Posamezni Izvod i.30 Sil., mesečna naročnina 5 šilingov. V.h.b. Izdajatelj, lastnik in založnik: Dr. Franc Petek, Velikovec. — Uredništvo in uprava: Celovtc-Klagcnlut t, Gasometergasse 10, telelon Sb-24. Glavni urednik: Rado Janežič, odgovorni Urednik: Lovro Potočnik. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec-Borovlje. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Celovec-Klagenturt 2, Postiach 124. Letnik \III. Celovec, petek, 5. december 1958 Štev. 49 (865) Slovenski kulturni zbor zahteva možnost polnega kulturnega razmaha v slovenski kulturni skupnosti Dvojna morala nacionalističnih hujskačev Kakor poročamo na drugem mestu, je bilo na OVP-jevskem kongresu v Innsbrucku govora tudi o Južni Tirolski in tamkajšnji avstrijski manjšini. Ob tej priložnosti sta zlasti kancler Raab in tirolski deželni glavar Tschiggfrey prišla do podobnih zaključkov, kot smo koroški Slovenci poudarili že večkrat: Dovolj je bilo lepih besed, treba bo preiti h delanjem! Del dnevnega tiska poroča, da so te ugotovitve silno razburile italijanske neofašiste in so njihovi poslanci celo zahtevali od rimske vlade, naj prekine trenutna pogajanja med Italijo in Avstrijo, ker „so te izjave v protislovju z diplomatskimi navadami in so na Južnem Tirolskem privedle do razmer, ki terjajo pozornost parlamentaVodja neo-fašistov Arturo Michelini pa je v tej zvezi še posebej izjavil, da grozi Južni Tirolski dejanska in neposredna nevarnost, dočim izjava, da stoli za Južno Tirolsko vsa Avstrija, pomeni žalitev. S tem so si italijanski neofašisti nedvomno sami izstavili najboljše spričevalo in jasno pokazali, da nočejo sporazumne rešitve manjšinskega vprašanja, torej tistega vprašanja, ki bistveno ovira ureditev vseh drugih odprtih problemov med Avstrijo in Italijo, marveč jim gre le za razpihovanje narodnostne mrž-nje ter za uveljavljanje njihovih nacionalističnih teženj. Ali ni to početje na las podobno prizadevanjem gotovih krogov pri nas v Avstriji in še posebej na Koroškem? Tudi tukaj so na delu sile, ki so skozi in skozi prežete z nacistično miselnostjo (če se ti ljudje tudi javno ne nazivajo „neonacisti“, je pripisati samo dejstvu, da je nacistično udejstvovanje po državni pogodbi izrecno prepovedano!), sile, ki so prevzele vodstvo v protislovenski gonji in delajo z vsemi močmi, da bi preprečile pravilno in dosledno izvedbo člena 7 Državne pogodbe, ki edina more zagotoviti pomiritev ter prijateljsko sožitje med obema narodoma v deželi. Ti krogi so še pred nedavnim posebno strupeno napadli sosedno Jugoslavijo, ker se je drznila opozoriti Avstrijo na dolžnosti, ki jih je le-ta prevzela v zvezi z manjšinsko zaščito. In glej, isti krogi so najbolj zakričali tudi zdaj, ko so njihovi duhovni bratje v Italiji napravili isto, kar so še pred tedni delali oni sami. Ne moremo verjeti, da bi bdi v tem kratkem času že popolnoma pozabili, kako so pozivali vlado na Dunaju, naj odločno zavrne „predrzno vmešavanje“ Jugoslavije v avstrijske notranje zadeve. Tudi ne verjamemo, da se ne bi več spominjali, kako so vedno najbolj rohneli, kadar se je Jugoslavija kakorkoli zavzemala za pravice in življenjske interese slovanskih manjšin v Avstriji ali kadar so se bodisi v naši državi ali pa kjerkoli drugod pojavili stvarni in objektivni glasovi o resničnem položaju teh manjšin. To gotovo ni izraz pozabljivosti, temveč sad njihove zlaganosti in dvojne morale, v kateri spoznajo in priznajo za pravično in pravilno le tisto, kar služi njihovim interesom. Ta dvojna morala se vleče kot rdeča‘nit skozi vso zgodovino manjšinske politike na Koroškem in v Avstriji sploh. Še posebno izrazito pa prihaja do izraza v zvezi z manj-šiniskim vprašanjem na Južnem Tirolskem. Tukaj nacionalistični krogi namreč radi zgubljajo vso razsodnost in jih prav nič ne moti, če si sami trgajo krinko z obraza ter dopuščajo, da se v vsej razgaljenosti kaže njihovo nacionalistično in šovinistično lice. Le tako je potem mogoče, da na eni strani napadajo Italijo, ker še ni do zadnje pičice uresničila pogodbenih določil glede Južnih Tirolcev, hkrati pa se na drugi strani prav oni najbolj trudijo, da doma v Avstriji manjšine, katerih pravice so prav tako zagotovljene z mednarodno pogodbo, ne bi prišle do zajamčene jim enakopravnosti. Ti ljudje avstrijski vladi celo očitajo, da se vse premalo odločno poteguje za svojo manjšino v Italiji, Jugoslaviji pa bi radi odrekali sleherno pravico, zanimati se za položaj slovanskih narodnostnih skupin v Avstriji. V tej svoji dvojni morali tudi prav radi Včeraj je zasedal v Modri dvorani celovškega Doma glasbe občni zbor Slovenske prosvetne zveze, ki so se ga udeležili zastopniki-delegati posameznih vključenih Slovenskih prcc-vetnih društev ter osebni člani SPZ, poleg tega pa tudi mnog’; gostje iz vseh dolin dvojezičnega ozemlja. Občni zbor naše osrednje kulturne organizacije je pregledal delo v zadnjih letih ter snrejel smernice za delovanje v bodoče. Poda.ne so bile osnove, na podlagi katerih bodo izdelane ku'turne zahteve, s katerimi bo Slovenska prosvetna zveza stopila pred naše ljudstvo. Na občnem zboru je bilo tudi. izvoPeno novo vodstvo, ki bo s predhodnikom dr. Franci iem Zwit-terjem na čelu V naslednj!h letih skrbelo za uspešni razvoj kultumo-prosvetne dejavnosti na naši zemlji. (O poteku občnega zbora bomo podrobneje poročali v prihodnji številki — op. uredi.) Občni zbor SPZ je sprejel tudi posebno resolucijo na ministra za pouk ter deželnega glavarja, v kateri je rečeno: Delegati Slovenskih prosvetnih društev in člani Slovenske prosvetne zveze na,- Tridnevni kongres OVP v Innsbrucku, za katerega so izbrali prav rojstni dan predsednika stranke Raaba, je potrdil dosedanje strankina vodstva, prav tako pa tudi program, ki ga je v bistvu le težko spoznati kot takega, saj ne vsebuje nobenih novih pogledov, marveč potrjuje le stare parole, poi katerih je avstrijsko in demokratično pač le tisto, kar dela OVP. V tem smislu so govorili vsi referenti in diskutanti, katerim so se pridružili še inozemski zastopniki, ki so v vseh mogočih oblikah prikazovali strašilo »rdeče nevarnosti«. Kongres torej ni pokazal nič bistveno novega, pač pa je jasno razkril cilje in. načrte OVP, ki očitno stremi za tem, da bi nadaljevala neslavno politiko klero-fašistične diktature po letu 1934, katera je Avstrijo že enkrat speljala v objem na;hujšega nasilja. Na splošno pa je kongres izzvenel kot začetek volilne borbe za državnozborske volitve leta 1959. Na kongresu, ki je imel določeno obeležje že zato, ker je1 zasedal na Tirolskem, govorijo o krivicah, ki se gode Južnim Tirolcem, o krivicah, ki smo jih in jih še vedno doživljamo koroški Slovenci, pa nič nočejo slišati, marveč nam še takrat, kadar zahtevamo samo priznanje tistih pravic, ki so nam zajamčene s členom 7, očitajo, da so naše zahteve nesramne in izzivalne. Mi pa smo mnenja, da je nasprotno nesramno in izzivalno početje tistih ljudi, ki sicer sladko govorijo, da mora biti manjšini razumljivo priznana pot>olna enakopravnost, hkrati pa z dejanji dokazujejo, da bi radi manjšino spravili še ob tiste malenkostne pravice, ki jih je že uživala. Treba je vedno spet z vso odločnostjo ugotoviti, da po taki poti, namreč po poti dvojne morale in dvojne mere, nikdar ne bo mogoče doseči pravične in zadovoljive rešitve manjšinskega problema. Zato se morajo na merodajnih in pristojnih mestih še toliko bolj zavedati, da je pravica samo ena in mora veljati tako za enega kakor tudi za drugega. „Kako žalostno bi bilo za Evropo, če bi vladal tak duh," je zapisala celovška Volks-zeitung v zvezi z zadnjimi neofašističnimi podvigi glede Južne Tirolske. Mi pa ugotav- slavljamo z občnega zbora, te osrednje slovenske kulturne organizacije na g. ministra za pouk in g. deželnega glavarja naslednjo resolucijo 1. Zahtevamo, da se končno razveljavi protiustavni odlok z dne 22. 9. 1958 in z zakonito ureditvijo Soškega vprašanja v smislu predlogov koroških Slovencev napravi konec zmešnjavi in nevzdržnemu stanju na šolskem področju na Koroškem. 2. Zahtevamo, da se odpravi »numerus clousus« za slovenske dijake na učiteljišču v Celovcu, ki krši ustavna zajamčena enakost državljanov pred zakoni, ter se zagotovi slovenski učiteljski naraščaj. 3. Zahtevamo, da se končno uresniči nošo zahteva po' ustanovitvi posebnega Referata za ljudsko vzgojo za koroške Slovence pri deželni vladi v Celovcu. 4. Zahtevamov da se končno uzakoni enakopravnost slovenskega jezika v okrajih s slovenskim in mešanim prebivalstvom. je bilo govora tudi o avstrijski manjšini na južnem Tirolskem. Poleg zastopnikov Južnih Tirolcev, ki so se kongresa udeležili z veččlansko delegacijo, sta o tem problemu posebno obširno spregovorila predsednik stranke kancler Raab ter tirolski deželni glavar Tschiggfrey. Kancler Raab je poudaril, d:a jutrišnja Evropa ne sme biti zgrajena na temeljih nacionalističnega prepira med naredi, zato je prepričan, da bo na prihodnjih pogajanjih o medsebojnih prob1emih med Avstrijo in Italijo prišla do pozitivnega uspeha tudi v vprašanju Južnih Tirolcev. Resna zadeva Avstrije je — je dejal — da se v okviru pogodbenih določil zavzema za skrbi in interese bratov na Južnem Tirolskem. Deželni glavar TschiggfreY pa je naglasil, da je strašno protislovje, če se tisti deželi V osredju Evropa, ki svobodo že tako dolgo pozna kot malo katera druga dežela Evrope in ki je vsemu svetu dajala zgled, kako je treba to svot-botdo braniti, če se tej deželi odreka za- Ijamo: Kako žalostno je za Koroško in Avstrijo, ker tukaj vlada tak duh, duh nestrpnosti in nespravljivosti, ki ovira vsako sporazumno rešitev perečega manjšinskega vprašanja. Torej bo treba najprej enkrat za vselej pomesti s tem duhom neslavne preteklosti, ker smo lahko prepričani, da potem ne bo več ovir za vzpostavitev takega vzdušja, ki bo omogočalo plodno in vsestransko koristno sožitje v deželi in državi. 