na 225.000 ha.
Kako je pai pri nas z oljnatimi rastlinami? V tukajšnjih zemeljskih in klimatič-nih razmerah prav dobro uspeva buča. in Sončnica. Obe rastlini naj bi se razširili in pridelovale naj bi se le take sorte, ki dajejo velik pridelek prvovrstnega semena za izdelovanje jedilnega olja in bi Obenem izpopolnili naše poševne načrte , še
s takim sadežem, ki bi tudi v mirnih časih donašal posestnikom lepe dohodke, dajal olje za človeško prehrano, plodove in oljne tropine pa za krmo živine. Tropine so visokoodstotna beljakovinasta krma, ki ugodno vpliva na molznost krav, in na dober razvoj mlade živine, zato je od največje važnosti, da se tudi nekaj take krme začne pridelovati doma.
O gojitvi sončnic je že lansko leto prinesel »Kmetovalec« nekaj navodil. V naslednjem pa navajamo glavne smernice o uspešnem pridelovanju buč za izdelovanje jedilnega olja.
Buča je zelo občutljiva za mraz, zato jo sadimo v prvi polovici meseca maja, ko se ni več bati spomladanskih slan. Za pridelovanje buč so najboljše srednjetežke, globoke in dobro zagnojene zemlje. V krajih, kjer je dosti padavin, uspevajo tudi v peščeni zemlji. Ugaja ji nadalje osušena barska zemlja, ker je dovolj založena s humusom in ostalimi redilnimi snovmi. Bučam moramo gnojiti s hlevskim gnojeni, kateri pospešuje zgodnje cvetenje in rodovitnost rastlin, obenem pa zmanjšuje število jalovih rastlin. Gnoj podorjemo po mogočnosti že v jeseni. Na 1 ha ga trosimo 300 da 400 q. Dodajanje fosfatnih gnojil je vedno priporočljivo, ker z dodatki fosforjeve kisline povečamo rodovitnost buč in težo semena (pešk) v poedinih plodovih, kar je od največje važnosti pri pridelovanju oljnatih buč. 400—500 kg kostne moke v jeseni ali pa 200—300 kg superfosfata spomladi zadostuje za pognojitev 1 ha. Ali naj bi bila ta količina večja ali manjša, je odvisno od tega, kako so bili s fosfati zagnojeni predsadeži, in koliko hlevskega gnoja je bilo raztrošenega po 1 ha.
Kalijeva in dušična umetna gnojila pa bomo dodajali v prav malih množinah, ker je bilo s poskusi dognano, da najmanjša preobilica kalija ali dušika povzroči pozno cvetenje in počasno zorenje plodov. Peške dajo od na ta način pognojenih rastlin prav malo olja. Zato je razumljivo, da moramo biti z uporabo kalijevih in dušič-natih gnojil pri pridelovanju buč za olje vedno previdni.
Kjer pridelujemo buče navadno med koruzo in krompirjem ter ob robu njiv, je obdelovanje zemlje pač tako kot za glavni sadež. V jeseni njivo pognojimo in globoko preorjemo. Spomladi pa jo obdelamo s kulti vator jem in brano. V primeru pa, da je njiva zelo plevelnata, jo lahko plitvo preorjemo.
Pred saditvijo namakamo seme 24~ ur v mlačni vodi ali ga damo 2 dni v zaboj med vlažno žaganje. Tako navlaženo seme vzkali že v 8-—10 dneh, če je vreme primerno toplo. Saditev obavimo ročno v jamice, katere naj bodo pri bučah s plazil-kami dobro zagnojenih njivah 2X2 m na*-razen. V slabše pognojeni zemlji morajo biti razdalje nekoliko večje in lahko znašajo 3 do 4 m. Te razdalje veljajo za buče i plazilkami, pa naj jih sadimo v čistem ali mešanem nasadu. V vetrovnih in suhih legah dajo celo buče kot vmesni sadež za 30 % več pridelka kakor pa v čistih kulturah. Iz tega razloga bomo buče sadili po večini med koruzo, ker še nimamo nobenih pravih -podatkov, kako in katera sorta bi se pri nas obnesla v čistem nasadu.
Zelo se priporoča bučam dodatno gnojenje s hlevskim gnojem ob sajenju. Jame izkopljemo do 30 cm globoko, vanje vržemo nekaj gnoja ali dobrega komposta, ki ga potlačimo in pokrijemo z zemljo. V na ta način pripravljene jame, ali pa v jami-
ce, ki se sproti ob sajenju delajo z motiko, položimo 6 do 8 zrn, ki jih pokrijemo s 5 cm debelo plastjo zemlje. Ko rastline odrastejo pustimo na vsakem mestu 4 najmočnejše, ostale pa izpulimo. Buče po potrebi dvakrat okopi jemo in nato še osuje-mo. Na vsaki rastlini pustimo 2 do 3 buče, da se bolje razvijejo in poprej dozorijo. Vsa ta oskrbovalna dela pa moramo končati že v juniju, ker je praksa pokazala, da v poznejši dobi škoduje bučnim rastlinam vsako prestavljanje in premikanje.
Sredi maja posajene buče začnejo dozorevati v mesecu septembru. Plodovi so zreli, ko se večina listja posuši in buča votlo zadoni, ko nanjo potrkamo. Popolna zrelost buč je najmerodajnejša za visok odstotek olja v semenu, zato se je držati vedno pravila, da se pod nobenim pogojem ne trgajo buče pred popolno zrelostjo in da plodovi vsaj nekaj tednov še pozorijo, ko jih spravimo z njiv pod napušče poslopij. Predno začnemo buče krmiti, poberemo iz njih seme, ga posušimo in spravimo na suhem, zračnem prostoru, dokler ga ne oddamo v tovarne, kjer se stiska iz njega olje zelo prijetnega okusa.
Glede sort, katere naj bi se pri nas pri-
Rastline in njih
Ker se rastline ne morejo kretati, zato je za njihovo širjenje priroda ustvarila čudežne naprave, da se lahko razširjajo s semenom, potom zraka in vode, pa tudi potom živali, ptic in žuželk. Interesanten je primer otoka Krakakau, na. katerem ie vulkanska erupcija 1. 1883 uničila vse življenje. Čeprav je najbližja kopna zemlja oddaljena od tega otoka 20 km, kljub temu je po štirinajstih letih bil ves otok poraščen s stepsko travo, a seme so prinesle vodne struje, ptice in veter. Sedaj že bujni mladi gozdovi pokrivajo ta osamljeni otok čeprav človek ni tu nič vplival na prirodo.
Za vzdrževanje in širjenje rastlinskih vrst je najglasnejši organ cvet, ker je on zibelka rastlinske ljubezni. V njem se potom oplodnje ustvarjajo nova rastlinska bitja — semena, ki v sebi nosijo lastnosti svojih roditeljev. Da pa bi širjenje bilo sigurnejše, se je priroda potrudila, da re-menu osigura daljšo klicno dobo. Večina semen je kaljiva najmanj 1 leto, razen semen vrbe, ki izgubi kaljivost že po nekaj dneh in kave, ki jo izgubi že po nekaj tednih. Večina naših kulturnih rastlin pa izgublja kaljivost šele po 2—3 letih. Zelo poznani so primeri, da je seme koruze in čebule klilo še po 15 letih, seme lanu še
V vsakem mesecu leta se nekje na zemeljski krgoli vrši žetev. In tako se meseca avgusta žanje na. Angleškem, v Belgiji, v Holandiji in v Nemčiji, v enem delu Francije in Kanade. V septembru žanjejo v Skandinaviji in v enem delu Rusije, oktobra v Peru in novembra v južni Afriki. Južna Avstralija pa čaka na žetev celo do meseca decembra* Čim smo prišli v novo leto že začenja žetev v Argentini, Čile, v Novi Zelandiji in v srednji ter severni Avstraliji. V Indiji žanjejo meseca februarja, marca pa v zgornjem delu Egipta, aprila v Kubi, Mexiki in v spodnjem Egiptu, v Siriji, malo tudi v Aziji in v Perziji. V maju je žetev v sev. Ameriki in
delovale, bi prišli v poštev: štajerska navadna buča in ona oblika naše domače buče, ki vsebuje največ polnih, velikih in na olju bogatih pešk. Potom smiselne in dosledne odbire bi se za tukajšnje razmere vzgojila sorta, ki bi v vsakem oziru ustre-I zala vsem lastnostim dobre oljne buče. j Pridelki dobrih sort bodo znašali okoli j 50.000 kg buč na 1 ha, iz katerih se dobi ! okoli 1000 kg semena, iz tega pa 250 kg ! olja in 650 kg oljnih tropin. Da so te šte-j vilke resnične in da se pridelovanje buč za , olje izplača, lahko potrdijo štajerski kmet-i je, kateri že od nekdaj pridelujejo oljne j buče, in sicer v takem obsegu, da olja v ; gospodinjstvu nikdar ne kupujejo, temveč : ga vsako leto prodajajo in s tem skrbijo, da imajo mesta in industrijski kraji raz-; merorna zadosti maščob. Kdor bo buče in i sončnice sadil in spoznaval njihovo pravo i vrednost za ljudsko prehrano in živalsko j krmo, jih ne bo nikdar več opustil, kar ! lahko povedo že oni posestniki na Dolenj-i skem in Notranjskem, ki so lansko leto pridelovali ti dve oljni rastlini.
Kdor si še ni preskrbel zadosti semena, ga lahko dobi pri tvrdki Hrovat & Komp., Ljubljana, Bleiweisova cesta 1 a.
širjenje v naravi
po 50 letih a seme pšenice in breze še celo po 100 letih. V rimskih grobnicah najdemo seme detelje je klilo še po 1400 letih.
Človek širi rastline v prirodi zavestno in nezavestno. Razen semen širi tudi rastline na nespolni ali vegetativni način, predvsem v sadjarstvu s cepiči in s podtak-njenci, v vrtnarstvu z gomolji in čebulicami. Z vegetativnim razmnoževanjem prenašamo lastnosti samo enega roditelja, medtem ko pri spolnem razmnoževanju sodelujeta oba roditelja v prenosu lastnosti, seveda, v kolikor ni primer samooplod-nje v cvetu, vendar pa se tu že sama narava trudi, da to škodljivo razmnoževanje v sorodstvu čimbolj prepreči.
Človek s svojim življenjem in delom vpliva pozitivno in negativno na vegetacijo. Tako n. pr. je bil Balkan poraščen z ogromnimi gozdovi, ki pa so se tekom stoletij razredčili in na nekaterih mestih popolnoma izginili. Že v starem veku so iz Balkana izvažali ogromno lesa v Egipt, pa tudi Rimljani so posekali mnogo gozdov na Balkanu za zgradbo svojih mnogoštevilnih ladij, a Turki so za časa svoje petstoletne vlade nemilostno uničevali gozdove z izsekavanjem in s požigi.
v nekaterih krajih južne Amerike, ponekod na Japonskem in v Kini. Meseca junija se žanje v Italiji, južni Franciji, v za-padnjih krajih sev. Amerike in tudi v južnem delu Balkana. V juliju žanjeno v južni Rusiji, Romuniji in v Panonski nižini, v severni Franciji, v večjem delu Kanade in v mnogih krajih Balkanskega pcl-otoka.
Tako skoraj nikdar ne pomislimo na to, da se v času setve pri nas, nekje žanje in ko mi žanjemo, nekje v svetu se je j o, ter da so v nekaterih krajih že polne žitnice, ko pri nas še snežna odeja pokriva polja in da ,se drugod polja šele pripravljajo, da sprejmejo seme v svoje naročje.
Čas setve po svetu
Uporaba rastlinske hrane in rodovitnost pšenice
Različne sorte na isti zemlji in pri enakih rastnih pogojih donaišajo različne donose. Za kmeta je važno vedeti, koliko hrane črpajo razne sorte, da bi potrošnji uredil nadomestitev te hrane s pravilnim gnojenjem.
