Poštnina plačana v gotovK	-- Posamezna Stev. Din 1«-«
štev. 52.	V LHiblfsni, dne 23. decembra 1910.	Leto XIII.
jltpravništvo ..Domovine" v Ljubljani, Knafiova ulica 5 Uredništvo »Domovine", Knafiova ulica 5/11., telefon 3122 do 3128
Izhaja vsak četrtek
Naročnini ti tuzemitro: četrtletno I Din, polletno 18 Din. celoletno 3« Din; <« ia*« lemstvo razen Amerike: četrtletno 12 Din. polletno 24 Din, celoletno 48 Oli, Amerika leti« I dolar. — Račun poštne hranilnice, podružnice i Ljubljani, št. 10.711.
Prijazen božič
želita vsem prijateljem in prijateljicam »Domovine"
uredništvo in uprauništvo!
1 «Domovino» ostani naše geslo tudi v prihodnjem letu.
I Sedaj pa naj se pomenimo malo še z našimi marljivimi dopisniki. Tu in tam je prišlo kaj navzkriž. Često nismo mogli objaviti vsega, kar smo prejeli.
Grde osebnosti in malenkostne zadeve ne spadajo v časopis.
Mnogokrat takih reči nismo objavili zaradi tega, ker bi si s tem skoro gotovo nakopali tožbo, nakar bi bili prisiljeni izdati dopisnika. No, in dopisnik, če bi bil obsojen, bi nam bil m	* 1 * 1	•	•	mal° hvaležen za zapor in visoko denarno
Ub praznikih miru in sprave
*	"	»	t rav. tako nismo objavili vseli slik, ki smo
Božični prazniki se pričenjajo prav tako,'nam pozna, če imamo več takih zamudnikov, jih prejeli. Nekatere so bile premalo jasne in kakor je zapisano v koledarju: s snegom inj Zamudniki, ne dopustite, da vas imamo zabele-, se ni dalo iz njih pri najboljši volji nič napra-mrazom. Sveta noč mora biti po stari tradiciji žene v črni knjigi, in zato brez oklevanja sto-( viti, druge pa so bile premalo pomembne. Če
bela, sicer ni zadosti svečana.
Prazniki rojstva našega Odrešeuika so prazniki miru in sprave. Letos praznujemo pri nas te praznike že drugič tudi v političnem miru, ki nam je po dolgem mučneta in brezplodnem prerekanju prinesel dobo mirnega in složnega dela za blagostanje vse velike in lepe naše Jugoslavije, za kar se imamo zahvaliti modremu ukrepu našega narodnega vladarja.
Leto se polagoma bliža k zatonu in če pogledamo nazaj, vidimo veliko delo, ki ga je izvršila v teku leta naša država, saj naše vlade pri delu niso motile slepe strankarske strasti. Za kmetsko l judstvo najpomembnejši čin pa je izvršila vlada pod predsedovanjem Nj. Vel. kralja baš te dni, ko nam je za božič naklonila številne davčne in carinske ugodnosti. Velike so letos težave kmetijskega gospodarstva po vsem svetu in zato s težkočami tudi nam ni pri-znnešeno. Naši državni krmilarji, ki se zavedajo, da je steber naše Jugoslavije predvsem kmetski stan, skušajo s primernimi ukrepi zajeziti to zlo in pomagati kmetu zopet na noge.
Sedaj ob praznikih, ko delo počiva, se zopet obračamo na vas, svoje prijatelje in prijateljice, da nam
pomagate širiti našo «Domoviuo»,
s katero ste bili gotovo vse leto zadovoljni in ki zato zasluži, da ji dobite še več novih bralcev in bralk. Prosimo vas, da ustrežete naši prošnji in nam pridobite vsak vsaj po enega novega naročnika ali naročnico. Ako ne pridobite kakšnega trdovratnika za naročnika drugače, mu dajte citati «Domovino» in videli boste, da bo kmalu v našem krogu.
Pa še eno je, na kar moramo, žal, opozoriti. Imamo namreč še vedno nekaj zamudnikov, ki so zaostali s plačilom naročnine. Ni to lepo! Crda nehvaležnost je to napram časopisu, ki so ga radi brali, in mu tudi priznavali, da ga imajo rajši kakor marsikateri drugi časopis.
Sveta in častna dolžnost pravih naših prijateljev in prijateljic je, da brez odlašanja pošljejo zaostanek naročnine.
Kmal u bo konec leta, ko se morajo vsi računi poravnati. Neznatna je vsota, ki jo je treba posamezniku šteti za naročnino, toda precej se
rite svojo dolžnost!	I bi prinašali vse take nepomembne slike, bi jih
Z današnjo številko smo začeli priobčevati bil časopis vedno poln in bi ne ostalo prostora lepo Sofeščanovo povest «Dedinjo treh gradov», za ničesar drugega. Mislimo, da bi bili v takem
katere začetek že pokaže, da se bo lepo razvijala. Poleg te bo še dalje časa izhajala Strni-ševa povest «Klic zemlje». Tudi v prihodnjem letu bomo stalno priobčevali poleg vsega drugega, poučnega in zabavnega, po dve povesti.
Skušali bomo v čim večji meri ustreči čitateljstvu, ki pa naj tudi s svoje strani stori svojo dolžnost z vestnim poravnavanjem naročnine.
Mi se zanašamo na poštenost našega slovenskega ljudstva in smo prepričani, da naše be-: *ertje v navzkrižje. Prosimo vas, da nam osta-sede ne ostanejo glas vpijočega v puščavi. Ob nete Se "»dalje zvesti po načelu: stvarno in praznikih miru in sprave si vsi zamudniki olaj- kratko!
šajte vest in storite, kar vam veleva čut pošte-' Vsem našim prijateljem in prijateljicam nosti. «Domovina» za naročnika, naročnik za želimo prav prijazne praznike!
primeru čitatelji in čitateljice z nami prav malo zadovoljni.
. Zato objavljamo le slike, ki zanimajo večji krog čitateljev in ki morajo biti, seveda, dovolj jasne,
da se na njih razločno vidi, kaj naj predstavljajo.
Ob praznikih miru in sprave naj tudi naši cenjeni sotrudniki oproste, da smo sj prišli sem-
Združitev kmetijskih strokovnih listov
Kmetijska družba v Ljubljani nam je poslala naslednji članek:
Kmetijsko gospodarstvo zahteva dandanes od kmeta mnogo čvrstega delovanja in precej strokovnega znanja, če naj bo posestvo dobička-nosno. Zato mora biti kmet poučen o vseh modernejših pridobitvah na kmetijskem polju, pa tudi o splošnem stanju tržnih cen, po katerih mu je mogoče vnovčiti pridelke. Kmetijsko znanje o panogah, s katerimi posestnik gospodari, črpa ta večinoma iz strokovnega časopisja. V zadnjih desetletjih pred vojno se je kmetijska veda tako poglobila, da je zahtevala vsaka panoga zase svoje strokovnjake, ki so se posvetili eni, kvečjemu dvema strokama. Posledica tega je bila, da so začeli izdajati različne strokovne liste za posamezne kmetijske panoge. To je dovedlo v Nemčiji in Avstriji k precejšnji razcepljenosti, ki ni bila v korist kmetu-posestniku, ki ima na svojem posestvu opraviti z mnogimi panogami, nikdar pa ne samo z eno.
Da ta razcepljenost in skrajna poglobitev posameznih panog ni dovedla do zaželjenih uspehov, so uvideli že Nemci v Nemčiji in v Avstriji, ki skušajo v zadnjih letih preštevilne kmetijsko-strokovne liste združevati v skupna glasila, predvsem pa nuditi kmetu take kmetijsko-strokovne
liste, ki obravnavajo vse gospodarske panoge. Tako sta se v Nemčiji združila dva velika kmetijska lista, in sicer «Deutsche landwirtschaft-liche Presse* in «Leipziger illustrierte landvvirt-schaftliche Zeitung» v eno glasilo, v Avstriji je pa začela tainošnja kmetijska zbornica izdajati list «Die Landwirtschaft», ki ima razdeljeno snov po različnih kmetijskih panogah.
Potrebo po taki združitvi kmetijsko-strokov-nih listov je uvidel sam nemški narod, ki šteje 80 milijonov, ker je spoznal, da zadostuje za kmeta eno samo glasilo, ki mu pa mora nuditi potrebne nauke za vse njegove kmetijske panoge, ne da bi mu bilo treba za vsako posebej naročati poseben list. Slovenija šteje komaj en milijon prebivalcev in izdaja za kmeta celo vrsto kmetijskih strokovnih listov. To so: »Kmetovalec«, «Sadjar in vrtnar«, «Naše gorice«, «Konje-rejec», «Slovenski čebelar«, «Slovenski hmeljar» in «Zadružni vestnik«. Naročnina za vse te listo znaša letno okrog 200 dinarjev. Četudi ni za kmeta potrebno, da bi bil naročen na vse te liste, vendar je mnogo ukaželjnih kmetov, ki imajo večino teh listov, kar stane letno gotovo 150 dinarjev. Ta naročnina, združena s članarino za razna društva, pomenja za kmeta precejšnje breme, ki ga vedno teže prenaša. Še teže pa v
današnji kritični dobi, ko ni na deželi denarja. Razumljivo je tudi, da ne more enomilijonski narod vzdrževati toliko gospodarskih listov, zato se vsa društva borijo s precejšnjimi težavami pri izdaji svojih glasil in so več ali manj navezana na podpore od strani oblastev.
To veliko breme naročnin, ki teži kmete, se Je uuuilaijalu na zbuiuvaiijili ln uUdilli zUuiili raznih društev in stavila se je ponovno zahteva, naj se listi združijo, da ne bo treba kmetu plačevati na toliko strani. Pa tudi od podružnic z dežele so ponovno prihajali dopisi, ki so izražali sklepe njih zborovanj in občnih zborov, naj Kmetijska družba deluje na to, da se številni listi združijo v skupno glasilo Zaradi teh od kmetov izraženih želja je Kmetijska družba v letu 1927. sklenila v glavnem odboru, povabiti razna društva, naj se izjavijo k temu vprašanju. Tedaj so vse povabljene organizacije odklonile to misel, zaradi česar tudi Kmetijska družba ni več nadaljevala te akcije.
V namerah današnje vlade je, da se združijo vse gospodarske sile za skupno delovanje, ker samo na ta način bo mogoče uspešno se boriti proti gospodarski krizi, ki danes objema ves svet. Tako je tudi banska uprava Dravske banovine na pobudo od strani kmetijskega podeželja započela letos poleti akcijo za združitev kmetijskih strokovnih listov v skupno glasilo in pozvala vsa strokovna društva, naj zavzamejo k temu vprašanju svoja stališča. Po zaslišanju njih mnenj je banska uprava sklicala sestanek zastopnikov društev in urednikov njihovih listov, ki ga je vodil sam izvrševalec dolžnosti bana, gospod dr. Otmar Pirkmajer. Na sestanku se je načelno sklenila združitev listov, vendar so si zastopniki nekaterih društev pridržali pravico, vprašati za mnenje svoje občne zbore. Na sestanku je bil izvoljen poseben odsek, ki je imel nalogo, staviti banski upravi točne predloge za izvedbo tega- načrta, kar se je zgodilo še istega dne.
Na predlog omenjenega sestanka, ki je vseboval tudi podroben načrt, je banska uprava povabila Kmetijsko družbo kot najmočnejšo kmetijsko korporacijo Dravske banovine, da prevzame izdajanje skupnega glasila, ter ji obenem obljubila primerno podporo za list, če bo ta imel Izgubo. Glavni odbor Kmetijske družbe v Ljubljani je na svoji seji dne 26. novembra t. I. proučil odlok banske uprave in po daljši debati sklenil, ugoditi temu vabilu pod naslednjimi pogoji:
.Gustav Strniša:
Klic zemlje
(Dalje.)
«Na svatovanje mora priti tudi Martin in vsi njegovi!> je odločil Ferjan in povabil svoje domače.
Vesela je bila tista ženitnina! Bilo je res pravo svatovanje. Rajali so in peli, da so jih bolele noge in grla. Vina so popili toliko kakor žejna krava vode, pa so se vendar še nekam pametno držali, za kar so se morali zahval.ti dobri jedi, ki so je imeli dovolj.
Andrej je upal, da bo sedel na svatovanju poleg Vande. Njegov oče je starešinil. Določil je, da bo sedela poštarica poleg njega.
Med svatovanjem je mladenič opazil, kako se njegov oče prijazno pomenkuje z dekletom. Začutil je tiho bol. Sam si di vedel razložiti, zakaj je oče z Vando tako prijazen, a njemu brani, da bi jo ljubil.
Mahoma se je vzbudila v Andreju slutnja, ki Be je je kar prestrašil. Nekaj časa je opazoval očeta in Vando. Nato se je nagnil k svoji materi, ki je sedela poleg njega, in ji šepnil:
«Poglejte vendar očeta 1 Meni ne dovoli, da bi bil srečen z Vando, in pa tako prijazno govori i njo. Ali ni to nerazumljivo? Mati! Huda slutnja me muči! Sam se je bojim, toda dejal bi, da je resnična!*
Novo glasilo naj izhaja pod imenom «Kmeto-valec», ki naj se poveča na dvojni dosedanji obseg, in sicer na 16 strani strokovnega in osem strani inseratnega dela. Glavno uredništvo naj ostane pri družbi, medtem ko se za posamezne panoge povabijo pristojna kmetijska društva, da imenujejo svoje urednike. Nadalje naj se akliše uredniški poavet; ki naj organizira liat tako, da bo ustrezal duhu časa. Da se krijejo stroški za izdajanje lista, se zviša članarina pri družbi na 30 dinarjev, ki se vsa porabi za izdajanje povečanega «Kmetovalca». Podružnice smejo od svojih članov pobirati prispevke do največ pet dinarjev.
Na osnovi tega sklepa glavnega odbora, je družba povabila strokovnjake banske uprave in urednike strokovnih listov na uredniški posvet, na katerem je bil izdelan načrt, kakšen naj bo bodoči «Kmetovalec». Določila sta se dva glavna urednika izmed družbenih strokovnjakov. Vsaka izmed naslednjih panog dobi v listu določen prostor in posebnega urednika: splošno kmetijsko gospodarstvo dve strani, poljedelstvo dve strani, hmeljarstvo dve strani, sadjarstvo in vrtnarstvo dve strani, vinarstvo in kletarstvo dve strani, živinoreja in mlekarstvo dve strani, konjereja pol strani, čebelarstvo eno stran, gozdarstvo eno stran, zadružništvo eno stran, gospodinjstvo pol strani, družbene zadeve eno in pol strani, skupaj 16 strani.
Dejstvo, da dobi vsaka panoga svojega urednika, bo gotovo pripomoglo, da bo vsebina povečanega «Kmetovalca» pestra in zanimiva. Oblika povečanega «Kmetovalca» ostane dosedanja, Ie papir bo boljši in list obrezan ter sešit, tako da bo Iičnejši.
Kmetijska družba je želela, naj bi pri tem združenem listu sodelovala tudi ostala društva, zato je naprosila Sadjarsko in vrtnarsko. Vinarsko, Čebelarsko, Hmeljarsko in Konjerejsko društvo, naj imenujejo kot urednike njim pripadajočih panog svoje dosedanje urednike društvenih glasil. Dosedaj sta izjavili Vinarsko društvo v Mariboru in Konjerejsko društvo v Ivanjkovcih, da sta pripravljeni, smatrati list za svoje glasilo in ooustiti svoji dosedanji glasili «Naše gorice® in «Konjerejca» pod pogojem, da se na nju odpadajoči del «Kmetovalca» urejuje po dosedanjih urednikih v smernicah obeh društev.
Naročnina za povečanega «Kmetovalca» bo znašala 30 dinarjev, medtem ko ostala društva pobirajo zase članarino posebej, ločeno od člana-
«Bodi no pameten!* je odvrnila mati. «Ti svojega očeta še ne poznaš! Menda nisi ljubosumen nanj!»
Mati ga je skoro pomilovalno pogledala.
«Doslej še nisem bil ljubosumen, zdaj sem pa! Pa kako sem ljubosumen b je zavrelo v mladeniču. Očeta je sovražno pogledal. Ker ni takoj umaknil pogleda, ga je oče ujel. Zardel je kakor šolar.
To je mladeniča v njegovi sumnji še podkrepilo.
Martin je nazdravil ženinu in nevesti in ju veselo pozdravil na domu njegovih staršev, ki so ga postavili že pradedje, in je bil eden najtrdnejših zemljišč.
Nato je vstal tudi Ferjan in pozdravil sinaho na svojem domu, nakar je zasukal besedo. Po-mežiknil je na vse strani in omenil, da sta še dva navzočna, ki želita, da bi postala kmalu novoporočenca. Pogledal je Vando in Andreja ter se poredno muzal.
Ko se je pa Ferjan ozrl v svojega brata, je videl v njegovih očeh tiho grozo n nemo prošnjo. Ni ga razumel. Zmedel se je, nekaj zajecljal in nato dvignil kozarec in ga v zadregi izpraznil.
Andrej je bil vedno bolj prepričan, da je njegov oče res zaljubljen v Vando. Ni se mogel več brzdati Čutil je mravljince, ki so mu gomazeli po vsem telesu. Nemirno se je premikal na svojem sedežu. Pričel je pogosteje dvigati kozarec, da bi se zamotil. Pijača ga je pa še bolj razburjala. Sam sebi je postajal vedno neznosnejši.
rine za list. Kmetijska družba v Ljubljani se pa odreka svoji članarini, da olajša s* tem kmetovalcem naročitev lista samega, oziroma pristop k družbi.
Nadalje se je pri dotičnih obravnavah pri Kmetijski družbi poudarjalo,, da bo družba tudi v bodoče podpirala delovanje vseh navedenih družic«, ker niuia njej kul glavni kmetijski Kuf= poraciji v Dravski banovini biti na tem, da se vse kmetijske panoge pospešujejo v enaki meri in čim krepkeje.
S povečanim «KmetovaIcem» dobi Dravska banovina dober strokovni list, ki bo ustrezal današnjim potrebam in bo služil prosveti kmeta. Oblika in vsebina bosta ustrezali našim kmet-skim razmeram z upoštevanjem dejstva, da večina kmetskih posestev obsega vse važnejše kmetijske panoge. Kmet bo torej v enem listu našel pouk o vsem, s čimer se bavi, in bo seveda s tem ta pouk cenejši, kakor je bil doslej. Cena listu je tako nizka, da bo komaj mogoče kriti vse stroške za tisk in urejevanje, zato je Kmetijska družba pripravljena, sama prenesti žrtev, ki bo potrebna, da bo «Kmetovalec» izhajal v čim popolnejši obliki.
Združitev kmetijskih strokovnih listov v Dravski banovini v skupno glasilo društev je zgodovinsko važen čin banske uprave, ki pome-nja prvi korak na potu združitve vseh gospodarskih sil v Dravski banovini. Ta cilj si je za svoje delovanje postavil tudi naš novi ban. g. dr. Drago Marušič, ki je o priliki sprejema ožjega odbora Kmetijske družbe 12. t. m. poudarjal, da bo na svojem novem mestu deloval za koncentracijo vseh gospodarskih sil v Dravski banovini, kajti uverjen je, da bo edino s skupnim delom vseh kmetijskih korporacij mogoče uspešno se boriti proti hudi gospodarski krizi, ki ograža obstoj našega kmeta.
Vprašanje domačih kvalificiranih moči v tkalnicah
Ze vsa leta po vojni je bilo mnogo pritožb iz krogov tkalniškega osebja, da so se vedno odrivali domači delavci, kadar je bilo treba nastaviti moči na boljših mestih v tovarnah. Čeprav so nekateri delali že po pet in več let pri svojih strojih in so v polni meri nadomeščali obolele inozemske mojstre, jih vendar podjetja niso priznala za polnovredne delavce in so na izpraznjena mesta klicali spet tujce iz inozemstva.
Poštarica je ves čas govorila s starešino. Cesto se je ozrla tudi v Andreja in mu prijazno poki-mala, kar ga je trenutno pomirilo. Vendar je bil tako nestrpen, da je naposled pričel nervozno drsati z nogami po tleh. Brzdal se je z največjo težavo.
Zaplesali so svatje. Starešina se je priklonil Vandi in zaplesal z njo. Odslej sta se še večkrat zasukala. Ponosno vzravnan je hodil z njo plesat. Obraz mu je žarel. Smehljaje jo je vodil k mizi.
Z Andrejem je zaplesala samo enkrat.
Svatje so bili zelo veseli.
Sivi Štembal, stric neveste, je omenil njeno svetništvo. Poredno ji je dejal, ko se je vrnila i ženinom od plesa:
«Namesto na oltar si šla rajši pred oltar! Tako se bolj trdno stoji! Koliko jih je bilo, ki so hoteli biti svetniki, pa jih je naposled pogubil njihov greh!»
Nevesta mu je požugala in se prešerno smejala. Bila je pač silno srečna poleg svojega Šimna.
Razpoloženje je bilo vedno boljše. Kmetje so pozabili svoje skrbi. Pričeli so modrovati Pri tem so pridno praznili kozarce in krožnike.
Andrej je postal tako nataknjen, da je kar pričel sitnariti in kakor naveličan otrok siliti mater, naj gresta domov.
Ona se je jezila in ga kregala.
Ferjan je vedel, da je mladeniču hudo, ker ni poleg poštarice.
Ko je zvečer hodil z Martinom po mehki travi za hišo, sta se trenutno oddaljila od vesele druž*
Nekje je celo domač delavec učil cele tedne novega inozemskega mojstra, ki se ni spoznal na stroj.