5. Zahtevamo, da se nudijo slovenskim kulturnim organizacijam in ustanovam iste finančne in druge ugodnosti kakor nemškim, predvsem našim Slovenskim prosvetnim društvom iste davčne olajšave kakor od zveznega »Vclksbildungsreferen-ta« oskrbovanim organizacijam. V tej zvezi zahtevamo še posebno subvencijo za »M’adi rod«, ki je postal važno pomožno učno sredstvo na šolah dvojezičnega ozemlja. 6. Zahtevamo, da se po zlemu nacizma preneha z nekulturnim potujčevanjem našega človeka in falzificiranjem dejanske narodne stvarnosti na Koroškem. Zato še posebno terjamo, da se končno v smislu § 5 člena 7 Državne pogodbe prepovejo številne znane nacionalistične organizacije, ki stremijo zatem in dejansko delajo na, to, da odvzamejo s’oven-skemu ljudstvu značaj in pravice kot manjšine, to se pravi možnost polnega kulturnega razmaha v slovenski kulturni skupnosti. Celovec, dne 4. decembra 1958. go-tovitev njenih osnovnih življenjskih pravic, in to v času, ko je načelo samoodločbo postalo geslo že V najbolj oddaljenem kotu sveta. Enostavno ni več vzdržno, da ta prekrasna ljubljena dežela že končno ne dobi pravic, ki so ji zajamčene s pogodbo. Našim bratom smo dolžni, da se končno zgodi vse, da bo zagotovljena, bodočnost domačega, južnotirol-r.kego ljudstva, kajti tolažilnih besed je bilo izgovorjenih že dovolj. Kot zastopnik Južnih Tirolcev je na kongresu govoril predsednik južnotirol-ske ljudske stranke Magnago, ki je povedal, da bodo italijanskemu parlamentu predložili nov zakonski osnutek o avtonomiji Bezenške pokrajine. Poleg tega pa stremijo Južni Tirolci za tem, da bi bila vsem evropskim manjšinam priznana posebna narodnostna, zaščita v evropskem okviru, kakor je to že lani zahteval Evropski svet. Kakor je bilo na kongresu mnogo govora o Južnih Tirolcih, tako malo so smatrali za potrebno, da bi spregovorili o manjšinah, ki živijo v Avstriji in za katere se je Avstrija z mednarodna pogodbo obvezala., da jim bo priznala popolno enakopravnost. Le »prijatelj« koroških Slovencev Mayerhofer je mimogrede omenil položaj na Koroškem in — kakor ni bilo drugače pričakovati — zahteval končno zakonito rešitev na podlagi rezultatov, ki jih je pokazala akcija za odjavo od dvojezičnega pouka. Pri tem pa je razumljivo zamolčal, kako je prišlo do teh rezultatov, ki nikakor ne morejo predstavljati demokratične in svobodne odločitve prizadetega prebiva'stvn, zato pa tudi ne morejo služiti kot podlaga za kakršno koli reševanje manjšinskega vprašanja. ZVEZA SLOVENSKIH ZADRUG, CELOVEC registrirana zadruga z omejenim jamstvom Vabilo na redni občni zbor ki bo v ponedeljek, dne 8. decembra 1958 ob 9. uri v dvorani 1 Delavske zbornice v Celovcu z običajnim dnevnim redom. Za zaključek bo predvajan zanimiv film o koristnosti zadružne samopomoči. Vse zadružnike in prijatelje našega zadružništva prisrčno vabi Upravni odbor Kancler Raab na kongresu OVP v Innsbrucku: Jutrišnja Evropa ne sme biti zgrajena na temeljih nacionalističnega prepira med narodi SPOMENICA KOROŠKIH SLOVENCEV AVSTRIJSKI ZVEZNI VLADI Ne glede na te posebne Vidike izselitve pa je eden glavnih pogojev za res demokratično rešitev spornega vprašanja potom povpraševanja prebivalstva, da se morajo vsi vprašani gospodarsko:, socialno, kulturno in psihološko dejansko nahajati v istem položaju. Vendar na Koroškem govoriti o gospodarski, socialni, kulturni in psihološki enakosti Nemcev in Slovencev je nesmiselno. Nemški jezik zavzema na Koroškem že od nekdaj privilegirano in vodilno mesto. Prav tako so Nemci na Koroškem tako gospodarsko kakor tudi v kulturnem in političnem življenju v vladajočem položaju. Nasprotno pa koroški Slovenci že od nekdaj zavzemajo tako glede svojega materinega jezika kakor tudi v gospodarskih, kulturnih in političnih vprašanjih le: podrejeno mesto. Pri tem nacionalistični nemški krogi od nekdaj in ne nazadnje tudi v trenutnem šolskem sporu imenujejo borbo za ohranitev tega V teku zgodovine doseženega privilegiranega položaja nemško'nacionalni obrambni boj proti naprej dovanju Slovencev, medtem ko ima le bcTba slovenske manjšine za njene življenjske pravice značaj obrambnega boja proti raznarodovanju. Boj za, narodnostne pravice koroških Slovencev je poleg tega V mnogih ozirih, to priznavajo tudi na socialistični strani, naravnost socialna in gospodarska borba. Ob teh razmerah torej ni čudno, da se je pri delu Slovencev razvil čut manjvrednosti napram Nemcem ini se je tudi slovenski jezik, ne nazadnje vsled nestrpi-ne šolske vzgoje, smatral in se smatra kot manjvreden. Prav ta psihološki moment, še posebno stopnjevan s prej omenjeno gonjo nemškonacionalnih organizacij, mora seveda pri vsakem glasovanju skrajno negativno učinkovati na interese slovenske manjšine. Torej ne bi bilo niti pošteno niti odkritosrčno!, če bi se hoteli zapirati pred temi dejstvi in jih ne priznavati. Pod temi okolnostmi je moral odlok deželnega glavarja Koroške z dne 22. 9. 1958 že: v naprej vplivati proti Slovencem in odjave od dvojezičnega pouka ne morejo predstavljati demokratične odločitve. Dejansko so šovinistične organizacije ta politično, gospodarsko, socialno, kulturno in psihološko podrejeni položaj koroških Slovencev pri propagandi za odjavo od dvojezičnega: pouka: izrabile v vsakem oziru: a) Deželni glavar Ferdinand VVedenig se je tega dejstva očitno zavedal, ko je že V svojem odloku prepovedal vplivanje učiteljstva na za vzgojo pristojne. Kljub temu so1 V mnogih krajih tudi učitelji odkrito izrabljali svoj položaj, da * bi dosegli čim več odjav. Pri tem opozarjamo le na Kaplo pri Dravi, kjer je šolski ravnatelj Polzer Viktor razdeljeval otrokom odjavne formularje in odjave otrokom tudi poi odloku o kolkoVanju ni vrnil, marveč jim je le ukazal, naj prinesejo kolek za 6 šilingov. Prav tako se je V šolskem okolišu Gorje učiteljica Perchinig Ana javno vključila V odjavno akcijo. Učitelj Plamkenauer Heinz V Bilčovsu je izjavil otrokom, ki niso bili odjavljeni, da bodo morali hoditi v sosedno šolo v Kotmaro vas:, ostali otroci pa se bodo medtem sankali in igrali. Šolski ravnatelj Krassnitzer Franz na Dravi je s sporočilom, da smo dva za vzgojo pristojna še nista odjavila svojih otrok, mislil doseči, da bo slovenščina popolnoma zginila iz njegove šole. Nadaljnji primeri vplivanja učiteljev na za vzgojo pristojne so nam znani iz Rot-žeka in Vrbe, da o učiteljih, ki so' prikrito delali propagando za odjavo, sploh ne govorimo. b) Pred ž a n d a r m e r i j c> in pred sodišči ima preprosti človek že od nekdaj gotov strah in noče imeti opravka, z njimi. Zato ni čudno, da se je le-tem komaj kdo upal resno zoperstavljati pri njihovem pridobivanju za odjavo od slovenskega pouka:. Nasprotno je celo očitno, da je tam, kjer so se v akcijo vključili žandar-merijski, carinski in soidnijski organi, prišlo do posebno mnogih odjav. V tej zvezi opozarjamo na šolska okoliša Žitara vas in Št. Lipš, kjer se je rajonski inšpektor Andreas Moser posebno vneto prizadeval in je v enem primeru — sicer v navzočnosti za vzgojo pristojnega — zanj celo podpisal odjava, dalje na šolski okoliš Rožek, kjer sta žandar Pich-ler in sodnijski uradnik Steiner hotela napraviti vtis, kakor da celotni državni apa- rat pospešuje odjavo od slovenskega pouka. Podobno so se za odjavo od slovenskega pouka prizadevali v šolskem okolišu Železna Kapla in okolici žandarja Kovajnik in Reiter, v Kapli pri Dravi žandar Klas, na Ledincah žandar Koreimann in carinik Hauser ter V šolskem okolišu Gorje žandar B. Schaubach, medtem ko se je na Ziljski Bistrici carinski višji re- vizor Leo Scharf posebno trudil že pri napovedanih šolskih stavkah in pozneje pri odjavi. Le mimogrede omenjamo, da deluje Leo Scharf tudi kot predsednik krajevne podružnice »Siidmark«. Od eksekutivnih in sodnijskih organov bi morali pričakovati vsaj nevtralno zadržanje, če že ne prizadevanje za pravico in obstoječe zakone. c) Na južnem Koroškem Vendar veljajo očitna drugi vidiki, ker so tudi državni in deželni nameščenci mogli nemoteno sodelovati pri odjavnih akcijah, ki so konec koncev naperjene proti pravicam koroških Slovencev. Če moramo ugotoviti, da so se te akcije udeležili tako eksekutivni organi kakor tudi soidnijski uradniki in občinski nameščenci (v šolskem okolišu Galicija, kjer je občinski tajnik Christian Markoutz V službenem, času izpolnjeval odjavnice, V šolskem okolišu Kotmara Vas, kjer je občinski tajnik Valentin Moswitzer posebno aktivno sodeloval, in V šolskem okolišu Bilčovs, kjer je tamkajšnji župan izrabljal svoj vpliv pri pridobivanju za odjavo), poštni uradniki (kakor poštni upravnik Paul Schlemitz in pismonoša Josef Kelich V Svetni vasi) ter železniški uslužbenci (kot Lautmamn in Sommeregger na Ledincah), potem imamo> skoraj vtis, da še danes velja apel bivšega deželnega glavarja dr. Lemischa, ki je pozival na sodelovanje pri germaniziranju Slovencev. Najbolj zgovoren primer za to je gotovo dejstvo, da si je okrajni mladinski urad Celovec kot za vzgojo pristojni lastil pravico', da oskrbovanega nezakonskega otroka Olgo Ternjak odjavi od obiska slovenskega pouka in kljub nasprotovanju stare matere, pri kateri živi otrok v slovenskem okolju — mati je V Švici — vztraja, pri odjavi. Samo mimogrede k temu še ugotavljamo1, da je pri tei odjavi sodeloval tudi učitelj otroka v Kotmari Vasi. (Prilogai štev. 3.) Najbolj pa je brez dvoma prišel do izraza gospodarski pritisk. Ta je bil tako masiven, da je moral to priznati celo del avstrijskega tiska. Veleposestniki in industrialci, trgovci in obrtniki so izrabljali svoje pozicije, da bi odi njih odvisne slovenske male kmete, kočarje, najemnike, kmetijske, lesne in industrijske delavce spravili k odjavi od dvojezičnega pouka. Naj omenimo tukaj iz velikega števila primerov gospodarskega pritiska le nekatere konkretne primere: Veleposest na južnem Koroškem je skoraj izključno V nemških rokah. Ta se je tudi skoraj brez izjeme vključila V propagando za odjavo od dvojezičnega pouka. V tej zvezi opozarjamo na veleposestnika, in župana v Pliberku