recenziji
Robert Jarvis, Michael Glosen, Donald Hermann, Arthur Leonard (1991),
Aids Law. St. Paul (Mn., USA): West Publishing Company; 349 str.
Zaradi pandemične narave je aids pre-
segel zdravstvene vidike in postal ob-
sežen pravni problem. Prikaz ameriške
monografije »Zakonodaja o aidsu« ima na-
men opozoriti na širok spekter vprašanj,
ki se bodo ali so se že pojavila tudi pri
nas.
Aids je v monografiji obravnavan z
vidika pravne ureditve naslednjih podro-
čij: zaposlovanja in dela, izobraževanja,
družinskih razmerij, zavarovalništva,
zdravstvenega varstva (health care), ka-
zenskega prava, odškodninske odgovor-
nosti, javnega zdravstva (public health) in
mednarodnega prava.
Na področju zaposlovanja in dela je
zanimiv položaj ljudi z virusom HIV, ki ne
kažejo bolezenskih znakov, ter njihova
morebitna nevarnost za sodelavce in
stranke. Razen posebnih dejavnosti, kjer
je možen stik s krvjo, je taka nevarnost
zelo majhna. Ljudje z aidsom ali z viru-
som HIV sodijo po prevladujočih stališčih
med invalidne osebe, zato zanje veljajo
predpisi o prepovedi diskriminacije in-
validnih oseb ter o zagotovitvi posebnih
ukrepov, kot so prilagoditev delovnih
naprav, dostopnost prostorov ipd.
Ugovljanje virusa HIV pri zapos-
lenih in pri kandidatih za zaposlitev ni
prepovedano. Testiranje pa mora biti
enako za vse, rezultati se ne smejo upo-
rabiti tako, da bi povzročali diskrimi-
nacijo, in zgotovljena mora biti tajnost
testnih rezultatov.
Glede prejemkov iz pokojninskega
in zdravstvenega zavarovanja, ki ju orga-
nizirajo delodajalci, velja stališče, da je
treba aids obravnavati enako kot druge
bolezni. Prizadetih ni dovoljeno izločiti iz
zavarovanja. Aids zadeva tudi varnost in
zdravje pri delu ter odnose med
delodajalci in sindikati. Ravnanje v zvezi z
aidsom postaja predmet kolektivnih po-
godb.
Nekateri večji delodajalci so izrecno
opredelili svoja stališča do ljudi z aidsom.
Večinoma navajajo, da ne bodo izvajali
diskriminacije zoper tiste, ki so zmožni za
delo in ne predstavljajo pomembne ne-
varnosti infekcije za sodelavce ali stranke.
Mnogi sprejemajo koncept koordinirane
skrbi, po katerem kadrovska služba po-
maga prizadetim.
V sklop zaposlovanja in dela je
vključen tudi problem diskriminacije
strank v dejavnostih, ki izvajajo osebne
usluge, npr. v kozmetičnih salonih. Prev-
laduje stališče, da strank ni dovoljeno
odkloniti, tudi če imajo HIV.
Na izobraževalnem področju so se
pojavile tri teme: pravica otrok z aidsom,
da obiskujejo šolo, pravica učiteljev z aid-
som, da nadaljujejo poučevanje, in vloga
šol pri izobraževanju o aidsu.
Pravice otrok do šolanja v javnih šo-
lah temeljijo na prepovedi diskriminacije
zaradi invalidnosti in na predpisih o
pravici invalidnih otrok do izobraževanja.
Pomembno je stališče vrhovnega sodišča,
da ni utemeljenega razloga, da učenci, za
katere je ugotovljeno, da imajo virus HIV,
ne bi smeli obiskovati pouka. V šoli so
morda še drugi otroci, ki tudi imajo virus,
a se tega ne ve, in pomenijo enako, tj.,
minimalno nevarnost. Zakon, ki ureja
pravico invalidnih otrok do izobraževa-
nja, podpira integracijo invalidnih otrok.
Uveljavilo se je stališče, da otrok s HIV ni
mogoče imeti za invalidne, če ne kažejo
znakov bolezni, saj za obiskovanje pouka
ne potrebujejo posebnih pripomočkov
ali posebnih izobraževalnih programov.
Sporno je, ali sploh in koga na šoli
349
RECENZIJA
informirati, da ima učenec HIV. Prepreče-
vanje »krvavih dogodkov« je boljša pre-
ventiva kot odkrivanje identitete posame-
znikov, za katere je ugotovljeno, da imajo
virus.
Pravna podlaga za to, da učitelji s
HIV delajo naprej, je sodna odločba, ki se
nanaša na tuberkuloznega učitelja. Po
njej ni mogoče odpustiti osebe z nalez-
ljivo boleznijo, ki je sicer sposobna za
delo ^otherwise qualified). »Sposobnost«
se nanaša na fizične in psihične zmož-
nosti posameznika in morebitno tveganje
za ostale v učilnici.