V nekaterih tkalnicah se je položaj v tem pogledu sicer nekoliko zboljšal, vendar je še vedno nekaj podjetij, ki se ne ozirajo na domače moči. Tako ie bilo te dni odpuščenih v mariborski tkalnici Doctor & drug več tkalskih mojstrov. Tovarna ej zaprosila pri borzi dela in inšpekciji dela, naj se ji dovoli najeti nove inozemske tkalne mojstre, češ, da jih ni mogoče tuknj dobiti. Tkalnice obstojajo v naši drŽavi že več kakor deset let in se je dovoljevalo zaposlovanje inozemcev le s pogojeni, da si tvornice med tem časom vzgojijo domače kvalificirane moči. Ne-
verjetno je, da bi se naši ljudje, kakor trdijo neki krogi, ne mogli v vseh teh letih izučiti za tkalske mojstre.
Delavske organizacije in časopisi so ponovno opozarjali, naj se po tovarnah vzgajajo domači mojstri. Nekatere tvornice so tudi vzgojile take
rnri^i, tri \t poliai inori uetroanjo
jetij. To bi lahko storila prav vsa podjetja. Spričo kolikor toliko velike nezaposlenosti pri nas vendar ne moremo trpeti, da bi se še naprej dovoljeval uvoz inozemskih kvalificiranih delavcev, sicer bo to trajalo večno in bodo naši ljudje vkljub svoji sposobnosti tudi v domovini morali opravljati samo najnižja dela, kakor morajo to, žal, v tujini.
Bolfša kratka sprava kakor dolga pravda
(Dopis z
«Domovina» pove resnico, ali je to temu ali onemu prav ali ne. Zakaj pa bi tudi prikrivali svoje napake in slabosti! Skušajmo jih rajši odpraviti. Neka taka napaka med nami, posebno na deželi, so pogoste tožbe za prazen nič. Sicer se je v mnogih krajih ta slaba navada že močno opustila, vendar so še med nami kraji, kjer so ljudje še z vso strastjo nagnjeni k pravdarstvu.
Kakor že rečeno, se ljudje dostikrat pravdajo za prazen nič. Ob meji stoji neznatno drevo. Oba mejaša si ga lastita. Poseka ga eden, a drugi naperi tožbo zaradi tega proti sosedu. Zaradi trme nobeden ne odneha. Vsak vzame odvetnika in tožba se vleče v brezkončnost z raznimi ogledi in zasliševanjem obojestranskih prič, ki si dostikrat medsebojno nasprotujejo. Iz pravde nastane med obema nasprotnikoma najhujše sovraštvo, ki se raztegne kaj rado še na priče in druge, ki se vmešavajo v zadevo. Dolga pravda ima najžalostnejšo posledico, da prej trdna hiša vedno bolj propada in naposled propade. Vse to le, kakor rečeno, zaradi reči, ki je bila vredna jedva nekaj dinarjev.
Dostikrat se dogode primeri, da prideta soseda navzkriž zaradi kake vozne poljske poti, katero uporablja ta ali oni pri. spravljanju pridelkov brez vsake ali vsaj malenkostne škode. Pa ni kaj čisto v redu in že nastane dolgotrajna in draga pravda.
Zgodi se, da ta ali oni napelje pomladi na svoj travnik neznaten potoček, katerega voda pride morda tudi na sosedov svet, ali pa zaobrne
dežele.)
ali zaokroži nekoliko kak jarek, da ob deževnem vremenu voda udari na sosedovo zemljo. Morda obstoja med obema posestnikoma kako staro na-sprotstvo. Priložnost je dana, brž s tožbo nad nasprotnika! O tem, da bi se zlepa razgovorila in poravnala, ni govora.
Tu ali tam visi veja malo na drugi vrt, ali je kako živinče ali samo petelin prestopil ograjo, že je to povod za tožbo, posebno še, ako obstoji med hišama sovražno razmerje.
Navedli bi lahko še brez števila primerov, ki niso vredni piškavega oreha in zaradi katerih nastanejo nepotrebne pravde in sovraštvo med vaščani.
Ne rečemo, da so primeri, katere je zaradi nejasnosti nemogoče medsebojno poravnati in da je treba poklicati oblastvo, da razsodi, vendar se naj to zgodi brez vsake jeze. Take mirne poravnave so vsem prizadetim v korist, dolge in drage pravde pa navadno nikomur, niti tistim, ki jih dobe.
Politični pregled
Veliko zanimanje je vzbudil po svetu
govor italijanskega ministrskega predsednika Mussolinija o gospodarskih težavah Italije
v rimskem senatu. Mussolini je priznal, da je Italija zapadia v velike gospodarske težkoče,
vendar izraža upanje, da bo fašistična Italija premagala vse te bridkosti, če bo dovolj disciplinirana. S svojim poudarjanjem gospodarske krize je Mussolini utemeljeval nedavno izveieno znižanje uradniških plač, obenem pa se je skliceval na to, da gospodarska kriza ni !e pojav v Italiji, nego po V3CU1 steiu, ki proizvaja v88 a8DflH, kakor jih potrebuje. Od tega izvira tudi vedno večja brezposelnost.
V	Rimu se je pričel vclcizdajniški pro-
ces proti osmim novinarjem,
ki so bili nedavno aretirani zaradi delovanja proti fašizmu. Obtoženi so, da so pripravljali tajno društvo, ki bi imelo za cilj pripravo upora proti fašistični vladi. Kakor javljajo, so vsi obtoženci svoje dejanje priznali. Te dni sta bila v Italiji aretirana tudi dva generala, kar je vzbudilo po vsej Italiji veliko senzacijo. Aretirati ju je dal sam Mussolini zaradi neke spomenice, ki sta jo poslala naravnost kralju in v kateri sta se pritoževala, ker uživajo oficirji fašistične milice večje pravice kakor oficirji redne vojske.
Španska revolucija ni uspela
in se sedaj po porazih upornikov vrše po vsej državi aretacije upornikov. Po nekaterih krajih so prijeli že vse voditelje upornikov, cd katerih so posamezne obsodili na smrt in ustrelili.
V	Bolgarski se pripravlja odstop vlade
Ljapčcvega.
Nova vlada naj bi izvršila nove volitve, ki naj bi bile že meseca maja. Po izjavi ministrskega predsednika Ljapčevega krize vlade ne bo zadrževalo vprašanje državnega proračuna, ker proračun lahko sprejme stara ali nova vlada.
Sumljivo.
«£e drugič je vaš pes ugriznil mojo taščo, se pritožuje Ponižnik proti Kolobitniku.
Kolobitnik se malce nasmehne in naposled reče: «Tedaj bom pač moral žival prodati.»
cGotovo, gotovo,> poudarja Ponižnik, ckoliko bi pa stala ?>
Prepozen.
A: «Ali niste mogli rešiti svojega prijatelja iz rok ljudožrcev?»
B: «Bilo je nemogoče. Ko sem prišel na pomoč, je bil že tako rekoč črtan z jedilnega lista.>
be. Tam zunaj v naravi se je tako prijazno kramljalo in pušilo!
Posedla sta na javorjevo klop za skednjem. Ferjan je omenil bratu Andrejevo ljubezen. «Ali bi ne bil to pravi par?> je pripomnil. Martin ga je zavrnil:
«Moj brat si, rad te imam, o tem pa raje molči! Nikoli ne sme postati njegova, nikoli neb « Zakaj ne?» je silil Ferjan. Martin ga je otožno pogledal in globoko vzdihnil:
«Ne vem, ali bi ti povedal.. .> <Moj mlajši brat si. Ali se spomniš, kako je bilo včasi, ko sva bila še oba pastirja? Kolikrat sva videla druge brate, ki so se med seboj stepli! Med nama je vedno ostala prava braiovska ljubezen. Vedno sva bila skupaj. Ločilo naju je življenje, bratovska ljubezen je pa ostala. Dobro veš, da sem že od narave dokaj molčeč človek. Zaupaj se mi! Morda bo bolje zate!»
Martin je potegnil brata za rokav. Pokazal mu je proti polju in počasi sta odšla po stezi med njivami.
cFerjan, res je! Nisi samo moj brat, temveč tudi moj prijatelj iz otroških let! Vse se je izpre-menilo. Ti si ostal preprost kmet, jaz sem postal bogat trgovec. Vedno sem ti zaupal. Tega pa, kar ti bom zdaj zaupal, ne ve na svetu nihče drugi kakor jaz sam. Še mlad trgovski pomočnik sem bil, ko sem se ženil pri svoji sedanji ženi Malki Drenovi. Moja mala debeluška pač ni bila krasotica, toda pridna je bilal In pridno žeuo
sem si želel dobiti. Hotel sem si čimprej postaviti lastno ognjišče in pričeti samostojno trgovino, kar sem sanjal takoj prvo noč, ko sem kot preprost kmetski deček stopil za trgovinski pult. Malka je bila preveč trmasta. Ko sem pričel z njo prijateljsko občevati, je že pred zakonom hotela nositi hlače, kar se mi je videlo vendar pre-neumno. Cesto je za vsako malenkost kuhala rilček. Zaman sem se potem trudil okoli nje. Vendar je bila ona prva ženska, ki sem jo po-bliže spoznal. Prav ona je imela spočetka do mene največ moči, ki je pa ni znala prav uporabiti. Tako pusta in dolgočasna je bila včasi napram meni, da sem se že resno bal, da me zapusti. Menda bolj zaradi njenega obnašanja kakor zaradi strasti sem jo hotel tesneje prikleniti nase. Sam veš, da sva pred zakonom kupila fanta, našega Andreja. Preden sem sploh vedel, da je Malka zanosila, sva se pošteno sprla. Tako razburjen ko tedaj, še nisem zlepa bil. Ona ni niti govoriti hotela z menoj. Ce misliš, ljubica, da boš tako počela z menoj, se pa motiš! sem si dejal. Niti poslovil se nisein. Pograbil sem klobuk in odbrzel skozi vrata. Se vedno sem upal, da me pokliče nazaj. Pa je zmagala njena trma. Pustila me je oditi brez slovesa.
Medtem sem se seznanil z drugim dekletom, z Jeričevo Francko. O tej ljubezni je vedela samo ona in jaz Francka je bila popolnoma drugačne narave kakor Malka. Bila je nežna, mila in dobra stvarica. Vzljubil sem jo iskrena saj Malke nisem nikoli posebno rad imel. Francka mi je vra-
čala ljubezen. Oklenila se nit je z vso dušo, kakor bi hotela s svojo Jjubavjo pridržati silo življenja v sebi.»
«2al mi je bilo,> je nadaljeval Martin, «da je prišlo predaleč! Toda kar se je zgodilo, se je pač zgodilo. Za Malko sem vedel, da je kupila otroka. Menil sem, da je med nama vse zaključeno in izbrisano za vedno. Francko pa sem ljubil in jo tudi nameraval poročiti. Tako so minila skoro tri leta, kar sem zapustil Malko. Nekega dne mi je nepričakovano pisala. Omenila mi je, da se je ponižala iz ljubezni do svojega sina in se oglasila. Prosila me je, naj pr'dem saj pogledat njeno dete, ki je že nad dve leti staro. Čudil sem se, ko sem prečital pismo. Nili sanjalo se mi ni, da imam že sina.
Ko sem prišel k Malki, sem opazil, da se je dokaj izpremenila. Telesno je postala močnejša, vendar privlačnejša, kakor je bila prej. Oblažilo jo je pač materinstvo. Tudi njeno obnašanje se je nekoliko omililo. Prosila me je, naj je ne zapustim zaradi najinega črviSa. Bil sem z njo sicer prijazen, toda hladen. Niti trenutek nisem pozabil svoje ljubljene slabotne Francke. Pri Malki se n sem dolgo mudil. Izgovoril sem se, da imam mnogo dela in se kmalu poslovil. Ko sem odhajal, me je prosila, naj se skoro sp3t oglasim. Zaradi otroka sem ji obljubil spet priti. Tudi Francka je zanosila. Ze'o se je bala. Njeno telesce je bilo tako šibko. Tedaj se je oglasila najmočnejša človeška sovražnica, ki je naposled ostala zmagovalka. Francka je bila jetična in se
Pred leti je prišel o zimskem času a Češkega neki oskrbnik na pletersko graščino (sedaj last oo. kartuzijancev), ki je začel graščinske kozolce podirati kot nepotrebne stavbe., toda mož se je moral še tisto leto prepričati, da je mad češko in dolenjsko kmet jo velika razlika in da so kozolci v naših razmerah potrebni in važni. Če spravljamo seno na «toplarje> (v brano), je pa po možnosti gledati na to, da ga spravljamo iz kozolca v hlevske shrambe na vozovih in v večjih količinah, ne pa vsak dan sproti in v ročnih koših, kakor se to pri nas godi. Bodimo tudi s časom varčni! Kozolci niso znaki naše staro-kopitnosti, ampak so našim krajem primerne in potrebne stavbe.
KMETIJA NA KRŠKEM POLJU.
Ni še dolgo tega, ko se je v javnosti priporočalo, naj bi se gospodarji na krškem polju po-prijeli v večjem obsega mlekarstva in prodaje mleka v bližnji Zagreb. V poljedelstvu naj bi se pa pečali predvem s pridelovanjem potrebne krme in s pašništvom, da bi imela molzna goved zadosti sočne in tečne hrane.
Nasvet je lep, toda vprašanje nastane, če se da z uspehom izvesti. Za uvedbo obsežnejše reje molzne govedi in s to rejo združenega mlekarstva je treba raznih predpogojev, ki jih pa v tem primeru manjka in katere bi bilo težko ustvariti v tem predelu naše dežele.
Predvsem je opozoriti, da krško polje nima najugodnejših pogojev za redno pridelovanje večjih množin krme, kakršno bi rabila dobra molzna goved. Na tej ravnini imamo plitvo, prodnato in sušno zemljo, ki je tudi po svojih posestnih razmerah (pretežno mala posestva) premalo sposobna za izdatno razširjenje krmskega pridelka. Razen tega je ves ta okraj preveč uprežen z rejo svinj, ki je v zvezi z ondotnim poljedelstvom najvažnejša panoga iamošnjega gospodarstva. Več zemlje pa kakor jo rabi ta pokrajina za svojo lastno prehrano in za svojo sedanjo živinorejo, pa ondotno malo posestvo nima. Povečati se da ta pridelek edino le z intenzivnejšim obdelovanjem in gnojenjem. Poleg svinjereje in reje pra-set je po teh vaseh močno razvita tudi kurjareja, ki prinaša s svojimi jajci že sedaj lepe dohodke in ki je zmožna še nadaljnjega razvoja. Tudi za to panogo je treba dosti zobanja.
Sedanji pridelek mleka je res da pičel ali porabiti bi se dale tudi večje količine mleka z najboljšim uspehom za domače gospodinjstvo in za
rejo praset, če bi jih imeli. Na obe strani se da še mnogo dobrega doseči, če bomo dvignili rejo. krav in z njo vred tudi mlekarstvo, ki bi ga morali pospeševati z združenimi močmi. Za izvoz V Zagreb bi ga v teh razmerah ne ostajalo dostL
Če trpi Zagreb na pomanjkanju mleka, ker ga ne dovažajo dosti iz bližnjih in daljnih domačih krajev, bi ga lahko dovažali tudi iz drugih naših krajev, ki so bolj ustvarjeni za mlekarstvo in kjer je mleka dosti če smo ga svojčas izvažali v Trst in celo na Dunaj, bi ga sedaj tudi lahko v Zagreb, ki nam je dosti bliže. Toda Zagreb ima dosti mleka, kakor slišimo.
Po vsem tem ni krško polje prvenstveno poklicano za proizvajanje mleka, potrebnega za Zagreb, ampak veliko bolj za širokopotezno in dobro urejeno svinjerejo, s katero se že sedaj peča, kakor tudi za perutninarstvo, vinarstvo in sadjarstvo. Slednji dve stroki sta omejeni na bližnje gorice. Vino, prašiči in jajca so danes glavni denarni viri za krško polje in tako bo ostalo tudi za naprej!
Delo v živinorejskih zadrugah
Skoro vsak dan slišimo in beremo, da je živinoreja najpoglavitnejša panoga našega kmetijstva. To je res, ampak le bolj poredko čujemo, kaka pota naj ubere živinorejec, da se ta panoga opomore. Do napredka in večje dobičkanosnosti živinoreje pridemo brezdvomno le s pomočjo vztrajnega in vestnega dela živinorejskih zadrug. Teh imamo sicer mnogo, ampak živinorejska zadruga, ki ne vodi rodovnika in ne izvršuje kontrolne molže, je le papirnata zadruga in so njene koristi za napredek živinoreje malenkostne ali v večini primerov celo ničeve. Za nabavo in vzdrževanje nekaj bikov še ni potreba ustanavljati živinorejske zadruge, ker preskrbo bikov mora po zakonu o pospeševanju živinoreje itak vršiti občina. Živinorejska zadruga, pri kateri se ne vrše temeljne zadružne naloge, je lahko celo v spodtiko in oviro za ustanovitev res dela voljnih in sposobnih zadrug v soseščini.
Da se odstranijo ovire neznanja, ki so do danes v mnogih primerih onemogočale notranje zadružno delo, in da bodo zadružni funkcionarji znali pravilno vršiti svoje posle, sta se vršila lansko leto in letos v Kranju dva posebna tečaja, na katerih so imeli tečajniki vso priliko, praktično se izuriti v ocenjevanju živine za sprejem v
Kmetijski pouk
NAŠI KOZOLCI.
Te lesene zgradbe so pri nas povsod vdoma-čene. Navadno stoje zunaj pred vasjo ali pa tudi v vasi v primerni razdalji od drugih poslopij, kar je potrebno zaradi večje varnosti pred ognjem. Po velikosti kozolcev sklepamo radi na imovitost posameznih gospodarjev. Čim več oken (štantov) ima kozolec, tem več posestva je pri hiši.
Poleg navadnih (enovrstnih) kozolcev od najbolj enostavnih oblik naprej imamo tudi dovršene «toplarje» (dvovrstne), ki imajo skupno streho, pod streho pa shrambo za vozove in poljsko orodje, zgoraj pa v tako imenovani «brani» prostor za spravljanje sena. V taki brani je seno kaj dobro spravljeno. Kozolci so z ozirom na to, da nam sluz jo le nekaj časa v letu, razmeroma drage zgradbe. Provzročajo nam tudi mnogo dela in stroškov, ker moramo spravljati pridelke najprej v kozolce in potem še iz kozolcev v pripravljene shrambe.
Ali zato imajo kozolci tudi svoje velike prednosti. Po naših kraj h so potrebni. Narekujejo jih naše vremenske, še bolj pa naše gospodarske razmere, naša strniščna setev in sušenje žita kakor tudi pridelovanje raznih detelj, ki jih sušimo v kozolcih. Z žitom moramo hitro v kozolec, da dobimo prostor za ajdo in druge pridelke.
Ves drugačen je položaj v krajih, kjer ne poznajo strniščne setve, kakor n. pr. po planinskih in sploh travnatih krajih. Tam ni kozolcev. Vse posušeno seno spravljajo naravnost v skednje (senike, svisli), ki ležijo nad hlevom ali tik hleva. Vse pokladanje sena je v takih razmerah priročno in se vrši skozi prikladne odprtne naravnost v hlev in v jasli. Vse delo je s tem silno olajšano. Shramba za seno in hlev sta seveda skupaj pod eno streho.
Pri nas moramo pa še vedno računati s kozolci. Te zgradbe izpolnjujejo pri nas tako važno nalogo, da jih vzlic stroškom za napravo in vzdrževanje in vzlic pomnoženemu delu, ki ga zahtevajo, ne moremo pogrešati. Najboljši dokaz za to je tudi splošna razširjenost kozolcev po naših krajih.
je pričela boriti s smrtjo. Zmagala je smrt Vzela je mojo ljubljenko. Pustila mi je otroka. Francka je na porodu umrla. Med njeno boleznijo ji je stregla stara gluha soseda, ki me sploh ni poznala in me je zamenjala z zdravnikom. Izročil sem ji nekaj denarja, da je prve dni skrbela za novorojenko, ki smo jo krstili za Vando. Naslednji dan sem prišel k pogrebu. Vprašal sem sosedo, kje ima otroka. Povedala mi je, da se je zavzela zanj neka dobrodušna gospa brez otrok, ki je obljubila skrbeti zanjo in jo pohčeriti. Poizvedoval sem o premoženju dotične gospe. Bila je bogata stara vdova, ki ni imela ne svoje dece ne bližnjih sorodnikov.
Dete je bilo torej preskrbljeno, a mati v grobu. Vrčkrat sem nato namerjal iti obiskat in pogledat svojo hčerko Pa sem odlašal. Naposled sem se vendarle odpravil, da bi videl svoje dete. 2e zaradi ljubezni do pokojnice in pa ker je bil otrok pač tudi moje krvi, sem čutil do njega neko posebno čuvstvo. Vendar tem se boril s tem čutom, preden sem se napotil. Menda me je bilo sram povedati gospe, da sem nezakonski oče dekl ce, ki je pri njej. Preden sem stopil na ulico, me je prestregel pismonoša. Pisala mi je Malka, moja sedanja žena. Sporočila mi je, da ji je umrla premožna teta, ki ji je vse zapustila. Ponudila mi je svoje premoženje in roko. Oglasil se je v meni praktičen trgovinski duh. Francki nisem več mogel pomagati. Namesto obiskat svojo hčerko, sem se napotil k IfalkL Nisem se ji upal omeniti, da imam že
dete z drugo. Menil sem, da storim najbolje, če poročim Malko, da bo njen otrok imel očeta. Pa tudi denar je zdaj imela. Kmalu sva se domenila in poročila. Zaživel sem resno zakonsko življenje. Grizla me je vest, da nisem obiskal Franc-kinega otroka in se mu kesneje tudi razodel. Mnogo sem trpel radi tega, toda k hčerki nisem Sel. Meni je trgovina uspevala. Malka se je dokaj izpremenila. Ker je vedela, da s svojo trmo ničesar ne opravi, je postala popustljivejša. Otrokom je bila dobra in skrbna mati. Ko je Vanda dorasla, sem jo često videl. Bila je tako ljubka, popolnoma podobna svoji pokojni materi. Danes pa čutim bolj ko kdaj prej, kako sem grešil! Zdi Be mi, da je moja kazen, ker sem imel otroka in molčal o njem, da se je zdaj moj lastni sin zaljubil v svojo sestro. Poštarica Vanda je moja nezakonska hčii
Da, moja hčil Zato zdaj razumeš, zakaj trdim, da ni mogoče, da bi postala Andrejeva žena, saj je njegova sestra! Ze bi se ji bil zadnji čas razodel, čeprav bi me morda zavrnila, ker se nisem prej brigal zanjo — pa saj veš, kako je. Vedno se še boj m Malke. V takih rečeh pač ne pozna šale. Premalo uvidevna je in Vando bi za-sovražila.j
<Andreju povej vse, da ne napravi kake neumnosti! »je svetoval Ferjan, preden sta se vrnila k svatom.