Hermanna Mettnitza, ki je celo po radiu govoril proti dvojezični šoli in branil pliberško šolsko stavka. Njegov upravnik ing. Schick je javno pridobival za šolsko stavko in za odjave od' slovenskega pouka;. Samoi po sebi je razumljivo, da je pri tem igral vlogo gospodarski položaj Veleposestnika in industrialca, kateri velja za glavnega odjemalca pridelka krompirja malih kmetov v okolici. Podobno je izvajala pozicije veleposestnika tvrdka Leitgeb po svojem goz-darjp. Pleinerju v Gorenčah/RudL Tam so samo mali kmetje in delavci, ki nimajo gozdov in jim, je zato1 beseda gozdarja pomembna. Prav tako so maloštevilni veliki kmetje V temi predelu grozili malim kočarjem s tem, da zanje ne bodo Več opravljali dela s traktorjem, če svojih otrok ne bodo odjavili od slovenskega pouka. V Št. Lipšu sta pridobivala za odjavo gozdar Johann Juritsch in nameščenec Rosenbergovega veleposestva Josef Polla-schek. V Železni Kapli in okolici je obdeloval starše Josef Tomaschitz, nameščenec grofa Thurna,, kateri ima tam velike gozdove in zaposluje številne gozdhe in žagarske delavce, pa tudi druge manjše posestnike, ki so Vsledi tega vsi odvisni od njega. (Nadaljevanje prihodnjič) OKRAJ CELOVEC-PODEŽELJE Šolsko leto 1955/56 Šolsko leto 1958/59 Občina Šolski okoliš Šolo- obveznih Nemcev | Slovencev Šolo- obveznih OJ- javljenih Nf odjavljenih Bistrica 100 81 19 93 80 13 Bistrica' v Rožu Zavrh 14 1 13 17 17 — Sveče 63 36 27 58 45 13 Borovlje 328 304 24 353 327 26 Borovlje Kapla na Dravi 128 116 12 128 111 17 Bajtiše 29 18 11 33 10 23 Grabštanj Grabštanj 182 167 15 165 163 2 Hodiše Hodiše 108 43 65 103 30 73 Kotmara vas Kotmara vas 149 101 48 162 137 25 Bilčovs Bilčovs 143 23 130 168 93 75 Žihpolje Žihpolje 59 50 9 68 67 1 Golšovo 27 11 17 31 30 1 Medgorje' Medgorje 92 16 76 99 86 13 Radiše Radiše 55 5 50 53 22 31 Šmarjeta v Rožu Šmarjeta v Rožu 98 39 59 121 103 18 Škofiče Škofiče 152 72 80 163 128 35 Medborovnica Glinje 49 19 30 26 18 8 Svetna vas Št. Janž v Rožu 61 11 55 56 26 30 Slovenji Plajberk Slovenji Plajberk Brodi 39 24 1 4 38 20 39 24 6 2 33 22 Sele Sele 75 — 75 87 1 86 Sele—Kot 32 2 30 30 1 30 OKRAJ VELIKOVEC ■-'s - Pliberk Pliberk 164 122 42 151 121 30 Djekše Djekše 97 42 55 89 85 4 Kneža 44 25 19 36 35 1 Dobrla vas 192 129 63 189 157 32 Dobrla Vas Sinča Vas 164 144 20 188 174 14 Kazaze 100 22 78 112 85 27 Železna Kapla Železna Kapla 223 141 82 235 162 73 Bistrica pri Pliberku Šmihel 160 27 133 156 56 100 Galicija 89 67 22 98 95 3 Galicija Mohliče 63 17 46 54 51 3 Apače 19 1 18 19 16 3 Globasnica Globasnica 157 23 134 187 55 132 Greibinj Grebinj 268 222 46 258 258 — Krčanje 54 29 25 49 43 6 Vovbre VoVbre 154 114 40 147 136 11 Libeliče Suha 46 9 37 58 36 22 Potoče 45 4 41 32 26 6 Libuče Libuče 105 29 76 105 63 42 Šmarjeta 40 6 34 47 — 47 Božji grob 89 9 80 87 28 59 Blato Komelj 20 — 20 25 — 25 Vogrče 66 15 51 52 17 35 Ruda 100 80 20 93 88 5 Ruda Spodnja vas 63 39 24 63 49 14 Lipica 14 13 1 19 17 2 Škocijan Škocijan 190 126 64 176 153 23 Št. Primož 94 2 92 98 62 36 Št. Peter n. Vašinjah Št. Peter 151 77 74 140 110 30 Žvabek Zvabek 63 4 59 53 17 36 Žitara vas. Žitara vas 103 40 63 123 99 24 Št. Lipš 61 3 58 70 58 12 Tinje Tinje 127 112 15 141 132 9 Bela 20 3 17 15 4 11 Bela Obirsko 35 — 35 42 3 39 Remšenik 12 — 12 15 3 12 Lepena 51 — 51 50 — 50 Šmarjeta 46 42 14 55 52 3 Slovenji Šmihel 47 46 1 52 52 — Važenberk Srednje Trušnje 80 69 11 73 60 13 Mali Št. Vid 64 64 — 56 56 — Sv. Jurij 47 47 " 43 42 1 *) „Volkszeitung“ z dne 18. 10. 1958, stran 15, piše: „Mieger: ,Volksentscheid‘. Eine bemerkenswerte Entscheidung trafen die Eltern am 7. Oktober. Von 99 Schulern wurden 96 vom slowenischen Zwangsunterricht abgemeldet. 86 %» der Eltern entschieden sich also vollkommen unbeeinflusst fur d.:e deutsche Unterrichtsprache. Dieses Ergebnis ist deshalb interessant, weil in fast allen Familien Miegers das uraltc ehrwurdige Windisch gespro-chen wird.“ Slovenska književnost - odprta tudi nemško govorečemu človeku (Izšla je Slodnjakova »Zgodovina slovenske literature” v nemščini) Za pravilno razumevanje sodobnega življenja je treba poznati sodobno književnost, pravilno pa, jo lahko, presojamo, če poznamo najboljša prizadevanja preteklih rodov na tem področju, politične in družbene razmere, njihova gibala in ovire, življenje književnih ustvarjalcev, peonikoV in pisateljev, kolikor je pomembno za njihovo književno ustvarjanje, njihova književna dela in pomen teh del V času njihovega nastanka kakor tudi pomen, ki ga imajo za našo sodobnost. Kakor te besede, ki jih je zapisal Stanko Janež V prvem delu »Pregleda zgodovina jugoslovanskih književnosti«, Veljajo za spoznavanje lastnega naroda in njegove književnosti, toliko bolj veljajo še potem, če hočemo spoznati in razumeti druge narode, njih življenje in stvaritve. Zato je toliko večjega pomena delo, ki ga je opravil univerzitetni profesor dir. Anton Slodnjak, ko je V nemškem jeziku napisal »Zgodovino slovenske literature« (Geschichte der sloweni-schen Literatur). Nedvomno je dr. Slodiniak kot profesor za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski univerzi najbolj poklican, da skupnost' nemško, govorečih narodov V dostojni obliki predstavi in tolmači nastanek, razvoj in dosežke kulturnega ustvarjanja številčno sicer malega slovenskega naroda, kateri pa se je prav s svojo literaturo povzpel med' Velike kulturne narode Evrope. Prof. Slodnjak, ki slovi kot najvidnejši slovenski literarni zgodovinar, je posebej še temeljit raziskovalec Levstikovega življenja in dela ter poznavalec pesnika-prvaka Franceta Prešerna, torej dveh velikanov slovenske književnosti, katerima je postavil trajen spomenik v svojih dveh življenjeoisnih romanih »Pogine naj — pesi!« (1946—1947) in »Neiz-trohnjeno srce« (1936). PraV tako je že pred zadhjo Vojno uredil Levstikovo zbrano delo (1932—1935) in ga od leta 1948 ponovno ureja za monumentalno zbirko »Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev«; priredil je tudi Prešernove Poezije (1946, 1952) in napisal pomembne prispevke k poznavanju Prešerna in njegove dobe1. Nada'je je uredil Erjavčeve Zbrane spise (1934—1939) in Izbrane eseje in ra zora ve svojega Velikega učitelja Ivana Prijatelja z obsežnim orisom Prijateljevega dela in s poj a srninimi' opombami, napisal je številne književne članke in eseie, polemike in razprave, izdal Vrazova Slovenska dela (1952) ter obsežen Pregled slovenskega slovstva (1934) itd. Obsežno je Slodnjakova znanstveno delo, ki priča o izrednem strokovnem znanju, zato smo lahko prepričani, da je tudi njegova nemška Zgodovina slovenske literature dragocen sad avtorjevih sposobnosti, njegove temeljitosti in doslednosti, kot taka pa dostojen reprezentant slovenske besedne umetnosti tako iz prei-teklosti kakor tudi iz najnovejše dobe. Njen pomen je še toliko večji, ker — kakor pravi prof. Slodnjak uvodoma — doslej še ni bilo obširnejšega pregleda slovenske literarne zgodovine v kakem neslovanskem jez’ku. Tako je njegova knjiga hkrati tudi pionirsko delo, s katerim bo slovenski književnosti široko utrta pot medi Vse nemško govoreče narode, torej posebno v tisti del Evrope, kateri je neposredno povezan s slovanskim svetom, ki pa na žalost kljub temu — vsaj de’o-mai — še danes gleda V slovanskem človeku in posebno, V majhnem slovenskem narodu manjvrednega in zaostalega sesedal. Zato bo Slodnjakova knjiga tudi v tem smislu marsikomu odprla oči in ga poučila, da je slovenski narodi maihen le po številu, dOčim se po svojih delih in dejanjih lahko postavi V eno vrsto z Velikimi naredi. Saj tudi za slovenski narod v polni meri Veljajo besede, zapisane splošno o jugoslovanskih narodih: »Vse tisto, kar so, si drugi, v ugodnejših tvar-nih in duhovnih okoliščinah živeči narodi z lahkoto ustvarili, so si jugoslovanski narodi ustvarjali V težavnem boju za svojo politično in socialno svobodo, vendar so zlasti V devetnajstem stoletju stopili v korak z drugimi evroroskimi narodi, ki skupaj z njimi V noveišem času prispe-Vajo pomembna umetniška dela; V splošna zakladnico človeške kulture.« Prof. Slodnjak je s svojo Zgodovino slovenske literature nemško govorečemu človeku zelo izčrpno in podrobno orsal nastanek in razvoj slovenske književnosti in ga; tako vpeljal v svet, ki mu je bil doslej več ali manj neznan. Z odpiranjem pogleda v književno dogajanje Stoven-ceV pa je uspel prikazati tudi duševna živlienje slovenskega človeka ter njegove težnje po narodnostni in socialni osvoboditvi, kajti pri slovenskem narodu sta bila rast jezika in književnosti ter stremljenje po samobitnosti skozi vso zgodovina posebno tesno povezana in sta drug drugega izpopolnjevala in oplajala. Tako Slodnjakova knjiga dejansko presega okvir zgolj literarne zgodovine, ko, vsestransko osvetljuje pot slovenskega naroda od primitivnega ljudstva pa do kulturno visoko razvitega, samostojnega in samozavestnega rodu, ki se kot enakopraven z enakopravnimi aktivno, vključuje V skupnost graditeljev in oblikovalcev kulturnega ter človečanskega sveta. Kajti — kakor pravi Juš Kozak — slovenska ljudstvo ni Več narod, ki ga straži smrt. Zato ne pozna omejene, šovinistične so- vražnosti, ampak mu je sporočilo njegove kulturne dediščine o ljubezni do vseh narodov, ki streme k lepšemu, svetlejšemu življenju, postalo resnična kulturna in politična Vsebina. Lep dokaz te širine je tudi Slcdnjako-vo delo, s katerim je nemška govorečemu človeku dana možnost, da se' obširno seznani z bogatim zakladom slovenske literature, kar posebno veseli nas koroške Slovence, ker bodo naši sodeželani lahko V svojem materinem jeziku spoznali razvojno pot, ki so jo prehodili in jot hodijo umetniki slovenske besede, pot, ki je vodila slovenski narod iz nekdanje za-ostatosti na Visoko stopnjo kulturnega ustvarjania, ko se lahko polnovredno uvršča med velike kulturne narode sveta. S tem pa boi gotovo narejen tudi pomemben korak naprej na poti medsebojnega spoznavanja in spoštovanja, kar