Rodovitnost sorte je lastnost, ki jo potomstvo podeduje. To je človek kmalu spoznal, ko je začel rastline namerno gojiti zaradi njihove gospodarske koristi. Zaradi tega izkustva in znanja je začel od-birati seme rodovitnih rastlin in je na ta način stvarjal čiste vrste. Ko je znanost preiskala zakone o dednosti je seveda odbiranje (selekcija) novih vrst hitreje napredovalo .posebno ko se je praktično se-menogojstvo poslužilo tudi smotrenega križanja pri dosegi svojih ciljev.
Ko se je preiskalo, koliko hrane rabijo te nove vrste, se je ugotovilo, da jo rabijo več kakor domače. Obenem pa se je tudi našlo, da rabijo oplemenjene vrste pšenice za proizvodnjo 100 kg zrnja manj hrane kot pa stare domače vrste. Iz tega bi mogli sklepati, da so nove vrste pri potrošnji
hrane bolj varčljive in seveda za kmeta bolj gospodarske.
Do istega sklepa pridemo tudi po prostem preudarku. Pšenico sejemo zaradi proizvodnje zrnja. To zrnje sestoji v pretežnem delu (povsprečno 84%) iz vode in ogljikovih vodanov. Pri njihovi proizvodnji je torej rastlina uporabila snovi, ki jih zemlji z gnojenjem ni treba nadoknaditi (voda) ali pa jih je vsrkala iz zraka. Ce pa nove vrste uporabijo le več hrane kot domače, izvira to od tega, ker so rodovit-nejše rastline navadno bujnejše in so njihove življenjske funkcije bolj intenzivne. Rodne pšenice torej ne uporabljajo več hrane za proizvodnjo zrna, temveč za izgradnjo slame in zato je potrošnja hrane na 100 kg zrna pri njih bolj ekonomična.
Slično večjo ekonomičnost v izrabi hrane bomo našli tudi pri drugih kulturnih rastlinah, ako se plod, zaradi katerega gojimo dotično rastlino, sestoji v glavnem iz ogljikovih vodanov in vode. Ker je to v rastlinstvu skoraj vedno slučaj, velja tudi za druge rastline, da bolj rodovitne vrste bolj gospodarsko izkoriščajo rastlinsko hrano.
Jo.dja\Stv/>.
Razredčenje krošenj pri donosnem sadnem drevju
Neverjetno je, koliko napak še vedno delamo pri razredčenju krošenj. Ce v meščanskih vrtovih v tem pogledu ni vse v redu je razumljivo, saj meščanu ni nujno potrebno znati načela umnega sadjarstva, saj lahko za takšna dela najme veščaka. Drugače pa moramo gledati na to kmetje. Sadjarstvo nam je in če še ni, pa naj postane, donosna panoga v kmetijstvu. Lepo negovan sadonosnik je ob enem tudi okras kmetije in ponos gospodarja. Zaradi donosa, kakor tudi zaradi ponosa, moramo se naučiti pravilno negovati sadno drevje, sicer nismo gospodarji temveč brezbrižni šušmarji. Sicer sedaj ni pravi čas, da o tem pišemo, storimo pa to z namenom, da bi gospodarji skozi leto večkrat opazovali svoja drevesa in z razmišljanjem sami prišli na to, kako bodo prihodnjo zimo krošnje razredčili.
Ko se lotimo razredčenja krošnje odstranimo najprej veje in vejice, ki se križajo, suhe ali zelo okužene od raka, mo-niie, lubadarja, itd. Debele veje bomo odstranjevali le, če je to neobhodno potrebno. Pri njih odstranjevanju nastanejo nam-
Redčenje krone
izvršimo tako, da odpremo pota za dostop zraka in svetlobe v notranjost (leva slika). Redčenje samo v sredini (desna slika) je škodljivo.
reč velike rane, ter bo drevo za njih začel j enje uporabilo mnogo časa in tudi življenjske moči, ki bi jo sicer izkoristilo za večji donos.
Razredčenje ne smemo omejiti samo na notranjost krošnje, temveč moramo ravno nasprotno v zunanjem delu krošnje bolj redčiti kot v notranjosti. Stvoriti namreč moramo pota, po katerih bosta svetloba
če je potrebno, ker če se nahajajo na glavnih vejah stranske vejice, se kroženje soka čisto drugače uravnava, kakor če teh vejic ni. Ne smemo dopustiti, da pridobijo glavne veje v svojem spodnjem delu lastnosti debla. Veja mora ostati veja, ker le takrat izpolnjuje od narave ji določeno nalogo. (Vidi tudi sliko.)
Pri redčenju pazimo tudi na to, da so glavne veje pravilno porazdeljene. Pri tem se izogibajmo velikih ran. Če smo vejo odžagali, moramo rano z nožem gladko obrezati in potem zamazati s primernim sredstvom, najbolje s cepilno smolo. Iz okolice, kjer je bila odžagana večja veja, kaj rado izrastejo v prihodnjih letih bujni izganjki (roparji, vodni), ki jih moramo sproti odstranjevati.
Posebna vrsta vejic so one, ki rastejo iz glavnih vej navpično. V drugi sliki, na drevesu na levi strani, so te vejice s križcem označene. Navadno zrastejo stoječe vejice na pregibu rodnih vej. Če te vejice pravočasno ne odstranimo, prerastejo kaj hitro višje ležeče dele krone, sprečavajo dostop zraku in svetlobi v notranjost krone in povzročijo predčasno odmiranje nižje ležečih vej in vejic.
Pri redčenju krone bo pri .mnogih starejših drevesih potrebno, da se istočasno izvrši nalahno pomlajenje. Nujno postane to pomlajenje, ako opazimo, da drevo poganja nenavadno malo število -nladih poganjkov. Vzrok temu pojavu je premočna rodnost, tako da nazaduje proizvodnja lesa, ker je vsa razpoložljiva hrana upotreb-ljena za rast sadja. V takšnih primerih prikrajšamo rodne veje za Vs do '/a. Na desnem drevesu druge slike je s povprečno črtico označeno ,kje se naj veje prikrajšajo zaradi podmladitve.
Zavedati se moramo, da redčenje krone ne smemo .šabIonsko izvrševati. Vsako dre_-vo je posebnost za sebe, katero moramo pravilno spoznati in se ji prilagoditi. Ako je drevje zelo zanemarjeno, ne bomo smeli razredčenje izvršiti naenkrat, ker bi sicer drevo preveč oslabeli. Razdelili ga bo-
Pravilno redčenje in pomlajevanje krone
Z križcem na levem drevesu so označene pokončno rastoče veje, ki jih je treba odstraniti. Z črtico pa oni vrhovi vej na desni krošnji, ki jih odrežemo radi pomlajevanja
in zrak neovirano dospela v notranjost krošnje, ker ta dva činitelja sta največja sovražnika škodljivih žuželk, kakor tudi nevarnih glivičnih bolezni na rastlini in sadju. Veje vodnice torej ne smemo čisto do golega oskubiti vseh vejic, kakor to neuki radi storijo, češ potem bomo lažje čistili veje od lišajev in stare škorje. Te veje naj imajo zadostno število rodnih vejic, ne samo zaradi donosa sadja, temveč tudi za to, da zamoremo drevo pomladiti
mo na več let, opazujoč pri tem, kako reagira drevo na razredčenje. To smemo namreč izvršiti samo pri zdravem in življenja sposobnem drevju, medtem ko pre-starelemu in bolanemu ne pomaga več niti razredčenje, niti pomlajenje. Pri takem drevesu, kjer smo zastonj poskušali z raz-redčenjem in pomlajenjem bo sekira raj-priporočljivejše sredstvo. Na mesto njega posajeno mlado drevo bo obilnejše popla-čevalo trud in skrb sadjarja.
Vzroki neplodnosti sadnih dreves
Neplodnost lahko povzroči več činiteljev, — a.najglavnejši'so ti: "
1.	izčrpanost sadnega drevesa zaradi pomanjkanja hrane, kakor tudi izčrpanost zaradi preobilne rodovitnosti.;
2.	prevelika bujnost, ki največkrat nastane zaradi prevelike množine humusa in dušikovih snovi;
3.	pomanjkanje vode ali prekomerna vlaga; ... .
4.	občutljivost napram pomladanskemu mrazu v -času cvetenja;
5.	pomanjkanje svetlobe in
6.	neprimerna podlaga.
Če hočemo, da jalovo drevo rodi, moramo najti pravi vzrok neplodnosti in ga odstraniti Proti, izčrpanosti sadnega drevesa nam pomaga gnojenje s hlevskim gnojem, z zrelim (stelnim) gnojenjem, kompostom, umetnimi gnojili itd. o čemer je že dovoljno pisal naš list. Proti preveliki
bujhosti se j.e odlično pokazalo gnojenje V jeseni s fosforjem, kalijem in apnom, ki nevtralizira odvišek dušikovih snovi.
Vodo reguliramo z odvodnjo (drenažo) ali' z zalivanjem in namakanjem. Proti občutljivosti napram pomladanskemu mrazu se borimo z izbiro vftt,- ki so odporne proti mrazu. V primeru, da smo pogrešili in vrste niso dovolj odporne, si pomagamo s škropljenjem z apnenim mlekom, ki zakasnuje cvetitev za 2 ali 3 tedne, zaradi bele prevleke na vejah in vejicah.
Pomanjkanje svetlobe nastane lahko zaradi prevelike gostote dreves, ali pa so krone same preveč goste. Za prvi primer moramo že pri vsajenju paziti na primerno razdaljo, a gostoto krone reguliramo z razredčenjem in obrezovanjem. Kar t se pa tiče neprimerne podlage, moramo j na njo misliti že pri sajenju dreves, ker | se v tem primeru napravljena pogreška ne I da popraviti.
y.LKO^.>UicUtLŠtVO.
Poučen gnojilni poskus v vinogradu
Redkokdo dela gnojilne poskuse v vino-' gf adu, zato tudi najdemo le tU pa tam v literaturi kakšne podatke, kako različno gnojenje učinkuje. Vinogradništvo spada med intenzivne kulture, to je takšne, ki zahtevajo dosti vloženega kapitala in tudi mnogo ročnega dela. Način dela in uporabe raznih sredstev so predmet večinoma vseh strokovnih razprav. Zelo malo pa je •člankov, ki bi obravnavali ravno tako važno, če še mogoče ne bolj važno vprašanje, to je pravilno gnojenje. Le tako si moremo razlagati sicer nerazumljivo mnenje med vinogradniki, da koristi v vinogradu najbolj gnojenje s fosfornimi gnojili. Nasprotno pa velja tudi za vinograd splošno veljavno pravilo kot za vse rastlinstvo, namreč, da samo harmonično polno gnojenje z glavnimi rastlinskimi hranami (kalij, dušik, fosfor) daje največje donose.
To izkustvo potrjujejo tudi . sledeči rezultati gnojilnega poskusa, ki smo ga zasledili V nekem strokovnem časopisu:
Kdor zna čitati številke, bo sam ugoto-vil. veliko korist gnojenja iz gornje tabele. Spoznal pa bo še nekaj.
Samo polno gnojenje v zadostnih količinah daje največje donose. Ako gnojimo samo s Superfosfatom in amon. sulfatom, se donos sicer poveča, vendar je razlika proti negnojeni parceli razmeroma, mala in verjetno tudi ne krije stroškov. Kakor hitro pa gnojimo še s kalijem, se donos v velikem skoku poveča, saj je donos že pri. najmanjši količini kalijeve soli (200 kg) še enkrat tako velik kot pri gnojenju brez nje. Če pa kalijevo sol dajemo v večji, količini (n. pr, 300 kg), donos še vedno raste, dokler pri določeni količini (n. pr. 400 kg) ne doseže svoj višek v pogledu rentabilnosti. Moglo bi se namreč donos še povečati z večjo količino kalijeve soli, toda vrednost razlike donosa bi bila, manjša, kakor pa stane gnojilo. Gnojenje se potem ne izplača več.