Ko sta sedla k mizi, je prihitel na svatovanje Ciček. Menda še ni dobil nikjer toliko llancatov
kakor na tej svatbi. Imel je nabrane kar na vrvico okoli vratu.
Zadovoljno je grizel kos svinjske pečenke, ki mu ga je dala nevesta. Ko je vse skupaj pospravil, je hrepeneče pogledal po svatih. Nato se je opogumnil, udaril s pestjo po mizi in kar ukazal: «Vina semkaj!>
Vanda je takoj pograbila poveznen kozarec io mu natočila:
cčiček! Nikoli vas ne pozabim 1» «Jaz tudi ne tebe!» je odvrnil in hlastno pograbil kozarec.
Svatje so se posmejali. Vanda je ponovila:
«Res vas ne pozabim! Rešili ste mi življenje. Žrtvovati ste se hoteli, samo da bi rešili mene in Ferjana!*
«Kaj meni Ferjan! Hotel sem rešiti le tebel Saj si tako lepa in mila. Vem, da nimaš trohice zlobe v svoji duši! Če bi bila še desetkrat v nevarnosti, bi te še desetkrat hotel rešiti !> je za« gotavljal siromak.	s
Vanda mu je spet natočila: «Pij, prijatelj, na moje in svoje zdravje! Ti si plemenita, čista duša!>
«Nisem! Včasi sem preveč zanemarjen. Cerkveni gospod mi pravijo, da bi se moral botj snažiti. Pa kaj hočem! Voda mi smrdi. Ne prenesem je. Danes pa, ko sem šel na svatovščino, sem se res pošteno umil, prav ko tedaj, ko grem v cerkev, ker se bojim hudiča, da bi me pred vrati ne oplazil s parklji po obrazu2 če bi bil
rodovnik, v vodstvu zadružnih knjig in drugem. Gorenjske živinorejske zadruge in nekatere izven Gorenjske so poslale v Kranj svoje najboljše ljudi, ki so sledili teoretičnemu in praktičnemu pouku z vidnim veseljem in resnostjo. V velikem interesu živinoreje je, da zadruge sedaj nikakor več ne odlašajo, temveč da se takoj odločijo in pričnejo še pred novim letom z vodstvom rodovnika in mlečne kontrole. Predvsem naj nemudoma izvolijo rodovne komisije, v katere naj pridejo sposobni, vneti in nepristranski zadružniki, zlasti taki, ki so obiskali kranjski tečaj. Rodovne komis je naj začnejo brez odlašanja ocenjevanje in sprejemanje sposobne živine v rodovnik. Ko bo to končano, naj prične zadruga takoj izvrševanje mlečne kontrole, če prizadete zadruge tega ne storijo, bosta zopet potekli jesen in zima v zadružnem brezdelju, dragoceni čas bi m nil ne-ukoriščen, izgubljeno bo tako rekoč vse leto.
Skoro nobena živnorejska zadruga na Gorenjskem nima cmerilne palices. Ta priprava je potrebna vsaki zadrugi, ker sicer je nemogoče ocenjevanje na 100 točk. Z izposojanjem takih priprav ni nič, to ve vsak preudaren zadružnik. Torej zadruge si naj s pomočjo svojih revizijskih zadružnih zvez takoj priskrbijo mer lne palice in tudi vsaj po eno do tri posebne golide za kontrolno molžo. Zanašati se na tujo pomoč kakršnekoli vrste, je povsem napačno, saj je vendar namen živinorejske zadruge samopomoč. Zadruge ne morejo imeti danes nikakega izgovora več, s katerim bi mogle opravičiti nadaljnje zavlačevanje, temveč se morajo odločiti, postaviti se na lastne noge in pričeti samostojno delo, kakor j.m ga predpisujejo pravila. Ce kaka zadruga še nadalje odlaša delo, si daje s tem spričevalo nesposobnosti in nevrednosti nadaljnjega obstoja.
Lovci in ljubljanski kožni sejmi
Pod pritiskom neugodnih gospodarskih razmer se je znižala kupna moč prebivalstva. Trgovina občuti zato še večjo mrtvilo. Pri takih razmerah je treba gledati na vsako paro. To velja tudi za nas lovce. Zato je hvale vredno, da se nam hoče pomagati in da uprava Ljubljanskega velesejma roko v roki z Lovsko zadrugo tudi letos priredi kožni sejem. Ta bo v prostorih Ljubljanskega velesejma 26. januarja 1631.
Težko nam je bilo delati prej, ko smo zaradi nezadostnega smisla za organ.zacijo prodajalj
umazan. Tako me je svarila še pokojna mati in zato se tega držim!»
Dvignil je kozarec. Roka se mu je nekoliko tresla. Pogledal je Vando in vprašal:
cKdaj se bova pa midva takole zasukala?» Pokazal je ženina in nevesto ter se veselo smehljal.
Ferjan se je razhudil:
«Pokažem ti, kako se boš ti zasukal, z metlo ti pokažem!> Potem se je spomnil, da ga je Ciček rešil, pa se je še sam pričel smejati. Vanda je Cifku spet natoč.la. Še vedno se-je smehljal in nadaljeval: «Ali bi ne bilo lepo? Ženin in nevesta bi bila! Odšla bi v svobodno prirodo svatovat. Pod zlate zvezde bi te vodil. Saj poznaš Veliki voz. Vsako noč, kadar je jasno nebo, ga iščem. In v ta voz bi sedla midva in se popeljala. Visoko bi šla nad smrekami in bukvami, nad hrasti in lipami bi splavala v mesečini. Sama nebesa bi se nama smejal. Luna, zlata ura, naju bi dosegla s svo-ji-mi kazalci. Vsedla bi se nanje in dvignili bi naju na Veliki voz. Ko bi plavala v prostranstvu, bi zagledala blesteč oltar, izklesan iz kristalnih belih oblakov, ki jadra samo vsakih tisoč let nad zemljo in se imenuje oltar sreče in ljubezni. Pred tistim oltarjem bi naju poročil sam Bog oče. Z belo brado bi stal pred nama in naju blagoslovil. Okoli bi pa svirala godba. Zagrmel bi grom, zažareli bi bliski in švignili nad nama. O, kako lepo bi bilo!» Izpraznil je kozarec.
razkropljeni po vsej državi svoj pridelek, kože, za ceno, ki so nam jo diktirali drugi, in ko so nas izrabljali razni prekupci. Naša rešitev je baš v organiziranem kožnem sejmu. Kar nas je, vsi pošljimo svoje blago na to organizirano prodajo, na kožni sejem v Ljubljano. Nih^e naj ne cepi vrst, zavedajmo se, da je pri 'as samih naša usoda. Pokažimo, da smo tudi , ni stanovsko zavedni!
Toliko časa boš zastonj trkal na vrata boljšega obstoja, dokler ne boš spoznal, da je le v skupnem nastopu rešitev. Korak za korakom se je misel skupnosti krepila med nami in prišla do izraza na dosedaj prirejenih kožnih sei-nih. Posledice niso izostale in koristi bomo imeli od leta do leta večje. Zato pošljite vsi svoje blago čimprej v Ljubljano. Vsa navodila dobite na zahtevo brezplačno z obratno pošto od urada Ljubljanskega velesejma, oddelek «Divja koža». Blago se sprejema do 25. januarja.
Uspeh razstave kuncev v Kraniu
Da čim bolj razširi in pospeši rejo kuncev med ljudstvom, je sklenil odsek za rejo kuncev pri Kmetijski družbi, da priredi v Kranju razstavo kuncev, ki naj bi bila zgolj propagandnega značaja.
Vodstvo razstave je prevzel tamkajšnji domačin g. Jožko Likozar, v pomoč pa sta mu bila dodeljena gg. Hudales in Kregar. V soboto dne 29. novembra so prispele pošiljke članstva v Kranj, kjer so jih namestili v prostorih gostilne g. Petra Mayerja. Prostore in razsvetljavo je dal g. Peter Mayer brezplačno na razpolago. Razstavne kletke so bile odposlane iz Ljubljane in lepo razpostavljene. Razstavljenih živali je bilo okoli sto, in sicer so bile zastopane nastopne pasme: belgijski orjak, beli orjak, modri dunaj-čan, havana, činčila, srebrec, black - and - tan, ruski kunec in reksi: bober, beli, črni, železno-sivi in činčilski reks.
V	nedeljo 30. novembra zjutraj je bila razstava otvorjena, ko so prispeli prvi obiskovalci, gredoči od maše domov. Razstavo je obisk&lo v vseh treh dneh pribFžno tisoč ljudi z všteto šolsko mladino. Na dan 1. t. m. si je ogledal razstavo korporativno tudi občinski odbor z g. županom na čelu
V	splošnem se je opazilo, da vlada med vsemi sloji veliko zanimanje za gojenje plemenitih
«Pijan je!» so dejali svatje.
Ni jih cul. Še enkrat se je ozrl na Vando. Zasukal se je. Vrgel je klobuk kvišku in ga ujel z iztegnjeno roko. Nato je stopil pred Vando, kjer je stal lončen vrč s poljskim cvetjem. Ukazal ji je:
«Daj mi cvet za spomin!>
Otožno ga je pogledala. Vzela je dva cveta nemške detelje in mu jih dala.
Vzel ju je in zataknil v gumbnico. Nato je zamrmral:
«Prava cveta si dala! Veš, to sta dve moji krvavi strjeni solzi. Dve solzi bolnega človeka, ki ga svet prezira.*
Nato je hripavo zapel:
«Jaz sem Klančičev Jurij, Marička odprla je duri, ha, ha,
saj lepega fanta ima!>
Še enkrat se je prešerno zarezal in s širokimi koraki odhitel skozi vrata.
«Kako škoda ga je!» je vzdihnila Vanda.
«Še ta ve, kakšna duša je v vas!> je glasno pripomnil Andrej.
Oče je molfal. Gledal je brata, ki je pridno natakal in tudi sam pil.
Ferjan je bil v zadregi. Bratovo odkr tje je mučno vplivalo nanj. Iskal je rešitve in stikal, kako bi se dalo vse izpeljati, ne da bi pri tem kdo preveč trpel ali se razburjal. Trenutno je mislil, da ga bo vino razbistrilo. Pa je spoznal,
| vrst kuncev. Oddanih je bilo nešteto navodil poleg knjige «0 reji domačega zajca». Pristopilo je k odseku tudi večje število novih članov in se je sklenilo tudi nekaj kupčij. Rejci iz Trž ča in z Jesenic so naprosili odbor, naj priredi podobno razstavo in obenem predavanje v Tržiču in na Jesenicah. Odbor bo skušal ustreči prošnji in bo priredil v mesecu januarju, oziroma februarju podobno razstavo, ki jo bo izpopolnil še z izdelki iz kunčje kožuhovine.
Z vstopnino na razstavi so bili kriti le delni stroški prehrane in prevoza. Ostalo bo kril odsek iz podpore, za katero je prosil v ta namen pri banski upravi v Ljubljani.
Na tem mestu izreka odbor zahvalo vsem onim članom, ki so kljub stroškom odposlali živali na razstavo, nadalje še posebno kranjskemu domačinu g. Jožku Likozarju kot vodji razstave in vsem, ki so bili odseku na uslugo bodisi s podarjeno krmo, bodisi z drugače izkazano na* klonjenostjo.
Tedenski tržni pregled
ŽIVINA. Na zadnjem mariborskem živinskem sejmu so prodajali govejo živino po 2 50 do 9
Din za kilogram žive teže. Svinje so se trgovale na sejmu po 8 do 11 Din za kilogram žive teže. Kupčija z govejo živino in svinjami slaba.
ŽITO. Na ljubljanski blagovni borzi so ponujali (za 100 kg, postavljeno na slovensko postajo): pšenico, baško, po 185 do 207 50 Din; turščico, baško, umetno posušeno, po 142'5C do 145 Din; moko «0» po 340 do 345 Din.
Cene tujemu denarju
Na zagrebški borzi smo dobili v v a 1 u t a h< 1 dolar za okrog 56 Din; v devizah: 100 avstrijskih šilingov za 793 68 do 79668 Dinj 100 nemških mark za 1545 25 do 134825 Din; 100 madžarskih pengov za 987-27 do 990 27 Dinj 100 italijanskih lir za 29445 do 29675 Din;
1 dolar za 56 24 do 5644 Din; 100 francoskih frankov za 220 86 do 222-86 Dinj 100 češkoslovaških kron za 167 22 do 168-02 Din.
Vojna škoda se je trgovala po 425 do 427 Din, a investicijsko posojilo po okrog 86 Din.
da se mu misli še bolj vozlajo. Zaman je premišljal, kako naj pomaga bratu, pomiri svakinjo in ji zadevo lepo pojasni, če treba, in kako naj raztrga vezi med Vando in Andrejem, da bi slednjega ne bolelo preveč.
Vzdramil ga je godec Blaž, ki je zaigral divjo poskočnico. Muzikant se ni menil za nikogar. Naslonjen na stolov hrbet je pestoval desno nogo na levi, na katero je opiral kričečo harmoniko. Stara plešasta glava, poraščena s ščetinastimi lasmi, rdeča kakor pesa, je počasi kimala. V ustnem kotu mu je čepela črna viržinka. Oči se niso ne smejale ne jakale, svojevrsten izraz je sijal v njih, nekaj prešerno porednega! On je pa gledal predse, vendarle ni nikogar videl. Pač! Videl je zveneče, poskočne glasove harmonike, ki jih ni videl nihče drugi. Kakor plašeni ptički so krilili okoli njega, se vračali in razigrano peli.
Roka pa je živahno skakljala po tipkah in vsaka melodija se je dozdevala svatom bolj poskočna, menda tudi zato, ker je vino lezlo vedno bolj v glavo.
Poleg godca se je drl s hripavim glasom sorodnik Izidor. Bil je njen polstric. Kar stegnil se je na stolu, ki je škripal in ječal, saj je bil starec težak kakor medved. Včasih je poskušal takt s pestjo po mizi. Vse se je zampjalo. Svatje, ki so držali za kozarce, so kar začutili električno go-mazenje po rokah.
Izidor je bil vesel ko malokdaj. Ni bil še pijan, pač pa razigran. Vprašal je Vando, ali hoče zaplesati z njim.
šlo tako, kakor ima trdno voljo. — Občina ima tudi lepo, že pokrito šolsko stavbo, ki bD v ponos občini in v korist našim otrokom, pa tudi v breme, kar je tem občutneje, ker ljudem tako primanjkuje denarja. — Občinski odbor ima tudi zelo težko stališče. Za delo je treba denarja, a kje ga vzeti? Treba je različnih popravil, zlasti na občinskih cestah. Ako pa se opomnijo ljudje, da bo treba tudi s tlako nekaj narediti, je takoj tu nasprotovanje. Življenje ni praznik, temveč borba za obstoj in napredek. — Imamo pa tudi že precej pokazati na dobri strani. Posebno vodovodi se množe. Leta 1927. se je napeljal vodovod v Vaše, potem na Stežico, Goričane in sedaj se delajo še načrti za Medvode. — Tudi elektriko so napeljali v Medvode, Presko, Svetje, a za Senico, Ladjo, Rakovnik se pravkar pripravlja napeljava. Le v Goričanah in Vašah so v tem pogledu bolj mrtvi. Tu bi bilo dobro kakor pri vodovodu ustanoviti zadrugo, ker sicer bo nekaterim to nemogoče napraviti, ker je enkratno plačilo pretežni večini nemogoče. V skupnosti pa bi se lahko najelo posojilo in bi se vračalo v obrokih nazaj. — Prelaganje nove državne ceste ;n mostu v Medvodah prav dobro napreduje in bosta v začetku prihodnjega poletja najbrž nova cesta in novi most že sposobna za promet.
RAČNA. To jesen nas je že dvakrat v naprej obiskala starka zima. Sedaj v tretje bo pa najbrž ostala. — Državne praznike smo obhajali prav slovesno. Tako je prav! — Slišijo se govorice, da hočejo priključiti našo občino k šenturški, kar ne bi ustrezalo potrebam. Kadar je namreč voda, se mora iti v Šenturje preko Grosuplja in se mora hoditi štiri ure daleč.
ŠOŠTANJ. (S m r t n a k o s a.) Po daljšem bo-lelianju je umcl. v Šoštanju daleč naokrog znani in ugledni gostilničar n p iseslnik g.Mi aQl C e - j r o v š e k. Že mnogo let pred svetovno vojno, ko so se v obmejnih in od nemškega pritiska ogroženih krajih vršile ljute politične in gospodarske borbe, je Cerovšek zvesto stal v taboru odločnih in podjetnih slovenskih mož Šaleške doline. Z vzorno marljivostjo in varčnostjo si je ustvaril lepo gospodarstvo. Cerovškova gostilna pa je že od nekdaj na glasu kot sestajališče šoštanjskih" narodno zavednih meščanov. Pokojni g. Cerovšek je kot izkušen gospodar <e vnemo sodeloval pri Okrajni hranilnici in posojilnici in mnogo pripomogel k njenemu napredku. Uglednemu pokojniku naj bo ohranjen časten spomin! Ge. soprogi, hčerki in vsem žalujočim iskreno sožalje! |
VELUNJA PRI ŠOŠTANJU. Iz našega kota se menda dosedaj še nihče ni oglasil v «Domo-vini». Res nas je za enkrat šele troje naročnikov, pa upamo, da se bo v novem letu število znatno pomnožilo. — Letina je bila bolj slaba; pijače ni bilo nobene in tako bomo morali biti celo ob božičnih praznikih pri suhi mizi. — Ko je banovii-ska uprava prevzela našo cesto v svojo oskrbo, jo spravila v prav lepo stanje, da sedaj lahko vozijo tudi avtomobili po njej. — Zadnja burja je hudo oškodoval posestnika Franca Zigarta, ker mu je podrla hišo. — Vsem, ki še nimajo »Domovine«, jo prav toplo priporočamo in želimo vsem čitateljem in čitateljicam vesele božične praznike!
SV. JURIJ POD KUMOM. Huda stiska se je začela letos med nami. Kar kmet proda, je pod vsako ceno. Svinje so padle že na 7 Din in tudi cena ostale živine pada od dneva do dneva. Kje naj vzame kmet denar, da bo plačal davek in družino oblekel? — Naše občinske ceste in pota so še vedno v slabem stanju in kaže, kakor da vse pritožbe nič ne zaležejo. Ko je bila ukazana za popravo cest tlaka, so se občani izgovarjali, da tako plačujejo dovolj visoke doklade in da lahko občina iz teh doklad vzdržuje ceste. — Pred dnevi smo pokopali Korenovo mater, ki jo bodo vsi pogrešali, najbolj pa siromaki, ki jim je bila nadvse dobra. Bog ji daj plačilo na onem svetu!
SV. ANTON V SLOVENSKIH GORICAH. Ko
smo obhajali Miklavžev večer, so tudi pri nas hodili parkeljni. Bili so tako oblečeni in namazani, da se jih je v Cagoni neki fant tako prestrašil, da je dobil hud živčni napad, posebno ker so se parkeljni še nalezli šmarnice. Naše Slovenske gorice so tako lepe in je le žalostno, da živi naše ljudstvo v takem pijančevanju. V gostilne more res le malokdo iti, ker je huda stiska za denar, zato pa se doma toliko bolj popiva. — Snega nam je navalilo prav na debelo. Ljudje bodo sedaj malo počivali, saj morajo vse leto delati k kor tovorna živina.
JOSIPDOL PRI RIBNICI NA POHORJU. Komaj nam je obrnil hrbet sv. Miklavž, ki je nas, uboTe reve, ki živimo v tem divjem pohorskem kotičku pozabljeni od vsega sveta, prvič počastil s svojim posetom, so se že začele za njegovimi petami širiti razne govorice. Baje ni bil pravičen in s svojimi darovi vsej deci enako naklonjen. Govoriči se, da se je nabrala v namen Miklavževe prireditve precejšnja vsota in da se
Sejmi
27. decembra: Vrhnika, Radeče, Vitanje. 29. decembra: Blagovica, Mirna peč. 31. decembra: Kočevje, Zagorje.
Kratke vesti
= Uspeh perutninske razstave v Zagrebu. Na
perutninski razstavi v Zagrebu je bilo v 222 kur-nikih razstavljenih 1220 kljunov razne perutnine. V ocenjevalni komisiji so sodelovali najboljši strokovnjaki. Nagrajeni so bili med drugimi: s prvo nagrado za plimetke Terezija Ogo-relčeva (Rigonci pri Brežicah) in z drugo nagrado Veslaj (Karlovac) in Florewsky (Virje); za štajerske kokoši je dobil tri prve nagrade Alojz Slavič (Banovci pri Ljutomeru), dve prvi nagradi pa baron Tvvickel (Maribor); za svetle brah-manke je dobil drugo nagrado Paulovic (Karlovac); za leghornke so prejeli prvo nagrado Piat-nik (Radeče pri Zidanem mostu), Golob (Lesno brdo) in Agbaba (Sveta nedelja); za japonske goske je dobil drugo nagrado Kuhn (Razvanje); za race pasme Peking sta dobila drugi nagradi Veslaj in «Korana (Karlovac). Vsi razstavljalci so imeli dobro kupčijo in so prodali vso perutnino, ki so jo pripeljali na prodaj.
