KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XI. letnik Ljubljana 1963 3. zvezek Vsebina tretjega zvezka: B. Grafenauer: Ljubljana v srednjem veku — Stran 129 F. Gastrin : Oris zgodovine Ljubljane od XVI. do XVIII. stoletja — Stran 139 J. G a š p e r š i č : Iz viigenijca in fužine v tovarno — Stran 148 I. Z elk o: Zemljišče Belmura — Stran 167 J. J e in k o : Ob stoletnici koroške železnice — Stran 178 F. Tancik: Ob 150-letnici vojnih operacij 1813—1814 v mejah Ilir- skih provinc — Stran 185 Na ovitku Smrečne klavže na Zali nad Idrijo (Perorisbo po sliki K. Goldensteina izdelal Lado Pirnat) Ureja uredniški odbor Odgovorni urednik prof. Zvone Miklavič Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino. Pred- stavnik dr. Jože Som. Tiska tiskarna >Toneta Tomšiča« v Ljubljani. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/in. Tekoči račun pri Narodni banki št. 600-14-608-85 (Ljubljana, Miklošičeva 8). Letna naročnina 800 din, posamezna številka 300 din. ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LJUBLJANA V SREDNJEM VEKU BOGO GRAFENAUER Ta članek je nadaljevanje članka istega pisca, ki je izšel o Kroniki XII2, 196J, stran 86-94, z naslovom Zgodovina ljubljanskega prostora pred naselitvijo Slovencev. Uredništvo VASI V RAVNINI IN NASTANEK ŽUPNIJE IN GRADU Od XVn. stoletja naprej, ko sta začela Schönleben in Valvasor zbirati podatke o zgodoviini Ljubljane in njenih prednikov ter jo opisovati, pa vse do polpretekle dobe (Ivan Vrhovec, Joža Rus) zgodovinarji ne- kako niso mogii verjeti, da bi Ljubljana — potem ko je v obliki Emone enkrat že dobila pomemben položaj v širši okolicii — mogla biti odrinjena povsem koit nepo- memben prostor v Ljubljanski kotlini. Zgodovinarji XVIJ. stoletja so si pomagali z izmišljanjem različnih dogodkov, ki so že na prvi pogled povsem nemogoči (kakor opis kuge, ki naj bi leta 1006 pobrala v Ljubljani in bližinjih vaseh okrog 17.000 ljudi), novejši pa so poskušali zapolniti preko poltisočletno vrzel med propadom rimßke Emone in prvo omembo »Ljubljane« v Xn. stoletju tako, da so z različnimi domnevami, postavljenimi ob splošnem razvoju, poskušali rekonstruirati različne manjkajoče podatke o zgodovini Ljubljane med pozno antiko in visokim srednjim vekom. Proti vsem tem in takšnim domne- vam pa je poudaril Anton Melik v svoji hietoričnogeoigrafski analizi podlag za na- stanek srednjeveškega ljubljanskega mesta itn njegovega postopnega uveljavljanja, da je s koncem antike »nastopil ,zopet čas pri- mitivnih razmer«, zaradi tega pa je »nastalo zatišje v ljubljanskem področju, ... potih- nil promet na velikih cestah in so bili uničeni temelji za trgovino in gosjxxlarstvo večjih dimenzij«. Rimska cesta je toliko izgubila na pomenu, da So nastajale od Unca mimo staje Vrhnike prej tiste vasi, ki so od nje nekoliko odmaknjene, kakor naselbine neposredno ob cesti. Poglavitne smeri, ki so jih ubirali alpski Slovani pri svojem naseljevanju, so ljubljanski prostor obšle na jugu preko Blok in na severu preko Gorenjskega in hribov med zgornjo Savsko ter Soško dolino. Tudi skromni promet med IX. in XI. stoletjem se je zado- voljil % raznimi drugimi ipotmi in celo prvi začetki srednjeveške trgovine — določeni z obveznimi »cestami« v korist določenih mest •— so se še izognili Ljubljani skozi Kranj in Kamnik, ki sta bliže središča Ljiubljanske kotline in sta se spričo tega povsem prirodno pred močnejšim uveljav- Ijenjem srednjeveškega trgovanja dvigala hitreje kakor Ljubljana. Po njegovem mnenju je bila celo »do kesnega srednjega veka ... neposredna okolica sedanje Ljub- ljane še toliko kot neposeljena«. Kljub temu, da je z zadnjo trditvijo Melik segel že nekaj predaleč, pa njegove ugotovitve vendar zelo dobro opozarjajo na silno prelomnico v razvoju ljubljan- skega prostora med antiko in prvim poja- vom Ljubljane. Ljubljanski prostor po propadu Emone in naselitvi Slovanov siprva gotovo ni bil naseljen. Drugače kakor pri Kranju, Bledu, Bohinju, Celju .im Ptuju ter še tolikih drugih krajih na Slovenskem je ime Emone utonilo v pozabo. Antičnim ostankom, ki so bili ob poiznejši slovenski naselitvi na tem prostoru še vsekakor toliko vidni, da so zibujali pozornost, so nadeli Slovenci nova imena: mestnim ruševinam Gradišče, še vidnim ostankom južnih utrdb Mirje ter delu rimskega grobišča severno od mesta Ajdovščina. Prav ta prostor je bil v prvih stoletjih po naselitvi za poljedelsko naselitev morda manj vabljiv tudi zato, ker so se od konca VI. do konca VIII. sto- letja (razen okrog obdobja slovanske ple- menske zveze pod Samom, okrog 625 do okrog 660) spuščali tod obrski oddelki po plen proti Italiji; v prvi polovici X. sto- letja se je takšen položaj ponovil v obliki madžarskih vpadov v Italijo. Toda takoj, ko so prenehale takšne iz- jemne razmere, se prebivalstvo ni več obo- tavljalo. O naselitvi ožjega prostora ljub- ljanskega mesta neposredno po uničenju obrske sile priča slovansko grobišče na dvorišču Slovenske akademije znanosti 129 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO med Gosposko in Salendrovo ulico iz IX. stoletja (17 groibov). Jože Rus je poiskušal postaviti v ta čas tudi poistanek prve cerkve (misijoin.ske cerkve kot prednika poznejše šempetrAke fare) ; toda čeprav se je ohra- nilo nekaj .pričevanj o oglejski misijoinskii akciji v slovenskih pokrajinah v IX. sto- letju, mora ostati vsako takšno ugibanje o predniku šempetrske cerkve v tem času skrajno negotovo. Podroiben pretres naselitvene zgodovine na prostoru današnje Ljiubljaine in njene bližnje okolice (M. Kos) je poleg tega po- kazal, da je bila južna stran dolgo neoblju- dena ali slabo obljudena. To ne velja le za močvirno ozemlje na Barju, marveč prav tako tudi za hribovje med Barjem na za- hodu in vrhovi okrog Janč na vzhodu. Nekoliko drugače ipa je bilo v ravnini, ki se razprostira od tod proti severu. Tu je biilo ve,ndarle mogoče odkriti nekaj jeder stare kolonizacije (Poljane pod vzhodnim koncem Grajskega hriba, Koseze, Dravlje, nekaj vasi okrog Šentvida, Jezica, Savlje, Črnuče, koseška naselja pod Molnikom, Sastro, Stepanja vas), čeprav so povsod pomešana z mlajšimi naselji. Sploh pa je pol stoletja madžarskih vdorov in prehodov v prvi polovici X. stoletja prav gotovo ta razvoj v marsičem zmotilo, tako da se je mogla začeti nemotena kolonizacijska akci- ja šele od srede X. stoletja naprej. In res spadata drugi dve slovanski gro- bišči, odkriti na prostoru ljubljanskega mesta, že prav v X. stoletje (južno od šem- petrske cerkve proti Ljubljanici in doslej osamljen grob na Jakopičevem vrtu v jugo- zahodnem kotu Emone). Novi ustalitvi raz- mer — po vnovičnem razširjenju oblasti nemške srednjeveške države nad južne in vzhodne slovenske pokrajine ter po koncu madžarskih napadov proti zahodu — je sledila torej neposredno nova kolonizacij- ska aktivnost. V tem pogledu je zlasti po- mentbno grobišče pri Šempetru. To je nam- reč prvo pričevanje o kultnem pomenu tega kraja, kjer je na saniem med okoliš- nimi vasmi zrasla cerkev sv. Petra, ome- njena prvič (po svojem župniku) leta 1163, in sedež izredno obsežne pražupnije, ki je segala spočetka od Javorja pa do Hotedr- šice. Začetki šempetrske cerkve so zaviti v temo, vendar pa govori patronat, ki so ga imeli nad njo v začetku XIII. stoletja Span- heimi, in župnijsko zemljiško gospostvo nad večjim delom Poljan in Šempetra, da gre za prvotno ustanovo gospodov ljubljan- skega gradu. Vsekakor pa je skrbel šem- petrski župnik za versko življenje na gradu in med njegovimi podložniki (listina 1227) ; ob ustanovitvi te cerkve so bila torej vaška naselja okrog Šempetra gotovo pomemb- nejša kakor morebitno ribiško-čolnarsko naselje pod Gradom, če je tedaj sploh že obstajalo. Postanek župnije je seveda zvezan z za- četki trdnejše cerkvene organizacije na oglejskemu patriarhu podrejenem delu slovenskega ozemlja južno od Drave (od konca XI. stoletja dalje), toda središče šempetrske prafare se je prav lahko — kakor drugod — oprlo na starejšo lastniško cerkev gospodov ljubljanskega gradu. Pa tudi tu se začenjajo viri šele sredi XII. stoletja. Leta 1144 srečamo kot grajskega gospoda »Ulrika iz Ljubljane (de Laibach), brata [koroškega] vojvode«, dve leti pozne- je pa se navaja kot »Ulrik iz Ljubljane«, imenovane tokrat s slovensko obliko »Lu- wigana«, ministerial rodbine koroških voj- vod, Spanheimov. Ime »Ljubljana« tedaj še ni bilo ime mesta, marveč gradu na Graj- skem hribu. Spamheimska posest v bodočem središču kranjske dežele pa ni bila ome- jena le na grad Ljubljano. Približno tako daleč, kakor je nesel pogled po okoliških hribih, so stali na hribih gradiči, v katerih so živeli spanheimski nesvobodni vitezi: na Jetrbenku (Hertenberg — trdni grad) pri Sv. Katarini, na Goričanah in pri Sori, na Osterbergu (Vzhodni grad) nad Zalogom, Hrušici, Falkenbergu (Sokolji grad) pri Turjaku in na Polhovem Gradcu. Širok okoliš, ki obkroža spanheimski glavni grad (castruin capitale) »Ljubljano«, je pripadal njegovim gospodarjem. Toda spanheimska posest na Kranjskem in spodnjem Štajerskem ne seže nazaj pre- ko začetka XII. stoletja. Spanheimi, zvest podpornik papeške stranke v silovitem spopadu za investituro (postavitev cerkve- nih dostojanstvenikov) med nosivci cesar- skega in papeškega dostojanstva na prelo- mu XI. in XII. stoletja, so izkoristili zmago cerkvene stranke za to, da so si pridobili ob Dravi, Savinji in na Dolenjskem veliko zemljiško posest na škodo enega izmed dotlej najmogočnejših plemenitih rodov — Višnjegorskih grofov, ki so podpirali v tej borbi cesarja. Po vsem videzu je torej utemeljena Hauptmannova domneva, da spada med spanheimske pridobitve iz dobe investiturnega boja tudi grad Ljubljana s svojo široko okolico. S tem smo prišli — če ta domneva drži — do začetkov gradu Ljubljane. Višnjegorski grofje so namreč potomci Heminega rodu, čigar ogromna 130 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA posest na danes slovenskih tleh — zajemala je skoraj sklenjeno vso Savinjsko krajino, jugovzhodni del Koroške in verjetno Ljub- ljano z okolico — je nastajala že na pre- lomu X. in XI. stoletja, neposredno po drugi nemški osvojitvi teh predelov. Toda medtem ko je bila Ljubljana za Višnjegorske grofe obrobni del sila obsež- nih posestev, je ipostala Spaiiheimom eno izmed pogla\itnih oporišč za njihovo dina- stično politiko. Njen cilj je postajala — zlasti v Xlll. stoletju — prevlada v zgor- njem Posavju, pridružitev deželnega go- spostva nad Kramjsko k vojvodski oblasti nad Koroško, ki so jo dosegli leta 1122. Kakor na Koroškem tako so začeli tudi okrog Ljubljane — oprti na svoje ministe- riale — z intenzivno kolonizacijo utrjevati svotjo oblast in moč. Okrog starejših kolo- ¦nizacijskih jeder so rasle nove, načrtno urejene vasi, delno pa so se večale tudi stare. Morda je zvezan s to gospodarsko krepitvijo ljubljanskega gospostva Span- heimov tudi nastanek dvora na levi strani Ljubljanice nad Bregom, o katerem prej- kone pričajo podzemni silosi za hranjenje žita na dvorišču Slovenske akademije zna- nosti in umetnosti, izvirajoči iz XI. ali XII. stoletja. Gotovo pa se je hkrati s to kolo- nizacijsko delavnostjo dograjevala župnij- ska organizacija s središčem pri šempetrski cerkvi in s krstno cerkvijo sv. Janeza Krstnika (blizu odcepa Vidovdanske od Trubarjeve — prej Šempetrske — ceste); čeprav je omenjena prvič šele leta 1280, spada tudi ona gotovo med najstarejše cerkve na ljubljanskem ozemlju. Poveza- nost koloniizacijske dejavnosti in cerkvene organizacije se kaže zlasti v vzhodnem delu šempetrske pražupnije: njeno ozemlje je namreč od vseh strani obdalo manjši, prej z dolenjske strani naseljeni in župniji v Šmarju pripadajoči okoliš pod Molnikom, obdan z vseh strani s področjem, ki ga je zajela načrtna kolonizacija tega obdobja. Izrazit napredek poljedelske kolonizacije pod vodstvom gradu in morda dvora, dopol- njen s cerkveno organizacijo, je ustvaril prve pogoje za razvoj skromnega tržnega naselja pod Grajskim hribom. Oživljanje trgovine na večje razdalje od preloma XI. in XII. stoletja naprej pa je ustvarilo hkrati z dinastično politiko Spanheimov podlage za nastanek pravega meščanskega naselja na tem prostoru in za njegov dvig na čelo kranjskih mest. Šele s temi spremembami se je moglo začeti premikati gospodarsko težišče Ljubljanske kotline od Kranja, kjer je bil od X. stoletja sedež mejnega grofa, in od Kamnika, ki je bil še v začetku XIII. i stoletja sedež na Kranjskem najmočnejše fevdalne rodbine Andechs-Merancev, v Ljubljano. >TRI MESTA IN IZVRSTEN GRAD NAD NJIMU I S temi besedajni je izrazil srednjeveški ! opisovavec Ljubljane konec XV. stoletja s\oj temeljni vtis o mestu. Tri »mesta« — Stari trg. Novi trg in »Mesto« —, vsako obzidano s svojim obzidjem, pa vendar vsa tri združena s skupno mestno upravo v eno samo celoto. Ta nenavadni položaj skriva | tudi še do danes ne povsem razrešeno I uganko nastanka Ljubljane v XIII. stol. \ Obzidje, ki je delilo Stari trg od Mesta, \ vsekakor kaže, da se niso dvigali vsi trije mestni deli hkrati. Sodobni viri pa so pre- skopi, da bi nam jasno pokazali zaporedje njihovega razvoja. Mesto in njegovo ob- zidje se omenjata prvič v listini o posesti samostana Jurkloštra, ki jo je podaril 13. i aprila 1243 vojvoda Bernard samostanu »v Ljubljani znotraj obzidja mesta« (intra murum civitatis); toda lega tega zemljišča je neznana in zato so do danes deljena mnenja, ali je mišljeno obzidje Starega trga ali »Mesta«. Vsaj okrog leta 1260 je bilo gotovo obzidano že tudi »Mesto«, a pred letom 1307 tudi Novi trg na levem bregu Ljubljanice. Tudi če se listina iz leta 1243 ne bi nanašala na Stari trg in čeprav se posebej njegovo obzidje omenja šele pozneje, izipodbija kakršnokoli možnost neposrednega sklepanja o zaporedju raz- ; voja mestnih delov listina iz leta 1344, ki govori o hiši kostanj e viškega samostana I »v sprednjem mestu na Starem trgu« ozi- ; roma »v starem mestu na Starem trgu«, i Izraz »staro mesto« se sicer najbrž res na- j naša na vse mesto na desnem bregu Ljub- j Ijanice, dovolj pa je, da so šteli že tedaj — sto let potem, ko se Ljubljana prvič omenja kot »civitas« — vanj tudi Stari trg. To je bilo mogoče le tedaj, če je dotlej že , dolgo užival vse prilastke mestnega življe- : nja, tudi varnost za mestnim obzidjem. Odkar so podatki navedenih listin ovrgli izročilo starega zgodovinopisja, da se je najprej razvil v mesto Stari trg, šele v XV. stoletju pa da je dobil obzidje Novi trg [ in v začetku XVI. stoletja Mesto (ali Mestni j trg), so se zgodovinarji oprli pri določanju j tega zaj)oredja predvsem na pričevanje imen navedenih mestnih delov ter na Val- vasorjevo sporočilo, da naj bi stala naj- starejša ljubljanska mestna hiša na sever- : nem robu Starega trga. Zdelo se je namreč, ! 131 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO da obe ti dve dejstvi vendarle potrjujeta staro izročilo. Vsekakor označuje ime »Stari trg« nasploh — kjer se pojavlja na Sloven- skem v bližini mest — tiste kraje, ki so bili središča sejemskega trgovanja pred nastankom sosednega mesta. Prav tako se zdi opravičen sklep, da je mogel dobiti Novi trg svoje ime le dotlej, dokler ni bilo poleg Mesta, kajti sicer bi ga imenovali »Novo mesto« — seveda, če sprejemamo domnevo, da so bile tudi na ta del mesta takoj razširjene ipravice meščanskega na- selja. Toda proti tej nstaljeni podobi je vstal v zadnjem času S. Vilfan in se ji uprl, sklicujoč se na razporeditev mestnih delov in poti v mesto, zlasti pa na položaj oib tedanjem »Zgornjem« (sedaj Čevljarskem) mostu, kjer so se vsa »tri mesta« povezo- vala v celoto. Tako bo najbolj prav, če si tudi mi najprej prikličemo v spomin po- dobo srednjeveške Ljubljane in ee šele nato vrnemo k njeni zgodovini. »Tri mesta in izvrsten grad nad njirai« — prvi dve »mesti« med gradom in Ljub- ljanico, med seboj ločeni x. zidom od gradu na Grajskem hribu pa do Ljubljanice južno od Trance, tretje na levem bregu Ljublja- nice med reko in vizhodnim obzidjem stare Emone, med Zoisovo cesto in Kongresnim trgom. To je bila podoba, ki je tedaj, ko je bila Ljubljana med XIII. in XVII. sto- letjem omejena na tako majhen del svojega sedanjega obsega, naravnost bodla v oči vsakega tujca, ko se ji je še približeval. •»Stari trg« — že ime dokazuje, da gre za najstarejšo obrtniško-trgovsko naselbino na področju srednjeveške Ljufcljane — je na jugovzhodni strani .varovalo obzidje vzdolž Vožarskega pota med Vodnim stol- pom ob Ljubljanici in Pisanimi vrati ob koncu Gornjega trga, potegnjeno po po- bočju Grajskega hriba do stolpa Padav na njegovem temenu. Na drugo stran je segel Stari trg blizu do Trance. Vendar je bil sestavljen iz dveh delov: meščansko naselje so sestavljale do začetka XVI. stoletja v bistvu tri ulice — Stari trg. Gornji trg in ulica, ki vodi od tod proti jugu. Ob stiku teh glavnih žil je bilo nekako središče tega dela mesta in v bližini je bila že v XII. stoletju postavljena cerkev sv. Jakoiba, znanega v XI. in XII. stoletju tudi pri nas celo po »kompasteljskih« romarjih. Sedanji tloris tega dela mesta kaže precej načrtno gradnjo; sledove starega naselja pred usta- novitvijo trga je prejkone izbrisalo pre-- grajevanje na Sentjakoibskem (oz. Levsti- kovem) trgu ob graditvi jezuitskega kole- gija na prelomu XVI. in XVII. stoletja. V obzidje Starega trga pa sta bili zajeti tudi Rožna in Hrenova ulica, ki sta bili do XVI. stoletja del gospostva deželnega kneza (in ljubljanskega mestnega gospoda). Šele leta 1533 sta bili izločeni iz tega gospostva in pridruženi ljubljanskemiu sodnemu obla- stvu. Stari trg ni imel .z mostom urejene zveze z levim bregom Ljubljanice. »Mestni trg« oziroma »Mesto« — tudi tako ga listine večkrat imenujejo — se je raz- prostiral od obzidja južno od Trance do obzidja, ki je teklo od stolpa ob Ljublja- nici na vzhodnem delu današnjega Vodni- kovega trga do Kloštrskih vrat na koncu Mestnega trga (med Vodnikovim trgom in zahodnim oglom Krekovega trga) in odtod po pobočju hriba do severovzhodne stra- nice gradu. Njegova osrednja žila je bil Mestni trg, ki je tekel od Trance do Kloštrskih vrat, le z hišami oddeljen od vznožja Grajskega hriba, in od katerega so šle prečne uličice proti Ljubljanici. Se- verovzhodni kot Mesta (za cerkvijo sv. Ni- kolaja in za frančiškanskim samostanom na Vodnikovem trgu) do kraja XV. stoletja ni bil povsem zazidan. Oba mostova, ki sta v srednjem veku v Ljubljani vodila preko Ljubljanice, sta izhajala iz Mesta; oba sta stala že leta 1280, ko se most na prostoru današnjega Tromostovja — imenovan Spod- nji most ali Spitalski most — imenuje že ob svoji prvi omemibi kot »stari most«. Od tod je vodila Špitalska ulica — imeno- vana tako po srednjeveškem gostincu (za- vetišču ali sirotišču, Špitalu) na mestu se- danje Kresije na vzhodni strani ulice ob mostu — na Mestni trg. Medtem ko je služil Spitalski most zunanjemu prometu Mesta, pa je povezoval Zgornji most (sedaj Čev- ljarski) vsa tri »mesta« med seboj. Zgrajen je bil sicer v neposrednem sosedstvu se- vernega dela Starega trga, a vendar že iz Mesta preko reke v Novi trg. Ob Mestnem trgu so zgradili ribiči in čolnarji verjetno v XII. ali najpozneje v prvi polovici XIII. stoletja cerkev svojemu zaščitniku, sv. Ni- kolaju (prvič omenjena 1262), ki je postala pozneje, večkrat pregrajena, stolna cerkev ljubljanske škofije. Tudi Mesto kaže po svojem tlorisu načrtno gradnjo okrog »trga«, le okrog Špitalske ulice — tu je iskati staro ribiško naselje — so se kaza- li nekateri sledovi nenačrtne gradnje. »Novi trg« je obdajalo obzidje s treh strani (razen proti reki). Južni del Novega trga je že najmanj leta 1228 pripadal »križ- nikom«, tj. komendi nemškega viteškega 132 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA reda s središčem v Križankah, ki je imela med svojimi podložniki v Ribiški ulici in na Bregu precej čolnarjev in ribičev. Se- verni del Novega trga (Židovska ulica in Židovska steza) ob Ljubljanici je bil kraj, na katerem so se leta 1327 naselili Judje in prebivali tod do svojega izgona leta 1515. \ Sicer pa se je v Novem trgu zlasti od XV. ] stoletja naprej naseljevalo plemstvo, tako \ da se večkrat ta del mesta imenuje kar »iplemiški del«. Začetki Novega trga so naijbrže res zvezani z dvorom grajskega gospoda, ki je postal pwzneje jedro križev- niške posesti, temelj tržnega naselja pa je z ene strani pristanišče na Bregu, z druge strani pa »Cesta«, ki je vodila preko emon- skih ruševin proti Vrhniki. Tudi Novi trg kaže v vsem svojem tlorisu načrtno grad- njo, v kateri zbuja še posebno pozornost na vsem mestnem področju izjemna dolžina ravne Gosposke ulice, ki se v tem pogledu i precej razlikuje od predelov, poseljenih z i obrtniki, trgovci in — izven mestnega ob- i zidja — s kmečkim prebivalstvom. Čeprav so bili zavarovani z obzidjem že v XIII. stoletju vsi trije deli mesta, pa s tem gradnja obzidja ni bila dokončana in oibzidje še daleč ne takšno, kakršno je za- gledal pred iseboij po konou teh del potnik v XVI. stoletju. Domneva, da bi na desnem bregu Ljubljanice sprva povezovalo le najbližjo točko na bregu reke z vznožjem Grajskega hriba, je sicer neverjetna, saj potem res ne bi bilo treba zidu med Mestom in Starim trgom podaljševati do gradu. Res pa se je obzidje vzpenjalo po pobočju hriba sprva le do najbližje utrdbe na nje- govem temenu in je bil zvezan stolp Padav po obzidju in jarku z gradom šele v drugi polovici XVI. stoletja. Šele v XV. in XVI. ßtoletjn, ko je pritiskala turška nevarnost, pa je bilo zgrajeno obzidje ob Ljubljanici ob Starem trgu do začetka obzidja Novega trga na drugi strani reke ter v Mestu od zgornjega mostu do zunanjega mestnega obzidja. Hkrati je bil med Novim in Sta- rim trgom zavarovan dostop po reki z Grabljami, katerih Vodna vrata oib Vodnem stolpu na starotrškem bregu so »ponoči zapirali«. V teh dveh stoletjih so dogradili tudi vrsto posameznih utrdb ob starem ob- zidju ter zlasti utrjevali tudi mestna vrata. Srednjeveška Ljubljana. Karta podaja — v glavnem po Kosu, vendar nekoliko shematizirano — razporeditev tistih mest- nih predelov, o katerih tu govorimo. Prim, tudi Klcmenčev načrt Emone v Zgodovini Ljubljane I, str. 336 (po članku S. Vilfana, Nekaj vprašanj iz zgodovine stare Ljubljane, Kronika IV, 1956, str. 132) 133- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Obzidje Novega trga (čigar sledovi so še danes vidni pri Križankah ter v ploščadi ob Narodni in univerzitetni knjižnici) se glede svojega poteka sicer ni sipreminjalo, pač pa so prav na njegovem utrjevanju delali v XV. in XVI. stoletju še več, saj je bil ta del mesta ob sovražnem napadu naj- bolj izpostav!ljen. Izza obzidja je vodilo poleg vodne poti po reki pet mestnih vrat: Pisana, Starotrška ali (s stališča Starega trga ali vsega mesta) Zgornja vrata na koncu Gornjega trga; Križniška ali Nemška vrata ob Trgu francoske revoilucije; Vice- domska ali Fištamska vrata na severnem koncu Gosposke ulice; Špitalska vrata ob prehodu iz špitalske ulice na Spodnji most ter Spodnja, Samostanska ali Kloštrska vrata na vzhodnem koncu Mestnega trga. V mestu samem pa so delila Mesto od Sta- rega trga Starotrška ali (s stališča Mesta) Zgornja vrata, podrta seile leta 1599 in za- menjana s poislikanim obokom nad ulico. Dvom o ustaljenem mnenju, da je treba iskati v Starem trgu ne le prvo tržno na- selje srednjeveške Ljubljane, marveč tudi njen prvi obzidani del, se je sprožil že ob nenavadnem dejstvu, da sta oba mostma izven njegovega obzidja in zavarovana z obzidjem domnevno najmlajšega mestnega dela. Mesta. Vilfanova analiza prostora, kjer se vsi trije mestni deli stikajo, pa je spravila staro mnenje še v večjo zagato. Obzidje med Mestom in Starim trgom je namreč gotovo varovalo Mesto proti staro- trški strani in ne obratno. Na »mestni« strani so segle hiše skoraj do obzidja ter ga pozneje (ob razširjanju) vključile vase, na starotrški strani pa je bil pred obzidjem prazen prostoT (proti Ljubljanici do srede, pod hribom pa do ko'nca XVI. stoletja). Listine naravnost govore o »vratih, kjer se gre iz mesta na stari trg« (1327). Neka na novo odkrita listina pa govori o zadnji hiši v Mestu oib obzidju (Stari trg 2) kot o hiši »v LjuJbljani nad Gornjimi vrati, kjer se gre ven čez most na Stari trg, pri Komunu ob vodi« (1406). Mesta torej proti starotrški strani ni varovalo le obzidje, marveč v začetku XV. stoletja še vedno tudi jarek pred njim. Poleg tega je Spi- talski most brez dvoma dvignil pomen Me- sta kot trgovskega središča na čelo vseh mestnih delov, saj je šlo v XVI. stoletju čezenj šestinšestdesetkrat več tovornega prometa kakor skozi Nemška vrata. Vse- kakor torej tudi promet od Trsta ni več uporabljal »Ceste« skozi emonske ruševine, marveč je ruševine obšel ter se spuščal k Ljubljani po predniku današnje Čopove ulice. Končno je Vilfanova analiza ovrgla tudi zadnje oporišče prednosti Starega trga — na Schön'lebna oprto izročilo, da naj bi stala prva mestna hiša ob obzidju na Sta- rem trgu (št. 4), kjer je bila sredi XVI. stoletja postavljena mestna kruharna. V resnici je bila kruharna pozidana leta 1552 ali 1553 na dotlej očitno nezazidanem »mest- nem občinskem zemljišču«, ki ga je uporab- ljal Frankovič za skladišče apnenca. Prva mestna hiša pa je stala na obokih nad ulico, ki vodi z Mestnega trga na Zgornji most in ki se hkrati s to stavbo skozi stoletja imenuje »Komun« ali »Pod komunom« (prvič 1360, a ime je gotovo mnogo sta- rejše); »Komun« — mestna hiša — je torej prav tam, kjer je Zgornji most povezoval vsa tri »mesta« v celoto. Schönlebnova zmota je toliko lažje razumljiva, ker so do zgraditve kruhame res prodajali kruh pod komunom ter je ob kakem takšnem sporo- čilu lahko pomešal staro mestno hišo s kruharno. Večina značilnosti tega »mesta treh mest« je od XVII. stoletja naprej izginila hkrati z mestnim obzidjem, podrtim konec XVI11. stoletja. Pa vendar ne tdliko, da se ta mali del sodobne Ljubljane ne bi razlikoval od vsega ostalega mesta. Le tu so ulice tako ozke in izkoriščajo hiše, pognane navzgor, vsak razpolložljirv^i prostor. Tukajšnje viju- gaste in prelomljene ulice se tudi v tem pogledu ločijo od ravnih in širših cest v novejših mestnih delih, nosijo pa tudi stara zgodovinska imena (npr. Židovska steza. Ribiška ulica, Vožarski pot itd.). Na zavoju iz Starega trga na Gornji trg so celo hiše kakor v srednjeveških mestih obrnjene na cesto z zatrepi in ne s pročeljem. Ponekod kažejo svojo starost tudi mogočni pritlični oboki, pod katerimi so bile trgovine, in sem ter tja tudi še ostanki kamnitih notranjih vrat in celo gotskih pomolov na fasadah in vogailih hiš. Po tem ogledu »treh mest« pa se vrnimo vnovič k njihovemu postanku in zgodovini. Na prelomu XI. in XII. stoletja je nastalo daleč tam na severnem delu tedanjega slo- venskega ozemlja, v Brezah (Friesach) na Koroškem, prvo mesto kot znak, da je za- čela tudi slovenske dežele zajemati nova družbena deilitev dela. Trgovina in obrt sta : iskali svoja središča, ločena od pridvornega i gospodarstva zemlljiških gospodov in krneč- j kega življenja na vasi. Že kmalu pa so se i 134 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA meščanske naselbine ipokazale tudi kot po- membna opoTiišča oiblasti mestnih gospodov, tako da je njihova rast tesno povezana tudi z borbo velikih dinastičnih družin za oblast v raznih deželah ali za zaokrožitev diiia- stične posesti. Spanheimski grad na griču in dvor s pridvornim naseljem podložnih ribičev na Bregu, iribiško obrtniška naselbina nekje na poznejšem Starem trgu ter morda že tudi rilbiška naselbina okrog polnejšega Špital- skega mostu, tako je mogoče misliti na področje poznejšega srednjeveškega ljub- ljanskega mesta v tem času. Počasi je segal novi gospodarski razvoj proti jugu ter za- jel 'na prelomu XII. in XIII. stoletja tudi Kranjsko. Stari trg pod Gradom, oprt na stik »Ceste« prek nekdanje Emone s cesto proti Dolenjskemu, je kot prvo naselbinsko jedro na ozemlju Ljubljane dobil v tem času pravico do tedenskega sejma in s tem vsekakor tudi značaj meščanskega naselja. »Cesta« z zahoda in pristanišče na Bregu pa sta gotovo — po Valvasorjiu že okrog 1200 — postavila nasproti Staremu trgu kot tekmeca Novi trg, kjer so bili že najmanj leta 1228 nastanjeni križniki. Ti tudi sami niso bili brez smisla za trgovanje ter so si leta 1237 dobili privilegij nemškega cesarja za svobodno prevažanje hrane in drugih stvari brez mitnine in colnine. V prvi polovici XIII. stoletja je začela v isllovenskih pokrajinah naraščati tudi trgovina na dolge razdalje; šele odtlej so začeli kovati tudi večje denarne enote (ši- ling in gros). Hkrati pa se prav tedaj za- čenja uveljavljati smotrna težnja Span- heimov, da bi razširili oblast tudi nad Kranjsko. Vlado tedanjega koroškega voj- vode Bernarda Spanheimskega izpolnjuje že doma borba za mesta in posebej za pre- hode preko Drave po mostovih. Prav takšen način borbe za večjo veljavo je uporabil tudi pri Ljubljani. Z njim se skla- da tako zgraditev Spodnjega (Špitalskega) mostu kakor tudi ustanovitev Mesta, ki je poleg sejemskih pravic dobilo tudi — kot prvi del Ljubljane — mestno obzidje. Most je pritegnil tudi promet, ki je tekel dotlej preko Ljubljanice med Novim in Starim trgom. To se je zgodilo vsaj pred letom 1243, ko se prvič omenja Ljubljana kot mesto z obzidjem. Označbe na novcih, ki so jih kovali v ljubljanski spanheimski kovnici, pa dopuščajo domnevo, da so bile Mestu podeljene mestne pravice že ob Ber- nardovem obisku Kranjskega leta 1220. Vsdkakor iste težnje se izražajo tudi v do- grajevanju gradu na Grajskem hribu, kjer Skica položaja pri Čevljarskem mostu okoli 14. stoletja (Iz: S. Vilfan, Nekaj vprašanj . . ., Kronika IV, 1956, str. 143) se leta 1220 prvič omenja »palatium«, po- sebni gospodovi stanovanjski prostoTi. Vendar Mesto po svojih pravicah ni dolgo ostalo izjema med sestavnimi deli srednje- veške Ljubljane. Najkasneje do leta 1280 (prejkone še pred koncem spanheimske oblasti, tj. pred letom 1269) so bile mestne pravice razširjene na oba dotedanja »trga« in sta dobila tudi prvo obzidje, Stari trg najbrže celo pred Novim, saj so ga šteli k »staremu mestu«. Leta 1280 je namreč stal že mlajši. Zgornji most, ki ni bil utrjen kakor Špitalski; varovale so ga torej že prve utrdbe Novega trga, saj bi sicer vse mestno obzidje med gradom in reko izgu- bilo svoj pomen. Tako dograjeno mesto je doživelo že leta 1270 tudi svojo prvo težko preskušnjo, ko ga je oMegel in zavzel — hkrati z drugo dediščino po Ulriku Span- heimskem — Otakar II. Pfemysl. Najstarejši mestnii privilegiji, podeljeni ustno, nam niso znani. Jedro meščanstva so sestavljali osebno svobodni trgovci in obrt- niki. Vendar so pravi meščani med njimi le tisti, ki so dobili po meščanskem pravu v posest del mestnega zemljišča. Z njim ni zvezano — kakor pri dodelitvi kmečke po- ^ sesti — osebno podložništvo, marveč le dolžnost, da meščan izpolnjuje posebne me- ščanske obveznosti (pomoč pri utrjevanju mesta, straženje obzidja in plačevanje dav- kov). Mestna samouprava je bila tedaj še v svojih začetkih. Mestni gospod je ime- noval mestnega sodnika kot svojega urad- nika, nasproti njemu pa stoji kot mestni oirgan izbor vseh pravih meščanov (tj. po- sestnikov delov mestnega zemljišča). Za opravljanje vojaških ali upravnih vodilnih služb v Ljubljani so uporabljali Spanheimi predvsem ministeriale in viteze iz raKličnih koroških družin (iz Kraigha, Nussberga, « Krn osa), ki so hkrati prvi po imenu znani »Ljubljančani«. Nekateri med njimi — tako Giselbert iz rodu Krnošanov — so začetniTii 135 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO prvih najugleduejših ljubljanskih ineščan- skih družin. V mestu iso se pa ustaljevali tudi prebiva voi druge vrste, ki so jim mo- rali dolžnosti do mesta in njegove obrambe posebej dolloičati. Poleg križnikov so bili vsaj do leta 1242 naseljeni tu frančiškani s samostanom ob mestnem obzidju na Vod- nikovem trgu, posest v okviru mestnega obzidja pa so si zagotovili tudi že prvi dru- gi samostani (Jurkloišter, Gornji grad) in tudi prvi posvetni fevdalci. Prvotna tekma okrog usmerjenosti trgovine po nekdanji »Cesti« ali na Spitalski most pa se izraža tudi v zgraditvi obeh gostincev — križni- škega išpitala z Marijino cerkvijo »v Gra- dišču« pred Nemškimi vrati (omenjen prvič 1282) in špitala v Mestu ob mostu (prvič omenjen 1326). Jasnejša pa postaja podoba o razvoju Ljubljane po propadu spanheimske oblasti. Obenem z oblastjo nad Kranjsko deželo je prehajala tudi oblast ljubljanskega mestne- ga gospoda po letu 1269 najprej v roke Otakarja 11. Pfemysla, češkega kralja, na- to tiroilske veje goriških grofov, dokler ni po letu 1335 ostala iza dolga stoletja Habs- buržanom. Pomen Ljubljane je do konca spanheimske oblasti močno zrasel tudi zato, ker postaja Ljubljana glavno mesto nove »dežele« — na gradu nad mestom ali v me- stu je prebival deželni glavar, v XV. sto- letju pa so začeli nastajati v Ljubljani tudi novi organi deželne uprave. Mestna samouprava dobiva počasi jasnej- še poteze. V njeni prvotni obliki se kažejo — tudi v imenu »Komun« za zbirališče občine meščanoiv — sprva neikateri primor- ski vplivi, morda zvezani tudi z dotokom prebivalstva iz Primorja in Furlanije, okrepljenega posebej od zadnjih desetletij XIII. stoletja naprej. Sprva je bilo v Ljub- ljani .— še v začetku XIV. stoletja — hkrati po več mestnih sodnikov, ki jih je imenoval mestni gospod. Pod Habsburžani pa se je število skrčilo na enega in ta je postal — voljen od občine meščanov in le potrjen od mestnega gospoda — najvažnejši izvršni organ mestne samouprave. Še kot imeno- vani sodnik ima pravico tudi do krvnega in ne le do nižjega sodstva (prvič omenjeno 1267). V drugi polovici XIV. stoletja se je razvil kot poseben mestni upravni organ mestni (notranji) svet iz 12 člani (prvič 1370), ki jih je volila sprva občina mešča- nov, od leta 1470 dalje pa sto' »imenovaniH«, ki so z imenom »občina« — izvoljeni od meščanov — prevzeli glede volitev pravice prejšnje občine vseh meščanov. Med no- tranjim svetom in »občino« pa je stal še štiriindvajsetčlanski zunanji mestni svet. Odločilno vlogo v mestni upravi ima poleg mestnega sodnika še notranji mestni svet in poizneje tudi še mestni župan (1504). Nadzorstvo nad mestno samoupravo je v rokah deželnoknežjega vicedoma, ki za- stopa koristi deželnega kneza, zakaj tudi Ljubljana šteje k deželnoknežji imovini. Namen te razčlenjenosti mestne iiprave po različnih svetih je bil brez dvoma odvzeti širšemu krogu meščanstva vsak vpliv na mestno samoupravo. »Volitve« teh članov namreč niso bile volitve ožje korporacije po širši, marveč je imela širša korporacija le pravico, da je o^dpoklicala iz ožje vsako leto določeno število njenih članov. Na me- sto odpoklicanih pa je volila svoje nove člane potem ožja koriporacija sama, čeprav le iz vrst najbližje širše korporacije. Ta dovolj zamotani sistem volitev je omogočil trgovcem, da postajajo v mestni samoupra- vi čedalje bolj odločilni sloj, medtem ko so obrtniki manj ugledni del meščanstva. V okviru mesta je spadalo pod mestno sa- moupravo le meščansko zemljišče, tj. tisto, ki ni bilo s podelitvijo posebnih privilegi- jev izvzeto od meščanskih dolžnosti; na- vzven se je kazalo meščansko zemljišče po plačevanju posebnega meščanskega davka, imenovanega »patidenk«. Sodne pravice mestnega sodnika pa so se razprostirale na mestno pomirje, ki je segalo tudi preko mestnega obzidja od Spodnje Šiške in vrha Rožnika do Rakovnika in od Gline do So- teske pod Golovcem. Vendar pa prebival- ci na mestnem pomirju izven obzidja niso uživali meščanskih svoboščin. Bili so delno obrtniki in delno poljedelci; zlasti nad zadnjimi poskuša zahodno in severno od mesta precej na široko razširjati svojo zemljiško posest križniški red. V drugem obdobju srednjeveškega raz- voja Ljubljane, odkar dobi pod konec span- heimskega gospostva svoje temeljne poteze pa do začetka XV. stoletja, se je mesto močno oikrepilo in dobilo svoje značilne poteze tudi v gospodarskem življenju. »Svo- boda«, ki si jo je pridobil z bivanjem v mestu tudi podložnik, če ga pred potekom leta dni zemljiški gospod ni zahteval od mesta nazaj, je vabila vanj tudi okoliško prebivalstvo. Res je najmočnejši vir za rast mestnega prebivalstva priliv domačega pre- bivalstva. Jezikovna pripadnost in zgodo- vinski podatki kažejo, da prihaja največ domačinov v Ljubljano iz široke severne in zahodne okolice, precej več kakor z juga, kjer se Barje in hribi proti Dolenj- skemu še vedno uveljavljajo kot nekaka 136 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA zapornica. Ne le med obrtniki, marveč tudi med navadnimi trgovci je bil zastopan slo- venski živel j mnogo močneje, kakor je mislilo nekdaj naše zgodovinopisje zaradi ponemčenih oblik imen in mestnih ulic v nemško pisanih listinah; listine in akti iz primorskih in italijanskih mest uporabljajo v večji meri slovenska kakor nemška imena. Najpomembnejše so sicer med meščan- stvom res družine, ki so še vedno doseljene in pripadajo pomembnim trgovskim in ban- kirskim združbam, vendaj prihajajo na prelomu XIII. in XIV. stoletja bolj iz Ita- lije kakor s severa. Najpomembnejša taka družina so bili Porgerji (prvič 1280, izgi- nejo v začetku XV. stoletja), poleg njih še Frankoti ali Frankuti ter »Oglejci« (Agler, Agleier). To so bile bogate družine, ki so si pridobile pravico opravljati posle srednjeveškega bankirstva (posojanje de- narja proti zastavi ali proti obrestim, me- njavanje novcev), v zakup pa so jemale tudi carine in mitnice deželnega kneza. To- da tudi med najuglednejše družine so pro- drli nekateri domačini, ki so prešli iz vrst nižjega plemstva med meščane — tako Pod- logarji in Kolenci (oboji okrog 1300). Mestni »patriciat« v pravem smislu se si- cer v Ljubljani ni nikdar razvil, vsekakor pa sta položaj in veljava teh družin zelo blizu temu, kar vidimo ob razvitem patri- ciatu pri patricijskih družinah. Veljava teh družin nedvomno presega veljavo majhnega ipodeželskega plemstva, tako da nastajajo med tema dvema slojema tudi družinske vezi. Vendar pa te družine delujejo v Ljub- ljani navadno krajši čas in njihova gospo- darska moč se je preveč menjavala. Velik del njihovih bankirskih iposlov pa so pre- vizeli poleg tega Židje, ki so se leta 1327 začeli naseljevati v Ljubljani. V tem obdobju se razvijajo pol oba-tniška in pol poljedelska naselja tudi zunaj mest- nega obzidja, tako na Prulah, v križanskem Krakovem, v Gradišču na prostoru stare Emone, pred Špitalskim mostom (tu je bil samostan avgnštincev s cerkvijo sv. Mar- tina) in od tod ob Trubarjevi (Šempetrski) cesti proti župnijski cerkvi (Šentjanževo predmestje okrog cerikve Janeza Krstnika) ter končno vzhodno od Mesta na Zgornjih Poljanah. Pri Spodnjih Poljanah, pri Šent- janžu, v Blatni vasi (Kolodvorska ulica med Tavčarjevo in Slomškovo), v Šiški, ob Gra- daščici in na Mirju pa so se širila že tudi najbližja prava kmečka naselja. Pomembne pa so bile tudi spremembe znotraj mestnega obzidja. Proti koncu XIV. Slika je vzeta iz razprave S. Vilfana, Nekaj vprašanj.... Kronika IV, 1956, str. 145 stoletja — ko je nastal prvi mestni svet — je bila nad Komunom zgrajena prva ljub- ljanska mestna hiša; nova mestna hiša na prostoru sedanjega Magistrata jo je zame- njala proti koncu XV. stoletja (po Schön- lebnu leta 1484, v virih prvič z gotovositjo omenjena leta 1504). V raznih delih mesta si pridobivajo posest poleg meščanov tudi razni samostani (Stična, Kostanjevica, Bi- stra) in tudi posvetni fevdalci. Po števUu najmočnejši sloj mestnega pre- bivalstva pa so seveda obrtniki. Posebna gospodarska značilnost mesta je, da je sre- dišče obrti in trgovine. Toda dotlej sta ži- veli obrt in trgovina — čeprav v