Iz tega. smo se naučili, da kdor štedl na nepravem mestu, ta sam sebi škoduje. Negospodarsko pa bi tudi bilo,, če bi uporabljali v strahu, da varčujemo v svojo škodo, preveč gnojil. Zato moramo na malih parcelah prvo napraviti poskus skozi najmanje 3—4 leta z raznimi količinami vseh gnojil, nakar bomo ugotovili, .katero
J. leto			2. leto			3. leto		
Gnojenje na ha	Donos grozdja kg	Razlika v donosu kg	Gnojenje na ha	Donos grozdja kg	Razlika . v donosu kg	Gnojenje Odnosno upliv gnojenja	Donos grozdja kg-	Razlika v donosu kg
negnojeno	980	—	negnojeno	2.490	— .	gnojenj« ne upliva	2.550	' — ..
400 k<; superfosfata 400 „ amon. sulf.	1240	260	300 kg superiosf. 300 . amon. sulf.	2 960	470	upliv gnojenja	2 670	■120
200 kg kalijeve soli 400 „ superfosfata 400 „ amon. sulf.	2 210	1.230	200 kg kalijev, soli •300 „ superfosf 300 „ amon. sulf.	6.560	4 070	upliv gnojenja	5.490	2.940
300 k^ kalijeve soli 400 „ superfosfata .400 „ amon. sulf.	2940	1960	300 kg kalijev, soli 300 „ superfosf. 300 „ amon. sulf.	8880	6,390	upliv gnojenja	9.200	6.650
400 kg kali jeve soli 4 0, superfosfata 400 „ amon. sulf.	3.810	2 830	400 kg kalijev, soli 300 „ superfosf. 300 „ amon. sulf.	11.930	9.440	upliv gnojenja	10,900	8.350
gnojilo je najbolj potrebno in koliko ga je treba raztrositi vsako ah vsako naslednje. leto.
Na poskusu bomo tudi opazovali čas zorenja grozdja in lesa. Vedeti moramo, da na to lahko vplivamo z gnojenjem, kakor tudi nai odpornost proti peronospori. Ze
iz gnojenja poljskim rastlinam nam je znano, da s prekomernim gnojenjem z dušič-natimi gnojili podaljšamo rastno dobo in tudi napravimo rastline bolj nežne in manj odporne proti boleznim. Nasprotno pa lahko rastno dobo skrajšamo in odpornost povečamo 2; izdatnejšim gnojenjem s fosfornimi gnojili, V naravi je že tako, da samo ravnovesje vseh rastnih pogojev, posebno v prehrani, daje najboljše in najštevilnejše plodove. To ravnovesje ugotoviti nam mora omogočiti predhodni poskus in samo to ravnovesje naj bo. za nas merila, koliko, kdaj in kako naj gnojimo Kaj nam pomaga, če smo z gnojenjem z dušikom zaradi slučajne lepe pozne jeseni in pozne trgatve dosegli sicer lep donos, potem pa nam je nedozorelo rožje v hudi zimi pozeblo in srno imeli škodo skozi več let! Če bi bilo gnojenje uravnovešeno, bi dosegli isti količinski, gotovo pa boljši kakovostni donos, pa tudi les bi popolnoma dozorel in ne bi pozebel, ali vsaj ne bolj pozeibel kot drugod.
Iz poskusa vidimo, da je dotični vinogradnik gnojil dve leti zaporedoma, tretje ne, in da je dosegel največji absolutni in relativni donos drugo leto. Naš vinogradnik navadno pričakuje učinek gnojila že v letu, ko je gnojil. Pozabi pa na važno či-njenico, namreč, da se je redno oko že oblikovalo v juliju prejšnjega leta, ko gnojilo še ni učinkovalo. Iz tega sledi, da je bilo že takrat nekako določeno v tem očesu, koliko grozdov bo iz njega zraslo. Z gnojenjem v jeseni ali pa spomladi zamo-remo v istem letu samo vplivati na razvoj teh že predvidenih grozdov, ne pa tudi na njihovo zametenje. To storimo šele pri bodočih očesih in rodu ter zato tudi opažamo v poskusu najobilnejši rod v drugem letu, deloma tudi v tretjem letu. Pri gnojenju vinogradov bo viden pravi učinek gnojenja šele drugo leto, a takrat bodo tudi vidne vse napake, ki smo jih storili! To si ie treba dobro, zapomniti in primerno uva-ževati, kadar presojamo, kako. se je kakšno gnojenje sponeslo. Sicer pa ni to neko po.-ebno pravilo le za vinograde. Velja za vse stalne kulture z večletnimi rastlinami, torej tudi za sadonosnike, hmeljišča itd. Za to veljaio v načelu rezultati opisanega poskusa tudi za njih.
Živinoreja.
Videz vara tudi v svinjereji
Mnogi naši rejci tožijo, da jim je poginilo celo gnezdo prascev. Ti prasci so takoj po oprašenju prav močni in lepi izgledali in z njimi smo imeli veliko veselje. Zakaj. so poginili, nam ni jasno, saj nismo n,a njih opazili nobene od znanih bolezni. Tri vzroke poznamo za ta pojav.
Prvi je vzgoja v krvnem sorodstvu. Od vseh domačih živali se ravno pri svinjah parjenje 'v sorodstvu najočitneje izraža s pojavo raznih degenerativnih znakov in malo odpornostjo proti boleznim. Znanost je objasnila to s tem, da se sicer v potomstvu združijo dobre dedne lastnosti roditeljev, .ali istočasno pa tudi slabe, in sicer se te navadno močneje nakopičijo kot do-
bre. Zato imamo v svinjereji raje križance, ker so ti bolj zdravi in se hitro spita j o. Te.križance pa ne parimo dalje, torej jih ne uporabljamo za pleme. Plemenske .svinje jemljemo samo iz čistih gnezd. Dostikrat pa se zgodi, da vzgoji kdo v vasi tudi mrjasCa iz bolj številnega gnezda. Če prasci lepo napredujejo, sosedje radi pokupijo ženske živali iz takega gnezda. Tako imaimo potem v vasi več živali, ki so v krvnem sorodstvu. Na to dejstvo se kaj rado pozabi in ko prašiča zahteva merjasca, jo pač poženo tja, kjer je najbližji merjasec, čeprav je. njen brat. Naenkrat zastane napredek pri svinjereji in »nimamo več sreče« pri njej. Večina prascev, ki izhajajo iz oplojenja v krvnem sorodstvu, ima prekomerno močan in debel vrat ter je njihovo telo nesorazmerno veliko in zelo mesnato. Zaradi navideznega zdravja in lepe rasti se prascev razveseli posebno gospodinja, a otroci bi jih tako okrogle in debele kaj radi pestovali. Toda tega veselja je kmalu konec in mu sledi razočaranje. Na videz močni prasci se izkažejo, prav veliki slabiči, saj še toliko moči nimajo, da bi se mogli pošteno nasisati mleka. Po nekoliko dneh pocrkajo drug za drugim.
Debelost torej ni vedno znak zdravja, temveč včasih opozorilo, da nekaj ni v redu. Pri debelosti, posebno v mladosti, razlikujemo naravno, ki jo dosežemo s prehrano, in nenaravno, kadar ima žival lastnost, da nabere mast samo na nekaterih delih telesa. To nabiranje masti je v zvezi z raznimi žlezami, ki izločajo svoje sokove v notranjosti telesa. Znano je, da obolenje ščitne žleze zmanjša njeno izločanje sokov, kar ima za posledico, da postane žival okorna, slaba, rada se debeli itd. Vse to so znaki degeneracije, ki napravi žival neodporno.
Nadaljni vzrok, zakaj prasci kmalu po rojstvu pocrkajo, je hranjenje breje matere izključno ali pretežno s krompirjem.
Za tvorbo mladičev potrebuje vsaka žival poleg škroba in masti še precej beljakovin in rudninskih snovi. Krompir vsebuje skoro samo škrob, zato so mladiči sicer debeli. (napihnjeni) in veliki, v tkivu mesa pa manjka beljakovin, v kosteh pa rudninskih snovi. To pomanjkanje povzroča
splošno. slabost in malo odpornost prascev, ki. v najzgodnejši mladosti pocrkajo, ker .tudi materino mleko.ne vsebuje dovoljno teh snovi, da bi se moglo nadomestiti pomanjkanje pred rojstvom.
Če smo prisiljeni sprasne prašiče hraniti s krompirjem, upoštevajmo, da ji ga smemo dati le polovico dnevnega obroka hrane, med tem ko naj druga polovica sestoji v zimi iz sveže pese, senčnega ali še bolje detel jnega drobirja ali kakšne druge beljakovinaste hrane. Poleti bomo pokla-dali Sprašni svinji svežo deteljo ali mlado travo, oziroma travno mešanico. Da svinja .in mladiči ne bi trpeli na pomanjkanju rudninskih snovi, bomo v hrano vedno pomešali nekaj ribje moke in klajnega apna. T.ako bomo preprečili crkanje prascev, pa tudi napredovali bodo lepše, ker bo materino mleko tako Sestavljeno, da prasci ne bodo pogrešali v njem nobeno od prej omenjenih važnih hranil.
Zadnji vzrok crkavanja mladih prascev so razne kuge. Dostikrat sami ne vemo, da se je kuga razpasla v naših hlevih. Prvi znak. ki nas mora opozoriti na pretečo nevarnost, je slabše ali močnejše katš-Ijanje posameznih živali. To kašljahje nastane posebno takrat, ako prasce nenadno preženemo z ležišča. Živali kljub temu i prav dobro izgledajo in tudi rade žro. Postale so prenašalke bolezni in so večinoma bolezen same že prestale, seveda v sla-bejši obliki, tako da to niti opazili nismo, če bi pa prasce zaklali in pogledali pljuča. bi našli, da so spremenjena, vsebujejo ponekod gnojna gnezda in posebno pljučni vršički so kar nekam mesnati.
Takšne živali ne smemo izbrati za pleme. Kot raznašalke bolezni so. vedno nevarne svojim tovarišicam, s katerimi so zrasle, ali ki smo jih. dokupil}. Če jih pa pripustimo k merjascu in ko se oprasijo, bodo rodile prej opisane na videz močne in debele prasce, ki pa niso življenja sposobni.
Varovati se torej moramo:
1.	vzgoje v krvnem sorodstvu;
2.	izključnega hranjenja sprasnih mater s krompirjem;
3.	uporabe okuženih živali za pleme.
Če bomo to storili,- bomo zopet imeli
»srečo v svinjereji«.
O porodu domačih živali
Od trenutka^ oplojenja, t. .j. od spojitve ženskega jajca z moškim semenom, pa do poroda, je plod sestavni del materinega organizma, ki tudi za plod obavlja vse življenjske funkcije, kot n. pr. prehrano, dihanje, delovanje srca itd. S porodom se prekine ta tesna zveza med materjo in mladičem. Zato je porod zelo kočljivo dejanje, ki lahko ograža-življenje matere, ]5a tudi življenje mladega bitja, ki šele prihaja na svet. Ker od poroda naših domačih živali v mnogem' zavisi gospodarski uspeh v živinoreji, zato je nujno potrebno, da živinorejec zna vsaj najpotrebnejše 0 porodu in dela samo ono, kar je koristno i pred, v času in po porodu, da bi si za-sigural pričakovani in zasluženi uspeh, a se ognil škodam, ki so lahko zaradi neznanja zelo velike.
Prvo, kar je potrebno, je beleženje datuma pripustitve za vsako žival posebej, da bi z enostavnim računom od poslednjega pripusta izračunali čas poroda. Za čas poroda moramo vedeti zato, da bi mogli pravilno postopati pri prehrani in name-
stitvi v hlevu, kakor tudi glede umerjenega dela breje živali.
Za prehrano vseh brejih, domačih živali , velja kOt pravilo, da bodi hrana zdrava in lahka, bogata beljakovin, ker pri takšni hrani mati ni premršava, niti predebela, kar je najbolj primerno za sam porod in za uspešen razvoj fetusa. Debelost in mr-šavost otežkočita porod in ne nudita zadovoljivih pogojev za normalni razvoj ploda. Debelost zato, ker je mišičje živali, ki rodi, preraščeno z maščobo ter nima elastičnosti in čvrstoče, ki sta nujno potrebni za sam akt poroda, a poleg tega se tudi izhod iz ! maternice zaradi maščobe preveč zožuj.e. Nasprotno, mršavost matere ne nudi mlademu bitju dovolj za razvoj potrebn;'h življenjskih sokov, a pri porodu manjka porodnim krčem potrebna energija. V tem primeru mora veterinar žrtvovati mladiča in ga izrezati, da bi rešil mater.