DOPISI
POLJANSKA DCLINA. Na Štefanovo popoldne ob 16. priredi naš Sokol prav lepo zabavo. Najprej se bo igrala drama «Lepa Vida», po igri pa bo prosta zabava s plesom. — Na Silvestrovo ob 8. zvečer bo akademija s telovadbo, pevskimi točkami in šaljivimi prizori. Ob polnoči bo slovo od preteklega leta in pozdrav novemu. Pridite vsi! Opustite vsako nesoglasje, ki morda obstoja med posamezniki! Kdor sokolsko misli iu čuti, za tega ne sme biti to noben zadržek. — Trafarski župnik, g. Jože Brejc, je hudo obolel; zadela ga je kap. Želimo mu, da bi čimprej okreval! — Vsem bralcem in bralkam «Domovine» vesele božične praznike!
MEDVODE. Dovolite nekaj vrstic iz Medvod In okolice, saj je tudi pri nas kaj za javnost. Sokol ima že mnogo članov, svoje strehe pa še nima, ker je še mlad. Vsaj zasilni dom bi mu dobro došel. Upamo, da bo tudi to dosegel, če bo
Ni mu odrekla. Možak ni čakal, da bi prišla izza mize. Stegnil je k nji roke, jo prijel pod pazduho ter jo kakor lutko dvignil in postavil predse.
Poštarica je bila v zadregi, on se je pa hah-Ijal.
Zaplesala sta. Izidor je krilil, razbijal po Ueh, da se je kar prašilo, in vriskal.
Še potovka Urša je bila vesela! Kako ne, saj je bila nevesta njena hči! Ko je Izidor spet za-bobnal po mizi, je še ona zacvilila neko veselo pesem.
Andrej.
«Oče je zaljubljen v Vando!» si je dokazoval 'Andrej, ko so se vračali od svatovanja.
Spomnil se je svojih tovarišev, ki so se iz * ljubezni norčevali, se že kot dijaki prištevali med zrele mladeniče in skušali vleči dekleta za nos. Nekdaj se je to tudi njemu dozdevalo imenitno. Odkar je pa videl Vando, se je nekaj otroško dobrega naselilo v njegovem srcu.
Ferjan pa je lagal poštarici:
^Gospodična Vanda, prepričan sem, da je najbolje, če pozabite na mojega nečaka. Brat se mi je razodel. S svojo trgovino je tik poloma. Za sina ima izbrano bogato nevesto, ki ga bo s svojimi milijoni rešila, da ne pride do konkurza. Če se mladenič ne bo odločil zanjo, ne vem, kako bob
Obrisal si je znojno čelo in pljunil predse, kakor da bi izpljunil nekaj ogabnega. Mož pač ni znal lagati. Sam pred seboj se je sramoval,
pa tudi pred Vando. Pa si ni vedel drugače pomagati, samo da bi ju razdružil.
Odvrnila mu je:
«Sami veste, da nisem nikoli silila za njim. Res je dober mladenič in pošten, a moje srce ni bilo nikoli vneto zanj. Vplivala je name le njegova dobra duša. Menila sem si pač, da bi ga poročila, če bi se sploh poročila. Prav zato ga nisem zavrnila. Zdaj mu bom takoj pisala, naj me pusti v miru.»
^Gospodična, samo ne omenite, da se vam jaz kaj rekel! On pač ne pozna razmer svojega očeta, ki jih bo skrival pred njim do zadnjega in se bo razodel tik, preden mu bo voda tekla v grlob
«Ne belite si glave zaradi tegab ga je zavrnila Vanda.
V kratkih stavkih je sporočila Andreju, da se ni mogla vneti vanj, kar naj ji oprosti. Pripomnila je, da je sicer upala, da se ga bo polagoma privadila, pa se je prepričala, da nikoli.
Ko je Andrej sprejel njeno pismo, se je zelo razburil.
Razsrjen je pograbil revolver in hotel ustreliti očeta, prepričan, da je on vmes.
Potem se je pa premislil.Skkrnil je sebi ugasniti luč življenja. Pričel je nositi revolver s seboj.
«Privadim se ga in ne bo mi težko umreti b si je mislil. Pričela ga je mučiti otožnost. Domneval je, da ga nihče ne ljubi. Z nekako slastjo je nos:l s seboj samokres, ga jemal iz žepa in se smehljal,
«S smrtjo se igram b si je često dejal, ko je gladil jekleno cev. še ponoči je imel orožje pod svojo blazino.
Nekaj tednov potem, ko je dobil usodno pismo od Vande, se je nedeljsko deževno popoldne zaprl v svojo sobo. Začel je premišljati svojo ljubezen. Znova je preživel ves čas, odkar je spoznal Vando in je govoril z njo tudi oče.
Nekaj hipov ga je spet mučila ljubosumnost. Nato je pričel kl cati Vandino ime. Napisal ji je pismo. Prečital ga je in si nameril samokres na srce.
Zdaj, ko se je poslavljal od življenja, ga je streslo razburjenje. Sprožil je in padel na tla.
Prihiteli so domači. Položili so ga v posteljo in poslali po zdravnika.
Na srečo ni bil strel smrtno nevaren. Krogla ni zadela srca.
Zdaj je ležal Andrej doma v postelji. Ves nemir, vsa jesa in vse sovroštvo, sploh vse ga je minilo! Čutel je tiho radost, da je ostal živ.
Ko je nekoliko okreval, fea je obiskal oče. Prisedel je k postelji in ga zakotno gledal.
Andrej bi mu prej vrgel najraje v obraz, da on, starejši človek, ljubi njegovo Vando. Zdaj se taka misel niti pojavila ni. Mirno je gledal v očetove globoke oči in molčal.
Ko je vstal iz postelje, so mu domači povedali, da si je poštarica izprosila drugo mesto in da je ni več v Zaseki.
Tudi to novico je mladenič mirno sprejel. Še nasmehnil se je. Vendar je čutil, da ga v prsih
je neznano za kaj porabila. Ker sem nabiralno akcijo vršila sama in tudi oskrbela nakup darov, smatram za svojo dolžnost, podati javnosti tozadevna pojasnila. Nabrala sem v gotovini 777 dinarjev 75 par ter nakupila 36 parov raznih nogavic za deco, 10 parov rokavic, 2 25 m flanela, 10 osnovnošolskih map, 3 ducate svinčnikov, 2 kg fig, 15 kg kanditov in nekaj igrač. Od gornje vsote mi je preostalo 35 Din 75 p, za katere se bo oskrbelo naknadno še nekaj daril za deco. Zaradi prekasno vposlanega računa mi ni bilo mogoče uporabiti takoj vsega denarja. Kdor ne verjame v istinitost gornjih podatkov, so mu vsak čas pri meni na vpogled nabiralna pola in računi. Pri razdelitvi večjih daril se je bolj oziralo na revnejšo deco. V to svrho so se kupila tudi praktičnejša darila. Da se je pri obdaritvi zgodila pomota, tiči vzrok v tem, ker je več otrok z enakim priimkom. Bila je to prva prireditev v tem kraju in očividno ni bilo zanjo pravega razumevanja. — V. Starčeva.
MALA NEDELJA. Narodno kulturno društvo priredi na Silvestrovo 31. t. m. ob 7. zvečer v Društvenem domu Silvestrov večer. Na sporedu veseloigre, kupleti, godba, petje, ob polnoči alegorija. Dvorana bo toplo zakurjena. Vstopnina zelo nizka. Vabljen vsakdo!
LJUTOMER. Cestni odbor za ljutomerski okraj je pred kratkim imel proračunsko sejo, na kateri je ugotovil potrebe v znesku 883.000 Din. Tu so vštete tudi banovinske ceste, za katere prispeva banovina, za dovozne ceste h kolodvoru pa prispeva železniška uprava 2663 dinarjev. Nepokriti primanjkljaj cestnega odbora znaša 427.000 dinarjev. Za kritje naj služi 40odstotna doklada na vse državne davke. Ob koncu leta bo prevzel posle nov cestni odbor, ki bo upravlja! tudi ceste v gornjeradgonskem okraju. Oba cestna odbora se namreč združita v enega.
STARA CESTA PRI LJUTOMERU. Iz naše okolice imamo le neprijetne reči poročati. Cesar nam ni letošnje poletje uničila dolgotrajna suša, nam je potem dvakrat pobila toča. Sedaj nas še redno obiskujejo nočni gostje, ki nam praznijo kurnike. Posebno jim dišijo gosi in purani. Lotili so se pa tudi velikih svinj. Upamo, da bo to mnilo, ker že tiči nekaj tičev pod ključem. — Velike neprilike imamo sedaj z župniščem v nanovo ustanovljeni župniji v Cezanjevcih pri Ljutomeru. Tukaj se je sestavil nekak cerkveni
skeli komaj zaceljena rana. Mislil je, da se mora rana odpreti in odteči njegova vroča kri. V dušo ga je bolel spomin na Vando in tisočkrat si je zagotavljal, da je ne bo nikoli pozabil.
Medtem se je ona poslavljala od svojih znancev v Zaseki.
Vsi so jo ljubili. Hudo jim je bilo, ko jim je sporočila, da bo odšla.
Stara Urša je kar jokala, ko je prišla zadnjikrat na pošto:
«Oh, oh, oh! Pa niste kaj hudi name, ker sem vas takrat tako grdo obdolžila?!
Vanda jo je potolažila.
Prav tisti večer, ko je Andrej prvič vstal iz postelje, je Vanda zadnjikrat spala v Zaseki. Preden je odšla počivat, je djbro zaprla blagajno in nato odšla v zgornjico.
Ko je prišla v svojo sobico, je začutila, da ji je zelo mila in draga. V njeni duši so se pričeli buditi spomini na sanje in nade, ki jih je tod preživelo njeno mlado srce, ki je vzljubilo preproste kmete in tajinstveno prirodo.
Iz vseh kotov so vstajale v spominu lepe slike. Od povsod je šepetalo vanjo življenje, preprosto, zdravo življenje kmetov, ki jim je bila tako draga.
Legla je. Zaman je poskušala zaspati. Zaprla je oči. Za zaprtimi trepalnicami so pa spet vstale slike druga za drugo, se spajale, prodirale v njeno dušo, jo begale in spet izginjale.
Nekaj časa se je obračala v postelji. Ze je hotela vstati. Sedla je na rob in pogledala proti . fiknu. Preplašena je opazila, da se vrh visoke
konkurenčni odbor, ki je dal proti volji mnogih prizadetih zgraditi veliko poslopje za župnišče. Ker v teh tasih prizadeti težko plačujemo doklade za to zgradbo, so nam zarubili krave, svinje in drugo. Naj bi se zgradilo primemo poslopje za župnika, ne pa taka draga palača. Nam, manjšim posestnikom, se podirajo koče in si jih ne moremo niti za silo popraviti, kako naj potem še prispevamo za — tako veliko poslopje!
PTUJ. (Smrtna kosa.) V četrtek 11. t. m. je umrla gospa Amalija Švajgerjeva, žena ag l-nega člana Narodne strokovne zveze in zvestega naročnika «Domovine». Veličasten pogreb, ki se je vršil na domačem pokopališču v Rogoznici, je pokazal priljubljenost pokojnice. Blagi in vzorni materi bodi ohranjen časten spomin, žalujoči rodbini pa naše iskreno sožalje!
ROGAŠKA SLATINA. Zapušča naj leto 1930. in na žalost z njim vred tudi zelo priljubljena rodbina Gleščičeva, ki se bo naselila v Gornjem gradu v Savinjski dolini. G. Glešič in njegova soproga sta bila najemnika tukajšnjega hotela <Solnca> 12 let. Trudila sta se, da sta, kar je bilo mogoče, postregla v redu vsem gostom, ki so prihajali v Rogaško Slatino. Zaradi tega so ju gostje tudi zelo cenili. Oba sta rada podpirala tukajšnje obrtništvo. Zavedala sta se, da ima mali obrtnik težko stališče. Srčna vama hvala! Ob slovesu želimo, da bi vaju Bog mnogo let ohranil zdrava v novem domovališču. I. V.
ŽETALE. Tu smo uedinjenje obhajali prav lepo. Po sv. maši smo se zbrali v naši osnovni šoli, kjer smo videli, kako se lepo uči naša šolska deca. Čast našemu učiteljstvu, osobito še šolskemu vodji g. Tomažiču, ki je imel na zbrane krasen nagovor o naši zgodovini, nakar so učenci
smreke pod njenim oknom sumljivo ziblje. Hotela je vstati in okno zapreti.
Tedaj je od samega strahu odrevenela. Zapazila je živo senco, ki se je pognala z vrha smreke na njeno okno, kamor se je ujela kot spretna mačka.
Vanda je hotela zakričati, pa ni mogla. Strah jo je pograbil za grlo. Molčala je in gledala, kaj se bo zgodilo.
Tedaj je spoznala v mesečini senco, ki se ji je urno približala. Pred njo je stal postopač Bin-celj. Mirno, ko da bi se nič ne zgodilo, ji je dejal:
«Takoj mi izročite ključe od blagajne, sicer vas zakoljem.*
V njegovi roki se je zasvetil dolg nož.
Ko je Vanda spoznala napadalca, ji je takoj odleglo. Začutila je v sebi novo moč in strah jo je takoj minil. Glasno je zakričala.
Nočni obiskovalec je zamahnil proti nji s prosto roko. Odbila jo je.
Bincelj je vrgel nož proč. Vzel je iz žepa umazano cunjo, ki jo je potisnil poštarici v usfa, jo vrgel na tla in zvezal.
Nato je pričel skrbno preiskovati Vandino sobico, da bi našel ključe.
Vanda se je zaman trudila, da bi se osvobodila.
Bincelj je stal pri omari in jo pregledoval. S hrbtom je bil obrnjen proti odprtemu oknu, skozi katerega je zlezel v sobo.
Tedaj se je za njim neslišno dvignila senca. Preden se je okrenil, ga je nekdo krepko stisnil
in učenke peli pod vodstvom g. Tomažiča. Spremljal je petje na harmo.iiju naš vrli organist gospod Rotar. Vmes so bile dobro uspele dekla-macije učenk in učencev. Res, žal nam je, da naša mladina, ko zapusti šolo, nima več požrtvovalnega učiteljeva, ki bi jo vodilo, a tudi organizacij za mladino nimamo. Zato pa se fantje, ki ne hodijo več v šolo, radi združijo 7 divjaki, ki ponoči okoli prodajajo «avfbiks» in si ne ženejo preveč k srcu, če koga ubijejo. Žrtve sirovih divjakov pač pokopljejo, kiivce zaprejo, a drugi norijo naprej. Očetje in matere, pazite na sinove, dokler so še v deških letih iu se še dado upog-riiti. Danes so pametni fantje res že redki.
SPODNJA KUNGOTA. (Smrtna kosa.) V visoki starosti 86 let je preminil, zadet od kapi, občespoštovani posestnik g. Anton Puž, po rodu iz Matulj, ckraj Volcska. Lahka ti naj bo žemljica slovenska, ki si jo tako ljubili Žalujoči rodbini naše sožalje!
ZIBIKA PRI REGINČAH. Prosimo gospoda župana, da bi malo poskrbel za brv, ki vodi v vas Reginče. Brv je v takem stanju, da je človek, ki gre po njej, vedno v nevarnosti, da pade v vodo. — Cesta se že dogotavlja, za kar gre vsa hvala g Turku. — Sosednja vas Pristava bo ustanovila gasilno društvo. Za ustanovitev se mnogo briga g. Zupane ml.
ŠKOCJAN PRI TURJAKU. Gasilno društvo priredi v petek 26. t. m. (na Štefanovo) v prostorih Franca Pirmana v Malih Lipljenah veselico 9 plesom in srečolovom. Vabljeni vsi! — Vesele božične praznike g. uredniku in vsem bralcem in bralkam «Domovine», posebno rojakom v tujini, žele vsi lipljenski fantje in dekleta.
za vrat in mu spodnesel noge, da je telebnil na tla. Bincelj se je skušal braniti. Napadalec je bil močnejši. Železne klešče so ga držale za vrat in udarile z njegovo glavo ob tla, da se je onesvestil.
Tedaj se je začul hripav glas. Senca nad napadalcem se je dvignila in k Vandi je pristopil norec čiček. Urno jo je osvobodil. Takoj se je skrila v posteljo.
čiček je nekaj časa opazoval na tleh ležečega. Nato ga je dvignil kakor otroka. Pristopil je z njim k oknu in ga treščil na zemljo. Z zlomljeno nogo je obležal Bincelj na tleh.
čiček se je obrnil k Vandi in jo vprašal: «Ali res odhajaš ?» «Moram, čičekb
«Ne hodi od nas! Tu te čaka sreča! Veruj mi!»
«čiček, dober si. Mnogo ti dolgujem. Hvala ti za vse!» je šepnila.
čiček ji ni odgovoril. Kakor senca se je pognal na drevo in izginil.
Bincelj se je pod oknom zavedel. Pričel je kričati od same bolečine. Ferjanovi so se prebudili. Prihitel je gospodar. Vprašal je Vando, kaj se je zgodilo. Povedala mu je, da jo je Bincelj napadel, da je hotel imeti ključ blagajne, pa ga je Čiček vrgel skozi okno.
Ferjan je del:	i
«Kar privoščim mu, da se je to zgodilo. Zakaj pa ne da miru poštenim ljudem?*
Nejevoljen se je odpeljal še ponoči v mesto ia oddal potepuha v bolnico.
-5-„
Božični in nouoletni pozčraui
Ljubljana. Slovenski fantje, vojaki mitraljeske | čete 1. kolesarskega bataljona v Ljubljani, kateri zvesto čuvajo severno mejo, želijo vsem sorodnikom in znancem, posebno pa dekletom, vesele božične praznike in srečno novo leto: Franjo Leveč (Loke pri Trbovljah;, Leopold Jerman (Trbovlje), Ivan Klemenčič (Višnja gora), Janez Kovač (Prekmurje), Ivan Jurič (Maribor), Franc S monič (Ptuj). Obenem želimo isto tudi našemu dragemu tovarišu Rudolfu Supancu iz Sevnice, ki ga ni več med nami.
Zagreb. Slovenski fantje, podnaredniki gojenci XXXVII. razreda IV. pehotna podoficirsko šole kraljice Marije, želimo vesele božične praznike vsem čitateljem in čitateijicam «Domovine>, staršem, prijateljem, znancem, posebno pa našim slovenskim dekletom, ki so nepozabljena ostala v naših srcih: Anton Slekovec (Sv. Anton v Slovenskih goricah), Viljem Černko (Apače pri Gornji Radgoni), Josip Zumer, Izidor Povšič, Franjo Merjošec, Zvonko Roje (Ljubljana), Alojzij Kopše, Štefan Bizjak, Ernest Šiserrik, Franc
Zupanič, Alojzij Faleš (Pragersko), Franjo An-drejaš (Brežice), Jože Brečko, Karel Golob (Zidani most), Jernej Rogelj (Mrzlo polje), Karel Pire (Domžale), Janez Pavlovčič (Vrhnika), Josip Markovič (Dravograd), Franjo Pečnik (Maribor) in Ignacij Perpar (Mokronog).
Novi Dvori. Tukaj nas je precej Slovencev, največ iz Savinjske doline. Naročeni smo trije na «Domovino*. Vsem bralkam in bralcem «Do-movine*, zlasti šentpetrskim dekletom, želim vesel božič in srečno novo leto. Ivan Kelher.
Velika Gorica. Tu v hrvatskih gozdovih pri Veliki Gorici zaposleni rojaki. želimo vesel božič in srečno novo leto domačim, vam, g. urednik, in vsem fantom in dekletom: Janez Debe-ljak, Rok Mihelič, Jože Vesel, Božidar Štrukelj, Ivan Gorše, Ivan Prijatelj, Franc Lavrič in Anton Gorše — vsi iz Loškega potoka in Gore.
Našice. Slovenski fantje iz Slavonije želimo vesele božične praznike vsem fantom in dekletom iz trojiške in bloške fare: Franc Rot, Alojzij Zupančič, Ivan, Alojzij, Franc, Jožef, Matija in Ivan Hiti, Jakob Bečaj in Karel Preveč.
Banja Luka. Vesele božične praznike in srečno novo leto želimo vsem domačim Slovenci, ki se nahajamo v žandarmerijski šoli v Banji Luki (glej sliko v prilogi!): Josip Sever (Novo mesto), Viktor Korošec (Polskava), Anton Gale (Zago-rica), Josip in Avgust Pote (Kamnje pri Novem mestu), Franc Slak, (Gornji Globodol pri Mirni peči), Janez Čadež (Selška dolina, Franjo Krumpak (Podplat), Josip MirtiČ (Dvor pri Žužemberku), Leopold Levstek (Rašica pri Velikih Laščah) in Josip Centa (Centa pri Robu).
Gabrovo. Komandir postaje v Gabrovem, orožniški podčastnik Anton Kožar iz Melov pri Gornji Radgoni, želi vsem čitateljem «Domo-vine* vesele božične praznike in srečno novo leto.
Ilovački lug. Vesele božične praznike in srečno novo leto želimo bralcem in bralkam «Domo-vine* fantje in možje iz tukajšnjih gozdov: Franc Rupavičič (Travna gora pri Sodražici), Anton Turk, Franc Mohar, Anton Sansa, Ivan Kordiš, Josip Knavs, Alojzij Vresel in Rudolf Šega (Loški potok), Jože Lavrič, Andrej Kovačič (Nova vas pri Rakeku).
Baošič. Vesele božične praznike in srečno novo leto želimo vsem čitateljem in čitateljicam ^Domovine*, posebno pa dekletom, slovenski fantje, služeči v prvem polku trdnjavske artilje-rije v Baošiču (Boka Kotorska): Šori Iranjo (Po-
S o t e š č a n:
Dedinja treti gradov
Povest iz starih časov.
1.
V sreči nesrečen.
V grajsko verando na Močilju je sijalo pomladno solnce. Visoke palme ob stenah so senčile naslanjač, ki je s+al na sredi ob orenovi mizi. Sedalo mu je bilo mehko in prevlečeno s pristnim žametom. Tla so bila pogrnjena s težkimi preprogami.