skromnem obsegu — tudi na podeželju. Gospodarska zamisel srednjeveškega mestnega gospodar- stva pa sloni na zahtevi ipo strogi ločitvi dela med mesitom in podeželjem. Obrt in trgovina kot opravek meščanstva, polje- delstvo kot naloga vaškega prebivalstva ter tedenski in letni sejmi v mestih in trgih kot sredstvo za medsebojno zamenjavo teh proizvodov meščanskih in podeželskih na- selij — to je bistvo ureditve, za katero so se začeli od srede XIV. stoletja z vse večjo silo boriti hkrati iz drugimi kranjskimi me- sti tudi meščani Ljubljane. Zahtevajo od- stranitev podeželskega trgovanja v plemi- ških in kmečkih rokah ter odpravo pode- želskih obrtnikov v razdalji ene milje (4 in pol kilometra) od mesta na vse strani. Včasih sežejo pri tej zahtevi tudi dalj, skli- cujoč se na pusto Barje, češ da je treba za- radi njega razširiti mestno gospodarsko zaledje na drugi strani (od Guncelj pri^ 137 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Šentvidu na Gameljne, Črnuče, Nadgorico, Dragomelj, Pšato, Beričevo, Sostro, JavoT, Šmarje, Pijavo gorico, Ig, Notranje gorice. Log, Sv. Peter pod Polhovim Gradcem, Je- trbenk do Guncelj — zahteva leta 1550). Pri tem pa niso naleteli le na odpor kmeč- kega iprebivalstva, marveč tudi plemstva — delno je trgovalo kar samo, pa tudi za vprašanje gospodarske moči vaščanov ni bilo neobčutljivo, saj je premožnejši kmet mogel plačevati več dajatev kakor revnejši. Že leta 1360 se pojavi prvič spor okrog po- deželskega trgovanja ter se nekaj pozneje dopolni še s siporom okrog podeželske obrti. Vendar ta spor, ki je dosegel posebej ve- lik obseg v XVI. in XVII. stoletju, nikdar ni bil rešen v smislu meščanskih zahtev ter je gotovo prav to eden med po- membnimi vzroiki, ki iso od XV. do XVIII. stoletja iznatno zavirali močnejši razvoj Ljubljane in — z druge Sitrani — podpirali tudi v mestu saanem povezavo meščanskega dela s poljedelstvom v mestni okolici. V prvi polovici XV. stoletja se je sicer Ljubljana še krepko razvijala. Nastanek prvih šestih mestnih cehov (krojaškega, čevljarskega, krznarskega, mesarskega, čolnarskega in 'kovaškega) od srede XIV. do začetka XVI. stoiletja sicer že priča o potrebi, da se preprečijo po tedanjem na- ziranju nepošteni načini medsebojnega tek- movanja in hkrati zagotovi ipotrebna ka- kovost izdelkov. Zadrega za delo v XV. sto- letju ni še mogla biti preveč velika, zakaj nobeno med ohranjenimi tedanjimi cehov- skimi pismi ni določalo najvišjega dovo- ljenega števila mojstrov za določeno obrt. Omejevanje je bilo torej le posredno s po- močjo strogih predpiso.v o pridobitvi moj- strstva. Na široko pa je segla v tem času ljub- ljanska trgovina. Tedaj je Ljubljana po davčni moči presegala Gradec in Dunajsko Novo mesto, medtem ko se manjša mesta na Slovenskem (Maribor, Celovec, Kamnik, Kranj itd.) z njo niti od daleč ne morejo primerjati. Leta 1418 so si pridobili ljub- ljanski trgovci itudi prostor v Fondacu v Benetkah, najpomembnejšem tedanjem tr- govskem središču ob Sredozemskem morju. Trgovina s kožami, krznarstvo, trgovina z železom pa tudi z žitom so bile poglavitne meščanske gospodarske veje, čeprav je trgovina z žitom in soljo ter živino ostala v večji meri v rokah podeželskega prebi- valstva. Toda sredi XV. stoletja se je zgodovina ljubljanskega mesta vnovič obrnila. Velika denarna kriza sredi stoletja — proti koncu petdesetih let se je zmanjšala vrednost de- narja izaradi finančnih manipulacij dežel- nega kneza in cesarja Friderika 111. za ne- kaj časa na dvanajstino prejšnje vrednosti — je začasno zelo zmanjšala vrednost de- narnega premoženja ter za nekaj let trgo- vanje pritisnila močno ob tla. To priložnost so uporabile trgovske družbe iz južnonem- ških mest, da so precej na široko posegle v trgovanje po slovenskih pokrajinah in s tem seveda zmanjšale gospodarske možno- sti domačinov. Odtlej se neprestano ponav- ljajo pritožbe kranjskih mest in posebej Ljubljane proti njihovim predstavnikom. Že v začetku XV. stoletja pa se je poka- zala prvič tudi turška nevarnost. Že leta 1416 je spričo nje ukazal deželni knez, da je treba popraviti in izpopolniti mestne utrdbe. Ti ukazi so se ponavljali zlasti po- gosto od leta 1469 naprej, ko so za nekaj desetletij Turki vpadali na Kranjsko vsako leto enkrat ali večkrat. Od srede XV. pa do srede XVI. stoletja je bilo izipopolnjeno mestno obzidje do svoje končne podobe. Hkrati so porušili cerkve in hiše pred mestnim obzidjem (tudi samostan avgnštin- cev, cerkev v Gradišču ter v Šentjanškem predmestju), da ne bi mogli Turki ob na- padu na mesto uporabljati teh stavb. Ljubljana postaja v drugi polovici XV. stoletja tudi vse izrazitejše središče Kranj- ske dežele. Sredi stoletja si jo je izbral za sedež namestnik oglejskega patriarha, leta 1461 pa je postala sedež ljubljanske ško- fije, ki je bila tedaj ustanovljena. Cerkev sv. Nikolaja — nekoliko prezidana — je postala stolnica in v naslednjih desetletjih je prostor okrog nje z zgraditvijo škofove prestolnice ter z zamenjavo ribiškega na- selja s kanoniškimi hišami precej spremenil svojo podobo. Na Novem trgu je zrasla vicedomska pa- lača ali fištamija (na mestu glavnega po- slopja Univerze) kot sedež namestnika de- želnega kneza na Kranjskem (prvič ome- njena 1478). Pa tudi deželni stanovi, katerih nepremična posest se omenja na Novem trgu prvič 1467, so si ob prelomu XV. in XVI. stoletja zgradili kot sedež stanovske deželne uprave svojo hišo, Lontovž (na pro- storu hiše sedanje Slovenske akademije znanosti). Tako se še bolj začne, zlasti v tem delu mesta, množiti plemiška posest in nastajajo nove zgradbe kot sedeži posamez- nih plemiških družin. Toda v mesto se za- teka poleg doseljenih tujcev tudi domače podeželsko prebivalstvo. S posebnimi privi- legiji pospešuje to doseljevanje tudi de- 138 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA želni knez in izačasno odpravlja določbo, da si more pridobiti doseljenec svobodo sede po enem letu življenja v mestu, ker želi povečati mestno oibrambno sposobnost proti turškim napadom. Slika srednjeveške Ljubljane pa se je spreminjala ob prelomu XV. in XVI. sto- letja tudi sicer zaradi živahne gradnje znotraj obzidja. V predmestjih podrte cerkve so nadomeščale nove v okviru mest- nih zidov, pa tudi starejše cerkve so pre- zidovali in dopolnjevali. Tako v mnogočem spremenjeno mesto so zajele v XVI. stoletju tudi velike spremembe v njegovem notra- ! njem življenju in gospodarskem razvoju. OPOMBA Avtor Bogo Grafenauer je že leta 1962 napi- \ sal članek o srednjeveški Ljubljani in njeni i predzgodovini za brošuro »Ljubljana, podobe iz I njene zgodovine«, Ljubljana 1962 (redaktor ! Mestni arhiv ljubljanski, založnik »Kronika«). V dogovoru z Mestnim arhivom smo objavili Grafenauerjev članek v dveh delih in z dvema različnima naslovoma v prejšnji in sedanji šte- vilki Kronike. ORIS ZGODOVINE LJUBLJANE OD XVI. DO XV1H. STOLETJA FERDO GESTRIN > UVELJAVLJANJE ZGODNJEGA KAPITALIZMA V LJUBLJANI Proti koncu XV. in v XVI. stoletju ugotav- ljamo na slovenskih tleh odločnejši premik v smeri zgodnjega kapitalizma v proizvod- nji in trgovini. Toda za Ljubljano kakor tudi za druga mesta je značilno, da so kljub včasih sorazmerno veliki akumulaciji tr- govskega kapitala ostajala predvsem sredi- šča trgovine in cehovske obrti. Meščani v njih niso' prehajali v necehovsko in ne- agrarno proizvodnjo v tolikšni meri, kakor bi po svoji denarni moči mogli. Vendar so nastajale tedaj prve manufakture, vezane na železarstvo, in so se razvijali založniški odnosi v rudarstvu in fužinarstvu ter ne- katerih panogah proizvodnje, ki so služile izvozu. V Fužinah pri Ljubljani je okoli 1. 1530 nastalo manufakturno podjetje za izdelovanje orožja, last ljubljanskega me- ščana Vida Khisla. Ostalo je edini primer, vezan na Ljubljano v tem obdobju, čeprav so posamezne druge rodbine postajale last- nik fužin in rudarskih deležev in so po- segale torej nejjosredno tudi v fužinarstvo in rudarstvo. Sprva so nekateri meščani ime- li manjše deleže celo pri idrijskem rudniku živega srebra (ust. 1493), ki so jih večinoma kmalu izgubili. Podobno je bilo tudi z ude- ležbo v trgovini z živim srebrom. Ljubljan- ski meščani so bili udeleženi pri idrijskem rudniku, vsekakor enem jzmed najvažnej- ših podjetij zgodnjega kapitalizma v Evropi sploh, predvsem le kot oskrbovavci rudar- jev z življenjskimi potrebščinami. V večji meri so se vrgli na založniške odnose, kar je treba vezati zlasti z vlogo, ki so jo imeli v trgovini z železom in železnimi proizvodi, najvažnejšim predmetom neagrarnega iz- voza. Bolj je porasila tedaj obrtna proiz- vodnja, kar se kaže ne le v povečanem šte- ] vilu obrtnih mojstrov in večji razčlenje- j nosti obrti, ampak tudi v vedno večjem za- ostrovanju cehovskih pravil in povečeva- nju nasprotij med cehovskimi obrtniki in trgovci okoli trgovine. Od začetka XVI. i stol. dalje so nastajale tudi povsem nove i obrtne panoge, kakor npr. steklarne, papir- nice, opekarne, pivovarne in zvonars'ka obrt, kjer so pogosto ulivali celo orožje, a javlja se tudi stopa za izdelovanje smodni- ka. Lastniki teh novih obrti so bili deloma tudi posamezni bogatejši trgovci in celo mesto samo ter so se v nekaterih razvili odnosi, ki nimajo ničesar več skupnega s i cehovskimi; pridobivali so si celo mono- I polne pravice v proizvodnji in prodaji. ' Najpomembnejša dejavnost ljubljanskih : meščanov je poleg obrti ostajala v vsem tem obdobju trgovina, zlasti trgovina na velike razdalje. Že od okoli srede XIII. sto- letja, ko se je začela prenašati poglavitna prometna smer od severne, podolžne poti od ¦ vzhoda proti zahodu čez Kamnik in južne od Krke čez Bloke, na Ljubljano, je vloga ; mesta hkrati s hitrejšim uveljavljanjem ; blagovno-denarnega gospodarstva naglo ra- sla. Pot čez Ljubljano je bila vsaj že od : konca XIV. stol. najvažnejša prometna smer i večjega dela slovenskega ozemlja, a mesto j samo ne le vozlišče številnih poti, temveč i tudi eno najvažnejših gospodarskih središč \ in izhodišče trgovine široko na vse strani, j Velik del meščanske trgovine slovenske- • ga ozemlja je šel proti primorskim mestom ob Tržaškem zalivu in na Reko ter v Ita- lijo. Ljubljana je imela v poklicni trgovini i 139 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO V ta mesta in Italijo oziroana v hrvatske in ogrske dežele že zgodaj prevladujočo vlogo. Bila je važno središče iprehodne trgovine s kožami in krznom, železom — tudi tistim iz Koroške, kjer iso si Ljubljančani dobili pravice nakuipa v Velikovcu, Celovcu in Šentvidu —• platnom, živino, žitom in dru- gim v eno smer ter beneškim blagom, suk- nom in svilo, dragocenostmi, oljem, slad- kimi vini itd. na drugi strani. V obmorskih mestih od Trsta do Pirana in na Reki so ljubljanski trgovci močno prevladovali nad trgovci iz drugih mest slovenskega zaledja. Do začetka XVI. stol. je Koper, ki so ga Benečami napravili za najvažnejše istrsko trgovsko mesto, v največji'meri privabljal trgovce iz zaledja. Poslej pa so počasi že prihajala do veljave prizadevanja Trsta, ki je ob podpori deželnega kneza s prisilno potjo v vedno večji meri prevzemal promet iz zaledja. Vsekakor je tu iskati enega iz- med vzrokov, da je poprej živahna trgo- vina Ljuibijane s Piranom tedaj povsem prenehala, a s Koprom začela počasi upa- dati. Trgovske zveze Ljubljane so segale iz teh primorskih mest na drugo stran Jadran- skega morja daleč do skrajnega juga Ita- lije. To je meščane že samo po sebi usmer- jalo tudi v pomorstvo. Čeprav ta prizade- vanja zaradi beneškega monopola na Ja- dranu niso mogla priti do večjega izraza, se vendar že od prve polovice XV. stoletja dalje javljajo ljubljanski meščani kot last- niki oziroma najemniki ladij v mestih trža- škega zaliva (v Trstu in Piranu; za druga mesta ni virov, oziroma niso dostopni), na Reki in v Benetkah. To so bili seveda pred- vsem najbogatejši trgovci (Tomaž, sin Mi- haela, Pavel Dolničar, Matija Videč, Peter Reicher, Volbenk Pož, Matija Kunstelj, Vid in Janez Khisl in drugi). Njihov cilj so bile v veliki meri še vedno Benetke. Še v začetku XVI. stol. (1508) sta imela ljub- ljanska trgovca Ivan Stettner in Ivan Glan- hofer svoje stalne prostore (izbi 60 in 61) v beneškem Fondaku. V Benetkah je bil tedaj tudi posebni del obale za železo in les, ki so ga iz zaledja dovažali čez Trst. Poleg tega so se zelo usmerjali tudi na trge in sejme v Anconi, Bariju, Lancianu, Senigalliji, Pisarn in drugje. Posamezne vesti govore tudi o prehodni trgovini ne- posredno iz ogrskih in hrvatskih dežel v italijanska obalna mesta. V notranjost Ita- lije so segale vezi predvsem v beneško za- ledje, kjer je bil Videm tudi sedaj važno tržišče. Dalmatinska obala in mesta ob iijej so prihajala malo v poštev, zlasti potem, ko je po prvi četrtini XVI. stoletja vloga Reke v trgovini z zaledjem močno padla, čeprav zveze tudi tja niso povsem prene- hale. Na drugi strani so trgovske zveze Ljub- ljane segale, kakor je bilo že rečeno, daleč na vzhod na ozemlje Ogrske in Hrvatske ter je bil Ptuj tudi njenim trgovcem važna prehodna postojanka za to trgovino. Kranj- ska mesta in Ljubljana še posebej niso imela pri tem majhnega deleža; sama so zatrjevala, da jih je dvignila kupčija s temi deželami. Prav tako pa so bili zelo živahni stiki tudi proti severu po poteh čez karavanške prelaze. Ljubljanski trgovci so imeli v Celovcu, Velikovcu in Šentvidu posebne pravice za nakup železa in so si jih znali obdržati ves ta čas kljub odjKiru domačinov. Obiskovali so dalje druga ko- roška in štajerska mesta, alasti Beljak in Judenburg, a njihove zveze so segale do Bozena, Merana in Salzburga, do Dunaja in Linza in še dalj do južnonemških mest vse do Nürnberga. V tej trgovini so se do tega časa že po- vsem uveljavile vse do tedaj znane kapi- talistične oblike v trgovini, zlasti oblike kapitalističnega združevanja od najzgod- nejših komend in kolegancij do družb z enakimi deleži vseh družabnikov ter z enako udeležbo pri dobičku in izgubi. Zdi se, da je tudi pri nas veljalo načelo, naj vsak član družbe stoji za dolgovi z vsem svojim premoženjem. Družbe so ljubljan- ski trgovci sklepali ne le med seboj, tem- več tudi z meščani primorskih mest in celo z drugimi trgovci. Sorazmerno zelo številne družbe so nastajale v prvi polovici XVI. stoletja, kar je morda vezati s prodiranjem tujega kapitala na slovensko ozemlje. Za svoje poslovanje v trgovini na velike raz- dalje so trgovci pogosto uporabljali pla- čane faktorje, a za rešitev najrazličnejših poslovnih zadev so postavljali pooblaščence z uradnimi polnomočji. V drugi polovici stoletja so v Ljubljani uveljavili celo po- sebni prokuratorski red za pooblaščence pred sodiščem. Prav tako so se mestne ob- lasti dogovarjale z drugimi mesti o poslo- vanju sodišč za trgovske zadeve. Trgovci, vsaj vsi večji, pa so praviloma vodili trgov- ske knjige, ki so bile v primeru spora tudi polnopravna dokazilna sredstva. Kljub izgonu Zidov v začetku XVI. sto- letja v Ljubljani v vsem tem času ni niko- gar, ki bi se izključno ukvarjal s kredit- nimi posli. Seveda so veliki trgovci skoraj praviloma bili tudi posojevalci denarja na obresti in zastavo, so kupovali zadolžnice 140 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA in jih izterjevali, zamenjavali denar in opravljali druge denarne posle. Prav tako so jemali v zakup mitnine, naklade in ca- rine ali pKJstajali mitničarji in uradniki na mitninskih uradih. Ne ravno redki pa so prevzemali tudi druge uradniške funkcije v deželnoknežji upravi. Toda meščanska poklicna trgovina, in ljubljanska zaradi geografsko-prometne lege ter vloge mesta v trgovini še posebej, se je v tem času znašla pred povečano kon- kurenco tujega kapitala in podeželske trgo- vine. Vdor prvega je bil na eni strani verjetno povezan z že omenjeno denarno krizo, ki je začasno omrtvila trgovino do- mačinov, na drugi strani pa s trgovsko vlogo, ki so jo meščani slovenskih mest s svojim blagom pridobili na tujih trgih. Prav to pa je — pomislimo samo na že- lezo, kože in krzno, živino in platno — v največji meni vabilo tujce, ki so znali iz- koristiti tudi denarno stisko deželnega kneza. Morda še v večji.meri kakor južno- nemške družbe so tedaj v trgovino in v neagrarno ter necehovsko proizvodnjo na slovenskem ozemlju posegli trgovci in tr- govske hdiše iz primorskih mest, iz Benetk in drugih italijanskih krajev globoko do neapeljskega kraljestva. Posegali so celo v trgovino na drobno v mestih in na pode- želju ter so vsepovsod, tudi v rudarstvu in fužinarstvu, izpodrivali domačine. Imeli so pri nas svoje stalne faktorje ali zastopnike celo med najbogatejšimi trgovci. Tako je bil Volbenk Pož v 30. letih tega stoletja zastopnik Florentincev, a Mihael Frankovič, drugi predstavnik ljubljanskih trgovskih vrhov, je bil približno desetletje pozneje zastopnik svojega »principala« Nikolaja Jurkoviča z Reke. Leta 1570 pa se ljub- ljanski meščan Franc Leberwurst izrecno označuje kot beneški faktor. Po spomenici kranjskih mest 1. 1548 so se italijanski in južnonemški trgovci polastili vse trgovine s kožuhovino, zaradi česar zlasti ljubljan- ski trgovci niso mogli priti do kupčij s tem blagom ter je propadala nekdaj tako živahna krznarska obrt. Podeželska, to je kmečka in plemiška trgovina je s prodorom blagovno-denarnih odnosov v zemljiško gospostvo vedno bolj posegala na najvažnejša območja poklicne trgovine. Spremembe fevdalnih odnosov in strukture zemljiškega gospostva, ki so se prav v tem času uveljav.ile, zaradi posebnih pogojev niso, v celoti vzeto, zavirale tega razvoja, temveč so ga celo pospeševale. Plemiči in kmetje so se, čim bolj gremo h koncu XVI. stoletja, tem botij vključevali v trgovino mimo meščanov in proti njim. Uveljavljanje podeželske trgovine in pro- dor tujega kapitala sta torej meščane še posebej izrivala iz prehodne trgovine, nji- hove najvažnejše gospodarske osnove. Po svoje je na trgovino ljubljanskih me- ščanov vplivala tudi fiskalna politika de- želnega kneza (uvajanje novih in poviša- nih mitninskih pristojbin) in še cella vrsta drugih, tudi političnih vzrokov. Beneška vojna (1508—1516) je za daljši čas omrtvila promet proti Italiji. Turški vpadi s svojimi neposrednimi in posrednimi posledicami, a zlasti turško prodiranje v hrvatskih in ogr* skih deželah so močno omejili tržišče, ka-r mor je bila v veliki meri vezana njihova trgovina. Ljubljanski meščani so se že od okoli 1. 1530 in daleč v drugo polovico stoletja pritoževali zaradi tega in poudar- jali, da so izgubili velik del svoje trgovine. Te izgube ni mogla nadomestiti preusme- ritev trgovine iz hrvatskih dežel od Reke proti zahodu. Prav na tej osnovi so Ljub-f Ijančani prosili za svoj četrti letni sejem in ga tudi dobili 1. 1556. Vse to je gnalo Ljubljano, čeprav eno največjih mest na slovenskih tleh, da se je vedno bolj poglabljala v okvire vezanega mestnega gospodarstva. Meščani so ne glede na notranjo diferenciacijo in medse- bojna nasprotja skušali reševati svoje go- spodarske koristi s pridobivanjem novih privilegijev zlasti proti tujcem in ponov- nimi nastopi proti podeželski trgovini in obrti. Boj proti vsem, ki so posegli na go- spodarsko področje meščanov, je dosegel prav v tem stoletju svoj višek. Ljubljana je največkrat v teh nastopih dajala pobudo tudi drugim mestom in stala na čelu vseh mest na Kranjskem, a včasih celo v še šir- šem obsegu. Nasprotja so se zlasti zaostrila okoli srede stoletja, ko se je poseg tujega kapitala zopet povečal in se niso izpolnile želje meščanov tudi glede podeželske trgo-» vine. Tuji trgovci in podjetniki so našli vso podporo pri deželnem knezu, finančno pogosto odvisnem od njih. Kmečka trgovina pa je imela zaščitnike v plemičih oziroma deželnih stanovih, ki niso kmeta samo uspešno ščitili pred (zahtevami meščanov, temveč so jih pritegovali celo v svoje tr- govske posle. Prav zaradi njih je v praksi propadel tudi nov poskus deželnega kneza, da bi mestom v prid razmejil območja meščanske in kmečke trgovine s policijs'kini redom 1552. leta. Vse to je oviralo rast Ljubljane kljub vlogi, ki jo je imela, in njenih meščanov, ker gospodarsko niso 1411 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO mogli napredovati tako, kakor bi sicer ob drugačnih pogojih lahko glede na razvoj gospodarstva na slovenskih tleh. PRVIČ KULTURNO SREDIŠČE SLOVENSKEGA LJUDSTVA Razvoj v smeri zgodnjega kapitalizma je hkrati z drugimi vzroki pripeljal od druge polovice XY. stoletja dalje do prve krize fevdalnega reda in do velike zaostritve razrednih bojev, ki so dosegli višek v kmeč- kih uporih in reformaciji. Tudi v Ljubljani so se tedaj ustvarili pogoji za širjenje re- formacije, s katero so skušali meščani re- ševati svoje razredne koristi, ki jih je močno prizadelo poseganje od vseh strani v njihovo gospodarsko dejavnost: trgovino in obrt. Le-ti naj bi bili po srednjeveškem pojmovanju pridržani samo njim. Odpor proti cerkvi in deloma tudi proti deželnemu knezu so to še pospeševali. Reformacija s svojimi zahtevami po ceneni cerkvi, po se- kularizaciji cerkvenih posesti, po razpustu samostanov in še mnogimi drugimi, je pri- vabljala meščanstvo. To še toliko bolj, ker so bili meščani in duhovščina v hudem na- sprotju zaradi obveznosti z zvezi z obrambo mesta in plačevanja davkov. Za meščane je bilo namreč ob stalni turški nevarnosti, na- porih in žrtvah za obrandjne naprave in upadanju trgovine proti vzhodu še toliko važneje, da so za to skrbeli vsi, ki so pre- bivali za mestnim obzidjem. L. 1524 so se še posebej povečala nasprotja med mestom in križevniško komendo okoli jurisdikcijskih pravic na delu ozemlja Novega trga, ki je tedaj deloma pogorel. Predmet spora je bilo tudi vedno večje poseganje duhovščine v trgovino, celo na .velike razdalje. Nasta- janje centralnih uradov ter z njimi za tur- ško obrambo naraščajoči davki so prav tako vznemirjali meščane. Pritoževali so se, da ne morejo dati toliko davkov kot plemstvo, zlasti ker ga ti prelagajo na pod- ložnike. Vsekakor je značilna izjava mest- nega sveta leita 1524, da ne bo plačal toliko davkov na ognjišče, kakor ga je določil deželni zbor, »ker slavno mesto noče stati poleg kmetov in tudi ne plačevati davkov poleg njih«. Odpor se javlja tudi zato, ker je deželni knez s svojimi posegi v gospo- darstvo večkrat močno prizadel meščane, in jim celo jemal že dane privilegije in jih ni mogel oziroma hotel zaščititi pred tujo. konkurenco in podeželsko trgovino ter obrtjo. Lutrov nauk, ki se je sredi 20. let XVI. stoletja začel širiti na Slovenskem, se je tako že zgodaj in močno utrdil prav v Ljubljani. Leta 1529 je v njej ugotovljen protestantski krožek, ki se je zbral okoli Matije Klombnerja, pisarja deželnih sta- nov. Do srede naslednjega desetletja so se reformacijske misli že precej razširile med najvišjimi iplastmi meščanov in tudi posa- mezni duhovniki so bili blizu reformacij- skim zahtevam. K njim so se nagibali npr. posamezni kanoniki, a tudi tedanji škof Ravbar je bil pristaš obhajila pod obema podobama. Po 1. 1535 pa je bilo širjenje protestantske vere v Ljubljani tesno pove- zano s Primožem Trubarjem (1508—1586), ki je tedaj prišel v mesto in je najpomemb- nejša osebnost slovenske reformacije. Sin turjaškega podložnika, ki se je pre- bil skozi fevdalne vezi v svobodo, ni postal samo. eden najbolj gorečih reformatorjev, temveč tudi začetnik slovenske književno- sti in njen najplodnejši snovatelj v svojem času. Svoje delo v Ljubljani je moral za- radi preganjanja večkrat prekiniti, a bil je najprej slovenski pridigar v stolnici in nato v cerkvi sv. Elizabete (1535 do 1540), nato kanonik (1542—1546) in končno orga- nizator protestantske deželne cerkve in njen superintendent (1561/2—1565). Zadnjič se je vrnil v Ljubljano 1. 1567, poslej pa je do smrti živel v izgnanstvu v Nemčiji. Že v prvem času Trubarjevega delovanja se je število privržencev reformacije v Ljubljani močno povečalo in so biLi pristaši nove vere večkrat izbrani tudi v najvišje organe mestne samouprave. Okoli 1. 1540 je mesto že trdno stalo na protestantski strani. V tem času se je Teformacijsko gi- banje razvijalo samostojno, to je brez po- vezave s plemstvom. Do nje je prišlo šele potem, ko se je plemstvo na Kranjskem v začetku 40. let priključilo novemu giba- nju. Na eni strani je to povezavo omogo- čila opozicija obeh razredov proti dežel- nemu knezu, še važneje zanjo pa je bilo, da so se politične težnje stanovskega de- želnega partikularizma skladale z gospo- darskimi koristmi meščanstva, ki so tre- nutno bolj občutili konkurenco tujega ka- pitala, kakor pa podeželske trgovine. Prav v tem vprašanju so deželni stanovi nasto- pali ob strani mest kot branivci njihovih koristi. To vez so sicer rahljala nasprotja med mestom in vasjo. Toda, ko je po veliki zaostritvi nasprotij okoli 1. 1552 v zvezi z novim policijskim redom sledil močan pritisk tujih trgovcev v slovenske dežele, zlasti pa v trgovino s koroškim železom, se je zveza plemstva in meščanstva v skupnem reformacijskem taboru za več desetletij 142 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA utrdila in reformacijsko gibanje je preha- jalo v povsem odkrit nastop. Poslej se je težišče reformacije, v kateri je vodstvo prevzemalo plemstvo, prenašalo na poli- tično področje, kjer se je plemistvo bilo proti centralizmu deželnega kneza in za nadaljnjo utrditev plemiškega deželnega partikularizma. S tem pa so nujno stopale v ozadje koristi mest, kar je v času proti- reformacije olajšalo ločitev meščanov od plemstva in njihovo vrnitev v staro vero. Vsekakor je prav zaradi te povezave v enoten reformacijski tabor v Ljubljani upadala odločnejša meščanska smer prote- stantizma — flacijanizem, ki se je javljal vse do viška reformacije. Prav tako pa je moral tudi Trubar skrivati svoje cvingli- janske nazore. Reformacija je dosegla višek v 70. letih. Tedaj je Ljubljana hkrati z Gradcem, Judenburgom in Celovcem dobila z bruško versko pomiritvijo (1578) svobodo bogo- služja. Protestantska občina je v mestu te- daj štela že okoli 3000 vernikov, kar je bilo okoli dve tretjini vsega prebivalstva. Zajela je z redkimi izjemami vse bogate trgovce in veliko večino cehovskih obrtni- kov; izven nje so bile predvsem mestne plebejske množice, ki zaradi razrednih na- sprotij niso sledile meščanom. Njih odpor se je kazal v tem, da so ostale zveste stari veri ali pa so morda posamezniki spreje- mali tudi nauk prekrščevavcev. Koliko se je to zgodilo in če se sploh je, nam viri ne povedo, čeprav govore o zaprtih pre- krščevavcih. Vsekakor se je v neposredni bližini mesta, v Hrušici, 1. 1549 začasno po- javilo močno prekrščevalno jedro. Toda ne glede na to, da je moralo mesto prepustiti okrog 1. 1560 skrb za protestant- sko cerkveno organizacijo, za predikante in deloma tudi za šolstvo deželnim stano- vom, je Ljubljana prav zaradi dela sloven- skih reformatorjev s Trubarjem na čelu postala ne samo središče deželne prote- stantske, slovenske in nemške cerkve, s či- mer se je njena vloga kot deželnega glav- nega mesta še povečala, temveč je prerasla tudi prvič v svojem razvoju v kulturno središče vsega slovenskega ljudstva. Po 1. 1550, ko je Primož Trubar izdal prvi dve slovenski knjigi ter s tem postavil temelj živahnemu književnemu razvoju v XVI. stolletju in sploh poznejšemu slovenskemu kulturnemu razvoju, pa do zmage protire- formacije je bila Ljubljana sedež te de- javnosti na Slovenskem. V njej se je zbrala najštevilnejša skupina slovenskih predi- kantov — pisateljev, a tudi laikov, ki so prispevali svoj delež tedanjim začetkom slovenske književnosti. Poleg Trubarja, ki pa je pisal predvsem v tujini, so bili naj- pomembnejši pisci Sebastijan Krelj, Jurij Dalmatin, prevajavec celotnega svetega pi- sma, in Adam Bohorič, avtor prve slovnice slovenskega jezika, pisane v latinščini (Aroticae horulae). S temi knjigami je slo- venska protestantska književnost, ki je imela seveda nujno predvsem versko vse- bino, dosegla višek. Slovenski jezik, doslej samo jezik podložnikov, je z njimi dobil svoje mesto v krogu knjižnih jezikov te- danje kulturne Evrope. Po neuspelem poskusu 1. 1562 se je slo- venskim reformatorjem posrečilo ustvariti v Ljubljani tudi prvo tiskarno na sloven- skih tleh. V petih letih obstoja (1575—1580) so v njej tiskali 27 del, med njimi 10 slo- venskih in eno hrvatsko (kroniko varaždin- skega župnika Vranica z naslovom Kronika vezda znovich zpravljena 1578). Poleg cerkvenih knjig so iz nje izšle tudi šolske knjige, koledarji, letaki, ki so posredovali dnevne novice in torej bili predniki mo- dernih časnikov, in tudi pKJsamezni življe- njepisi. Jurij, sin Janeza IGiisla, podpornik slovenske književnosti, je na primer v la- tinskem in nemškem jeziku izdal življenje- pis Herberta Turjaškega. Tiskarna je pre- nehala z delom zaradi pritiska deželnega kneza in Ljubljana je morala čakati na novo vse do 1. 1678. Književno delo in bogata književna de- javnost slovenskih protestants'kih piscev ter tudi dejanske potrebe so vzbudile večjo ljubezen do knjig in so začele tudi v Ljub- ljani nastajati prve sorazmerno velike za- sebne knjižnice, last predikantov in šolni- kov ter celo posameznih meščanov. Knjiž- nica deželnih stanov v Ljubljani pa je imela celo značaj javne knjižnice. V naj- tesnejši povezanosti s književnim delom in organizacijo slovenske protestantske cer- kve se je ustvarjalo tudi šolstvo. Pojavilo se je načelo splošne osnovne šole, ki ga je prvi postavil Primož Trubar. Za Slovence je bila med šolami, ki jih je poklicala v življenje protestantska doba, najvažnejša stanovska latinska šola v Ljubljani (od 1563), ki je imela nekaj časa morda celo značaj gimnazije. Čeprav se je slovenski jezik uporabljal v njej kot razgovorni je- zik samo v prvem letu in za učenje kate- kizma tudi v drugem ter je služil le kot pomožno sredstvo, da so se učenci naučili nemščine in latinščine, je vendar tudi ta omejena uporaba slovenskega jezika pome- nila izreden napredek in poleg slovenske 145 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKOKRAJEVNO ZGODOVINO književnosti njegovo najmočnejšo manife- stacijo v kulturnem življenju. Koliko je reformacija okrepila veljavo slovenskega jezika tudi v javnem življenju in mestni upravi v Ljubljani, je seveda težko reči, čeprav o tem ,ni dvomiti. Mesto je bilo že pred tem časom po svojem pre- bivavstvu v večini slovensko ne glede na to, da je zaradi njegove gospodarske vloge in trgovskih vezi, a tudi politične pripad- nosti habsburškim dednim deželam bil ved- no v njem tudi del nemškega prebivavstva, ki se je z doseljevanem vedno obnavljal. Prav tako pa se je zlasti od začetka XVI. stoletja zaradi prodiranja italijanskega (iz primorskih mest, Benetk in iz drugih kra- jev) kapitala in z naseljevanjem v mestu krepil tudi italijanski element. Od okoli do 6000 prebivavcev, kolikor bi jih imela Ljubljana po oceni konec stoletja s svojimi 358 pod meatno' oblast spadajočimi hišami, je bilo najmanj dve tretjini Slovencev, kar dokazuje tudi protestantska matična knji- ga. To dejstvo je že samo po sebi dajalo veljavo slovenskemu jeziku v mestu, ki je bil morda že poprej, vsekakor pa je postal v tem obdobju notranji uradni jezik mest- ne uprave, čeprav se je v istem času močno okrepljena mestna administracija posluže- vala nemščine kot jezika, v katerem se je pisalo. Kako se je uveljavila slovenščina kot notranji jezik mestne uprave, dokazuje dejstvo, da na primer leta 1587/8 mestni sodnik ni znal drugega jezika kakor slo- venščino. Prav tako je dejstvo, da je z reformacijo slovenščina postala liturgični jezik in da so mestne oblasti v času, ko plemstvo še ni prevzelo vodstva v cerkveni protestantski organizaciji, postavljale slo- venske pridigarje, kar je bil med drugim tudi Trubar ob svojem prihodu v mesto. Ko je bil Trubar izgnan iz mesta, je mestna občina izsilila leta 1547 obnovitev sloven- skih pridig in je bila špitalska cerkev sv. Elizabete ves čas reformacije kraj sloven- skih pridig. Vse te bogate sadove reformacije v kul- turnem razvoju je protireformacija na pre- hodu v XVII. stoletje uničila, oziroma za več kakor stoletje potisnila v ozadje. Toda ostala je poglavitna pridobitev, ki jih je dala reformacija: ustvarjen je bil začetek slovenske književnosti in položen temelj slovenskemu knjižnemu jeziku. Z njima pa so nastale prve vezi, ki so zopet po dolgih stoletjih povezale slovensko ljudstvo, a hkrati se je s tem odprla pot slovenskemu kulturnemu razvoju, ki mu je Ljubljana postala najvažnejše središče. Reformacija je na ta način dala slovenskemu ljudstvu najpomembnejše sredstvo za izgrajevanje in utrjevanje slovenske narodne enote v času na prehodu iz fevdalizma v kapitali- zem in je bistveno podprla razvoj dozore- vanja slovenskega ljudstva v narodno eno- to, ki se je začel z velikimi kmečkimi upori. Spremenila se je v tem stoletju tudi zu- nanja in notranja podoba Ljubljane. Za- radi turške nevarnosti popravljano in raz- širjeno mestno obzidje (novi stolpi kot npr. veliki okrogli stolp proti Krakovem, pri Sa- mostanskih vratih, gradnja utrdbe na graj- skem griču, novi zid proti Nemškim vra- tom itd.), pred katerim so podrli vse hiše v predmestjih, ki bi dajale možnosti so- vražniku, da jih uporabi pri obleganju, kakor tudi tri okolne cerkve (Sv. Volbenka, Marije v Gradišču in Sv. Janeza), tako da je nastal precejšen neposeljen prostor pred njim, je dajalo mestu mnogo mogočnejši videz. A tudi znotraj so opazne precejšnje bistvene spremembe. Po velikih požarih leta 1511 in 1524, ko so celo prepovedali graditi lesene hiše, se je leseno^ stavbarstvo umikalo zidanemu, katerega eden značilnih elementov so postala tudi arkadna dvori- šča. Hiše so že v tem stoletju bile po večini zidane in celi mestni predeli so dobili drugo podobo, zlasti velja to za Novi trg, ki mu je dal svoj pečat plemiški predel z ravno in dolgo Gosposko ulico, nenavadno za srednjeveško mesto, in palačo deželnih sta- nov (Lontovž). Pod vplivom živahnih trgovskih zvez, ki jih je imela Ljubljana s kraji v Italiji, in tudi zaradi vedno večjega vpliva, ki so ga imeli romanski prihajači, a prav tako tudi pod vplivi reformacije, vidnimi zlasti v drugi polovici XVI. stoletja, so se začele v mestu uveljavljati v umetnosti tudi re- nesančne (tako severne, nemške, kakor tudi povsem italijanske) stilne poteze in vse- bina, čeprav šo se navzven ohranile še stare gotske oblike. NOVEMU VZPONU NASPROTI Meščani se protireformacijskim ukrepom deželnega kneza niso v večji meri upirali. Vedno večji obseg podeželske, zlasti kmeč- ke trgovine, je rahljal vezi med plemstvom in meščanstvom, ki jih je spletla nova vera. Ta nasprotja so prihajala še toliko bolj do izraza, ker je tedaj iz različnih vzrokov začel začasno popuščati razvoj v smeri zgodnjega kapitalizma in je meščansko go- spodarstvo upadalo. Prenehale so z delom redke prej nastale manufakture, a pretrgale 144 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA SO se po propadu velikih južnonemških trgovskih družb tudi mnoge vezi proti se- veru in severozahodu. Poklicna meščanska trgovina proti primorskim mestom in Ita- liji, ki še tja do začetka XVII. stoletja ni upadala, pa je v povečani meri prehajala od domačinov na italijanske trgovske druž- be. Ljubljanski trgovci so še posebej obču- tili poseg italijanskih trgovskih družb v trgovino s koroškim železom in deloma tudi s tem povezanim upadanjem fužinarstva. Vzrok več za gospodarsko slabitev mešča- nov je bilo dalje tudi naglo dviganje cen in padanje vrednosti denarja. To je pri- vedlo do nižje tako imenovane »kranjske« vrednosti denarja južno od Karavank in Drave ter je bila zaradi tega konkurenčna sposobnost ljubljanskih meščanov na ko- roških in drugih tržiščih še zmanjšana. Povprečna vrednost meščanskih premo- ženj je počasi padala in tudi številčno raz- merje med trgovci in obrtniki se je vedno bolj nagibalo zadnjim v korist. Med obema slojema so se zaostrovala nasprotja, ki so po svoje vplivala na spremembe v mestni samoupravi v XVII. stoletju. Nakopičena premoženja številčno vse bolj šibke plasti obogatelih meščanov so deloma sorazmerno hitro splahnevala ali pa so ga meščani, zlasti od srede XVI. stoletja dalje, vlagali v zemljiško posest. Sorazmerno številni ljubljanski meščani so si v tem in nasled- njem poldrugem stoletju pridobili plemiški naslov. Zaradi takega razvoja je postajala trgo- vina, ki so jo obvladali kmetje, in tudi lokalna trgovina, za obstoj meščanov vedno važnejša. Toda v boju proti kmečki trgo- vini so mogli meščani računati samo na podporo deželnega kneza in njihova pove- zanost s plemstvom v skupnem reformacij- skem taboru se je proti koncu stoletja za- čela naglo krhati. Ta proces so še pospeše- vali ponovni ukrepi deželnega kneza, naj se volijo v mestne samoupravne organe samo pripadniki katoliške vere (npr. 1588, 1592, 1594, 1598). S tem meščanom ni samo v praksi omejeval vsebine bruške pomi- ritve, temveč ogrožal tudi anestno avtono- mijo. Posamezni, tudi najbogatejši meščani so se začeli sami vračati v katoliško vero ali pa so se izseljevali iz mesta. Zato so izgon predikantov in šolnikov (1598) ter delo verske komisije (1660/1) pod vodstvom ljubljanskega škofa Hrena, sina ljubljan- skega meščana-protestanta in jezuitskega gojenca, ki se je končalo z uničenjem re- formacijskih pridobitev, potekala brez več- jih in globljih pretresov med meščani. Le redki so ostali zvesti luteranski veri in se zaradi tega morali izseliti. Vendar je imela katoliška cerkev tudi še poslej nekaj de- setletij opraviti s prikritimi pristaši pro- testantizma. Nov poskus razmejitve meščanske in kmečke trgovine s policijskim redom leta 1602, ki je sledil rekatolizaciji tudi po po- sebnih pobudah škofa Hrena — le-ta je kot sin ljubljanskega meščana dobro poznal težnje sorojakov —, meščanom ni prinesel tega, kar so pričakovali. Kmečke in sploh podeželske trgovine ni bilo mogoče zavreti, kajti velik del podeželskega prebivalstva je bil najtesneje odvisen od vključevanja v neagrarni del gospodarstva. To je bil zadnji resnejši poskus rešitve tega proble- ma, čeprav so se meščani še neprestano pri- toževali proti kmečki trgovini do konca XV1I1. stoletja. Nov udarec meščanskemu gospodarstvu je sledil ob začetku 30-letne vojne, ko je vrednost denarja padla na osmino vrednosti. Cas do konca vojne pred- stavlja nekak mejnik v razvojn zgodnjega kapitalizma. Hkrati je mesto precej trpelo tudi v zvezi s kontribucijo in v njem sta- cioniranimi najemniškimi vojaškimi enota- mi. Že leta 1636 so kranjska mesta sklenila na sestanku v Ljubljani, da se bodo zaradi pritožbe proti obdavčitvam obrnila na vi- cedoma in deželnega maršala, oziroma na samega vladarja. Ogromni stroški, ki so jih morali nositi z vzdrževanjem enot (npr. v letih 1645 do 1650 nad 50.000 goldinarjev), in samovolja vojakov so povzročali često- krat zelo huda trenja med vojaštvom in prebivavstvom. V Ljubljani so dosegla višek leta 1645, ko pride do prave bitke med meščani in ferrarskim polkom. Meščani so bili za ta vjprašanja še toliko bolj občutlji- vi, ker so bila pogosto povezana s kršenjem mestne samouprave. Tako je Ljubljana približno ob istem času, ko je s protireformacijo začasno izgu- bila vlogo splošno slovenskega kulturnega središča, doživljala tudi delno gospodarsko depresijo. Vse do druge polovice XVIII. stoletja so nato dajale mestu svoj pečat posledice, ki sta jih neposredno ali posredno prinesla s seboj omenjena dogodka. Odlo- čilni pomen je imel poslej zlasti narašča- joči absolutizem, ki se je naslanjal tudi na uradniški aparat učenih juristov, in znova utrjena vlaga na tridentinskem koncilu prerojene katoliške cerkve, ki je oboga- tela z nakupom posesti pregnanih prote- stantskih plemičev po letu 1628. Njene cilje pri nadzorstvu