Posebno zanimivo je vprašanje vzgo-
je in izobraževanja o aidsu. Verjetno je, da
aids pri mladih odraslih izvira iz okužbe s
HIV v najstniških letih. Informiranje o ne-
varnostih okužbe naj bi po mnenju ne-
katerih spodbujalo najstnike k spolni
aktivnosti, homoseksualnosti in uživanju
drog. Posega tudi v vzgojne pravice
staršev in v nekatere religiozne norme.
Pričakujejo spore o svobodnem izpove-
dovanju vere, o pravicah staršev glede
vzgoje otrok, o svobodi izražanja in o
pristojnostih države v javnem zdravstvu.
Aids je imel precej stranskih učin-
kov na načine družinskega življenja, zlasti
na neporočene in istospolne pare. Odkar
se je razširil, več parov ostaja skupaj in
živi v monogamni zvezi. Kot za druge
nalezljive bolezni tudi za aids velja, da je
posameznik dolžan opozoriti druge, zlasti
zakonca ali partnerja, na nevarnost, da jih
okuži.
HIV pri zakoncu je utemeljen razlog
za razvezo, ker predpostavlja nezvestobo
ali uživanje drog. Vendar pa je sodišče do-
volilo očetu, ki ima HIV, stike z otrokom,
ker se aids ne prenaša z običajnimi aktiv-
nostmi v gospodinjstvu.
Najbolj tragične posledice ima aids
pri novorojencih. Mnoge otroke z viru-
som ali aidsom starši zapustijo, ker so ne-
sposobni skrbeti zanje ali pa so tudi sami
bolni. Za take otroke je skoraj nemogoče
najti rejnike ali celo posvojitelje. V večini
primerov jih čaka kratko, samotno in
mučno življenje.
Za ljudi z aidsom, ki živijo v netra-
dicionalnih življenskih skupnostih, je
pomembno, da pravočasno določijo po-
oblaščenca za urejanje finančnih in
poslovnih zadev. Če želijo zapustiti pre-
moženje partnerju, je treba oporoko
napisati čim prej, da je ne bi bilo mogoče
spodbijati zaradi mentalnih posledic
zapustnikove bolezni. Enako velja za želje
o pogrebu, če je pričakovati konflikte s
tradicionalno družino.
Zadnji problem sta smrtovnica in
osmrtnica, ker bi lahko imelo razkritje
vzroka smrti neugodne posledice za
družino.
V ZDA je zdravstveno zavarovanje
zagotovljeno pri zasebnih zavarovalnih
družbah, s skupinskim zavarovanjem
prek delodajalca ali z individualnim
zdravstvenim zavarovanjem. Aids je kot
draga bolezen za zavarovalnice veliko tve-
ganje, ki ga poskušajo izključiti z zahte-
vami po predhodnem testiranju in ugo-
tavljanju življenskega stila zavarovancev.
(Ne)dopustnost take prakse je v posa-
meznih državah različno urejena.
Ocenjujejo, da 37 milionov Ameri-
čanov nima nikakršnega zdravstvenega
zavarovanja. Ti so odvisni od javnega sek-
torja: varstva veteranov, programa Medi-
care, pri katerem je predpisana dveletna
čakalna doba od tedaj, ko se ugotovi tele-
sna prizadetost, in Medicaid, za katerega
velja dohodkovni cenzus. Medicaid je
dostopen osebam z aidsom, ki imajo ome-
jene dohodke, vendar šele, ko z lastnimi
sredstvi ne morejo več plačati
zdravljenja.
Na področju zdravstvenega varstva
so najpomembnejša vprašanja: ali so
zdravstvene organizacije dolžne zdraviti
in negovati paciente z aidsom; ali imajo
dolžnost oziroma pravico, da o okužbah
poročajo organom oblasti; kakšne ob-
veznosti imajo zdravstvene organizacije
do svojih zaposlenih, katerim so naložile
skrb za paciente z aidsom.
Na splošno velja, da bolnišnice niso
dolžne sprejeti vsakega pacienta, razen če
gre za nujne primere. Za zdravstvene or-
ganizacije, ki prejemajo zvezna sredstva,
vključno z Medicare in Medicaid, veljajo
zvezna pravila o prepovedi diskrimina-
cije zaradi prizadetosti. Osebe s HIV so
350
JARVIS, GLOSEN, HERMANN, LEONARD (1991), AIDS LAW
prizadete zato, ker so invalidne, ali pa
zato, ker drugi menijo, da so nevarne nji-
hovemu zdravju.
Ameriško zdravniško združenje
(American Medical Association) je spre-
jelo izrecno stališče, da je zdravnikova
etična dolžnost zdraviti osebe s HIV in
aidsom.