Tukaj je sedel ob lepem vremenu sivolasi graščak Lenard, lastnik treh gradov z ogromnim premoženjem. Vsi ti trije gradovi so bili združeni v veliko skupno posestvo z enakim imenom. Stali so na prijaznih gričkih, pod katerimi se je razprostirala valovita ravnina, razdeljena v rodovitno polje, travnike in gozdove. Bogati sadni .vrtovi so donašali obilne dohodke.
Kamor se je čulo ime Močilje, je užival graščak Lenard splošno spoštovanje in veljavo. Sreča ga je obsula z neprecenljivim bogastvom: oče mu je zapustil graščino; prav tako oba strica, ki sta umrla brez svojih potomcev. Slovel je kot najbogatejši graščak.
Vzlic bogastvu in veljavi pa ma usoda ni prizanesla. Že v krepki moški dobi mu je pešal vid, na starost pa je popolnoma oslepel. Hodil je sključen ob palici, 3 katero je tipal okrog sebe,
lenšak), Kekec Martin (Podvinci pri Ptuju), Gril Ciril (Moravče), Gonza Otmar (Sv. Jurij pri Mariboru), Janežič Jože (Šiška), Kepic Franjo in Kovač Jože (Ljubljana).
Gospič. Vesel božič in srečno novo leto želimo vsem slovenskim dekletom, fantom in bralcem «Domovine* slovenski fantje, službujoči pri 55. pehotnem polku: Franjo Kralj (Ljutomer), Adolf Kolar (Žalec), Alojz Hlastan (Rajhenburg), Josip Presiček (Kozje).
Turopolje. Vesele božične praznike želijo vsem slovenskim fantom in dekletom, znancem in prijateljem slovenski fantje in možje, zaposleni v šumah Savske banovine: Jože Mihelič in Jože Vesel (Gora), Joža in Ivan Lavrič (Retje), Franc Mohar, Anton Lavrič, Rudolf Gregorič, Leopold Košmerlj in Vinko Mohar (Šegova vas pri Loškem potoku).
Beograd. Slovenski fantje, vojno-državni gojenci srednje tehnične šole v Beogradu, pošiljamo staršem, sestram in bratom, sorodnikom, prijateljem, znancem in čitateljem «Domovine*, posebno pa slovenskim detetom, najlepše pozdrave ter jim želimo vesele božične praznike in srečno novo leto: Rudi Pavletič (Trst), Josip Sever (Št. Vid nad Ljubljano) in Ernest Kopp.
Zaječar. Slovenski fantje, služeči v Zaječaru pri 20. havbičnem polku, želijo bralcem «Domo-vine», posebno pa slovenskim fantom in dekletom, vesel božič (glej sl ko v prilogi!): Stanislav Zupan (Bohinjska Bela), Tomaž Eržen (Rudno nad Škofjo Loko), Franc Bezeljak (Unec pri Rakeku), Andrej Rozman (Podreče), Anton Debelak (Poljane), Franc Jeraj (Smlednik), Franc Demšar (Bitnje pri Kranju), Franc Ludovik (Zagorje), Jože Zakrajšek (No*'a vas), Jože Benčina (Ravne), Jože Tišov (Polje pri Bohinjski Bistrici), Jože Žabn kar (Kamnik), Izidor Pirnat (Moravče), Anton Pretnar (Žirovnica), Ciril Albreht (Žiri)-, Ignacij Nagode (Rovte), Jože Musar (Otoče pri Brezjah), Alojzij Slabe (Vrhnika), Ivan Mež-nar (Kamnik), Franc Žun (Moše), Franc Capuder (Mošnje), Martin Cerar (Podnart), Franc Ravnikar (Škofja Loka), Dušan Humer (okolica Kranja), Anton Kantarček (Vel:ka Nedelja).
Novi Čiči. Najlepša voščila za praznike pošiljamo možje in fantje iz hrvatskih gozdov ženam, staršem, otrokom in vsem «Domovinarjem*: Knavs, Debeljak, Lavrič, Mišič, Zbašnik, Gregorič in Kovačič.
Pirot. Vsem čitalcem «Domovine», možem, ženam, fantom in posebno dekletom želimo ve-
' kadar ga ni vodila Marica, njegova edinka. Vsako popoldne ga je privedla za roko v verando in ga posadila v naslanjalo. Navadno je sedla na stol zraven njega in mu pripovedovala o vsem, kar se je godilo zunaj okrog Močilja. Videla je na polje, kjer so tlačani orali in sejali, iz gozda so odmevali votli udarci sekire, na pašnikih pa so piskali na piščalke pastirji, pašoči grajsko živino.
«Marica, kako mora biti zunaj lepo!* je vzdihnil slepi starček, pri čemer se mu je utrnila solza v mrtvem očesu.
«Lep pomladni dan je danes*, mu je odgovorila. «Vsa okolica je polna majniške lepote.*
«Drevje je najbrž že odevetelo. Kaj pa travniki in livade?*
«Vsa ravnina je posuta s cvetjem. Najlepše je tam doli ob potoku.. .* '
^Kolikokrat sem gledal v dolino na to pisano morje. Zdaj je končano, moja pomlad je odeve-tela...* Starček se jen naslonil na mizo, poglobil se je v davne spomine.
«Nekdaj je bilo lepo..se je prebudil iz misli na preteklost. «Mladost... zabava... čast... Močilje je slovelo .. .*
Debela solza mu je zdrknila po velem licu. cPodedoval sem tri gradove, izgubil pa sem mnogo, mnogo več — kdor je slep, je največji siromak, čeprav ima vsega v izobilju.*
«Oh, kako rada bi vam pomagala!* se je za-solzila polna sočutja. «Zdaj mi ni dano, da bi vain vsaj za hip pokazala kras cvetoče pomladi.*
sele božične praznike in srečno novo leto slovenski fantje orožniki, službujoči v pirotski četi: kaplarji Stanko Hraš (Cirkovce pri Pragerskem), Evgen Konradi (Slovenska Bistrica), Janez Straš-nik (Konjice), Franc Grošelj (Zagorje ob Savi), Alojzij Prevolšek (Sevnica ob Savi), Matevž Urh, Alojzij Župec, Matevž Koželj, Ivan Leskovšek in narednik Franc Mataus (Ruše).
Skoplje. Vesele božične praznike vsem čitateljem in čitateljicam «Domovine:>, zlasti staršem in našim vrlim slovenskim fantom in dekletom želijo slovenski fantje orožniki, ki vestno opravljajo svoje dolžnosti za blagor in srečo naroda na jugu naše drage domovine: Janez Željko (Trebnje), Jakob Guzelj (Nova Oselica), Franc Zupane (Rajhenburg), Karel Cvetko (Zalog), Friderik Plesničar (Laško), Franc Kmetec (Pod-lehnik pri Ptuju).
Slavonski Brod. Draga «Domovina», prosimo malo prostora za nas, ker tudi mi težko čakamo dneva, da te dobimo v roke, da vsaj v duhu po-hitimo v ljube slovenske kraje. Letos nam je usoda tako odločila, da se ne moremo radovati ( božičnih praznikov v krogu svojih staršev, bratov in sester, ker služimo kralju in domovini. Zato želijo vesele božične praznike vsem staršem, bratom in sestram, posebno pa brhkim slovenskim dekletom, da bi nam vstala še nadalje tako zvesta kakor do zdaj, slovenski fantje, služeči pri železniški komandi v Slavonskem Brodu: kaplari: Josip šterbenc (Stari trs), J?nko Polo-vič (Trnava) in Alojzij Dragaš (Črnomelj); redovi: Peter Šimonič (Kamnik), Josip Marinič (Lok-vice), Nikola Sotiček (Ozelj).
Kumbor. Vesele božične praznike in srečno novo leto že'e vsem svojcem, znancem in čitateljem «Domovine», zlasti slovenskim dekletom slovenski fantje, gojenci mornarji I. ki. (kaplarji) strojne tehnične šole mornarice v Kumboru (Boka Kotorska): Lasič Bruno, Boštjančič Rudi, Reja Ratko, Dular Ivan, Bremšoh Stanko, Pogačar Pavel, Čelesnik Emil, Stresen Jože in Kaučič Franc (Ljubljana); Potočnik Franjo, Munda Alojz, Pire Ivo, Vižintin Berto in Sitar Ivar (Maribor); Hvalic Danilo in Jelen Edi (Celje); Majerle Josip (Štore pri Celju); Krejnc Ernest (Krčevina pri Ptuju); Zmazek Anton (Mala Nedelja pri Ljutomeru); Šetinc Mihael, Drugovič Franjo in Gro-bovšek Fran (Brežice); Kollmann Rudi in Boštjančič Jože (Litija); Anžur Rudi (Drnovo pri Krškem): Ocepek Karel (Videm pri Krškem); Baraga Albir« (Mirna); Zupan Gabrijel (Bled);
«Marica, zlata Marica, ti si mi še edina tolažba. Moje gorje nima drugega leka kakor tebe — dedinjo mojega imetja. Daj, da te pobožam, ti edino zdravilo moji bolečini.*
Sklonila se je k očetu, ki jo je ljubeče objel in poljubil na nežno čelo. Maricd se ga je tesno oklenila
^Štirinajst let imaš, pa te še nisem videl*, se mu je tresla beseda. «Prav pred tvojim rojstvom sem oslepel.*
«Ali vam zdravniki.niso mogli pomagati?* «Marica, nihče na svetu! Nebo in zemlja sta me zapustila. Štirinajst pomladi je že šlo mimo mene brez cvetja in zelenja. Skoro sem že pozabil, kakšne so cvetoče trate in livade. Nič ne vem, kakšen je tvoj obrazek, kadar se smehljaš in prepevaš, kako ti žarijo oči, kakšne so tvoje nežne ročice. Oh, kako rad bi te videl, preden umrjem.*
«Oče, molila bom in Bog bo storil čudež...» «Koliko obljub sem že izpolnil. Polovico premoženja bi dal za to izredno milost.*
Marica je odprla evangelsko knjigo in čitala glasno in pobožno: «Pojdita inu povejta, kar sta videla in slishala, da slepi vidio, krulovi hodio, gobovi so ozhisteni, gluhi slishio inu mrtvi gori vstajajo. Ino kadar je Jezus naprej shel, sta dva slepa za njim shla, vpila inu djala: usmili se zliez naju Sin Davidov. Inu Jezus rezhe k njima: ali verujeta, da jest samorem to storiti? Ona dva pak rezheta k njemu: Ja, Gospod. Tedaj se je on nju ozhi dotaknil rekozh: Zgodi se vama
Dvornik Ignac in Pukmejster Anton (Šoštanj); Golobic Stanko (Semič); Pon kvar Milan (Kamnik); Klobučar Franc, Rešek Josip in Zakotnik Stanko (škofja Loka); Kamenšek Miro (Zagorje); Dormiž Anton (Borovnica); Selan Jože (Šmarje pri Ljubljani); Oven Joško (Št. Lovrenc na Dolenjskem); Škrabe Mirko (Motnik); Pogeljšek Jože (Devica Marija v Polju); Pire Stanko (Žužemberk); Berk Anton (Rogaška Slat na).
Split. Vsem domačim fantom in dekletom, posebno pa tebi, draga «Domovina>, želijo vesele božične praznike in srečno novo leto slovenski fantje, službujoči pri 54. pehotnem polku v Splitu: Jože Brodnik (Višnja gora), Jože Gruden (Škofljica), Tine Hvala (Kranj), Slavko Hribar (Trbovlje), Franc Sladič (Št. Rupert), Jože Erbež-nik (Škofja Loka), Ciril Dermota (Dobrava), Jože Čufar (Spodnje Danje), Ivan Novak (Hrastnik), Bogomir Čadež (Dobrova pri Ljubljani), Martin Maznik (Novo mesto), Lovrenc Cerar (Moravče), Alojzij Kocjan (Pristava), Karel Stanko (Sv. Jurij ob Taboru), Jože Ocvirk (Ribnica na Pohorju) in Maks Fux (Šmartno pri Slovenj-gradcu).
Sremska Kamenica. Staršem, sestram, bratom n dekletom želijo gojenci orožniške podofi-cirske šole vesele božične praznike in srečno novo leto: Pepi Lončarič (Planina pri Sevnici), Franc Štricelj (Poljane), Ivan Čoiar in Železnk. j
Rajlovae. Podpisani slovenski fantje, vojaki avijatičarji iz Rajlovca, želijo vesel božič in srečno novo leto vsem slovenskim fantom in de- j kletom, čitalcem <Domovine>: Franc Frank (Sla-tina-Radenci), Jakob Stanek (Murščak), Rudolf Strali (Maribor), Jožef Donig (Kapla, Koroško), Mart n Fait (Zbigovci), Feliks Cerar (Domžale).
Bogovina. Želim uredništvu in vsem znancem in prijateljem srečno novo leto. Ivan Mlinarič.
Bogovina-Bcljevac. Vsem čitate'jem «Domo-vine> in vsem sorodnikom, prijateljem in znancem želimo vesele božične praznike in srečno novo leto slovenski rudarji, zaposleni v rudniku Bogovini: Ivan Gračner, Ivan Mlinarič, Adolf Jungvvirth in Anton Pogelšek.
Južna Srbija. Vesele božične praznike želijo slovenski orožniki vsem fantom in dekletom, čir tateljem in čitateljicam «Domovine»: Anton Ko-rar (Gornja Radgona), Franjo Lončarič (Planina pri Sevnici) in Ludovik Medvešek (Leskovec), vsi v službi na postaji v Kovancih.
Caribrod. Vsem dekletom in fantom in vsem bralcem in bralkam «Domovlne> želiva vesele
božične praznike pehotni podnarednik Jožko Slak (Medvedjek pri Stični na Dolenjskem) in artiljerijski podnarednik Franc Horvat (Slatina-Radenci).
Skoplje. «Domovine» smo vedno veseli, zlasti po naporni službi. Želimo vesele božične praznike in srečno novo leto g. uredniku in zvestim čitalcem in čitalkam « Domovine*; orožniški kap-larji: bratje Ivan, Jakob in Valentin Korenič (Ravnik), Franc Korenič (Ziberše), brata Josip in Alojz Pugel, Josip Škrbinšek, Janez Nagode, Franc Vesel, Leopold Škorjanc, Matej Mlinarič, Ludovik Kavšek, Andrej Mlakar in Martin Sintič.
Mineš de Lens (Francija). Tudi mi bi radi malo prostora v dragu «Domovini», ki jo kakor večina naročnikov težko pričakujemo vsako soboto, ko prijadra iz bele Ljubljane. Želimo vsem znancem in čitateljem «Domovine» vesele božične praznike in veselo novo leto: Štefan Pance (Zagorje ob Savi), Viktor Sajovic (Čol-niše), Alojzij Klančišar (Št. LambertL Bernard Klančišar (Št Lambert), Karel Perko (Mokronog), Ludovik Žibre (Radeče), Anton Herlak in Martin Avgust Trupej (Radeče), Anton Herlak in Martin Kranjc (Slovenjgradec), Mirko Savič (Banjaluka).
Leus (Francija). Želimo g. uredniku vesele božične praznike in srečno novo leto. Mi se imamo tukaj še pra/ dobro. Zelo nas razveseljuje «Domovina», ki nas obišče vsako soboto in nam prinese mnogo zanimiv h novic in lep roman cKlic zemlje>. Zabave imamo tukaj dovolj. So tu v bližini kar štiri slovenske gostilne. Zimo imamo dosedaj prav lepo. Mraza še nt posebnega. Vesel božič in prjetno novo leto vsem prijateljem in prijateljicam, bralcem in bralkam «Do-movine», posebno pa starim znancem v Črni: Franc in Marija Brelih in Jožefa Pačnikova.
Lens (Francija). Ker že dolgo ni bilo nič slišati od nas, Slovencev tu v Lensu, zato pa naj se sedaj malo razpišemo. Zimo imamo lepo, a precej mrzlo Snega še nismo videli, ker tu redkokdaj pada sneg. Naše društveno življenje se prav lepo razvija, posebno uspeva Slovenska podporna jednota v Lensu s svojimi podružnicami. Imamo tudi pevski odsek, ki prav lepo zapoje. Fantje, le tako naprej, pa vas bomo vsi veseli! Čitalnica nas sedaj v zimskih večerih še posebno razveseljuje, saj imamo zopet mnogo novih knjig, ki so jih prinesli s seboj naši tovariši iz domovine, kjer so bili v avgustu na obisku pri svojcih. Vsi ti tovariši so se prav lepo izrazili o sprejemu in lepih dnevih v domovini. Prav vsi se
po vaju veri. Inu obema so se ozhi odprle, spregledala sta inu Boga hvalila.*
Starček jo je verno poslušal. Večkrat mu je morala citati ta odstavek, katerega sta oba že znala na pamet. Čitanje mu je krajšalo trpljenje, v upanju na čudežno ozdravljenje je pozabljal svojo nesrečo.
Vzlic zaupanja pa ga je včasih mučil obup ter mu daljšal grenke ure. Tedaj ga je neprestano morila zavest: «N kdar več ne bom videl ljubega solnca. Kaj mi pomagajo gradovi — vsak navadni tlačan je srečnejši od meneb
Tudi v takih hipih obupa ga je znala Marica čudežno potolažiti. Povedla ga je ven na sprehod, kjer mu je žgolela o ptičkih in cvetlicah — o vsem, kar je videla okrog sebe. Njena otroška zgovornost ga je vselej kmalu razvedrila.
«Marica, zlata Marica, brez tebe bi ne mogel živeti», ji je pogostoma zatrdil in dostavil: «Rajši kakor tebe bi izgubil vse na svetu.*
«Oče, jaz vas ne bom nikoli zapustila. Zakaj me žalostite!*
cMnogo sem moral že prestati. Nič ne vem, kakšna grenka kaplja bo še kanila v kupo mojega trpljenja...»
«Vedno bom pri vas, samo smrt bi naju mogla razdružiti.» Marica je povesila kodrasto glavico, bolest se ji je razlivala po obrazu.
cStar sem in slaboten, ločitev je skoro že na poti. Prej ali slej boš ostala sama na Močilju ...* «Oee, o tem mi vendar ne govorite--, je pričela milo iliteti.
«Ne jokaj, hčerka! Ne smem ti prikrivati resnice, da boš pripravljena, kadar se bo izpreme-nilo. Glej, podedovala boš tri gradove, to naj te tolaži.*
«Kaj bom počela brez vas. Vi ste mi dražji ko vsi gradovi.>
«Poročila se boš, pa o tem je še prezgodaj govorci. Vitez Herman bo moj naslednik .. .>
Hči je sramežljivo zardela. Slutila je, da ji oče izbira ženina; graščak iz Podolja ga večkrat obišče; nekoč ju je zalezla, ko sta se o tem menila. Njegov sin Herman je dober mladenič, a z očetom ga ne zamenja za nobeno ceno. Večkrat ji prinese kako dar lo, kadar le more, ji napravi uslugo. Vendar si ni mogla misliti, da bi ji on nadomestil očeta. Kar vztrepetala je ob misli, da ji bo nekoč ugasnil slabotni slarček, kakor lučka v grajski kapeli.
Lenard je opazil njeno žalost. Smilila se mu je ubožica, čeprav ji bo zapustil obilno premoženje. Nehote ga je zaskrbelo, ali ji bo bogata dediščina koristila ali škodovala.
Prjetno majevo solnce se je nagibalo k zatonu. Starček ji je podal roko, zaželel si je domov, hoja ga je utrudila. Dohajali so ga tlačani, ki so se vračali s polja, in bosonogi pastirji z drobnico in z živino.
Graščaka je zanimalo vse, kar se je godilo okrog njega. Hčerka mu je morala celo prešteti živino in povedati, kako se je napasla. Pastir mu ie privedel najlepšo kravo, da jo je pogladil. Tla-
rojakom v domovini lepo zahvaljujemo za darovane knjige in nas prav veseli, da se naši prijatelji doma še spomnijo na ubogo rudarsko paro v tujini* Sedaj pa še nekaj drugega. Za nas Slovence je menda tu v Franciji bolje kakor v Nemčiji. V Lensu še ni bilo slišati, da bi naše ženke štrajkale z lonci kakor one v Nemčiji, kot je pisala «Domovina». Za enkrat je še dosti zaslužka. Novi priseljenci pa bi seveda ne dobili lahko dela. Sv. Barbaro, rudarsko zaščitnico, smo prav lepo praznovali. Manjkalo tudi ni godbe. — Po novem letu bo vsak rudar deležen šestdnevnega dopusta, tako da bo enkrat šest dni v letu ostal doma, a tistih šest dni bo plačanih. Samo, kdor bo imel več kakor 15 plavih v letu, ne bo dobil nič dopusta. — Želimo vsem rojakom v domovini vesele božične praznike in srečno novo leto. — O.
Hussigny (Francija). Vljudno prosimo za malo prostora. Odtrgala nas je usoda iz kroga svojih domačih, da jim ne moremo ustno voščiti božičnih praznikov. Želimo vsem bralcem in bralkam «Domovine», posebno pa našim staršem, bratom in sestram, vesel božič. Ker smo dobili že precej hudo zimo, se v prostem času bolj stiskamo k topli peči in z veseljem čitamo naš ljubljeni časopis «Domovino», ki jo težko pričakujemo vsako nedeljo: Marija in Franjo Vizovišek (Raj-henburg), Jožefa in Jožef Kovačič (Dobje), Jakob Hrastelj (Trbovlje) in Ivan Pavletič (Vipava).
Montmirail (Francra). Ker vemo, da nam boste dovolili malo prostora v naši ljubi «Domo-vini», tudi mi pošiljamo iskrene pozdrave in želimo vsem čitateljem in čitateljicam vesele božične praznike in srečno novo leto: Filip in Marija Kenda, Ivan in Marija šebalj, Josip in Marija Pavlin, Vid Žagar in Ante Šebalj.