nad verniki in duhovni ter kulturni obnovi življenja v katoliškem du- 145 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO hu SO Z VSO gorečnostjo izvrševali zlasti že leta 1597 v Ljubljani naseljeni jezuiti. Ko so bile s iprotireformacijo vezi s protestant- skimi nemškimi deželami pretrgane, je ra- sel v Ljubljani tudi italijanski kulturni in umetniški vpliv, ki so mu povečane trgov- ske zveze proti Italiji in italijanski dose- ljenci dajali močno gospodarsko in druž- beno podlago. Prav zaradi tega, glede na XVI. stoletje zelo hitro naraščajočega ita- lijanskega vpliva, sta se začasno precej zmanjšala prejšnji boflj zunanji nemški videz in tudi resnična slovenska podoba Ljubljane. Že leta 1631 je neki vir poudar- jal, da »preprosto ljudstvo govori v kranj- skem narečju, ki je sorodno slovanskemu, oblasti rabijo nemški jezik, izobraženi ljudje pa večinoma italijanski«. Podobno je ugotavljal približno petdeset let kasneje tudi Valvasor. Veljava italijanskega jezika, ki je v veliki meri postal poslovni jezik in so v njem nastajali tudi prvi znani trgovski priročniki na slovenskih tleh, je še posebej rasla z naseljevanjem mnogih pravnikov, lekarnarjev, zdravnikov, umetnikov in gradbenikov iz Italije. Mnogi meščani ita- lijanskega rodu so postajali tudi najvišji predstavniki mestne samouprave. Zdi se, da prebivavstvo v mestu kljub gospodar- ski depresiji deloma tudi prav zaradi tega dotoka ni upadlo, kar se je zgodilo v mno- gih drugih mestih na Slovenskem v tem času. Ljubljana naj bi namreč s predmestji leta 1616 imela okoli 7000 prebivavcev, od tega 4000 znotraj mestnega obzidja. V kulturnem življenju so imele vse do srede XVIII. stoletja prevladujoč položaj tiste ustanove in smeri, ki so nastale in se utrdile z zmago protireformacije. Vodilni položaj v njem so' imeli jezuiti, označuje pa ga tudi dejstvo, da je imela Ljubljana namesto prejšnjih treh v tem obdobju kar osem samostanov. Žarišče novega protire- formacijskega duha je bila jezuitska gim- nazija (1597), ki je ob viških imela tudi nad 500 dijakov. Z.njo se je širil vpliv latinskega in nemškega jezika, a mestu je dajala svoj pečat tudi s prirejanjem iger v obeh omenjenih jezikih in s pasi jonskimi procesijami. Vse to slovenskemu kulturnemu razvoju ni bilo naklonjeno in je j>o zmagi nad pro- testantizmom slovensko književno delo nujno upadlo. Zgoraj opisano stanje je bil poglavitni vzrok, da so izobraženci sloven- skega rodu prehajali v nemški oziroma ita- lijanski kulturni krog in slovenskega jezi- ka v literarnem delu niso uporabljali. Hre- nov krog je sicer neko dobo skušal ohraniti prejšnjo vlogo Ljubljane in sta tedaj izšli še dve slovenski knjigi (1613 in 1615). Se- veda nista bili napisani za slovensko ljud- stvo, temveč za duhovnike, da ne bi upo- rabljali protestantskih knjig, oziroma, da bi služile katoliškim duhovnikom pri du- hovni preobnovi. Vendar je bilo tudi to važ- no za nadaljnji razvoj slovenske književno- sti, ker se je tako obdržala kontinuiteta slo- venskega književnega jezika, kakor so ga ustvarili protestantski pisci. Po letu 1615 pa je za dolga desetletja zamrla slovenska tiskana beseda. Prav tako so bili s Hrenom povezani tudi resni napori za obnovitev tiskarne v Ljubljani, kar so, kakor se sodi, v precejšnji meri zavirali jezuiti. Pomemb- na je bila tudi njegova skrb za umetnost. Rastoči absolutizem je v tem obdobju že v protireformacijski akciji načeto mestno upravo še naprej omejeval. Deželni knez je članstvo višjih mestnih korporacij »per- petuiral«; najprej člane notranjega (1628) in nato tudi zunanjega sveta (1692). Muta- cija je bila s tem odpravljena in širša kor- poracij a (zunanji svet oziroma občina) ni imela več pravice do odpoklica posameznih članov iz ožje. Članstvo je postalo dosmrt- no. Nasprotja med družbenimi sloji, ki so predstavljali ta samoupravna telesa, so se poslej povečevala in naraščajoča korupcija jih je še zaostrovala. To je dalo vicedomu, deželnoknežjemu uradniku, dovolj možno- sti za vmešavanje v notranje mestne zade- ve, pa tudi v blagajniško poslovanje, kar je samoupravo še zmanjševalo. V njej se je seveda ves ta čas vedno bolj uveljavljala tudi recepcija rimskega prava. V drugi po- lovici XVIII. stoletja je nato vladar samo- upravne organe sploh odpravil. Poslej so meščani volili samoi 24-elanski »mestni od- bor«; le-ta je nato v prisotnosti okrožnega glavarja ali njegovega zastopnika izbral župana in nekaj svetnikov, ki jih je že prej verificirala državna oblast. Voljeni so bili za več let in so bili plačani državni urad- niki. Med tem časom se je začel že nov gospo- darski vqpon, ki je zajel tudi Ljubljano in se na sploh obračal v prid domačih mešča- nov. Na to je med drugim poživljajoče vplivalo širjenje habsburške oblasti na vzhodne, v bojih s Turki osvobojene hrvat- ske in ogrske dežele, naraščajoče vezi z zunanjimi tržišči in razširjeno notranje tržišče, povezano tudi s potrebami vojske in uprave. Že pred koncem XVII. stoletja so ljubljanski trgovci na starih tradicijah vodne poti po Savi vzpostavili zveze vse do Beograda, prav tako pa so se zavzemali 146 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA za načrt, da bi eno habsburških pristanišč odprli za holandsko trgovino in se potego- vali za svobodo Jadranskega morja. Teži- šče gospodarskega življenja je bila še ves ta čas trgovina. Njen najpomembnejši del, veletrgovino, so obvladali tako imenovani »grosisti«, ki so si ustvarili kot prvi v slo- venskih deželah zares velika premoženja in jim je bilo od leta 1693 predpisano, da morajo voditi trgovske knjige. Ti malošte- vilni magnati, predvsem nemškega in ita- lijanskega izvora so imeli monopol v trgo- vini (apalto) z najvažnejšimi vrstami bla- ga. Praviloma so postajali tudi plemiči, ka/r pa jih ni oviralo pri trgovskem poslovanju na veliko niti ne pri drugačnem nalaganju kapitala. Poleg založništva, v katerega so deloma posegali tudi ljubljanski trgovci, je bila obrtna dejavnost edina oblika ne- agrarne proizvodnje. V njej je tedaj na- stalo malo novih zvirsti, pač pa se cehovske pravice vedno bolj ože po svoji monopoli- stični plati. Čeprav absolutizem cehovskih pravic ni odpravljal, je vendar začel izva- jati nad cehovsko obrtjo nadzorstvo, zlasti od začetka XV111. stoletja dalje. To je bil tudi čas, ko se je že močno uveljavljala merkantilna politika in se je na znatno širših (gospodarskih in družbenih) osnovah po več kakor sto letih obnovila manufak- tuirna proizvodnja. Ta preokret se izraža zlasti s razglasitvijo svobode Jadranskega morja (1717) in svobodnih pristanišč Trsta in Reke (1719) ter ustanovitvijo Oriental- ske kompanije (1719), pri kateri je sodelo- val tudi ljubljanski meščan in merkantilist Franc Rakovec-Raigersfeld. Hkrati s tem so se od zadnje četrtine XVII. stoletja dalje ustvarjali zopet pogoji za hitrejši kulturni razvoj. Ljubljana je postala tedaj sedež večjega števila kultur- nih institucij, središče znanosti in razno- vrstne kulturne dejavnosti ter je v tem pogledu ta doba daleč prekosila prejšnjo. Začelo se je z nastankom nove tiskarne (1678), v kateri so se nato tiskala številna dela neljubljanskih in ljubljanskih kultur- nih delavcev. Po italijanskem zgledu je bila leta 1693 ustanovljena Academia operoso- rum, ki je v javnosti delovala od leta 1701 okoli četrt stoletja. Nadela si je nalogo gojiti znanost in umetnost tcT je bila prva izrazita kulturna organizacija v Ljubljani živeče domače in tuje inteligence. Imela je 23 članov, med katerimi so laiki prevlado- vali (12 juristov in 5 zdravnikov ter le 6 teologov, toda nobenega jezuita). Ob višku se je število članov skoraj podvojilo in so med njimi bili tudi člani iz sosednjih dežel, celo iz Italije. Njena knjižnica z okoli 10.000 zvezki je bila po reformacijski dobi prva, ki je imela vsaj začasno zopet javni značaj. V njenem okviru sta nastali Acade- mia philoharmonicorum, katere člani so bili seznanjeni z italijansko glasbo ter je kmalu zaslovela po vsej tedanji Avstriji, in Academia incultorum, kot prvo likovno umetniško središče. Poleg tega je dobila Ljubljana tudi podružnico rimske Acade- mia degli Arcadi (1709). Pravniki pa so se združili v posebno bratovščino, ki je imela značaj poklicnega društva (Collegium iuri- dicum Labacense). Potrebe po pravnem znanju so pripeljale celo do tega, da so se začela v Ljubljani leta 1710 zasebna juri- dična predavanja. Približno ob istem času pa se je na jezuitski gimnaziji prejšnjemu eno- do dveletnemu teološkemu kurzu pri- ključil še dve- do triletni filozofski. Povsem so se že tedaj uveljavile gleda- liške predstave, ki so bile med drugim tudi v mestni hiši. Imele so jih družine potu- jočih komedijantov, najprej nemške (prvič 1662) pozneje tudi italijanske, ki so od začetka XVIII. stoletja gostovale že več ali manj redno v obliki sezonskih predvajanj vrste del. V tem času je dobila Ljubljana za krajši čas tudi prvi, v nemškem jeziku tiskani časopis (Wöchentliche Ordinari Laybacher Zeitungen). Po letu 1672, ko se je po dolgem premoru ponatisnila ena izmed slovenskih knjig iz začetka XVII. stoletja, je Ljubljana počasi zopet postajala tudi središče slovenske lite- rarne aktivnosti. Nastajala so seveda pred- vsem dela v zvezi s katoliškim cerkvenim repertorijem in so v tem času v Ljubljani tiskali tudi izven nje živeči slovenski pisa- telji. Sele leta 1726 je izšel prvi necerkveni tisk v slovenskem jeziku, namenjen pre- prostemu ljudstvu. To je bila pratika, ki so jo po letu 1741 tiskali redno v Ljubljani. Med knjižnimi deli so daleč prevladovala tista v latinskem in nemškem jeziku, zgo- dovinske, geografske, arheološke, geološke in druge vsebine, pisana z znanstveno am- bicijo, kakoir tudi pesniška dela. Taka so bila npr. dela J. L. Schönlebna, ki je napi- sal 38 del v nemškem in latinskem jeziku ter izdal zgoraj omenjeno slovensko knjigo (med drugim Aemona vindicata — 1674 in Carniolia antiqua et nova — 1681), dalje J. W. Valvasorja, ki je sicer delal izven Ljubljane, s svojim največjim delom Die Ehre des Herzogthuins Crain, tiskanim v Nürnbergu 1689, ali zgodovinarja Ljublja- ne J. G. Dolničarja (Epitome chronologica, continens res memorabilis nobilis et anti- 147 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO quissimae urbis Labacensis — 1714 ali An- nales urbis Labacensis — v rokopisu). Knji- ge so objavljali tudi posamezni pravniki (I. Št. Florjančič) in zdravniki (M. Grbec). Na prehodu v XV111. stoletje in dalje so torej sorazmerno naglo rasle osnove, na katerih je pozneje Ljubljana preraščala v središče vsega slovenskega kulturnega in političnega življenja. V umetnosti pa se je ob istem času uveljavil barok in se je tedaj zopet bistveno spremenila zunanja podoba Ljubljane, od koder se je baročna umetnost širila tudi na podeželje. OPOMBA Avtor je članek napisal za brošuro »Ljublja- na, podobe iz njene zgodovine«, Ljubljana 1%2 (redaktor Mestni arhiv ljubljanski, založnik »Kronika«). V dogovoru z Meetnim arhivom ob- javljamo Gestrinov članek tu v celoti. IZ VIGENJCA IN FUŽINE V TOVARNO (USTANOVITEV ZEBLJARSKE ZADRUGE V KROPI LETA 1894 IN NJEN RAZVOJ DO STAVKE 1. V. 1904) JOŽE GASPERSIC Borba žebljarjev za »žebljarski red« in zoper samovoljo fužinarjev, za delo in za- služek je stara že stoletja. O njej sklepamo že iz zapiska iz leta okrog 1630, ki ga je objavil dr. Jože Žontar v Loških razgledih 1955, str. 85. Ob ugašanju plavžev, valjav- nic in cajnaric pod Jelovico pa se je rahlja- la v drugi polovici XIX. stoletja politična, gospodarska in družbena premoč fužinar- jev. Monopol v žebljarstvu, ki jim je pri- tikal po rudarskem iredu, po katerem so samo oni smeli izdelovati železo in z njim razpolagati, so že v drugi polovici XVIII. stoletja naskočili nekateri žebljarski moj- stri, ki so začeli na lasten račun kovati in prodajati žeblje, si dobili enega ali več kovačev v vigenjcih, jim oskrbeli panjóve in železo od prekupcev in netankovestnih fužinarjev, in prevzemali žeblje, ki so jih kovači prinašali skrivaj ali očitno. Posamič so se spravili taki »poštarji« ali pošterovci« (morda od »štere« in nemško stören) med fužinarje z nakupom fužinskega deleža in hiše. Take male žebljarske podjetnike do- bimo v »Oklicni knjigi« župnije Krope še v tretji četrtini prejšnjega stoletja. Tudi sicer je fužinarstvo izgubilo leta 1781 veliko moči ob terezijansko-jožefinskih reformah, ko so nekdanjemu »cesarskemu rudniku« vzeli sodno oblast nad rudarji, oglarji, pla- jerji, kovači itd. V pravnih novotaiijah in zmedah so žebljarji že sredi navedenega stoletja prosili višje rudarsko sodišče v Ljubljani za poseben žebljarski red. Leta 1801 so poklicali na tak posvet po 10 fuži- narjev in kovačev iz Krope, kar se nam po francoski revoluciji zdi preblisk novega socialnega duha. Dobrih 50 let za tem ljub- ljanskim srečanjem fužinarjev in žebljar- jev, tj. leta 1853 v Kropi, pri stari veljav- nosti fužinskih deležev, je 13 fužinarjev, vštevši 3 občinske može sprejelo s pristan- kom radovljiškega glavarstva sporazum o novem žebljarskem redu, z roki o najema- nju delavcev, o znižanju in odplačilu ko- vaških založnih dolgov čez 10 goldinarjev pri fužinarjih, o obvezni izučitvi žebljar- ske stroke, o plačevanju kovačev le v goto- vini, o namenu ustanovitve bratovske skladnice, o čemer vsem je bilo pozneje malo videti. Za izvajanje sklepov določeno občinsko predstojništvo so podpisali župan Gašper Pribrovec in prvi ter drugi svetova- vec Janez Zupan-Bevc ter Fort. Warl-Nata. Žebljarji pri posvetu niso navedeni, ver- jetno pa so mu prisostvovali. Spet približno po 50 letih (1904) je splošna žebljarska stavka v Kamni gorici in Kropi privedla večino kovačev v Žebljarsko zadrugo, kjer so od leta 1894 urejali svoje razmere, kakor so najbolje vedeli in znali, medtem ko fu- žinarjev ni bilo več.i DOLGA IN TRDA STISKA ZEBLJARSTVA Sredi prejšnjega stoletja si pri nas niso delali vprašanj o perspektivah ročnega de- la. Na obrtne razstave Koroške, Štajerske in Kranjske dežele so prihajali le kovani žeblji. Žeblje in drugo blago so vozili v Zagreb tedaj bolj s čolni po Savi kot z vozovi s konjsko vprego. Prvi vlak tja je' stekel šele 1862, železnica do Trsta, kamor so inozemci z ladjami že dolgo privažali svoje cenejše železo in žeblje, je vozila od leta 1857. Na cesti iz Ljubljane do Trbiža so potovali do 1872 naši pošterovci še peš z žeblji v bisagah okoli ramen, v Celovec se je prišlo »k nogam« prej čez Ljubelj. Prvi poštni odpravnik v Kropi je bil po- 148 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA stavljen leta 1854, brzojavni urad pa smo dobili 50 let kasneje. Jelovški knapi so izginili iz praznih jam desetletja prej, vrednost fužinskih deležev se je opirala že dolgo samo še na prodajo žebljev, a pride- lava železa iz rude bi bila deficitua. Odtu- jenost prometu se je rada bratila z vero v dobrost stare tehnike. Nerazgledanost in nepoučenost o premikih v svetu znanosti in tehnike ob nezadostni šolski omiki sta bili med drugim vzrdk nenadnega katastro- falnega zastoja ročnega žebljarstva. Stari ljudski šoli v Kropi bi mogli z današnjimi očmi marsikaj oponašati, česar gotovo sama ni bila kriva. Njen začetek okoli leta 1780 so po nasvetu oblasti sprožili in denarno omogočili fužinarji.2 V treh žebljarskih krajih z Bohinjem vred je bilo sredi XIX. stoletja ne dosti manj kot še 1000 žebljarjev, ko so v Parizu že govorili izumitelji strojev za »dratene« žeblje (poglej pri Cigaletu str. 347), ki jim zdaj že dolgo pravimo žičniki, zadnjim Tabla z lego železarskih obratov, fužin, fužinic in vigenj- cev iz XIX. stol. Delo inž. Janeza Smitka ročnim žebljarjem »zbogom«. Bolj kot mo- derna tehnika žičnikov, ki jih stroji avto- matično kot iz pušk izstreljujejo, bi nas zanimali ugovori naših žebljarjev proti j takratnim žičnikom, ko se je pojavila to- varna žičnikov v Ljubljani leta 1862. Kro- parska oklicna knjiga ima 1867 zapisanega j ženina Martina Potočnika iz Krope, sina ranjkega kovača Luke Potočnika, ki je de- lal tedaj v »žebljarski fabrki« v Sostrem ! pri Ljubljani. Žičnike so začeli delati Pirci j v Lipnici leta 1872, KID na Jesenicah pa j leta 1891, ko so postavili nove obrate. Pred žičniki na Francoskem so dobili stroje za i vijake v Angliji in Nemčiji ter kmalu tudi ; v Avstriji. Vijaki z žičniki so začeli tolči ; kovane stavbne žeblje ter jih kot novo vezivno sredstvo za les in železo odrivati s trgov, kjer so se oboji še srečevali. Dalj kot stavbni žeblji so se upirali navalu me- i hanike konjaki, a tudi te so že polstrojno i izdelovali v Borovljah, od koder so priha-j jali v Kropo do prve svetovne vojne »bač- \ »stara« šola v Kropi 1818—1884 ä ki«, butarice koncev železa, preostalega po j takem še ne popolnoma mehaniziranem iz- i delovanju konjakov. Iz »bačkov« so pri nas kovali na roko konjake in druge žeblje. Šlo je v svetu le še za tako žico in orodje, j ki bi omogočilo mrzlo kovanje v obliko konjakov. Temu je ustrezal norveški patent sistema »Mustad« pred koncem prve sve- tovne vojne. Kako je kovače delno še bra- j nila tehnika z nastopom potreb za železnice j ali jih pregnala s trga politika ob izgubi italijanske trgovine, pa pove v opombi št. 1 omenjeni uvod k razstavi Žebelj in vijak leta 1955. Ta začasna mašila niso zadelala lukenj, skozi katere je odtekalo delo in j preživljanje žebljarjev, kar se vidi iz pa- j dajočega števila kovačev v »žebljarski \ knjigi« (Schmiedebuch) fužinarja Karla ; Pibrovca, manjšega žebljarskega podjetni- ; ka (Vigenjc str. 80 in 81), ki je imel od j leta 1869 deset, v naslednjih 4 letih pa 10, 12, i 14 in 10 kovačev in potem v 5 letih 1873 do { 1877 le še 8, 8, 7, 2 in 1 kovača. Razen od teh najetih stalnih žebljarjev je dobival priložnostno blago od kakega ješarja iz. >Nova« šola v Kropi 1884—1954 (odtlej osemletka t Lipnici j j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Davorin Zarnik, roj. 1841 na Homcu, umrl 1925 v Kropi, jc učil v Kropi v »stari« šoli od 1838 do 1873 Krope, v letih 1874 do 1881 pa tudi od je- šarjev iz Kamne gorice; potem sta trgovala skupaj z Jurijem Magušarjem, 1884 pa je stopil pri Magušarju v službo za letno plačo in provizijo. V letih 1880 do 1900 je prebi- valstvo v Kropi prišlo od 1100 na 780 oseb, kakor kaže diagram v ZadrugaTJu leta 1940. Življenjepis Fortunata Warla (1818— 1899), malega fužinarja in žebljarskega trgovca v Zadrugarju leta 1934/35, posebno na strani 114, podobno razodeva položaj žebljarstva proti koncu XIX. stoletja. Va- lentin Šolar, rojen 1862, čigar Spominov se bom še nekajkrat dotaknil, je zapisal v Zadrugarju leta 1934, str. 72: »Malokateri kupec je še povprašal po ročnem blagu: konjakih, žebljih za strehe, opaže in plo- tove. Brezposelnost in revščina sta se nase- ljevali v kovaške družine. V skrajni bedi so žebljarji v skupinah zapuščali domači krov in odhajali za delom na Koroško, v Celovec, Beljak itd., od koder so pošiljali svojcem po 5 ali 10 goldinarjev na mesec. Na jesen so se vračali domov s 50 goldi- Zidani Bodlajev vigenjc v Kotlu. Prejšnji na tem mestu je bil lesen in je 1870 pogorel narji gotovine, da so nakupili zabelo, oble- ko in obutev.« Domači obrtniki tehtnic, stolpnih ur, mehov, orgel in verig niso mogli sprejemati v delo brezposelnih žeb- ljarjev, katerih nadarjenejši sinovi so od- hajali v službe pri dacu, pošti, k železarni na Jesenice in v trgovino, dekleta pa kot služkinje v Trst in Ljubljano ali na delo v tovarne, v tobačno v Ljubljani, tekstil- no v Litiji in v Kellerjevo mizarstvo v Ce- lovcu. Vedno očitneje je bilo, da si Kropa na stari način z žebljarstvom ne bo mogla več pomagati. Leta 1881 in 1882 je Trgovska zbornica, misleč na zaposlitev s puškar- stvom, brezuspešno prosila na Dunaju za pomoč puškarske šole v Borovljah. Ko se je naslednje leto tretjič izjalovila prošnja na Dunaju za strokovno pomoč iz Borovelj, Ana Leš, roj. Poglajen leta 1874, prihaja iz vigenjca Nava * s košem za oglje. Kot »kovačica za žeblje« je vstopila v za- i drugo 15. VI. 1895 ; je kranjska deželna vlada leta 1884 menila, i da naj se osnuje v Kropi obrtna šola za [ izdelavo orodja in je to misel sporočila j občinskemu odboru v Kropi, ki je ni spre- < jel z zamišljeno vsebino pouka, pač pa je j menil, da naj bi obsegal zakovice in vijake in naj bi se namesto šole naipravila tovarna tega blaga, ki bolje spada v kupčijsko zve- zo z žeblji (Zadrugar leta 1933 str. 27). De- žela se o tako formuliranem predlogu ni izjavila, občina pa se tudi ni več povrnila j nanj. Četrtega junija 1883 so žebljarji v j Kropi stopili v stavko zaradi prenizkih j mezd in ker se je obetalo še nadaljnje j slabšanje zaslužkov. Zaradi padanja naro-j čil so namreč podjetniki v medsebojni I konkurenci zniževali ponudbe in s tem pia- \ če žebljarjev. Nad 200 se jih je nabralo ; pred Jarmovo gostilno, v kateri so se v pri- sotnosti okrajnega komisarja pogajali pod- jetniki s šestimi delavskimi odposlanci, i Uspeh te stavke ni znan, pač pa se je ob. njej najbrž rodila misel na »Zvezo kova- 150 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ških mojstrov«, ki jih je bilo, kakor pra- vijo sami, sto. Ta zveza naj bi naredila žebljarje »neodvisne od stiskajočih jih pre- kupcev«. Triindvajsetega julija je odbor 6 kovaških mojstrov (Luka Kenda, Jurij Je- lene, Simon Pogačnik, Jože Šmitek, Jožef Klinar in Janez Pernuš) poslal Trgovski zbornici prošnjo za pomoč pri preskrbi za- četne glavnice 12 ali 13 tisoč goldinarjev podjetja za žebljasko obrt, ki »ne le ne peša, ampak napreduje tako, da se izdelki še ohladiti ne utegnejo, ampak vse gre sproti izpod rok«. Osnutek pravil Zveze kovaških mojstrov je prinesel Zadrugar leta 1935, str. 14. Gibanje žebljarjev junija in julija 1883 se ni več uneslo, dasi v občinskem od- boru, kamor so prišli po nepisanih določilih samo posestniki, navadni kovači pa niso Žebljarji v Vicah, maketa slikarja Ferda Schwarza z Dunaja (1936) imeli sedeža. »Tedenski zaslužek delavca se je zmanjšal od leta 1886 od tri in pol na dva in pol goldinarja leta 1888. K temu se je pridružila navada jemati preveliko predjjilačo, vsled tega so posamezniki zlezli v hude dolgove. Leta 1894, ko je bila na- svetovana ustanovitev zadruge, so stradale številne družine vsled odpustov in mnogo delavcev je bilo brez kruha«, je pisal dr. Murnik, nečak Ivana M., v nekem poročilu Trgovske zbornice leta 1909. Obup je ja- nuarja in februarja 1888 prikipel do vrha. Poročila O' njem se vrste te tedne v raznih časopisih. Predsednik deželne vlade, Slove- nec baron Winkler, je razmere v Kropi prišel sam ogledat in je v začetku marca sprožil anketo pri Trgovski zbornici, katere obseg in dnevni red je sam predlagal. Med člani ankete sta bila tudi rojak Franc Po- točnik Johanov (o njem in o drugih sorod- niških Potočnikih glej SBL) in glavni rav- natelj KID Kari Luokman, po rodu tudi žebljarji na Zgornjem bajerju 1905 iz Krope. V teh letih je obmolknilo kova- nje pri nekaterih ješah ali v celih vigenjcih (imena iz Zadrugarja leta 1940/41, str. 139) npr. prva, druga in tretja ješa v Pungartu, sedmi vigenjc v Jami, Florjančnikov vi- genjc s štirimi ješami, del Bodlajevega vi- genjca, na novo pozidanega leta 1870 po požaru, vigenjc nad Zgornjim mlinom z imenom na Savi in vigenjc Ddlga rit, ki je nazadnje imel še tri ješe v pogonu. V krizi je opustilo kovanje ali izgubilo delo nad 120 žebljarjev. Kriza je pometala tudi med fužinarji. Fužinarja, tega nekdaj veljav- nega naziva ženina, ki si je poiskal družico med enakimi, v oklicni knjigi v zadnji četrtini stoletja več ne beremo. Zapisnik prvih zadružhih delavcev od leta 1895 do 1897 nas ne spominja fužinarskih rodov, ki jih ne zasledimo med žebljarskimi deloda- javci in delojemavci. Zadnji »fežinski part- nik«, 49-letni vdovec Matija Zupan, Poljčev s št. 7., je februarja 1888 pisal Ivanu Mur- niku: »Ko bodo naši ali kamenški srenjski možje zraven (tj. k Winklerjevi anketi) klicani, ne bo uspeha, ker le težko slišijo Maketa nekdanjega vigcnjca v Železnikih z dočenimi mehovi in zibelko, privezano k mehu, da jo guglje 1511 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Med ješarskimi vigenjci v Kamni gorici O kaki pomoči, zato ker dobro vedo, da jim tisti velikanski vir usahne. Sam pa je odvi- sen od njih, ker jim dela zaboje.« Sredi marca leta 1888 je 65 kovačev naslovilo na anketo primerjavo delodajavčevega in ko- vačevega zaslužka in pravijo, da so bili pred dvema letoma »vsi panjóvi obdani« z de- lavci, zdaj pa je praznih že nad 145 zavoljo j pomanjkanja dela. Ako nam ne poskrbite i dela, moramo poginiti. < DELODA JAVSKA ALI DELAVSKA ZADRUGA? ¦] Zveza kovaških mojstrov je bila regi- strovana zadruga z neomejenim jamstvom, kakršne so bile Schulze-Delitschevke. Se- stavljavec pravil nam ni znan. Snovatelji zadruge govore o 100 kovaških mojstrih, vseh žebljarskih delavcev pa je po poroči-' lih o stavki bilo najmanj 200, na mojstra potemtakem po 1 pomočnik ali vajenec. To se nekako ujema s številom delovnihi mest v vigenjcih, ki so takrat obratovali, i Nekdanji vigenjc Luka Hafnerja v soseščini Vie in z razmerji med žebljarji, kjer je mojster ' pri večini žebljev moral kovati s »hlap- \ cem«. Na »hlapce« pravila mojstrov ne mi- i slijo. Ali so si mojstri lahko mislili, daj pridobitev ješ in vigenjcev s skladišči z- nakupom ali najemom od tedanjih lastni- ] kov ne bo lahka in hitra? In kupcijski stiki sedanjih žebljarskih trgovcev, ali jih ne bi morali mojstri kakorkoli pridobiti? Ni čudno, da je bila prošnja na Trgovsko zbor- nico za posojilo nerealna in zato o ustano- vitvi te zadruge z neomejenim jamstvom ni sledu. Občinski odbor v Kropi je pred- lagal Trgovski zbornici julija leta 1884 osnovanje konzorcija za prevzem vojaških naročil za konjake, ki jih erar potrebuje letno 18 milijonov in bi z njimi rešili brez- poselnost več stotin delavcev. Namesto konzorcija bi osnovali eventualno produk- i Ješarjev žebljarski znak na hišnem portalu iz 1829 v Kamni gorici tivno zadrugo iz kroga delodajavcev. To je bil pač udarec »gospodov« po Zvezi ko- vaških mojstrov. O naročilu erarja na ko- njake ni sledu. Misel o produktivni zadrugi delodajavcev pa je živela in - oživela ob ustanavljanju Žebljarske zadruge, do ka- tere je od ankete deželnega predsednika preteklo 6 in pol leta. Zebljarska kriza je dalje izpodjedala obstoj Krope. Novi žu- pan, prvi nefužinar v zgodovini kraja, Kamnogoričan Tomaž Šušteršič, se je oženil s Kroparico in se naselil v Kropi z naku- pom Tončetove hiše št. 25 in njene gostil- ne, ki je bila dotlej posest Jerneja Poz- nika.^ Pri Šušteršiču so pekli kruh iz moke, podarjene stradajočim žebljarskim druži- nam. Vendar nihče ni videl v denarnih pod- porah rojakov izven Krope prave rešitve. Za Tomažem Šušteršičem, ki je o^dšel v služ- bo pri grofu Thurnu v Radovljici, so izvo- lili v Kropi za župana Luka Hafnerja.") 152 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA V novem občinskem odboru so bili Jurij Magušar, Valentin Klinar, Karel Pibrovec, uradnik pri Magušarju in ravnatelj bivše Zgornje fužine, Jožef Jalen, gostilničar, Jurijev stric in ješar Janez Magušar, čev- ljar Blaž Krailj, Matevž Šolar, gostilničar in oskrbnik Sp. fužine, Ignac Ažman, st. mizar, Franc Ažman, ključavničar in Va- lentin Šolar, verigar. V Spominih ima Va- lentin Šolar kot odbornika tudi Franca Hoenigmana, ki je spomladi leta 1893 39- leten prišel iz Osilnice ob Kol|pi za župnika v Kropo. Dušni pastirji pred njim so bili Kapus od leta 1874, ki je zgradil župnijski hlev, Lavtar in Jereb, ki sta umrla v nekaj letih. Četrti v času žebljarske krize je bil Hoenigman, energični in podjetni Ribničan, bivši vojak, odlikovan v bosenski okupa- ciji, ki se je lotil problema oskrbe žebljar- jev »z rednim in zadostnim delom ter po- štenim plačilom«, kakor je zapisal za svoje geslo. Nujno gradnjo novega župnišča (opis stare stavbe morda iz XVII. stoletja je shranjen v muzeju), ki je Kapus ni mogel izpeljati, je odložil H. za nekaj let, dokler se ne ustavi naraščanje pomanjka- nja. Spomladi 1894 sta dva priletna doma- čina, Janez Ev. Zupan, bivši fužinar, oče višjega uradnika Avstrijske montanske družbe v Donawitzu, in spredaj omenjeni Matija Zupan ponovila pri občini stari predlog žebljarskih delodajavcev za usta- novitev njihove, to je delodajavske zadru- ge. Na seji občinskega odbora pod pred- sedstvom Luke Hafnerja je predlagal Pib- rovec, naj občina predlog z opisom stanja pošlje deželnemu poslancu gorenjskih mest in trgov Ivanu Murniku, s katerim je bil Pibrovec dober prijatelj, in naj Murnika pismeno povabi v Kropo. Res je poslanec trikrat prišel na občinski odbor, da je raz- ložil svoje mnenje za izboljšanje stanja žebljarjev v obliki zadruge. »Pridnost in poštenost, to je glavno,« je večkrat dejal, »s tem boste vse premagali,« se je spominjal Valentin Šolar. Za pravnega svetovavca je Murnik pridobil dr. Viktorja Supana, sina ljubljanskega veljaka V. C. Supana, brata malega fužinarja Matije Zupana. Murnik in dr. Supan sta prišla jeseni leta 1894 k Valentinu Klinarju s predlogom zadružnih pravil. Dr. Supan je določil višino zadruž- nega deleža na sto goldinarjev po denarnih razmerah pri žebljarjih v Kropi, a vsak član je mogel vpisati več deležev, ki naj bi se obrestovali iz čistega dobička; pri tem je omejil glasovalno pravico na en glas na vsakih pet deležev in da noben član nima več kot pet glasov; a pri glasovanju Hiše podjetnikov »na Placut v Kropi: prva od leve Vrcté- nova (Joža Gartner), na sredi Tončetova (Antona Poznika, v kateri se je rodil Radivoj Poznik), tretja Smelova (Benja- mina Šulcrja, v kateri se je rodila Kristina Suler) O razdružbi zadruge ima vsak član le en glas ne glede na število svojih deležev. Pravi člani zadruge morejo biti osebe iz političnih občin iz Krope in Kamne gorice. Zadruga mora sprejeti vsakega pravega člana v službo kot delavca, pomočnika ali mojstra po njegovih sposobnostih in opra- vilu, s katerim se je pečal pred vstopom v zadrugo. Ce bi v teh pravilih pogledali zadnji citirani stavek ob blizu in bi na- mesto »pomočnika« uporabili ljudski izraz »hlapca«, bi se nam nepričakovano pokazal stari diferenciacijski status žebljarstva. Hlapec in njegov mojster sta bila koren, ki bo v delavski zadrugi izgubil stari pomen in izraz, morda pa dobil novega. 16. no- vembra leta 1894 je bil ustanovni občni zbor Prve zadruge za žebljarski obrt in druge izdelke iz železa v salonu v prvem nadstropju gostilne Valentina Klinarja. Od povabljenih niso prišli na ta zbor Jurij Magušar in štirje mali podjetniki iz Kro- pe ter noben podjetnik iz Kamne gorice, kjer je Magušar že imel večino žebljarjev, Občinski zastop 1901 na žandarski paradi: čevljar Blaž Kralj, na sredi župan Luka Hafner in mlinar Benka 153 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Prva in druga stran ustanovnega zapisnika Zadruge za žebljarski obrt in druge izdelke iz železa v Kropi razdeljeno po ješarjih. Supanov lastnoročni zapisnik ustanovnega občnega zbora se glasi: »Zapisnik, sestavljen pri ustanovitvi Prve zadruge za žebljarski obrt in za druge izdelke iz železa v Kropi. Podpisani so sklenili priložena, na podstavi zakona od 9. aprila 1873 drž. zak. št. 70, sestavljena pravila za Prvo zadrugo za žebljarski obrt in za druge izdelke iz železa v Kropi. Za- vežejo se viplačati v smislu teh pravil v zadrugo deleže do dne, ko bode zadruga začela svoje delovanje in sicer gospodje: Valentin Klinar, posestnik, 50 deležev; Lu- ka Hafner, župan in posestnik, 25 deležev; Jožef Gartner, posestnik, 5 deležev; Jožef Jalen, posestnik, 5 deležev; Franc Šolar, posestnikov sin, 10 deležev; Tomaž Pesjak, kovač, 4 deleže; Blaž Kralj, posestnik, 3 deleže; Janez Zupan, kovač, 1 delež; Va- lentin Magušar, posestnikov sin, 2 deleža; Ignacij Ažman, posestnik, 1 delež; Franc Vari, kovač, 1 delež; Janez Pernuš, kovač, 1 delež; Valentin Gašperšič, kovač, 1 delež; Franc Hoenigman, župnik, 2 deleža; Franc Ažman, posestnik, 1 delež. Ti deležniki volijo enoglasno v odbor naslednje gospode: Klinar Valentin, Haf- ner Luka, Franc Šolar, Magušar Valentin, Pesjak Tomaž — teh pet gospodov je tedaj s 15 glasovi voljenih v načelstvo zadruge in ti si izvolijo za načelnika Valentina Kli- narja enoglasno in za njegovega namestni- ka Luka Hafnerja. V nadzorstvo se pa iz- volijo enoglasno, to je s 15 glasovi: župnik Franc Hoenigman, posestnik Jožef Jalen in posestnik Jožef Gartner. Od teh se za predsednika enoglasno izvoli gospod Jožef Jalen. Načelstvo se pooblaščuje, da vse iz- vrši, kar je treba za registrovanje zadruge in za to, da bode zadruga brž ko mogoče začela delovati.« Kot kovači med posestniki imenovani ustanovitelji zadruge so pač žebljarji, torej delojemavci, h katerim lahko prištejemo še posestnikovega sina Valentina Magušar ja, sina ješarja Janeza, p. d. Hanza, ki je sku- paj stanoval z očetom in koval pri očetovi ješi z imenom Hanzova ješa v Prekuhovče- vem vigenjcu, kjer je sedaj kovaška de- lavnica UKO. Drugi kot posestnikov sin imenovani deležnik, Franc Šolar, je bil kan- didat za zadružnega tajnika. Dotlej žeb- ljarski delodajavci med člani ustanovitelji zadruge so bili Klinar, Hafner in Gartner s premočjo v deležih, ki pa so jo omejevala pravila. Drugi člani posestniki niso imeli opravka v žebljarstvu, pač pa v svoji obrti. Kralj je bil čevljar, sorodnika Ažmana sta mizar in ključavničar, Jalen pa gostilničar. Ustanovitelji žebljarji so stanovali ali gostovali: Janez Zupan na št. 29 pri Jer- naču, Valentin Magušar pri očetu na št. 94, Franc Vari na št. 79 v Fabjanki, Janez Per- nuš na št. 85 pri Kreni in Valentin Gašper- 154 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA šič na št. 100 pri Foci. Deležnik Jožef Gart- ner-Vreténa je pred začetkom poslovanja zadruge umri« in je imela njegove kovače žena —• vdova Marija, u. 1905. Takoj so plačali zadružne deleže Hoenig- man, oba Ažmana in dr. Supan, ki je pri- stopil z enim deležem, pa se ni vpisal v ustanovni zapisnik, kjer ni vpisan tudi Va- lentin Šolar, ki se še ni odločil o številu svojih deležev. Žebljarski podjetniki so del deležne vsote dali v blagu, tj. v žebljih in verigah, žebljarji pa so jih polagoma vpla- čevali v obrokih od zaslužkov. Med udele- ženci ustanovnega občnega zbora ni vpisan kovač France Zupan-Malevšov, ki se je ude- (ležil prvega občnega zbora 1. maja 1895, in je dal namesto 200 gold, dvojnega deleža ješo v vigenjcu Kamrica. Kovač Janez Zu- pan je verjetno imel priimek Tomažek; v dvom nas pa spravlja njegova hišna šte- vilka, ki naj bi bila 100. V Imeniku članov v Plamenovi Kroniki je Janez Zupan Toma- žek, roj. 1841, pristopil v zadrugo 1895 in izstopil 1896. Morebitna napaka bo ostala nepojasnjena, zakaj živih prič ni več. Po številu ustanovnih članov žebljarjev zadruga torej ni bila delodajavska, a Va- lentin Šolar je zapisal: »Značilna za teda- nji zbor so bila križajoča se mnenja na tem sestanku. Mnogi so v svoji sebičnosti želeli, da bi vsak podjetnik imel nekaj kovačev in delavcev v svojem področju ter bi iz- delke zbirali v zadrugi. Večina z menoj pa je bila za to, da se ustanovi enotno gospo- darstvo, to je, da bi v zadrugi zbirali na- ročila, razdeljevali delo, odpošiljali izdelke in izplačevali delavce. Vkoreninjeni red privatnega gospodarstva je bilo zaradi po- manjkanja zadružnosti res težko premagati v vzajemno delo v obče koristi.« V ne-, navzočem Juriju Magušarju se je morda oglašala pridobivaška žilica rodu.' Luka Hafner je v zadrugi, ki je odpravljala iz članstva sledi njihovega privatnega pod- jetništva, pričakoval kaj drugega, kot pa je dobil, in je 1896 izstopil iz zadruge ter obnovil svoje privatno žebljarsko podjetje. Disharmonijo občnega zbora, ki so si ga marsikateri želeli z drugačnim izidom, je želel izgladiti shod Slov. kat. društva za radovljiški okraj v Kropi čez dva dni, v nedeljo 18. U. (»Slovenec« v poročilu od 20. 11.) O shodu je zapisal Valentin Šolar v Spominih: Ugodno je posegel ta shod v razvoj stvari. Vodil ga je predsednik Vur- nik, glavarja je zastopal tajnik Kalteneg- ger. Glavni govornik je bil Janez Ažman, župnik v Gorjah, ki je opozarjal na nauk zgodovine Krope v času, ko se je zaobrnilo blagostanje v pomanjkanje. Zato je opomi- njal rojake, da se oprimejo novo usta- novljene zadruge in prezro osebne spore, ker če si na tem, da utoneš, podaj roko tudi sovražniku. Državni poslanec dr. Žitnik je priporočal, naj delavci hranijo, da bodo vsaj z enim deležem pristopili v zadrugo, ker bo potrebovala kapital za novo proiz- vodnjo, kajti žeblji ne bodo rešili zadruge. Za zadrugo je govoril tudi Jože Gostinčar iz Ljubljane. PODJETJE ZEBLJARSKE ZADRUGE PRIČNE S PRIPRAVAMI ZA ZAČETEK DELA Načelnik Klinar^ je dal zadrugi v najem Johanov magazin za pisarno in skladišče. Tajniku Franju Šolarju so določili mesečno plačo 42 goldinarjev za vodstvo knjig in Zadružni tajnils Franjo Solar Načelnik in mojster Valentin Solar po monotipiji Mihe Maleša 155 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Speljava vodnega pogona valjavnične turbine v Sp. fužini : 1876—1908. Ob njem stoji mojster Valentin Solar, v lini je j Janez Lazar. Zidovje stare fužine i spisov in za ureditev pisarne ter skladišča v tem magazinu. Tam je Lilo tudi prvo za- družno skladišče žebljev, v katerem je vo- dil knjigo izdelkov in železa skladiščnik Valentin Magušar za plačo 20 gold, na me- sec, ki je skrbel tudi za snago v pisarni. Klinar je prevzel vožnjo zadružnega blaga s parom konj, Hafner je postal zadružni Med prvimi kovačicami je vstopila v zadrugo Reza Debeljak, rojena 1853, vdova Šlibar-Cvek, por. Solar, babica univ. prof. ing. Alfreda Slibarja na Dunaju in v Stuttgartu blagajnik, Tomaž Pesjak pa je oskrboval skladišče oglja in izdelovanje zabojev. De- ležev po večini niso vplačali takoj, temveč šele v teku leta, nekateri so jih vpisali šele s 1. januarjem 1896. Delavcev je takoj prvi teden delalo 47. Največ jih je dal Haf- ner, drugi prejšnji podjetniki so jih dali po manj. Za delavce ni bila zadrega, ker je bilo dovolj brezposelnih. Prišel je prvi maj- nik 1895, ko je začela zadruga slovesno poslovati. Na zborovanju ta dan so izvolili tri člane: Ivana Murnika, dr. Viktorja Su- pana in državnega poslanca, deželnega od- boirnika Frana Povšeta. Popoldne ob 13. uri je bil prvi občni zbor, na katerem so med drugimi točkami izvolili Blaža Kralja za člana nadzorstva namesto umrlega Jožefa Gartnerja. •»Zapisnik delavcev 1895« s štampiljko advokata dr. Viktorja Supana, Ljubljana, Na Bregu št. 18, v čigar pisarni so naredili glavo zapisnika, se začenja z dnem 7. maj- nika, ko so prijavili (bolniško in nezgodno zavarovanje je postalo v Avstriji obvezno 1. 1888) prvih 50 delavcev, med njimi 15 žensk v bolniško blagajno. Malo kasneje so prijavili 1. 1895 v blagajno še 10 delavcev, med njimi 7 žensk, v juniju 1895 pa 4 moške in 3 ženske. Med dotlej v blagajno prijavlje- nimi 42 moškimi so stalno ostali v zadrugi do upokojitve le 3 in sicer žebljarja France Gašperšič in Alojzij Pesjak st. ter mojster Valentin Šolar. Kar je v zapisniku vnesel vpisov delavcev tajnik Fran jo Šolar, ki je k imenu in priimku pridejal tudi domača imena, s katerimi so se ti delavci klicali, jih je tako ohranil poznejšim rodovom. Žebljarje in žebljarice je vpisoval kot »ko- vače za žeblje« z minimalno plačo 40, oz. 30 krajcarjev, po kateri je zadruga plače- vala zavarovalni prispevek. Razen žebljar- jev so sprejeli maja in junija še oskrbnika Valentina Magušarja Hanzovega, ravnavca Janeza Praprotnika Vodlo in 6 kovačev za verige, med njimi oba Šolarja Šuštarčkova, Valentina in Gregorija, kot mojstra-veri- garja z plačo 125 krajcarjev, javljeno pa 40 krajcarjev, in oba Vidica Ukovčeva, Va- lentina in Jakoba. V rubricirane kolone so vpisovali starost, čas vstopa in izstopa ter vzrok izstopa in opombe. Ta zapisnik de- lavcev je, dopolnjen 10. septembra 1897, sprejel 178 vpisov v bolniško blagajno, od katerih so bili nekateri izstopivši ali iz- ključeni delavci drugič sprejeti, saj je bilo prehajanje med konkurenčnimi podjetji v navadi. Kronika str. 17 poroča, da je za- druga takoj drugi dan pričela delovati, se pravi, žebljarji in žebljarice so stopili za 156 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA panjóve pri ješah v vigenjcih Na bajerju, v Vicah, v Navi, in Kamrici, ki jih je zadruga osem kupila pred 1. majem in po njem. Vigenjc Vice je prodala zadrugi Neža Pire, tri ješe v različnih drugih vigenjcih sta prodala zadrugi Luka in Marija Hafner, po eno v Navi in v Kamrici je zadruga do- bila od Klinarja in od Franceta Zupana Malevša, vse skupaj za 1085 goldinarjev. Nadaljnji vpis so opravili šele 1. 