Da bomo bolje razumeli važnost pravila ne prehrane breje živali, predvsem, v zadnjih mesecih, navajamo izkustva, pridobljena s preiskavanjem. Opazilo se je, da
beljakovin polna hrana najbolj prija prehrani matere in razvoju mladiča. Tako n. pr. krava porabi za razvoj teleta okoli 11 do 12 kg beljakovin v času devetmesečne brejosti. Od te skupne količine porabi za rast teleta v zadnjih dveh mesecih dve tretjini, torej 8—9 kg beljakovin. Zadnja dva meseca namreč tele najhitreje raste in j zahteva največ hrane, tako da doseže dnev-I na potrošnja beljakovin okoli 145 g, kar | je enako količini, potrebni za proizvodnjo | 3 litrov mleka dnevno (ako za liter .mleka računamo 50 g beljakovin). Iz navedenega je jasno, da moramo brejo kravo nehati molsti že dva meseca pred porodom, ker bi drugače morala trositi hrano na tri strani: za vdrževanje lastnega organizma, za rast teleta in za proizvodnjo mleka.
Tele rabi za svoj razvoj mnogo življenjskih sokov, ki jih prejema od matere. Posebno v drugi polovici brejosti se že opaža na sami kravi pomanjkanje. V tem času je prehrana njenega telesa zmanjšana v korist'teleta. Tudi rogovi ji v tem času slabše rastejo, zaradi česa na njih nastanejo že nam znani robovi ali starostni obroči, po katerih določimo število telenj. Širši obroči pomenijo, da v onem letu krava ni bila breja in pri določitvi starosti moramo tak široki obroč, šteti za dva normalna. Slične obroče (letoraste) vidimo tudi na prerezu dreves, ki so nastali vsled časovno .slabše- rasti tkiva v zimi.
Zapomniti si moramo, da velja za vse domače živali, da pokvarjena, plesniva, zmrznjena in prekisla hrana povzroči zvr-ženje, kakor tudi nečista in prehladna voda. (10° C je najprimernejša.)
Za vse domače živali velja pravilo, da čim bolj se breje živali kretajo v čistem zraku, tem lažji je porod in boljši razvoj ploda. Zato divje živali lahko in brez posledic rode. Normalni prirodni porod je otežkočil človek z odvajanjem živali od prirode in s svojimi vzgojnimi metodami, da doseže čim. večji dobiček. Domače živali, ki se mnogo kretajo v naravi kot n. pr. kobila in ovca, običajno ne potrebujejo pomoči pri porodu. Tako se tudi krave, ki se hranijo na paši, veliko lažje telijo kot one, ki so večjidel dneva v hlevu.
Kretanje v naravi zelo dobro vpliva tudi na plod, dokler je še v maternem teiesU. Mati vdiha več kisika, kar povzroči močnejšo cirkulacijo krvi in s tem tudi obilnejšo prehrano ploda. Z brejimi živalmi se mora postopati pazljivo, prijateljsko- in res človeško, ker vsak udarec, težko delo ali prehitra kretnja lahko izzove z vržen je. čistoča hleva, topla stelja, čisti zrak brez prepiha, umerjena temperatura (15 do 18 stopinj Celzija); krtaeenje in čiščenje živali zelo dobro vplivajo na razvoj ptoda in na lahek porod.
Predno preidemo na sam porod, je potrebno, da vsak živinorejec spozna nekatere nezgode, ki lahko nastopijo pred porodom. Tako se včasih zgodi, da mladič pogine že v materini notranjosti. Ako maternica mrtvega mladiča ne izvrže, začne v največ primerih gniti v maternici. Gnitje ploda nastopi le takrat, ako je zunanji okuženi zrak prišel skozi slabo stisnjeno grlo v, maternico. Takrat lahko povzroči tudi pogin matere zaradi zastrupljenja krvi, ako hitro ne pomaga veterinar. Znak gnitja je smrdljivi gnoj, ki curlja iz sram-nice. Ako je grlo maternice popolnoma zaprto in zunanji- zrak ne more k poginjenemu plodu, potem se plod osuši, okameni, mumificira. Tako okamenjen plod žival včasih pozneje izloči. Najčešče pa ostane v njej več let; krava se poja, pa ne more postati breja.
Dostikrat se pripeti, da breja žival dobi vsled udarca kilo na trebuhu. Takrat se maternica ali plod pogrezne v notranjost trebuha skozi pretrgane mišice. Z rastjo ploda raste vedno bolj tudi kila, ki se po-veša vedno bliže zemlji. Zato je porod zelo otežkočen dn je v največ primerih potrebna operacija.
V takih primerih poslušajmo vedno nasvet živiinozdravnika.
Nadaljnja nesreča, ki lahko zadene noseče živali, predvsem krave, je ta, da pred porodom ne more vstati. Pod onemogle živali moramo nastlati debel sloj stelje, večkrat jih preobrniti, da ne bi od dolgega ležanja samo na eni strani dobile rane in se okužile. V sličnih primerih učinkovito pomaga živalska viseča postelja, ki se obesi na strop in vzdržuje žival v stoječem položaju. Ako dobi žival od ležanja rane, moramo takoj poklicati živinozdravnika.
Mnoge breje živali zbolijo na tako imenovanem infekcijskem zvrženju, katerega povzroči ena izmed najdrobnejših bakterij (bang), ki je tudi za človeka zelo nevarna. Zato je najbolj priporočljivo postelj-co zažgati in ne je vreči na gnojišče ali jo dati psom. Cim ne poznamo vzroka zvr-
potisnemo nazaj. Žival, ki je enkrat izvrgla sramnico, mora imeti do poroda naprej nagnjeno ležišče. Če bi še večkrat opazili izpadanje, skušamo to mehanično preprečiti. V to svrho uporabljamo posebne .obveze, ki zapirajo izhod sramnici. Lahko pa se tudi sramnica z nekaj šivi, sukancem ali žico zašije, seveda s čistim in desinficiranim orodjem. Šivanje najbolje izvrši živinozdravnik.
Ker različne domače živali različno rode, zato bomo za glavne vrste domačih živali navedli najpotrebnejše, da bi to živinorejec mogel koristno uporabiti za svojo prakso.
Telenje: Videli smo, dg krava najtežje porodi. To je posledica od nenaravnega načina življenja in raznih vzgojnih metod, ki zelo negativno vplivajo na lahktoto poroda. Ker od poroda pričakujemo gospodarske koristi, a v največ slučajih je potrebna naša pomoč, jo moramo znati pravilno nuditi. Mnogokrat zavisi od tega tudi življenje matere in teleta.
Krava nosi približno 285 dni. Porod nas ne sme nikoli iznenaditi ali najti nepripravljene. Zato si moramo zadnji pripust
ni, zvito in na rebrih, tako da se mu rame opirajo ob desno stran maternega trebuha. Mladič leži torej v desnem podaljšku maternice, ker ga materini organi za prebavo potiskajo proti desni. Ako so dvojčki, leži drugo v levem podaljšku maternice. Zaradi teže zadnjega dela teleta, leži isti nekoliko nižje. Glava je zavita v vratu in leži na prsih, noge pa so podvite pod teletom. Iz tega položaja se začne tele zaradi krčenja maternice, ki ga hoče izvreči, polagoma kretati in iztezati. Pri tem pa mnogokrat zavzame tele tako lego, ki porod zelo otežkoči. To so nenormalni položaji, ki nastanejo zaradi slabotnega krčenja maternice in počasnega kretanja mladiča. Mnoge nepravilne lege pa nastanejo tudi iz neznanih vzrokov. Za živinorejca je zelo važno, da ve, katere lega je pravilna, da bi tudi on pravilno pri porodu postopal.
Imamo dve pravilni legi in sicer: sprednja, ki je najbolj pogosta in zadnja. Sprednji pravilni položaj ima tele, kadar se pri porodu najprej pojavi iztegnjena glava z iztegnjenimi prectnimi nogami in z hrbtom obrnjenim navzgor, kakor to vidimo na sliki št. 1. Parki j i sprednjih nog so obrnje-
Normalna sprednja lega teleta
Normalna zadnja lega teleta
ženja, že je opravičen sum, da je nastopilo infekcijsko zvrženje in takoj moramo primer javiti veterinarju. Klica je zelo odporna in lahko mnogo let živi v hlevu. Zsi^o je potrebna temeljita desinfekcija, ^ da bi se preprečilo nadaljnje ukuženje ženskih živali.
Manj nevarno je otečeno in trdo vime pred porodom, ki se največkrat pojavlja pri dobrih mlekaricah. Zdravilo proti temu je previdno izmolzavanje vimena, ki pred porodom nič ne škodi, mazanje vimena z vazelinom in Obvarovanje vimena pred prehladom.
Izpadanje sramnice v drugi polovici nosečnosti ni redek pojav, ker jo poln, mehur in nabrekla maternica potiskata nazaj. To se dogaja predvsem tedaj, ako žival visi z zadnjim delom telesa, t. j. ako pri leža-nju ali stojenju zadnji del živali stoji ali leži nižje kot prednji, ker so tla nagnjena v hlevu. Potisnjena sramnica izstopi in ima obliko rdeče krogle v velikosti jabolka, včasih celo v velikosti buče. Razumljivo je,, da se je v takih primerih vedno bati infekcije. To preprečimo, če podložimo pod sramnico čisto rjuho, izpadlo sramnico pa dobro operemo. Žival potem namestimo tako, da z zadnjim delom telesa leži ali stoji višje, nafcar sramnico pazljivo
bika pazljivo zabeležiti. Krava mora imeti za porod udobno in dobro nastlano ležišče s čisto steljo. Kdor je opazoval, je bil gotovo iznenaden, ko je dognal kako so se druge živali oprezno in pazljivo umikale in napravile prostor breji živali. Ako v priročni živinorejski apoteki že nimamo stalno pripravljenega potrebnega' pribora, moramo, pripraviti sledeče: irigator za spiranje, mehke, pletene vrvi za vlečenje teleta, vazelin, jod, milo, kako sredstvo za razkuževanje n. pr. kreolin, nekaj čistih brisač in razno čisto posodo za toplo vodo. Brejo kravo moramo često obiskati, seveda tudi ponoči. Navadno že sama s svojim ponašanjem pokaže, da se približuje čas poroda. Postane nemima, neha jesti, mnogokrat vstane in spet leže zaradi bolečin, ki jo mučijo in ki nastanejo zaradi stisnenja in širjenja maternice. Med posameznimi porodnimi krči nastopajo daljši 'ali krajši odmori, ki naj nas nikar ne skrbijo, tudi če nastanejo nekaj dni, ali celo cel teden pred porodom.
Pravo telenje pa se bo začelo šele tedaj, ko začne iz sramnice teči gosta, rumenkasta sluz, to je znak, da se začenja grlo maternice odpirati, ker je to ona sluz, ki kot pečat zapira grlo maternice. Preden, začno napadi, leži tele, kakor tudi žrebe, na stra-
ni navzdol. Zadnji pravilni položaj ima tele, če se rodi z iztegnjenimi zadnjimi nogami in s hrbtom obrnjenim navzgor proti hrbtu matere. Pri tem položaju so parklji nog obrnjeni navzgor. Vsak drug položaj teleta je nepravilen in se mora popraviti, dia je možno normalno telenje. Položaj ugotovimo s tipanjem z roko, ki jo previdno vrinemo v maternico krave. Ker je sluznica zelo občutljiva in sprejemljiva za okužen j a, ki bi lahko ogrožala življenje matere, moramo postopati po sledečih navodilih. Da bi roko mogli temeljito oprati in da bi z njo ne ranili občutljivo tkivo maternice, morajo biti nohti na prstih čim krajše prirezani. Najlažje delamo pri porodu goli do pasu ali v srajci brez rokavov. Roke si moramo predhodno dobro umiti z milom v čisti, mlačni vodi, nato jih razkužimo v desin-fekcijski razstopini, in jih dobro natremo z vazelinom ali s čisto svinjsko mastjo. Samo na ta način pripravljena roka sme priti brez nevarnosti v dotiko z občutljivim porodnim organom matere. Se preje moramo dobro sprati ves zadnji del matere. Zelo važno je vedeti čas, kdaj smemo z roko tipati in ugotavljati lego teleta. Nikakor ne smemo tega napraviti

prezgodaj, ker bi lahko pretrgali mehur, ki zelo olajšuje porod.