Dijon (Francija). Ker še ni bilo nobenega glasu od nas, Vam na kratko opišemo naše življenje. Tukaj se nas nahaja precejšnje število Slovencev. Največ pa je tu naših bratov Istrija-nov. Ne gre nam preveč dobro in tudi ne preslabo. Zaposleni smo največ v tovarnah, na železniških progah in pri zidanju. Nedavno smo mislili ustanoviti šolo za učenje francoskega jezika, kar se nam ni posrečilo, ker smo se premalo zavzeli za to. Tukaj sta se z motorjem ponesrečila Slovenec Mihael Bolha in neki Hrvat. Učila sta se voziti, pri tem pa je postalo Bolhi slabo, da je izpustil krmilo, in oba sta se znašla na njivi. Bolha je dobil precejšnje poškodbe na nogah in na levi roki, dočim je prišel Hrvat že dru-
čane je prijazno ustavljal in jih vpraševal, kako kaže pomladna setev.
Marica je bila potrta. Oče jo je užalil, ker ji je omenil ločitev. Kesal se je, ker ji je ogrenil veselje, zato jo je hotel razvedriti. Vedel je, da mlademu srcu škodujeta skrb in žalest.
< Jutri mi boš natrgala jagod: , si je izmislil zdravilo. «Tam zadaj na Soinčni rebri zorijo vsako leto ob tem času. Pazi, da ti ne izpodrsne na skalovju in da ne pa^eš v globino. Oskrbnikova Anica naj te pospremi, ker je starejša in pozna nevarne poti.*
Hčerka je poskočila od veselja, nabiranje jagod ji je bila prijetna zabava. Vsako leto je prosila očeta, naj jo pusti na Solntno reber, kar ji ni nikoli rad dovolil. Bal se je nevarnosti, strašile so ga pečine, ki so štrlele po strmini. Vselej ji je določil uro, kdaj se mora vrniti. Danes pa ji je sam ponudil pr jetno razvedrilo.
Lenard se je pričel na tihem kesati in bi bil najrajši preklical dovoljenje. Poznal je zevajoče prepade. Žal mu je bilo, ker je ravnal proti svoji volji; ljubezen do hčerke ga je zapeljala. Zavest, da jo je izročil v varstvo oskrbnikovi Anici, ga je tolažila.
Solnce še ni prisijalo na obzorje, ko se je odpravila Marica s svojo spremljevalko. Nalašč jo je zbudila tako zgodaj njena postrežnica, ker je podnevi na rebri huda vročina. Med potjo se jima je pridružilo nekaj deklic iz bližnjega sela.
Dobro uro od Močilja se je dvigala iz gozda Solnčna reber. Nizko grmičevje je proti sredini
gega dne iz bolnišnice. Bolha bo ležal najbrž več mesecev. Želimo vsem znancem in prijateljem vesele božične praznike in srečno novo leto: Jakob Pišek, Mihael Bolha, Štefan Baligaž, Er-nest Podboj, Jožef Novak, Janez Frelih in vsi ostali.
Avocourt (Francija). Za malo prostora prosimo tudi mi, ki se malokdaj oglasimo. Mislite morda, da je za nas prav lepo življenje v Franciji. Pa ni tako, zaslužek ni poseben. Zdaj ob praznikih si še pcseVno želimo domov, ker v tujini se človek nikdar tako re razveseli božičnih praznikov kakor za domačo mizo. Vsem prijateljem in prijateljicam in vsem (itateljem «Do-movine* želimo srečen božič: Ferdinand Žagar in drugi.
Charbonnier les Mineš (Franci?a). Tukaj nas je precej Slovencev zaposlenih v rudniku. Želimo uredništvu «Domovine> in vsem slovenskim fantom in vrlim dekletom in čitalcem «Domovine* vesele božične praznike in srečno novo leto: Joško Podbevšek (Marija Reka pri Trbovljah), Ivan Kolman (Zabukovje pri Sevnici), Andrej Greblo (Črna pri Prevaljah), Franc Špec (Zabukovje pri Sevnici), Miha Sovine (Šoštanj), Viktor Vodišek (Zidani most), Anton Likovič (Devica Marija v Polju), Jože Klopčič in Franc Hautman (Šmartno pri Litiji).
Levier (Francija). Prosila bi g. urednika za majhen prostor, da tudi midva kot dobra prijatelja v tuj ni potoživa gorje in sladkosti tujine. Godi se nam tako, da nam često ubajajo misli v tisti kraj, kjer prebiva najina družina. Sladkost je često mešana z grenkim pelinom, zato si želiva vedno ljube slovenske grude Resn>'č«n je r»re-govor: Boljša domača gruda kakor na tujem zlata ruda. Pošiljava srčne pozdrave in želiva vesele božične praznike in srečno novo leto vsem čita-teljem cDomovine* in vsem slovenskim ženam in dekletom: Franc Voglar (Ključarovci pri Ormožu) in Janko Hrga (Runeč pri Ormoža).
Combelle (Francija). Naj malo popišemo tukajšnje rudarske razmere. Tu nas je precej Slovencev, vendar še prihajajo vedno novi. Menda mislijo ljudje v domovini, da tukaj kopljemo franke, ne pa premog. Tukaj se denar težko zasluži in še težje prihrani, posebno sedaj pozimi mnogo slabše plačajo rudarje, kajti pozimi sili vse v rudnike, ker je tam topleje. Sedaj delamo na mesec komaj 20 do 22 dni, za hrano plačamo na dan po 13 frankov; kar ostane, je komaj za najnotreb-nejšo obleko. 15. novembra nas je zapustil Franc
Kovač, naš dolgoletni prijatelj, doma v Grahovem pri Rakeku, in je odšel neznano kam po Franciji za delom. Novega je tukaj sicer dovolj, a nič veselega. Želimo vsem čitateljem ^Domovine vesele božične praznike in srečno novo leto naročniki «Domovine*: Jože Gornik, Franc Ule, Karel M šič in Anton Znidaršič (Grahovo), Anton in Janez Drobnič, Anton Zadnik in Anton Zalar (Bločice), Franc Gornik (Martinjak), Alojzij Klančar in Alojzij Negro (Cerknica), Janez Len-ček (Slivice pri Rakeku), Franc Znidaršič (Rakek), Franc Jerman (Dolnje Jezero) in Franc Urbič (Lipsenj).
Combelle (Francija). Že je preteklo nekaj časa, kar se nismo nič oglasili v naši ljubi «Do-movinb, čeprav prihaja tu v naš novi kraj Combelle precej številk nam najljubšega lista domovine*. Popisati Vam hočem, dragi čitatelji, kako se tukaj imamo. Od lanskega leta do danes se je sem priselilo precejšnje število Slovencev iz stare domovine, tako da se nas nahaja tukaj preko 200. Ne gre vsem enako dobro, ker ni zaslužek za vse enak. Gospodje nas imajo prav radi in nam gredo zelo na roko — Imamo tudi Jugoslovensko rudarsko podporno društvo, ki pa še premalo deluje. — God naše rudarske patrone sv. Barbare smo zelo dobro obhajali. Veliko število ljudi raznih narodnosti se je udeležilo svete maše, pri kateri je igrala rudarska godba. Ob 4. popoldne smo imeli v gostilni Sagard skupen pogovor. Govoril je g. Hafner, slovenski duhovnik, ki nas je prišel obiskat daleč iz Merlebacha v Alzaciji. Vsi se mu najlepše zahvaliuiemo za njegov obisk in trud. Preden nas je g. Hafner zapustil, smo se dali skupno slikati. Nas je tu precejšnje število moških, nekaj žensk in pet otrok. Sedaj, ko se bližajo božični prazniki, se spominjamo vseh naših domačih v Ftari domovini Želimo vsem skupaj, dragi čitatelji in drage citatelj ce «Domovine*, bratje, sestre, starši, sorodniki in sotrpini rudarji, vesele božične praznike in srečno novo leto. Karel in Valerija Trbovc, Franc Komar, Jožef Vovk, Jožef Markovič, Anton Drobni?, Ivan Drobnič, Anton Zalar, Janez Brence, Jurij Podpečan in Matevž Koprivnik.
Sal'aumines — Tas de Calris fFrancija>. Prosimo za malo prostora. Čitamo zelo radi «Domo-vino*. Nedavno smo mislili, da bomo imeli privatno šolo za učenie francoskega jezika. Pa je šlo vse po vodi. V tukajšniem rudniku je bilo v zadniem času mnogo nesreč. Meseca novembra in v začetku decembra je bilo v tukajšnjih rudnikih
osem človeških žrtev, pet Poljakov in trije Francozi. Naših rojakov, hvala Bogu, ni bilo med njimi. Slovencev se je sedaj že prilično nabralo tukaj, ampak največ je Poljakov. Ko gremo včasih na izprehod, se nam vidi, kakor da smo v Krakovu in ne v francoskem kraju. Slovenci se izgubimo med njimi kakor kaplja v morju. Želimo vesel božič in srečno novo leto vsem bralcem in bralkam: Josip Jeraj (Veliki Gaber), Franc Golob in Pavlina Golob, Jožef Sotler (Čatež), Ignacij Levstik (Hinje), Avgust in Franc Novak (Brežice), Franc Skale (Hrastje), Jožef Špendal (Mirna peč), Franc Kastelic (Velika Loka pri Trebnjem), Alojzij Jamnik (Žužemberk), Alojzij in Janez Razložnik (Kopačnica) Ivan Folnovič (Velka), Ivan Struna (Šmihel pri Žužemberku), Jože Gale (Dobrnič), Janez Jelovčan (Cabrače), Anton Vodičar (Žužemberk), Jože Pšenica (Toplice pri Novem mestu).
Montceau les Mineš (Francija). Vesele božične praznike in srečno novo leto želimo vsem bralcem in bralkam naše ljube «Domovine» tukajšnji slovenski rudarji. Tukaj nas je malo Slovencev, zato tudi nimamo nobenega društva in duševnega razvedrila. Prepuščeni smo samim sebi, kakor jih je več drugih rojakov v Franciji. Ivan Slajmik (Gornji grad). Silvester Valčko (Št. Jernej na Dolenjskem), Anton Remic (Šmartno ob Dreti), Ivan Omerzel in Rudolf Blatnik (Rajhenburg).
Duai (Francija). Tudi mi Vas prosimo za mal kotiček. Želimo vesele božične praznike vsem rojakom: Berti in Martin Dakskobler, Štefica Škodova, Elizabeta Rodičeva, Jožko in Nežka Lunder, Janez in Pepca Umek, Rudolf Vidmar, Jožef Kopar, Franc '"n Ana Borštnar, Martin Zaman (Krmelj pri Št Janžu na Dolenjskem), Franc Babič (Lastnič pri Podčetrtku), Alojzij Levičar (Krško) in Anton Krajnc (Sevn ca).
Equancourt (Francija). Prisrčne pozdrave pošiljava iz Francije Ivan Novak (Martinovski vrh pri Štrigovi) in Anton Bogdan (Sv. Vrban pri Štrigovi) in želiva vesel božič in srečno novo leto dragim svojcem, sosedom, prijateljem, znancem in bralcem cDomovine*.
Sochauz (Francija). Slovencev je nas tukaj majhno število. Vsako soboto veselo pričakujemo naš domači list «Domovino». Imamo se precej dobro. Delamo v tvornici. Vseh delavcev je tu 13-000. Želimo vsem svojcem in čitateljem cDomovine* vesele božične praznike in blagoslovljeno novo leto: Štefan Ritlop, Jožef Stessl, Jožef
zamenjala divja gozdna trava, ki je bila ob skalovju majhna in redka. Strmo pobočje je gledalo v jutranje solnce, kjer so okrog skal in štorov zorele debele jagode. Tako lepe in polne niso bile nikjer v bližini.
Kakor gibčne srnice so plezale deklice po strmini in zobale sladke jagode. Pri nabiranju so se oddaljile druga od druge in se porazgubile med skalovjem. Ko je bilo treba oditi, so se sestale v dolini na določenem mestu in klicale one, ki so zaostale. Oglašale so se dru^a za drugo in prihajale na zbirališče. Marice pa ni bilo od nikoder.
Pričele so begati in jokati. «Marica, Marica!* so jo klicale, a se ni oglasila. Prestrašene so se razkropile in hitele domov, nobena se ni upala povedati, kaj se je zgod lo. Samo oskrbnikova Anica je imela toliko poguma, da je odkrila to svojemu očeta, ki se je silno prestrašil. Skoro se je onezavestil, ko se slišal gnr/no novico.
cNikomur ne pravi*, ji je prepovedal. Brž se je vzpel na konja in odjezdil pod Solnčno reber. Tam jo je kl.cal in iskal med pečevjem; pogledal je povsod, celo v prepad se je spustil, meneč, da se je zvrnila v globočino. Toda pečine so molčale, nikjer ni bilo sledi za grajsko izgubljenko.
«Moj Bog, kaj mi je storiti!* se je zgrabil za glavo, ko je odhajal proti domu. «Naj li naznanim graščaku, da se je izgubila njegova edinka? Take novice niso za bolehnega starca; zadela ga bo kap, od strahu in žalosti bo umrl. Njegovo ogromno premoženje bo ostalo brez zakonitega dediča. Prav gotovo ga bodo pahnili iz službe
zaradi malomarnosti njegove hčerke, ki ni pazila na svojo varovanko.*
Zaupno se je oziral proti nebu, odkoder je pričakoval pomoči in rešitve. Nekaj mu je namignilo, naj se zateče h graščakovi sorodnici. Gospa Meta se mu je zdela modra žena, rada mu bo kaj pametnega svetovala. Saj mu je bila naklonjena kakor rodna sestra.
Brž se je usmeril proti gradiču, kjer je stanovala. Mudilo se mu je, zakaj solnce se je dvigalo na obzorju. Lenard je že nem rno čakal, kdaj se povrne njegova edinka.
2.
črna nehvaležnost.
Grad, ki ga je podedoval graščak Lenard, je stal na samotnem griču vzhodno od Močilja. Obe graščini je vezala bela cesta, vijoča se po ozki dolini. Grič je bil dostopen samo na prednji strani, dočim so zadaj zevali prepadi. Vanje so se iztekali bistri studenci, izvirajoči izpod skalovja. Kadar je pomladi kopnel sneg, tedaj se je rušilo kamenje in padalo v globočino.
Odkar so izumrli zadnji potomci, je bil grad zapuščen in prazen. Polje so obdelovali tlačani in dajali desetino. Za nameček so smeli pasti ži-vno po obširnih senožetih in sekati po zaraščenih gozdih drva, kol kor so jih potrebovali. Graščak Lenard je bil dober svojim podložnikom.
V tem gradu se je naselila zadnje leta gospa Marta, graščakova daljna sorodnica. O njej niso
radovedni okoličani vedeli drugega, kakor da je vdova po nekem graščaku, ki je zaprav i svoje imetje. Graščak Lenard jo je sprejel pod streho in jo dobrotno podpiral. Pošiljal ji je živila, pa tudi denarna darila.
Okoličani so se čudili, zakaj se Lenard in Marta ne obiskujeta, kakor je navada pri sorodnikih. Staremu graščaku niso zamerili, obsojali pa so njegovo sorodnico, o kateri je bilo znano, da sprejema druge obiske. Vedeli so celo, da se ukvarja z osebami sumljive zunanjosti, katere so videli prihajati in odhajati iz graščine.
Grajski oskrbnik Kodrman je bil njen stalni obiskovalec. Večkrat na teden je prijezdil pred graščino, zato ju tudi njegov nenadni prihod ni presenetil. Prijazno ga je sprejela, čeprav z ljudmi iz okolice ni marala občevati. Brez poizvedovanja ga je povedla v svoje stanovanje.
Zbegan se je spustil na klop in sklenil roke nad glavo Marta je oprla roke v bok in stopila pred njega. Poznala ga je, da ima nekaj na srcu, vendar ga ni hotela vprašati.
«Marica se je izgubila*, je začel obupno brez uvoda. «Danes zjutraj na vse zgodaj je odšla po jagode, a se ni vrnila. Moji hčerki Anioi je bila izročena v varstvo, pa ji je izginila, ne da je to zapazila. Kaj mi je storiti?*
Marta je stala nepremično, z nobenim udom se ni ganila. Na njenem obrazu ni bilo osuplosti, nobena poteza ni izrazila začudenja. Hladno je skomignila z rameni in dejala: «Kaj pa Lenard? Ali mu niste že sporočili?*
Oslaj, Jožef Ritlop in Štefan Magyar (vsi iz Prekmurja), Avgust Kunčič (Rajhenburg), Pavel Lubej (Pragerslco), Franc Zupančič (Dolenjsko), Kosiker in Zafošnik.
Grandpre (Francija). Vesele božične praznike in srečno novo leto želimo vsem znancem, prijateljem, čitateljem in čitateijicam «Domovine* slovenski fantje, zaposleni v šumah: Franjo Knavs, Alojzij Kordiš, Franc Bambič, Anton Kordiš, Ivan Zbašnik, Anton Bambič, Anton Gregorič, Josip Krnc in Karel Mišic (Mali log v Loškem potoku) in Franc in Frančiška Weber (Babno polje pri Starem trgu).
Wittelsheim (Francija). Vsem bralcem in bralkam «Domovine* želimo vesel božič in srečno novo leto: Valentin Grobelnik z družino, Josip Pavlič, Josip Gorišek, Josip Gorenc, Franc Košir in Rudolf Hvaleč (glej sliko v prilogi!).
St. Jean Bonefonds (Francija). Vesel božič in srečno novo leto vsem rojakom želi rodbina Can-žkova.
Englebclmer (Francija). Tu nas je deset Slovencev, največ z Notranjskega. Zaposleni smo v gozdu in zaslužimo še precej dobro. Želimo vsem rojakom vesele božične praznike in srečno novo leto: Franc in Justina Zakrajšek, Alojzij Zakrajšek, Ivan Mivc, Martin Štrukelj, Anton Antončič, Anton Pirman, Alojzij Bavdek, Alojzij Doles in Franc Marolt (vsi od Sv. Vida pri Cerknici).
Audun le Tiche (Francija). Pri nas imamo letos mnogo praznikov. Ze zgodaj pomladi smo začeli s petdnevnim delom na teden; torej pet i dni delamo in dva dni počivamo. Tukaj imamo dva rudnika, v katerih se koplje železna ruda, in eno tovarno za predelovanje železa. Vseh delavcev je okrog 6000. Delavske razmere so se zelo poslabšale. Zaslužek je majhen, hrana in vse drugo pa je strašno drago. Tukaj stane en kilogram govejega mesa 12 frankov, svinjskega pa 18 frankov. Liter piva stane 1'80, liter vina pa od 4 do 5 frankov. Vesel božič in srečno novo leto želimo vsem domačim. Jožef Barbič (Sv. Križ na Dolenjskem).
Mineš de Bruay (Francija). Po dolgem času se zopet malo oglasimo v naši ljubi «Domovini», ki se nam je že v domačem kraju priljubila, a še bolj nam je draga tu v tuuni, kjer jo prav od kraja do konca prečitamo. Tukaj nas je precej Slovencev in Hrvatov, zaposleni smo vsi po premogovnikih. Želimo vsem čitateljem, sorodnikom, znancem in prijateljem vesele božične praznike in srečno novo leto: naročnik Adam
Ivan (Jerneja vas pri Črnomlju), naročnik Franc in Veronika Vidmar (Hrastnik), Avgust in Marija Kurnik (Hrastnik), Alojzij Glavan (Ig pri Ljubljani) in Danijel Zugelj (Podzemelj).
Ranschbach (Francija). Vsem čitateijicam in čitateljem cDomovine*, posebno onim v okolici Šmarja pri Jelšah, želi vesele božične praznike in srečno novo leto Karel Jagodič.
Lintfort (Francija). Gospod urednik, prosimo vas za mai kotiček v naši {Domovini*. Sedaj nas je že lepo število 21 naročnikov «Domovine* tu v Lintfortu, kar kaže, kako je tednik «Domovina* tudi v tuj ni priljubljen. Voščimo vsem bralcem in bralkam «Domovine* vesele božične praznike in pa srečno novo leto: Pongrac in Genovefa Hor-jak (Jurklošter), Jernej in Marjeta Planko (Bukovje pri Slivnici), Franc in Ana Praznik (Kadeče), Jože in Fani Ambrož (Javorje pri Šmartnem), Jožefa Dernovškova (T.itija), Leopold Iz-laker (Cemšenik), Ivan Zorko (Roviše), Franc in Marija Lovrinšek (Videm, Krško), Franc Strojnik (Škale), Neža Zupan (Rajhenburg), Jože in Marija Klemenčič (Št. Janž na Dolenjskem), Karel in Marja Vabič (Sv. Krištof nad Laškim), Marko in Marija Tovornik (Sv. Peter pri Laškem), Anton in Neža Reberšak (Koritno pri Laškem), Miha in Marija Zohar (Sv. Jedert pri Laškem), Neža Pondelak (Brežice), Franc Koželj (Trbovlje), Miha in Jožefa Selič (Stop:če pri Št. Juriju ob južni železnici), Kristina Nadererjeva, rojena Poličeva (Pesnica-Dobrenje pri Mariboru), Jaka in Marija Mastnak (Okroglice pri Razboru), Jurij in Julija Vindiš (Sv. Vid na Dravskem polju).
Waterschei (Belgija). Slovenci, zaposleni v belgijskem rudniku v Waterscheiu, zbrani pred gostilno rojaka Viktorja Bezenška (glej sliko v prlogi!), pošiljamo staršem, bratom, sestram, prijateljem, vsem slovenskim fantom in posebno dekletom, božične pozdrave in novoletna voščila: brata Viktor in Anton in soproga Marija Bezen-šek (Hrastnik), Franc Erjavec (Dobje pri Litiji), Ivan Presekar (Vransko), Ivan Drnovšek (Vinje pri Zagorju), Luka Glasenčnik (Slovenjgradec), Franc Poljšak (Zusem), Jože Barbič (Sv. Križ), Anton Zavrl (Trebelno), Greti Martinškova (Velenje), Marija Setarjeva (Loče pri Konjicah), Anton Ančimer (Trbovlje), Mila Godiclova (Celje), Franc Fatant (Orenica), Štefan Gačnik (Trebnje), Marija Borštnarjeva (Trž:šče pri Mokronogu), Toni in Jožef Janežič (Kržišče pri Šentjanžu). Ne smemo se pritožiti, da nimamo precej sredstev za zabavo.