7., ko so prijavili v blagajno žebljarja Janeza Pernuša Flajsa, roj. 1857, ki je pristopil kot deležnik že ob ustanovnem občnem zboru. Morda niso imeli zanj panju, kakor ga ni bilo za Lovrenca Zupana st. Kolero, roj. 1847, ki je od zadruge prešel k Magušarju, ker ni imel zadružnega panju. Janez Per- nuš je bil tudi v odboru Zveze kovaških mojstrov 1883. Leta 1895 je bilo še oktobra 5 in decembra 4 pristopov, od tega skupaj 2 kovačici, ključavničar Erženov Luka, r. 1873, in verigar Mihael Šolar, Funtovčev, r. 1871. Vse v zapisniku delavcev prijav- ljene ženske so bile seveda kovačice. Konec oktobra javlja zadruga Trgovski zbornici, da ima sama še 86, Magušar (samo v Kropi) 44, Fortunat Šmitek Lepek 4, Jera Šmitek 3, Marija Gartner Vreténova 3 in Jurij Habjan Kokolček 1 žebljarja. Če te številke seštejemo, (pridemo na 141 žebljar- jev v Kropi, kar je bilo komaj polovica števila žebljarjev pred leti. Vsem za delo zmožnim brezposelnim je dala zadruga delo, so pisali 26. junija 1895 dr. Supanu. V istem pismu mu sporočajo, da porabijo na teden 800 do 1000 gold, in sicer okoli 200 gold, za delavske plače in 700 gold, za železo. Tako je začelo zadrugi takoj zmanjkovati de- narja in ji je izplačal deželni odbor obljub- ljeno brezobrestno posojilo 2000 gold., za katero je posredoval Murnik. Kranjska hranilnica ji je posodila 2000 gold, za ne- določen čas, ker za prodane žeblje ni do- bila takoj denarja. Zadrugi je ugajal pro- stor v opuščeni valjavnici v Sp. fužini, kjer bi mogla zaposliti 20 delavcev, če bi jo popravila. Prvi mesec prvega leta 1 8 9 5 je prodala zadruga proti pričakovanju za 2000 naslednji mesec pa za 3000 goldinarjev. K dobremu startu je pripomogel gotovo Luka Hafner, ki je bil prej v trgovskih zvezah z Bosno, Zadrom, Križevci, Glino, Vel. Beč- kerekom, Brailo, Wolfsbergom, Valentin in Gregor Šolar, verigarja, pa s Petrinjo, Gra- čanico. Vel. Kanižo in Sežano. Mnogo je zadrugi pomagala Trgovska zbornica pri ustvarjanju stikov in zastopstev v tujini in tudi dr. Supan, ki je priporočil zadrugo Kranjski obrtni (industrijski) družbi na Kot kovač za žeblje je bil 7. V. 1895 vpisan Jakob Berce, p. d. Kadet, roj 1848, zadnji potomec rodu, ki je stopetdeset let nihal med žebljarstvom, mlinarstvom in dninarstvom, kakor pove Kandučev rodovni zapisek v Zadrugarju 1940/41, str. 146 Jesenicah, družbi Greinitz in nečaka v Gradcu in drugod. Hafner je prepotoval to in naslednje leto Kranjsko, Primorsko, Koroško in Štajersko z vzorci, ceniki in popisom zalog. Tudi doma so se s Šolarjem, tajnikom, in Hoenigmanom vsi trudili, da so novo podjetje uvedli pri trgovcih in po- rabnikih, železnicah, skladiščih, arzenalih, rudnikih itd. Zadrugo so težile zaloge ve- Žebljarska družina Franceta G., roj. 1869, in Johane G., \ rojene 1872, fotografija na pločevini iz 1900. Oče je vstopil ! v zadrugo 15. VI. 1895, mati nekaj pozneje,, ko je pustila kovanje pri Fortunatu Smitku-Lepku, kjer kljub zakonom ni bila vpisana v bolniško knjigo 157 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Alojzij Pesjak, Lojzev, roj. 1859, žebljar v zadrugi od vsto- pa 1895, na pragu hiše št. 10, ki je bila nekoč last malega fužinarja in žebljarskega podjetnika Fortunata Varia rig, orodja, železa in žebljev, ki jih je pre- vzela ad deležnikov v plačilo deležev. Prvotni sklep o brezplačnem izdajanju oglja in kovaškega orodja žebljarjem so konec oktobra ukinili, ješam takoj posta- vili nadzorne mojstre, ki so morali priha- Katarina Homan, roj. Jelene, nekoč kovačica za konjske žeb- lje (Vigenjc, str. 85), roj. 1868, umrla 1960. Ko je bil maršal Tito avgiista 1948 v Kropi, je »na placu« pristopila k njemu, da bi ga poprosila za lepšo krušno moko gospodinjam jati tudi k tedenskim izplačilom zaslužka, kot vsi člani načelstva. Prva zadružna letna (to pot 7-mesečna) bilanca 1895 v kronah (1 goldinar preračunan na 2 kroni) je skromna in značilna za začetniško pomanj- kanje premičnin in nepremičnin (priprav in stavb), za nezadostnost oskrbe s kredi- tom (blagovni upniki za železo so mnogo večji kot deležni kapital), zaloge izdelkov imobilizirane, skratka stanje, ki ga bo za- druga le v letih popravila, o čemer je ve- liko govora v teh letih kronike. Kranjski industrijski družbi je bila dolžna konec de- cembra 15.000 goldinarjev, trikratno vsoto dovoljenega kredita za tekoče dobave že- leza. Ta dolg je delal zadrugi v naslednjem letu in še naprej največje stiske, ogrožal je njen obstanek in oviral njen razvoj. Večkrat je bila zadružna blagajna tik pred izplačilom zaslužka brez cvenka in so ne- kajkrat izpraznili celo cerkvene in druge puščice do zadnjega krajcarja. Drugo po- slovno leto 1 8 9 6 je zadruga posebno trpela za pomanjkanjem kreditov in obratoval- nega prostora. Ze januarja so vložili pri oskrbništvu Sp. fužine prošnjo za najem fužinskega prostora, ki bi ga sami poprav- ljali. Hkrati so prosili Luckmana za plačila lanskega dolga za železo, dokler dežela ne da obljubljenega brezobrestnega posojila 10.000 goldinarjev. Luckman je res obljubil posredovanje pri deželnem odboru in vod- stvo zadruge opozarjal, naj ne delajo pre- več lahkomišljenih dolgov in da naj izter- jajo blagovne dolžnike. S Klinar j e vim akceptom na menice, je rekel Luckman, bo družba še dajala železo. Tudi na barona Borna, tedaj stanujočega na Dunaju, so se obrnili zaradi dobav jese- niškega železa. Zadružno vodstvo je šlo k predsedniku deželne vlade in tudi po Mur- niku prosilo, da deželni odbor podpiše za 10.000 goldinarjev zadružnih deležev. Uspeh Murnikovega govora je bil, da je 8. aprila deželni odbor vpisal 45 deležev po 100 gol- dinarjev. Kranjska hranilnica pa je odklo- nila zadružno prošnjo za posojilo 15.000 goldinarjev in je podaljšala lanskoletno posojilo 2000 ter ga zvišala na 3000 goldi- narjev, ki jih je zadruga vrnila 1. 1899. Trgovina je bila to leto dokaj dobra, opa- zili pa so, da se ne dajo več prodati kovani žeblji za podkovan je konj in čevljev. Zato so že takrat zaželeli strojev zanje. Žeblje, ki jih je KID naročala za preprodajo v Bosni in ji v zameno dobavljala železo, so kupci včasih označevali kot slabo blago. 11. junija je prevzela zadruga prvo naro- čilo za 1927 železnih vojaških posteljnja- 158 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA kov (kavalet) od vojaškega depoja za de- želno obrambo na Dunaju, ki je zaposlilo veliko delavcev. Železne dele sta izgotav- Ijala France Ažman in Valentin Šolar, de- ske je pripravil J. Guzelj v Škof j i Loki, mizarsko delo pa opravil Ignac Ažman. Že- lezni deli so bili pravočasno izgotovljeni, za lesene pa so dobili podaljšanje roka do 20. novembra. Pri tem naročilu je zadruga nekaj zaslužila. Občna ;zbora sta bila po pravilih vsako leto dva, razen 1901, ko je bil en sam. Namesto izstopivšega Hafnerja so izvolili v načelstvo Franceta Zupana, Ma- levševega na tretjem, (letos drugem) obč- nem zboru, katerega se je udeležil tudi Murnik. Dosežki 1896 po bilanci v kronah se občutno ne razlikujejo od prvega leta, a blagovni upniki so polovico manjši, ker je zadruga znižala zaloge železa. Prodaja izdelkov je uspevala mesečno nad popreč- jem lanskega leta in je dosegla v vsoti 12 mesecev 41.000 gold., zaslužki delavcev pa 15.400 gold. Premični inventar se je po- množil za orodje za kavalete, ki so ga po- tem še v naslednjih letih uporabljali. Že marca 1 8 9 7 je prejela zadruga naročilo za 5623 kavalet in položila kavcije 4000 gol- dinarjev, ki je povečala njeno denarno sti- sko. Lesnemu podjetniku Kellerju je bilo treba dati 2000 gold, predujma, za gradnjo pollesene in polzidane »delavnice« ob Pre- kuhovčevem vigenjcu so dali 3000 gold, in za orodje 2500 goldinarjev. Pri prošnjah za kredit v znesku 15.000 gold, jim je po- magal Murnik in ga je dalo Kreditno dru- štvo Kranjske hranilnice, za kar se Murniku 29. novembra zahvaljujejo in pristavljajo: trgovina gre izvrstno; železni deli so odo- breni, leseni se v Celovcu pregledujejo; lahko bi zaposlili še 50 delavcev, če bi jih kaj bilo, tudi plače smo delavcem po mož- nosti zvišali, ker bomo pri tej dobavi ven- dar nekaj zaslužili. Ob primitivnih na- pravah za kavalete so se zavedali potrebe po strojih za olajšanje, pospešenje in po- cenitev proizvodnje in so z optimizmom glede nadaljnjega razvoja postavili prva stroja v bivši valjavnici v fužini: škarje za rezanje železa in vrtalni stroj za luknje, poleg njih pa nekaj drugih priprav za izde- lovanje posteljnjakov. Zadovoljni z njimi so poslali Murniku koncept prošnje za pod- poro trg. ministrstva, da bi mogli tudi za žeblje postaviti kaj strojev. Priporočali so se tudi za nadaljnja naročila kavalet, ker morejo pri njih zaposliti slabotne in slabo- vidne delavce, ki so za žebljarsko kovanje nesposobni. Poročajo tudi, da je zadruga pričela izdelovati nove vrste železnih izdel- Žebljar Jože Dermota, roj. 1880, pozneje tovarn, delavec »pri prešah« (stoji) v družbi s tesarjema Janezom in Antonom Ažmanom pod okni hiše Valentina Klinarja, v kateri je Ko- vaški muzej kov: verige, zidnike, zobe za brane in podkvice. V arhivu se je ohranil nekaj let po prvi svetovni vojni znani patent brane po zamisli ravnavca Janeza Praprotnika- Vódle. Omenjeno orodje in stroji so po- množili z delnim takojšnjim odpisom v bi- lanci premičnine za 4000 kron, nakup 9 ješ pa nepremičnine za ravno toliko. Zvišale so se bilančne postavke v tisočih kron pri izposojilih na 15 in pri blagovnih upnikih na 65, pri gotovini in naložbah pa na 38, pri blagovnih dolžnikih na 85 in začelo se je dolgoletno trajno upadanje presegljaja lastnega kapitala (zadružni deleži, rezerve in dobiček) nasproti posojilom, prodaja blaga se je dvignila na 51.000 goldinarjev, plače pa so ostale na lanski višini. Dr. Su- pan je umrl marca tega leta, pravno za- stopstvo zadruge je prevzel dr. Majaron. Tudi leta 1 8 9 8 so dobili v delo kavalete in zanje iskali delavce v Železnikih. Skozi vse leto so zaposlovali nad 100 delavcev z rednim delom in so njihovi zaslužki pre- segli 26.000 gold., zadruga pa je naredila Notranjost verigarne, prejšnjega Florjančnikovega vigcnjca, zraven razvalin Zg. fužine, posneto 1905 159 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Valentin 2mitek, roj. 1867, nekdaj zadružni uradnik, pisec spominov o kroparskem železarstvu, slika iz 1. 1963 nad 2000 gold, dobička, kakor še nekaj let pozneje ne. Kupila je »Srednji mlin« z go- zdom od Katarine Košir za 1140 gold., in 12 ješ za 1185 goldinarjev. V spodnjem pro- storu mlina so nameravali delati razne že- lezne izdelke, zgornjega pa so porabili za zabojarno. Vrnili so Kreditnemu društvu 15.000 goldinarjev in prosili ta zavod za novo posojilo s polletnim vračilom na me- nico; potem je bilo treba postopek za po- sojilo obnoviti, ker so ga redno potrebovali za sprotno plačevanje železa s skontom. Na občnem zboru 16. II. so izpremenili firmo v Prva zebljarska in železnoobrtna zadruga v Kropi in Kamni gorici, kar je ostalo trenutno za Kamno gorico brez uspeha. Verigarji okrog 1905, Stoje od leve proti desni: Janez Ga- ' šperin ml., Franc Solar-Con, Florijan Resman, Florijan Vi- ! die. Urban Lazar, Janez Leš, Alojz Dobre. Sede: Andrej Ga- šperin-Vajš, Primož Škriba, mojster Andrej Praprotnik, Ja- kob Vidic, France Legat in Pavle Dobre. Spodaj: učenca Gregor Šolar in Tevža Sušnik ] Morda je učinkovalo to, da je Jurij Magu- šar dodal v svoji firmi ime Kamna gorica; imel je tam več kovačev kot v Kropi. Izpo- sojila so se zmanjšala, blagovni upniki tudi, ker so tudi blagovni dolžniki bolj redno plačevali obveznosti. Zaradi zmanjšanja iz- posojil se je popravila razlika med izpo- sojili in lastnim kapitalom, ki je tedaj presegel posojila, kar se je ponovilo v na- slednjem letu 1 8 9 9. To je bilo drugo leto, ko so v zadrugi kovali na roko velika »kla- duca«, žeblje za pritrjevanje tračnic nor- raalnotirnih prog državnih železnic. Za na- ročilo so položili pri Kreditnem društvu dve menici za posojeni obligaciji. Naročilo je vzbudilo zavist konkurence, ki je vplivala — tako piše Kronika v marcu — na KID, da je zadrugi ustavila kredit za nabavo železa. Tedaj se je zadruga obrnila na Ljudsko posojilnico v Ljubljani za 20.000 gold., s čimer je uspela in ostala s tem za- vodom v zvezi do leta 1905. Ker je zadruga pristopila v članstvo pri Gospodarski zvezi, ji je Kranjska hranilnica odpovedala brez- obrestno posojilo in je tudi Kreditno dru- štvo znižalo svoj kredit. Zadruga je poso- jilo vrnila Kranjski hranilnici avgusta. To leto je zadruga dobila petič in zadnjič na- ročilo za vojaške posteljnjake, pri katerem pa je imela veliko izgubo s površno izde- lanimi in premalo posušenimi deskami^ ki so jih pri komisiji in skladišču mnogo iz-, vrgli. Državni poslanec Josip Pogačnik je brezuspešno posredoval na Dunaju zaradi globe pri tem naročilu. Prizadevanja za pridobitev prostorov Sp. fužine so rodila prvi uspeh, ko je 8. marca 1899 prišel urad- nik ravnateljstva Tehnološkega muzeja na Dunaju (za naprej imenujemo ta zavod kratko Obrtnopospeševalni urad) pogledat prostore in vodno silo v bivši valjavnici Sp. fužine, iz katere so pozneje nastali prvi deli Plamenove tovarne, ki so še danes v rabi. Poročilo z ogleda s predlogi je poslalo omenjeno ravnateljstvo zadrugi, ta pa je vprašala Murnika za nasvet in pomoč, Mur- nik je odgovoril 24. aprila predsedniku nad- zorstva Hoenigmanu med drugim: »Stvar se mi zdi jako važna. Ako more zadruga fu- žino kupiti, bi bilo to brez dvoma koristno za obrt v Kropi. Glede turbine bi bilo seve treba, da si ogleda stvar inženir. Podpore bi jaz najbrž izprosil za Kropo od Zbornice in tudi od dežele. Pridem v Kropo, brž ko se deželni odbor zaključi. Zadruga naj ta- koj izračuna, koliko bodo veljale poprave in nakup Sp. fužine, da naredim prošnjo na deželni odbor in zbornico. Ministrstvo bo potem nekaj strojev zadrugi prepustilo. 160 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Tehnološki muzej naj pošlje zadrugi zbir- ko ključavničarskih vzorcev, katere bo za- druga takoj plačala.« Fužinski dnevi, dotlej skoraj brez vred- nosti, so se nato visoko podražili in zadrugi ni kazalo hiteti z njihovim nakupom, am- pak je fužino vzela v najem. 13. novembra je pisal adjunkt Henrik Pösendeiner iz du- najskega obrtnopospeševalnega urada za^ drugi: »Takoj sestavite in pošljite prošnjo na naš zavod pri Trg. ministrstvu za pre- pustitev stiskalnice za tračnike in ekscen- trične obrezovalnice, orodja in transmisi j ter utemeljujte prošnjo, da je za obstoj Krope življenjsko vprašanje, da se izde- lujejo žeblji za tračnice s stroji, ker se na roko zaradi prehude konkurence ne morejo več. Ročno delo ni tako natančno in dobro kot strojno in je nevarnost, da kovanih žebljev nihče več ne bo naročal. Ker pa ima zadruga sedaj prostor in vodno moč, je prošnja za stroje utemeljena.« Občnega zbora dne 28. februarja se je udeležilo le 8, dne 12. septembra pa le 10 članov in Murnik, ki je v daljšem govoru priporočal razširjenje zadruge, oziroma pri- dobitev novih zadružnikov. Čistega dobička je zadruga letos naredila nekoliko manj, delavcem pa izplačala 14*/o več, povišale so se ne prav znatno blagovne zaloge in dolž- niki ter presegljaj lastnega kapitala nad iz- posojili. Majhen, a vsaj simboličen korak do povišanja deležnega kapitala je pomeni- la 19 0 0 uvedba opravilnih deležev po 1 krono — tako je bilo ime novega denarja od začetka tega leta, ko smo opustili gol- dinarsko veljavo in je krona postala vredna pol goldinarja. Število članov za- druge se je v 5 letih zvišalo od 22 na 24. Delodajavci in posestniki — premožnejši ljudje — niso hoteli pristopati k zadrugi, delavci pa niso imeli toliko denarja, da bi mogli vplačati delež 100 goldinarjev ali 200 kron. Od števila članov, še bolje, od števila vpisanih in vplačanih deležev je odvisen kredit, pomen in zanimanje za zadrugo; brez velikega kredita pa se zadruga ni mogla razvijati, zlasti ne ročnega obrata spreminjati v strojnega. Enokronski deleži so vzbujali le videz deležnega kapitala, toda še drug važen pomen je imel pristop 80 novih članov z opravilnimi deleži, nam- reč nova zadružna pravila, ki jih je sestav- ljal dr. Sušteršič, so, ustrezno novemu za- konu, predpisovala, da zadruga sme nače- loma uporabljati samo svoje člane kot de- lovno moč. Spotika davčne oblasti je ostal še člen o razdelitvi čistega dobička med člane s polnimi ali glavnimi deleži. Moški zbor žebljarjev okoli 1900, pokvarjena fotografija na pločevini. V sredi pevovodja, žebljar Jurij Legat. Stoje za- daj: Rantov Šuštar (?), Dermota Francén, Dermota Lovrenc, neznanec. Cene Strnad, Balani Rajgelj. Pod njimi: Lovrenc Zupan, Florijan Resman, Miha Eržen, Urban Lazar, Janez Leš, Matija Gašporšič. Sede: neznanec, srednjega zakriva okvara, Jernej Praprotnik Nakupovanje fužinskih deležev ali dne- vov je prišlo' letos v tir. Zadruga jih je pridobila 27 za 3730 kron, ki ji pa še niso dajali dvotretjinske večine; morala bi imeti 33 deležev. Bilančna aktiva so ne- bistveno višja, v pasivi so se izposojila po- vzpela, a deleži in upniki ustrezno padli, kar vidimo iz bilance, v kateri je tvorba lastnega kapitala v primeri z izposojili pre- cej nazadovala. Že naslednjega leta 19 01 je kupila zadruga še pet fužinskih deležev in se je lotila predelav v Sp. fužini po Pösendeinerjevih mislih. 4. julija je skupna seja načelstva in nadzorstva podpisala le- galizirano izjavo glede letnega odplačila in shranitve poslanih strojev, ki so že dospeli. Urejanje je vodil T. Pesjak, Ljudska poso- jilnica pa je posodila denar za stroške po- prav in naprav. Namesto dotlej edinega uradnika, pomožne korespondentinje Bar- bare Huber, ki je odšla drugam, so spre- Prvi itovarniški« oddelek >pri prešah« 1902 161 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO H. Posendeiner, adjunkt Obrtnopospeševalnega urada na Dunaju jeli dva uradnika, Valentina Žmitka in ne- koliko pozneje Avgusta Zeleznikarja. Pred- sednik nadzorstva Hoenigman je proti temu brezuspešno ugovarjal in pozneje od- stopil, na prošnjo vodstva pa je umaknil odpoved. Iz neznanih vzrokov, morda za- radi nastopajočih nesoglasij, je bil letos samo en občni zbor. Število članov z opra- vilnimi deleži je naraslo na 100. Bilančne številke so se le malo in nebistveno spre- menile proti prejšnjemu letu, opazno je zvišanje nepremičnin in premičnin. Neko- liko trdnejša je udeležba lastnega kapitala proti izposojilom. Slavnostna otvoritev od- delka preš 22. januarja 1902, ki še sedaj stoji kot skladišče in predaja stroj- nega orodja, je pomenila začetek zadružne tovarne, zvezane s staro valjavnično tur- bino s transmisijami. Pred tem nabavljene škarje za razrezovanje paličnega železa pa so stale zase v starem fužinskem prostoru. Razrezke so dotlej dovažali kovačem v vigenjcih, npr. na Mlečju, kjer so jih v dvojicah pobijali in špičili v žeblje, kla- duca sistema X a, 16 krat 155 mm v teži 0,33 kg na en kos. To je bilo težko delo Zadružna delavca Ivan Zupan, roj. 1880, in Ignac Blaznik; roj. tudi 1880, v tečaju pri Obrtnopospeševalnem uradu na Dunaju 1901 za močne mlajše kovače, ki ga niso vsi zmagovali brez škode za zdravje. Železo se jim ni vedno dovolj razbelilo na oglju in so se glave rade odlamljale, kakor vemo iz pritožb proti kovanim tračnikom. Zato so se radi odločili za vroče stiskanje glav, razbeljenih s koksom, ki da, podpihovan od močnega ventilatorja, belo vročino. Za- čela se je šola pri strojih in »Pogled v šolo tehničnega razvoja« v Plamenov! Kroniki str. 163 do 175 izpod peresa mojstra Joža Šolarja nam z umnimi potezami odkriva njen potek od začetka do konca. Nova in- stalacija za tople presane žeblje in vijake je zadrugo pripeljala v kartel za to blago, ki ga je trinajstorica avstrijskih tovarn to leto zopet sklenila za nadaljnjih deset let. Kvota 6,3 "/o kladuc in 3 glasov ni zadovo- ljevala zadruge, toda na prigovarjanja KID, Obrtnopospeševalnega urada na Dunaju in Trgovske zbornice v Ljubljani je zadruga končno pristopila v kartel, dasi ji ni uga- jalo, da je imel Magušar letno fiksno kvoto 270 ton in 5 glasov. Magušar je pozneje, ko je imel premalo, kovačev, dele kvote odstopal drugim tujim tovarnam v kartelu. Iz neugotovljivih vzrokov je leta 1902 prišlo do sprememb v zadružnem vodstvu in do članskih odpovedi, o katerih več go- vori Kronika str. 35 in 36. Izstopili ali de- leže odpovedali so Valentin Klinar, Fran Šolar in Hoenigman. Namesto Klinarja iz- voljeni načelnik Luka Kenda je umrl 4. februarja 1903 v bolnišnici v Ljubljani, medtem ko je Klinarja rešila smrt 23. de- cembra 1902. Oba prva načelnika je za- druga dala 1. 1903 slikati Petru Zmitku v Pragi. S 1. januarjem 1 9 O 3 je zaradi sprememb v avstrijskem zadružništvu prešel kredit zadruge na Gospodarsko zvezo v Ljubljani. Občni zbor je bil že 22. januarja. Na njem so bili z novimi pravili o glasovalni pravici opravilnih deležev (20 takih deležev da en glas, če so v istem smislu oddani) izvoljeni v načelstvo Tomaž Pesjak, Gašper Šmitek in Franjo Šolar. Ti trije pa so izvolili za načelmika Franja Šolarja. V nadzorstvo so izvolili Valentina Šolarja, Blaža Kralja in deželni odbor kranjski namesto. Hoenig- mana. Ker je Kralj odstopil in deželni od- bor ni hotel prevzeti izvolitve v nadzorstvo, je izredni občni zbor, katerega se je ude- ležil za deželni odbor H. Lindtner, izvolil Janeza Lazarja in Valentina Magušarja kot člana nadzornega odbora. Na tem občnem zboru so sklenili tudi dodatek k pravilom iz 1900, da morejo člani spremeniti opra- vilne deleže v polnovredne glavne deleže 162 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Z majhnimi viplačili do višine polnega de- leža. Ta sprememba je v kratkem nekoliko zvišala število pravih članov na 34. Zadruga je to leto kupila zadnjo tretjino (16 dni) Sp. fužine za 6000 kron in 19. ju- nija iz konkurzne mase Gregorja Šolarja kovačnico za verige v Florjančnikovem vi- genjcu. Prezidava in predelava v zadružno kovačnico za verige je veljala blizu 2000 kron. Zadrugo so to leto sipet trla naknadna davčna plačila in izplačila odpovedanih de- ležev. V bilanci se je zato pokazala izguba ter je presegljaj lastnega kapitala nad iz- posojili občutno padel nas,proti prejšnjim letom, ker so se izposojila zvišala za 20.000, deleži pa padli za 5000 kron. Najkritičnejši dnevi, tedni in meseci so bili v naslednjem letu 19 0 4, v letu žebljarske stavke v Kamni gorici in v Kropi. Podjetniki sicer niso žebljarjev več tako izkoriščali kot pred ustanovitvijo zadruge, a zaradi hudega tek- movanja med zadrugo in njenimi konku- renti so se vrstila odtegovanja plač posebno v Kamni gorici, kjer je večino žebljajrjev zaposloval J. Magušar in še dva ali trije podjetniki. Vesti iz Javornika o splošnih stavkah (člančič v Zadrugarju 1933 str. 66) so dale tudi Kamničanom pogum, da so v ponedeljek, 1. maja 1904, poskusili § stavko. Ustavili so delo v vigenjcu pred Kapusom ter v Kófari in kmalu nato dvignili delav- stvo iz vseh delavnic; ko pa se je stavka- jočim pridružil še ugledni žebljar Marko Arh, je dobila stavka resnejši značaj. Okrog 11. ure dopoldne so odšli k županu Kappusu, kjer so določili za voditelja stav- ke Matija Miklja, Marka Arha, Andreja Žvana in Florijana Varia. Ob 2. uri po- poldne so odšli v Kropo, kjer so se stavka- jočim takoj pridružili tudi kroparski de- lavci. »So prišli Kamničani in so po vseh vigenjcih vzeli vodo,« je povedala 1956 upokojena žebljarica Katarina Homan, r. 1868 (glej Vigenjc str. 85). V Kropi je po- tem bilo zborovanje pri Klinairju, kjer so izvolili še Kroparji za svoje zastopnike Ivana Zupana, Andreja Škriba, Janeza Zu- pana in Antona Smrekarja. Izbrani zastop- niki so pismeno formulirali zahteve stavko- jočih, ki so jih sprejeli vsi, razen Jurija Magušarja, dne 4. maja 1904 pri Bajžlju v Kamni gorici. Ker Magušar ni hotel pri- stati na zahteve delavcev, so ga ti zapustili, kar je zmanjšalo njegovo moč; delavci pa so začeli v večjem številu pristopati k za- drugi. Stavka je omejila konkurenco, ne- varno zadrugi, zlomila je tradicijo žebljar- skih gospodov, rodila je več zanimanja in zavednosti za zadrugo in pripeljala v za- Hišna št. 31 v Kropi, kjer se je 1840 rodil največji žebljar- ski podjetnik Jurij Magušar, vnuk ogomoštra Matija Skriba iz Sveč na Koroškem. Hišo so 1952 podrli zaradi razširitve ceste drugo žebljarje iz Kamne gorice ter vsem žebljarjem olajšala gmotni položaj. Magu- šar je imel 20. julija v Kropi 1 žebljarja iz Krope in 8 iz Železnikov. Za vse bivše kovače pa zadruga ni imela takoj dosti panjov in vigenjcev in so nekateri morali delati v dveh izmenah, nekateri pa so odšli nazaj v delo pri prejšnjih podjetnikih. Ker zaradi oblike pravil ni zadružni deležni kapital nič naraščal in da bi se delavci bolj zanimali za zadrugo, je bilo treba spreme- niti pomanjkljiva pravila. V tem so bili istega mnenja pri Obrtnopospeševalnem uradu in pri Zadružni zvezi, o čemer priča sklep Zadružne zveze z dne 26. aprila t. 1.: yPredno se sklepa o prošnji zadruge za kredit v tekočem računu po 20.000 kron, se prečita poročilo revizorja Pelea, ki je obi- skal zadrugo ob priliki revizije po dveh odposlancih trg. ministrstva; ta dva odpo- slanca (gotovo iz Obrtnopospeševalnega urada) sta izjavila, da se morajo pri za- drugi izvršiti spremembe, dokler se te spre- membe ne izvršijo, se more zadrugi dovoliti Jurij Magušar v rudarski preobleki 163 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Nestor upokojenih žebljarjev Jurij Legat, roj. 1865, slikan j 1958, je začel še v valjavnici Sp. fužine. V Zebljarsko za- ] drugo je vstopil 1897 J kredit na tekoči račun le proti zadostnemu poroštvu«. Pravila naj postavijo zadrugo na bistveno širšo osnovo. Spremembo teh točk pravil je sestavil Obrtnopospeševalni urad na Dunaju (glej katalog k razstavi Obrtnih zadrug na Dunaju 1909 str. 87). Izredni občni z^bor bi moral biti 8. junija, a je bil 18. junija z dnevnim redom: sprememba pravil. Z Dunaja je prišel revident Obrtno- pospeševalnela urada Rohling, od Zadružne zveze pa revizor Seliškar. Zadružni delež je ostal 200 kron in se je lahko plačal naenkrat ali v več obrokih, gotovo pa vsak teden po 1 krono do pol- nega deleža. Opravilne deleže so črtali in pravico delitve čistega dobička med Člane, Pogled na izgradnjo tovarne vijakov »Plamen« v Kropi fe- bruarja 1%3, foto M. G. ki se v resnici nikoli ni opravljala, so opu- stili. Določbe o krepitvi rezervnih zakla- dov so zelo spremenili. S tem so odpadle pripombe davkarije zaradi delitve in za- radi rezerv. Po spremembah pravil je moglo rasti in je zraslo število članov zadruge čez 200, ki ji je Zadružna zveza 24. febr. 1905 dovolila kredit v znesku 200.000 kron. Z dvema tožbama zaradi falitnosti zadruž- nih bilanc so tožitelji s trditvami v Slov. narodu, po inventurah in cenitvah v navzoč- nosti konkurentov Magušarja, Hafnerja, Lazarja, Svetine in Bajžlja grdo pogoreli, a podrobnosti lahko beremo v Kroniki str. 42 in 43. V bilanci za 1904 vidimo iz po- rasta zalog in terjatev za blago porast trgo- vine, o čemer govore tudi izposojila. Ker deleži, rezerve in dobiček niso porastli, pač pa narobe, je to leto zadruga prišla v po- ložaj skorajšnjega izenačenja lastnega ka- pitala in izposojil, ki se je držalo do vojne. V Kroniki str. 43 stoji: Zadružna zveza je želela, da bi zadruga bolje uspevala, naj se izroči načelstvo zadruge, zdaj, ko bo imela 132 novih delavskih članov, v roke delav- cem, ki naj vodijo zadrugo s pomočjo pi- sarne. Da je bila to Krekova zamisel, glej Zadrugarja 1935 str. 126. Tam je pod na- slovom »Kako sem postal načelnik zadruge« povedal mojster Valentin Šolar med dru- gim: »Stružil sem. Za hip sem se ozrl po delavnici, kjer je stala stiskalnica za trač- ničarje in drugi stroji, pa tudi stružnica in ob njej ključavničarska miza. Zagledal sem dr. Kreka, ko je vstopil. Poznal sem ga po videzu od takrat, ko je bil večkrat v Kropi zaradi prvega »konsuma« (leta 1897, op. ured.). Potem ga več let ni bilo, ko je »kon- sum« propadel in je Krek izgubil denar za en vagon koruze. Pozdravil sem ga. Od- zdravil je, jaz pa sem nadaljeval delo. Po- časi je prišel do ključavničarske mize in se na pol usedel nanjo. Zdel se mi je zelo truden. Oziral se je po delavnici, zdaj sem, zdaj tja in tako sva se tudi midva nekaj časa drug drugega pogledovala. Ni trajalo dolgo, ko mi je Krek zaradi močnega ro- pota namignil. Ustavil sem stružnico in sto- pil k njemu. Stisnil mi je roko in vprašal: »Ali ste vi tukaj mojster?« Pritrdil sem mu. Nato je poizvedoval, kje sem se izučil in je pristavil: »Pravih let se mi zdite.« Ko je vse zvedel o mojih letih učenja in dela, je nadaljeval: »Sedaj bodo kmalu volitve pri zadrugi. Dobro šolo ste imeli, pa vi prevzemite načehiiško mesto!« Na moje ugovore, da nimam šol, da pa je treba za načelnika več znanja, je odvrnil: »Ni treba 164 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA posebnih učenosti, glavno je delo in po- ' stenosi. In o item sem se o vas prepričal, i Ako česa ne boste vedeli, bomo že pomagali in šlo bo.« Dolgo časa me je navduševal i Krek, nisem mu mogel ugovarjati. »Vi pre- vzemite!« stisnil mi je roko ter s prisrčnim ; nasmehom odšel. Na izrednem občnem zbo- : ru čez kak mesec po tem Krekovem obisku,, 25. septembra 1904, so izvolili v tričlansko : načelstvo Valentina Šolarja kot načelnika, ; Tomaža Pesjaka za blagajnika in Josijm Svetino za preglednika, v šestčlansko nad- zorstvo pa so bili izvoljeni Jakob Debe-1 Ijak, Marko Arh, Janez Lazar, Jože Zupain, ; Andrej Žvan in Andrej Novak. Kot veščake j za pregledovanje računov so izvolili de-! želni odbor in Zadružno zvezo. Da so se nekateri člani izaradi zmed in homatij zbe- gali in oplašili in zopet šli ina delo h kon- : kurenci, je umevno, a vendar je večina ostala pri zadrugi; tako da je število čla- ; nov poskočilo od 156 na 215, ki je bilo i potem dolgo let približno na tej višini. Kamnogoričani so na tem občnem zboru do- bili svoje zastopnike v zadružnem vodstvu, in sicer: Svetino v načelstvu, Arha, Zvana in Novaka v nadzorstvu. ' Bilančne postavke 1904 so bile razum-; Ijivo precej višje kot v prejšnjih letih, ra-i zen računa deležev in rezerv. Presegljaj i lastnega kapitala pa je zdrknil globoko podi izposojila in se ni več popravil do zadnjih, dveh let pred drugo svetovno vojno, pa je i bil tudi ti dve leti še vedno negativen. j OPOMBE /. Današnji Plamen, tovarno vijakov v Kropi, 90 ustanovili na petek 16. nov. 1894 z imenom »Prva zadruga za žebljarski obrt in druge iz- delke iz železa, registr.ovana zaidruga z ome- jenim jamstvom«. O ustanovitvi, njenih vzrokih in okoliščinah ter o razvoju zadruge (njeno ime krajšam v tem opisu z Žebljarsko zadrugo) sta pisala Kronika Plamena, ki jo je leta 1944 tiskal Anton Blažej na Jesenicah in mesečnik Zadrugar, ki je izhajal v letih 1935/34, 1934/35, 1940/41 in 1945/46 v Kropi. Majhne naklade, ma- lomarnost prejemnikov in vojna leta so povzro- čila izgubo tiskov; zato mi naj bo dovoljen prost, zgoščen povzetek z vpletom nekaterih spominov in dopolnil iz Vigenjca, VII. vodnika Tehniškega muzeja Slovenije, iz članka O nek- danjem žebljarstvu na bivšem Kranjskem v tej Kroniki 1947, iz Uvoda k razstavi Zebelj in vi- jak ob Plamenovi 60-letnici 1955 (razdan), iz Andrejkove knjižice Kropa in Kamna gorica, izdane 1924 (redkost), iz separata Baševega spi- sa Iz zgodovine hiše v Kropi (Zgod. časopis leta 1952/53), iz nekdanjega časopisa Narodni go- spodar, glasila Zadružne zveze, in iz drugih listov. Gradivo nudi arhiv Kovaškega muzeja v Kropi, ki hrani tudi Plamenov arhiv do 1947. Arhiva sta v urejanju in čakata na primeren prostor za shrambo in uporabo. Kyovsky je je pisal o socialnih razmerah našega delavstva v Kropi, Kamni gorici in Železnikih proti koncu XIX. stol. v Kroniki I, stran 81, kjer navaja tudi časopise itd.; Marija Verbičeva je objavila v Kroniki IV Zoisove zapise o fužinarstvu in žebljarstvu v Bohinju. Uporabil sem tudi šol- siko kroniko v muzeju. — 2. Iz MüUnerjeve zgo- dovine, stran 291, posnemamo, da so fužine iz svoje blagajne nagrajevale razen ranocelnika in mežnarja tudi učitelja. Šolska kronika ve imena takratnih učiteljev, a prvega šolskega poslopja ne poznamo. »Stara« šola v prezidani mežnariji, h. št. 36 je leta 1818 sprejela učitelja Simona Mačka in učence v edini razred, kjer so se učili nem,ških »puštobov«. Maček je učil do smrti 1851 in so mu postavili edinstveni nagrobnik iz ulitega železa v psevdogotskem slogu pri žagradu. Za Mačkom so se naglo zvr- stili učitelji Birtič, Perse in Zlate, leta 1855 pa je nastopil riharjanec Martin (Davorin) Zar- nik, doma s Homca pri Kamniku, ki se je, upo- kojen kot nadučitelj v Ilirski Bistrici, vrnil v Kropo, od koder sta bili njegova prva žena roj. Pibrovec, in druga žena, roj. Hafner, in kjer je 1861 nastavil »zlato knjigo« z imeni pohvalje- nih učencev. Za Zamikom je učiteljeval in 1894 umrl v Kropi Marko Kovšca iz idrijskega kota, kateremu je radovljiško okrajno učiteljsko društvo vzidalo v veži »nove« šole spominsko ploščo z Vurnikovim doprsnim medaljonom. Šola je postala dvorazrednica 1884, ko se je vselila v »Mazollovo veliko hišo«, ki jo je po- daril občini domačin Ivan Šolar, deželni šolski nadzornik v Zadru, brat fužinarja Mateja Šo- larja. Za Zamika in Kovšca se je pričelo v Kropi organizirano čitalniško življenje dveh društev, katerih pevski zbor je nadaljeval Kov- ščev moški zbor Odmev, za njim pa mešani pev- ski zbor nadučitelja Josipa Korošca in moški zbor gasilskega društva pod organistom Jurijem Legatom ob prosvetiteljskem delu Slov. kat. prosv. društva, ustanovljenega 1897. O Kovšcu so zapisali v šolski Kroniki, da je odgojil tretji šolski rod in dovedel marsikaterega do boljšega kruha, kakor je rekel prof. Fran Leveč ob od- kritju Kovščeve spominske plošče. Tudi iz pri- povedovanja starih vemo za marsikaterega, ki ga je Kovšca v času umiranja žebljarstva pri- vedel do dela in kruha izven Krope. — 3. Jeimeja Poznika oče Anton (Tonče), oče Franca (Radivo- ja) r. 1850 u. 1890, glej čl. v SBL str. 468, je pri- ženil hišo, morda s poroko s fužinarico ali s fužinarjcTO hčerjo, Jero Pogačnik. — 4. Luka Hafner, posestnik, fužinar in trgovec z žeblji, je vpisan v oklicno knjigo 188?, kot 28-letni ženin in žebljar, njegova nevesta pa je bila 22-letna Marija Šolar istega stanu. Hafnerjev rod je prišel ob koncu XVIII. stol. z Zgornje Luše na Selškem v Spodnji mlin v Kropi, Lu- kov oče Jernej, v maticah žebljar, se je 1857 oženil z žebljarico Lizo Bertoncelj. Iz žebljarja je bistri in iznajdljivi Luka postal trgovec, z 165 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO nakupom propadajočih fužinskih deležev ter hiše pa posestinik in fužinar. — 5. Deležnik Jožef Gartner-Vretena, ki je pred začetkom poslo- vanja zadruge umrl, je bil vnuk Jamničana Primoža Gartnerja z Novakove kmetije v Dra- žgošah. Primožev sin Janez je žebljaril v Kropi in tudi naš Jožef je bil sprva žebljar. Vretenov sin istega imena je umrl kot žebljar nekaj me- secev pred očetom, soustanoviteljem, kot je razvidno iz zadnje, (2. št.) povojnega Zadrugar- ja od 16. II. 1946 s Kandučevimi zadnjimi ro- dovniškimi izpiski. —¦ 6. Magušarjev rod je pri- šel iz rudarskoogljarske korenine v Dražgoišah. Prvi Magušar, knap Primož, Matevžev sin iz Dražgoš, se je oženil v Kropi 1785 s Katarino, hčerjo žebljarja Jakoba Boltarja (Woltarja). Njegov sin Matevž, rojen 1799, rudar, se je oženil 1820 z Marijo, hčerjo žebljarja Tomaža Gašperina. Matevžev sin Lovro, roj. 1822, se je 1843 oženil iz Lenko Skriba s št. 31 in je po smrti ženinega očeta, ogomoštja v Spodnji fu- žini, Matija iz Sveč na Koroškem, podedoval hišo št. 31, v kateri se je Lovrencu in Lenki rodil 1844 prvi sin Juirij. — 7. Oče Valentina Kli- narja Jernej, Lukov sin, se je kot kovač leta 1829 prvič oženil z Mico, hčerjo pokojnega ma- lega fužinarja Gregorja Pesjaka (rodovnik te rodbine glej v SBL str. 613) s št. 42. (danes Hercl). Potem je pridobil kot kovaški mojster Bógalovo hišo št. 38 in se je drugič oženil z Lizo Poglajen, hčerko fužinskega pecnika Hi'- Eaela, stanujočo z materjo na št. 26 (na Plaou pri Vreténu). Tudi drugi Lukov sin France se je 1825 poročil kot kovaški mojster z Mico Šmi- tek (Schmittig), hčerjo fužinarja Matevža s št. 10 (pri Natu). Valentin Klinar s številke 14 (Cutova, ne stoji več), rojen 1840, se je kot 24-letni kovač oženil z Jero Magušar, Lovrenče- vo s št. 31, kjer je Valentin bival z ženo 2 ali 3 leta. Postal je svak Jurija Magušarja. Pred 1870 je Klinar kupil hišo št. 43 v Kotlu (danes Matičkova) z gostilno, ki jo je imel že prejšnji lastnik Gregor Hrovat-Spelčnik. Leta 1886 pa je kupil veliko Johanovo posest s hišo št. 83, ki se še danes imenjuje po njem >;pri Klinarju«. Kot 42-letni vdovec se je Valentin 1881 oženil z mlajšo sestro ranjke žene, Ano Franco, in po- dvojil svaštvo z Jurijem Magušarjem. Lovrenca Magušarja sin, Lovrenc mlajši in hkrati mlaj- ši brat Jurija Magušarja, je kot 24-letni kovač vzel 1882 Frančiško Solar, hčer fužinarja Mateja (Matevžka), sestro kasnejŠ€>ga zadružnega taj- nika Franja. Njena mati Marija Klinar je bila hči Valentina Klinarja s prvo ženo Jero. Sorod- stvene vezi so spletale in razpirale interesne sfere v stari železarski, ne, samo še žebljarski Kropi. — 8. Kovaštvo je zgrajalo samosvoj ljud- ski značaj od roda do roda. V stoletjih je ustva- rilo diferenciacijo v poklicnih nazivih. Zeb^ Ijarji v Kamni gorici. Kropi in Železnikih so bili kovači, medtem ko je učeni Zois 1. 1778 pisal njihov naziv točneje po izdelku schebla- rji. V kroparski oklicni knjigi so žebljarske ženine pisali kot kovače, od prvega vdovca Miklavža Lazarja 1823 do zadnjega, vdovca Antona Lukežiča 1892. Dosluženim žebljarjem, očetom ženinov in nevest, so katerikrat rekli j>stari kovač«, pozneje pa »nekdanji kovač«. Skoraj polovico primerov žebljarjev je v oklic- ni knjigi imelo naslov »kovaški mojster«. Taki so bili žebljarji, ki so ise pri delu posluževali pomočnika, navadno mlajšega žebljarja ali ženske; pomočnik se je vedno in povsod ime- noval »hlapec«. S »hlapcem« je koval mojster, »za hlapca« je služila kovačica. Na sliki iz Bo- hinja v članku Marije Verbičeve v IV. letniku Kronike vidimo dve ženski, ena je mojster, druga je hlapec. Na Koroškem je bil v terezi- janskem žebljariskem redu iz 1759 mojster Oberknecht. Pri nas niso rekli mojstrica, ampak »mojstrova« in tako po ljudsko kvalificirali žebljarice z naglim in pri tem lahkim in le- pim kovanjem. »Iz enega beljenja naredi štiri kaveljce«, so rekli o Katarini Zupan Sotelnovi in »mama so delali za Jurija samo muštre«, je veljalo o Tereziji Legat, roj. Šolar. Tisti muštri so bili za ponudbe kupcem. Mojster se je s ponosom imenoval žebljar stari Zupca, Joža Zupan, sin Joža, v Prekuhovčevem vigenjcu, roj. 1848, u. 1923, vpisan v »Imenik zadružnih članov«, v Plamenovi kroniki, str. XXIX, kot žebljar - orodjar. Kovaški muzej hrani zaboj vigenjškega orodja iz Kamne gorice, ki si ga je naredil žebljar Andrej Zvan, sin Antonov, roj. 1869, upokojen 1936. Kot njega moramo šteti za »kovaške mojstre« vse nekdanje ješarje v Kamni gorici. Čeprav je bil malone vsak drugi oklicani par žebljarskega stanu, je naziv »ko- vačica« v oklioni knjigi redek. Prvič ga najde- mo 10. junija 1842, potem zopet 1861, 1864, 1865. Tudi natančni župnik Kapus se mu je oajveč- krat izognil, kakor so to storile najbrž občut- ljive neveste in jim je zadostoval »kovač« pri ženinovem in očetovem imenu. Baročnega ob- čutja prevzeti poročevavec je sredi XVIII. stol. nevesto kovaškega stanu naslovil z latinsko besedo fabrissa. Zadnja kot kovačica oklicana ne- vesta je bila Marija Ažman, 23-letna hči ranjke- ga Antona, mizarja, ženin pa je bil 22 let in 10 mesecev stari kovač France Vari, sin me- sarja Jakoba, poznejši soustanovitelj Žebljarske zadruge. Pri Kapusovih oklicih vidimo tudi, da je pri nastopu službe 1874 nehal naslavljati fu- žinarje z »gospodi«. Tudi »poštar« ali »pošte- rovec« in »kovaški mojster« se pri Kapusu iz- gubijo razen morda izjemoma pri stanu očetov ženinov, na kar je morda že vplivala zebljar- ska kriza. 