bo bistveno prispevalo h graditvi novega sveta enakopravnih odnosov med obema nared-ncstimia v deželi. Slodnjakova »Zgodovina slovenske literature« (Geschichte der slowemischen Literatur) je pred nedavnim izšla V zbirki »Grundriss der slawischen Philologie und Kulturgeschtohte« pri založbi Walter de Gruyter & Co. V Berlinu. Knjiga* ki je zelo lepo opremljena,, obsega 364 strani velikega formata ter stane vezana v platno 46 nemških mark. -rj. Za tržaške Slovence je bil pretekli torek Velik kulturni praznik, saj so ta dan pričeli že 14. povojno gledališko sezo-noi. Obenem pa ie bil začetek te1 sezone tudii 40-le-tni jubilej gledališkega udejstvovanja tržaških Slovencev. V Trstu so namreč V gledališki sezoni 1918/19 pod vodstvom režiserja Milana; Skrbinška z Velikimi uspehi prirejali gledališke predstave. In sicer je bil o to gledališče že takrat zelo naprednci, saj so uprizarjali vsa Cankarjeva dela. Posebnega pomena pa je še to, da soi prav1 V Trstu doživeli Cankarjevi »Hlapci« svojo krstno predstavo. Krog prijateljev in stalnih obiskovalcev tržaških gledaliških prireditev se neprestano širi in veča. Gledališče kljub številnim težavam uspešno napreduje. Slovensko narodno gledališče V Trstu se je že Večkrat potegovalo za finančno pomoč na državne in občinske oblasti, ven- Slovenska gimnazija objavlja: Prvo tromesečje tega šolskega leta poteče s 6. decembrom in učenci dobijo, pismeno šolsko poročilo. Dne 10. decembra je »Dan staršev« in sicer od 13. do 16. ure v šolskem poslopju Državne realke, Lerchenfeldgasse 22. Tu imajo vsi starši priložnost, da se po-razgovorijo s profesorji svojih otrok. Isti dan ob 16. uri pa je občni zbor »Združenja staršev na Državni realni gimnaziji za Slovence«. Ravnateljstvo državne realne gimnazije za Slovence Jugoslovanski književniki so na kongresu obravnavali važna vprašanja Jugoslovanski književniki so pretekli tedlen na svojem kongresu V Beogradu obravnavali vrsto aktualnih vprašanj, med njimi tudi novi statut Zveze jugoslovanskih kniiževnikov. Posebno pozornost pa so posvetili vprašanju sprejemal novih’ članov v zvezo. Medtem, ko je bil doslej pogoj za sprejem v Zvezo jugoslovanskih književnikov tiskanje ene knjige, je pa predlogu novega statuta lahko sprejet v društvo samo tisti, ki že pet let uspešna deluje na področju literarnega ustvarjanja. To je izzvalo med. mlado generacijo nekaj nezadovoljstva. Vendar pa je nova’ postavka statuta glede sprejema novih članov v društvo književnikov veFkega vzgojnega pomena, ker bo brez dvema vzpodbudno vplivala na mlado generacijo. dar doslej še ni dobilo nikakršne podpore. Kljub temu pa Tržačani ne obupujejo, in pozivajo Slovence, naj v čim večjem številu obiskujejo gledališke predstave, keir s tem se vključujejo v strnjeno, stoVensko skupnost na Tržaškem, obenem pa z obiskom gledaliških prireditev koristijo svojemu narodu. Danes Slovenskega narodnega gledališča V Trstu nf mogoče več ločiti od slovenske celokupnosti na Tržaškem in Goriškem, ker to gledališče je del obstoja Slovencev V tem kraju, istočasno pa; Velika vzpodbuda v vztrajni borbi Slovencev za dosego enakopravnosti in mirnega sožitja med Slovenci in Italijani. Tržaški Slovenci so ponosni na svoje gledališče, ki ima že zgodovinsko tradicijo, in si od noVe sezone obetajoi novih uspehov, ker kmalu bo začelo tržaško SNG nastopati v novem Kulturnem domu, ki ga gradijo. Ob začetku noVe sezone SNG v Trstu želimo našim bratom mnogo uspehov! V Trstu so začeli novo gledališko sezono Dr. MIRT Z W I T T E R Južna Tirolska —manjšinski problem Nemcev (Ob desetletnici italijansko-avstrijskega sporazuma v Parizu) Čeprav je prodrla cficielna vest o dogovoru šele koncerni junija 1939 v javnost, je vendar jasno, da so tako' fašistični uradni krogi kakor tudi podtalna nacistična! organizacija, Nemcev Južne Tirolske vsebino, in cilj dogovora že poznali in upoštevali pri izvedbi ljudskega! štetja, ki se je vršilo na sam dan podpisa sporazuma. Iz dejstva, da so bili dne 17. oktobra in 21. oktobra 1939 podpisani še dodatni dogovori za cmogoče-nje optiranja in izselitve tudi Ladincev in raztresenih nemških jezikovnih otokov v Trentinu in V videmski pokrajini, posebno še V Kanalski dolini, je jasno, da so tako Italijani kakor Nemci stremeli za dokončno in popolno rešitvijo vprašanj nemške nasehtve na ozemlju tedanje Italije. Zelo Verjetno je, da so bili. oboji glede priznanja zaželjene narodnosti, ki je bila osnova za optiranje in izselitev, prav širokogrudni. Italijanski fašisti so se rade-volje poslužili edinstvene prilike, da se znebijo čimveč »tujega in nezanesljivega elementa« ter s tem popolnoma poitalijančijo obmejne pokrajine, nemški nacisti pa so v! povečanju števila optantov za »Heim ins Reich« gledali svoj uspeh in pomnoži-teV nemške ljudske sile, za katero so tako stremeli. K vsemu je V smer radikalne in velikodušne rešitve vodila tudi težnja po odstranitvi možnosti nacionalnih sporov medi zaveznicama, ki sta se istočasno sporazumele na obojestransko zavojevanje in razširjevanje nacionalnih prostorov proti Vzhodu. Ne smemoi namreč prezreti, da je sklenitev »Berlinskega dogovora« dne 23. junija 1939 služila že neposrednim pripravam na vojno s tem, da je Hitlerjevski Nemčiji zasigurala mir in zavezništvo na vsej južni meji. Nič boljše ni z uporabnostjo podatkov štetja, izvedenega po, Nemcih v dobi nemške okupacije južne Tirolske 1. decembra 1943, ko so po kapitulaciji Italije prevzeli Vso oblast v deželi nemški nacisti. Kljub izselitvi okrog 70.000 optantov so še vedno našteti 192.764 »Nemcev in Ladincev« V deželi.148) Teh številk niti današnja nemška propaganda ne upa si 148) Pripomba : Brez upoštevanja občin (pretežno ladinske) doline Fassa. navajati in uporabljati.149) Zadnje ljudsko štetje Italije dne 4. novembra 1951 pa ni zajelo narodnosti in jezikovne pripadnosti prebivalcev in zato pri našem iskanju zanesljivih podatkov o številu narodnostnih skupin Južne Tirolske ne nudi pomoči. Zadovoljiti se moramo s približnimi ugotovitvami, po katerih znaša števila Ladincev zgoraj opisanega, ozemlja okrog 25.000, od teh 13.000 V pokrajini Božen. Vendar je treba te podatke sprejeti z vso previdnostjo, ker je Vse preveč očitna danes težnia Nemcev, navajati skupno številka »Nemcev in Ladincev«, čeprav je to povezovanje v očitnem nasprotstvu z nekdanjo nemško prakso V Stari Avstriji, kakor smo, videli na primeru ljudskega štetja 1910. Še manj je takšno seštevanje dopustno in dosledno ob istočasni trditvi, da; so Nemci zaščitniki ladinske narodnostne in kulturne samostojnosti. Kajti čeprav drži, da je ladinščina svojstven jezikovni ostanek romanskega jezika, ki ni v vsem in v celoti sledil jezikovnemu razvoju sosednih južnih pokrajin, vendarle ostane siejkoprej ladinsko ljudstvo tudi po tem i49) Pripomba: Primerjaj „Merkblatt iiber Sudtirol", Selbstverlag des Bundes der Tiroler Heimatverbande, Innsbruck 1954, str. 11. jeziku, po bistvenih elementih svoje kulture, po šegah in navadah in vseh svoj-stvenostih življenja vejica romanskega debla, nikdar pa del nemškega sveta. Delni pojavi s’mpa.tij in povezanosti z nemštvom so nesporno posledice več stoletne pcpolne podložnosti in odvisnosti cd nemških duhovnih in svetnih gospodarjev de-želel. Ta odvisnost od popolnoma tujerodne gospode pa je bila baš med Vzroki neudeležbe na splošnem razvoju sosednih južnih pokrajin v skupnost z njimi ali pa preprečen j a. nastanka lastnega samostojnega pismenega jezika in kulture. Neupoštevanje in vsestranska zatiranje ladinščine v dolgi dobi avstrijskega gospostva je najodločilne jši vzrok za. njeno nerazvitost do današnjih dni. Celo, danes, v položaju manjšine, si juž-notiroiski Nemci lastijo in osvajajo neke Vrste patronanco in nadoblast nad La-dinci. Samo iz te miselnosti je sploh razumljiva zahteva južnctirclskih Nemcev leta 1946, ddi se naj priključita dolini Fo-dem (Livinalongo) in Valle d'Ampezzo pokrajini Božen, čeprav tam sploh ne biva Nemcev in tudi zemljepisno ni za takšno priključitev pametnih razlogov. (Nadaljevanje sledi) Taka je ,,enakopravnost66 ki jo uživamo koroški Slovenci Pred nedavnim je orožniški uradnik Gruber iz Libuč prišel po službenih opravkih k Pavli Štular v Dolinčičah v bistriški občini. Pri tem obisku je pokazal zelo čudno pojmovanje o službovanju uradnika v jezikovno mešanem kraju. Pavla Štular zelo pomanjkljivo obvlada nemščino. Zahtevala je, in to upravičena, da posluje orožniški uradnik z njo v domačem jeziku. Orožnik pa je dejal, da mora ona znati nemško. Ker se pač nista mogla sporazumeti, je Pavla Štular predlagala, da bi tolmačila njena hčerka,. Hčerko je nekaj časa, poslušal, potem pa rekel, da z njo ne govori, ker je po njegovem mnenju »frač«, čeprav je že odraslo dekle. Dejal je, da mora mati znati in govoriti nemška ter trdil, da se mu kaj takega še ni primerilo V vsem rajonu. Koroški Slovenci imamo brez dvoma pravico zahtevati, da službujoči uradniki pcshrejo z nami V našem domačem jeziku. V tem drobnem primeru, ko smo ga navedli, bi se moral orožnik zavedati, da izvaja svoje službene naloge v kraju, kjer velja slovenski jezik kot drugi uradni jezik in to v smislu ustave in člena 7 Državne pogodbe. Zato je 9 svojim postopkom ravnal proti zakonitim določilom. Žal pa primer ni osamljen, da uradniki silijo slovensko govoreče prebivalstvo, da se V uradnih zadevah poslužuje edinole nemškega jezika. Na jezikovno mešanem ozemlju bi morala veljati za oba jezika enaka pravica, kakor je to določeno v členu 7 Državne pogodbe, po kateri bi morali biti tudi napisi na javnih mestih dvojezični. V vsem tem se doslej še ni ničesar storilo in upravičeno vedno znova spet vprašujemo, kaka dolgo bomo še čakali na končno pravično in dosledno uresničitev člena 7 Državne pogodbe, v katerega tretjem paragrafu je zapisano: V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvatskim ali mešanim prebivalstvom jei slovenski ali hrvatski jezik dopuščen kot uradni jezik dodatno k nemškemu. V takih okrajih bodo označbe in napisi topografskega značaja v slovenščini ali hrvaščini kakor V nemščini. K zgorajšnjemu primeru še to-le: Kje na svetu se dogaja, da bi morali ljudje govoriti jezik svojih uradnikov, če ti jezika domačinov ne razumejo ali nočejo razumeti. Prav je vendar obratno, uradnik mora razumeti jezik ljudstva, med katerim izvaja svoje službene naloge. Nikdar ni tukaj ljudstvo za uradnika, tem- V zadnjih letih število prometnih nesreč in nesreč v obratih hitro narašča in kirurški oddelki v bolnišnicah ne morejo več ustrezati potrebam. Enak položaj je nastal tudi v Celovcu, kjer kirurški oddelek že 62 let deluje in zaradi zastarelih naprav in omejenim prostorom, ni kos navalu. Iz teh potreb so se deželne oblasti odločile za nova gradnjo' kirurškega oddelka. Sklep je bil hitro uresničen in 2. maja so začeli z gradnjo največjega in najmodernejšega kirurškega oddelka V Celovcu. Novi kirurški oddelek V Celovcu bo najmodernejši in največji, kar jih je bila grajenih v Avstriji v povojnih letih. Stavba je tro- Več povsod je uradnik V službi ljudstva. Ni čudno, da se uradniki, ki v naših krajih ne razumejo drugega deželnega jezika, prizadevajo, da bi se slovenščina izločila iz šol, uradov in končno tudi iz domačih hiš, ker potem bi se jim na jezikovno mešanem ozemlju ne bilo treba naučiti tudi slovenskega jezika. Pristojne kroge v deželi in državi pa vpre.