V tujini tudi nam cvetijo prelepe rožice vseh vrst, najlepše vendar le duhtijo, ki jih rodi domača prst.
Ejsden St. Barbe (Belgija). Tu nas je mnogo Slovencev. Živimo še kar dobro. Vsem bralcem ia bralkam «Domovine» želimo vesel božič: Rak Alojz in Juiijana, Jurca Ivan in Anton (Boštanj), Režen Anton (Jeperjek pri Škocijanu), Princ Anton in Kastelc Miha (Mirna peč), Špec Anton. (Dobrniče), Reberšek Ivan (Kamnik), Kuhar Ivan, Šintler Ivan in Pečar Alojz (Boštanj).
Ejsden (Belgija). Želimo vsem staršem, bratom, sestram, prijateljem in znancem vesele božične praznike in srečno novo leto: Žan in Marija Gorinšek (Konjice), Franc in Marija Gorenc (Kostanjevica), Jože Juršič (Kostanjevica), Ivan Cvek (Gorica), Jože Bradač (Lipovljane).
Eysden St. Barbe (Belgija). Daleč na tujem, voščimo vsem prijateljem in znancem, bralkam in bralcem vesele božične praznike in srečno novo leto Franc in Mica Goluh iz Rečic pri Laškem in Alojzij Šterk iz Studencev pri Sevnici.
Limburg (Belgija). Iz več krajev pokrajine Limburga želimo rojakom vesel božič in srečno novo leto rudarji: Mihael Fajs, Alojz Hudolin, Jožef Lubej, Rudi in Stane Orač, Ivan Metličar, Franc Tofant, Ivan Drnovšek, Franc Drofenik, Anton Smukovič, Anton in Barbara Rupret, Franc in Milka Rupret, Josip Polanc, Matilda Rupret, Ivan Felicjau in Marjeta Matišek.
Gravelines (Francija). Naj še mi izpregovo-rimo nekaj besed v «Domovini», ki nam prinaša vedno toliko novic iz naše ljube domovine. Tukaj nas živi okrog 40 Slovencev, skoro sami BIo-čanje. Zaposleni smo vsi pri enem podjetju, v tovarni za papir. S svojim položajem smo še dokaj zadovoljni, ker danes prihajajo od povsod slabša poročila in povsod tožijo o veliki brezposelnosti. Nahajamo se na skrajnem delu severne Francije. Kraj sam je še precej prijazen, a v zimskem času mrzel, in to že sedaj, ko se zima šele pričenja. Na koncu želimo vesele božične praznike in srečno novo leto vsem čitateljem «Doinovine», posebno vsem bloškim dekletom in fantom: Anton in Ivan Maček, Karel in Anton Zgonc (Radlek), Franc Zakrajšek (Topol), Franc in Ivan Modic in Jožef Šraj (Studeno), Ivan Lah, Franc Modic, Ludovik in ivan Hren (Glina), Stanko Drobnič in Ludovik Lavrič (Nova vas), Andrej Mišic (Fara), Ivan Anzeljc (Nemška vas), Viktor in Frančiška Kraševec (Vrhnika),
«Nisem, še vedno jo pričakuje. Airca je pritekla domov vsa objokana ter me prosila, naj jo poiščem.. .»
«Pa si ji seveda izpolnil željo...* «Takoj sem odjezdil v Solnčno reber, kjer sem jo klical in iskal med skalovjem. Našel nisem najmanjše sledi, moje klicanje je ostalo brez odmeva. Ako je deklica zašla med peč ne, bi se bila gotovo oglasila. Tako pa se bojim, da je padla v globočino.*
Gospa je zamišljeno molčala. Še vedno ni pokazala pravega sočutja, kakor da ji je vseeno, kako je končala graščakova edinka. Oskrbnik jo jp gledal zaupno, saj je prišel zato, da bi mu pomagala iz strašnega položaja.
cOčetu ne smete povedati*, je naposled spravila iz grla. «Kar sesul se bo od žalosti kakor trhla veja. Dokler morete, mu prikrivajte nezgodo. »
«Tega mu vendar ne moremo prikriti. Kaj naj mu damo namesto Marice? Kako ga bomo potolažili ?>
«Hm, Kodrman!* Marta mu je priliznjeno položila roko na desno ramo. cLenard ne bo prenesel težkega udarca. Čigavi bodo gradovi ?»
cMoji ne bodo, se je malomarno odrezal. «Mi-dva ne bova nič podedovala ...»
«Kdo ve...» se je navihano nasmehnila. «Ma-rice ne bo nazaj, ako je izdihnila v prepadu. Zato pa poslušaj, kar ti bom svetovala...*
«Prav zato sem prišel. Svetujte mi, plemenita gospa, sicer bova nesrečna jaz in moja družina.*
«Ako boš ravnal po mojem nasvetu, boš najsrečnejši človek.. .*
«Tukaj sem, govorite, milostiva.* «Povedala sem ti že, da nisem sama, marveč imam mlado hčerko. Marica ji je ime kakor gra-ščakovi hčeri in ji je tudi zelo podobna. Ista starost iii postava — pravi čudež prirode. Ako bi jo danes poslala na Močil je, bi rekli: grajska Marica se je vrnila...*
<-Zakaj nimate hčerke pri sebi? Ali vam ni dolgčas po otroku ?*
«Prav imaš, toda teta v mestu jo bo primerno vzgojila. Bogata je in jo ljubi kakor svoje dete. Kadar mi jo pošlje na počitnice, tedaj komaj čaka, da se zopet povrne.>
cHčerka se vam bo odtujila ...» <;Tega se ne bojim; zaveda se, kdo je njena mati.* Stopila je k oknu in namignila oskrbniku, naj pogleda na vrt, kjer se je igrala deklica, lepa kakor vrtnica.
«Marica», je dihnil očaran. «Res ji je popolnoma podobna.*
«No, vidiš. Govorila sem čisto resnico.* cNi-sem vam mogel verjeti > Marti je uspelo, bila je polna zadovoljstva. Popravila si je lase in rekla: cMariee ni več, zato pa Lenarda ni treba žalostiti. Ker je moj dobrotnik, mu odstopim svojo hčerko, ki naj bo dedinja njegovega premoženja. Slep je, najbrž ne bo izpremembe niti opazil. Natanko jo moramo poučiti, kako naj se obnaša...»
Kodrman se je zamislil. Ugajalo mu je, obenem pa ga je tudi skrbelo, kako se bo obnesla zamenjava. Ali se bo deklica mogla nenadoma prilagoditi tujim razmeram in običajem? Grajsko osebje ni tako zabito, toda dala bi se podkupiti. Vojščaki in beriči so sicer natančni v izvajanju svojih dolžnosti, znajo pa tudi pogledati skozi prste, posebno ako gre za plačilo. Zvijača bi najbrž uspela, če bi ne bilo Hermana, ki se za deklico zanima...
<t;Kaj ne, da sem jo pogodila*, je Marta hotela vedeti njegovo mnenje. «Lenard je slep, staremu človeku opeša navadno tudi razsodnost..
<;Slepci imajo razvite občutke. Spoznal jo bo' po besedi in dotiku.*
cBeži, beži! Takih zmožnosti mu ne prisojam.*: j
t
«Grajsko osebje bo treba podkupiti*, jo je važno opomnil. <;Vsaj glavne osebe, ki imajo pri starcu prvo besedo.. .*	j
«Kdo so te osebe?* je poizvedovala. cNekateri služabniki, beriči in vojščaki*, ji je razlagal in našteval njih imena.
«Dediščina bo dovolj velita*, ga je pogumno zavrnila. «Vsak bo prejel dogovorjeno plačilo.*
«Samo eden ga bo odklonil*, so je popraskal za ušesi.
«Kdo?» se ie ustrašila nepričakovane ovire. I «Vitez Herman iz Podolja se ne bo dal podkupiti .. .*
cKdo je ta Herman?* jo je zaskrbelo. cGraščakov naslednik — njen zaročenec.*'
Hamborn (Nemčija). Dovolite, da tudi jaz orišem naše križe in težave. Tudi jaz nisem dolgo hotela ničesar slišati o «Domovlni*, sedaj pa, ko sem jo začela čitati, se mi je tako priljubila, da komaj čakam dneva, ko jo dobim. Tukaj v Ham-bornu nas je precej vdov in sirot. Vse je tiho in žalostno. Imela sem sina, ki bi nam bil na stara leta pomagal. Pa je prišla nesreča in se nam je smrtno ponesrečil. Moj mož dobiva malo rento, je še za enega premalo, a nas je šest oseb. Zahvaliti se moramo voditelju naših društev, gospodu Bolhi, in tudi Nemcem, ki nam dajajo nekaj podpore. Zeli vsem bralcem in bralkam «Do-movine* vesele božične praznike in srečno novo leto P., naročnica v Hambornu.
Ejgelshoven (Holandsko). Dovolite nam malo prostora, da opišemo nekoliko naše življenje v Limburgu. Glede zaslužka se ne smemo pritoževati, le delo je hudo, saj moramo dosti bolj trpeti kakor v drugih državah. Opozarjamo pa, da dela za nove priseljence ni več. Zato se, dragi rojaki, nikar ne podajajte v Holandsko! Želimo vesele božične praznike in srečno novo leto vsem rojakom, posebno fantom in dekletom v krškem okraju: Anton šribar, Joško Zorič, Alojz Drobnič, Alojz Pfaifer in Jože Vegel.
Kirkland (Kanada). Bližajo se božični prazniki in nam se vzbujajo spomini na rodne kraje, katere smo morali zapustiti, ker nismo imeli doma zaslužka. Življenje je tu še precej dobro za tiste, ki so stalno zaposleni. Je pa dosti naših rojakov, ki so brez dela, ker je nastala tukaj velika brezposelnost. Morda bo leto 1931. prineslo boljše čase. Upajmo 1 Tukaj v mestu Kirklandu se nas nahaja okoli 350 Slovencev, ki smo zaposleni v rudnikih zlate rude. V tem mestu se nahaja šest takih rudnikov. — Da ne pozabimo še na ženski spol! Tudi rojakinje že imamo tukaj: ene so prišle za svojimi možički, druge pa za našimi fanti, ki se prav pridno ženijo, tako da imamo skoro vsak mesec cohcet* in zatem zopet krst, tako da imamo vedno veselje, Vse to pa se vrši po starih običajih s harmoniko in zaključnim cpovštertancem*. Pa si ne smete, draga ženice in dekleta, predstavljati vse tako lepo. Ne gre vedno vse tako po «žnorci>. Boljše je vsekakor, da ženice počakajo doma na može in prav tako dekleta na fante, če sreča hoče, bodo že domov prinesli zaslužene dolarje. Želimo vsem možem in ženam, fantom in dekletom vesele božične praznike in srečno novo leto: Anton Peter-nel (Hotavlje pri Gorenji vasi), Franc Meden
(Cerknica), Jože in Ivan Kordiš, Rudolf Bambič, Ivan I avriČ in Franc Otoničar (Loški potok (, Ivan in Marija žužek.
Canal Flats (Kanada). Upam, da boste imeli za moje pisemce prostora v «Domovini*. Prišel je čas, da storim svojo dolžnost in da plačam na-i ročnino. Zato vam pošiljam denar brez opomina. Vsak naročnik naše cDomovine* naj gleda, da o pravem času stori to, ker «Domovina» nam prinaša vedno lepe in zanimive povesti in novice iz starega kraja. Razmere bo tukaj bolj slabe, ker je mnogo brezposelnih ljudi. Vsem bralcem in bralkam «Domovine», zlasti vsem svojcem, želim vesele božične praznike. M. S.
Port Arthur (Kanada). <Domovino>, ki nam je v največje razvedrilo, dobivamo tu še zadosti redno. Pisemska pošta od nas v domovino in iz domovine sem pa se često izgubi. Ne vemo, kje tiči vzrok. — Zadnje dni je nastopila tukaj precej huda zima. Kakor po vsej Kanadi, je tud>' v prijaznem mestu Port Arthur ju mnogo ljudi brez posla. Kolikor nas je Slovencev tu, smo, hvala Bogu, vsi zaposleni, vendar so razmere slabe in zaslužek je pičel. Upamo pa na boljše čase, saj Bog Kranjca nikdar ne zapusti. Želimo dragim domačim, prijateljem, znancem in čitateljem in čitateljicam «Domovine* prijazen božič kakor tudi vso srečo v novem letu: Lojze Hočevar, Josip Use-nik, Gregor Šafar, Ivan Jaklič, Karel Strajnar, Tone Cimprič, Josip Nemanič in Jurij Miroslavič.
Rouyn Quebec (Kanada). «Domovino* prebiramo vsi radi zaradi njenih lepih povesti in novic iz drugih domačih krajev. Kakor vidimo, se vsakdo rad oglasi v «Domovini» in pove kaj novega. Zato naj tudi mi ne zaostanemo. V tukajšnjem rudniku je zaposlenih mnogo Slovencev, oziroma Jugoslovenov. Delo imamo naporno, kakor je pač to po vseh rudnikih. Pridno varčujemo, da se čimprej vrnemo k našim vrlim ženicam v staro domovino. Kakor po vsej Kanadi, je tudi tukaj nastala velika brezposelnost. Skoro vsi rudniki in tovarne so zmanjšali svoj obrat in odslovili veliko število svojih delavcev. Večina manjših rudnikov je pa sploh začasno prenehala obratovati. Po gozdovih ni več dela. Kaj je temu vzrok, ne vemo. Ne svetujemo nikomur, da bi se podal v Kanado za zaslužkom. «Več je vredna domača gruda kakor na tujem zlata ruda*, pravi pregovor. Vesele božične praznike in srečno novo leto želimo vsem bralcem in bralkam naše ljube «Domovine*, posebno pa belokrajinsk m fantom in dekletom: naročnik «Domovine* Matija Bu-
Ivan Plos (Stari trg pri Ložu), Jožef in Alojzij Hribar (Benete), Matija Jurca (Nova vas), Dominik Srnel (Veliki vrh), Jakob Kovačič in Matija Intihar (Bločite), Vinko Marolt (Bloška Polica), Jožef Mišič, Karel Zakrajšek, Ivan Arko, Andrej Mohar in Frančiška Zakrajšek (Hudi vrh), Rudolf Zakrajšek (Velike Lašče), Matija Turk in Ivan Šraj (Ravnik), Franc Jaklič (Zavrh), Ivan Ponikvar (Povšeče), Pavel Bogdanovič (Metlika).
Winterslag (Belgija). Fantje, zaposleni v tukajšnjih rudnikih, prosimo g. urednika, da nam dovoli malo prostora v cDomovini*, ki nas vedno prijetno zabava s svojimi povestmi in novicami. Težko že pričakujemo božične številke, v kateri bo zopet mnogo zanimivega in veselega. Voščimo domačim fantom, dekletom, prijateljem in čitateljem «Domovine* vesele božične praznike in srečno novo leto. Kakor upamo, bomo tudi mi prav veselo in srečno slavili božični večer. Alojz in Stanislav Hočevar (Studenec), Jožef Kljun in Franc Blatnik (Bučka), Jožef Kidrič in Stanko Orač (Šmarje pri Jelšah), Jožef Perčič in Rudolf Tovornik (Zagorje pri Pilštanju), Ivan Novak in Jožef Zidar (Ajbel pri Kočevju).
Beleg (Luksemburg). Tudi tukaj se nam obetajo slabi časi. Nas, tujce, so začeli odpuščati sedaj na zimo. Pri podjetju Arbed so odpovedali 200 delavcem, samo tujcem, večinoma Hrvatom in Slovencem. Uredništvu, bralcem in bralkam «Domovine» želijo vesele božične praznike in srečno novo leto: Josip Južna, Ivan Vnuk, Josip Avsenak, Franc Verkovnik, Florijan Robnik, Ivan Florjančič in družina Ročnikova.
Dtidelingen (Luksemburg). Ko se približujejo božični prazniki, se tudi mi v daljni tujini spominjamo svojih znancev, prijateljev, deklet in fantov ter jim voščimo vsem skupaj vesele božične praznike in srečno novo leto: Franc Plahuta, Ivan Romih, Franc Škoherne, Franc Trefalt, Franc Kavčič, Alojzij in Marija Rupret, Franc Kramer, Jurij Dacar, Jožef Medved, Miha Jazbec, Franc Kostanjšek, Franc in Viktor Hartman, Jožef Južna, Ivan Vnuk, Jožef Levko in Jožef Avsenak.
Recklinghausen (Nemčija). Pri nas imamo že nekaj časa skoro stalno slabo vreme, kar je še! toliko neprijetnejše, ker brezposelnost še vedno narašča in nas vse skrbi, kako bomo živeli. Vsem bralcem in bralkam «Domovine» želita vesele božične praznike in srečno novo leto: Anton Kottersberg in Marija, rojena Mlakarjeva.
Marto je zanimalo vse, kar bi ji lahko zmešalo štreno. Radovedna je bila, kdaj so sklenili zaroko, zakaj neverjetno se ji videlo, da bi se ženili otroci.
Kodrman ji je povedal vse, kar je vedel. Ogibal se je laži, govoril je resnico. Nobene krivde ni hotel imeti na vesti, Marta je morala biti pravilno poučena. Pozneje bi mu lahko očitala, da jo je pahnil v nesrečo...
«Tudi moja Marica zna biti prikupljiva*, Je izpregovorila po kratkem molku. <Rojena je za ljubezen. Vitez ni tako trd, d? bi ga ne omehčala ...»
cHerman se ne bo dal pregovoriti*, je vztrajal pri svojem mnenju. «Trši je od železa.*
cLenardu ne bo kopal groba. Moral se bo pri-družiti mojemu načrtu.. .*
«Morda za nekaj časa. Obenem pa bo hotel vedeti, kje je njegova zaročenka.*
«Mar li vemo!* je prisiljeno vzplamtela. clšče naj jo in poizveduje.*
cStoril bo vse. On in njegovo osebje.* Marta je izpremenila barvo. Borila se je s skrbmi, zadrega se ji je poznala na obrazu. Oskrbnik je hodil nemirno po sobi in jo priganjal, naj hitro kaj ukrene
<Mrličev ne znam obujati,* se je navidezno branila.
«Kak nasvet mi dajte, milostiva. Ali res ni nobenega izhoda?*
cSmiliš se mi, prijatelj. V nevarnosti sta tvoja in tvoia služba...*.
<Pomagajte mi, milostiva! Do smrti vam bom
hvaležen.*
cObljubi mi, da boš trdno na moji strani. Daj mi častno besedo.*
«Prisežem*, je sprejel brez odlašanja. cHitro, sicer bo prepozna. Marico bodo pogrešili...» cln koliko boš zahteval?* <Zakaj?» je osupnil.
«Za molčečnost. Trditi moraš, da si našel Marico, dokler se ne bomo drugače domenili. Tukaj je moja pomoč in tvoja rešitev.*
Kodrman jo je gledal kakor v sanjah. Kar je slišal, mu je bilo neumljivo. Nič ni mogel vedeti, kaj namerava.
«Plačilo bo večje, kakor misliš*, ga je hotela omamiti. cDedinja treh gradov ne bo umazana, ako se ij posreči...»
<Za dediščino gre*, se je polagoma zavedel. <Pst!» ga je posvarila. «Predvsem gre za gra-ščaka, da od žalosti ne umrje. Ker nima dedičev, bi padlo njegovo imetje v državno blagajno ...»
«Škoda*, ji je nasedel. «Pravijo, da ste njegova sorodnica.. .*
cSorodstvo je tako majhno, da bi po zakonu najbrž ne bilo priznano. Drugače je treba ugla-diti pot do smotra. Tebi je namenjeno izredno plačilo — grajska pristava.*
Oskrbnik jo je nezaupno pogledal. Obljuba ga je omamila, pred očmi se mu je kar zabliščalo. Gospo Marto je čislal zaradi njene sposobnosti in modrosti,
«Ali hočeš biti vreden plačila?* je ponovno zahtevala odgovor.
cHočem. Toda ne vem še, kaj mi je storiti.. .* «Bolje, da ne veš. Kadar bo treba, boš izvedel. Ne pozabi, da ti je namenjena grajska pristava.* <Povejte mi, m;lostiva, s čim jo bom zaslužil.* «Na Močilju boš moj zaupnik. Pazi, kaj bodo sklepali in govorili. O vsem moram biti natanko poučena.*
<Ali ničesar drugega?* si je oddahnil. cVitezu Hermanu posvečaj vso pozornost. Lahko nam je nevaren...»
« Vztrajen je in pogumen. Gorje mu, kdor se mu zameri.*
«Bodi mu vedno za petami. Nobene priložnosti ne smeš zamuditi.*
cBojim se, da bi ne zaslutil.. .* «Glej, da mu boš vdan in pokoren. Spremljaj ga z ušesi in z razumom. Zeljno bom čakala tvojega poročila.*
Kodrman je nemirno stopical in silil k vratom. Marta ga ni hotela več zadrževati. Stopila je k oknu in poklicala hčerko. «Vem, da se mudi*, je tolažila oskrbnika. cBolje je nekoliko prej kakor pa eno minuto prepozno.*
V sobo je priskakljalo ljubko dekletce, ki je pogledalo najprej mater, potem pa oskrbnika. S seboj je nosilo košarico, napolnjeno z rdečimi jagodami. Oblečeno je bilo slično kakor graščakova edinka.
«Na Močilje pojdeš*, ji je povedala mati. <S ,tem možem.*.
tala, Likevič, Barič, Mašič, Stajdohar, Žagar, Pa-nijan, Gerzetič, Kobetič, Tomec, Štefanič in Mat-kovič, vsi iz dragatuške župnije na Dolenjskem.