166 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ZEMLJIŠČE BELMURA IVAN ZELKO I. OBSEG ZEMLJIŠČA Z razpravljanjem o srednjeveški Soboti je tesno povezan topografski izraz B e 1 - mura. Cesto ga srečavamo v srednjeveških virih, ki govore o Murski Soboti in njeni okolici. Pri dosedanjem razpravljanju o Mur- ski Soboti^ sem ga večkrat navedel, ne da bi o njem obširneje razpravljal. Kot staro- madžarsko ime za Mursko Soboto ga ome- njajo Milko Kos,2 Anton Melik' in Marijan Zadnikar,* kar je sicer točno, vendar pa ima izraz Belmura pomensko širši obseg. Pomeni predvsem samostojno zemljišče, prvotno med rekama Muro in Ledavo, pozneje z neka- terimi izjemami ter s priključitvijo neka- terih krajev na severni strani Ledave, — po- tem dvor (grad) kot upravno središče isto- imenskega zemljišča — in končno tudi kraj Mursko Soboto, ki je bila ob dvoru Bel Mura. Starejše poimenovanje istega zemljišča je bilo Mura in Murwa. Najstarejša znana li- stina, ki omenja zemljišče Mura, je iz 1. 1217. Madžarski kralj Andrej II. je tega leta po- vzdignil Uruza (Vruz), ki je bil v dvorski službi in jobagio Žalske župani je, med kra- ljeve »servienses«, ker se je odlično izkazal ob prihodu Jolante, druge žene Andreja IL, ter se je pri gradu Baranč (Boronch) v boju odlikoval »cum nobili apparatu militari«.^ Ta Uruz je imel s svojimi brati v posesti zemljišča Camar (Komar), Wirmile in Mura. Ker je tudi v Medjimurju obstajalo zemljišče Mura,* zato ni povsem jasno, ali je Uruz uži- val zemljišče Mura na medjimurski strani ali pa zemljišče Mura v Prekmurju. Več določnejših podatkov o prekmurskem zemljišču Mura, pozneje Belmura, najdemo v poznejših listinah. Leta 1233 sta Jaroslav, sin Lodomera, in Nikolaj, sin Luchana, iz rodu Petenye, prodala sinovom grofa Pete- nyeja, iz rodu Nadasdy, svoje zemljišče Mur- wa, ki je bilo med reko Othustiche in Vi- dagmes in ki sta ga že prej prodala očetu grofu Petenyeju za 20 mark.^ Predmet po- godbe je bilo ozemlje med dolnjim tokom današnje Kučnice in Mokošem, kar bo raz- vidno iz nadaljnjega razpravljanja. Naslednjega leta (1234) je zopet prišlo do kupne pogodbe za ozemlje na istem pod- ročju in sicer med člani rodovine Nadasdy. Salomon, sin Cepinca (Chipinch), je za 6 mark prodal grofu Petenyeju zemljišče, ki ga je imel s svojim očetom v »notranji Muri« (in interiori Mura, in interiori Murwa). Salo- mon in Venceslav, sin Petenyeja, sta se v tej stvari sestala pred vasvarskim kapitljem, kjer je Venceslav plačal Salomonu še pre- ostali dve marki. Štiri marke je namreč pla- čal že Venceslavov oče Petenye pred svojo smrtjo. Meja prodanega zemljišča je opisana z naslednjimi mejnimi objekti: na vzhodu voda Otolnucha, na jugu reka Mura, na za- hodu nemška meja (meta cum Teutonicis) in na severu zemljišče grofa Nikolaja.^ Grof Petenye iz rodu Nadasdyjev, ki ga listine imenujejo tudi »comes Pethenyegh, Pethe- nyed, Petened«,' in njegovi sinovi Venceslav, Vraslav in Ladislav ter vnuki so si veliko prizadevali, da bi svojo posest osredotočili na področju današnjih Petanjec. Zato so na tem področju odkupovali zemljišča od dru- gih posestnikov, daljnjih svojih sorodnikov Nadasdyjev, ki so si tukaj ob nemški meji že v začetku XIII. stoletja pridobili zemlji- ško posest." Tako sta 1. 1265 prodala Kračin (Crachinus) in Heym, sinova Hemusa, za 6 mark grofu Vraslavu in Štefanu, sinu Ladi- slava, svoj delež v Belmuri (portionem in Belmura), ki sta ga podedovala od ozemlja Teodorja in Volkomerja (de terris Theodory et Wolkomery), ko sta ta dva brez potom- cev umrla.ii Istega leta (1265) je prišlo še do nadaljnje pridobitve zemljiške posesti na področju med dolnjim tokom Kučnice in Mokošem v korist potomcev grofa Peteneda. Grof Vra- slav, sin Peteneda, in Štefan, sin Ladislavov, na eni strani — in Emerik, sin Vitemerjev, na drugi strani, so se domenili pred vasvar- skim kapitljem o zamenjavi posesti. Vraslav in Štefan prepuščata Emeriku svoj dedni delež na področju kraja Nadasda z vsemi koristmi in pritiklinami. Emerik pa daje Vraslavu in Štefanu svoj delež v Belmuri, ki ga je podedoval od zemljišča izumrlega Teor dorja in Volkomerja. Posebej se pripominja, da daje Emerik v zameno ves svoj delež po- sesti na Otoku v Belmuri: porcionem suam totalem in Insula in Bebnura in terris ad eandem Insulam pertinentibus que ipsum hereditarie tangebat.. .'^ Ob koncu XIIL stoletja zvemo za novega gospodarja zemljišča Belmure. L. 1297 si je to zemljišče po kraljevi podelitvi vnovič pri- dobil Štefan I. iz rodu dolnjelendavskih Ha- holdov.'' To pomeni, da ga je imel že prej in ga je izgubil. Ko je prosil madžarskega kralja Andreja III., da mu ga podeli v fevd, se je skliceval na okolnost, češ da je zem- ljišče Belmura njegovo dedno zemljišče, ki mu je bilo po krivici odvzeto. V tem primeru gre za jedro belmurskega zemljišča z njego- vim središčem Mursko Soboto, ne le za ob- robne pokrajine, kot v prej naštetih prime- 167 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ZEMLJIŠČE BELMURA V XIV STOLETJU ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA rih, kjer je govor, kako si je petaiijska veja Nadasdyjevega rodu pridobivala zemljiško posest med uemško mejo in potokom Mo- košem. Ker pa kralju Andreju ni bilo znano sta- nje in vrednost zemljišča Belmure, zato je naročil mojstru Ivanovcev in Ivanovcem v Novi kuriji (tJjudvar, severno od Velike Ka- niže; — magistre Cruciferorum et Cruciferis de Nova Curia"), da skupno s kraljevim člo- vekom Lukom obidejo imenovano zemljišče, kakor je to navada v kraljestvu. Po oprav- ljeni poizvedbi so mojster Ivanovcev in Iva- novci sporočili kralju, da so vpričo kralje- vega človeka obhodili navedeno zemljišče v navzočnosti mejašev in sosedov po starih in starodavnih mejah, ne da bi kateri ugovar- jal, da bi imenovano zemljišče ne bilo Ha- holdovo dedno zemljišče. Glede na velike zasluge, ki so si jih pri- dobili Štefan Hahold in njegovi predniki, ker je stalno sodeloval pri raznih kraljevih ekspedicijah, predvsem zoper tiste, ki so se kralju izneverili, in pri tem ni varčeval s svojim premoženjem in s svojimi kraji, ki so bili zategadelj oplenjeni, ter s prelitjem krvi mnogih služabnikov, mu je madžarski kralj Andrej III. podelil kot odškodnino za vse zasluge »zemljišče in kraj Belmuro, kjer je cerkev sv. Nikolaja«, z vsemi koristmi in pri- tiklinami v obsegu, kakor so ga imeli v lasti prejšnji posestniki. Kateri kraji so 1. 1297 spadali pod upravo zemljišča Belmura, pa listina ne navaja. L. 1314 je zemljišče Belmura omenjeno v zvezi z naseljem Kyskoch (Mali Koč), ki je bilo vzhodno od Andrejec in v soseščini Mi- halovec, in sicer tako, da je naselje Kys- koch navedeno v okviru zemljišča Belmura (... quandam possessionem Kyskoch vocatam in Belmura existentem) .^^ Kraj Kyskoch je bil verjetno istoveten z vzhodnim delom da- našnjih Andrejec. Ob »Nemških vratih« (1. 1347), zahodno od Gederovec, se je zemljišče Belmura sti- kalo z ozemljem mesta Radgone (transitum Nemethkapu vocatum in fossato inter civita- tem Redege et terram Belmura). Po navedenih podatkih je že moči v glav- nih obrisih zarisati meje zemljišča Belmure, vendar do sedaj omenjene listine navajajo le redka krajevna imena s področja zem- ljišča Belmure. Obilnejše podatke o krajev- nih imenih na področju zemljišča Belmure nam nudita listini iz let 1365 in 1366.*' Leta 1365 si je Nikolaj Széchy, takratni dalma- tinsko-hrvaški ban, z darilno listino pridobil zemljišče Gornjo Lendavo, s katerim je bilo združeno tudi zemljišče Belmura. Nasled- njega leta (1366) je prišlo do umestitve. In v listini, sestavljeni ob umestitvi, so ponovno Grb Tratnjakove rodbine iz leta 1615, vdolben v nagrobniku, ki je sedaj vzidan v severno steno soboške cerkve j (Prim. Kronika, X, 1. zv., 2-i) i navedli imena krajev po okoliših, ki so bili na podeljenem ozemlju. Toda vsa imena krajev v obeh listinah niso istovetna. V listini iz leta 1366 jih je več, medtem ko navaja listina iz 1. 1365 imena krajev, ki jih listina iz 1. 1366 ne pozna. V mejah distrikta Belmura (in districtu Beelmura) so bili 1. 1366 znani tile kraji: civitas Murazumbota, Zuethehouch, Ne- methfalu, Gradischya, Tropolch, Tyssina, Petrouch, Zudysinch, Zianehnafalua, Zroe- tehnafalua, Imanchafalua, Hannkouch (Leta 1365: Herynkolch), Kupsynch, Palina, Wez- chycha in Charnalouch.^^ Krajevna imena iz 1. 1366 so večinoma znana. Neznana so le: Nemethfalu, Zianehna- falua in Zwetehnafalua. Kraj Nemethfalu se omenja med Svetehovci (Satahovci) in Gra- diščem. V XVII. stoletju se na istem prostoru javlja novo ime: Csernecz (Murski Cmci).** Tako je bilo prvotno ime današnjih Murskih Črnec Nemethfalu (Nemška vas). Naselji Ztanehnafalua in Zwetehnafalua sta v listini omenjeni za krajem Sodišinci in pred Vanča vesjo ter Rankovci. V bližini teh ju moramo iskati. Nadaljnje napotke pri do- ločevanju lege nam daje smer, katere se je držal popisovalec leta 1366. Smer popisova- nja je iz listine jasna. Kraji so našteti z izho- diščem v Murski Soboti — in dalje: Sata- liovci-Nemethfalu-Gradišče-Tropovci-Tišina- Petrovci-Sodišinci; to je severozahodna smer. Popis »belmurskega okoliša« se je nadaljeval z naštevanjem krajev, ki so severno od na- štetih krajev, in sicer: za Sodišinci sta kraja Ztanehnafalua in Zwetehnafalua — in dalje: Vanča ves-Rankovci-Kupšinci-Polana-Vešči- ca-Cernelavci. Torej se popisovanje vrača v jugovzhodni smeri k Murski Soboti. Dokončna lokalizacija krajev Ztanehnafa- lua in Zwetehnafalua je odvisna od dejstva, kako daleč na sever se je razprostiralo bel- mursko zemljišče. Ob »Nemških vratih«, za- hodno od Gederovec, je bilo 1. 1347 še bel- niursko zemljišče.*® Nedaleč od izvira Mo- 169 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO koša (pri Krajni) je potekala 1. 1234 meja ozemlja v »notranji Muri«, ki ga je Salomon, sin Cepinca, prodal Venceslavu, sinu grofa Peteneda, in sicer se je meja na tem odseku stikala z zemljiščem grofa Nikolaja,^' to je z zemljiščem Gornje Lendave, ki ga je 1.1208 prejel grof Nikolaj od madžarskega kralja v fevd.^' Prav na tem odseku, vzhodno od Krajne, se je 1. 1208 odmaknila meja gornje- lendavskega zemljišča od Ledave na zahod, da je vključila ozemlje Hendrikovih sedme- rih vasi med Ledavo in Kučnico.^^ Tako da je ozemlje severno od Krajne pripadalo h gornjelendavskemu zemljišču. Ozemlje južno od Krajne obenem s Krajno pa k zemljišču Belmura. Isto stanje je razvidno iz virov XVII. sto- letja. Grof Mihael Széchy, gospodar Sobote, je I. 1624 prodal na Krajni in v Gederovcih, to je na področju, ki je pripadalo k mursko- soboškemu dominiju, po eno kmetijo Pavlu Gérczeyu.^^ O krajih Gederovci in Krajna je zapisano v vizitacijskem zapisniku iz leta 1756, da je njun zemljiški gospod Peter Sza- pary, kar zopet priča, da sta kraja Gederovci in Krajna pripadala k murskosoboškemu zemljiškemu gospostvu.^* Razmejitvena črta med zemljišči Belmuro in Gornjo Lendavo je potekala severno od Krajne. Belmursko zemljišče je vključevalo področje današnjih krajev Gederovci in Kraj- na, katerih imena se javljajo šele v XVII. stoletju.^^ Naselji Ztanehnafalua in Zwetehna- falua moramo iskati severno od Sodišinec, kjer sta vasi Gederovci in Krajna. Kraj Ge- derovci istovetim s krajem Ztanehnafalua in Krajno z Zwetehnafalua. V seznamu krajevnih imen v listini iz leta 1365 sta na odseku Strukovci-Sodišinci, v bližini Sodišinec navedeni še krajevni imeni: Zecochneche (Za Kučnico?) in Weez.^' Imeni Ztanehnafalua in Zwetehnafalua pa sta ob tem popisu izpadli. Vsekakor ima Csanki prav, da kraja Zwetehnafalua in Zecochneche identificira, o čemer pa obširneje ob ugotav- ljanju lokalizacije krajev iz sosednjega pod- ročja. Krajevna imena v posameznih pri- merih še niso bila ustaljena. Distrikt Belmura, kakor ga opisuje listina iz 1. 1366, se v celoti ne ujema niti s prvot- nim niti s poznejšim obsegom zemljišča Bel- mura. Potrebno je poudariti, da se je obseg zemljišča s časom delno spreminjal. Ko je 1.1208 madžarski kralj Andrej II. po- delil grofu Nikolaju in njegovim dedičem zemljišče (Gornjo) Lendavo, je reka Ledava tvorila mejo med zemljišči Lyndwo in Muro (Belmuro). Razmejitvena črta je namreč opi- sana tako, da je južna in jugozahodna meja zemljišča Lyndwa potekala od Bogojine v smeri Ledave po meji med Žalsko in Železno županijo. Ko pa je dosegla reko Ledavo (pri Rakičanu), je šla po njej navzgor, dokler se ni odmaknila od Ledave na zahod (pri Kraj- ni), da je vključila ozemlje sedmerih Hen- drikovih vasi, ki jih je grof Nikolaj kupil od Hendrika.^' Prvotni obseg zemljišča Mura (Belmura) predstaDIja torej ozemlje med rekama Muro in Ledavo, in sicer samo ozemlje, ki je bilo v Železni županiji in južno od Krajne. Do vključno XIII. stoletja (v letih 1233, 1234, 1265) se tudi petanjsko ozemlje vztrajno pri- števa k belmurskemu zemljišču, medtem ko je v letih 1365 in 1366 že izločeno. Vzrok temu je drug zemljiški gospod. O ozemlju Kroga in Bakovec nimamo po- datkov, h kateremu zemljišču so ga prište- vali v XI.—XIII. stoletju. Prav zgodaj je bilo njih ozemlje v upravi in lasti drugih zemljiških gospodov, različnih od onih v Murski Soboti, o čemer v posebnem poglavju o Krogu. Vendar pa za XI.—XII. stoletje moremo domnevati, da je spadalo k zemlji- šču Mura kot Petanjci. Prvi zanesljiv podatek, da se je zemljišče Belmura raztezalo na področje severovzhod- no od Ledave, je iz 1. 1314.^8 Pri opisu meje naselja Mali Koč (Kyskoch) je dva mejnika predstavljalo hrastovje, ki je bilo ob veliki poti, katera vodi iz Murske Sobote v Szom- bathely, in katera mejnika ločita ozemlje Malega Koča od zemljišča gradu Lyndue (Gornje Lendave) ter mejita na ozemlje Mi- halovec (... pervenit ad quinque metas, in duabus vero sunt arbores illicum iuxta viam magnam per quam itur ad Sabariam de Bei- mura et separant a terris castri Lyndue et vicinantur terre Mihaluch). Iz konteksta v listini je razvidno, da sta navedena mejnika stala ob cesti Murska Sobota—Prosenjakovci, severovzhodno od Andrejec. Do tja se je raz- prostiralo področje zemljišča Belmura v letu 1314. V XIV.—XV. stoletju so tudi Mihalovce prištevali k zemljišču Belmura.^' Že v XIV. stoletju so bili nekateri kraji severno od Le- dave pritegnjeni v administrativno področje dvora Bel Mura. Gospodarsko-upravno raz- vrščanje krajev se je še nadaljevalo. Zakaj bistveno drugačno je stanje v XVII. stoletju. Iz Succusa zvemo, da so pripadali k mur- skosoboškemu dominiju mnogi kraji na vzhodni in severni strani Ledave. V različ- nih letih XVII. stoletja (1. 1624, 1630, 1633, 1634, 1645, 1677, 1678, 1681—1686, 1691) je bilo od murskosoboškega dominija odproda- nih nemešnjaškim rodovinam več kmetij v vaseh: v Lukačovcih, Noršincili, Nemčavcih, Mlajtincih, Tešanovcih, Moravcih, Predanov- cih, Brezovcih, Sebeborcih, na Dolini in v Fokovcih.ä" — Še podrobnejšo sliko o zem- ljiški pripadnosti krajev v severovzhodnem 170 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA območju Murske Sobote si je moči ustvariti po vizitacijskih zapisnikih XVII. in XVIII. stoletja (1698, 1756, 1778).« Ko je Peter Szapary kupil 1. 1687 mursko- soboški dominij, so k soboškemu dominiju prištevali tudi trg Martjance in je celotno gospostvo obsegalo 40 vasi ter 4 pristave.'^ 2. FEVDNIKI ZEMLJIŠČA BELMURE Zemljišče Belmuro so madžarski kralji po- deljevali svojim zvestim velikašem kot druga zemljišča kronske zemlje. Kronološki pre- gled posestnikov zemljišča nam to pojasni. O Uruzu, kateremu je madžarski kralj Andrej II. podelil 1. 1217 zemljišče Muro,=" le domnevajo, da je bil prvi znani zemljiški gospod zemljišča, ki se od srede XIII. sto- letja v listinah imenuje Belmura. Zakaj iz listine ni dovolj jasno, ali je bil v tem pri- meru predmet podelitve prekmursko zem- ljišče Mura, ali pa medjimursko. Tudi o Rolandu, madžarskem palatinu, ni gotovo, da je bil zemljiški gospod Sobote s pripadajočim ozemljem, čeprav je v sobo- škem dvoru (gradu) sprejel in zasliševal leta 1255 sprti stranki Blaža in njegova dva si- nova iz Sarda ter Hadrijana Farkaša in Jo- vana, jobagiona veszprémskega škofa, z na- menom, da bi na prošnjo veszprémskega škofa uredil med njimi spor zaradi zemlji- šča v območju Nove. Da bi ne prišlo do po- novnega spora, je izdal listino in jo dal opre- miti s svojim pečatom in datumom v Soboti: in Bel Mura.^" Jasne in zanesljive podatke pa imamo o dolnjelendavskem Štefanu iz rodu Haholdov, da je bil zemljiški gospod Sobote, kateremu je madžarski kralj Andrej III. I. 1297 že dru- gič podelil zemljišče Belmuro.'^ Imel ga je v lasti že prej, in sicer »dedno«, kot se je skliceval, in ga je nato po krivici izgubil. Vzrok izgube je bilo njegovo sodelovanje pri kraljevih bojih zoper upornike, zaradi česar je utrpel velike izgube v svojih ljudeh in premoženju, kakor pravi listina. Kdo so bili kraljevi nezvesti, o katerih govori darovnica? Iz darilnih listin 1323 in 1330'' spoznamo, da so bili to zemljiški gospodje iz Németujvara (Güssing), ki so s svojim ravnanjem pol sto- letja usodno vplivali tudi na prekmurske razmere. Že za vlade Otokarja II. Pfemysla so povzročali madžarskemu kralju velike preglavice. Ko se je madžarski kralj Štefan zapletel v boje s češkim kraljem Otokarjem, so se gissinški gospodje pridružili Otokarju in svoje gradove Koszeg, Szent Vid, Szalo- nak, Borostyankö in Léko njemu podredili. Vodilni član Gissingovcev Henrik, slavonski ban, je odpotoval v Prago.'* Ob ponovnem uporu gissinških gospodov zoper madžar- Grb Széchyjeve rodbine. — Podoben grb svoje rodbine je dal narediti Peter Széchy leta 1676 v obliki sklepnika na oboku ladje stare soboške cerkve — (Prim. Kronika, XI, 2. zv., 95) ; skega kralja 1. 1292 se je dolnjelendavski • Štefan iz rodu Haholdov boril na kraljevi i strani in si s tem nakopal sovraštvo gospo- i dov iz Németujvara.'^ Maščevanje je sledilo. ; Po smrti madžarskega kralja Andreja III. ; dne 14. januarja 1301 je takratni Gissingovec Janez, sin Henrika, izkoristil spremembo na prestolu. Zaporedoma si je zopet pridobil j izgubljene gradove. Njegova moč se je hitro \ širila preko meja Železne županije. Celo do ! Zagreba se je čutila teža njegovega orožja.'^ I Njegove čete so še v istem letu (1301) zasedle i Dolnjo Lendavo in pustošile ter ropale po \ dolnjem Prekmurju.'' Ob zasedbi Dolnje ; Lendave je Gissingovec Janez izropal i grad Dolnjo Lendavo in odnesel iz gradu ali \ uničil vse listine o posestnem stanju dolnje- lendavskega zemljišča: »... Nicolaus, filius Stephani, filii Hoholth,... declarasset, quod eo tempore, quo quondam lohannes, filius Henrici, per nefandam suam potentiam et iustitiae regni nostri contrariam, ab eodem Stephano, patre suo, Castrum suum Lyndua vocatum, abstulisset et occupasset omnia privilegia sua, seu instrumenta, super qu- am plurimis possessionibus suis emptitiis scilicet et aquisititüs, in eodem castro amissa et ablata fuissent«.** — Po daljšem brezob- zirnem pustošenju po ozemlju Železne župa- nije in po sosednjih krajih je vendar prišlo do začasne pomiritve v letu 1319. Kraljeve čete so zavzele grad Koszeg in z obleganjem osvojile Németujvar. Gissingovca Janez in I Andrej sta se nato z ostanki svojih čet pri ; Szalaföu (severovzhodno od Hodoša) spe- i padla z vojsko gornjelendavskega Nikolaja ; iz rodu Gutkeled (Amadejcev) in vojaških) skupin iz Žalske županije, kjer je prišlo do i 171 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO odločilne bitke, v kaieri je bila začasno strta moč zemljiških gospodov iz Németujvara.''' Kmalu po zlomu Gissingovcev in ustalitvi razmer je dolnjelendavski Nikolaj iz rodu Haholdov zaprosil madžarskega kralja Karla za novo darilno listino o naseljih, ki so spa- dala pod upravo gradu Dolnje Lendave in o katerih so bile stare darovnice ali kupne pogodbe v bojih z Gissingovci uničene in izgubljene. Leta 1323 je res prejel zadevno listino, kjer so navedena imena naselij, ki pripadajo k dolnjelendavskemu gradu in jih kralj podeljuje Nikolaju iz rodu Hahol- dov. Med naštetimi so tale prekmurska kra- jevna imena: Castrum Lyndua, Dobronak (Dobrovnik), Tunhel (Turnišče?), Iroanuch (Ivanovci?), Barkouch (Bakovci), Lippa, Balasefaloa (Bla- žovci), Iroanch (Ivanci) in še nekatera dvom- ljiva.*^ O zemljišču Belmuri v listini ni sledu, da bi mu ga madžarski kralj vrnil. Tudi naslednja darovnica iz 1. 1330, s ka- tero je pridobil Nikolaj iz rodu Haholdov naselja: Balaseych (Blažovci), Iroanch (Ivan- ci) in Reketye (Rakičan), ne omenja zem- ljišča Belmure.*^ Madžarski zgodovinar Karacsonyi sicer poudarja, da se darovnica iz leta 1323 na- naša le na naselja, o katerih so bile listine uničene.''* Mogoče bi torej bilo, da darilna listina iz 1. 1297, s katero je madžarski kralj podelil zemljišče Belmuro Štefanu Haholdu, očetu Nikolaja, ni bila izgubljena. Zato ni bilo potrebno sinu Nikolaju prositi nove li- stine, s katero bi se izkazal, da je zemljišče Belmura njegovo. Toda to je zelo malo ver- jetno. Upoštevajmo, da je zemljišče Belmura pripadalo 1. 1347 gornjelendavskim Amadej- cem kot njihova ustaljena posest.''^ Pridobili so si ga že prej. Kdaj? Nikolaj Amade, takratni zemljiški gospod Gornje Lendave in slavonski ban, je stalno sodeloval v bojih zoper Gissingovce na kra- ljevi strani. Tako se javlja v borbah leta 1309, 1314, 1319 in 1327, ko mu je bila vojna sreča naklonjena,** medtem ko je dolnjelen- davski Nikolaj, sin Štefana, s težavo branil svojo posest. Za več let jo-je celo izgubil in je po dvajsetih letih vojnih zmed in pusto- šenja v letu 1323 posebna komisija, ki so jo sestavljali kraljevi zastopnik Janez, kapi- teljski duhovnik Štefan iz Székesfehérvara, plemiči Žalske županije in navadni ljudje iz naselij, ves teden na terenu ugotavljala in poizvedovala, katero ozemlje in katere na- selbine so bile nekoč last dolnjelendavskih Haholdov, da bi na podlagi tega poročila madžarski kralj izdal darilno listino.*^ Iz navedenih okoliščin smemo sklepati, da so že 1. 1323 imeli zemljišče Belmuro v po- sesti gornjelendavski Amadejci. Torej v času. ko je dolnjelendavski Nikolaj urejeval svoje posestno stanje in prejel od madžarskega kralja zadevno darilno listino. Nedvomno so prehodno nasilno razpolagali z zemljiščem Belmuro Gissingovci, predvsem leta 1301 in še nekaj naslednjih let. Potem pa so si zemljišče Belmuro zelo verjetno pri- dobili gornjelendavski Amadejci, ki so ga združili z gornjelendavskim zemljiščem, ka- kor ga najdemo v letih 1347 in 1348.*^ Obe zemljišči Belmura in Lyndwa (Gor- nja Lendava) sta bili združeni tudi za Szé- chyjeve rodbine, ki ju je uživala kot kraljevi fevd med leti 1365—1685.*» Do ločitve obeh zemljišč je znova prišlo za Szaparyjeve rodbine, katere član Peter je murskosoboški dominij kupil od Franca Kéryja in žene Julije Széchy 1. 1687. Nasled- njega leta (1688) mu ga je madžarski kralj formalno podelil kot fevd ter ga 1. 1690 ime- noval za »dednega« gospoda.*' Tako je ma- džarska kraljeva pisarna še konec XVII. stoletja vodila evidenco nad kronsko zemljo kot v srednjem veku. Spričo gornjega razpravljanja o zemljiški gosposki Sobote v srednjem veku je neosno- vana trditev, da je bil v srednjem veku temp- Ijarski red zemljiški gospod Sobote, kot se to cesto ponavlja v slovenski literaturi.^* Vendar ni izključena možnost, da bi Temp- Ijarji v XII.—XIIL stoletju ne oskrbovali dušnega pastirstva v Soboti, kakor poroča vizitacijski zapisnik iz leta 1756.^* 3. PETANJCI - OTOCNO OZEMLJE Prav zanimiva zgodovina radgonskega kota se skriva v dejstvu, da je bilo ozemlje Pe- tanjec v XIII. stoletju in še prej otočno ozemlje v okviru zemljišča Belmure. Oglej- mo si najprej meje petanjskega otočnega ozemlja. Po opisu iz 1. 1233 tvorita mejo ozemlja: voda (potok) Othustiche in mejna črta Vidagmes.^2 Natančneje je opisana meja imenovanega ozemlja naslednjega leta (1234) in sicer: na vzhodni strani tvori mejo voda Otolnucha (v listini iz 1. 1233 imenovana Othustiche), na jugu reka Mura, na zahodu nemška meja (meta cum Teutonicis; 1. 1233 imenovana: Vidagmes) — in na severu zemljišče grofa Nikolaja.53 Pritegnimo še opis meje petanjskega ozem- lja iz leta 1348,^* ker je to najpodrobnejši opis tega ozemlja in nam tudi nudi pojasnilo za XIII. stoletje. Ko je prišlo do spora med člani rodbine Nadasdy, ki so imeli v posesti petanjsko' ozemlje, in Amadejci, gospodarji gornjelen- davskega gospostva, je madžarski kralj Lu- dovik naročil vasvarskemu kapitlju, da uredi 172 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA spor z obhodom petanjskega ozemlja in do- ločitvijo mejnikov. Poročilo, ki ga je po opravljenem obhodu poslal vasvarski kapi- telj madžarskemu kralju Ludoviku, pravi, da so se obhoda udeležili: vasvarski kanonik Gregorij in dva kraljeva zastopnika — Ja- nez »de Zeulche«, ki je v kraljevem imenu zastopal koristi Lavrencija in Janeza iz rodu Nadasdyjev, — in Peter kot zastopnik gor- njelendavskih Amadejcev, namreč: vdove- matere Margarete in sinov Janeza in Ama- deja. Obhoda sta se osebno udeležila Lavren- cij in Janez iz rodu Nadasdyjev. V imenu gornjelendavske rodbine Amadejcev pa sta obhodu prisostvovala gornjelendavski graj- ski poveljnik Dionizij »de Bolugd« in sobo- ški župnik Jakob. Prvi mejnik med ozemljem Petanjec in ozemljem, ki je bilo v lasti gornjelendavske rodbine Amadejcev, je stal nasproti tišinske cerkve, imenovane »ecclesia beate Virginis de Mysinch«, na bregu potoka Mokoša, ki je bil takrat imenovan »Atholchicha« (1. 1347: Athochycha, Otholchycha'^). Razmejitvena črta je potekala nadalje v južni smeri in dosegla močvirje (lacum paludosum), nato Veliki otok (in acie insule Nogzygethov), re- čico Murico in Muro. Po reki Muri se je za- obrnila na zahod in potekala daleč navzgor do nekega prekopa (ad quoddam fossatum), kjer je izstopila iz Mure ter je po prekopu (danes dolnji tok Kučnice) potekala na se- ver do Nemških vrat (Nemethkapu). Od Nemških vrat se je razmejitvena črta nada- ljevala nekaj časa po cesti, ki vodi iz mesta Radgone v Mursko Soboto. Nato se je preko nekega Slatinskega studenca (Soskuth), dalje nekega grmičevja (virgultum), jarka (fossa- tum) in po potoku Atholchycha vrnila v bli- žino tišinske cerkve. Iz zaporednih opisov petanjskega ozemlja spoznamo, da je bilo srednjeveško ime da- našnjega potoka Mokoša: 1. 1233: Othustiche; 1. 1234: Otolnucha; 1. 1347: Otholchycha, Athochycha — in 1. 1348: Athochicha. — Za dolnji tok današnje Kučnice pa v istem raz- dobju najdemo nazive: 1. 1233: Vidagmes; 1. 1234: nemška meja (meta cum Teutonicis); 1. 1347: prekop, jarek (fossatum) — in leta 1348: prekop, jarek, ki loči nemško kralje- stvo in kraj Petanjce (quoddam fossatum quod ad occidentem regnum Teutonye et ad orientem ipsam possessionem Peteunych se- parat et distingit). Obrnimo pozornost na odsek meje z Avstri- jo, na današnji dolnji tok Kučnice. Iz histo- ričnih zapisov spoznamo, da se Kučnica prvotno ni iztekala v Muro tam, kjer se izteka sedaj, marveč je dolnji tok Kučnice umetni prekop, ki so ga naredili Madžari v zvezi s svojo mejno obrambo nasproti mestu Rad- Grb Nadasdyjeve rodbine : goni. To nam dokazujejo imena za to mejno ; črto: Vidagmes in fossatum. Kaj pomeni Vi- ; dagmes? — Ime je latinsko, kvečjemu ma- j džarsko-latinsko: Véd-dagines; madž. — ved = braniti. Najverjetnejša razlaga je, da je prepisovalec listine iz 1. 1233'« zgrešil to- liko, da je namesto Indagines bral in zapisal »Vidagmes«. Zakaj po smislu in po poznej- ših podatkih Vidagmes pomeni isto kot In- dagines. Latinska beseda indago, inis po- meni ograjo, ograjenje, plot. Ovire z ogra- jevanjem obenem s prekopi in jarki je bil tipični madžarski sistem zavarovanja mejne črte v prvih stoletjih po njihovi naselitvi v Panoniji. Vzemimo primer v kraju Zalak, v bližini naselja Sorkikapolna (med Körmen- dom in Szombathelyem), kjer so še 1. 1278 bile ohranjene starodavne naprave mejno- obrambne črte: locus castri in terra Zalak cum fossatis et indaginibus antiquis." Bi- stvo utrjevanja meje ni bilo le v prekopu, jarku (fossatum), marveč tudi v umetno zgrajenih ovirah, ki so obstajale iz plotov, kamenja in drevesnih debel postavljenih ba- rikad, kar označuje latinska beseda: inda- gines.'* Isti način utrjene meje so imeli Ma- džari tudi na sedanjem dolnjem toku Kuč- nice nasproti mestu in gradu Radgoni, ki je bila močna obmejna straža na nemški strani. Ugotovitev, da je rečica Kučnica tekla prvotno po strugi sedanjega potoka Mokoša, se popolnoma strinja z naziranjem geografa Melika, ki poudarja, kako murski pritoki na aluvijalni ravnini zavlačujejo svoj izliv v Muro in pravilno domneva, da se Kučnica nadaljuje v potoku Mokošu, za katerega na- vaja tudi ime »Stara Kučnica« iz stare avstr. topogr. karte.'' Sledove prvotnega stanja, da je Kučnica tekla po sedanjem potoku Mokošu in se iz- livala v Muro pri Bakovcih, je možno najti tudi na terenu. Odcep umetnega jarka od prvotne Kučnice v Muro se je po vsej ver- jetnosti začel v bližini zaselka Polanci (pri 173 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Krajni) tam, kjer je bil v polpretekli dobi most čez Kučnico v Dedonce (v Avstrijo). Zakaj tamkaj izvira v neznatni razdalji od vodnega korita Kučnice (0,5—1 m) potoček Jarek, ki teče v jugovzhodni smeri in pred- stavlja začetni izvir sedanjega potoka Mo- koša. Značilnost potočka Jarka je, da ob povodnji narašča voda v Jarku takoj ob iz- viru in pri izviru nikoli ne usahne, iz česar moremo sklepati na podtalno zvezo med se- danjo Kučnico in Jarkom, izvirom Mokoša.'* — Dokončno razjasnitev, na katerem odseku prvotne struge Kučnice se je pričel umetni prekop in bil izkopan jarek do Mure, pa more prinesti strokovni ogled terena. Kdaj so Madžari izkopali umetni prekop, dolnji tok današnje Kučnice in utrdili svojo mejno-obrambno črto nasproti Radgoni? Prekop, umetna mejna črta je 1. 1235 že obstajala, kar priča ime: Vidagmes — Inda- gines. Prekop je torej nastal pred letom 1233. Utrditev meje na madžarski strani datira iz časa, ko so Nemci potiskali Madžare iz Rad- gone na vzhod in jugovzhod na severni strani reke Mure in so Madžari v protiobrambi utrjevali mejo. To pa je odvisno od dejstva, kdaj so Nemci po letu 1090, po madžarski razširitvi meja za madžarskega kralja Ladi- slava I. s pritegnitvijo širokih mejnoobramb- nih pasov v svojo politično upravo zopet osvojili Radgono in njeno okolico. Razdobje 1090—1233 nam znatno zožijo zgodovinski podatki iz let 1182, 1211, 1213 in 1214. L. 1182 je štajerski vojvoda Otokar (VL), sin ustanovitelja Žičkega samostana, izdal v Radgoni listino v korist kartuzijanov v Zičah,*! kar dokazuje, da je bila Radgona tedaj v nemški oblasti. L. 1211 se pogodi salzburški nadškof Eber- hard II. z Leopoldom (VL), avstrijskim in štajerskim vojvodom, zaradi patronatstva župnije v Radgoni (Rategoyspurch).«^ Ko je 1. 1213 prodala Elizabeta, nečakinja avstrij- skega vojvode Leopolda, svoj delež cerkvi sv. Janeza Krstnika v Žičkem samostanu, je bil v Radgoni, kjer je bila izdana listina, med pričami navzoč radgonski župnik Mar- kvard.*' In 1. 1214 zopet nastopa radgonski župnik kot razsojevalec v družbi priorja Zičkega samostana, župnikov iz Slovenjega Gradca in Gornjega gradu ter prosta iz Do- brle vasi,'* kar nedvomno dokazuje, da je bila Radgona v navedenih letih na nemškem državnem področju. Nujnost utrditve meje nasproti Radgoni je nastopila za Madžare šele, ko so po letu 1100 Nemci prešli v ofenzivo zoper Madžare na odseku severno od Mure. Za območje severno od reke Mure je za prvo polovico XII. sto- letja značilno poročilo iz razdobja med leti 1131—1147, ki pravi, da je salzburški nad- škof Konrad I. dal utrditi grad Lipnico zo- per Madžare, s katerimi je sklenil sicer pri- jateljsko zvezo, vendar se nanje ni zanesel zaradi njihove naravne nestanovitnosti.*^ Po- doba je, da so Madžari na območju severno od Mure iz nemškega izhodišča v Lipnici prej bili potisnjeni v defenzivo kot na ozem- lju med Dravo in Muro, kjer je šele v zad- njih letih XII. stoletja prišlo do odločilnega sunka ptujskih gospodov v smeri proti vzho- du na škodo Madžarske, ko je salzburški ministerial Friderik iz Ptuja okoli 1. 1199 odvzel Madžarom ormoški okraj.'* Zakaj leta 1182 in v naslednjih letih: 1211, 1213, 1214, 1233 in 1234 je bila Radgona zanesljivo v nemških rokah. Prav iz istih okoliščin je razumljivo, da je že med leti 1106—1124 pre- jel šentpavelski samostan od Engelberta iz rodu Spanheimov v zameno za Glodnico med drugimi tudi naselja v bližini Radgone, kot Boračevo, Plitvice, Negovo in Pribissendorf.*' Iz do sedaj znanih srednjeveških virov sicer ni mogoče natančno ugotoviti, kdaj so Madžari utrjevali svojo mejno črto nasproti Radgone in izkopali v ta namen posebni jarek, dolnji tok Kučnice, vendarle sledi iz zgornjega razpravljanja, da se je to najver- jetneje zgodilo sredi XII. stoletja. Moramo pa tudi dopuščati možnost, da je zaradi ne- stalnih mejnih razmer v XII./XIII. stoletju Radgona vnovič prešla v madžarsko zased- beno področje, kot meni Kovačič.*^ Isto mo- remo sklepati iz listine madžarskega kralja Stefana V. iz 1. 1270, s katero ureja medse- bojno razmerje madžarskih mejnih stražni- kov na področju gornjega Prekmurja in v kateri je omenjena Radgona kot skrajno-za- hodni mejni objekt. Ko opisuje področje, ki je pristojno za stražnike, pravi namreč, da se razprostira od Radgone (Rydigwe) do meje Žalske županije in Lugosa.*' Ob zaključku poglavja o Petanjcih še kra- tek ozir na zemljiško gosposko tega področ- ja v srednjem veku in o krajevnem imenu. V prvi polovici XIII. stoletja sta na ozem- lju današnjih Petanjec bivala še dva po- tomca rodbine »Pethenye«, ki je bila, kakor po osebnih imenih in njeni posesti sodi madžarski zgodovinar Karacsonyi, sloven- skega izvora.™ O rodbini je le toliko zna- nega, da sta njuna dva pripadnika Jaroslav, sin Lodomera, in Nikolaj, sin Luchana (Lu- cana), prodala 1. 1233 svoje zemljišče na teri- toriju današnjih Petanjec rodbini Nadasdy. Življenjsko dobo očeta Lodomera ter Lucha- na in še bolj njunega prednika Petana, po katerem se je rodbina imenovala, moramo staviti v XII. stoletje, ker sta sinova Jaroslav in Nikolaj 1. 1233 kot polnoletna razpolagala s svojim premoženjem. Iz poročil o rodbini 174 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Petenye zanesljivo sklepamo, da je bilo ozemlje današnjih Petanjec naseljeno že d XII. stoletju. Od imena rodbine Petenye prihaja kra- jevno ime Petanjci. Madžarska oblika Petlie- nye je nastala iz oblike Petanje in to od osebnega imena Petan, začetnika rodbine Petenye. Jezikovni razvoj Petanje > madž. Pethenye je v madžarskem jeziku zaradi vokalne harmonije običajen. Historična za- pisa krajevnega imena Petanjci sta med dru- gimi tale: 1347: Peteninch^* in 1414: Also-, Kezepse-, Felsepethenynch,'^ kar je sestav- ljeno od osebnega imena Petan + svojilniška pripona -in > Petaninci, ki je zaradi madžar- skega jezikovnega vpliva prešla v Pete- ninc(i). Glas -j- v končnem zlogu današnje slovenske oblike krajevnega imena Petanjci je ostanek nekdanje pripone -in. Posesivni sufiks -in (int) v krajevnem imenu Petanjci je bil v X1V/XV. stoletju priljubljen v prekmurskih krajevnih imenih. Najdemo ga v primerih: Radostinci (1444: Radoztyncz) — Bodonci < Bodoninci (1366: Badonynch) Bratonci < Bratoninci (1524: Brathonyncz) Domajinci < Domaninci (1366: Domanynch);'6 Krnci < Krninci (1403: Kernynch);'' Negonci < Negoninci (1366: Ne- goninch)"* — in Stanjovci < Stauinci (1478: Zthanyncz).'« Že v začetku XIII. stoletja je bila na pe- tanjskem ozemlju usidrana tudi madžarska rodbina Nadasd, ki se javlja v dveh rodbin- skih vejah: a) petanjska veja, h kateri pri- pada grof »Pethenegh« (1229: comes Pethe- negh)8" in sinovi Venceslav, Vraslav in Ladi- slav ter njuni potomci (1238: filiis comitis Pethenyed;" 1246: filiis Pethenyed;»^ 1246: filius Petened*') — in b) Daraboseva veja, katere pripadnik Emerik je okoli 1. 1220 prodal grofu Pethenedu del otočnega ozemlja v Belmuri.*^ Priimek Pethenyed, Petened izhaja od krajevnega imena Petanje, madž. Pethenye, kateremu je dodano madžarsko obrazilo -d. Izraz »comes Petened« moremo prevesti: grof »Petanjčar«. Rodbina Nadasd si je ohranila zemljiško pravico nad Petanjci ves srednji in še novi vek.*' Za reformacije je v svojem gradu na Petanjcih nudila zavetje predikantom, ki so bili pregnani s Štajerskega. Kakor poroča Hans Walter 14. julija 1601, je prišlo k nje- govim pridigam na Petanjce mnogo ljudi iz Koroške in Ljubljane.** 4. IZVOR IN POMEN IMENA BELMURA O izvoru imena Belmura doslej ni raz- pravljal nihče niti med Madžari niti med Slovenci. V objavljeni literaturi navaja naj- Grb Szaparyjeve rodbine več zgodovinskih podatkov o imenu Belmura D. Csanki v svojem historičnem zemljepisu Madžarske za Hunjadijcev,*' v neobjavljeni razpravi pa Ivan Škafar.** Oba tudi razčle- njujeta, kaj je v srednjem veku pomenilo ime Belmura. Toda o izvoru imena ne raz- pravljata. Ključ do razlage, iz česa izvira in kaj po- meni ime Belmura, nam nudijo historični zapisi tega imena za petanjsko zemljiško področje. Iz listin iz L 1233 in 1234 spozna- mo, da se je zemljišče Belmura prvotno ime- novalo le Mura in Murwa.*' Nad vse važen je podatek iz 1. 1234: »in interiori Mura«. Pove nam namreč, da je bilo petanjsko ozem- lje »v notranji Muri«. Poznejši madžarski izraz Bel Mura ali Belmura je le prevod po- imenovanja »notranja Mura«, »inferior Mura«. Madžarska besedica bel = belso pomeni no- tranji. Madžarski jezik pozna več enakih jezikovnih tvorb, v katerih je besedica belso skrajšana. Tako na primer: belügy (notranja zadeva), belérték (notranja vrednost), bel- föld (tuzemstvo), belrész (notranji del) in dr. Konec XI. stoletja, ko so Madžari priteg- nili prekmursko ozemlje v svojo civilno in cerkveno upravo, so imeli v oblasti tudi ozemlje na štajerski strani Mure, kar je za Madžare zunanja stran. Za razlikovanje jim je v administrativnem oziru bila potreljna določnejša označitev. Tako so imenovali zem- ljišče ob reki Muri na prekmurski strani: Notranja Mura, madžarski Belmura. Razen zemljišča Mura v Prekmurju, je bil v rabi isti izraz za zemljišče v Medjimurju. V bližini medjimurske vasi Domašinec je imela rodbina Domaša (Damasa) svojo ded- no zemljišče, imenovano: terram ipsorum hereditariam Mura vocatam, cum duabus sessionibus in eadem Mura.'* Člani rodbine Domaša: Štefan, Peter, Mihael in Pavel so to dedno zemljišče Mura prodali 1. 