Testiranje navzočnosti HIV je dovo-
ljeno, če je v zvezi z diagnosticiranjem in
zdravljenjem pacienta. Sporno je, če ga iz-
vajajo zato, da bi zmanjšali nevarnost
okužbe zdravstvenih delavcev. Centers
for Disease Control (CDC) in drugi or-
gani javnega zdravstva nasprotujejo
splošnemu testiranju pacientov in pripo-
ročajo dosledno izvajanje ukrepov za
preprečevanje okužbe. Testiranje je do-
voljeno s pristankom pacienta, ki mora
biti pred tem informiran, rezultate testa
mu je treba pošteno pojasniti. Če so po-
zitivni, mora dobiti nasvete, kako naj
ravna, da ne bi okužil drugih, dobiti mora
informacije o nadaljnjem testiranju,
zdravljenju in dostopnosti psihiatrične
pomoči. Rezultati testov so zaupni.
Če osebe, ki vedo, da imajo HIV, na-
menoma ali iz malomarnosti ogrožajo
zdravje drugih, so za to kazensko odgo-
vorne. Gre lahko za kazniva dejanja zoper
življenje in telo, za ogrožanje javnega
zdravja, v nekaterih državah pa so raz-
lična ravnanja oseb s HIV, ki se vede an-
gažirajo v aktivnostih, s katerimi bi lahko
okužile druge, opredelili kot samostojna
kazniva dejanja.
Z aidsom so povezani številni od-
škodninski zahtevki. Največ je bilo tožb
oseb, ki so prejele s HIV okuženo kri ali
krvne produkte. Prevladuje stališče, da je
transfuzija krvi storitev oz. usluga, ne pro-
daja izdelka, kar je zelo pomembno za
ugotavljanje odgovornosti bolnišnic, krv-
nih bank in podobnih organizacij.
Bile so tudi tožbe zaradi spolnega
prenašanja HIV. Ker se virusa ne da ugo-
toviti takoj, je dokazovanje vzročne zveze
težavno. Podobno velja za prenašanje vi-
rusa HIV med uživalci drog. Poseben
problem je odškodninska odgovornost za
rojstvo okuženega otroka. Odškodninske
zadeve, povezane z aidsom, se nanašajo
tudi na obrekovanje, kršitve pravice do
zasebnosti in psihično trpljenje.
V	ZDA ima država velika pooblastila
v javnem zdravstvu. Aids je v predpisih
zajet na tri načine: kot nalezljiva bolezen,
kot bolezen, ki se spolno prenaša, in v
posebnih določbah o aidsu. Z namenom,
da bi zagotovili sodelovanje prebivalstva,
je varovanje zaupnosti strogo, vendar v
posameznih državah različno urejeno.
Pomembno je stališče, da javni interes,
zagotoviti preskrbo s krvjo, prevlada nad
zahtevo po odkritju identitete krvodajal-
cev v morebitnih drugih sporih.
Poročanje zdravstvenim oblastem o
primerih aidsa in okuženosti s HIV je v
vseh državah obvezno, ker je nujno
zaradi zbiranja epidemioloških podatkov,
zdravstvene preventive in raziskovanja.
Sporočanje osebnih podatkov o okuženih
osebah je v posameznih državah različno
urejeno. V 40-tih letih so z ugotavljanjem
spolnih partnerjev bolnikov poskušali
preprečevati širjenje sifilisa. V primeru
aidsa to ni smiselno, ker je pri najbolj
ogroženih skupinah neizvedljivo in ker
povzroča hud vdor v zasebnost. V neka-
terih državah je treba o okuženosti bol-
nika s HIV obvestiti tiste, ki so ogroženi
zaradi svojega dela, npr. ekipe reševalnih
vozil, zdravstveno osebje v urgentnih od-
delkih, ponekod tudi gasilce, policiste in
pogrebnike.
Karantena oziroma izolacija je
dopustna le v skrajnih primerih zaradi
vedenja prizadetega, nikakor pa ne zgolj
zaradi njegovega stanja.
Predmet mednarodnega prava so
zlasti odnosi med državami in delovanje
mednarodnih organizacij. Programe v
zvezi z aidsom izvaja Svetovna zdravst-
vena organizacija (WHO). Splošna de-
klaracija o pravicah človeka vsebuje vrsto
določb, ki so pomembne za osebe z aid-
som, npr. splošno prepoved diskrimi-
nacije, enakost pred zakonom, svobodo
gibanja (vključno s potovanjem v drugo
državo), pravico do zasebnosti, enak
dostop do uslug javnih služb, pravico do
dela in do primerne življenske ravni.
V	ZDA sega na to področje pravna
ureditev imigracije. Med tujci, ki jim ni
351
RECENZIJA
dovoljen vstop v ZDA, so tudi osebe, ki
imajo kakršnokoli nevarno nalezljivo
bolezen.
V globalnem merilu so posamezne
države na področju mednarodnih odno-
sov glede aidsa sprejele različne ukrepe,
»od razumnih do nelogičnih«. Med sled-
njimi avtorji navajajo ponesrečen celov-
ški poskus, da bi lahko dobili dovoljenje
za delo samo tisti tujci, ki bi dokazali, da
so HlV-negativni.
Iz prikaza pravnih disciplin, ki se v
ZDA ukvarajo z aidsom, izhaja, da je na
tem področju veliko problemov, ki so ak-
tualni tudi za socialno delo.
Andreja Kavar-Vidmar
352