šu;emo, kako se to sklada s slovesnimi obljubami najvišjih državnih predstavnikov, da hoče Avstrija dosledno in V polni meri spoštovati ter upoštevati pravice manjšin? Mislimo, da je že skrajni čas, da bi od lepih besed končno' prešli na dejanja, ker le po> dejanjih bo svetovna javnost sodila, kako Avstrija dejanska zna in hoče ravnati z zaupanimi ji manjšinami! delna in ima oblika velike tiskane črke »H«. Za dokončno opremo boi potrebnih 40 milijonov šilingov. 28. novembra je bila stavba V surovem stanju že gotova. Nahaja pa sei blizu XVI. oddelka deželne bolnišnice. Za dosedanja gradbena dela je bilo potrebnih 7,5 milijona šilingov. Porabili so 2100 ten cementa in 250 ton betonskega jekla, Stavba je dolga 80 metrov, 28 metrov visoka — trakt, kjer bodo bolniške poste’je šteje 7 nadstropij — ter zavzema 3100 kvadratnih metrov p-cvršine. V novem kirurškem oddelku, ki bo dokončno dograjen in opremljen konec leta 1960, bo prostora za 412 postelj. V slučaju večje katastrofe pa se bo dalo v bolniške sobe preurediti še nekatere prostore, ki bodo sicer služili pacientom kot dnevne sobe ipd. Moderna kirurgija v Celovcu bo V Vsem odgovarjala vsem dosedanjim dognanjem modeme kirurgije ter bo opremljena po nasvetih in ob sodelovanju zdravnikov, strokovnjakov in strežnega osebja ter bo res lahko odlično služila koroškemu ljudstvu ter številnim tujcem, ki prihajajo v našo deželo. Prihodnje leta pa bedo začeli tudi z gradnjo kirurške postaje v Wolfsbergu, ki bo tudi moderno opremljena in bo njena zmogljivost 220 postelj. Gradbeni stroški bodo znašali 27 milijonov šilingov. Vsekakor je ta hvalevredna dejavnost koroške deželne vlade, ker s temi oddelki bo pomagana številnim ponesrečencem in zdravniške pomoči potrebnim. Koncerti V nedeljo, dne 7. decembra, 1958 v Ž V A B E K U ob V* 4. uri popoldne v farni dvorani, v ŠT. PRIMOŽU v Podjuni ob 7. uri zvečer pri Voglu. Koncertirata moški in mešani pevski zbor SPD Radiše pod vodstvom pevovodje Šimeja Wrulicha. V ponedeljek, dne 8. decembra 1958 na REKI pri Št. Jakobu ob 3. uri popoldne v gostilni Primik, V ZMOTIČAH ob 7. uri zvečer pri Prangerju. Koncertirajo združeni moški in mešani pevski zbori SPD Kotmara vas, SPD Bilčovs in pevski zbor Št. Ilj SPD Loga vas pod vodstvom centralnega zborovodje Pavla Kemjaka. Vseh koncertov se bomo udeležili v obilnem številu. Pevke nastopijo v slikovitih rožanskih narodnih' nošah. Slovenska prosvetna zveza Moderni kirurški oddelek v Celovcu hitro nastaja Podjunska železnica in še kaj Pred nedavnim so v proračunskem odboru parlamenta spet govorili a projektu podjunske železnice iz Pliberka v Št. Paul. Rečeno je bilo, da je predvidena triletna gradbena doba ter bodo prihodnje leto potrošili V ta namen toliko denarja, kolikor ga bodo dobili. To pomeni, da uresničenje tega načrta zelo počasi dozoreva in prizadeto prebivalstvo itak ne verjame, da bi keidaj do tega prišla. Ljudje pravijo, da se spet bližajo volitve ter so takrat vedno vse stranke polne različnih obljub. Ko pa volitve minejo, ostane spet vse pri starem. Zaradi večdesetletnega govorjenja o gradnji podjunske železnice so si Pliberčani na pustni torek že dovolili pustno šalo, da so z improviziranimi vagoni na tovornih avtomobilih otvarjali železniško progo Podjuna — Labotska dolina, v zabavo in pustno veselje. Podjunska železnica bi itak koristila le velepodjetnikom v Labotski dolini, predvsem premogovnikom, manj pa kmetijskemu gospodarstvu, ki potrebuje v današnjem motoriziranem prometu prožne prometne žile, za kar bi bila v prvi vrsti pogoj dobro izpeljana in ustrezajoča cesta Pliberk—Labot, ki je slej ko prej v obupnem stanju. Na ta nedostatek smo že večkrat opozorili in navajali tudi neugodne posledice, ki zadevajo zaradi tega prizadete kmete. Pa tudi druge ceste v tej okolici kričijo po renoviranju, da bi bilo ustreženo domačemu prebivalstvu in koristilo tujskemu prometu. Želeli bi in upravičeno zahtevamo, da bi se čimprej pričela z resnim in učinkovitim reševanjem perečih problemov v teh krajih. Tudi tukajšnji kmetje in drugo prebivalstva prispevajo s svojimi davki k vzdrževanju cest. Prometna nesreča na Predzadnjo nedeljo se jei Gottfried Woschniak-Just peljal z osebnim avtomobilom iz Borovelj v smeri proti Celovcu. Na humperškem klancu se je prevrnil čez cestna brežino, ter se hudo poškodoval. Svojim smrtonosnimi poškodbam je podlegel že med prevozom v bolnišnica. Enaindvajsetletna nameščenka Helga Kapelice, ki se je vozila z njim, je odnesla sama lažje poškodbe na, nogi. Tragično preminuli mladi nadebudni, komaj dvaindvajsetletni Woschniak je izviral iz znane družine Justov v Borovljah. Ravnatelj bolniške blagajne za delavce in Živahen potniški promet čez Podkoren Letos je bil na meji čez Podkorenski prelaz zelo živahen potniški promet. Že koncem oktobra je število potnikov preseglo število1 vsega prejšnjega leta. Preko prelaza je potovalo 41.753 oseb v Jugoslavijo in 35.786 oseb v Avstrijo. Vozil so našteli do konca oktobra 19.871. Med temi 1186 omnibusov, 17.085 osebnih avtomobilov, 1290 motornih koles, 20 tovornih avtomobilov in 290 koles. Številke kažejo, da je Korenski prelaz pridobil na pomenu ter se je potniški promet v primerjavi s prejšnjim letom dvignil za 20 odstotkov. Največ potnikov je bilo iz Zahodne Nemčije, nato iz Holandske, Francije, Avstrije in Danske, humperškem klancu nameščence, vladini svetnik Valentin Just, je njegov stari oče. Mrtvega Woschniaka sO prepeljali v domači kraj njegovih prednikov V Borovlje ter je na tamkajšnjem pokopališču našel svoj zadnji počitek. Ob pogrebnih svečanostih mu je Theo Steiner, ravnatelj tiskarne Karntner Drucke-rei, spregovoril poslovilne besede kot priljubljenemu in zvestemu sodelavcu V podjetju. Pokojni Woschniak naj mimo spi pod borovimi gozdovi Karavank, žaloju-čim sorodnikom pa izrekamo naše iskreno sožalje! Slovensko prosvetno društvo* »Jepa« v Ločah nad Baškim jezerom vabi na Miklavževanje v nedeljo, dne 7. decembra 1958, ob 1U 3 uri popoldne pri Pušniku v Ratenčah. Na sporedu: Dek'amacije, kratki prizori in nastop Mikvalža. O Ilirsko — Železna Kapla V oseminšestdesetem letu starosti je odpovedala srce materi Barbari Župane iz Železne Kaple, ki je svoja zadnja leta preživela na Obirskem, Malo je žena, ki bi na Koroškem, zaradi nacizma toliko pretrpele in žrtvovale kot pokojna Barbara. Rodila je štiri otroke. Ivan (Johan,) je vstopil v partizane že julija 1941 in padel v borbi proti nasilnemu fašizmu 14. oktobra 1943 v Š mar jeti v Rožu. Sin Mihi in hčerka Marija (Mici) sta bila kot prva aktivista osvobodilnega gibanja na Koroškem dne 23. aprila 1943 obglavljena na Dunaju. Najstarejši sin Lenart pa je bil nasilna mobiliziran v nemško vojsko ter padel za, tuje imperialistične koristi na ruski fronti. Vojna ji je torej pobrala vse štiri otroke. Mati sama in njen mož, ki je umrl lani, pa sta, morala tri leta prestati v koncentracijskem taborišču. Mati Barbara Župane je ostala sama in premnogo je trpelo' njeno STce, da ni vzdržalo ter je prenehalo utripati V letih, ko mnoge druge matere še s koristnim delom pomagajo na noge svojim vnukom. Na stara leta je ostala sama. Mnogokrat je potožila svojo srčno bol in se razjokala nad svojo osamljenostjo na stara leta. Prejemala je skromno rento, vendar toli- Za dijaški dom Slovenske prosvetne zveze v Celovcu iščemo marljivo, vestno in zanesljivo moč, ki zna samostojno kuhati za 20 do 25 oseb. Nudimo trajno službeno mesto s primerno plačo in oskrbo V hiši. Osebne prijave ali pismene ponudbe na: Dijaški dom SPZ, Celovec-Klagenfurt, Tarviserstrasse 16. * V ko, da bi lahko še dolgo živela, čebijiod »žalosti in osamelosti ne počila srce«. Spomin na mater Barbaro nam bo ostal svetal in čist. Zveza koroških partizanov ji je lani omogočila, da je mogla obiskati grobove svojih otrok. Sina Ivana je obiskala na pokopališču V Trnji vasi pri Celovcu, sina Miho in hčerko Mici pa na pokopališču v Selah. Tudi letos je Zveza koroških partizanov iskala Barbaro V Železni Kapli in na domu na Obirskem, da bi ji spet omogočila obisk grobov njenih dragih otrok, toda bila je že v bolnišnici v Celovcu. Življenje so ji grenili tudi razni dogodki zadnjega časa. Lani n. pr. sta V jeseni obiskali Barbaro dve znanki iz Ljubljane, pa že se je pojavil žandar iz Železne Kaple, pred katerim se je razumljivo ustrašila, saj so bili ravno eksekutivni organi, ki so ji zagrenili vse življenje ter ji kot slovenski materi prizadeli toliko nepopisnega gorja. Orožnik jo je zasliševal ter hotel vedeti, kaj