1298 za 175 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 20 mark dolnjelendavskemu Štefanu iz rodu Haholdov. Dejstvo, da je obstajalo zemljišče Mura tudi v Medjimurju, pa dokazuje, da so Mad- žari zemljišča prvotno imenovali po rekah, ob katerih se je zemljišče razprostiralo. V našem primeru po reki Muri. Ob reki Ledavi, madž. Lindua, Lyndwa, sta bili dve obsežni zemljišči. Ob gornjem to- ku reke Ledave zemljišče »Lyndwa« (1206),"' spadajoče k Železni županiji, in ob dolnjem toku prav tako »Lindua« (1192),'^ ki je pri- padalo k Žalski županiji. Prvotno je po- udarek na okolnosti, h kateremu kraljevemu upravnemu središču pripada zemljišče. Ta- ko je v listini iz 1. 1208 za gornjelendavsko zemljišče označitev, da pripada »ad Ferreum Castrum«.'^ Geografska opredelitev: Gornja in Dolnja Lendava kot zemljišči je nekoliko poznejšega datuma.'* Najstarejša znana ime- na za reko Ledavo, za zemljišči in naselbini Gornja in Dolnja Lendava so ista.'' Ob Kobiljanskem potoku prav tako naj- demo zemljišče, ki nosi ime potoka. Najsta- rejše madžarske historične oblike imena za potok so: Kobula (1208),'" Kebela (1236)" in Kebele (1338).'^ Enako se glasi ime zem- ljišča, ki se je razprostiralo ob potoku. L. 1271 je madžarski kralj Štefan podelil Ži- dovu iz vasi Milej zemljišče Kobilje (terram castri Zaladiensis Kebele vocatam) zaradi zvestobe v bojih zoper Cehe, in sicer v me- jah, kakor jih razlikuje Žalski županijski grad." V okviru kobiljanskega zemljišča je bilo več naselbin (1. 1329: possessiones de iuxta Kebelie)."" Izrecno se javljajo tele: Kobiljanski Sv. Martin,*"' Sv. Ladislav (Mot- varjevci),*"^ Barachahaza, Ladafeuldu in še Feniesfeuldu.'"' Zemljišče Kobilje, ki so ga imenovali tudi »Krajina ob Kobiljanskem potoku« — Kebe- lemellyk, je mejilo na vzhodu na »Krajino ob Velemirskem potoku« (1. 1338: de iuxta Volomer; 1. 1342: Wellemyrmelliky).'»* Ob Velemirskem potoku (1. 1236: aqua Vele- mer)"" je zopet primer, kako so Madžari zemljišče natančneje označevali in ga ime- novali po rečnem imenu. ¦ Upravičeno moremo sklepati, da seže zem- Ijiško-upraona razdelitev Prekmurja in do- ločnejša označitev po rečnih imenih v začet- no dobo madžarskega gospostva d Prekmurju — v XI./XII. stoletje. Ker pa so rečna imena: Ledava, Kobila, Velemir (zadnje sicer prvotno izhaja od kra- jevnega imena Velemér) slovenska, sledi iz tega, da so jih Madžari ob svojem prihodu slišali in sprejeli od tukajšnjih Slooencev- staroselcev. Dve imeni: Ledava (Lindva, Lendva)!" in krajevno ime Sobota (Zum- botha) so sprejeli celo s staroslovenskim nos- nikom, kar priča, da sta imeni prešli v mad- žarsko administrativno terminologijo že v X./XI. stoletju, ko je bil pri Slovencih nosnik še v rabi.'"^ Prekmurje torej ob prihodu Madžarov ni bilo nenaseljeno, marveč so tukaj bivali Slovenci-staroselci. In dokler se na podlagi danih zgodovinskih virov ne po- jasni vsaj v neki meri naselitvena zgodovina Prekmurja za XI./XII. stoletje, je preuranje- na trditev, da so Slovenci naselili današnje Prekmurje, to je izpolnili prazni obmejni pas med nemško in madžarsko državo, šele okrog leta 1200.><»8 Glede naseljenosti Prekmurja ob prihodu Madžarov so pomembni izsledki madžarske- ga slavista Kniezse. Opirajoč se na krajevna in vodna imena poudarja namreč, da je v X.—XI. stoletju bivalo slovensko prebival- stvo vzdolž reke Ledave, Kobiljanskega po- toka ter Krke, in ki ga Madžari ob osvojitvi niso uničili. Na svoji zemljevidni karti »Na- rodi na Madžarskem v XI. stoletju« označuje področje Murske Sobote, turniške pražup- nije, Bogojine, Kobilja in Dobrovnika kot naseljeno s Slovenci, kamor je prodrlo mad- žarstvo šele v XII. stoletju.'"*^ Iz dosedanjega razpravljanja smo spoznali, da so izraz »Inferior Mura«, madžarski »Bel- mura«, slovenski »Notranja Mura« uporab- ljali za zemljišče, ki se je razprostiralo med rekama Muro in Ledavo. Toda že 1. 1255 je bil z istim imenom imenovan tudi dvor ali grad pri Soboti"" in 1. 1297 naselje Murska Sobota sama."* Kako je prišlo do skupnega poimenovanja? — Najverjetneje tako, da je ime zemljišča Bel Mura prešlo na upravni dvor, kjer je bila koncentrirana uprava zem- ljišča. Ker pa je ob dvoru bilo tudi naselje, se je isto ime oprijelo še naselja, čeprav je imelo naselje svoje leistno ime Sobota (Zum- botha), ki se je ob prelomu XV./XVI. stoletja uveljavilo tako za upravni dvor kot za ade- kvatno zemljišče, medtem ko je izraz Bel- mura v celoti izginil."' Enak postopek opazimo pri sosednjem gornjelendavskem in dolnjelendavskem zem- ljišču. Upravna gradova obenem s pripada- jočima naseljema in zemljišči se enako ime- nujeta, namreč: Lindva, Lend va. Ni pa zna- no, ali sta prvotno imeli današnji naselbini Gornja Lendava (Grad) in Dolnja Lendava (Lendava) še svoje lastno ime, različno od imena zemljišča. Prevladalo je pač ime zem- ljišča, ki izhaja od rečnega imena Ledava. Spričo dejstva, da se pri Soboti prav zgo- daj javlja (1255) gospodarsko-upravni dvor kot središčni kraj zemljiškega gospostva Belmura, in ker obstoj naselja Sobote seže v predmadžarsko dobo, o čemer priča staro- slovenski nosnik v imenu, smemo domnevati, da so Madžari ob uvedbi svoje politične 176 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA uprave v Prekmurju v XI. stoletju našli pri Soboti staroslovenski door in nanj navezali svojo upravo, za kar je veliko podobnih pri- merov v Spod. Panoniji, o katerih razpravlja madžar. zgodovinar Holub v razpravi o na- stanku madžar. županijskih središč.*'^ OPOMBE V Kroniki XI/2 1963, str. 97, popravi v krono- gramu PAS HAE v PASCHAE! 1. I. Zelko, Soboški jobagioni. Kron IX/3, 160 do 164; isti: M. Sobota. Kron X/1, 20—30; isti: M. Sobota kot sedež arhidiakonata in cerkveno- uipravna pripadnost Prekmurja v sr. veku. Kron XI/1, 38—49. — 2. M. Kos, K postanku ogrske me- je med Dravo in Rabo. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1933, 148. — 3. Anton Me- lik, Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dobno. V Ljubljani, 1957, 210. — 4. Marijan Zadnikar, Umetnostni spomeniki v Pomurju. Murska So- bota, 1960, 65. — 5. I. Szentpétery, Regesta re- rum stirpis Arpadianae critico-diplomaticae. Budapest, 1923, I, Ili; — J. Holub, Zala megye torténete a kozépkorban. I. Pécs, 1929, 51. — 6. G. Wenzel, Codex dipl. Arp. cont., X, 326—327. — 7. Fejér G., Codex diplomaticus Hungariae ecclesiasticus ac civOis. Budae 1841, VII/5,249.— 8. Hazai okmanytar — Codex dipl. patrius Hun- garicus. Budapesdni 1876, VI, 28—29. — 9. Fe- jér, Cod. dipl., VII/5, 244, 252, 254, 271; Cod. dipl. patr., VI, 45. — 10. Karacsonyi J., A ma- gyar nemzetségek a XIV. szazad kozepéig. Bu- dapest, 1901, II, 386. — 11. Codex dipl. patr. hung. Budapest, 1891, Vili, 100. — 12. Codex dipl. patr., VL 135—136; Fejér, Cod. dipl, Vn/5, 345. — 13. Wenzel, Codex dipl. Arp. coni, X, 250—251. — 14. Ivanovski viteški red so na Ma- džarskem imenovali >Cruciferi«, prim. Karacso- nyi, Magyarorszag egyhaztörtenete fóbb vonä- saiban 970-151 1900-ig. Veszprém, 1929, 68. — 15. Nagy Imre, Codex diplomaticus hungaricus Andegavensis. Budapest, 1878, l, 368; isti: Co- dex dipl. hung. Andeg., IV, 17. — 16. Nagy I., Codex dipl. hung. Andeg., V, 111. — 17. D. Csanki, Magyarorszag torténelmi földrajza a Hunaydiak koraban. IL Budapest 1894, 716—717. — 18. Csanki, n.d., H, 716, 726, 802, 779, 751, 805, 804, 785, 802, 801, 758, 754, 755, 769, 786, 809, 740. — 19. Payr Sandor, Egyhaztorténeti emlé- kek. Sopron, 1910, L 109; Visitatio canonica 1698, str. 746. Škofijski arhiv v Szombathelyu. — 20. Codex dipl. patr., VI, 29. — 21. M. Kos, Gra- divo za zgodovino Slovencev. V, št. 900. — 22. I. Zelko, Kolonizacijsko stanje ob Kučnici v XIII. stoletju. Kronika, V, 3. zv., 106—107. — 25. Saccus inscriptionum familiys Gérczey, Czi- raky, Zambó, Jaklin... ad Dominium Muray- Szombathspectantium. 1751, 3. — 24. Visitatio canonica 1756, str. 1130, 1154. Škofijski arhiv v Szombathelyu. — 25. Payr, Egyhaztorténeti emlékek. I, 105; Vis. can. 1698, str. 747. Škof. arhiv v Szombathelyu. — 26. Csanki, n. d., IT, 717, 802, 809. — 27. M. Kos, Gradivo, V, št. 900; Zelko, Kolonizacijsko stanje ob Kučnici v XTTT. stoletju. Kronika, V, 3. zv., 106—107. — 28. Na- gy, Codex dipl. hung. Andeg., I, 369. - 29. Csanki, n.d.. H, 858—859. — 30. Succus..., str. 3, 5, 7, 9, 11, 13, 15, 17, 24, 26, 28, 30, 32. — 31. Visitationes canonicae 1698, 1756 in 1778. Škof. arhiv v Szombathelyu. — 52. Vasvarmegye. Ma- gyarorszag varmegyéi es varosai. Budapest 1898, 573. — 33. Szentpétery, Regesta, I, 111. — 34. Zala varmegye torténete. OKLEVÉLTAR. I. Bu- dapest 1886, 28 (= Zala Okl.). — 35. Fejér, Cod. dipl., VIII/2, 457-463; Fejér, n.d., VIII/3, 455- 458; prim. Karacsonyi, A magyar nemzetségek, II, 153; Vasvarmegye, 1898, 180—185. — 36. Vas megye — helytorténeti tanulmanyok. Szomba- thely 1958, 176; prim. J. Gruden, Zgodovina slov. naroda. Celovec 1910, 554—555. — 37. Ka- racsonyi, n.d., II, 129; Vasvarmegye, 1898, 183. — 38. Vasvarmegye, 1898, 183; J. Gruden, Zgod. slov. naroda, 555. — 39. Fejér, Cod. dipl., VIII/3, 455; Karacsonyi, n.d., II, 153. — 40. Fejér, Cod. dipl., VIII/2, 457—458. — 41. Vasvarmegye, 1898, 184. — 42. Fejér, Cod. dipl., VIII/2, 457—463. — 43. Fejér, Cod. dipl., VIII/3, 456. — 44. Karacso- nyi, n. d., II, 132. — 45. Nagy, Codex dipl. hung. Andeg., V, 109—111. — 46. Vasvarmegye, 1898, 184—185. — 47. Nagy, Codex dipl. hung. Andeg., V, 109—111 in 212—214. — 48. Csanki, n.d., II, 716; Vasvarmegye, 1898, 574. — 49. Vasvarme- gye, 1898, 573. — 50. Fr. Kovačič, Gradivo za prekmursko zgodovino. CZN, 1926, 2; Fr. Baš, Posebne poteze prekmurske zgodovine v ogrski dobi. Prekmurski Slovenci v zgodovini. Murska Sobota 1961, 63; V. K., Iz soboške preteklosti. Pomurski vestnik, XV, št. 13, str. 8. — 51. Vis. can. 1756, str. 1084. Škof. arhiv v Szombathelyu. — 52. Fejér, Cod. dipl., VII/5, 249. — 53. Codex dipi patr., VI, 29. — 54. Nagy, Codex dipl. hung. Andeg,. V, 212—214. — 55. Nagy, n.d., L HO, III. — 56. Fejér, Cod. dipl., VIL^, 249. — 57. Wenzel, Codex dipl. Arp. cont., IX, 216; Csanki, n.d., II, 810. — 58. M. Kos, K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo. CZN, 1933, 147. — 59. A. Melik, Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dobno. V Ljubljani 1957, 188. — 60. Poročilo o vodnem stanju sem prejel od gederovskih do- mačinov po posredovanju župnika J. Gregorja. — 61. Gradivo, IV, št. 659. — 62. Gradivo, V, št. 183 in št. 184. — 63. Gradivo, V, št. 215. — 64. Gradivo, V, št. 228 in št. 229. — 65. Gradivo, V, št. 109. — 66. M. Kos, n.d., CZN, 1933, 146; Gradivo, IV, št. 914 in V, št. 370.-6?. M. Kos, n.d. CZN, 1933, 145; Gradivo, IV, št. 22. — 68. Fran Kovačič, Ljutomer. Zgodovina trga in sre- za. V Mariboru, 1926, 12. — 69. Codex dipl. patr., VIII, 129. — 70. Karacsonyi, A magyar nemzet- ségek, II, 435. — 71. Nagy, Codex dipl. hung. Andeg., V, 110. — 72. Csanki, n.d., II, 785. — 73. Csanki, n.d.. Il, 788. — 74. Csanki, n.d., II, 757. — 75. Csanki, n.d., III, 39. — 76. Csanki, n.d., n, 744. — 77. Csanki, n.d., II, 764. — 78. Csanki, n. d., II, 779. — 79. Csanki, n. d., II, 801. — 80. Fejér, Cod. dipl., VIL'5, 244. — 81. Fejér, Cod. dipl., VII/5, 254. — 82. Fejér, Cod. dipl., VII/5, 271. — 83. Codex dipl. pair., VI, 45. — 84. Codex dipl. patr.. Vili, 100; Ka- 177 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO räcsonyi, A magyar nemzetségek, II, 388. — 85. i Csanki, n. d., II, 838—839; Vis. can. 1756, str. i 1130. Skof. arhiv v Szombathelyu. — 86. Loserth, j Akten und Korespondenzen, III, 196; prim. [J. j Košič], Starine železnih in salajskih Slovanov, i CZN, 1914 30, opomba 1. — 8?. Csanki, n. d., II, ] 717, 722, 726. — 88. Ivan Škafar, Prekmurski s del beksinskega arhidiakonata v XIV. stoletju ; (rokopis). — 89. Fejér, Cod. dipl., VII/5, 249, i 250; Codex dipl. patr., VI, 28. — 90. Wenzel, Co- j dex dipl. Arp. cont., X, 326. — 91. Gradivo, V, • št. 900. — 92. Fejér, Cod. dipl., II, 277. — 93.] Szentpétery, Regesta, I, 75; Gradivo, V, št. 900. \ — 94. Prim. Csanki, n. d., II, 716 in III, 12. —\ 95. Ivan Zelko, Prekmurska vodna imena v knji- ; gi Franceta Bezlaja Slovenska vodna imena. Sla- i vistična revija. Ljubljana, XI. letnik (1958), 3—4, 250. — 96. Gradivo, V, št. 900. — 9?. Zala Okl., I, 10. — 98. Zala Okl., I, 347. — 99. Zala Okl., I, 57. — 100. Zala Okl., I, 238. — 101. Zala Okl., I, 345—346. — 102. Zala Okl., I, 347. — 103. Zala Okl., I, 394—397. — 104. Zala Okl., I, 347, 397. — 105. Zala Okl., I, 9—10. — 106. I. Zelko, n. d. Slavistična revija, XI, 3—4, 250—251. — 107. L Zelko, Murska Sobota. Kronika, X, 1. zv., 23. — 108. Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda. Ljubljana 1955, IL zv., 91, 118. — 108 a. Prim. Istvan Kniezsa, Ungarns Völkerschaften im XL Jahrhundert. Budapest, 1938, 94—95, — in priložena zemljevidna karta. — 109. Zala Okl., I, 28. — 110. Wenzel, Codex dipl. Arp. coni, X, 251. — 111. Csanki, n. d., H, 717, 722, 726. — 112. Holub Józset, A kiralyi varme- gyék eredete. Emlekkönyv Szent Istvän kiräly halalanak kilenczszazadik évfordulójan. Buda- pest, 1938, II, 80. OB STOLETNICI KOROŠKE ŽELEZNICE JOŽE JENKO CESTNI PROMET IN REČNA PLOVBA Živahen promet med jugovzhodno Koro- ško in jugozahodno Štajersko ter tranzitni j promet teh pokrajin so vzdrževali deloma j po cesti, deloma po plovni Dravi. Glavne j trgovske prometne žile je oskrbovala dr- i žavna uprava, stranske dovozne poti pa so: popravljali in vzdrževali okraji, ki so imeli ! neposredno korist od tega, da jim kolovozi ; niso propadli. V hribovitih krajih in stran- skih dolinah so skrbeli za voznost cest in poti fužinarji. To' je bilo v njihovo korist, da so mogli prevažati svoje železarske iz- ; delke in prejemati potreben les, oglje in j tudi živila. Po odhodu Francozov iz naših j krajev so najprvo odjwavili cesarsko cestno i tlako v celovški kresiji in drugod, medtem 'ko so jo ukinili na Kranjskem in v belja- ški kresiji šele po 1. 1830. Ostala pa je tlaka za vzdrževanje okrajnih, soseskinih, stran- skih in manj važnih cest, ki so jih oskrbo- vali deloma prostovoljno, deloma prisiljeno. Vlada je opozarjala na prednosti, če so glavne in trgovske ceste povezane z dobro vzdrževanimi stranskimi potmi. Kasneje so se odločili, da bodo krili izdatke za po- pravilo stranskih cest iz okrajnih blagajn. Toda te ustanove niso dolgo vzdržale in da- j jale omenjenih podpor. Spričo tega so pred- lagali, naj prispevajo k tem izdatkom ob- čine in kmetije. Prispevki so bili odmer- jeni po velikosti posestva, oziroma skladno z dolžino poti v prizadeti občini. Leta 1824 so odredili posestnikom maksimalno dor 12 i dni osebne tlake ter 6 dni dela pri poprav- i Ijanju cest z vprežno živino. Na ta način, tj. s tlako in po posebnem zanimanju trgov- cev, obrtnikov, industrialcev ter posamez- nih oblasti so usposabljali ceste, ki so se zanemarjale po odhodu Francozov. Na Ko- roiškem so obnovili cesto po Kanalski do- lini. S tem v zvezi so preložili glavno cesto med Trbižem in Podkloštrom. Usposobili so prometno zvezo med Pliberkom in Belja- kom in obnovili razpadajočo cesto preko Jezerskega na Koroško. Tudi v sosednji Štajerski so zgradili novo zvezo med slovenjgraško kotlino in Savinj- sko dolino ter z industrijsko cvetočimi kraji Prevalje, Mežo, Črno in Guštanjom. Omembe vredna je povezava spodnje Sa- vinjske doline s sosedno Kranjsko v bližini Zidanega mosta, kjer so bile ceste silno zanemarjene in le stezam podobne. Cesto so zniževali klance, da so jih mogli pre- magati brez pripreg. Med te spada brez- dvomno lajterberški vzpon pri Mariboru, ki so ga ublažili po letu 1835.* Podobno, kakor s uprabljali na Kranj- skem glavno reko Savo za prevoz vsako- vrstnega blaga med prizadetimi deželami in obratno, so za izmenjavo blaga izrabili v enake namene reko Dravo in Muro tudi Korošci in Štajerci. Morda bi mogli ugo- tavljati le raznolikost blaga. Drava je bila od Lienza na Tirolskem dalje porabna za splavljanje lesa, ko so med leti 1815—1819 odstranili ovire za plovbo. Posebno nevarna je bila reka pri Velki spričo slapov, in v neposredni bližini Marenberga. Na teh < 178 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA mestih se je ponesrečila in potopila marsi- katera plitka in splav. Pri nizkem vodnem stanju so reševali plovna transportna sred- stva s pomočjo valjev. Mariborski podjet- nik Marek je zboljšal strugo po uradnem naročilu. Od tega časa dalje je oživela rečna plovba. Prevažali so železo iz Lipice (med Pliberkom in Velikovcem) in Boro- velj, svinec iz Beljaka v Maribor; od tod dalje pa na Gornje Štajersko, druge indu- strijske predmete, posebno železo v Gradec, na Hrvaško, Banat, Sedraograško in celo v Turčijo. Največ pa so zvozili lesa. Na obeh bregovih je bilo te robe veliko pri- pravljene, z namembno postajo v Mariboru in Ptuju za nadaljnji prevoz v inozemstvo. Plovba je bila mogoča samo v smeri toka. Težko so vozili proti toku zaradi poškodb v strugi, ki so jih povzročili hudourniki, poplave in povodnji. Te so obrnile dravski tok v čisto drugo smer iz reguliranih ro- kavov. Mitnice so bile v Mariboru, kjer so zračunali za plitko po dva goldinarja, za splav 36 krajcarjev. V Ptuju so morali plačati mestni občini 15 krajcarjev, v Borlu in Zavrču pa cesarski gosposki.^ Po Dravi so vozili splavi in plitke ali šajke. Prvi so bili zbiti iz neotesanih smre- kovih in hojevih hlodov, včasih pa tudi iz tesanih brun. Dolgi so bili 18—26 m, širina je znašala spredaj 5—7 m, zadaj pa 7—8 m. Plitke ali šajke so dosegle dolžino do 12,5 m ter širino do 5,5 m. Sestavljene so bile iz smrekovega ali hojevega, tj. mehkega lesa. V največ primerih so bile z deskami po- krite. Stale so 50 do 80 goldinarjev. Na splavih so prevažali brzojavne drogove, sohe, drva ter kolje, le redkokdaj rezan les. v šajke so naložili škodlje, drva, čreslo in kolje. Isti vir trdi, da rezanega lesa niso prevažali. V jeseni so vozili tudi sadje, prav radi jabolka. Kadar pa ni bil izrabljen prostor na vozilu, so ga obtežili z zidnim kamnom, od Ptuja dalje pa z brusnimi kamni, ki so čakali na prevoz iz okolice Rogatca, cesto pa so prevažali tudi rogaško slatino. Tek obeh prevoznih sredstev so uravna- vali spredaj in zadaj s 4—6 m dolgimi vesli. Veslar na desni strani spredaj v smeri vož- nje je bil vodja, ki je moral dobro jioznati strugo. Imenovali so ga korman, kormanoš pa je bil njegov pomočnik. Na sklepu vo- zila, tudi na desni, je bil zadnji korman ali zadnji plovec s pomočnikom. Skrb osebja je bila, da teče plovilo v rečnem toku. Cas voženj je trajal pri ugodnem vodnem stanju od aprila do oktobra. Pred otvoritvijo železniške proge Maribor—Celo- vec je vozilo letno 1100—1200 splavov in 700—800 plitk. Splavi so vozili le do Mari- bora in Ptuja, medtem ko so prešle plitke na Hrvaško, v Slavonijo, Srbijo, Romunijo in Bolgarsko; pri zadnji navedeni le do meje.' Y gornjem toku Drave so bile naslednje nakladalne postaje: Humperški grad, Veli- kovec. Labod, Dravograd in Vuzenica. Na prvi so nakladali jeklo, palično železo in žico. V Velikovcu so odpremili letno do 50.000 centov surovega železa, v Labodu pa razne oblike železa, pločevino, steklar- ski pesek in kršeč. Iz industrijskih Prevalj, rudnika v Črni, tovarn v Ravnah so dospele v Dravograd množine železniških tirnic, svinca in raznega železnega materiala in izdelkov ravenskih jeklarn poleg merkan- tilnega lesa in oglja.* Prav zaradi živahnega trgovinskega pro- meta bomo laže razumeli vztrajnost in ne- ugnano željo, da dobi Koroška, posebno pa Obdravci železniško zvezo s priključkom na magistrale Dunaj—Trst in s tem z osta- limi pokrajinami, kjer so oddajali svoje pridelke in od tam prejemali življenjske potrebščine. Zakaj s šajkami, ki so nosile po 400—500 centov, kar ustreza 22—28 ton, in s splavi po 200 centov ali U ton nosil- nosti pri tolikih prometnih ovirah niso mogli tekmovati z industrijskimi mesti, ka- terim so pomagale razvijajoče se železnice.' Brodarsko življenje na Dravi je bilo ži- vahno. V globoki dolini so se oglašali ubrani akordi naših narodnih pesmi. Od bregov je odjeknil odmev veselih flosarjev. Še dolgo let po otvoritvi koroške proge med Mariborom in Beljakom so brodarili naši fantje daleč po Dravi in Donavi. Po do- graditvi falskega jezu in hidrocentrale leta 1918 med prvo svetovno vojno so bili splavi že redki. Kljub obveznim napravam za spu- ščanje teh prevoznih sredstev iz jeza za zidano ograjo ponovno v strugo je bilo to opravilo zamudno in nevarno. Po izgraditvi nadaljnjih jezov v Dravogradu (1944), Vu- zenici (1953), v Ožbaltu (1960), Vuhredu (1955), Fali (1918) in na Mariborskem otoku (1948/1949) je po drugi svetovni vojni, oz. osvobodilni vojni flosarsko življenje vsaj v tem koncu popolnoma zamrlo. ZANIMANJE KOROŠKIH GOSPODARSTVENIKOV ZA POTEK BODOČE ŽELEZNICE V gradnji železnic je Avstrija v primeri z drugimi evropskimi kontinentalnimi dr- žavami dokaj zaostajala. Pretila ji je celo nevarnost, da ji bo odvzet tranzitni promet 179 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO iz ene in druge svetovne strani.* Brž ko je vlada odločila, da gradi železnico najprvo iz glavnega mesta proti severovzhodu, je sklenila zvezali Dunaj tudi s Trstom ter na tej progi premagati Alpe in kraški svet. Vse v poštev prihajajoče pokrajine so ho- tele imeti važno dvotirno železnico za sebe. Tudi Koroška vojvodina se je zavzemala za to, da steče železna cesta od Miirzu- schlaga dalje prek Celovca v Udine-Videm, ker je krajša, cenejša in brez velikih mo- stov in predorov.' Toda zmagala je priza- devnost nadvojvode Ivana Habsburškega, da se je že nekaj let poprej (1836—1841) na njegovo iniciativo preiskali in pregledal ves teren po pionirski četi. Na podlagi tega je izdal cesar 19. decembra 1841 odločbo za izgradnjo proge preko Štajerske.^ Koro- ški interesenti so uvideli, da se bo konku- renčno razmerje domačih od zgornještajer- skih železarn občutno spremenilo v njihovo škodo. Zato so si na vso moč prizadevali, da izposlujejo zvezo z glavno prometno žilo med Dunajem in Trstom v Mariboru ali pa v Celju." Predvsem so se čutili prizadeti deželni stanovi, ker se bo gradila proga Dunaj—• Trst mimo Gradca, Maribora in Celja. Po- novno so se obrnili do pristojnih dunajskih faktorjev ter prosili za zgraditev proge od Št. Vida po Dravski dolini do Maribora in pa regulacijo reke Drave.'* Predvsem so si želeli progo Maribor—Celovec—Beljak— Videm in od tod zvezo s Trstom po želez- nici, ki je tekla iz Benetk. Da bi to idejo tudi uresničili, se je ustanovil na pobudo obrtnega inšpektorja Jakoba Scheliessniga (Železnika) poseben odbor, ki je imel na- logo, da izpelje to važno prometno zvezo. Temu zagovorniku koroških interesov so se pridružili med drugim tudi razni posestniki rudnikov in fužin, akcijska družba iz Wolfsberga in trgovski gremij v Celovcu. Ti so predložili 9. januarja 1843 celovške- mu zboru deželnih stanov spomenico, v ka- teri so poudarjali prednosti železnice Du- naj—Trst po Koroški ter zahtevali, da se ta splošna želja predloži tudi cesarju. Isto- časno so pozvali deželne stanove, da odku- pijo potrebna zemljišča in posnemajo v tem posestnike na Štajerskem. V tem sporazumu moramo ugotoviti skladnost v istem inte- resu in cilju, kajti rešitev problema želez- niškega omrežja na Koroškem ni bila lahka. Industrija je bila razmeščena največ po stranskih dolinah, kjer je bilo na razpo- lago dosti cenene vodne in delovne moči. Poleg tega pa naj bi bili v bližini potrebni rudniki. Medtem ko je bilo ob glavni pro- metni žili Dravi le malo industrijskih obra- tov, so bili pogosti ob reki Krki, Glini in Beli ter v Labotski in Mežiški dolini. Toda tudi to drugo vlogo je cesar zavrnil. Deželni stanovi so prejeli le tolažilno pis- mo, da so dobili pristojni uradi ukaz skr- beti za sredstva in najti možnost, kako bi se zgradila na Koroškem zveza z železnico proti Jadranu. Vodilni možje zamišljene proge niso mi- rovali. Tehnična komisija, ki je hotela za- časno ustvariti prometno žilo na reki Dra- vi, je kmalu uvidela, da bi bila regulacija na celotnem poteku le predraga. Zato so interesenti sklenili, da znova zaprosijo ce- sarja, naj bi se zgradila na državne stroške vsaj konjska železnica med Mariborom in Beljakom." Večina deželnih stanov pa ni odobravala tega načrta ter so zagovarjali novo tezo, tj., zvezo z železniško progo Dunaj—Trst vzipostaviti preko Ljubelja. Zato naj se zgradi pod tem vrhom predor, nova proga pa naj se priključi v Ljubljani. Kranjski gospodarstveniki so se takoj oprijeli tega predloga.'^ Dva tabora sta si stala nasproti v času, ko je nastalo vprašanje graditi železnico iz Celovca ob Dravi v Maribor ali iz Ce- lovca čez Ljubelj v Ljidaljano. Tu je idejno deloval direktor Henrik Costa, katerega je podpiralo veliko število sodelavcev in so- mišljenikov. Njihove ideje sta prinašala časopisa »Illyrisches Blatt« in »Laibacher Zeitung«. V Celovcu je nastal poseben kro- žek pod vodstvom že imenovanega Sche- liessniga, časopis »Carinthia« pa je zago- varjal njihova stališča. V polemiko so pose- gali domači časniki »Elagenfurter Zeitung«, »Gratzer Zeitung« in tržaški list »österr. Lloyd« ter »Innerösterr. Industrie und Ge- werbeblatt«. Korošci so podpirali in doka- zovali svojo zamisel ob glavni reki proti zahodu v Italijo in na vzhod proti Celju, Hrvaški, Sremu in balkanskim državam s statistiko izvoza in uvoza. Nasprotno pa so Kranjci skušali prodreti s trditvijo o moč- nem cestnem prometu preko Karavank v Tržič in dalje skozi gilavno deželno mesto na Trst.'* Odločilni faktorji pa so le podvomili, kateri izmed obeh projektov je priporoč- Ijivejši. To razpravljanje se je zavleklo posebno še, ko je nastopilo razburkano leto 1848. V letu 1849 sta se zavzela začasni deželni odbor in celovška trgovsko-obrtna zbor- nica z vso vnemo za izgradnjo železniške 180 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA zveze. Pod vodstvom cesarskega namestnika Schloissnigga so ustanovili komite, ki je naslednje leto izdal spomenico za izdelavo železniškega omrežja na Koroškem in v so- sestvu. Toda v tej študiji ni bila več ome- njena trasa preko Ljubelja. Nasprotno so priporočali zgraditev proge iz Brucka ob Muri v Videm že iz strateških ozirov. Ce bi državna blagajna ne prenesla gradbenih stroškov, naj bi vlada zajamčila vsaj 4*70 obrestno garancijo gradbenih izdatkov. Celovška trgovska in obrtna zboirnica, provizorični deželni odbor in društvo za pospeševanje industrije in obrti na Koro- škem so prejeli 4. maja 1851 na prošnjo trgovinskemu ministru odgovor, da se bo železnica gradila skozi to Vojvodino, toda le kot proga 11. reda. Zakaj spričo državnih razmer obstoji še veliko vrzeli na nekaterih gilavnih progah in posamezne pokrajine so se dosedaj v gradnji prometnih zvez po- vsem zanemarjale. Zato je deželni odbor sklenil zbirati sredstva in pospešiti izgrad- njo železnice. V jeseni prej navedenega leta je bilo naročeno deželnemu namestni- ku, naj predlaga pristojnemu ministrstvu izgraditev železniške proge med Mariborom in Celovcem. Istega dne je bil izdan nalog za trasiranje, ki pa ni bilo povsem končano. Inženirji so bili predčasno odpoklicani.** Po toliko bojih in letih čakanja so inte- resenti dosegli, da je bila med drugim spre- jeta v program tistih gradbenih del v že- lezniški mreži, ki je obsegala ca. 10.000 km, tudi proga Celovec—Maribor in Celo- vec—Beljak—Videm (Udine) na podlagi koncesijskega zakona z dne 10. nov. 1854. Program tega omrežja, ki je bilo odrejenih za prvih 20 let 400 milijonov goldinarjev, je izdelala komisija za centralno obrambo in ga razglasila v uradnem ldstu »Wiener Zeitung«.*' V Celovcu in po vsej Vojvodini je zavladalo izredno veselje. Trgovska in obrtna zbornica, ki je bila gonilna sila v vseh dotedanjih podvigih, se je hvaležno zahvalila prestolu. Ustanovili, oziroma ime- novali so nov odbor, ki so mu dali nalogo, da pospeši z vsemi sredstvi dograditev še nedodelane proge preko Semeringa in se- veda prvo etapo proge ob Dravi med Mari- borom in Celovcem. V aprilu 1855 se je združil novi komite s tistim, ki je že obsta- jal pri deželnem odboru. Ta dopolnjeni od- bor je bil zadolžen, da zbere 40.000 goldi- narjev za kritje trasirnih stroškov.** Pri takem uspehu se je oglasil in oživel nam znani gospodarstvenik Zeleznik. Skli- cal je sestanek interesentov ter poudarjal važnost obeh prog za vso Vojvodino. Važno je, da se z izgradnjo čimprej prične v zvezi z industrijo in obrtjo. Vse dovoljeno omrežje meri 1200 nemških milj; od teh je \ 3443/4 jnilj gotovih, dogotoviti jih je še i 895 %. Od teh je 123 */2 v gradnji in 58 : milj dovoljenih. Proga Maribor—Celovec ; —^Udine je važna gospodarska in politična < zveza. Od 40 */4 milj dolžine odpade na ko- ; roško ozemlje 21 milj, na štajersko ozemlje : 8*/4 milj in na Furlanijo U milj. Računati ! moramo, da stane ena milja proge v gora- i tem terenu 500.000 goldinarjev s postajnimi i poslopji, čuvajnicami in potrebno površino sveta. Obratni stroški na miljo znašajo ; 3.500 goldinarjev; v ta znesek so všteti iz- ; datki za vzdrževanje in plače vsega osebja. ' Za vsako prevoženo miljo je treba računati za popravilo strojev, vozil, zalogovnikov, mazanje in razsvetljavo po 6 goldinarjev. -, Ce bi vozila dnevno dva vlaka na razdalji j 40 */2 milje, so predvideni stroški 20,428.170 ; goldinarjev. Po teh izdatkih odpadejo po- ¦ razdeljeno: na koroški teritorij....... 10,665.480 gold. j na štajerski teritorij....... 4,690.520 gold. ; na furlanski teritorij ....... 5,0S6.170 gold. ; skupaj . . . 20,442.170 gold. '¦ Za spopoliiitev železniškega omrežja je treba zgraditi še 895 */4 milje; stroški so predvideni na 400 milijonov goldinarjev. Da bi se železniške proge čimprej gradile, je bil potreben koncesijski zakon od 16. sep. leta 1854. Z njim je bila dana iniciativa tudi privatnim, domačim in tujim družbam gra- diti proge, kar je bilo dotedaj prepovedano. Zeleznik je končno predlagal: a) prositi ministra, da sporoči podatke o trasi Maribor—Celovec in predvidene gradbene stroške; b) progo Celovec—Videm (Udine) naj trasirajo državni inženirji, ki so jim znani važni podatki pri kalkulaciji; c) sestavi, oziroma imenuje naj se ko- mite, ki bo vodil in odločal o gradbenih zadevah in se tako čimprej začne in se- veda tudi konča izgradnja; predlaga se, da se gradi najprvo proga od Maribora do Celovca v dolžini 13 14 milje na koroških in 8 */4 na štajerskih tleh. O napredku naj komite od časa do časa poroča zbornici, oziroma ji dovoli, da zahteva take .po- datke.*' Medtem so zbrali v Celovcu in okolici 71.450 goldinarjev prostovoljnih darov.** V Celovcu je bil 15. marca 1856 sestavljen podružnični, na Dunaju pa centralni komi- te, ki sta prevzela skrb za nadaljnji napre- dek tega uspeha. Toda nikdo si ni upal 181 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO prevzeti izgradnje, čeprav je bilo že 7. maja izdano dovoljenje za pripravljalna dela. Zato se je deželni koroški odbor odločil za dosego koncesije za progo Maribor— Celovec—Beljak z nadaljevanjem proti Ti- rolski. Centralni komite je zaprosil 9. julija 1856 za predkoncesijo. Toda že po preteku 10 dni se je isti kompetent premislil in vlo- žil prošnjo za izgradnjo proge s priključ- kom v Celju, torej skozi Savinjsko dolino in ne več ob Dravi do Maribora. Toda trgo- vinski minister ni upošteval naknadne vlo- ge. Dne 24. oktobra 1856 je sprejel pred- sednik grof J. Thurn Valsassina in ž njim sodelujoči zastopnik podjetja Stanetz kon- cesijo za progo Maribor—Beljak in nada- ljevanje po Pušterski dolini in še za progo z odcepom v Beljaku s priključkom v Go- rici proii Trstu in Veroni. Pismena potrdi- tev tega dovoljenja je datirana 9. januarja 1857.1» Na podlagi takih dovoljenj je železniški odbor prejel od dunajskega kreditnega za- voda za trgovino in obrt posojilo. Pričeli so s pripravljalnimi deli. Kakšno navdušenje je prevzelo mestjane in podeželje, nam opi- sujejo takratni viri. Dne 18. julija prej omenjenega leta je namestnik Schloissnigg zasadil prvo srebrno lopato v drevoredu Ebenthal, tj. ob cesti, ki vodi iz St. Ruperta pri Celovcu v Žrelec, kjer bo končno vozil vlak, in ga na tem mesitu prerezal. Posebni slavnostni komite je pripravil vse za ta svečani akt ter povabil ljudstvo k udeležbi. Zbralo se je ogromno ljudi vseh poklicev; posebno pa je bil zastopan ženski spol. Slavnostni govornik Scheliessnigg je opisal nenehna prizadevanja in boje za dosego končnega dovoljenja za koroško progo. Po otvoritvenih poročilih je cesarjev namestnik začel graditi bodoči železniški nasip, kakor smo že omenili. Vsi navzoči so pri tem za- četku pomagali, posebno vzorne so bile žene brez razlike poklica. Za ta ljudski praznik je bila sestavljena in komponirana posebna pesem. Ljudstvo se je veselilo toliko zaže- lenega uspeha. Slavnostna večerja je bila v znanem hotelu »Sandwirth«, kamor je bilo povabljenih nad 100 oseb.^" Dne 17. marca 1858 je centralni komite izdelal pravila za ustanovitev delniške družbe, vendar se mu je ni posrečilo ustano- viti in pripraviti spričo finančnega položaja vse potrebno za izdajo delnic. Šele ko je sodelovala z odborom kölnska banka Oppenheim in se zavzel za dravsko progo finančni minister Bruck, da je dunajski kreditni zavod podaljšal pod določenimi pogoji akcijskemu odboru predujem treh milijonov goldinarjev do konca 1858. leta, če se ne bodo izdajale nobene zadolžnice do tega termina. Posledica tega je bila, da so številni podpisniki preklicali dana po- roštva. Kljub temu je finančni minister ponudil tem podjetnikom, da pod dokaj ugodnimi pogoji poleg izgraditve koroške proge prevzamejo izgradnjo proge med Bolcanom in Inomostom ter odcepom proge Beljak—Gorica, s tem da prevzamejo že dogotovljeno tirolsko progo. S tako ponud- bo so interesenti soglašali in kölnska banka je zagotovila nabavo kapitala. Toda posre- do\alec Bruck je uvidel, da je finančna podlaga podjetja preslaba in da tudi zago- tovilo odbora, češ da je delniška glavnica zajamčena, ne drži. Začeli so se spori med podpisniki, sledili so očitki in napadi na vlado. Minister Bruck si je prizadeval, da zopet združi razpadajoča podjetja. Da bi rešil situacijo, je posredoval pri lombardijsko- benečanski železniški družbi in našel reši- tev v tem, da so finančniki ustanovili novo podjetje, katerega člani so bili knez Ivan Adolf Schwarzenberg, Maks Egon Fürsten- berg in vitez Leopold Lamel kot poobla- ščeni zastopniki kreditnega zavoda za tr- govino in obrt, dalje A. S. Rothschild v svo- jem in v imenu pariške in londonske hiše, Paulin Talabot, Ed. Blaunt, S. Laing in M. Uzielli. Sami finančni asi, katerim je prav takrat avstrijska vlada prodala severnoita- lijanske železnice.^' To podjetje, oziroma bolje rečeno, druž- ba je bila osnova bodoči Južni železnici, ki je prevzela 25. septembra 1858 aktiva in pasiva odbora koroške železnice, ko je bil v ministrstvu podpisan sporazum in je sle- dila zapisniška prodaja železnice Dunaj— Trst. Centralni komite koroške železnice je odstopil že pridobljeno koncesijo. Rothschildova skupina se je obvezala dokončati proge v izgradnji na Ogrskem, Hrvaškem, Tirolskem in Koroškem v dogo- vorjenem terminu. Za našo progo Maribor —Celovec—Beljak je bilo določeno leto 1864, čeprav je bila tretjina spodnjega ustroja med Mariborom in Celovcem že go- tova in visoke stavbe med začetno točko in Dravogradom v surovem stanju dodela- ne. Gospodarstveniki s takim nerazumlji- vim zavlačevanjem niso bili zadovoljni. Kritično razpoloženje pa se je še poostrilo, ko so fužinarji izvedeli, da more nova druž- ba uvažati razni material iz inozemstva brez plačila carine, oziroma za gotove pred- mete plačevati le polovične carinske pri- stojbine. Ko so železarne in tovarne zahte- 182; ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRO N I K A vale, da vlada spremeni koncesijsko listino, oziroma jo eventualno razveljavi, je Južna železnica še bolj zavlačevala dovršitev. Na intervencijo pokrajinske in centralne vlade je bilo pogojeno, da bo proga gotova že v letu 1863. Izgovor je bil tudi ta, da je treba gradbene objekte v začetku leta 1861 pre- gledati in s podjetji nove pogodbe zaklju- i čiti.22 I GRADNJA JUBILEJNE PROGE j Iz dosedanjega razpravljanja lahko po- snamemo, da je imela gospodarska stranka več projektov. Prvotno so prosili, naj bi bila zveza z gradečo se magistrale Dunaj \ —Trst med Mürzuschlagom in Gradcem, j morda v Brucku ob Muri. V tem primeru j bi položili traso nekako po sledovih zdaj ; obstoječe Rudolfove železnice. Prav gotovo i bi jo vodili mimo Št. Yida ob Glini s pri- j ključkom na deželno glavno mesto Celovec, i Važna bi bila zveza preko Beljaka v Ita-j lijo, kjer so imele tovarne in železarne že , dokaj odjemalcev. i Ko je ta želja in zamisel spričo nena- i klonjenosti vlade in pomanjkanja finančnih sredstev propadla, so videli rešitev krize v izgradnji stranske proge med Mariborom in Beljakom in v regulaciji dravske struge.' Seveda naj bi se izvedli obe gradnji na državne stroške. Leta 1844 so se Korošci zadovoljili celo z izgradnjo konjske železnice na že znanem i poteku. Tudi s tem zahtevkom niso uspeli, j Deželni stanovi so opustili vse dotedanje j napore in propagirali, da naj bo za Koroško i priključek na dvotirno progo Dunaj—Trst, v Ljubljani; zato naj se zgjadi adhizijska J ali konjska železnica. Za premaganje ka- ravanških višin — prelaza na Ljubelju naj se zgradi primeren predor. Toda to idejo so stanovi opustili in pro- pagirali izgradnjo proge namesto v Mari- bor skozi Šaleško in Savinjsko dolino do ; Celja. Tega spreminjevalnega predloga j vlada ni sprejela. Kocka je padla za Ma- \ ribor. Centralni komite je prvotno odredil, da so jjod vodstvom generalnega inšpektorja E. Clemensiewiecza trasirali progo na le- vem bregu Drave. V ta namen so uporabili ^ že obstoječe generalne študije centralne ] gradbene direkcije. Končno se je novi go- spodar odločil za desni breg Drave ob se- vernem pobočju Pohorja do obeh deželnih meja. Pri Dravogradu odkloni proga v do- i lino Mežice. Ob njej biti železnica mimo j jeklarne v Ravnah, mimo prevaljskih žele- \ zarn in premogokopa. Približa se tudi svin- I cenim rudnikom v Mežici. Z dokajšnjim vzponom premaga vlak zadnjo naravno pregrado na sedanji jugoslovansko-avstrij- ski meji pri Homcu s 329,3 m dolgim pre- dorom. Nato se proga spusti proti Pliberku, zdrči po 20 km vožnje preko Drave in po vožnji skoraj enake dolžine dospemo v Ce- lovec. V tehiničnogradbenem oziru ima proga značaj gorske proge. Na omenjenem odseku so zgradili tri od 110 do 320 m dolge predo- re ter speljali čez doline daljše viadukte pri Rušah, Vuhredu, Vuzenici in Prevaljah. Na poteku Maribor—Celovec so morali zgraditi 300 mostov in propustov. Postajna poslopja so večina pritlična; le v Prevaljah in Pliberku so enonadstropna. Ta zgradba je lična. Morda zato, ker je bila v Pliberku nekdaj sekcija za vzdrževanje proge.^' Najimpozaiitnejša je postajna zgradba Maribor-koroški kolodvor in obširne zgrad- be, ki predstavljajo eno takrat največjih delavnic Južne železnice v letih 1863—1865 v geografskem središču železniškega omrež- ja od 1890 km. Takrat je štelo mestece Ma- ribor nekaj nad 5000 prebivavcev. Večina teh je bila zaposlena takrat z obdelovanjem zemlje in vinogradov in se bavila s trgovi- no in obrtjo. V navedeni naselbini ni bila še razvita industrija. V mestu in njegovi okolici so gojili cikorijske nasade in pre- delavali sadove v kavin surogat v tovarni Karla Gerdena in Friderika Gerika v mestu samem. V Rušah najdemo enako zaposle- nega Romana Pachnerja, v Račjem pa Karla Denika. Vsem gospodarjem je podjetje cvetelo. Baje je bilo veliko povpraševanja za to »kavo«.