Tele je obdano od treh open, ki skupno tvorijo posteljico ali placento. V notranji opni je sluzasta tekočina, v kateri tele plava. Vse tri opne so v zvezi s popkom, s teletom in materjo preko maternice, na kateri se nahajajo gube (kotiledoni), ki so zopet tesno zvezani s posteljico, skozi katero se dovaja in odvaja kri za prehrano teleta. Ko smo na ta način spoznali gradnjo in nalogo teh open, nam bo jasno, da ne smemo s prezgodnjim otipavanjem pre-bosti občutljivi mehur, ker bi iz njega stekla sluzasta voda,.ki je pri porodu kot mazilo nujno potrebna. Ko se maternica pri porodu krči, pritiska z vodo napolnjen mehur proti grlu in postopoma razširjuje izhod iz maternice. Imeti moramo dosti potrpljenja in čakati, da mehur izpolni svojo koristno vlogo. Mnogi ga iz neznanja in! iz bojazni, da se tele ne bi zadušilo, prezgodaj predro. Vedeti moramo, da se tele ne more zadušiti, ker tako dolgo sploh ne začne dihati, dokler je povezano s popkovino z materjo. Mati za njega diha in za njega utripa njeno srce. Napadi in sploh telitev trajajo pri kravi več časa kot pri drugih živali. Zato je pri telitvi poleg znanja, higijene in potrebnega miru, potrebno tudi potrpljenje, da omogočimo naravi, da izpolni svoje, mi pa ji pri tem samo pomagamo. Občutljivi mehur sam poči, ko se pojavijo vrhovi nog. Tedaj še le lahko vtaknemo v maternico roko, da ugotovimo položaj teleta in odstranimo manjše zapreke. Pri tem otipavanju je treba mirno in potrpežljivo delati. Sicer si bomo napravili pogrešno sodbo o položaju in se bomo pozneje zastonj mučili, če bomo vlekli za eno sprednjo in eno zadnjo nogo teleta, ali za po eno nogo dvojčkov. Paziti moramo, da ne pretrgamo popkovnico, ker bi se na ta način tele takoj zadušilo.
Ako smo se z otipavanjem prepričali, da ima tele enega od opisanih pravilnih položajev, tedaj je naša dolžnost, da pustimo kravo na miru, a s pomočjo, ki je skoraj vedno potrebna, bomo začeli še le tedaj, ko se bo prikazal gobček in glava do oči. Pri zadnji legi se pojavi tele najprej s svojim zadnjim delom. S pomočjo začnemo kadar se pokažejo noge do drugega sklepa. Spočetka vlečemo tele z rokami za noge, in sicer v trenutkih ko se krava napenja. Kadar je krava mirna, tele ne smemo vleči, ker je to škodljivo in nevarno. Kravo bi s tem po nepotrebnem mučili, zmanjšali bi njeno moč in tudi izhod za tele se zožuie ker otečejo okolni udi zaradi pritiska. Poznati moramo pravilen postopek vlečenja, t. j., da vlečemo poševno navzdol, v smeri kot so zvite te-letove noge. Da se zmanjša trenje, priporočamo s pomočjo irigatorja vlivati toplo in sluzavo tekočino, napravljeno od sku-hanega lanenega semena. Razen tega dobro pomaga vazelin ali čista svinjska mast, s katero moramo dobro namazati cel izhod in tele.
Ako tele tudi na ta način ne more ven, potem se moramo poslužiti vrvi, ki mora biti mehko pletena in razkužena. Zanko vrvi moramo napraviti tako, da se pri vlečenju ne more zadrgniti in s tem raniti tele ali zaustaviti kroženje krvi. Pri sprednji legi teleta napravimo dostikrat pogre-ško s tem, da poskušamo močneje vlepi krajšo nogo, da bi jo izenačili z daljšo. Vedeti moramo, da je prirodni položaj nog tak, da je ena daljša od druge in da ta lega najbolj olajša porod, ker je vsaka žival, pa tudi človek, če ne more skozi kakšno ozko luknjo primorana, da eno ra-
mo stegne naprej v smeri proti glavi, kar povzroči podaljšanje roke ali sprednje noge v tem položaju. Z vrvjo vlečemo poševno navzdol in seveda le tedaj, ko se krava napenja. Vlečenje mora biti enakomerno in ne sunkovito. Če vleče več ljudi, potem naj se vsi pokoravajo vodji, ki te-lenje vodi. Premočno vlečenje lahko škodi materi in novorojenčku. Samo vodja lahko presodi ali se pravilno in umerjenoi vleče. Za, vlečenje imamo tudi posebne stroje, ki so se prav dobro izkazali.
Na sliki št. 3 vidimo tak lesen stroj, ki si ga more vsak sam narediti. Med dva stebra, močna 6 cm v kvadratu in visoka 60.5 cm, je montiran valj dolg 9 cm, na katerem je pritrjena 2 m dolga vrv za vlečenje. Valj ima lahko železno os, ki pa mora biti montirana 50 cm nad1 zemljo. Navpični stebri so povezani z vodoravnimi, 39.5 cm dolgimi prečkami s premerom 3.5 cm. Na os valja so pritrjene dve prekri-
Da bi mlado bitje moglo dihati, mu moramo takoj očistiti sluz iz nosnic in iz ust, ker bi se drugače lahko zadušilo. Pri težjih porodih mnogokrat izvlečemo tele na izgled popolnoma mrtvo. Tako tele moramo takoj poskusiti vrniti k življenju z umetnim dihanjem. Ko smo prvo dobro očistili sluz iz nosia in iz ust, ga položimo na hrbet in sicer tako, da mu glava leži nižje. Nato mu izvlečemo jezik in z rokami v presledkih pritiskamo in zopet popuščamo na prsni koš, da bi povzročili delovanje pljuč. Tele poškropimo s hladno vodo, predvsem po trebuhu. Ako je v teletu življenje, se bo takoj prebudilo.
Kadar krava noče z lizanjem osušiti tele, kar je nujno potrebno, moramo kravo k temu navajati. Z otrobi posipamo mlado bitje, da jih krava liže raz tele. Nepravilno pa je posipanje s soljo, kot se mnogokrat zgodi, ker se s soljo preveč ohladi tele, ki je prišlo iz tople materine notranjosti.
Stroj za vlečenje teleta pri porodu. Pravilna lega krave pri teljenju
žane late z dolžino 80 cm, premera 7 cm, s pomočjo katerih obračamo valj in navijamo vrv, vezano za noge novorojenčka. V zadnji del živali krave, se upira halašč prikrojen les dolg 51 cm, s prerezom 12X4.5 cm, ki je z latami zvezan, kot se vidi na sliki, s štirimi 152 cm dolgimi latami s premerom 4.5 cm. Pri aparatu je potreben samo en človek, ki proizvaja dovoljno moči za pomoč pri porodu. S tem je predvsem pomagano takrat, kadar je vsa družina na polju. Kdor bo napravil to enostavno pripravo, bo vedel ceniti njeno vrednost.
Na isti sliki tudi vidimo pravilni položaj krave, pri teljenju, ki naj leži na levi levi strani. Če pa slučajno leži na desni strani, je potrebno, da jo spravimo v pravilno lego, ker tudi tele leži na desni strani in v takem položaju je nemogoč porod. Ko se rodi tele, se popkovina sama pretrga, ako se ne, tedaj jo moramo sami. Najbolje je z razkuženimi škarjami prerezati približno 10 cm od popka. Če pa trgamo z roko, potem z eno roko čvrsto pridr-žimo popkovino pri trebuhu, a z drugo jo odtrgamo. Iz odtrgane popkovine iztisnemo kri in jo potem namažemo z jodom. S pretrganjem popkovine je mlado tele postalo samostojno bitje, katerega telo mora začeti obavljati vsa življenjska opravila, ki jih je do tedaj opravljala mati.
Ako pa ostane tele neizlizano, ga moramo sami posušiti, to je odrgniti s slamo. Pri lizanju moramo paziti, da krava ne liže teleta po popku, ker ga lahko odtrga ali okuži. Dokler se ne zaceli, je popek najobčutljivejše mesto na teletu, skozi katerega pridejo v telo mnoge in nevarne bolezni.
Pred prvim sesanjem moramo vime dobro oprati s toplo vodo in s milom, izmol-zti nekaj kapljic mleka, da odstranimo vmazanijo in na začetku sesalnega kanala se nahajajoče bakterije. Prvo mlezno mleko mora tele sisati, ker to mleko čisti smolo iz črev. Dostikrat je potrebno, da pri odstranjevanju smole pomagamo na ta način, da s čistim in z oljem namazanim prstom previdno odločimo smolo iz debelega črevesa, ali pa izpiramo črevo z iriga-torjem.
Slišali smo kakšen je postopek pri normalnem telenju, t. j., kadar tele leži tako, da je pomoč z vlečenjem potrebna. Ako pa je lega teleta nenormalna, potem je vlečenje škodljivo preden se položaj ne popravi. Popraviti ga moramo samo tam, kjer je več prostora, zato moramo tele na-lahko potisniti nazaj v maternico in mu še le potem polagoma dati zaželjeno lego. Spreminjanje lege naj vedno opravi živino | zdravnik, toda na veterinarsko pomoč ne I smemo predolga čakati. Krava lahko za-
radi napenjanja tako oslabi, da postane za . teljenje nesposobna. Tedaj se mora tele v notranjosti razrezati na kose, da na t'a način rešimo kravo. Strokovna pomoč je tudi potrebna, ako je maternica zasukana. To spoznamo, če z roko ne moremo priti do teleta, temveč čutimo pod prsti, zavoje tkiva kot pri vijaku. Ako tele ni normalno, ter je del telesa, včasih tudi celo telo napolnjeno z vodo, ali opazimo kakšne druge nakaze, moramo takoj poklicati strokovno pomoč.
Organizem krave po porodu je nežen in občutljiv, zato jo moramo pokriti in čuvati pred prehladom. Topel napoj z otrobi ji zelo prija. Nekoliko ur po porodu nastopijo spet krči, s katerimi se izvrže posteljica preden se grlo maternice zapre. Ako krava ne izvrže popolnoma posteljce v roku 24 ur, je priporočljivo na dele, ki so že zunaj, navezati pol opeke, kar po-speiši izpadanje. Če se še tudi v nadaljnjih 24. urah krava ni očistila, se moramo posvetovati z veterinarjem, ker posteljice ne smemo vleči nasilno, Moramo jo pazljivo s prsti odločiti od gub na maternici, na katerih je bila posteljica priraščena, ko je še hranila tele. Ako ostane posteljica ali kak njen del v maternici, povzroči z gnitjem in gnojenjem težke motnje in vnetja Taka kravia pozneje redko kdaj ostane breja. Pomanjkanje apna v krmi kakor sploh slabo prehrana povzroči največkrat, da se posteljica ne loči od maternice. Kadar z roko odlepi jamo posteljico, moramo istočasno z irigatorjem izpirati z mlačno raz-kužujočo tekočino.