sta »tujki« hoteli in kaj sta govorili. Imela je vtis, da so se povrnili časi nacizma, ko tudi zasebne stvari niso bile več vame pred gestapovskimi priganjači. Solze so ji stopile V oči, ko je pozneje pripovedovala a dogodku. Preteklo soboto smo izmučene telesne ostanke matere Barbare Župane položili k trajnemu počitku na pokopališču na Obirskem. Naj ji bo slovenska zemlja lahka. Nikoli pa njen spomin ne bo zamrl v koroških Slovencih, ki se še naprej borijo za visoke ideale, za katere je pokojna mati toliko žrtvovala. Slava in trajen spomin trpeči slovenski materi Barbari Zupanc! IIC30[IBGJQQIII Petek, 5. december: Saba Sobota, 6. december: Nikolaj Nedelja, 7. december: Ambrozij Ponedeljek, 8. december: B. D. M. Torek, 9. december: Valerija Sreda, 10. december: Judita Četrtek, 11. december: Damaz Polovica človeštva gladuje Ali na zemlji ne bo zmanjkalo hrane? Se sprašujejo po- vsem svetu. Ne sama preprosti ljudje, temveč prav resno tudi politiki, državniki in znanstveniki. To vprašanje pa v zgodovini ni nič novega. Po zadnji svetovni vojni a tem spet mnogo pišejo in govore v parlamentih velikih sil in malih držav ter v mednarodnih organizacijah. Organ-jacija združenih narodov za hrano in poljedelstvo (FAO) se posebej zanima za vprašanja proizvodnje in potrošnje hrane in je- po vojni napravila vrsto računov, kakšna je možnost .prehrane na svetu, kaj nas čaka in kaj bi bilo potrebno ukreniti. Na zemlji živi okoli dve in pol milijarde ljudi. Polovica teh je naseljena V Aziji, pridela pa samo četrtino vseh živil na zemeljski obli. V Evropi in Severni Ameriki skupaj prebiva ena tretjina človeštva, ki pa pridela tri četrtine vseh živil na Zemlji. To se pravi, da se v Evropi in Ameriki, to je V razvitih deželah, ljudje precej bolje preživljajo kot v ostalem svetu. Človeški organizem potrebuje povprečno 2550 do 2650 kalorij na dan, ki jih dobi V obliki hrane. Povprečno; več kot 2750 kalorij dobiva prebivalstvo vseh evropskih dežel z Jugoslavijo vred. razen Italije, Portugalske in južnega Balkana; dalje Kanada., Združene države- Severne Amerike, Argentina, Avstralija, in Nova Zelandija. Ta skupina, držav zajema tretjino človeštva. V drugo skupino kier troi-šiio prebivalci povprečno 2250 do 2750 kalorij na dan in kjer samo zelo bogati ljudje, kapitalisti, trgovci, veleposestniki in veliki kmetje dobro jedo, medtem ko se vse ostalo- ljudstvo prehranjuje dokaj borno ali celo strada, sodijo južna Italija, Portugalska, južni Balkan, Brazilija, Čile, Peru, del Afrike, Sirija, Libanon, Burma, Mandžurija, Japonska ter del Malaje-. Ves ostali svet pa pretežno ali »normalno« strada. Seveda ne stradajo bogati ljudje. Toda število teh je V primeri z večino lačnega prebivalstva tako neznatno, da lahko rečemo, da vsa dežela zelo borno je, znaten del ljudi pa naravnost gladuje. Sem sodijo, dežele, kjer povprečna prejema i o manj kot 2250 kalorij na dan. To so Kitajska (vsaj še včeraj) in dežele bivše francoske Indokine, dalje Siam, Koreja, Indija, Irak, Iran, Afganistan, Egipt, Alžir, Mehika in druge države Srednje Amerike, Venezuela, Kolumbija, Ekvador. V severovzhodni Braziliji na primer, kjer pridelujejo samo sladkorni trs, pride na osebo povprečno le 1700 kalorij, v amazonski kotlini Brazilije 1800 do 2000 kalorij, v Kolumbiji 1600 do 2000 itd. V Čileju troši polovica prebivalstva manj kot 2400 kalorij, ena desetina pa baje- manj kot 1500 kalorij. Iz vsega tega lahko zaključimo, da živi več kot polovica človeštva ob prehrani, ki ne zadošča niti za vzdrževanje normalnega zdravstvenega stanja prebivalstva niti za normalen razvoj otrok; prav tako ne daje zadostne moči za navadno delo. Po zadnji vojni se je stanje še poslab- Kako pisan je živalski svet! V četrtem stoletju pred našim štetjem je Aristotel napisal prvi zoološki učbenik. Živali je štel V dve skupini: z rdečo krvjo in brez nje. Naštel je 450 vrst živali. Leta 1758 je Carl Linne naštel že 4379 živalskih vrst. Danes nihajo cenitve zoologov med 900.000 in 1,200.000 Vrstami. Najbolj različne so si med seboj žuželke. Izmed vseh živalskih vrst jih odpade nanje kar dVe tretjini. Samo v ZDA imajo V seznamu »sovražnikov človeštva« več kot deset tisoč vrst žuželk. Žuželke se odlikujejo po tem, da se od vseh živalskih vrst najhitreje razmnožujejo, da živijo V velikih rojih in imajo Velik pomen za človekovo gospodarstvo. Par hišnih muh bi dal V petih poletnih mesecih, če bi ostali vsi potomci živi — 191 triljonov muh! V zadnjem času so ugotovili, da poznamo 8590 ptičjih vrst, sesalce pa cenijo na 3500 vrst. Klasifikacija je precej težavna, ker se zoologi med, seboj ne ujemajo. Tako naštevajo- na primer nekateri avtorji šalo. Leta 1949 je tajništvo organizacije FAO objavila, da pride na 35°/o prebivalstva na svetu manj kot 2000 kalorij na dan. V tem letu so se svetovne- zalege hrane, preračunane v kalorije, povečale za 1 %>, prebivalstvo pa se je pomnožilo za, 1,8 %>. To je seveda povprečje za ves svet. Po posameznih državah pa so razmere V resnici še precej slabše. Leta 1950 je v večini nerazvitih dežel znašal prirastek prebivalstva 1 do 2 °/o, prirastek pridelka živil pa ni dosegel te številke, če- ni celo p-adel. V deželah, kjer živi 90 °/o prebivalstva sveta, v vrsti let po vojni ni prišlo do kakega izboljšanja. Prebivalstvo je naraslo za 10 °/o, skladi hrane na enega prebivalca pa so ponekod padli celo pod povojno količino. Tako- nizke številke kakor 1200, 1500, 1800 kalorij, kolikor znaša povprečna potrošnja hrane v nekaterih predelih jugovzhodne Azije, Indije, južne Amerike in Velikih delov Afrike, se- zde na prvi pogled naravnost neverjetne. Vemo, da je življenjski minimum za delovnega človet-ka nekaj čez 2000 kalorij, pri težjem delu v zmernem podnebju pa tudi 4000 ali 5000 kalorij. Medtem ko več kot polovica človeštva ne uživa dovolj hrane, pa pretežni del ostalih, ki dobivajo dovolj kalorij, ne prejema pravilna sestavljene- hrane, predvsem ne uživa dovolj zaščitne hrane. Štiri petine človeštva živi skoraj docela od žitaric, riža in krompirja in komaj ena petina uživa še potrebna količino- mesa!, jajc, mleka in druge zaščitne hrane. V zadnjih dvajsetih letih je na primer bila pcvp-rečna potrošnja mesa (po podatkih Woytinskega) letno na osebo 24 kilogramov. Ta’ povpreče-k pa je silno neenakomerno razdeljen in znaša v Severni Ameriki 70 kg, v Evropi 40 kg, v Sovjetski zvezi 20 kg, v Afriki 15 kg, v azijskih deželah pa samo 9 do 10 kg. Tudi mlečnih proizvodov na Kitajskem skoraj ne poznajo. V globino 10 km? pri školjki brezzobki 20 ali 400 vrst, drugi pa trdijo;, da gre za eno< ali dve vrsti, ostale pa naj bi bile le inačice. Zanimive- je, da živi v morju samo 20 odstotkov živalskih vrst. Morske živali se namreč zaradi večje stalnosti ekoloških činiteljev (svetlobe, temperature, kisika) teže spreminjajo v nove vrste. Žuželke so se na primer razvile v 240 milijonih letih V približno 700 tisoč vrst, pretežno v morju živeči raki pa v 520 milijonih letih le V 25 tisoč vrst. Kopališče starih Rimljanov Civilizacija Rimljanov je bila zelo visoka. Poznali so ugodje kopeli, in se mu niso hoteli odrekati. Najslavnejše letovišče in toplice so bile V starem Rimu Fumarole v bližini Neaplja. V Fumaro-lah so bili žvepljeni vrelci, kjer s-o bogati Rimljani zdravili bolezni preobilja. Kraj je- bil zelo lepo urejen. Prc-f. Auguste Piccard, ki se je- leta 1931 proslavil kot prvi, stratosferski potnik in se povzpel V višino. 16.000 m ter pozneje prodrl daleč v morske globine, se navzlic 74 letom pripravlja na nove- akcije-. Dnevna pre-jme na stotine pisem mladih ljudi, ki bi mu radi pomagali pri raziskovalnem delu, vendar jih dosledno zavrača in pravi: .»Spustiti se z batiskafom v globino 10.000 m ni posebna težava. Okrepiti je treba odpornost kabine ter spremeniti razmerje med kabino in trupom. Zelo verjetno so na zemeljski krogli 12.000 in celo 15.000 m globoki prepadi, vendar bodo ljudje V bližnji prihodnosti prodrli tudi na njihovo dno. V globini štirih kilometrov — to je zdaj svetovni rekord — ni prav nobene nevarnosti. Postopek je sicer zapleten, zlasti še, če s-e kdo odpravlja V Večjo globino. Če hočemo priti deset kilometrov globoko-, moramo Vzeti s seboj deset ton bremena, spuščanje pa bo trajalo Večkrat po deset ur.« Piccard je preselil svoj batiskaf na! kalifornijsko; obalo. Blizu San Diega se bo letos že petdes-etič spustil z batiskafom v globino-, nato pa se bosta s sinom pripravila na raziskavo podmorskih sotesk in globeli. Čeprav je v Sredozemlju skoraj najbolj čista voda, sa.j se vidi cela do globine 500 m, medtem ko znaša ta številka v Tihem oceanu komaj 200 m, je Piccard premestil središče svoje raziskovalne dejavnosti V največje svetovno morje, ker je tam mnogo več pisanega živalskega s-vetai. Razen tega so kalifornijska raziskovalna oporišča bolje opremljena, morsko dno pa natančneje raziskano kot vsa vropska. Zanimivo je-, da ni Piccard niti v Evropi niti v Ameriki vpisal svojega batiskafa kot ladjo ali kot podmornico, ker bi imel petem precej težav z obalnimi upravami, ki bi zahtevale to in ono, preden bi mu dovolile potapljanje. Piccard je nedavno objavil rezultate svojih dosedanjih raziskav. V njih je opisal precej ugotovitev, ki se zanje zelo zanima znanstveni svet. Ugotovil je, da veliki morski psi, katerih možgani so komaj za oreh veliki, ne kažejo prav nobenega strahu pred batiskafom, marveč ga radovedno ogledujejo. Raziskovalci so jim metali sveže krvavo meso, vendar so ga ti globinski morski razbojniki le ogledali, dotaknili pa se ga nis-o. V globini 2000 m je Piccard zaman skušal ujeti ribo. Metal je trnke z mesom, sirom in drugimi vabami, pa ribe niso prijemale;. Človek bi dejal, da se v tej globini s-premenijot osnovni nagoni morskih prebivalcev. Morska tišina je posebno poglavje Pic-cardovih raziskav. S seboj je imel 60 mikrofonov, ki so zaznamovali najrazličnejše podmorske zvoke. Šum ladijskega vijaka je slišati celo brez mikrofona v globino 1000 m. Šumenje, ječanje ter glasovi rib in školjk so prava simfonija morskih globin. Pravimo, da kdo molči kot riba, vendar toi ni dobra primerjava — zatrjuje prof. Piccard — zakaj ribe so na le gibčne, marveč tudi klepetave. Tiste redke živali, ki jih je odkril v globinah, so večinoma zbežale pred batiskafom, nagla zvrtale luknje v pesek in se izgubile brez sledu. Številne globinske živali imajo po tri dolge, tanke izrastke, ki so o njih popTej mislili, da so nekakšne antene;, zdaj pa, vedo, da so navadne noge. “F1'1'1 ^1 Kje sle, Camulevi? Anton Ingolič .,jp liiimiJlillim.,.klili! »Luka, Luka!