^* Osnovna gospodarska de- javnost meščanov je bila poleg kmetijstva trgovina in obrt. Ta je bila organizirana pod patronanco magistrata v 16 cehih. Do- ločene poklice so opravljali v mestnem področju, drugi so bili zopet v bližnji in daljni okolici okoli Ptuja in Celja, neka- teri pa celo v območju Pliberka in Veli- kovca. V Mariboru zasledimo le manufak- ture v tem, da so kuhali žgane pijače in likerje. Industrijski način proizvodnje najdemo v Strossmajerjevi ulici: to je bila rafinerija vinskega kamna, ki so ga izvažali tudi v inozemstvo. V dobi pred izgradnjo železnice je obsta- jalo pohorsko glažutarstvo, ki je bilo dokaj obsežno v Lobnici, na Smolniku, Limbušu in Josipdolu. Pri teh podjetjih je bilo an- gažiranih nekaj Mariborčanov. Druga obrt je imela sejmarski značaj in je delala za ožji krog potrošnikov, ki so zapravili de- jiar^jia^oboteihjsejnüh. Te so radi obisko- 183 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO vali prebivavci Pohorja, .Kozjaka, Koban- «kega. Slovenskih goTIc in Dravskega polja. Vsekakor pa moramo omeniti, da se je razvijal v Mariboru živahen promet po Dravi iin cestah, ki so se tu križale in cepile na vse strani. Pri teh razmerah pa so ostale oblike go- spodarskega življenja trgovske in kmečko- obrtniške narave. Scie ko je stekla železni- ca mimo tega slovenskega Merana, ko se je odcepila proga v Pragerskem proti Ptu- ju, Cakovcu in dalje globoko v Panonsko nižino in ko so podaljšali progo proti za- hodu preko Dravograda, Prevalj, Pliberka, Celovca in Beljaka tja daleč na Tirolsko in tako tLstvarili eno redkih transverzalk v tedamji Avstro-Ogrski, šele takrat se je razcvetelo obdravsko mesto Maribor. Po- prej pa je sanjalo le na levem bregu reke pod grički, zasajenimi z vinogradi. Sele takrat, ko so zrastle stavbe železniške de- lavnice na desnem bregu, takrat se je Ma- ribor tudi razširil na tem bregu. V nepo- sredni okolici so zgrad.ili razne institucije: vojašnico, bolnišnico, ki se je leta 1855 pre- selila iz starega mesta na Tržaško cesto. Za delavnicami, v katerih je bilo zaposle- nih do svetovne vojne okrog 1200 delavcev, • so se preselile in doselile nove trgovine in obrtne delavnice. Porast Maribora najzgo- vorneje dokazuje število prebivavcev, ki je štelo leta 1867 že 12.828 duš. V teku trinaj- stih let se je dvignilo število skoraj za pet tisoč, leta 1900 pa kaže statistika že 24.601 prebivavca; a danes 82.287 prebivav- cev. Kakor industrializacija pred 100 leti ni bila mogoča kljub razpoložljivemu kapita- lu, tako so železniške delavnice povzročile prve zametke v gospodarskem življenju Maribora in vnesle živahnejši pospešek in postavile ekonomsko osnovo za kasnejši razvoj industrije. Delavnice so sicer pred- stavljale s priseljenim uradništvom in stro- kovnim tujim delavstvom germanizacijsko postojanko, s katero naj bi pomagali gra- diti nemški most proti Jadranu. Toda prav takrat je že rastel v dobi narodnega prebu- jenja napreden, zdrav in zaveden delavski razred, ki je ostal zvest narodnim tradici- jam. Fronta proti germanizacijskim tež- njam se je močmo okrepila in tudi vzdržala do konca prve svetovne vojne. Maribor naj se zaveda, da so mu prinesle železniške na- prave razcvet in blagostanje.^^ Izgradnja koroške proge je bila pvorazde- Ijena na več gradbenih delnic. Na posamez- nih odsekih srečamo gradbene inženirje, ki smo jih opazili v vodstvu na drugih pro- gah. Med temi so se udeležili gradnje tudi domačini iz Koroške, Štajerske in Kranj- ske. Gradbena direkcija bi rada dovršila in izročila progo javnemu prometu že v drugi polovici leta 1862. Toda ta načrt se je spričo ovir privatnih podjetnikov in tudi oblasti izjalovil. Kljub temu je vozila prva lokomotiva dne 13. novembra 1862 med Ma- riborom in Vuzenico. Sele naslednjega leta so napovedali za 31. maj olicialen otvorit- veni vlak med Mariborom in Celovcem, ki naj bi prevozil 126,5 km dolgo progo. Toda neurje, ki je nastalo prav v tem času, je poškodovalo progo na več mestih. Vožnja ni bila varna. Prekiniti so morali prvo vož- njo, odpovedati vse priprave za slavnostni sprejem povabljenih ministrov in gostov, ki so se le s težavo vrnili v Maribor. Dne 30. maja 1864 so dogotovili preostali del proge Celovec—Beljak v dolžini 38,6 km, ki so ga začeli graditi spomladi leta 1862.^' Priznajmo in zavedajmo se, da so želez- niške delavnice oživele sedanjo štajersko metropolo. Predvsem so služile skupnosti za vzdrževanje železniških vozil vseh vrst. Leta 1866 pa so prevzele tudi dolžnosti ču- varja avstrijskega srebrnega zaklada, ki so ga prepeljali v strahu pred Nemci iz Češke v mariborske delavnice, kjer ga je varoval en bataljon vojakov-lovcev. Proga Maribor—Beljak s kasnejšim po- daljškom in priključkom na brenersko pro- go Kufstein—Ala (Verona) je prinesla mnogim izredne dobičke, nekaterim pa se je sreča zamerila in so pri špekulaciji s po- sestvi izgubili vse premoženje. Omenil bi še, da je bila vsa navedena proga zgrajena kot glavna proga II. reda. Pred prvo sve- tovno vojno sta vozila v sezonski dobi po dva para brzih vlakov. Z brzimi tovornimi vlaki so prevažali predvsem tranzitno robo, ogrske žitarice. Te so prihajale kot vozovne pošiljke s področja bivše madžarske držav- ne polovice. Dokaj vagonov pa so nakladali iz skladišč v Mariboru, kjer je bila roba začasno deponirana.^' Potniški promet je bil vedno dokaj živahen. Proga teče mimo lepih naravnih točk: Klopinsko in Vrbsko jezero poleg drugih letoviških krajev. Pr- votno je vozil od 15. novembra otvoritve- nega leta samo en par potniških vlakov. Iz Celovca z odhodom ob 13. uri 10 minut je prispel v Maribor ob 18. uri 31 minut. Ta vlak je imel zveze proti Dunaju in dospel na cilj naslednje jutro ob 5. uri 17 minut. Tudi zveza proti jugu je obstajala. Vlak z odhodom iz Maribora je bil naslednji dan ob 8. uri 20 minut v Trstu.^* 184 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Po končani svetovni vojni leta 1918 je koroška proga izgubila značaj tranzitne železnice. Vzrok temu so bile novo začrtane državne meje na zahodu. Proga je povsem lokalna. Varnostne naprave, kolikor so bile v posameznih postajah, so demontirali in upoTabili na prometno se razvijajoči progi Zidani most—Zagreb.^* OPOMBE /. J. Mal: Zgodovina slovenskega naroda str. 547-530. — 2. Cardnithia št. 7 z dne 31. VII. 1841. — 3. Planinski vestnik ( 19!l3-(19-19), Janez Ko- pnivnik, založilo Sokolsko društvo Maribor 1925 — 4. Iv. Mohoriič, Industrializacija Mežiške do^ line, str. 249. — 5. Ibidem kakor i»d 4, str. 247. — 6. Geschichte der Eisenbahnen der öst. ung. Monarchie, zvezek II/)I str. 295. — 7. Cardnthia št. 12 od 19. marca 1842. — 8. Geschichte der Eisebahnen zvezek II/I stran 259. — 9. kakor pod točko 4: Borba za železniško zvezo, str. 257. — 10. Carinthia št. 12/11842. — 11. Knonika slov. ; mest, letnik III, št. 3-1936. — 12. Geschichte der Eimsenbahnen zvezek I/l str. 335. — 13. Kakor pod t. iIO str. 50-53. 14. kakor pod točko dl str. 535-336. — 15. Kakor pod točko 13 str. 315/516. — 16. Kakor zap. št. 13 str. 336. — 17. Drž. arhiv Ljubljana, lase. l.'1855-5 št. 17: Vortag des Präsidenten J. Soheliessmiigg über die Frage, was die Handels-umd Eewerbekammer Kärntens nach allerhöchstien 'Genehmigung des Einseo- bahnnetzes des nesuemi Coflcessioiisgesetzes zu thun habe — 18. Kärntens geweirbiliche Wirt- schaft von der Vorzeit bis zur Gegenwart; her- ausgegeben von der Kammer der gewerblicheo Wirtschaft für Kärntem, 1950, str. 4621 — 19. ko- kor pod št. 7, stran 356. — 20. Laibacher Zeitung št. 165, dne 25. juMja 1857. — 21. Kakoir pod 18, str.356/557. — 22. Kakor pod točko- 4 str. 251/257. — 25. feti vir kakor plod 11 str. 412/415. — 24. Die Staatsbahn von Wien bis Triest von August Mandl, str. 196. — 25. Gospodarski razvoj Ma- ribora, društvo ekonomistov Maribor 1956 str. 15/ /25. — 26. Ibidem kakor pod točko 22 str. 41il/ /412. — 27. Zapiski in spomini piisca tega članka. — 28. Isti vir kakor pod točko št. 17. s^tr. 462. — 29. Zapiski pisca tega članka. OB 150-LETNlCI VOJNIH OPERACIJ 1813-1814 V MEJAH ILIRSKIH PROVINC FERDINAND TANCIK Pred 150 leti sta morali ilirska in italijanska vojaška sila zaradi pre- moči avstrijske vojske zapustiti tisti del jugoslovanskega ozemlja, ki ga je obsegala država 7 ilirskih provinc. Tako je Avstrija likvidirala to Na- poleonovo državno tvorbo, ki je Franciji omogočala trgovino z vzhodom, Avstriji zapirala vzhodnoalpske prehode in ji onemogočala dohod k morju, bila najvzhodnejši protiangleški blokadni člen v Sredozemlju in krepila francoski politični pritisk na Turčijo in Rusijo. Napoleonove težnje po francoski hege- moniji nad evropskimi državami v začetku XIX. stoletja so povzročile 1812 francosko- i rusko vojno, ki je na zasneženih ruskih i poljanah zasenčila dotedanje vojne uspehe j vrhovnega poveljnika Velike armade in povzročila razpad njegove politične ure- ditve Evrope. Po porazu francoskega cesar- ja v Rusiji so tudi drugi pokorjeni evropski narodi pričeli uresničevati svoje težnje po neodvisnosti. Narodno prebujenje je zajelo zlasti Nemčijo in Italijo. Iz teh stremljenj j je nastala šesta evropska koalicija, v kate- \ ri so bile včlanjene Anglija, Rusija, Pru- j sija. Švedska, Španija in Portugalska. Blo- ku evropskih držav s protifrancoskim poli- tičnim programom se ni pridružila Avstri- ja, ker se je njen cesar Franc I. zavedal sorodstvenih vezi z Napoleonovim dvorom in je hotel ohraniti dediščino velikega francoskega cesarstva svojemu vnuku in sinu Napoleona in Marije Luise. Avstrija j tudi ni želela popolnega poraza francoskih j oboroženih sil že zato, da se ne bi mogla okrepiti Prusija. Metternichu je pa pomenil Napoleon tudi branik proti anarhiji, ki naj bi varoval Evropo pred revolucijami. Av- j strijska diplomacija je hkrati upala, da bo j Napoleon povrnil Avstriji vsaj del ozemelj, ki jih je zavojeval v prejšnjih vojnah, za njeno pomoč in nevtralnost. Zato je junija 1813 Metternich postal posrednik med Na- poleonom in koalicijskimi vojnimi silami. Ker so bila njegova pogajanja brezuspešna, je 10. avgusta 1813 h koaliciji pristopila tudi Avstrija in napovedala Franciji vojno. Tedanji guverner Ilirskih provinc (Les Provinces Illyriennes), otrantski vojvoda Joseph Fouché, ki je sledil Henriju Bert- randu in Junotu, je prevzel tudi ilirsko vojno organizacijo, ki jo je ustvaril prvi ilirski guverner Auguste Marmont. Marmont je obdržal krajiško vojno orga- nizacijo in obnovil 1. liški, 2. otoški, 3. ogu- linski, 4. slunjski, 5. prvi banski in 6. drugi banski krajiški graničarski polk. Oba ban- 185 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ska fK)lka sta se imenovala polka lovcev Ilirije (Regiments de chasseurs d'lllyrie). V ilirskih graniČarskih polkih je služilo 16.518 mož. Z ukazom z dne 12. 11. 1810 je bila ilirska oborožena sila razdeljena v 2 diviziji. 1. divizija, ki so jo sestavljali 4 hrvaški graničarski polki, je imela svoje poveljstvo v Ljubljani, 2. divizija, ki je obsegala otoški in liški hrvaški graničar- ski polk pa v Zadru, kjer je bil tudi dal- matinski orožniški polk. V Ljubljani usta- novljena 1. rezervna četa se je kasneje preoblikovala v Ilirski polk, ki je imel 3 bataljone. Ker so se po miru sklenjenem v Schönbrunnu 14. oktobra 1809, zmanjšale francoske oborožene sile v Iliriji le na 1 divizijo s 6.000 možmi, je guverner leta 1810 iz 10.000 prostovoljcev ustanovil Na- rodno gardo in Ilirsko floto, ki je imela 2 galeji, 2 brika, 10 topnjač in 20 čolnov. Flota je branila ilirsko obalo in luke. Štiri mobilizirane hrvaške bataljone je Marmont leta 1810 odredil v Dubrovnik, Kotor, Go- rico in Palmanuovo. Na področju province Vojne Hrvaške so leta 1812 ustanovili 1. in 3. hrvaški začasni polk (Regiments provi- soires creates), ki sta prešla v sestav Velike armade in sodelovala v francosko-ruski vojni. V začetku 1813 so ustanovili še 2. hrvaški začasni polk, ki je v sestavi 12. divizije sodeloval na nemškem bojišču- Nadalje so avgusta ustanovili tudi 4. hrva- ški začasni polk, ki so ga premestili v Ita- lijo, novo ustanovljeni 1. hrvaški huzarski polk je pa odšel v Francijo. Garnizije sedmih ilirskih provinc, ki so jih sestavljali pretežno domačini s franco- skimi poveljniki, so se pridružile vojski italijanskega podkralja princa Eugena Beauharnaisa. Poleg - Narodne garde in orožništva so bili na ilirskem ozemlju v za- četku francosko-avstrijske vojne še 4 fran- coski, 4 italijanski in 8 hrvaških bataljo- nov, ki se niso mogli učinkovito upirati znatno močnejšim avstrijskim oboroženim silam, ki jih je poleg tega podpirala še angleška vojna mornarica. Vzporedno z vojnimi dogodki v Srednji Evropi se je vojna približevala tudi seve- rovzhodnim mejam Ilirije. 2. rezervna sku- pina avstrijske glavne armade ali notra- njeavstrijska vojska, ki ji je poveljeval general baron Johann Hiller, se je preme- stila iz Prage v Bruck na Muri. Od tam je v začetku avgusta krenila proti Celovcu in Velikovcu. Ena njena brigada je preko Auseeja in Salzburga povezovala glavnino z Reussomijevimi enotami na Bavarskem, Fölseisova brigada je iz Celovca prispela v Celje, Radivojevičeva pa je krenila da- lje proti jugovzhodu ob Savi in vkorakala v Zagreb. Francosko-italijanska vojska princa Eu- gena je imela 7. avgusta 1813 vrhovno po- veljstvo v Vidmu. V njem so bili: podkralj, njegov generalni pribočnik general Gif- lenga, načelnik generalštaba divizijski ge- neral Vignolle, načelnik topniškega štaba divizijski general St. Laurant, načelnik inženirstva polkovnik Siinon-Moydier. Prvo operativno skupino generalnega podpolkovnika grofa Greniera so sestavlja- li 1. in 2. divizija. 1. divizija divizijskega generala barona Marcogueta, ki je imela U bataljonov s 7189 možmi in 20 topovi, je bila ob Soči. 2. divizija divizijskega ge- nerala Gratiena je imela U bataljonov s 7.486 možmi in 18 tojxjvi in je bila pri Vid- mu. Trije njeni bataljoni so tvorili garni- zijo v Beljaku. Drugo operativno skupino sta sestavljali 3. divizija divizijskega generala barona Quesnela, ki je imela 12 bataljonov s 7.777 možmi in 18 topovi pri Vicenzi in Castel- francu in 4. divizija divizijskega generala grofa Verdiera, ki jo je tvorilo 11 bataljo- nov z 8.200 možmi in 16 topovi, in je bila pri Bassanu in Feltri. V tretji operativni skupini divizijskega generala grofa Pina so bile tele enote: 5. divizija divizijskega generala barona Palomlbinija, ki je imela 12 bataljonov z 9.563 možmi in 16 topovi, v Padovi in Mo- stri, 6. divizija brigadnega generala Lecchi- ja, ki jo je sestavljalo 12 bataljonov s 7.891 možmi in 16 to|>ovi in je imela po eno bri- gado v Ljubljani, Karlovcu in Reki, ljub- ljanska konjetiiška divizija generala Mer- meta, ki je imela 12 eskadronov s 1.800 mož- mi in je bila nastanjena v Padovi in Trbižu, nadalje rezervna pehotna divizija generala Bonfantinija, ki so jo sestavljali 3 bata- ljoni z 2.469 možmi, v Monteohiaru, in končno topniška rezerva z 18 topovi in 8 havbicami v Vidmu. Celotna francosko-italijanska armada podkralja Beauharnaisa je štela 50.575 mož pehote, 1.800 konjenikov in 130 topov. Vštevši konjenico, topništvo in tehnične enote je imela okroglo 55.000 mož. 10. avgusta je koncentriral princ Eugen v Vidmu 6 divizij in okrepil z eno brigado posadke v Trbižu in Beljaku, z drugo pa v Ljubljani in Trstu. Istočasno se je zbralo v Karlovcu 6 hrvaških graniČarskih bata- ljonov. Druge enote hrvaške brigade so bile razporejene v garnizijah v Karlovcu, Reki ^n^na severni meji Ilirije. 186 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Štiri dni po avstrijski vojni napovedi, 16. avgusta 1813, so bile Gratienova divizija v Trbižu in Beljaku, Quesnelova pri Ge- moni in Marcoguetova pri Gorici, Belotti- jeva brigada Lecchijeve divizije v Ljub- ljani, v Karlovcu hrvaška brigada generala Janina in general Garnier je na Reki po- veljeval ¦iOO hrvaškim graničarjem in ba- taljoinu lahkega italijan. pehotnega polka. Glavnina notranjeavstrijske armade top- niškega generala barona Johanna Hillerja je bila v začetku avgusta še v dolini Mure in je štela 34 bataljonov, 40 eskadronov in 120 tojMjv. Imela je približno 35.000 mož. 16. avgusta je bila Hillerjeva 2. rezervna skupina avstrijske glavne armade razdelje- na v dve krili. V vrhovnem poveljstvu, ki je bilo na levem krilu in nastanjeno v Ce- lovcu in okolici, so bili: poveljnik notranje av:strijske vojske topniški general baron Johann Hiller, načelnik generalštaba gene- ralmajor Richter Bienthal, načelnik topni- štva generalmajor Smola in načelnik teh- ničnih enot generalmajor Pechi. Desno- krilno skupino avstrijske vojske so sestav- ljale naslednje enote: brigada generalma- jorja Stanisavljevica, ki je bila razporeje- na pri Ischelu in Usovu na Moravskem ter Radstatu in so jo sestavljali 1. bataljon 15. drugega sikuleškega (Szekler) graničar- skega polka (kasnejšega 6. pehotnega pol- ka romunskega kralja Karla), 1. bataljon 17. drugega vlaškega graničarskega polka (kasnejšega 50. pehotnega polka badenske- ga velikega vojvode), 2. eskadrona 9. Fri- montijevega (Erdödyjevega) huzarskega polka in 3 trifuntni topovi. Stanisavljevi- čeva brigada je štela 3.000 mož. Brigado generalmajorja Ludwika Ekhardta, ki je bila pri Spittalu na Dravi, so sestavljali: madžarski 8. Wurmserjev lovski bataljon, madžarski 15. drugi sikuleški graničarski polk in 4 eskadroni 9. Frimontijevega hu- zarskega polka in 3 trifuntni topovi. Bri- gada je imela vsega 3.000 mož. Divizijo desnokrilne skupine generala Marschalla so sestavljali: brigada general- majorja Winzianskega, ki je imela 2 bata- ljona madžarskega 39. pehotnega polka ba- rona Duka, 2 bataljona slavonskega 53. pe- hotnega polka Ivana Jelačica in 1 šestfunt- no baterijo s 6 toi>ovi; divizion generala barona Frimonta je bil v sestavi brigade generalmajorja Vlasiča, ki je imela mad- žarski 9. Grethov lovski bataljon, bataljon hrvaškega 9. petrovaraždinskega graničar- skega polka (kasnejšega 70. pehotnega pol- ka), 6 eskadronov madžarskega 10. Stipsi- csejevega (Meszarosovega) huzarskega pol- ka in eno konjeniško baterijo s 6 topovi; konjeniška brigada generalmajorja grofa Vecseya Hajnacskeöja je imela 6 eskadro- nov 1. ulanskega polka Merwelta in 6 eska- dronov 3. ulanskega polka nadvojvode Kar- la; brigado generalmajorja Pulskega Eset- falskega so sestavljali 4 bataljoni koroške- ga 26. pehotnega polka Hohenlohe-Barten- štein (kasnejšega koroškega pehotnega polka, od 1817 italijanskega, od 1866 ma- džarskega) in 1 šestfuntna baterija s 6 to- povi; divizion generala Marzianskega je sestavljal brigado generalmajorja J. Ma- yerskega, ki je imela 3 bataljone furlan- skega 13. pehotnega polka Reiskega (ka- snejšega češkega, od leta 1815 moravskega, od leta 1830 gališkega pehotnega polka), 4 bataljoni štajerskega 27. pehotnega polka Chastelerja in 1 šestfuntna baterija s 6 to- povi; divizion generala Marquisa Somma- rive z brigado generalmajorja barona Stut- terheima, ki je imela 1 bataljon grenadir- skega polka Wolsperga, 1 bataljon grena- dirskega polka Chimanija, 1 bataljon gre- nadirskega polka Faberja in 1 šestfuntno baterijo s 6 topovi; in poleg teh še 1 bata- ljon grenadirskega polka Purccelija; ko- njeniška brigada generalmajorja barona Wredeja je imela 4 eskadrone 2. dragon- skega polka Hohenlohe (ki je leta 1860 jx)- stal oklepniški, leta 1867 10. dragonski polk in leta 1873 15. huzarski polk), 6 eskadro- nov 5. savojskega dragonskega polka (1860 —1867 je bil 1. dragonski polk, kasneje 13. dragonski polk). Celotna divizija generala Marschalla je štela 21 bataljonov, 28 eskad- ronov, ki so imeli 17.000 mož in 30 topov. Brigada generalmajorja Jožefa Fölseisa je bila pri Celju in je levo krilo notranje- avstrijske vojske povezovala z desnim kri- lom. Sestavljali so jo: 1 bataljon 7. brod- skega graničarskega polka (kasnejšega 78. pehotnega polka), 2 bataljona štajerskega 16. pehotnega polka Lusignana, ki je imel svoje vojno okrožje v Mariboru (1815 je postal italijanski, 1866 madžarski in 1872 hrvaški pehotni polk), 2 eskadrona 5. hu- zarskega polka Radetzkega in 1 polovična trifuntna baterija s 3 topovi. Brigada je štela vsega 3.000 mož. Levokrilno skupino notranjeavstrijske vojske topniškega generala Hillerja je tvo- rila divizija generala Pavla Radivojeviča, ki je bila razporejena v Zagrebu in njegovi okolici. Levokrilno skupino so sestavljale: brigada generalmajorja barona Avgusta Živiča Roherskega, ki je imela 1 bataljon madžarskega 52. pehotnega polka nadvoj- vode Franca Karla, 1 bataljon 5. varaždin- 187 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO sko-križevskega graničarskega polka iz Bjelovara (kasnejšega 16. pehotnega pol- ka); brigada generalmajorja Rebrovica, v kateri so bili 2 bataljona madžarskega 52. pehotnega polka nadvojvode Franca Karla in 1 bataljon 8. gradiščaniskega graničar- skega polka iz Nove Gradiške (kasnejšega 16. pehotnega polka); brigada generalma- jorja grofa Lavala Nugenta je imela 4 eskadrone 5. huzarskega polka Hradetzke- ga in 1 polovično trifuiitno baterijo s 3 to- povi; divizija generala Radivojeviča je imela vsega 9.000 mož in 9 topov. Topniška rezerva 2. rezervne skupine avstrijske glavne armade je bila v Celovcu in je raz- polagala z 72 topovi. V začetku vojnih operacij med francosko- italijansko in notranjeavstrijsko vojsko je bilo središče koncentracije glavnine 2. re- zervne skupine avstrijske glavne armade generala Hitlerja v Celovcu in njena pred- hodnica je segala ob levem bregu Drave zahodno do predmestja Beljaka, medtem ko so enote generalmajorja Ekhardta ob- vladovale področje okoli Spittala ob Dravi. Avstrijski oddelki pri Humbergu, kjer je mostišče preko Drave na položajih pri Bi- strici in Rožeku varovala Frimontijeva di- vizija, so napredovali že proti Ljubelju. Brigada generalmajorja Fölseisa je od Ce- lja prodrla do Podpečnika, kjer se je bila s svojo predhodnico povezala s Frimontije- vim odredom na Ljubelju. Glavnina francosko-italijanske vojske, ki je štela 5 divizij, se je 18. avgusta 1813 že približevala Ljubljani. Ena divizija iz sestave oboroženih sil princa Eugena je svoj premik usmerila proti Trbižu. V Go- rico je 19. avgusta prispela zaščitnica Beau- harnaisove armade z vrhovnim povelj- stvom. 3. namestništvo divizijskega gene- rala Pina je 20. av-gusta bilo osredotočilo svoje sile v Ljubljani, ko je prispela pred- hodnica glavnine francosko-italijanske vojske šele v Postojno. L, 3. in 4. divizija in poleg njih tudi italijanska garda so se razporedile med Vipavo in Postojno. 2. di- vizija generala Gratiena je svoje enote razmestila med Trbižem in Beljakom, ki ga je zasedla s 3 bataljoni. Italijanski pod- kralj princ Eugen Beauharnais je prispel 20. avgusta v Postojno, kjer je ostal s svo- jim vrhovnim poveljstvom do 22. avgusta. Gouyonova konjeniška brigada, italijan- ska garda in Quesnelova, Verierova ter Marooguetova divizija so med 21. in 27. avgustom prispele v okolico Beljaka. Isto- časno je 24. avgusta dosegla Trbiž tudi Quesnelova divizija. Predhodnica francosko-italijanske voj- ske se je pri Beljaku in Šmartinu pri Ro- žeku 19. (21.) avgusta spopadla z enotami generala Frimonta, pri Paternionu pa z bri- gado generala Ekhardta, ki sta prodirala v osrčje province Koroške. Gratien je usmeril prodiranje svoje divizije proti Šmartinu, kamor so prodirale tudi ostale 3 divizije, ki so 27. avgusta prišle ob Soči na severnoilirsko bojišče. Takoj, ko je Gratien zapustil Beljak, so ga 23. avgusta zasedle Frimontijeve enote, ki so prisilile Gratiena, da se je s svojo 2. divizijo umak- nil od korita Žile in se utrdil Pod Vetrovi, od koder je potem skušal 24. avgusta pol- kovnik Duché s 5 bataljoni ponovno pro- dreti proti Beljaku, kjer mu je onemogočil nadaljnje napredovanje močan odpor bata- ljona 39. pehotnega polka Duka in oddelek slavonskega 53. pehotnega polka Ivana Je- lačica. 28. avgusta je uspelo francosko-ita iijanskim enotam zavzeti Rožek in potisniti Avstrijce na levi breg Drave. Frimontijevi enoti sta morali zapustiti 29. avgusta Beljak in ga prepustiti Gratienu. Iz Ljubljane je krenila 26. avgusta na koroško bojišče tudi brigada generala Belottija in je na svojem pohodu preko Tržiča dospela na Ljubelj, ki ga je 29. avgusta zavzela ter potisnila Frimontijev odred proti severu. Iz Zagreba, kjer je bila razporejena glav- nina levega krila 2. rezervne skupine glav- ne avstrijske armade, je 22. avgusta začel prodirati jMjlkovnik Milutinovic z bataljo- nom 8. gradiščanskega graničarskega polka iz sestave brigade generalmajorja Rebrovi- ca proti Novemu mestu. Pri Brežicah so se mu pridružile enote generalmajorja Föl- seisa, ki so prodirale na jug proti Savi iz Celja. Ker sta Milutinovic in Fölseis ogro- žala severovzhodno mejo province Kranj- ske, se je pridružila Belottijevi brigadi v Ljubljani še Perreymontova konjeniška brigada, ki je znatno okrepila obrambno moč Pinijeve 3. operativne skupine. Levo krilo notranjeavstrijske vojske ge- nerala Radivojeviča pri Zagrebu je štelo 9.000 mož. Brigada generalmajorja grofa Nugenta je obvladovala važnejše komuni- kacije v provinci Civilni Hrvaški vse do Jadranskega morja in je obenem med voj- nimi operacijami tesno sodelovala z angle- ško vojno mornariško eskadro admirala Freementla, ki je imela svoje glavno opw- rišče na Visu. Eskadra je imela 3 linijske ladje, 1 brik in 1 transportno ladjo. Nugent je z bataljonom 5. varaždinsko- križevskega graničarskega polka 17. avgu- sta prekoračil mejno reko Savo in prisilil 188 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Janinovo hrvaško brigado, da se je morala 19. avgusta umakniti iz Karlovca. Ko so se Nugentu pridružili bataljon 4 slunjskega, 5. prvega banskega in 3. ogulinskega gra- ničarskega polka, je osvojil karlovško okrožje in 20. avgusta vkorakal v Karlovac. Iz Karlovca je nadaljeval svoj pohod proti Reki, kjer so generala Greniera oblegali uporni Hrvati. Pred bližajočimi se Nugen- tovimi hrvaškimi graničarskimi bataljoni je 20. avgusta zapustila Grenierova reška garnizija mesto, v katero je 26. avgusta vkorakal Nugentov bataljon. Grenierova garnizija se je 21. avgusta skušala znova polastiti Reke, vendar se je morala 26. av- gusta umakniti iz bližine mesta in 28. av- gusta je svoj umik nadaljevala preko Šapjan proti Trstu. 30. avgusta so se začeli tudi Istrani pridruževati Nugentovim eno- tam. Razvoj vojnih dogodkov vzdolž celotnega bojišča francosko-italijanske in notranje- avstrijske vojske je narekoval vrhovnemu poveljstvu armade Eugena BeauharnaLsa sledeči bojni razpored njegove vojske: 1. namestništvo generala grofa Greniera je pri Šmartinu in Rožeku razporedilo 3. divizijo generala Quesnela, ki sta jo sestav- ljali brigadi generala Campija in polkov- nika Pegola, 1. divizija generala Marco- gueta je imela brigadi Dupeyrouxa in Ja- nina v Podkorenu. 1. namestništvo je imelo v svojem sestavu 15.000 mož in 38 topov. 2. namestništvo divizijskega generala Verdirja s 4. divizijo generala Rouyerja, v kateri sta bili Schmitzova in Arnaudova brigada, in z 2. divizijo generala Gratiena, katero sta sestavljali brigadi generala Piata in pribočnika Montfalcona, je pri Beljaku in Pod Vetrovomi razpolagalo s 14.000 mož- mi in 32 topovi. 3. namestništvo divizijskega generala Pi- na je imelo v Kranju in na Primorskem 14.000 mož in 32 topov, ki so bili v 5. divi- ziji generala Palombinija; to sta sestavljali Ruggierova in Galimbertova brigada in v 6. diviziji generala Lecchija, ki je vsebo- vala brigado generala Belottija in italijan- sko gardo. Brigada generala Mazzuche- lija je tvorila Bonfantinijevo rezervno pe- hotno divizijo s 3.500 možmi in 18 topovi. Brigadi generalov Pereymonta in Gouyona sta sestavljali konjeniško divizijo generala Mermeta, ki je bila irazporejena pri Ljub- ljani in Trbižu in je štela 2.000 konj in 12 topov. Odred Evgenuvega pribočnika ge- nerala Giflenge je pri Paternionu opazoval premike enot avstrijskega generala Ek- hardta. Glavnina avstrijske vojske je bila takrat še vedno zbrana pri Celovcu. Na desnem bregu Drave pri Bistrici je bila Yeoseyeva pehotna brigada, ki je varovala mostišče preko Drave pri Humbergu in obvladovala dohod do Ljubelja. Poročnik grof Gödling je prodiral s 1. četo 9. Grethovega lovskega bataljona iz Podljubelja, kjer so ostale druge čete lovskega bataljona, skozi Sv. Lenard proti Ljubelju, s katerega se je 2. septembra umaknil general Belotti v Tr- žič, kamor mu je sledil Gödling, ki je po- tisnil Belottijevo brigado dalje proti Kra- nju. Poveljnik štajerskega 27. pehotnega polka Chastelerja polkovnik Paumgarten je zasedel Kokrski prehod in s 1. brambov- skim bataljonom krenil proti Kranju, ki ga je Belotti zapustil in se s 3 bataljoni in 4 topovi umaknil do Medvod. Zaradi avstrijskega predora položajev italijansko-francoske armade, ki je povzro- čil vrzel med 1. namestništvom generala Greniera in 2. namestništvom divizijskega generala Yerdiera na levem krilu armade iin 3. namestništvom divizijskega generala Pina na desnem krilu Evgenove vojske, je hotel italijanski podkralj dokončno zava- rovati Ljubelj in je zato vrhovno povelj- stvo ukazalo Marcoguetovi 3. diviziji pre- mik od Podkorena preko Jesenic do Tržiča. Medtem je prodiral Grenier s Quesnelovo divizijo in Rouyerjevi diviziji pripadajočo brigado Schmitza proti Št. Jakobu, istočasno pa je Arnaudova brigada iste divizije Pod Yetrovi utrdila svoje položaje. Divizijski general Verdier je z Gratienovo divizijo ostal pri Beljaku. Med temi premiki fran- cosko-italijanske armade je prispelo v Pod- koren vrhovno poveljstvo z italijansko kraljevo gardo. Ker je divizijski general Pino sporočil vrhovnemu poveljstvu, da ogroža Ljubljano, Postojno in. Trst levo krilo notranjeavstrijske vojske in ker je obenem tudi levo krilo francosko-italijan- ske armade pričakovalo napad na svoje po- ložaje pri Bistrici, je 5. septembra italijan- ski podkralj ukazal divizijskemu generalu Marcoguetu utrditi položaje njegove 3. di- vizije na črti Begunje—Tržič, sam pa je z vrhovnim poveljstvom prispel iz Podkorena na Jesenice, kjer je z okopi utrdil svoje položaje. Avstrijski generalmajor Vecsey je imel pri Bistrici 8 topov in 5.000 mož. Njegova brigada je bila sestavljena iz 10 čet furlan- skega 13. pehotnega polka Reiskega, 2 ba- taljonov štajerskega 27. pehotnega polka Chastelerja pri Zgornji in Srednji Bistrici, 4 čet 27^pehotnega polka Chastelerja in 4 189 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO eskadronov 1. ulanskega polka Merwelda v Spodnji Bistrici. Quesnelova divizija je 6. septembra v dveh kolonah začela napre- dovati skozi Spodnje Brezje, istočasno je kolona generala Campija zavzela Mače pri Bistrici in dalje dospela do višin, ki domi- nirajo v okolici. Kolona divizijskega gene- rala Quesnela je s 45. pehotnim polkom, kraljevimi dragonci in 2 polbaterijama prodrla do naselja Sveče pri Bistrici. Pre- mike avstrijske vojske na levem bregu Drave je na gozdnem obronku pri Podgorju pri Rožeku opazoval bataljon iz sestava Evgenove armade. Schmitz^va brigada iz Rouyerjeve divizije je dosegla Št. Jakob pri Rožeku in se razvrstila na položajih zahodno od enot divizijskega generala Quesnela. Vzdolž Drave je patruljiral ba- taljon Arnaudove brigade. Italijanski podkralj princ Evgen Beau- harnais je 6. septembra zapustil Jesenice in prodiral z dvema bataljonoma gairdnih lov- cev skozi dolino Zavrha preko Kočne proti Bistrici. 9. lovski bataljon je prodrl do Bi- strice in se tam povezal s Campijevo bri- gado. Enote divizijskega generala Quesnela so medtem prodirale dalje proti avstrijskim položajem v Zgornji Bistrici, medtem ko je Schmitzova brigada napadala v Spodnji Bistrici okope Vecseyeve brigade. Vendar se je posrečilo majorju baronu Griessu z 9. in 10. četo štajerskega 27. pehotnega pol- ka Chastelerja in polčeto furlanskega 13. pehotnega polka Reiskega zaustaviti Evge- novi vojski prodor do bistriškega mostišča. Z obrobnih višin je uspelo generalu Cam- piju prodreti v Vranjico in Šingarico pri Borovljah. Tudi levo krilo generala Schmi- tza je napredovalo do Spodnje Bistrice in potisnilo iz nje 4 čete furlanskega 13. pe- hotnega polka Reiskega. Desno krilo Schmitzove brigade je istočasno dospelo do Quesnelove 2. divizije in z njeno pomočjo zavzelo Zgornjo Bistrico. Le grad, pokopa- lišče in reduto sta še branila 2. in 3. divi- zion lovskega bataljona Neunerja vse dot- lej, dokler se nista morala umakniti pred bataljonom grenadirjev 9. rednega pehot- nega polka iz sestave Schmitzove brigade. Ko so francosko-italijanske enote zavzele ključne položaje Vecseyeve konjeniške brigade v okolici Bistrice, se je Vecsey umaknil z ostanki svoje brigade v Podsinjo in Svetno ves, kamor mu je sledil tudi divizijski general Quesnel s pehotnim pol- kom in ga potiskal preko Št. Janža do Hum- berga, kjer je prisilil Vecseya, da se je s svojimi enotami umaknil na levi breg Drave. Prodor Paumgartnovega 1. brambovske- ga bataljona do Kranja, iz katerega se je moral Belotti umakniti, je povzročil vrzel med desnim in levim krilom francosko-ita- lijanske armade, ki jo je hotelo 3. namest- ništvo divizijskega generala Pina odstra- niti, da ne bi ogrožala osrednjih področij province Kranjske. Divizijski general Pino je s 5 bataljoni zasedel savski most pri Črnučah, 7 njegovih bataljonov je krenilo proti Višnji gori, kjer so se utrdile enote iz Rebrovičeve brigade, katerih prednje straže so segale že do Šmarja, 3 bataljone je Pino razporedil na cesti Ljubljana—Re- ka. V Ljubljani koncentrirane enote Belot- tijeve brigade so 2. septembra pričele pro- dirati proti Kranju in so ga zavzele po PaumgaTtnovem umiku. Kljub neuspehom desnokrilne skupine notranjeavstrijske vojske so enote levega krila divizije generala Pavla Radivojeviča prodirale dalje. 2. septembra je prodiral kapetan Lazarevič s 40 graničarji 5. varaž- dinsko-križevskega graničarskega polka in 12 huzarji 5. huzarskega polka Radetzjcega iz Lipe proti VepTincu in se potem povezal z Nugentovimi enotami in angleško vojno eskadro, ki je tedaj operirala v Kva;rnerju in ob istrski obali. Vdor predhodnice av- strijskega levega krila v bližino Istre je ogrožal garnizije provinc Istre in Civilne Hrvaške na Istrskem polotoku in prisilil skrajno desno krilo francosko-italijanske armade, da se je pričelo udeleževati bojev z Nugentovimi silami. Garni^iji iz Pulja in Rovinja sta krenili proti Zminju, kjer sta se združili, in 3. septembra dospeli v Pazin. Od tam sta 4. septembra nadaljevali pohod proti Učki gori. Tudi Lazarevič je nada- ljeval pohod v Istro in 3. septembra pre- koračil sedlo Učke gore in dospel v Vranje, kjeir so se mu pridružili vojaki nekdanjega tržaškega prostovoljskega bataljona. Še isti dan je dospel do Cerovelj, kamor je prodrl iz Pazina tudi nasprotnikov odred, ki so ga sestavljali italijanski bataljon 4. lahkega pehotnega polka, 2 četi 2. otoškega grani- čarskega polka in 80 francoskih topničarjev in OTOžnikov. Odred, ki je štel le 1.200 mož in 3 topove, se je moral pred premočjo La- zarevicevih enot umakniti do Lindarske gore in potem še dalje do Pazina. V spo- padu z Lazarevičem je 4. septembra izgu- bilo francosko topništvo dve havbici. Umik odreda je pri vhodu v Beramsko dolino varoval trifuntni top, ki so ga kmalu osvo- jili Avstrijci. Ostanek odreda, 900 mož, se ni moglo dolgo upirati avstrijskemu priti- sku in se je vdal in izročil Lazarevicu še 190 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ostale 3 topove. Iz Beramske doline je Nu- gentova predhodnica krenila dalje v Pazin in ga zasedla. Kljub temu se je morala že naslednji dan vrniti na Reko, v katero je vkorakala 6. septembra in se kasjieje po- novno vrnila v Pazin. Potek vojnih operacij je franoosko-itali- janski kakor tudi notranjeavstrijski arma- di kmalu narekoval spremenjen razpored njibovih enot. Quesnelova divizija s Schmitzovo brigado je bila v Bistrici, ge- neral Granier v Št. Janžu in njegove enote so bile povezane z Marcoguetovo divizijo v Tržiču in obenem so obvladovale tudi Ljubelj. Gratienova divizija je bila v Be- ljaku, Arnaudova brigada je bila razpore- jena v Pod Vetrovi in Ločilu. Medtem ko je general Giflenga prodiral že proti Pa- ternionu, se je 8. septembra vrhovno po- veljstvo premestilo v Kranj. Enote avstirijskega generala Fennerja so bile tedaj pri Lienzu v Pustriški dolini (Pusterthal) in Ekhardtova brigada je bila razporejena pri Spittalu. Glavnina desno- krilne skupine notranjeavstrijske armade je bila pri Celovcu in povezana s Frimon- tovo divizijo pri Vrbi. Fölseisova brigada je obvladovala področje med Kamnikom in Podpečnikom. Glavnina Rebroviceve bri- gade je bila pri Novem mestu, del Nugen- tove brigade pri Lipi, odred kapetana La- zareviča pa je že prodiral proti Kopru. Zaradi premoči levokrilne skupine no- tranjeavstrijske armade na bojiščih 3. na- mestništva generala Pina je 7. septembra poslal general Palombini 3 bataljone Rug- gieri je ve brigade iz Postojne po reški cesti proti jugu, da bi ponovno osvojili izgublje- ne položaje pri Lipi in Jelšanah, ki jih je zavzel Nugent. Istočasno je general Fresia poslal iz Trsta odred v pomoč proti Lipi prodirajočim Ruggierijevim bataljonom. Nugentov kapetan Zucchieri je z 2 četama madžarskega 52. pehotnega polka Franca Karla, 1 četo 5. varaždinsko-križevskega graničarskega polka in 2 trifuntnima topo- voma 3. septembra prodiral po postojnski cesti do Trnovega. Istočasno sta prodirali iz Materije proti Hrpelju 2 četi 5. varaždin- sko-križevskega graničarskega polka. Na- predujoči francosko-italijanski odred je potisnil Avstrijce na njihove prvotne polo- žaje, ki jih niso zmogli obdržati in so se morali še nadalje umikati do Podgrada. General Ruggieri je 7. septembra dospel s 3 bataljoni in 4 topovi že pred Trnovo. Kapetan Zucchieri se je moral umakniti proti Jelšanam. Tudi general Nugent je istočasno s 7 pehotnimi četami in 2 huzar- skima eskadronoma prodiral iz Lipe proti Jelšanam. Med spopadom obeh nasprotnih generalov je uspelo kapetanu Zucchieriju prodreti v Dolenje. Avstrijci so zavrli Rug- gierijevo prodiranje in ga prisilili, da se je umaknil proti Postojni. Po njegovem umiku se je Nugentova rezerva vrnila v Lipo. Tja sta se umaknili tudi dve četi graničarjev iz Podgrada pred odredom ge- nerala Fresia, ki sta ga sestavljala 2 bata- ljona z 2 topovoma, ki sta prodrla iz Trsta do Pasjaka. Vendar je uspelo Nugentu s 3 četami 52. pehotnega polka Franca Karla potisniti odred do Hrpelja. Odred je med umikom izgubil 2 topa. Pred Nugentovo premočjo so se morali ostanki odreda umakniti v Trst. General Belotti je 8. septembra krenil iz Kranja proti Črnučam, da bi pred Fölsei- som zavaroval tamkajšni most in obenem nadzoroval področje toka Save do Zaloga. Fölseisova predhodnica, v kateri so bili di- vizion štajerskega 16. pehotnega polka Lu- signana in pol eskadrona 5. huzarskega polka Radetzkega, je bila pri Kamniku, glavnina Fölseisove brigade pri Dobu, di- vizion štajerskega 27. pehotnega polka Chastelerja je pri Dolu nadzoroval ozemlje med Savo in Bistrico. Belottijeva kolona, sestoječa iz 2 bataljonov, 3. in 4. čete 4. ita- lijanskega pehotnega polka, eskadrona ko- njeniških lovcev (Chasseurs a che val) in 2 toj>ov, je dospela v Moste, kjer je zadela na predhodnico diviziona 16. pehotnega polka Lusignana. V boj je posegel še vod 1. ulanskega polka Merweldta, ki je pri- jezdil s Šmarne gore pri Tacnu, kjer ga je nadomestila četa brambovskega bataljo- na. General Fölseis je poslal iz Doba proti Šmarni gori še 2 četi 27. pehotnega pol- ka Chastelerja, drugi 2 četi istega polka sta pa zasedli Mengeš. Nadaljnji 2 četi sta krenili proti Trzinu, da bi Fölseisove enote zavarovali pred napadom iz smeri Črnuč. Belotti je kljub temu skušal prodreti do Mengša. Vendar so ga po hudem boju po- tisnile avstrijske enote proti Trzinu. Ker mu ni uspelo prodreti položajev Fölseisove rezerve, se je umikal nazaj proti Mengšu, kjer ga je zavrnil pKxIpolkovnik baron Neugebauer z ostanki obeh bataljonov 16. pehotnega polka Lusignana in obenem tudd iz Kamnika prodirajoče predhodnico. Be- lotti se je umaknil delno do Loke, delno pa do Mengša. Njegovo topništvo je izgu- bilo pri umiku 2 topa, ostanki njegove bri- gade so se pa umaknili v gozdove. Potek vojnih operacij je 10. septembra ,,\ uarekfival Jrancosko-itali^anski armadi aa- 191 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO slednji razpored m jenih enet: 2. operativna skupina generala Verdiera je branila ob- močje Drave in varovala mostišči pri Ro- žeku in Humbergu, obenem pa je tudi opa- zovala premike avstrijskega desnega krila pri Spittalu in Saohsenburgu. Dva njena bataljona sta zasedla Beljak. Poveljstvo 2. namestništva Verdiera je bilo v Bekštajnu. 