Zaradi hudih naborov, krava po otelitvi izvrže včasih sramnico. Slišali smo, da se more to zgoditi tudi pred telenjem, samo, da je tedaj nevarnejše, ker za njo izpade dostikrat tudi sama maternica. Postopek pri izpadu sramnice smo že opisali. Izpad maternice je seveda mnogo težji slučaj in je vedno potrebna pomoč veterinarja. Ako izpade maternica, jo moramo položiti na razkuženo, čisto rjuho in jo oprati s hladno in čisto vodo. Nikdar ne smemo uporabiti toplo, kar se navadno dogaja. Samo hladna voda namreč skrči krvne žile, da ne nabreknejo preveč. Dobro je, ako močimo s slano" vodo ali pa da raztopimo v vsakem litru okoli 40 g galuna. Čim. preje poskušamo z vračanjem maternice v normalno lego, tem bolje nam bo uspelo. Poleg znanja je pri tem potrebna tudi precejšnja telesna moč, ker so krči zelo močni. Zato uporabljamo v takih slučajih pripravo, ki smo jo Opisali pri izvržen ju sramnice.
Zaradi težkega telenja, preveč velikega teleta ali premočnega vlečenja se lahko nategnejo ali pretrgajo vezi med hrbtenico in nogami, kar se najraje zgodi pri prvem porodu krave. Krava potem ne more vstati. V takih slučajih ravnamo tako, kot pri opisani onemoglosti krave pred telenjem. Če so vezi samo nategnjene, krava ozdravi, če pa so pretrgane, tedaj je krava za ponovno telenje nesposobna.
Od tega slučaja pa moramo razlikovati tako zvano ohromelost po porodu. Bolezen nastopa iznenada, celo po lahkem in normalnem porodu, pa tudi ko se je krava že Očistila. Od te bolezni pogine polovica obolelih živali, zato moramo takoj poslati po živinozdravnika, mu opisati bolezen, da bi prinesel seboj aparat za polnjene vimena z zrakom, kar je edino in sigurno zdravilo proti tej nevarni bolezni. Najbolje spoznamo to bolezen, ako se s prsti dotaknemo oči živali. Ohromela krava ni^-česar ne čuti in tudi ne vidi zaradi paralize očesnih živcev.
Živinozdravnika moramo tudi poklicati, j če bi začel pri teletu trebuh okoli popka otekati. Tedaj moramo takoj na oteklo I mesto privezati alkoholne obloge. Če pa krava rodi dvojčke, katerih eno je moškega, a drugo • ženskega spola, bo vedno telička nesposobna za na daljno oplojenje. Tako tele se ne pušča za pleme.
Žrebljenje. Da kobila ožrebi za življenje sposobno žrebe, mora nositi najmanj 322 dni, a povprečno nosi 340 dni. Težki porodi so pri kobili redki, če pa.se kdaj zgode, potem je potrebna hitra in pravilr na pomoč, ker je kobila veliko bolj občutljiva kot krava. Ako ima žrebe pravilno lego, se kobila ožrebi tudi v pol ure po nastopu porodnih krčev. Krči so namreč zelo močhi .in zato pomoč z vlečenjem ni potrebna. Srednja kondicija, lažje delo in zdrava hrana olajšajo žrebljenje. Pred porodom oddelimo kobilo v ograjen prostor S čisto steljo, snamemo ji podkove, da nebi ranila žrebe. Navadno rodi ležeča, a ako stoji moramo paziti, da se pri padcu žrebe ne rani. Pranje zadnjega dela telesa pred žrebljeniem, postopek s popkom in mehujem ob času poroda, so isti kot pri kravi.
Včasih se zgodi, da žrebe izpade skupijo z mehurjem. Ker se je popkovina pretrgala, bi žrebe že moralo zadihati. Zato ga moramo hitro rešiti mehurja in slu-ze v nosnicah in v ustih. Če žrebe ne kaže znake življenja, ga poskušamo z umetnim dihanjem in škropljenjem s hladno vodo spraviti k zavesti, kakor smo postopek opisali pri teletu. Kobila, ki ne more takoj roditi, se hitro zmuči zaradi močnih naporov. Dokler ne pride strokovna pomoč jo okrepčajmo s pol litra toplega vina. Po porodu je zelo občutljiva, zato jo pokrijemo z odejo. Priporočljiv je tudi topel napoj z otrobi. Prvi dan hranimo kobilo z dobrim senom, a zrnato hrano ji damo šele po dveh do treh dneh.
Kobila često krvavi po porodu iz spolovila ,kar je zelo nevarno. Dokler ne pride veterinar ji vlivamo v maternico z irigatorjem do 5 litrov mlačne čiste vode,, v kateri smo razstopili malo galuna, ki krči sluzasto tkivo. Izpadanje maternice je redko, toda zelo nevarno. Postopamo tako, kot smo opisali pri kravi, dokler ne pride zdravniška pomoč. Po 2—3 tednih lahko kobila dela lažja opravila, a paziti moramo, da ne pustimo sesati žrebe dokler je
razgreta, temveč šele potem, ko se je ohladila.
Prasenje. Svinja nosi povprečno 116 dni, oziroma, da ši lažje zapomnimo, 3 mesece. 3 tedne in 3 dni. Pred porodom premestimo svinjo V razkužen in dobro nastlan svinjak, ker svinje večinoma poginjaj o zaradi bolezni, katerih vzrok je umazanija. Pri prašen ju navadno ni treba pomagati, izjemno le pri svinjah, ki prvič rode, ker je posebno porod prvega praseta težak.
V	presledkih 10 minut se rodi prašiček za prašičkom. Včasih se pojavi prašič obdan z mehurjem, katerega moramo takoj odstraniti. Priporoča se mladiče, polagati v pokrito košaro, dokler se porod ne konča. Potem jih sami razporedimo k seskom, tako: da .najslabotnejši dobe sprednje in najboljše seske. Mrtva praseta in posteljico, ki se pojavi že pol ure po porodu, odstranimo, da jih svinja ne bi požrla,.sicer dobi včasih voijo, da požre tudi mladiče, S kre-olinom namazano prase svinja ne bo nikoli pojedla, zato uporabimo to sredstvo pri prasicah, ki imajo to navado. Ako imamo več prašičkov kot seskov, lahko podtaknemo prase drugi svinji. Moramo pa mladiče namazati z istim duhom, da jih svinja ne spozna kot tuje. Seveda lahko tudi poskušamo mlade odgojiti umetno, t. j., da jih hranimo z mlekom iz steklenice.
V	tem slučaju dodamo kravjemu mleku tretjino tople vode in malo moke.
Jagnjenje. Ovca nosi približno 151 dni. Navadno ji ni potrebna nobena pomoč, razen pri težjih slučajih, ko malo potegujemo jagnje, saj z roko itak ne moremo v notranjost maternice zaradi ozke odprtine. Kadar ojagni ovca dvojčke, se že po nekaj minutah pokaže drug mehur, a po nekaj urah izpade tudi posteljica, ki jo moramo odstraniti, da je ovca ne požre. Včasih ovca izvrže maternico, ki jo skušamo takoj vrniti na staro mesto s tem, da dvignemo ovci zadnje noge kot pri svinji nakar potiskamo maternico noter. Kljub temu krči vedno znova izvržejo maternico, ako to ne preprečimo kot pri kravi. Ako ovca brani jagnjetu sesanje, kar stori če je vime prepolno mleka in jo boli, moramo vime izmolzti. Če je mati močna in zdrava, lahko prehrani dvojčke. Slabotna ali bolana ovca pa ne more dvojčke pre-hraniti in za to je bolje, da močnejše jagnje podstavimo drugi ovci, ali pa ga umetno odgojimo.
Parjenje krompirja
Marsikdo bo z. začudenjem vprašal, zakaj že sedaj spomladi pišemo o tem vprašanju, ko bo vendar postalo pereče šele v jeseni. To je že res, toda kaj pomaga čas važnosti, če takrat ni kaj v roko vzeti, da se parjenje izvede ali krompir ensilira. Zato je potreben prvo parilnik, in sicer večji, kakor jih sicer rabimo za kuho svinjske piče. Pa tudi glede naprave silosa si moramo biti že sedaj, na jasnem. Zaradi tega je umestno že sedaj o tem razpravljati in se dogovarjati v podružnici ali s sosedi, ker posebno nabava velikega brzoparilnika bo za posamezno gospodarstvo prevelik izdatek in pride le skupna nabava v poštev.
Če parimo samo ono količino krompirja, ki ga dnevno rabimo za prehrano živine, uporabljamo priprosti parilnik, kakor ga kaže na levi strani prva slika. Tak paril-
pred ensiliranjem
nik .sestoji iz ognjišča in kotla, na katerega dno nali jemo malo količino vode. Krompir se nahaja nad to vodo na rešet-katskem dnu in ga torej ne kuhamo v vodi, temveč ga obkroža le para iz kipeče vode, ki ga s parenjem prekuha. Para prihaja v kotel po cevi, ki je nameščena po sredini kotla. Dokler se krompir še ni se-grel do vročine pare (100® C), se para ob mrzlejšem krompirju zopet zvodeni in nastala voda odteče skozi rešetkasto tlo na dno kotla. Kakor hitro pa še je krompir skozi in. skozi šegrel na vročino pare in pri tem postal Užiten ((kuhan), za kar se potrebuje 45 minut, se para ne zvodeni več, temveč izpuhteva skozi cevčico na pokrovu. Da kotel spraznimo, ga prevrnemo in vsebino iztresemo v pripravno korito, kjer .ga pred hranjenjem zmečkamo. Praktični gospodarji, olajšajp zmečkanje z
enostavno pripravo, kakor jo tudi na. sliki vidimo nad koritom. Je to valjčni ali zob-časti drobljač in mečkač, sličen. sadnemu mlinu, ali pa še .bolj enostaven.
V gospodarstvih, ki dnevno rabijo večje količine kuhanega krompirja za svojo svi-njerejo, bi bilo parjenje s temi navadnimi parilniki prezamudno. Zgubilo bi se dosti časa, dokler se voda v kotlu zopet ne segreje na vrelišče, saj bi pri izpraznjen ju kotla tudi vročo vodo odlili. Zato pri napravah v večjih gospodarstvih ločimo proizvajanje pare od soda. za parjenje. Takšno napravo nam kaže slika na desni strani. Čim izpraznimo sod za parjenje in ga zopet napolnimo s krompirjem, lahko s parjenjem takoj začnemo, ker vsoče vode v napravi za proizvodnjo pare nismo od-
Nemčije, bo skoro v vsaki vasi srečal takšno parilno kolono. Posestnik pgrilne kolone je večinoma zadruga, mnogokrat pa tudi posameznik. Ti potem po redu parijo krompir vsem kmetom v vasi, kakor je to navada pri nas ob mlačvi,- ko tudi zadružna mlatilnica potuje od hiše do hiše, dokler ni vse žito v vasi omlačeno. Takšna kolona napari dnevno 50 stotov in tudi več krompirja.
Parna kolona sestoji iz stare lokomobile ali kakšnega drugega stroja za proizvodnjo pare in iz večjega števila sodov za parjenje. Navadno ima vsaka kolona tudi stroj za pranje krompirja. Sode za parjenje, čim je krompir skuhan, premeščamo z dvokolico. Tako lahko izpraznujemo sode naravnost v silos. Ta dvokolica služi sicer
Brzoparilniki za krompir
lili. Takšen sod za parjenje je lahko tudi mnogo večji kot pri navadnem brzoparil-niku ter z njim tudi večjo količino krompirja naenkrat parimo.
Sprotno kuhanje in parjenje krompirja za prašičjo hrano je zelo zamudno za gospodinjo. Razen tega moramo krompir v sirovem stanju del j časa shranjevati. Vsak gospodar pa ve, koliko krompirja gre pri daljšem shranjevanju v zgubo že v normalnih letih, da ne govorimo o pridelku deževnih let, ki na veliko gnije. Mnogi gospodarji tudi nimajo dovoljno toplih kleti, ki bi vzdržale dolgotrajnejši zimski mraz in bi se radi ognili pozebi krompirja v kleteh. Zato naj bi vsak preudaren gospodar sproti kuhal ali parU krompir le prva dva meseca po izkopavanju, medtem ko bi naj potrebno količino za ostalo letno dobo naenkrat oparil in okisal v pripravnih silosih. V letih, ko krompir rad gnije, bomo ves krompir takoj po izkopa-nju okisali, da se ognemo večji škodi Tako je tudi mogoče odvisni krompir v dobrih letih okisan shraniti in ga uporabiti v prihodnjih, ker ako je silos neprodušno zaprt, ostane akisana hrana celo več let zdrava in okusna.