« je klicala mati, jaz sem gledal molče, kako je oče stopal meid orožnikoma počasi, nekoliko upognjen v hrbtu. Pod tepko sredi sadovnjaka se je obrnil in zaklical nazaj proti koči: »Srečno, Rota, s-rečno, otroci!« Spomnil sem set na, očetov odhod v rudnik. Tudi mati se je spomnila nanj, zakaj, ko so se izgubile vse tri postave v Pod-menikov gozd, je dejala tiho, med jokom: »Ali nisem rekla, da bo nesreča?« Pogledal sem, ja Kakor tedaj je tudi zdaj pravkar vzhajalo sonce,- v njegovem rdečkastem soju je bil materin obraz nenavadno blag. Ne, sem; si dejal, matere ne bom zar pustil, ostal bom; na Strmcu! »Marko;,« je rekla; mati z mirnim, čistim glasom, »pridi, odnesel boš očetu ju-žinot, dovolj je ostalo- od včeraj! Tudi steklenico vina in nekaj denarja mu boš nesel. Šel boš za njimi, kamor ga bodo odpeljali. In glej, da boš govoril, kakor sva govorila malo prej! Pridi!« S tem, da so nam orožniki odpeljali očeta v zapore, še ni bilo; konec nesreč, ki nam jih je prinesla stavka,; ne, to je bil šele začetek. Čeprav je bil oče zadnja tri leta, kar je hodil v jamo, malo doma, mati je trdila, da, ga sploh ni bilo doma, smo šele zdaj praV začutili, da ga ni. Ne samo jaz, Štefka; in Pepček, marveč tudi mati. »Marko, stopi dol in povprašaj,« mi je; velela že drugi dan, »povprašaj, kako je z očetom! Spodaj bodo že vedeli.« Toda v Podlogu, od koder so z očetom vred odgnali še pet ali šest rudarjev in enega fanta,, nisem izvedel nič gotovega. »Preplašiti nas hočejo, pritisniti k tlom, prisiliti, da se vrnemo na delo;.« »Zguba V rudniku je vedno večja.. Kaj naj opravijo ljudje, ki šei niso bili nikoli V jami?« »Po eksploziji jih je ostalo precej doma, tudi nekaj Hrvatov je odšlo.« »Pravijo, da so peklenski stroj nastavili žandarji, da so lahko spet odpeljali nekaj ljudi.« »Lahko;, da so ga žandarji, lahko pa tudi naši. Če ne zaleže beseda, moraš udariti s pestjo. Nikogar ne bi bilo več na delo, če bi peklenski stroj eksplodiral v šahtu.« »Kaj nam to pomaga, ko pa Družba lahko čaka mesec, dVa, še dalje! Uradnikom, mojstrom in paznikom teče plača dalje, gospodje delničarji pa tako ne žive iz rok v usta kakor mi.« »Hudičevo je, razprodajam pohištvo in obleko;, ali naj prodam še otroke?« To sem slišal spodaj pri Raku. Trije rudarji so žulili vsak svojo merico, drugi so izpod namršenih obrvi pogledovali tja proti točilni mizi, če se jih bo Rak morda le usmilil in jim prinesel kaj na upanje. Krčmar, suhljat dedec z. zoprnim smehljajem;, ni videl njihovih poželjivih pogledov, videl je samo denar. Celo huje je vzdihoval ko rudarji. »Križana lesa, kaj bo, kaj bol. Na delo bi šli, boljši je slab kot nikakršen zaslužek. Vsi bomo šli na kant, krčmarji, trgovci, obrtniki...« »Prvi pa ti, Rak, s polno kletjo tu v Podlogu in trdnim gruntom na Slemenu!« ga je zavrnil tisti, ki je dejal, da so mu le še otroci ostali naprodaj. Zasmejali sc! se-, ampak smeh jim ni- prihajal od srca. Kako naj se smejejo, ko so imeli roke skrčene v pesti in jim je gledala iz oči lakota, ne samo njihova, tudi lakota njihovih žena in otrok? »Kakol je z očetom?« sem le pritaknil vprašanje, ki me je že ves čas žgalo. »Kako? Kako je v kehi?« se je zasmejal nekdo!. »Kdaj jih bodo izpustili?« »Če je imel res opraviti kaj s tistim peklenskim strojem, je do pomladi zapečaten, če ni bil poleg, pa ga tudi ne bodo že jutri izpustili.« Trdi robati odgovori. Ko sem se zaskrbljen in žalosten Vračal na Strmec, me je konec vasi ustavil znani glas. »He, Markol! Čuješ, Marko!« Pod orehovo senco je sedel boter Amon. Klical sem ga za botra, čeprav mi ni bil ne krstni in ne birmski boter, tudi se ni pisal Amon, ampak Lamut, seveda. Za Amona so namreč imeli prejšnjega pod!-loškega grobarja; ker se je boter vselil V grobarjevo kočo in prevzel njegovo dola, so ga začeli klicati z imenom pokojnega grobarja, ki baje konec pogrebnih molitev nikoli ni rekel amen, ampak vedno le amon. »Kaj je, boter?« »Stopi malo sem!« Ne pomnim, kdaj me je boter zadnjič povabil k sebi. Zato in ker sem imel druge skrbi, sem neodločen obstal na cesti pred bajto, ki je bila; še manjša in bolj zapuščena kot naša. »No, pridi!« Ko je bil stric Tonč doma, sem iz šole grede Večkrat zavil pod oreh, dobil sem presnega ali suhega sadja, kakršen) je bil pač letni čas, še več vredno je bila kar sta povedala boter in stric, ki sta bila oba ljubezniva in zgovorna človeka:, če-prav sta živela sama v tejle borni koči. Kar pa ni bilo strica, se je boter zakrkniL ni me več klical, tudi gor na Strmec ga ni bilo, še čudno, da je prišel kropit dedka, svojega brata, in da se je dal pripe- Štetf. 49 (865) 5. december 1958 ZA GOSPODINJO IN DOM O prezgodnji uporabi lepotilnih sredstev Nega telesa, in nega obraza je nekaj popolnoma naravnega. Prav tako je popolnoma naravno, da uporablja današnja žena nri negi svojega obraza tudi šminko. Koliko in kako, pravilno ali nepravilno se uporablja to priljubljeno lepotilno sredstvo, o tem danes ni moj namen razpravljati Nanašala pa bi rada nekaj vrst o njih, ki jim ni šminka še popolnoma nič potrebna. a jo tako silno rade uoorabliaio, namreč o naših petnajst-,šestnaist- in sedemnajstletnih dekTicah. Menda jih lahko sre-čuiemo že povsod. Na ulici, V vlaku, na avtobusu, posebno pa v kinu. ciledališču ali na kakršnikoli prireditvi Vidimo mlade, premlade poslikane obraze. Le V šoli jih menda še ni Videti, samo tu si menda še priznajo, da v negi svoiih obrazov ne ratvn.aio popolnoma pravilno. Vem. mladina silna rada posnema odrasle. Šestnajstleten mladinec se naibrž počuti stareišeoa, zrelejšega, brž ko si postrga z lic tisti prvi p,uh, ki je pravkar pri šel parran jati. Prav tako se gotovo tudi deklica počuti boli odraslo, boli samostojno in bolj privlačno, če svoie ustnice pomaže z rdečilom. Toda mnoge gredo pri tem odločno predaleč. Videl?, sem namreč že dekle, ki je imelo ustnice živordeče, pričesko po najno-Veiši modi. nohte lakirane. .. vrat pa, — umazan,! Bilo pa ji je komaj šestnajst let. Prav tako poznam- deklico, ki z Vso skrbio neguje svoj obraz in zanj porabi pretirano mnogo časa. posodo pa, umiva mati, ko se vrne iz službe, kaiti hčerkica nikoli nima časa, d:a bi to delo opravila. Vem tudi za deklico, ki uporablja vse mogoče kreme in druga lepotilna sredstva že mnogo let, pri tem pa »jadra« iz šole na šoilo in bo kdo ve kdaj našla svoje »pravo« mesto. Seveda s tem ni rečeno, da je V naštetih ali v premnogih nenaštetih primerih prav lepotičenje obraza vzrok za Vso brezbrižnost do dela ali učenja. Prav gotova pa ima tudi to svojei slabe posledice. Neki dober vzgojitelj mi je v razgovoru dejal, da šminkanje niti ni kaj popolnoma slabega, dokler je deklica moralno močnai. Priznam, da je njegovo mnenje pravilno, pri tem pa vem, kako hitro sledi našminkanim ustnicam prva cigareta, ki jih, žal, tudi naša dekleta že preroda prižigajo, čeprav je cigatera zdraviu škodljiva in je — vsaj dijaštvu — kajenje po vseh pravilih prepovedano. Cesto pa s© obojemu pridruži še nedostojno govorjenje, tako da bi se ob njem gotovo zgrozil m on' dobri vzgojitelj, če bi ga slišal iz nežnih ust, kakor sem ga imela priložnost poslušati jaz. Prav zares ni mo-i namen V tem članku dolgovezno moralizirati. Zanima me pa, ali res ni nikogar, ki bi našim doraščajo-čim deklicam povedal, kaj je lepo- in kaj ni lepo. Prepričana sem, da bo marsikdo pritrdil, da je mnogo bolj čeden neponarejen obraz mladega dekleta, obraz, ki je zdrav in umit, kakor našminkane ustnice in morda ceila napudrana lica petnajst-, šestnaist-ali sedemnajstletne, tako da mora človek nehote pomisliti: »Deklica, kje je TVOJ obraz!«? Čudim se, kako mimo prenašajo- tc> po-četie svojih hčera matere, ki bi Vendar morale vedeti, kaj pri stoji in kaj ne pri-stoji nedoraslemu dekletu. Prav tako se čudim tudi očetom, ki najbrž nikoli ne pomislijo, da je nabava šminke in podobnega nepotreben izdatek, Kako koristijo jabolka organizmu Letos je dosti dobrih in okusnih jabolk. Znano ie, da so jabolka zelo zdlravilna. Zdravniki jih ne priporočajo samo za krepitev, temveč tudi za shujšeVanje in sve-žitev. Vsebujejo važno Vrsto sladkorja — šaha rožo in Vitamine A, B in C. V 100 grai-mih jabolk je pet miligramov teh vitaminov. Vsebujejo tudi mineralne snovi, kot kalij, kalcij in natrij. Za hujšanje... Co želite shujšati, pojejte pred vsakim obrokom jabolko, tako boste uteš:li prvo lakoto in boste mani pojedli težkih in mastnih jedi, ki debelijo. Pri črevesnih boleznih ... Nasprotno kot druge Vrste sadia morajo jesti jabolka oni. ki imaio občutljivo črevesno sluznico. V jabolkih je namreč tanin, lci zelo blagodejno Vpliva na čreves- no sluznico. Razen tega Vsebujejo mnogo celuloze, ki je V jabolkih mehka. Ce torej bolujete na lcaiki črevesni bolezni, jejte nastrugana jabolka in jih dobrot prežvečite. Za bolnike z revmo ... Ce čutite V sklepih bolečine, pijte čaj iz jabolk, ki ga boste tako pripravili: sveže ali suhe jabolčne olupke polij te z vrelo Vodo in zjutraj in zvečer izpijte skodelico-tega čaja. Sedaj je čas, da olupke zbirate, posušite in shranite za, zimo. Za zreditev... Pomešajte tri nastrgana jabolka in pol litra mleka. Po okusu dodajte ne-kaj ruma ali konjaka. Dajte testo V pečico in ga počite kot palačinko. Ko- se ena stran speče-testo obrnite, da se bo sp-e-klo še na drugi strani. ki prazni njihove denarnice, kajti