1. operativna skupina generala Greniera je branila ozemlje ob Savi. Quesnelova di- vizija je bila pri Tržiču in Kranju, njena 2 bataljona sta varovala Ljubelj. Severno je bila povezana z desnim krilom 2. ope- rativne skupine. Marooguetova divizija je bila v Ljubljani in je nadzorovala mostišče pri Črnučah. Njene enote so bile razpoxe- jene od Zaloga in zahodno so segale do Studenca v bližini Ljubljane. Palombinijeva divizija je 10. septembra prispela v Lož in od tam krenila dalje proti položajem Nugentovih enot. Vrhovno po- veljstvo francosko-italijanske armade je 11. septembra zapustilo Kranj in se preme- stilo v Ljubljano, od koder so krenili proti Šmarju 4 bataljoni italijanske garde in ko- njeniška baterija. Divizijski general Pino je usmeril premik Ruggierijeve brigade ponovno v bližino Ljubljane. Proti Šmarju napredujočim enotam italijanske garde in topništva se je blizu Višnje goTe pridružil še bataljon iz sestava Ruggierijeve brigade, ki je prodiral proti Šmarju, kjer se je na bojnih položajih utrdil polkovnik Teodor Milutinovic Milowsky; ta je poveljeval 8. gradiščaujSkemu graničar. polku ter z ba- taljonom, sestoječim iz 6 čet in dveh eskad- ronov 5. huzarskega polka Radetzkega prodrl do Šmarja, kamor je 13. septembra dospelo tudi čelo francosko-italijanske ko- lone po cesti iz Ljubljane. Milutinovic je moral umakniti svoje predstraže in zbrati svoje enote na višinah pri Šmarju. Pri Beli cerkvi (tega kraja ni več na današnjih to- pografskih kartah) je četa kapetana Mar- tinija varovala Milutinovičevo levo krilo, medtem ko je na njegovem desnem krilu bila četa kapetana Nikšica. Tem enotam sta se pridružili še 2 četi 5. varaždinsko- križevskega graničarskega polka z 2 tri- funtnima topovoma. V globeli pred nase- ljem je italijanski podkralj Evgen razpo- stavil 2 bataljona italijanske garde, 2 eskadrona kraljevskih dragoncev in konje- niško baterijo. Bataljon italijanske garde je prodiral proti avstrijskim položajem na višinah pri Beli cerkvi, drugi je krenil proti severovzhodu, da je obšel desno krilo Milutinovicevih enot. Kljub dobro premiš- ljenemu strategičnemu bočnemu napadu franoosko-italijanskih enot na avstrijske položaje so se morale Eugenove sile umak- niti zaradi avstrijske premoči. (Se nadaljuje) * OBVESTILO i i UREDNIŠKI ODBOR KRONIKE JE SKLENIL NA SVOJI SEJI s DNE 15. MARCA 1963 ZVIŠATI NAROČNINO NA { 800 din { ZA LETNIK PRICENŠI Z LETNIKOM XI. - 1963, POSAMEZNA ŠTEVILKA PA BO STALA OD LETOS DALJE 300 DIN. PRO-1 SIMO VSE TISTE NAROČNIKE, KI SO ZA LETNIK 1963 ZE i NAKAZALI 400 DIN, DA DOPLAČAJO ŠE 400 DIN NA TEKOČI j RAČUN KRONIKE ŠT. 600-14/608-85 (NARODNA BANKA, ML i ^ KLOSICEVA 8, LJUBLJANA) ' i UREDNIŠKI ODBOR , KRONIKE ; Tiskano in izdano v Ljubljani 1963 — Tisk tiskarne >Toneta Tomšiča* v Ljubljani — Klišeje izdelala klišarna »Ljudske pravice« v Ljubljani ~ Odgovorni urednik prof. Zvone Miklavič, za izdajatelja odgovarja dr. Jože Sorn 192 . ZGODOVINSKI SPOMINSKI ZBORNIK jubilejnih, slavnostnih in informativnih člankov ter člankov z gospodarskega in kulturnozgodovinskega področja Socialistične republike Slovenije Tovarna elektro- porcelana Izlake Tovarna elektroporcelana Izlake je bila usta- novljena februarja 1950. leta. Ustanovitelj je bil OLO Trbovlje. Podjetje je do leta 1954 životarilo brez proizvodnega programa in tako rekoč brez proizvodnje. V letu 1954 so bili postavljeni te- melji novi proizvodnji elektro-keramike oziro- ma kasneje elektroporcelana. Ker je bilo po- slopje podjetja do leta 1958 privatna laet, je bilo treba nujno misliti poleg razširjanja asor- timenta in proizvodnje tudi na nove prostore. Tako so leta 1960 zabetonirali temeljni kamen, iz katerega je zrasla nova tovarna, lepa, svetla in prostorna. Osnovna proiizvodnja Tovarne elektroporce- lana Izlake so keramični materiali za elektro- tehniko: — stiskani, uliti in struženi elektroporcelan za nizko napetost, — finalni proizvodi, — specialni samotni izdelki, — individualni izdelki po načrtih kupcev. Približno 50 odstotkov vsega porcelana, ki ga izdelajo v tovarni elektroporcelana, doma tudi finalizirajo. Za to imajo organizirane lastne ko- vinske delavnice in montažne hale, v katerih v zadnjem času proizvajajo po sistemu tekočega traku. S tem se občutno poveča proizvodnja. Po- leg tega so organizirali lastno kartonažo, tako da vso potrebno kartonsko embalažo izdelajo doma. Poleg tega strokovnjaki uvajajo tudi steatit, čigar proizvodnja je zelo zamotana. Laborato- rijsko so ga že ustvarili, vendar še niso začeli z industrijsko izdelavo. Finalni izdelki, ki jih tovarna proizvaja, so naslednji: — topljivi vložki za varovalke DZ in TDZ od 2 do 200 amp., — avtomobilske varovalke od 8 do 40 amp., — telefonske varovalke od 0,2 do 10 amp., — varovalni elementi TZ, EZ, UZ do 100 amp., — K-glave za elemente, — zračni izolatorji (VOT, VOA) do 100 amp., — kontaktni vložki do 20O amp., — antenski izolatorji, — Bergman pipice in uvodnice — sigma sponke in rolnice, — aparatne varovalke (Wichman) od 0,2 do 8 amp., — noval podnožja. Z izdelavo noval podnožij so začeli v tem letu in v celoti zalagajo RIZ Zagreb. Kordierit in izdelke iz mas z visoko vsebino aluminije- vega oksida (to so pretežno cevi in palice za grelne spirale in kalilne peči) dobavljajo pred- vsem železarski industriji. Tovarna obratuje v dveh objektih, in sicer v novi tovarni, katere kapaciteta je v industrij- skem elaboratu preračunana na 360 ton proiz- vodnje letno, in delno v stari tovarni. Proizvod- njo v stari tovarni polagoma opuščajo, ker pro- stori delovnemu procesu več ne ustrezajo. Sam tehnološki postopek proizvodnje elektro- >orcelana v tovarni se ne razlikuje od tehno- oškega postopka v visoko razvitih industrijskih državah. Razlika je le v strojni opremi. Pro- blem tovarne elektroporcelana »o premajhne kapacitete, slaba strojna oprema, slabo oprem- ljen laboratorij in nesmotrno grajeni prostori (stari). Glavni vzrok za tako stanje so slaba razvitost keramične industrije v Jugoslaviji in s tem v zvezi strokovnost celotnega kadra in pa >omanjkanje investicij v tej panogi industrije, '»lova tovarna elektroporcelana v Izlakah je bila zgrajena iz lastnih sredstev podjetja. Zaradi položaja tovrstne industrije in zaradi pogojev dela v tovarni ter nenehnega povpraše- vanja po vedno novih izdelkih, tako iz elektro- porcelana, steatita in drugih keramičnih izolir- nih materialov, so skupno z Industrijskim biro- jem začeli izdelovati investicijski elaborat. Po odobritvi investicij in izdelavi generalnega pro- jekta bi lahko pričeli v letu 1964 z rekonstruk- cijo oziroma razširitvijo in modernizacijo obra- tov. Proizvodnja v celotni tovarni bi se po kon- čani izgradnji in rekonstrukciji povečala za 750 ton letno. Ze v drugem letu svojega obstoja (to je leta 1955) je tovarna razčistila svoj proizvodni pro- gram. Tako je izločila iz proizvodnje samotno opeko, pečiiice in okrasno keramiko. Postavila je svoj proizvodni program — to je keramične izolirne materiale za elektrotehniko —, katere- ga je vsa leta svojega obstoja izpopolnjevala in širila. Tudi perspektivni razvojni plan tovarne, v katerem je zajet investicijski elaborat, bazira na izdelovanju teh materialov. Tovarna danes zaposluje skupno 357 oseb. Ce primerjamo, da je bilo leta 1954 zaposlenih samo 18 ljudi, lahko že po tem sklepamo, kak- šen razmah je doseglo podjetje v zadnjih letih. Uspehi podjetja v zadnjih nekaj letih niso samo plod povečanja kapacitete in moderniza- cije, ampak tudi prizadevanja vsakega posamez- nika na svojem delovnem mestu in smotrnega vodstva podjetja. Razvoj in perspektive TEOL-OLlARni[ v Ljubljani Nastanek podjetja TEOL sega v leto 1935, ko je nemško podjetje A. Th. Böhme v Podgradu pri Ljubljani začelo s proizvodnjo nekaterih površinskih aktivnih sredstev predvsem v taki obliki, da so koncentrate uvažali iz matičnega podjetja v Nemčiji. Med vojno so imeli težave zaradi transporta in takrat so začeli s proiz- vodnjo nekaterih najpreprostejših izdelkov, kot so: turško rdeče olje, izdelava olja za maščenje, tj. mešanje mmeralnega olja z uvoženimi in pod. Po osvoboditvi so na pobudo nekaterih strokov- njakov sklenili državni organi vzpostaviti obrat za proizvodnjo takšnih kemikalij, ki bi služile predvsem za tekstilno in-v manjši meri tudi za usnjarsko in kovinsko industrijo. Ze sama izbi- ra objekta, kakor tudi lokacija sta se pokazali kot neustrezni, ker je količinski razvoj pod- jetja naglo prehiteval možnosti povečanja ka- pacitet v tem objektu in je bil v letu 1960 tudi praktično dosežen maksimum. v tem času se je podjetje Oljarna-v Ljub- ljani borilo z velikimi težavami predvsem za- radi tega, ker ni bilo izgledov, da bi lahko obdržalo surovinsko bazo za ricinusovo seme in ker so začela s stiskanjem ricinusa tudi dru- ga podjetja. Tedaj je bil sprejet sklep, da ise Oljarna pripoji k TEOLU, le-ta pa je bil za- radi utesnjenosti zainteresiran, da razširi svojo proizvodnjo na lokaciji Oljarne. Po pripojitvi Oljarne Teolu je bilo precej težav in problemov predvsem v reorganizaciji, tehnologiji, fluktuaciji pa tudi zaradi težav pri nabavi surovin — oljaric za proizvodnjo. Po pripojitvi pa se je pojavil še nov proizvajalec ricinovega olja v Banatu, v novi tovarni z no- vimi stroji za stiskanje semena in v centru pro- izvodnje ricinovega semena. Vei ti momenti'so narekovali podjetju, da se loti resnih ukrepov: postopoma opustiti stiskanje ricinovega olja ter na lokacijo Oljarne in v neposredno bližino preseliti Teol z vso njegovo proizvodnjo, kar uresničujejo prav zdaj. Če samo primerjamo proizvodnjo Teola v zadnjih sedmih letih, vidimo tole: vrednost pro- izvodnje v letu 1956 je znašala 386 milijonov, v letu 1963 po planu 1.500 milijonov, plan pa bo celo prekoračen. Količina potrebnih tekstilnih pomožnih sred- stev iz leta v leto raste, kar je odraz poveča- nja proizvodnje tekstilne in usnjarske industri- je, hkrati pa se je tudi bistveno izboljšala nji- hova kvaliteta ter ne zaostaja za inozemsko. Dokaz za to je orientacija potrošnikov na do- mača pomožna sredstva. Usnjarska pomožna sredstva ne obsegajo tako visokih' količin kot tekstilna, so pa prav tako pomembna in s pro- izvodnjo le-teh je podjetje prihranilo industriji znatna devizna sredstva. Detergenti imajo važno mesto v proizvodnji in potrošnji in lahko raču- namo, da bo potrošnja le-teh še narasla. Bodoči obrat pomožnih sredstev se bo omejil bolj na specializirano proizvodnjo pomožnih sredstev za tekstilno in usnjarsko industrijo. Obrat etoksiliranih produktov kaže že v kratkem času svojega obstoja nagel porast ko- ličinske proizvodnje, z obratovanjem je začel v letu 1961 in sedanja kapaciteta ne zadošča več ter se trudijo za povečanje kapacitet, poleg tega pa za osamosvojitev surovinske osnove, tako da ne bodo odvisni od inozemskih doba- viteljev. Predviden obrat alkilfenolov predstav- lja proizvodnjo, ki bo v celoti absorbirana v samem podjetju. Količinsko pomeni ta važno surovino, tako da upravičuje uvedbo lastnega obrata. Sintetska strojOa so posebno področje v usnjarski industriji in je za to proizvodnjo pred- viden poseben obrat večje zmogljivosti. Poseben poudarek je na bodočem obratu se- bacinske kisline, ki naj bi bil rezultat prehoda Oljarne v kemično industrijo. Sezonsko obra- tovanje obrata Oljarne je nujno narekovalo preusmeritev proizvodnje tega obrata. Obrat sebacinske kisline bo uporabljal domače suro- vine za proizvodnjo. Ta kislina in njene soli so visoko vredni proizvodi in je proizvodnja le-teh na drugem mestu v perspektivnem planu pod- jetja. Pri tem so velike možnosti za izvoz. Iz povedanega lahko zaključimo naslednje: proizvodnja pomožnih sredstev je izredno aku- mulativna, sedanji objekti in naprave ne ustre- zajo niti po lokaciji niti po opremi, planirana količinska proizvodnja v 7-letnem planu pred- stavlja znaten doprinos kemične proizvodnje ter se tudi uvršča v okvir organske bazne in- dustrije, ustrezna investicijska politika z ugod- nim najemanjem kreditov dovoljuje etapno iz- gradnjo predvidenih objektov in je mogoče s sorazmerno majhnimi sredstvi zgraditi zaokro- ženo celoto podjetja. Po perspektivnem planu znaša za čas 1964 do 1970 predračunska vrednost investicij okrog tri milijarde dinarjev, od tega več kot dve milijar- di za opremo, vrednost proizvodnje pa se bo povečala za 7—8 milijard dinarjev, pri čemer bi se število zaposlenih povečalo na 570. Za re- alizacijo tega programa bosta potrebna sodelo- vanje in pomoč vseh merodajnih organov. MIITALi\A- MARIBOR TOVARNA TEŽKE INVESTICIJSKE OPREME Piekladalni mostovi tranzitnega žitnega silosa na Reki, ki ' jih je zgradila »Metalnat v Mariboru, s kapaciteto 400 t/h, j sodijo med največje v Evropi ; »Metalua« - Maribor je bila osnovana pred 43 leti in sodi danes med pomembno predstavnike jugoslovanske strojegradnje. Podjetje je v povojnih letih z udeležbo pri izgradnji številnih mostov, elektrarn, žele- zarn ter rudniških, pristaniških in raznih industrijskih objektov mnogo doprineslo za razvoj jugoslovanskega gospodarstva. Dalo je na trg vrsto novih objektov, kot so grad- beni žerjavi, ladijski pokrovi in oprema za ladje, hladilne naprave, vrsto specialnih naprav za dviganje in transport, to je standardne pristaniške žerjave, raznovrstne transporterje za zunanji in notranji trans- port, žičnice vseh vrst in še vrsto drugih objektov. Proizvodni program podjetja je precej obširen, saj vsebuje projektiranje, izdela^ o in montažo industrijske opreme, mostov, je- klenih konstrukcij za visoke gradnje, dvi- gal in transportnih naprav, hidromehanske opreme, cevovodov, rezervoarjev in cistern. industrijskih hladilnih naprav, ladijskih pokrovov in opreme ter strojev za zaščito rastlin. Letošnji plan predvideva znatno poveča- nje proizvodnje. Tako je predvideno, da bo podjetje letos izdelalo nad 17 tisoč ton razne opreme. Hkrati s povečanjem proizvodnje i)a podjetje iz leta v leto širi tudi svoje pro- izvodne obrate. Z novimi objekti in razši- ritvami dosedanjih tovarniških prostorov je podjetje lani dobilo okrog 5000 m^ pokritih in sodobno opremljenih proizvodnih prosto- rov. Posebno pozornost posveča podjetje organizaciji tehnične kontrole, ki z moder- nimi aparati za raziskavo materiala med proizvodnjo in pred odpremo kontrolira vsak izdelek. Svoje zmogljivosti je podjet- je znatno povečalo tudi z ustanovitvijo no- vega obrata na Dolenjskem, kjer izdelujejo predvsem konstrukcije za visoke gradnje in druge enostavnejše objekte. Med po- membne novosti v podjetju štejemo tudi industrijsko-investicijski biro, ki prevzema projektiranje, izdelavo in montažo kom- pleksnih industrijskih objektov. Lani za 1,822.500 dolarjev izvoza Največji uspeh pri izvozu je doseglo podjetje lani, ko je četrtino svoje letne proizvodnje izvozilo v dežele Evrope, Azije in Afrike. Med izvoznimi objekti pa velja omeniti zlasti ogromni žerjav, ki ga je pod- jetje izdelalo za ladjedelnico GDYNIA na Poljskem. Ta žerjav, katerega nosilnost je 500 ton, ni samo največji, kar jih je pod- jetje doslej izdelalo, ampak je hkrati tudi največja tovrstna naprava v Evropi. Med pomembne dobave sodi tudi 23 zapornic za jez Matatila v Indiji. Indiji je podjetje dobavilo tudi transportne naprave in drugo opremo za koksarno Durgapur in 75-tonsko dvigalo za Hirakud Dam. Iz leta v leto je vse večji tudi izvoz v afriške države. Za hidroelektrarno Tis Abai v Etiopiji je bila izdelana hidromehanska oprema in 780 metrov dolg cevovod. Razno- vrstne konstrukcije za visoke gradnje je podjetje dobavilo cementarni v Adis Abebi. Za Gvinejo, Togo in Sirijo pa je podjetje izdelalo tri cevovode, medtem ko je za si- stem za namakanje na Ceylonu dobavilo večje število zapornic. Razen v države Azije in Afrike pa je podjetje lani izvažalo tudi v zahodno Evropo in Avstrijo, Vzhodno Nemčijo in na Poljsko. Juioslovansbe h um katerih osnovna dejavnost je prevoz potnikov in blaga, so bile organizirane kot javna služba na administrativni način s strogo centralizacijo. Z razvojem delavskega samouprav- ljanja pa je tudi pri Jugoslovanskih železnicah prišlo do sprememb in delavci so začeli sami upravljati in gospoda- riti na železnicah. Temu delavskemu samoupravljanju pa se je morala prilagoditi tudi organizacija na železnicah, tako da so formirali samostojne organizme, v katerih je lahko prišlo do izraza samostojno upravljanje in gospodarjenje po delovnih kolektivih ob ohranitvi enotnega tehnološkega pro- cesa na celotnem omrežju Jugoslovanskih železnic, 1, julija 1960 se je formiralo Železniško transportno podjetje Ljub- ljana, ki je upravljalo z vsemi progami v Sloveniji in Istri, j Organizacijsko se je delilo ua pet transportnih obratov s samostojnim obračunom dohodka. Razvoj samouprave pa je šel dalje. Prejšnji transportni obrati so se krepili in se z uveljavitvijo zakona o organizaciji Jugoslovanskih železnic 1, 1, 1961 osamosvojili v samostojna železniška transportna podjetja. Tako je iz prejšnjega obrata nastalo sedanje Želez- niško transportno podjetje Ljubljana, ki upravlja s progami od Jesenic oziroma Planice pa preko Ljubljane, Zidanega mosta do Dobove, vključno s progami Kranj—Tržič iii Ljubljana—Kamnik, Razdeljeno je na tehnične sekcije — sekcija za vleko Ljubljana, sekciji za vzdrževanje prog Ljubljana in Jesenice, sekcija za vzdrževanje varnostnih in telekomunikacijskih naprav Ljubljana — ter tri prometne sekcije Ljubljana, Zalog, Zidani most, V sekcijah so še po- samezne delovne onotc, kot so nadzorništva v sekciji za vzdrževanje prog, ki naZito< in novim loko-tovornim kolodvorom — naši tekstilci že laliko pletli in tkali prve izdelke iz domačega petlona. EteUtromedieina je obrtno podjetje, ki opravlja svojo dejavnost v službi zdravstva že od leta 1943. Kot samostojno podjetje je bilo registrirano leta 1954 in kot tako posluje še danes. Dejavnost podjetja je servis, remont, montaža in izdela- va vsakovrstnih elektro- in elektronsko-medicinskih apara- tur po individualnih željah potrošnikov, to je zdravstvenih ustanov. S to vrsto dejavnosti je podjetje edino v državi in je tudi perspektivni cilj njegovega dela ostati obrt z visoko kvalificiranim inženirskim in tehničnim kadrom, s katerim lahko sledi najnovejšim znaistvenim odkritjem na področju olektromedicinske tehnike v svetu. S tem, da podjetje izdeluje medicinske aparature, ki bi jih morali sicer uvažati in opravlja servis za aparature sve- tovnih znamk kot Siemens, Philips, razne vzhodnonemške firme itd., opravlja pionirsko delo na tem področju. Tesno sodelovanje s tehničnimi in medicinskimi inštituti ter njiho- vimi vrhunskimi strokovnjaki omogoča stalno izpopolnjeva- nje kadra, kakor tudi njihovih izdelkov. Tako izdeluje pod- jetje že več kot 60 elektromedicinskih aparatur in jih daje na razpolago službi zdravstva in to od enostavnih dezinfek- cijskih pripomočkov, rentgenskih aparatov pa do vrhunskega elektronskega mikroskopa, s katerim je mogoče doseči tudi 400.000-kratno povečavo, izdelanega skupno z laboratorijem za elektronsko mikroskopijo Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani. Ce pogledamo razvoj podjetja, ki je ustvarilo v lotu 1952 4 milijone prometa z 12 člani kolektiva in leta 1962 z 82 čla- ni kolektiva 200 milijonov prometa, vidimo, da je organska rast pravilna, ker upošteva istočasno poglabljanje strokov- nosti kot zaposlovanje strokovnjakov in sorazmerno zvišan promet. Slabi prostori so trenutno največja ovira nadaljnje- mu razvoju, ki bo z novimi gradnjami hitro napredoval. Vsekakor ho perspektivni 7-letni plan odstranil tudi to oviro za nadaljnjo rast podjetja, katerega obseg strokovnega dela zajema poleg Slovenije že večji del sosedne hrvatske republike pa tudi druge republike vedno češče kličejo stro- kovnjake podjetja. Permanentna seivisna vzdrževalna in oskrbovalna služba tako v Sloveniji kot v drugih republikah je cilj podjetja. Z organizacijo združenih obrtnih dejavnosti v podjetju, ki jih je po strokovnosti že sedaj 16, bo mogoče doseči T novih ustreznih prostorih perspektivni razvoj, ki bo zadovoljil vse potrebe naše zdravstvene službe tako v uslužnostnem kot prototipno razvojnem delu dragocenih me- dicinskih aparatov. Pri razmeroma kompliciranem sestavu dejavnosti in isto- časnem preprečevanju zdravju škodljivih posledic pri samem delu, kot je npr. rentgensko žarčenje, nitrolaki, živosrebrni hlapi, kisline, lužine, varjenje itd. bo mogoče v ustreznih prostorih in s precizno organizacijo dela doseči tako zaželen kot potreben cilj — mali kombinat vseh obrtnih dejavnosti za potrebe zdravstvene službe. Tovrstna dejavnost bo lahko zadovoljila še tako zahtevne želje zdravstvenih ustanov, pa naj bo glede popravil ali pa izdelave novih aparatur. I Elektronski mikroskop na Imunološkem zavodu v Zagrebu ELEKTROPRENOS LJUBLJANA inergetska osnova za industrializacijo mesta Ljubljane Čeprav je Ljubljana največje slovensko mesto, je vendar med vsemi večjimi mesti najmanj industrializirana. Zaradi tega so tudi dohodki ljubljanskih občin manjši od dohodkov občin v drugih mestih. To pa za- vira normalni gospodarski in urbanistični razvoj mesta. Ze urejevanje prometnih pro- blemov in povečanje šolskih kapacitet tako izčrpava gospodarske zmogljivosti mesta, da močno trpi razvoj drugih kulturnih ustanov in trgovine pa tudi reševanje splošnih urba- nističnih problemov. Zato je skrajni čas, da so se odgovorni faktorji v mestu in naši republiki odločno zavzeli za industrializacijo Ljubljane. Ta in Elektroinštituta podrobno in temeljito | proučili današnjo preskrbo mesta L j ubija- ' na z električno energijo in našli najustrez- j nejšo rešitev bodočega napajanja mestnili ; področij z energijo. Ljubljano napajata danes z električno energijo dve razdelilni transformatorski postaji Kleče in Črnuče, ki transformirata iz skupnega republiškega 110 kV omrežja električno energijo v moči 65 MVA na na- petosti 35 kV in 10 kV. To energijo prena- šajo v posamezna področja mesta 35 kV in; IO kV daljnovodi ter kabli. Poraba pri 165.000 Ljubljančanih je v; letu 1962 dosegla 1440 kWh na prebivalca, i odločitev je zgodovinsko pomemben korak ¦ v življenju našega mesta. I Izvedba te odločitve zahteva številne ; predhodne, medsebojno uskladene podrob- ne analize vseh tvornih faktorjev. Prav go- tovo je med najvažnejšimi ureditev ener- ! getske osnove za uspešen razvoj, pospešeno j industrializacijo in urbanistično ureditev i Ljubljane. Strokovnjaki Elektrogospodarske skup- nosti Slovenije, Elektroprenosa in Elektro- Ljubljane so skupno s strokovnjaki repu- bliškega Elektroenergetskega inšpektorata Poraba se je v letih od 1950 do 1962 potro- j jila. Poleg tega pa dobiva Litostroj še po- sebej energijo iz Kleč v moči do 9 MVA. Po statističnih podatkih je v Ljubljani : naravnega prirastka prebivalstva okoli 1 */o, > hkrati pa se vsako leto doseli na mestno : področje do 4000 prebivalcev, tako da lah- : ko računamo z letnim prirastkom okoli 5000 i ljudi. To kaže, da bo po 20 letih v Ljub- i Ijani že okoli 265.000 ljudi. Ce pa upošteva- ; mo še večji razmah industrije, lahko raču- j namo v Ljubljani leta 1985 na okoli 300.000 i ljudi. Po analizah dosedanje porabe električne energije tako pri samih prebivalcih kot pri industriji in upoštevajoč porast prebival- stva, novo industrijo na področju današnje- ga letališča, razširitev Litostroja in Iskre in graditev Trga revolucije, ugotavljamo, da bo poraba električne energije v letu 1970 2,2-krat večja od letošnje (od 270,1 na 591 GWh), v letu 1980 pa bo poraba že pet- krat večja (1350 GWh). V enakih odnosih bodo tudi obremenitve elektrogospodarskih naprav (315 MVA v letu 1980). Glede na to, da urbanistični načrti predvidevajo širjenje in zgoščevanje mesta ob današnjih cestuli vpadnicah, računamo na vseh področjih me- sta praktično na enako gostoto in porast v porabi električne energije v kategoriji ma- loodjema. Industrija bo močno dvignila po- rabo na področjih Most in Šiške; skladna zazidava poslovnega centra Ljubljane bo povečala odjem tudi v centru mesta. Takih ^elik^h količin energije in takih obremenitev nikakor ne bi mogli obvladati iz današnjih dveh postaj v Klečah in Čr- nučah in po razmeroma šibkem omrežju 35 kV in 10 kV kablov po mestu. V prvi vrsti je treba poskrbeti za dotok ali pro- izvodnjo električne energije na področju same Ljubljane, zato so začeli graditi to- plarno v Ljubljani, ki bo dajala 350 do 400 GWh letno, drugo energijo naj bi dajale nove elektrarne na Dravi, Savi in Soči in termoelektrarni Trbovlje in Šoštanj. V drugi vrsti pa je treba razpeljati vso energijo po mestu v posamezna področja gostejšega konsuma in jo tu transformirati na distribucijsko napetost 10 kV. Razvod te energije je predviden z napetostjo 110kV z daljnovodi visoke napetosti do samili mestnih meja in dalje s kabli 110 kV po samem mestu. Le s to napetostjo je mo- goče gospodarno prenesti energijo do sa- mih centrov porabe, da ne bi utrpeli pre- velikih izgub in ne uporabili preveč dra- gocenih kablov. Pomembno pri tem je tudi dejstvo, da s tem dosežemo dolgoročno re- šitev celotnega problema, ne da bi stalno dodajali nove in nove kable nižjih nape- tosti in z njimi motili Organizirano urbani- stično urejanje mesta, obenem pa trosili ogromna finančna sredstva za kable in na- prave ter za prekopavanje cest. Daljno vodno in kabelsko omrežje 110 kV za preskrbo Ljubljane je predlagano tako. da izhajajoč iz glavne razdelilne postaje Kleče vključuje v zanko postajo Črnuče, postajo Moste, toplarno L, postajo Center in postajo Šiška. Od postaje Center je predviden kabel do postaje na Viču, odtod pa daljnovod 110 kV do Kleč. Za industrijo v okolici Polja bo šel poseben daljnovod iz toplarne I. do postaje Polje. Vse to kaže zgornja skica. Celotno omrežje bomo zgra- dili v etapah. Danes je v gradnji toplarna I. in daljnovod do nje iz postaje Črnuče, v naslednjem letu pa bo zgrajena postaja Center ter s 110 kV kablom povezana s top larno. Celotno opisano omrežje bo zgrajeno do 1. 1970 s tem, da bodo imele transforma- torske postaje 110/10 kV moč po 20 MVA, v etapah se bo njihova moč povečavala še po 20 MVA z dodatnimi transformatorji. Stroški za tako rešitev problema o pre- skrbi Ljidjljane z električno energijo do leta 1970 so ocenjeni na 1.550,000.000 dinar- jev in so vključeni v plan Elektrogospodar- ske skupnosti Slovenije. Sredstva za izved- bo tega plana bo prispevalo Elektrogospo- darstvo iz svojih fondov in Splošna gospo- darska banka v Ljubljani, razvod transfor- luirane 10 kV energije pa bo financiralo distribucijsko podjetje Elektro - Ljubljana. Glede na to, da je Elektrogospodarstvo spo- sobno za izvedbo svojega plana zbrati le do največ 30"/» sredstev, pade veliko breme na Splošno gospod, banko, ki bo težko zbrala ostala potrebna sredstva spričo potreb naše industrije in vsega gospodarstva. Upoštevajoč dejstvo, da današnje omrež- je za preskrbo Ljubljane z električno ener- gijo lahko prenese samo še obremenitve le- tošnjega leta in nastopajoče zime, je treba problem sredstev za opisano energetsko osnovo Ljubljane obravnavati zelo resno. Pričakujemo, da bodo vsi tisti činitelji. ki so odgov^orni za nadaljnji razvoj Ljub- ljane, učinkovito podprli naše napore za pridobitev finančnih sredstev, mi pa bomo ukrenili vse, da bomo dobljena sredstva uporabili čim gospodarneje za preskrbo Ljubljane z električno energijo. Perspektivna poraba električne energije v Ljubljani v GWh IZVAŽA: UVA2A: IZVOZ - UVOZ lJUBLJAniA Titova 25 POB 418/VIll Telefon: 33-266 (8 vodov) Telegram: Kemimpex Ljubljana Telex: Kemimpex, I^jb 03-177 kemične izdelke (kalcijev karbid, tekoči klor, živo- srebrni oksid, svinčeni minij, cinkovo belilo, vodikov peroksid, kalcijev cianamid, polivinilacetat, cinksulfat, cinkoxitetrakromat, sredstva za zaščito rastlin itd.) plastične mase (penasta plast, masa, poliestrske ron- dele za izdelavo gumbov, melaminskc plošče za oblogo pohištva itd.) tekstilna in usnjarska pomožna sredstva papir, kartone in lepenke steklo, porcelan in keramiko (steklenice, razsvetljav no steklo itd.) bentonit kemične izdelke, anilinske barve, tekstilna in usnjar- ska pomožna sredstva, naravni in sintetični kavčuk, plastične mase porcelan, specialne papirje itd. PODJETJE ČESTITA K 20-LETNlCI KOČEVSKEGA ZBORA ODPOSLANCEV SLOVENSKEGA NARODA KOMUNALNO l'ÜUJLl JE L J u B L J A N A /a vzdrževanje javne higiene v Ljubljani skrbi komu- nalno podjetje SXAGA. Njegova dejavnost se jc pričela že pred drugo svetovno vojno s skromnimi začetki in velikimi težavami v bivši mestni pristavi. Tedaj je bila konjska vpre- ga glavni faktor za odvoz smeti in odpadkov. Po osvobo- ditvi je 'kmalu prešla SNAGA na speeialna motorna vozila za odvoz smeti, za izpiranje cest itd. Danes zaposluje SNAGA okoli 500 delavcev. Podjetje doživlja tako rekoč iz dneva v dan vse večjo rast. Kmalu bo treba opustiti kla- sični način čiščenja ulic in preiti na mehanizacijo. Treba bo začeti s predelovanjem odpadkov v kompost, ker pod- jetje kmalu ne bo imelo več kam odlagati smeti. Predelova- nje odpadkov v kompost bo torej spet ena izmed novih nalog komunalnega podjetja SNAGA. j NARODNA BANKA JUGOSLAVIJE CENTRALA V LJUBLJANI izvajamo smernice splošne Ijreditne politike emitiramo denar kreditiramo poslovne banke opravljamo plačilni promet v državi in s tujino M BI skupščina I okraja Maribor) čestita vsemu delovnemu ljudstvu K DNEVU REPUBLIKE 29. NOVEMBRU PODJETJE Ljubljanske mieKarne s svojimi obrati vam nudi sveže paeteriziaaiio mleko in kvalitetne mlečne izdelke. Ku- pujte naše izdelke v naših posloval- nicah! Želimo vam tudi srečno in uspeha polno novo leto! VELETRGOVINA a i LJUBLJANA, AŠKERČEVA 3 Čestitke vsem deloonim ljudem za 29. november V prodajalnah svojih poslovnih enot »Emona«, »Gr- mada«, »Hrana«, »Rožnik«, »Specerija« iz Ljubljane, »Jelka« iz Gornjega grada, »Litija« iz Litije, »Loga- tec« iz Logatca, »Polje« iz Polja pri Ljnbljani, »Stra- ža« iz Straže pri Novem mestu, vam nudi vse špece- rijsko in kolonialno blago, gospodinjske potrebščine ter vse drugo blago. HOTEL LEV v Ljubljani pred dograditvijo Kmalu IkmIo dogradili in odprli za prve ohisko- ! valce novi hotel v Ljubljani, ki se bo s svojo ; moderno notranjo in zunanjo ureditvijo uvrstil | med najsodobnejše hotelske objekte v naši državi ¦ Lega hotela LEV je zelo ugodna: leži ob glavni vpadnici iz Gorenjske, Villach—Klagenfurt ter iz zahodne strani Trst, Koper in Rijeka ¦ Hotel LEV je A kategorije. Nudil pa bo: 90 enopo- j steljnih sob s kopalnico oziroma pirlio ter pni- i vataim WC; 119 dvoposteljnih sob s kopalni-j co oziroma prho ter privatnim WC; apartmaji j (televizor, radio, teloprinter, hladilnik) ; v sobah < tudi priključke za teleprinter, radio in telcvi- ! zijo. Mogoča povezava sob za večje družine; postelje s podaljškom — otro.ške postelje; cen-i traino gretje; poslovne sobe — klubske sobe; banketne — svečane in konferenčne dvorane ¦ Moderna kuhinja z domaaimii in inozemskimi specialiitetami — restavracija — dancing kavar- na — terasa restavracije — terasa kavarne —\ snack-bar — umetniški program — domače in i uvožene pijače — skupno število sedežev 900i ¦ Razgledna terasa — terasa za sončenje — ; frizerski salon — čitalnica — menjalnica — informacijska služba — posebni aranžmaji za i turistične izlete ¦ Posredovanje in nabava vo- zovnic, vstopnic, dovoljenj za lov, ribolov itd. ¦ Pristajališče za helikopterje — podzemne garaže — parkirni prostor — laßtni avtomobil- ski servis — manjša popravila ¦ Boksi za pse; — hladilnica za divjačino ¦ V celotnem obratu, hotela LEV bodo le prvovrstne usluge Odmaknjen je: 200 m od mestnega parka »Tivoli« s športnim parkom inž. Stanka Bloudka (tenis in umetno drsališče) : 500 m od centra mesta; 600 m od železniške ter avtobusne postaje. 9(omunaina banka LJUBLJANA, SUBICEVA 2 in njene poslovne cuote LJUBLJANA: Celovška c. W Titova C. 55 Tržaška c. 3(» Vide Pregarčeve 8 cestna hranilnica Ijubliansiia ČOPOVA ULICA DOMŽALE, GROSUPLJE, KOČEVJE, LITIJA, LOGATEC, MEDVODE, RAKEK, VRHNIKA, ZAGORJE — sprejemajo hranilne vloge vseh vrst in jih obre- stujejo od 5 do 6 •/•. Vloge so varuo in tajno naložene. Varčevalci, ki imajo na svoji hranilni knjižici vsaj 25.000 din, so zavarovani za nezgodno smrt za 100.000 din, če pa to vlogo vežejo na odpovedni rok najmanj 12 mesecev, so zavarovani tudi za nezgodno invalidnost do 200.000 din — vodijo tekoče in žiro račune — dajejo potrošniška posojila > O -J vino Ljubliana, Srankopanska U Jzrtdno kvaliteto vin potrjujejo številna priznanja na mednarodnih vinskih razstavah > O > O ¦ 6321 Tovarna kemičnih izdelkov /I DIJ fl PODGRAD-LJUBLJANA, Telefon 583-166 ^11011 izdeluje: naftcnate: svinčev, cinkov, mangan, kalcijev, kobalt, bakrov in železov, detergente: META za čiščenje v prehranbeni industriii (META-2, META-3. META-4, META-P in META-K) Impregnacijska sredstva (ARBOCID, FERINIT) Cenjenim sininkam se priporočamo 'tovarna mesnih isideikov LJUBLJANA, MESARSKA 1 čestita k 20-leluici KOČEVSKEGA ZBORA ODPOSLANCEV SLOVENSKEGA NARODA PODJETJE ZA PTT PROMET MARIBOR nudi poštne, telegrafsike in telefonske usluge Železarna Štore ŠTORE PRI CEL]U telefon 31-71 do 73 Celje in Stoie 1, teleprinter 034-18 proizvaja SUROVO ŽELEZO? belo, sivo, hematitno in specialnih kvalitet SM JEKLA: kvalitetna ogljikova, plemenita ogljikova, kvalitetna nizko legirana, ple- menita nizko legirana in jekla za vzme- ti vseh vrst Vsa prednja jekla izdelujemo d toplo valjanih profilili: okroglo, kvadratno, 6 in 3-oglato, ploSčato, specialne profile po posebnih naročilih LITOZELEZNE VALJE: za potrebe črne in barvaste metalurgije, industrijo gume, papirja in mlinsko industrijo KOKILE: vseh vrst in tež LITOZELEZNE VODOVODNE CEVI CEVOVODE za ladjedelništvo — tankerje STROJNO LITINO do kosovne teže 15 ton v vseh kvalitetah po JUS, modificirano litino, nodularno KGR litino, ki se od- likuje z zelo visokimi mehanskimi kva- litetami, proti ognju in proti kislinam odporno litino ŠAMOTM MATERIAL: opeko staudardnih oblik in oblik po zahtevah naročnikov ter malto v kvalitetah SK 34 in več. Zahtevajte katalog naših proizvodov! Gozdno gospodarstvo Maribor GO/D.VIMI OBRATI: Ruše, Lovrenc na Po- horju, Pod\elka, Slovenska Bistrica iii O])lotnica OBR.VIOM ZA GRADNJE OiillATOM ZA UREJANJE GOZDO\ in OBIIAIOM ZA LOV IN RIBOLOV ureja, neguje, vzgaja in gospodari z gozdovi SLP, samostojno gradi gozdne komunikacije in gozdarske stavbe, urejuje lovišče na Po- iiorju, goji divjad in izvaja lovski in ribo- lovni turi70iii. »FÄRMIS« OBRAT LEK, LJUBLJANA izdeluje: tablete, dražeje, injekcije, solucije, anorganske soli, sredsitva za narko- zo, ekstrakte, alkaloide in razne sin- tetsike proizvode. OSKRBUJEMO DOMAČE TRŽIŠČE UVAŽAMO IN IZVAŽAMO: IZDELKE ČRNE METALURGIJE KOVINSKE IZDELKE TEHNIČNO BLAGO REZERVNE DELE STROJE IN ORODJE OPREMO ZA INDUSTRIJO INSTALACIJSKI MATERIAL____ metalka LJUBLJANA trgovine: TITOVA 24 GOSPOSVETSKA 4 Novi trgovini STRITARJEVA ? DALMATINOVA 2 Elektroobnova Sl^i^S.^''''''^^' opravlja vse vrste elcktroinstalacij na novih gradnjah in adaptacijah stanovanjskih in industrijskih objek- tov ter elektro-servisno službo. Kolektiv se priporoča. Istočasno čestitamo k 20-Ietnici Kočevskega zbora odposlancev slovenskega naroda Tovarna dokumentnega in kartnega papirja radeče pri zidanem mostu Telefonska številka: Kadeče 81-950, 81-951 Tekoči račun pri NB Celje 603-11-I-10>0 Brzojavi: Papirnica Radeče Železniška postaja: Zidani most P I o i z v n j a : Vse vrste brezle.snih papirjev in kartonov, specialne papirje, surovi heliografski in foto papir, paus papir, kartografski, specialni risalni ?RadeČc<, papirje za filtre itd. Izdeluje: Vse vrsto kartic za luknjanje v standardni velikosti in tisku. Po želji izdeluje kartice v posebnem tisku v rdeči, modri ali sivi barvi. li.točamo eediiamo k 20-leinici Kočevskofln zbora odposlan cen itiooenskeiSa ntivofia RUDNIK RJAVEGA PREMOGA TRBOVUE-HRASTNIK proizvaja vse vrste icvalitetnega rjavega premoga, s svojim oddellAPIR]r..\I IN GRAFIČNIMI POTREBŠČINAMI NA VELIKO Oskrbuje grafično industrijo s potrebnim materialom PODJETJA, USTANOVE, HIŠNI SVETI PODJETJE SNAGA LJUBLJANA, POVŠETOVA C. 12 ielofon: 36-925 je razširilo dejavnost in prevzema vsa naročila tudi za: ¦ čiščenje vseh vrst oken ¦ čiščenje obratnih in drugih po- slovnih prostorov ¦ čiščenje vseh vrst podov (iz te- razzo ploščic, parketa in vseli vrst plastičnih mas) ¦ čiščenje sanitarij (kopalnic in stranišč) LJUBLJANA, POLJANSKA CESTA 95 Telefon 56-005 izvoz — uvoz Industrija naravnih in umetnih črev. Parna topilnica loja. Svojim cenjenim odjemalcem se priporočamo še v naprej in jim istočasno želimo srečno in uspeha polno novo leto! Kovinska embalaža: sodi za prehrambeno in kemično industrijo, hobboki s patentnimi in navadnimi zapirači. za prehrambeno in kemično iadustrijo, bobni za razne smole itd., »Color« kante, kante s patentnimi izlivi. Poljedelski stroji: brzoparilniki — elevatorji (puhalniki) za seno in slamo — cisterne za gnojnico — črpalke za gnojnico Galvanske naprave — Kovinska galanterija L I B I s LJUBLJANA, CELOVŠKA C. 258 izdeluje ^ jadralna in motorna letala, letalsko opremo in predmete iz kovine, plastike, lesa AVIOMEHANIKA LJUBLJANA SAMOVA CESTA 14 Tolefon 37-42'i generalno obnavlja motorje, avtomobile in po naro- čilu izdeluje avtomobilsko kleparska in ličarska dela Servis: za: PRETIŠ, BMW in TRIUMPH Cenjenim strankam se vljudno priporočamo! OPREMLJATE SVOJE STANOVANJE ALI POSLOVNE PROSTORE? Potem zavrtite naslednje telefonske številke: Ljubljana 20-152, 31-008, 20-021 Rijeka 23-878 Celje 22-53 Zagreb 33-483 Maribor 36-11 Beograd 623-06" Nato pa obiščite še uaše razstavne in prodajne prostore v naslednjih krajih: LJUBLJANA, KIDRIČEVA 1 LJUBLJANA,- TITOVA 50, Gospodarsko razstavišče (non-stop od 7. do 20. ure) CELJE, ZIDANŠKOVA 15 MARIBOR, PARTIZANSKA 42 ZAGREB, TRG JOŽE VLAHOVIČA 4 BEOGRAD, VUKA KARADZICA 8 Tam si boste lahko ogledali pestro izbiro kvalitetnega pohištva slovenske pohištvene industrije, poleg tega pa si boste lahko na istem mestu izbrali ustre- zajoče preproge, zavese in svetilke. Naši arhitekti vam bodo pomagali pri izbiri in opremi s strokovnimi nasveti. Istočasno obveščamo vse naše kupce in poslovne prijatelje, da se je naša direkcija za notranji trg preselila na Miklošičevo c. 4 (pritličje levo), tel. 20-021. telex 03-138. SPECIALIZIRANO TRGOVSKO. IZVOZNO- UVOZNO PODJETJE z ELEKTROTEHNIČNIM MATERIALOM Ljubljana, Titova l/II Telefon: h. c. Titova ¦57-058, 37-059 direktor 30-371 h. c. Dolničarjeva 36-638, 56-677 dobavlja: z domačega trga vso elektrotehnično opremo in ves elektrotehniični material; iz uvoza vso opremo za elektro- energetske naprave in ves elektrotehnični material ; izvaža ves elektrotehnični material in opremo Cene konkurenčne Postrežemo solidno o oaše zadoDoljstoo Centralno skladišče v Črnučah, telefon 382-172, 382-248 KOVINSKO PREDELOVALNA INDUSTRIJA | EMBALAŽA | AVTOOPREMA SATURNUS LJUBLJANA KOVINSKO PREDELOVALNA INDUSTRIJA | EMBALAŽA | AVTOOPREMA ^SATURNUS KOVINSKO PREDELOVALNA INDUSTRIJA | EMBALAŽA | AVTOOPREMA Proizvaja: Raznovrstno pločevinasto' embalažo za prehrambeno, kemično in farmacevt- si