Če se odločimo za kisanje krompirja, moramo upoštevati pravilo, da mora biti silos najdalje v dveh dneh napolnjen in neprodušno zaprt. Sicer lahko nastopi kvarno vrenje ter bi morebiti morali vso hrano zavreči. Če je naš brzoparilnik premajhen,-da bi mogli z njim krompir pravočasno napariti, si moramo izposoditi od soseda še enega ali dva. Oni posestniki pa, ki morajo prekuhati večje količine krompirja, ker je njihova svinjereja bolj številna, bodo morali misliti na nabavo pa-rilne kolone, kakor jo prikazuje druga slika.
Kdor pride v pozni jeseni v kakšno vas
velikih krompirjevih okolišev vzhodne za prenos stroja za proizvodnjo pare, kakor kaže spodnja islika. Če imamo tudi za sode pripravno transportno sredstvo, ga lahko priprežemo na dvokolico. Tako nastane prava kolona, ki potuje od domačije do domačije.
Stroj za pranje krompirja je podolgovat vodoravni valj, napravljen iz žične mreže, ki ga lahko s pomočjo ročice vrtimo okrog njegove osi. V mreži so vratca, da moremo valj polniti s krompirjem in ga prazniti. Doljnja polovica valja se namaka v korito, da voda, ki je v njem, pere krompir pri obračanju valja. Pogon stroja za pranje krompirja je ročen, ker ne zahteva večje sile. Čim je voda preveč umazana in se je na dnu korita nabrala izprana zemlja, vodo izpustimo, blato odstranimo in nalijemo sveže. Če je priprava dosti ve-likau operetno z njo toliko krompirja, da z njim napolnimo brez presledka 3—4 sode za parjenje.
Zelo važno vprašanje je silos, ki je lahko tudi navadna jama v ilovnati zemlji, če podtalna voda ne stoji previsoko. Seveda moramo v tem primeru računati s precejšnjimi izgubami hrane ob stenah. Tem izgubam se ognemo, če si omislimo betonsko silažno jamo. Uporabimo pa lahko za to svrho tudi stare kadi in sode, ki jih zakopljemo v zemljo. V zemljo jih zakopljemo takrat, če se bojimo, da bi zrak skozi les dospel V hrano, ker so doge pretanke ali pa iz mehkega in ne dosti gostega lesa (n. pr. stari cementni sodi itd.). Lahko jih tudi opažimo in med kad in opaž naphamo 10 do 20 cm zemlje, če želimo ta silos imeti v kleti ali kakšnem prostoru, kjer hrana ne bo Zmrznila.
Kadar odločujemo, kaj bomo za silos parjenega krompirja uporabili ali kakšno obliko in mere naj ima, imejmo vedno
pred očmi, da sme biti premer silosa samo tako velik, da bomo za hrano svinj dnevno morali odvzeti iz silosa vsaj 5 do 10 cm debel sloj po celi površini. Če tega ne bi storili, se nam bo hrana od enega do drub gega dne že pokvarila, ker ima zrak neoviran pristop. Da bomo znali pravilno določiti mere za silos, moramo tudi vedeti, da 1 kubični meter okisanega krompirja tehta 10 stotov. Dnevno smemo dajati plemenskim svinjam kot glavno hrano do 8 kg sveže kuhanega ali okisanega krompirja na 100 kg žive teže. Svinje, ki jih pitamo, lahko, dobijo tudi več krompirja, vendar bomo raje njim dodaii kakšne druge hrane, sveže pese, korenja, koruznega ali žitnega zdroba itd., da bo hrana bolj okusna in jo bodo pitanci rajši jedli.
Če ima naš silos površino 1 m2, odvzamemo z vsakim 1 cm debelim slojem io kg ensilaže. Ker moramo odvzeti dnevno vsaj 5 cm debel sloj, da se nam hrana ne pokvari, bomo morali v tem primeru pohra-niti vsaj 50 kg ensilaže. To bi pomenilo, da moramo rediti okoli 600 kg žive teže (6 do 10 svinj). Če predvidoma toliko svinj ne bomo redili, moramo pred polnjenjem v silos (kad) napraviti navpične vmesne stene, da bo vsak predal imel manjšo površino in bomo primorani za prehrano svinj odvzeti dnevno čez 5 cm debel sloj. Tako bomo prvo pokrmili en predal, zatem pa drugega, ki je ostal do vpotabe neprodušno pokrit. Dobro naphan parjen krompir moramo namreč pokriti s 15 cm debelim slojem plev, na katerega pride potem 20 cm na debelo mastne ilovice^ ki jo vedno vzdržujemo toliko vlažno, da ne razpoka. Po 6 do 8 tednih je hrana oki-sana ter jo lahko začnemo krmiti.
Mnogi sprašujejo,, ali je priporočljivo ensilirati s krompirjem tudi buče, peso in korenje. Radi bi tudi vedeli, ali naj to pri-
Parilna kolona za krompir.
mes parijo skupno s krompirjem, ali pa naj razsekano v svežem stanju primešajo. Naravno je, če hranimo vse v svežem stanju, saj tudi divjim živalim nikdo s kuhanjem ne pripravlja jedi. Pri krompirju pa mctamo napraviti izjemo in ga kuhati ali pariti, ker vsebuje Strup solanin, ki postane neškodljiv šele zaradi kuhanja. Če tega ne bi bilo, bi tudi krompir nekuhan hranili ali ensilirali. Iz. tega sledi, da če že hočemo tudi peso ali korenje ensilirati, da se ognemo kvaru zaradi daljšega shranjevanja, storimo to najbolje, če te primesi sveže pomešamo med krompir, potem ko smo ga parili. S kuhanjem bi nam-
reč uničili razne vitamine, ki jih živalsko telo potrebuje ki pa se s kisanjem ohrat-nijo.
Upoštevati pa moramo tudi sledeče. Če hočemo, da bede svinje popolnoma izkoristile korenje, peso, buče itd., jih moramo primerno razkosati. Več ko vsebuje kateri od gori imenovanih pridelkov hranjivih snovi, tem bolj na drobno ga moramo raz-sekati. Tako kaže razrezati sladkorno peso in korenje na drobne lističe ali jih celo zribati v kašo, medtem ko zadostuje pri bolj vodenih bučah in strniščni ali krmilni pesi, če jih razkosamo na manjše komade. Verjetno so nekdaj naše gospodinje opazile, da se svinje bolje rede, če korenje in siladkorno peso kuhajo, ter so iz tega sklepale, da treba vso hrano za svinje kuhati. Spregledale pa so, da se je pokazalo kuhano korenje bolj redilno ne zaradi kuhanja, temveč zaradi tega, ker ga je svinjče laže razgrizlo, oslinilo in prebavilo. Če bi
pa korenje razrezali na drobne kosce,, bi dosegle isti učinek, oziroma še boljši, ker bi v hrani ohranile vitamine. Kisanje hrane ima ravno tak učinek. Zaradi kisanja staničevje razpade, da more svinja hrano bolje prebaviti, ohranimo pa vitamine, ki se zaradi kisanja ne uničujejo. To prednost kisanja moramo vedno imeti pred očmi in že enkrat prenehati s kuhanjem svinjske hrane — seveda z edino izjemo pri krompirju!
Zato razmišljajte svinjerejci, kako boste v jeseni krompir parili za ensiliranje in kakšen silos si boste omislili. Kdor nima preveč svinj, bo shajal s starimi sodi in kadrni, ki jih navadno nobeno gospodarstvo ne pogrešai. Vedno pa bomo ugotovili, da smo najmanje eno svinjo prehranili z onim krompirjem, ki bi sicer zgnil, če ga ne bi v jeseni okisali. Ta dobiček ali prihranek ne kaže zametavati, posebno ne v sedanjih časih.
Nenormalna
Ako opazimo takoj po molži nenormalno barvo mleka, moramo iskaiti vzrok v prehrani ali v bolezni krave. Če pa se prvotno normalna barva pozneje spremeni, so to spremembo povzročili mikroorganizmi.
Z raznimi poskusi se je ugotovilo, da neke rastlinske barve preidejo v mleko, ako se krava hrani z rastlinami, ki vsebujejo dotične barve. Tako rt pr. modra barva domače ali divje ajde, ako se molzna krava hrani z njo, barva mleko svetlo modra Če se pa pozneje po javi j o modri madeži na površini mleka, so tem madežem vzrok določene vrste bakterij (bacte-rium cyanofluorescens). Rudečo barvo s katero je enakomerno obarvano pomolže-no mleko, povzročuje prehrana z rudečim korenjem in rudečo peso. Če se pa pozneje pojavijo rudeči madeži, potem jih povzroče bakterije (bacterium prodigosum), a roza barvo skupno s sluzavostjo mleka povzroče bacterije lactorubefaciens. Škrlat-
barva mleka
nordečo barvo ima mleko zaradi krvi, ki se nahaja v njem. Ako je vime močno vneto, potem njegovo tkivo ne more več vzdržati krvi, ker se ta pomeša z mlekom Krvavo mleko nastane tudi zaradi poškodb vimena ali močnega prehlada molzne živali. Rumena barva, ako ni intenzivna, nastopa zaradi prehrane z zeleno krmo. Intenzivno rumena, s prehodom v rdečo, nastopa po sveži pesi. Rumene madeže na površini povzročujejo tudi bakterije, ki razkrajajo kazein.
Ako so nenavadne barve mleka povzročene s prehrano, je potrebna sprememba hrane in mleko bo dobilo spet normalno barvo. Mleko pa, ki je zaradi bolezni živali spremenilo barvo, bo postalo normalno ,čim se te bolezni izdravijo. Ce pa so bakterije vzrok nepravilni barvi, je potrebna desinfekcija hleva in mlekarskega pribora, a predvsem vzdrževanje najstrožje snage.
Mlado seno je škodljivo
Iz prakse vemo, da je mlado in še ne popolnoma osušeno seno škodljivo za zdravje naših domaČih živali, povzročujoč groznico, koliko in zvrženje ploda. Vzroki oboljenja po uživanju mladega sena še niso popolnoma preiskani, domnevamo pa zato, ker mlado seno vsebuje še 15—20i°/» vode, ki jo polagoma izhlapeva. V tem času se v senu tudi odigravajo razni kemijski procesi, ki škodljivo vplivajo na živalski organizem Produkti teh kemičnih procesov so razna eterična olja, ki škodujejo živalskemu telesu, dalje razna hlapi-la, kvasne in saprofitne glive, pa tudi en-zimi, ki skupno ali poedino škodljivo delujejo. Ker pa teh procesov v tem ne moremo preprečiti, zato je priporočljivo, da se hranjenje sena odloži do zaključka teh
procesov, to je približno za 3 mesece po košnji. V primeru pa, da smo primorani uporabiti mlado seno za prehrano, ga ne hranimo čistega, temveč ga pomešajmo s starim senom, da zmanjšamo njegovo škodljivost.
Izvor domače kokoši
Za prednika te najbolj razširjene domače živali se smatra kokoš bankira (gallus ferruguncus), ki še divja živi v zadnji Indiji. Zelo težko se da udomačiti, kot isto-tako že udomačena kokoš, čeprav bi živela brez nadzorstva, zelo redko podivja. Kokoš je udomačena že od pamtiveka, ker že najstarejši indijski zapiski govore o njej, kot o udomačeni ptici. Najprej se je razširila na vzhod po Kini in Japonski, kjer
so jo gojili že 4000 let pred Kr. Pozneje se je širila proti Perziji in Egipto, a v Grčijo je prispela v 6 stoletju pr. Kr. Odtod je prišla v Italijo in Španijo, a v srednjem veku so jo gojili največ po samostanih, odkoder so jo razširili po celi Evropi. Z dolgoletno vzgojo, križanjem in odbiranjem se je stvorilo mnogo pasem in tako ima dandaneis vsaka dežela svoje rase, ki najbolj odgovarjajo njenim prirodnim in podnebnim prilikam — okusu in zahtevam prebivalcev.