Vsekakor bi morali biti starši tisti, ki bi poučili deklice-, da je najboljša nega mladega obraza sveža voda in košček dobrega toaletnega mila. Pri tem je oboje mnogo- ce-neie kakor šminka in razne »kreme«, in seveda za nego mladega obraza najbolj primemo. Deklice bi morale biti poučene tudi o tem, da nepravilna in prezgodnja uporaba lepotilnih sredstev nežno kožo njihovega obraza lahko pokvari v toliki meri, da jo kdaj pozneje niti najboljši kozme-tičar ne bo mogel več p-opraviti. Verjetno bi bile ob spoznanju te resnice bolj previdne pri svojem lepotičenju? Pljuča po dunajsko 1 telečja pljuča s srcem vred, jušne zelenjave, cel poper, lovorov list, timian, sol; 10 dkg masti, 8 dkg moke, majhnal čebula, strok česna, 2 sardeli, 12 kaper, voda ali juha, 2 kisli kumarici, zelen peteršilj, 2 žlici gorčice, 2 krhl‘a lim-ono, pol limonine lupine, kis, 1 dl smetane. Osnažene jušne zelenjave pristavimo v mrzli vodi, jih solimo in jim pridenemo začimbe. Ko je voda nrtačna, dodamo oprana pljuča, s srcem Vred in jih skuhamo-. Na masti prepražimo sesekljano- čebulo, potem moko in ko se ta opraži, še csnažei-ni in sesekljani sardeli in kapre-; vse tot zalijemo z vo-do ali juho. Temu prideno-moi na drobne rezance zrezana pljuča in srce, sesekljani kumarici, zeleni peteršilj, gorčico, limonine krhlje in lupino in, če je treba, še malo- kisa in s-oli in nazadnje smetano. Enolončnica s svežo svinino 1 V2 kg nemastne- sveže svinine, V2 kg suhega, svinjskega mesa,, 2 kg krompirja, rumena koleraba. 10 korenčkov, 20 dkg zelene in peteršilja, lovorov lis-t, malo drobnjaka, sol, poper, 10 celih paradižnikov ali 2 žlici mezge; 30 dkg domačih rezancev. Meso zrežemo kakor za golaž. Zelenjavo očistimo, operemo, zrežemo na rezance, krompir pa- na ploščice. Vse to in še lovorov list, drobnjak, paradižnik, denemo v lonec in doliiemo tolika vo-de-, da ie pokrito. Pristavimo na močan ogenj, da hitro zavre, nato pa- potegnemo p-osodO na kraj, kjer naj Vre pokrito in zelo oočasi. Preden dlamoi jed na mizo, jo pokusimo in dosolimo ter popopramo. Na. koncu zakuhamo po želji še domače rezance. ZDRAVSTVENI KOTIČEK Kaj so nosni polipi Pravilno dihanje skozi nos ima svoje p>ozit;vne razloge: zrak, ki ga Vdihamo, se očisti prahu, ovlaži in segreje. Tako »prepariran« zrak prihaja V pljuča in človek bi moral vedno- tako dihati, kajti tak zrak je za resorp-cijo najbolj primeren in ga zato organizem najbolj pametno izkoristi. Vsaka motni a pa, ki oži ali zap ira nosno votlino, vpliva slabo tudi na dihanje in človek je prisiljen, da diha skozi usta. Poznam,01 več vzrc-kov, da se no-s »zadala«. To se dogaja začasno ali pa stalno, pri odraslih ljudeh p-raV tako- kot pri otrocih. Eden izmed takih vzrokov so tudi polipi. Kaj so polipi in kako nastanejo? Veliko je ljudi, ki imaio polipe v nos-u in vs-i tožijo, da ne mc-rejo dihati skozi nos, da jih boli glava, da se ne morejo- koncentrirati in da jim pogosto kaplja iz nosa gnojna tekočina. Vsi ti znaki se ne pojavljajo takoj, ampak nastopajo' polagoma. Najprej obolijo obnosne Votline ali, kot pravimo-, sinusi. Polipi so posledica, oziroma produkt tega, obolenja. Zaradi gripe, pret-hlada ali kake druge infekcijske bolezni se sluznica sinusov vname, zateče ter pordeči in izloča Večje količine- gnojnega izcedka1. Če tega Vnetja ne zdravimo, preide V kroničnoi stanje, kar pomeni, da, se sluznica, sinusa zdebeli in tako razraste-, da Več ali manj izpolnjuje obnosne Votline. Ko jih popolnoma izpolni, se sluznica razširi tudi v nosno Votlino-. Zaradi postopnega razraščajva otečene- sluznice, se p-olagoma zapre tudi nosna Votlina in tak človek ne more več dihati skozi nos. Zdaj pride da težav, ki smo jih omenili zgoraj. Če pogledamo skozi tak nos, v;dimo, da je nosna Votlina napc-lniena s steklasto mas-oi gladke površine, ki je- na pritisk mehka ter Včasih krvavi. To ni nikaka bula: ali tumor, ampak gre pri tem le za o-dev-belieno- sluznico sinusa, ki V sinusu samem ni imela več prostora, a.mu-ak i° prešla zaradi tega V nosno- Votlino Polipi povzročajo ne samo subjektivne težave, amoak često deformirajo sam nos. Zato- se razume, da jih mo-ramo V vsakem; primeru odstraniti. Treba ie zato c-bolenie zagrabiti pri samem korenu. In k;e ie koren nosnega p-oboa? Na Vsak način v sinusih in zato moramo prvenstveno zdraviti sinuse, bod;si konservativno- ali pa z ooeraciio. V Večini primerov zdravimo sinuse operativno in radikalno. Ki er je pa to nemogoče, pride do recidive ter se mora operacija nekajkrat ponoviti. Iz navedenega, si je treba dobrot zapomniti, da polipi niso tumorji, pač pa jih moramo V vsakem primeru odstraniti, da bolnik lahko diha skozi nos, kar je velike važnosti za normalno funkcioniranje organizma kot celote. DR. S. B. 1 j a ti na sedmino. Če me nenadoma kliče, to nekaj pomeni. Ve kaj o- očetu? Ko me je še enkrat po-klical, sem zavil na zapuščeno dvorišče. »Je res? Tvo-jega očeta so odpeljali? Nič dobrega ne bo iz tega. Slabi smo, slabi, kaj bi se bodli z gospodo? Jaz pa čakam na Tanča.« Poklical me je torej, da bi mi to povedal? »Kdaj pridejo stric?« sem le Vprašal. »Moral bi priti že sneči,« je pohitel boter. »Pisal je, naj zakoljem kokoško in kupim Štefan dobrega vina. Vse je pripravljeno: kokoška je počena,, vino stoji na mizi, Tonča pa ni.« Dvignil se je s klopi k plotu ter zvedavo- pogledal navzdol po cesti1. »Ni ga in m. Kokoška se bo- pokvarila, ko je takšna vročina1,, tudi za vino ni dobro, da stoji predolgo v steklenici. Zakaj ga le ni?« »Kako je bilo, ko so jih odpeljali?« sem vprašal v upanju, d'a bi iz botrovega odgovora utegnil izvedeti kaj, kar ne bo brez haska za: očeta. Boter, rjav kot jame, ki jih je kop-al za, mrtvece, je še enkrat pogledal po Vasi in se Vrnil! pod! oreh. »Včeraj je bilo natanko štiri leta, kar je odšel navsezgodaj z doma,« ie rekel in mi pokimal, naj sedem še jaz, Ko sem sedel, ie nadaljeval. »Vprašal sem ga: ,Kam, Tonč?‘ Grenko se je zasmejal. ,Grem, kamor bi bilo) bolje, da mi ne bi bilo treba iti, ampak zgodilo se je tako, da je bolje, da grem.’ Tako je govoril. Nikoli nisi Vedel, kaj hoče povedati. Včasih je povedal več, včasih manj, včasih pa čisto-nekaj drugega,, kakor si mislil. ,Kdaj prideš?' sem vprašal, ne meneč se za njegove muhe. .Odločili bodo- tisti, ki sodijo-slaba dejanja." Govoril je kot župnik s prižnice- in hudo resno- se je držal, zato me jo le zaskrbelo. ,Tonč, kaj jel bilo-?' ,Sem in nisem hotel, da, bi se biloi zgodilo. Grem in jim povem. Oče, sami boste, dolgo, zelo d-o-lgo boste sami. Ko bom prišel, pa boste spekli kokoško- in postavili na mizo Štefan dobrega vina. Zbogom, oče!' Dal mi je roko. Ko sem, ga pogledal v oiči, sem videl solze- V njih. Tonč je, kakor veš, rad uganjal norčije, govoril in pel je vsakemu človeku razumljivo, a tudi zmešana, takšen kot tisto jutro pa še ni bil. Takoj sem vedel, da, je nekaj ;bolj narobe ko navadno; kaj naj bi bilo, nisem mogel vedeti. Izvedel sem šele, kot so- prišli in naročili jamo.« Boter me je s sVo-jo zgovornostjo le iztrgal iz mojih misli. Res, tudi mi na Strmcu nismo mogli verjeti. Stric Tonč, tako smo imenovali botrovega sina, je ubil človeka? To je bilo, kot če bi rekel, da je jagnje raztrgalo volka. Nikomur ni rekel žal besede, svojemu očetu, grobarju, je pomagal kopati jame in delati grobove, najrajši pa je posedal tule pod orehom, igral na citre in pel. Ne samo ob nede- ljah, tudi čez delavnik. Kolikokrat sem zaradi njegovega petja zamudil šolo-, koliko- šib se je zaradi njegovih pesmi zlo--miloi na mojih plečih! »Nisem verje-l, da bom dočakal,« sem spet slišal botra. »Mislil sem, da bom na lepem o-bležal V grobu. Vidiš, pa so ta štiri leta le pretekla in kokoška z vinom je pripravljena. Tudi kruha, belega kruha sem; spekel. Pravo gostijo sem pripravil, naj se naje, revež, tam je otep-aval nezabeljen ričet.« »In zdaj ga otepa mo-j oče!« sem rekel. »Tudi njemu ga ne bi biloi treba. Bodi zadlovoljen, s tem, kar imaš, kar ti daje bog, ni veliko-, toda če hočeš boljše-, prideš samo še na slabšei. Kohko-krat sem mu rekel: .Poglej mene, nikomur nočem nič, z živimi skorajda nimam opravka, mrtvi pa so zadovoljni z vsem, kot jim napraviš. Samo- dla je jama dovolj velika-, dla lahko-spustiš krsto Vanjo-.' On pa ...« Kar se spominjam, je imel Amon obraš-čen obraz z dolgimi sveti or javimi kocinami, bil je majhen, držal se je nekoliko upognjeno, tako je bil videti še manjši; kadar je govoril z visokim človekom, je moral nagniti glavo daleč nazaj. Tedaj so se mu zasvetile dfo-bne, a sila žive oči. Zenske v koči, ki je bila z mogočnim orehom vred cerkvena last, nisem videl nikoli. Boter se ie že davno pred vojno- vrnil z nemškega Stajerja, kamor je bil odšel s trebuhom za kruhom, kakor se reče-. S se- boj je pripeljal Tonča, ki je bil tedaj še majhen, slaboten deček. »Pojdiva stricu naproti!« sem zaklical. Z njim, s stricem Tončem bi se lahko marsikaj pogovoril! Da, stric Tonč ne zna samo p-ripovedlovati in peti, marveč- tudi poslušati! Če kdo-, on bo vedel, kako je 2 očetom. »Pojdiva, boter!« »Saj res, kaj bi ga čakala; doma, spodobi se, da greVa na postajo.« Kakor da je čakal na mc-je besede, je urno zaklenil kočo in o-dnesel ključ nekam V kolamico-. Če se ne bi bil odpravil z botrom na postajo, bi me bilo gotoVoi potegnilo v kolonijo. Nai poti g Strmca, pri Raku in-celo, kci sem se vračal proti domu, sem mislil na Martiča. Pravzaprav me je boter poklical prav tedaj, ko sem se namenil obrniti in zaviti v kolonijo. Za Martiča sem imel kos suhe, vendar še- vedno dobre potice. Pomišljal sem si samo zaradi Molanke-. Naj je bilo kakor koli 9 tisto eksplozijo, Molanka jo kriva, tako sem sodil, da so zaprli očeta. Bil je pri Molan-ki in Videli so ga- na poti k njej. Kako naj bi potrkal na Molankina vrata, ko sem končno sp-oznal, da je bilo- za materinim oštevanjem vendar toliko ljubezni? Greh bi bil, če bi obiskal Martico in ii dal potico, ki jo je spekla mati za, dedkovo se