QjoipaxLcxslbfo.
Zanimivosti o vrveh
Vrvi imajo mnoge prednosti pred močnejšimi verigami in žičnimi pletenkami ter jih v kmetijstvu prav radi uporabljamo. Te prednosti, prožnost, pregibljivost in lahka zvezava posameznih delov pa vsak ne zna zadostno izkoristiti, ker ne pozna pravilno vozlanje.
Vsaka vrv, voža ali konopec, izdelana iz konoplje, manile ali bombaža, je zvita iz več pramenov (vrvic). Če hočemo, da se prameni ne bodo odvijali na vrvnih konceh, kar je pri daljši uporabi neizbežno, moramo pred prvo uporabo konce vrvi oviti s tanko vrvico, 5—10 cm na široka Ta ovoj približamo koncu na 1—2 cm, da ne bi ovitki zdrknili z vrvi. Kraje te vrvice ne vežemo, temveč jih pod ovitkom pre-vlečemo, kakor to kažejo slike.
Najprej napravimo zanjko s koncem vrvice (prva slika). Potem začnemo ovijati vrvico z daljšim koncem (druga slikarf,'do-
t
Način, kako obvarujemo vrv, da se ne razvija. (Prečitaj navodilo v članku.)
kler ne ovijemo toliko, da zanjka le še malo kuka iz omota (tretja slika). Skozi to zanjko vdenemo konec in ga s potegom prvega konca podvlečemo pod omot, seveda ne predaleč, ker sicer se bo vrvica spet odvila. Viseči konec vrvice zatem pri-režemo do omota (četrta slika).
Po vsaki uporabi vrvi jb moramo očistiti in posušiti, če se je zmočila. Uporabnost in trajnost vrvi bomo s takim postopkom zelo podaljšali in bomo tudi vedno našli vrv pripravljeno za uporabo, če smo jo skrbno spravili. Pod št. 1 in 2 vidimo, kako se naj vrv za spravljanje zvije in kako napravimo zanjke za obešanje.
Če želimo vrvi posebno pred mokroto obvarovati, jih natremo z zagretim govejim lojem ali rudninskim oljem Kadar pa ostanejo vrvi trajno na prostem, jih namočimo v teru in pustimo tako dolgo v njem, da se ga vrvi dodobra napijejo. Vrvi ni-
S iU A<U foJt
Q n k n.lpj n k
ff 3f
Razni vozli, uporabljivi tudi v kmetijstvu
koli ne ovijajmo okoli ostrih robov, temveč vedno podlaga j mo les ali kakršne koli blazinice iz slame, usnja ali krp, da preprečimo poškodovanje posameznih pramenov, iz katerih je vrv spletena.
Kadar vežemo dve enako debeli vrvi, uporabljamo mornarski vozel (štev. 3). Ta vozel bo odlično držal, če so vrvi zadosti krute, da zanjke pri potegu ne spolznejo. Nevešči napravijo ta vozel napačno (št. 4) in se potem jeze, češ nasvet je slab.
Dostikrat vežemo neenako debele vrvi. Takrat napravimo vozel pod štev. 5, oziroma še bolje pod štev. 6, ker ga lahko raz-vežemo samo s potegom konca.
Če hočemo preprečiti, da bi vrv zdrknila skozi kakšen obroček ali zanjko, uporab-
Vezanje vreč.
ljamo osmični vozel. Ta vozel najčešče uporabljamo, ker je najbolj preprost (št. 7).
Za zanjko, ki se ne bo pri potegu zadrgnila, zavozljamo vrv po sliki štev. 8. Tudi če rabimo zanjko, ki se bo zadrgnila, zavoeljamo prvo vrv po štev. 8, potem pa potegnemo konec skozi njo, nakar se vrv zadrgne, če jo potegnemo.
Štev. 9 in 10 kažeta, kako zavežemo vrv na obroček. Po štev. 9 zavezani vozel teže razvežemo — prav tako vozel po štev. 14 — zato pa se vozel štev. 10 razveže na poteg konca. Na kavelj pri vežemo vrv po št. 11, a če jo pritrdimo na trdni steber ali tra-movje, uporabimo vez štev. 12. Kadar hočemo kakšen hlod z vrvjo povleči v vis, omotamo vrv po štev. 13. Dostikrat je vrv predolga in da se ne bi odvisni del motal in kvaril, ga zložimo v zvitek in zvežemo Po štev. 15.
Tudi kadar zavezujemo vreče, se dostikrat mučimo brez potrebe. Navadno vrv pri prvem zavezanju samo enkrat ovijemo. Zato moramo pred drugim zadrgnjenjem držati s prstom prvi ovitek, da se nam ne zrahljai, preden je vozel gotov. Če pa takoj prvič pri za vezanju dvakrat ovijemoi vrv okoli drugega konca, se vez ne zrahlja, tako da lahko brez težav dokončamo vozel, ali pa napravimo zanjko, ki se na poteg odveže (glej sliko).
Izguba na teži v žitnicah
Zreli plodovi vseh naših posevkov so živi in dihajo. Ker je življenje vezano na izmenjavo materije, zato ni mogoče pof-polnoma preprečiti izgubo na suhi tvarini, neračunajoč vodo. Z razumnim spravljanjem je mogoče znatno zmanjšati zgubo na teži pri pridelkih.
Izguba zrnatih pridelkov v dobrem suhem stanju in čuvanju znaša letno pri žitaricah do 3.9°/o, pri metuljnicah do 6%, a pri oljnatih pridelkih do 15%. Krompir v podsipnici izgubi pozimi mesečno z dihanjem 1.3p/o isuhih snovi (največ škroba), a spomladi tudi več. Sladkorna pesa zgubi dnevno 0.02% sladkorja.
Čim je zrak vlažnejši ali toplejši, a njegov dostop večji, tem močnejše je dihanje, a z njim je tudi močnejša izguba na suhi materiji. Vedno je treba vedeti, da vlaga in toplota zelo ugodno služita razvoju raznih plesni in bakterij, ki zelo intenzivno razkrajajo organsko snov. Na ta način moreta dihanje in pokvara napraviti veliko škodo. Zato moramo paziti, da je toplota v žitnicah in podsipnicah nizka, prostori suhi, a dihanje čim bolj zmanjšano.
Zanimive drobnarije
1.	Saje niso noben gnoj, vendar so zelo koristne, če jih pomešamo v zemljo, predvsem za zelenjavo in cvetje; zato jih je koristno zbirati.
2.	Tolstim svinjam bolj koristi drobni _ zdrob kot debeli; toda namakanje koruze
v vodi, da bi se omehčala, nima na izkoriščanje nobenega vpliva.
3.	Nesnost kokoši povečamo, če jih hranimo s klijočim ovsem, ki hitro vzklije če ga polijemo s toplo vodo. Tak oves vsebuje mnogo beljakovin in vitaminov.
4.	Krastača je največji sdvražnik škodljivih žuželk v vrtovih in zato jo moramo ščititi. Angleži jih celo uvažajo za svoje vrtove in jih plačujejo zelo drago.
5.	Če maline ne rode več, jih moramo presaditi nia novo, in dobro pognojeno zemljišče.
6.	Transport tolstih svinj po vročini je zelo nevaren; zato jih moramo prevažati ponoči v vozovih, katerih tla so pokrita s peskom. Posipanje poda s močnim kisom
jih ohrani sveže. Pred prevozom jih nakrmimo z lahko želeno hrano.
7.	Perutnina ne je rada glist V začetku leta, ker se gliste tedaj parijo in izločujejo poseben strup, ki perutnini Škoduje.
8.	Kopriva je odlična hrana za vse živali, a predvsem za mlado perutnino, če je drobno sesekljana in pomešana z otrobi. Seno koprive je hranljivejše od vsakega drugega sena.
9.	Po sadju ne smemo piti vode, ker povzroči vrenje in pline v želodcu, katerih pritisk škodljivo deluje na srce.
10.	Kolje za sadna drevesa in vinograde bo trajnejše, če jim skorjo olupimo, ker je skorja dobro zaklonišče škodljivcev, ki nagrizejo, vrtajo in kvarijo drevo ter trto, preidejo pa tudi na sadje in grozdje.
11.	Drobir od sena ne smemo sejati po travnikih, ali ga metati na gnojišče, ker z njim širimo plevel po njivah in travnikih.
12.	Najbolj hranljivo silažo da koruza, če je pokošena takoj po mlečni zrelosti.
13.	Seme, ki: težko kali moramo pred setvijo potopiti 24 ur v mlačni vodi, kar pospeši kaljenje.
14.	Drisko pri kokoši ozdravimo, če jih napajamo z vodo, v "kateri je raztopljena zelena gaiica (na 5 1 vode Va kg zelene galice). Driska preneha v 2 dneh. Raztopino nudimo iz glinastih in ne iz železnih posod.
15.	Tolste svinje nikdar ne izgubijo ape-tit, če se jim da dnevno med hrano dve pesti osoljenega ovsa.
16.	Fodiasica je koristna, ker uničuje miši in podgane, zato jo moramo na polju ščititi.
17.	StrahoVrrice konju kvarijo vid in namesto, da z njimi zmanjšamo plašljivost konja, napravimo obratno, ker oviramo, da dobi pravilne predstave o predmetu.
18.	Zbirajmo kosti in dajmo jih mleti, ker so koristna primes k ostali hrani, predvsem za mlade živali in za nesne kokoši, .
19.	Pikapolonca (coccinellida), je koristna žuželka, ker se njene ličinke (larve) hranijo z rastlinskimi ušmi.
20.	Muhe spodimo iz hleva, ako posipamo na deščico malo klorovega apna in odpremo okna .Muhe ne trpijo ta duh, a živalim to ne škoduje, temveč nasprotno še' čisti in osvežuje zrak.
21.	Nošenje jajc pri kokoši zelo povečamo, če jih napajamo mesto z vodo s posnetim mlekom.
22.	Vrste posevkov naj imajo po možnosti smer od vzhoda na zahod, zaradi večjega izkoriščanja svetlobe. Rastline bodo bolj zdrave, imele bodo močnejše steblo in ne bodo polegle.
23.	Kravo redimo najdelj do starosti 10 let, ker s starostjo mlečnost, maščoba mleka in kakovost telet padajo.
24.	Sončnica je odlična hrana za perutnino, ker vsebuje preko 30°/o maščobe. Zrnje' moramo zmleti v zdrob in pomešati z ostalo hrano.
25.	Grenkost kumar povzroča sončna pripeka in nezadostno zalivanje.
Inserati se računajo po naslednjih cenah:
1/32 strani = Lir 19.--h Lir 1.— ogl. takse
i/i6 strani = Lir 38.--j- Lir 1.50 ogl. takse
Vis strani = Lir 50.--h Lir 1.50 ogl. takse
Vs strani = Lir 75.---h Lir 6.— ogl. takse
i/4 strani = Lir 150 — + Lir 12.— ogl. takse 1/2 strani = Lir 300.--h Lir 12.— ogl. takse
1 cela stran = Lir 600.--f: Lir 24.
oglasne takse (26 X 20 cm = 520 cm)
Priloge listu se računajo za vsakih 1000 komadov 38 Lir.
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
Sodno depozitni oddelek, hranilniki, tekoči računi.
PUPILARNO VARNA!
Izplačuje „A vista vloge" vsak čas, .navadne" in vezane po uredbi.
Za vse vloge in obveze hranilnice jamči
MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA
Zaupajte domačemu zavodu!
-	zadr. z neonu j.
v Ljubljani, Tavčarjeva ulica 1
Telefon št. 28-47. — Brzojavi: »Kmetski dom«. — Račun pošt. hran. 14.257. Račun pri Narodni banki
SPREJEMA VLOGE na knjižice in žiro račune
Za vse vloge nudi popolno varnost. Otvarja tekoče račune. Eskontuje menice. Daje kratkoročna posojila. Izvršuje vse ostale denarne posle.