Buenos Aires (Argentina). Vesele božične praznike želimo vsem bralcem in bralkam «Do-movine>, posebno pa staršem in vsem morav-škim fantom in dekletom fantje iz Bu mos Airesa: Karel Bencik, Geza Banko, Ludovik Banko in Franc Hidič, vsi iz Moravcev.
Buenos Aires (Argentina). Več slovenskih fantov in mož se nahaja v tem kraju Sedaj se približujejo božični prazniki in novo leto, a mi mislimo na naše lepe slovenske kraje in se spominjamo svojcev, naših slovenskih deklet, žen in fantov, katerim želimo vesele božične praznike in srečno novo leto: Jakob Mere (Leskovec), Alojz Murko (Pristava) in Anton Ivančič (Sveti Lovrenc pri Ptuju).
Montevideo (Uruguay). Sprejmite naslednji pozdrav slovenskih fantov iz Uruguaya:
Slovenski fantje tu v tujini, domače grude čvrsti sini, odšli iz svojega smo kraja in prišli v sredo Uruguaya. Lep Montevideo je kraj, v njem tudi jaz prebivam zdaj. Spoznavam tukaj vso krasoto in svojo preveliko zmoto. Da v Uruguayu se denar zasluži kakor božji dar, tam v Zagrebu smo slišali v izseljenski agenciji. Zdaj vidimo, da ni resnica in da obetov polovica le na papirju je ostala, da bila je le prazna hvala. Rojak, če hočeš srečen biti in zdravje svoje si krepiti, ne hodi v prekomorski kraj in niti v krasni Uruguayl
Vesel božič in srečno novo leto želimo vsem čita-teljem in čitalkam «Domovine», prijateljem in zancem v stari domovini slovenski fantje in možje: pisec gornjih vrst Anton Podlogar (Sveti Križ), Peter Muhvič (Štefanci), Franc Štangelj in Jurij Kure (Radenci) in Franc Sirig (Ljutomer).
«Pojdem, mamica.> Marica se je zasukala in kar hotela oditi. Nič ni vprašali, kdaj se mora vrn:ti. Z veseljem je sprejela materino naročilo.
<Med potjo jo pouči*, je Marta namignila oskrbniku. «0 vsem natanko. Samo o dediščini ji ne govori.*
Nato je objela in poljubila hčerko, ki je odšla po stopnicah za oskrbnikom. Na dvorišču jo je posad 1 oskrbnik na konja in tlesknil z jezikom. Marta je stala ob oknu in jima mahala v slovo z belim robcem.
Konj je kakor besen zdirjal v dolino. Kodr-man je bil popolnoma zmeden; molče je razmišljal o vsem, kar se je zgodilo. Resmo ga je skrbelo, kaj ga še čaka, preden bo zaslužil grajsko pristavo. Vest mu ni očitala posebne krivde, saj mu ni bilo tol ko za pristavo kakor za čast in za graščaka. Hrepenenje po gradovih ni bilo nikdar v njegovem načrtu.
V gozdu, daleč od graščine, Je popustil vajeti ln začel ljubeznivo: «Marica, ali veš, kam greva?>
«Na Močilje», mu je odgovorila.
«Pa si se težko ločila od mamice. Ali ti je povedala, kakšno bo tvoje opravilo?*
<Stregla bom staremu graščaku. Njegovo hčerko bom nadomestovala ...»
«Povej mi, kako boš zadovoljila starega gospoda ?>
«Tako, kakor me boste naučili...»
Podrobno ji je začel razlagati, kako bo posnemala graščakovo edinko. Poučil jo je, kdaj bo morala vstati in kaj bo delala čez dan, da bo
DOMAČE NOVOSTI
*	Karlovac za kralja in Jugoslavijo. V nedeljo se je vršilo v občinski posvetovalnici v Karlovcu zborovanje, ki ga je sklical upokojeni šolski nadzornik g. Anton Štefanac. Kot prvi govornik je nastopil g. Štefanac, ki je poudarjal, da so Hrvati neomajno ob strani svojega velikega kralja in da odobravajo njegov akt od 6. januarja 1929. V svojem govoru je tudi pozdravil delo predsednika vlade generala Živ-koviča. Zborovalci so navdušeno sprejeli njegove izjave in priredili živahne ovacije Nj.Vel. kralju, ki so mu poslali udanostno brzojavko. Pozdravni brzojavki sta bili poslani tudi predsedniku vlade Živkoviču in ministru dr. Šibe-niku.
*	Spomenik kralju Petru bo postavila tudi Ljubljana. Kipar Dolinar je že izdelal osnutek, ki predstavlja velikega pokojnika na konju. Sedaj se proučuje vprašanje, kje bi bil primeren prostor za spomenik.
*	Letošnje božične počitnice na šolah. Glede na to, da se v zadnjem času češče pojavljao obolenja učencev, je ministrstvo za prosveto odredilo, da se v tekočem šolskem letu začne na vseh osnovnih, meščanskih, srednjih in strokovnih šolah božični odmor 23. decembra 1939. in bo trajal do 15. januarja 1931. V tem času naj starej-šine zavodov izvrše razkuženje šolskih prostorov, v kolikor bo to potrebno. (Kr. banska uprava Dravske banovine.)
*	Prva Masarykova šola v Sloveniji. Prosvetno min'strstvo je dovolilo, da se sme osnovna šola v Zgornjem Tuhinju, srez Kamnik, imenovati po predsedniku češkoslovaške republike osnovna šola Tomaža Masaryka.
Ne zna !i nihče muzicirati?"
Kolikokrat Slišimo to vprašanje, ako se zbere družba. Vi lahko zaigrate, ako ste predelali najina poučna pisma, katera damo kupcem naših glasbil brezplačno na razpolago. Zahtevajte takoj brezplačno knjižico: »Kako postanem dober godbenik?«
MEINEL & HEROLD
tvornica glasbil In harmonik, prodajna podružnica Maribor it. 104.
ugajalo graščaku. «Bodi krolka in ljubezniva*, ji je naročil. «Tako boš podobna Marici in slepi gospod te ne bo mogel spoznati.*
«Morda po besedi*, je rahlo podvomila. Naučil jo je, s kakšnim glasom mora govoriti, dokler se je starček ne privadi. «Brez dovoljenja se ne smeš nikoli odstraniti*, ji je prepovedal. «Po jagode ne boš hod la v Solnčno reber.*
«Zakaj ne, ako bom s tem njemu ustregla», ga je uporno zavrnila. cMeni se ne bo nič pripetilo.* «Marica se je ponesrečila*, jo je postrašil. «Ubožicab je vzdihnila in pobožala konja. cZakaj ni pazila.*
Oskrbnik se je čudil razumnosti mlade deklice. Usiljevalo se mu je važno vprašanje: Ali ve, da bo podedovala tri gradove? Kdaj je nabrala jagode, da jih ponese na Močilje? Nekdo je moral o nesreči obvestiti Marto pred njegovim prihodom. Zakaj mu tega ni omenila?
Ponovno je nategnil vajeti, zakaj na bližnjem gričku se je belila močiljska graščina. Zapazil jo je tudi vranec ter jo skokoma ubral čez polje. Ustavil se je šele doma na grajskem dvorišču, kjer je glasno zahrzal.
^Marica, Marica!* se je radovalo grajsko osebje in ji hotelo naproti. «Kako dolgo te ni bilol Pa da si le prišla, grozne žalosti si nas rešila.*
«V gozdu sem se zapoznila*, si je mimogrede izmislila in hitela h graščaku.
«Za neko skalo je obtičala*, je lagal oskrbnik in zadrega se mu je poznala na obrazu. Služab-
*	Snovanje okrožnega sodišča v Čakovcu. V
Čakovec se je vrnilo zastopstvo, ki se je bilo podalo v Beograd, da zaprosi, naj bi se odložil razpust ekspoziture somborskega okrožnega sodišča, ki se nahaja sedaj v Čakovcu. Minister pravde je obljubil, da se ekspozitura zaenkrat ne bo opustila. Načelnik ministrstva pravde dr. Ja-njič bo v kratkem prišel v Čakovec, da se pouči o prilikah glede ustanovitve lastnega okrožnega sodišča in državnega pravdništva v Čakovcu. Pod to sodišče bi pripadala tudi okraja Prelog in Dolnja Lendava s približno 130.000 prebivalci.
*	Smrt uglednega celjskega rodoljuba. V soboto je nenadoma zamahnila smrtna kosa po uglednem cel jskem zlatarju g. Rafku Salmiču, najboljšem celjskem mojstru na diletantskem odru in znanem nacionalnem borcu še izza časa stare Avstrije. Pokojnik je bil star 61 let in je bil po rodu iz Postojne. Pokojniku, ki je bil splošno priljubljen med celjskim prebivalstvom, bodi ohranjen časten spomin, žalujoči rodbini pa naše iskreno sožalje!
*	Nova ogromna elektrarna pri Ljubljani. V, Ljubljani se je mudil zastopnik neke angleško-češkoslovaške finančne skupine dr. inž. Benda iz Prage v zadevi izvršitve velikega elektrifikacij-skega načrta. Gre za gradbo vodno-elektrifne centrale, ki bi izkoriščala vodno silo Unca pri Planini po načrtu, ki ga je že pred vojno izdelal praški inženjer Kari Kress. Kakor zatrjujejo, ima omenjena angleško-češkoslovaška skupina že zagotovljeno potrebno glavnico za gradbo te električne naprave s 16.000 1 'jskimi silami, ki bo stala okrog 125 milijonov dinarjev. Pripravlja se ustanovitev posebne delniške družbe s sedežem v Ljubljani. Pri družbi bi bil udeležen tudi jugoslovenski denar. Gradba naj bi se pričela že v početku prihodnjega leta in naj bi se izvršila v treh letih.
*	Znižanje plaf v litijski predilnici. Zaradi
slabe kupčije trpi tudi litijska predilnica, ki zaposluje navadno nad 800 delavcev, sedaj pa jih ima komaj okrog 600. Da si podjetje opomore, se ie nie^ovo vodstvo K°je oHlcr-ilo, z povirn |pt<>ni znižati plače vsem brez izjeme za pet odstotkov. Najbolj bodo prizadete številne delavske družine, ki so že dosedaj komaj za silo izhajale. Na vsak način bi bilo umestno, ''a bi se delavcem z druž nami plače mnogo manj znižale, če je že znižanje res potrebno.
*	Božičnica invalidom. Minister za socialno politiko in narodno zdravje je odredil, da se raz-
niki tega niso zapazili, tako jih je iznenadila vrnitev ljubljenke grajskega prebivalstva.
3.
Nedolžna jetuica.
Marta je stala ob oknu in zrla v daljavo. Okrog usten ji je krožil zloben nasmeh, obhajalo jo je satansko zadovoljstvo. V mislih je spremljala Marico po začrtani poti v zlato bodočnost Pred njo so se dvigali gradovi, veličastni in sijajno opremljeni. Njena hčerka bo slovela kot bogata dedinja ogromnega premoženja.
Nenadoma pa jo je prešinil strah, napadle so jo moreče skrbi, od vseh strani so ji pretile nevarnosti. Zavedla se je sramotnega dejanja, grd madež je padel ra njeno dušo. Pot, začrtana do bogastva, se ji je zazdela strma in polna zaprek; ako jih hoče premagati, mora nadaljevati s peklensko zvijačo.
Zasenčila je oči in pregledala okolico. Konj, na katerem je jezdila Marica, je že davno izginil za gričem, njen pogled ga ni mogel več doseči. Na cesti pred graščino ni bilo žive duše.
Stopila je od okna in zapiskala na piščalko. Zunaj na hodniku so se začuli drobni koraku Vstopil je mož ček srednje starosti, drobne žive oči so se mu svetile kakor mačku. Njegov obraz je bil porasel z rjavimi kocinami, hrbet mu je bil izbočen v grbo. Gibčno je smuknil skozi vrata, sukal se je kot plesalec.
deli med oblastne odbore invalidskih udruženj 500.000 Din, ki jih naj oblastni odbori razdele med invalide. Oblastni odbor v Ljubljani je dobil 24.000 Din.
*	Pismo naše prijateljice o šmarnipi. Iz okolice Slovenske Bistrice smo prejeli: «2e mnogo smo čitale o pogubni šmarnici v Vašem ljubem listu. Dragi g. urednik, vedite, da je že tudi nam preveč, a ne zato, ker se šmarnica odpravlja, nego zato, da gre to odpravljanje prepočasi. Dovolj nam je že vpitja in pretepov med pijanci, ki pijejo šmarnico. Če se ljudje napijejo vina od cepljenega trsja, so veseli, ko se pa napijejo šmarnice, razsajajo kakor divjaki, da moramo celo lastne žene bežati pred njimi Ln si iskati prenočišča po gozdih. Zelo rade bi poznale do-tično Američanko, ki je priporočala šmarnico, kakor ste pisali v «Domovini», kjer ste ji povedali, kar ji gre. Če je taka prijateljica šmarnice, naj pride v naš kraj, kjer je bo dobila, kolikor je bo hotela in še v Ameriko jo bo lahko nesla s s^' "i. f'te s m že pi'ni"ev, ki preklinjajo, se pretepajo, po vrhu pa še nas, zakonske žene, preganjajo, da nismo več varne za svoje življenje pred možmi. G. urednik, prav hvaležre smo V?m žene slovenjebistriškega okraja za ves dober pouk o šmarnici.*
*	Dr. M. Rus: «Varujmo zdravje!« Knjižnica Podmladka Rdečega križa v Ljubljani. Strani 38. Cena za nečlane Din 2'50. Gornji naslov ima knjižica, ki jo je izdal in založil oblastni odbor Podmladka Rdečega križa v Ljubljani in ki nakratko razpravlja o tem, kaj otroku koristi in kaj mu škoduje, kaj moramo ob raznih prilikah ukreniti za njegovo zdravje in kaj moramo opustiti. Zdra-voslovna pravila, navedena tukaj posebno za šolarje in šolarice, veljajo seveda obenem za vse druge učence in vajence, gojence in gojenke, večinoma pa tudi za odrasle ljudi. Knjižica se dobi v vsaki knjigarni. Ob tej priliki opozarjamo, da Ima oblastni odbor Podmladka Rdečega križa v Ljubljani v zalogi še veliko število treh prejšnjih zvezkov, in sicer: Dr. M. Rus: «Prva pomoč» (cena za nečlane 3 Din); dr. St. Bevk: Zdravilne rastline« (cena za nečlane 6 Din); dr. J. Pire: ♦Naše zdravje« (cena za nečlane Din 3'50).
*	Vabilo na naročitev «GasiIca». Predsedni-štvo Jugoslovenske gasilske zveze v Ljubljani nam je poslalo: Vsem županstvom Dravske banovine je banska uprava priporočila naročitev strokovnega lista «Gasilca:>, ki ima biti s 1. januarjem 1931. mesečnik, in je dovolila občinam vnašati vsakoletno naročnino po 30 Din v proračun. Temu povabilu se je odzvala doslej še prav neznatna množina naročnikov. Ker se bliža odločitev, ali bo mogoče izdajati list «Gasilca» kot mesečnik, opozarjamo vsa županstva na to priporočilo z vljudno prošnjo, naj blagovolijo naročiti list zanesljivo do konca meseca decembra, da bo omogočena s tem določitev naklade za prvo številko.
*	Posledica zanemarjanja rane. Pred dnevi se je zbodel 181etni posestnikov sin Albin Lupše iz Pilštanja s trnom v kazalec desne roke. Fant se za ranico ni zmenil in jo je zanemaril. Nastopilo je zastrupljenje krvi in mladenič je moral iskati pomoč v celjski bolniščnici, kjer so mu odrezali prst.
*	Smrt na poti od občinsko seje. Nedaleč od domače hiše so našli v snegu mrtvega Ludovika Lesjaka, posestnika na Humu. Dan poprej je imel občinski odbor humski proračunsko sejo, katere se je kot občinski odbornik udeležil tudi Lesjak. Po seji se je pokojnik z nekaterimi odborniki pomudil v hiši bivšega župana Ivanuša in se precej pozno v noči vračal s svojim svakom Vtičarjem proti domu. Kmalu po razstanku s svakom je Lesjak omagal, ne da bi koga klical j na pomoč. Najbrž ga je zadela kap. Pokojniku, ki je dosegel starost 41 let, je prav pred desetimi meseci umrla žena.
*	Druga smrtna žrtev vrhniške nesreče. Kakor smo zadnjič poročali, je treščil vrhniški avtobus v vlak in se vnel, zaradi česar so bili vsi potniki ranjeni. Prvi je umrl zaradi poškodb šofer Ignac Modrijan. Sedaj pa je podlegel v ljubljanski bol-
nici poškodbam še čevljarski mojster Jože Ram-pih z Vrhnike. Trpel je silne bolečine, kajti imel je ožgano glavo, opekline na rokah in životu, notranje poškodbe, zraven pa zlomljeni obe nogi, desno celo dvakrat. Zdravniki so se z vso skrbjo in požrtvovalnostjo zavzeli za življenje mladega, komaj 341etnega moža. Bili so vedno okrog njega in že se je zdelo, da bo poškodovanec vendarle srečno ušel smrti. Usoda pa je hotela drugače. Pokojnik je bil na Vrhniki povsod priljubljen. Druga žrtev tragične prometne nesreče zapušča poleg soproge tudi mladoletno hčerko.
*	Smrtna nesreča ob avtu. V tovorni avto je pri vasi Polici blizu Kranja zadel kolesar France Bajželj, kurjač v tovarni «Vulkan», doma iz Naklcga. Ponesrečenca so prepeljali domov, kjer pa je kmalu podlegel poškodbam. Pokojniku, ki zapušča družino sedmih otrok, bodi ohranjen blag spomin!
*	Smrtna nesreča na cesti. Na Spodnjem Lanovšu pri Celju so našli mrtvega 72letnega delavca Viktorja Lafeta. Pokojnik je padel ponoči na poti proti domu na Ostrožnem v obcestni jarek tako nesrečno, da je podlegel poškodbam na kraju nesreče.
*	Huda nesreča na Javorniku je te dni skoro uničila življenje 54letnega delavca Jakoba Mi-helčiča. Delavec je nameraval pri težki progi valjarne z velikim ključem pritrditi vijake. Zlezel je v kanal, preko katerega pa se premika sem in tja, gor in dol velika in težka železna dvigalna miza, katero je vodil delavec Lojze Ferbežar. Ker Mihelčič ni opozoril Ferbežarja, da ima opravilo v kanalu pod mizo in ker tudi Ferbežar ni mogel videti in slišati Mihelčiča, je Ferbežar usmeril mizo proti Mihelčiču in ga strašno pritisnil ob steno. Silen bolestni krik je odjeknil, nakar so dvignili delavci hudo poškodovanega Mihelčiča iz kanala. Ponesrečenec se zdravi v tovarniški bolnici na Javorniku in bo, kakor je upati, okreval.
*	Motociklist se je ponesrečil. Delavec Franc Burger, zaposlen v opekarni v Mengšu, je z motornim kolesom tako močno zadel v stopnišče župnišča v Mengšu, da je odletel z glavo ob zid in si nevarno pretresel možgane. Prepeljali so ga v ljubljansko bolnico.
*	Obesil se je v hipu omračenja duha ugledni posestnik in gostilničar v Studenicah pri Polj-čanahWirth. Pokojnikovi rodbini, ki jo je tako nepričakovano zadel hud udarec, naše sožalje!
*	Poškodovanka umrla. Zadnjič smo poročali o hudi nezgodi na železniški progi pri Slovenski Bistrici, katere žrtev je postala 16Ietna Gabrijela Špatova, kateri je vlak odrezal levo nogo pri kolenu in jo tudi drugače poškodoval. Ne-srečnico so prepeljali v mariborsko splošno bolnico, kjer je kljub skrbni zdravniški negi umrla zaradi hudih poškodb.
*	Čudna nesreča. Dokaj čudna nesreča se je dogodila te dni zvečer lovskemu in gozdnemu pazniku g. Antonu Trupeju iz Globokega pri Raj-henburgu, uslužbenernu v graščini Planini. Kot vesten uslužbenec se je tudi kritičnega večera podal k pregledu hlevov. Ker je kraj samoten, je v desni žep površnika vtaknil samokres in robec. Prišedši v hlev je izvlekel robec iz žepa, toda v istem hipu se je sprožil tudi samokres v žepu. Krogla je udarila skozi površnik, suknjič, telovnik in srajco njemu v prsi. K sreči je zadela ob rebro, izpremenila smer in se zaustavila pod kožo, kar je zelo redek primer in res sreča v nesreči.
*	Smrtno se je ponesrečil v Mariboru železniški zvaničnik Marko Knezar. Pri železniškem mostu ga je zasačil vlak, prihajajoč od Fale, in lokomotiva ga je treščila s tako silo ob ograjo, da se je zgrudil takoj nezavesten na tla. Našli so ga vsega v krvi in ga po prvi zdravniški pomoči odpeljali v bolnico, kjer pa je že ponoči podlegel poškodbam, ki jih je imel na glavi.
*	Tragična smrt orožnika. Pred dnevi se je dogodila na kolodvoru v Ivanjkovcih smrtna nesreča. Komandir orožniške postaje narednik Ilija Pleša se je hotel z vlakom odpeljati po službenih opravkih. Malo se je zakasnil in je šel kar po
' bližnjici proti kolodvoru med skladiščnim in glavnim tirom. Ob koncu skladiščne rampe pa je hotel preko skladiščnega tira na peron. Vlak, ki je imel malo vozov, pa je tedaj zavozil nazaj na skladiščni tir, da bi prevzel neke tovore. Ko ' narednik še ni prišel mimo rampe, ga je že do-( hitel vlak. Zadnji voz je bil tako ozek, da je I Pleša lahko obstal med rampo in vozom, nasled-: nji voz pa je bil zelo širok in je nesrečnega moža zgrabil, potisnil ob rampo in ga vrtil sem in tja. Sprevodnik vlaka je s svojega sedeža opazil I glavo in kapo in takoj ustavil vlak. Bilo pa je prepozno. Narednik Pleša je dobil hude poškodbe. Z vlakom so ga takoj odpeljali v Ormož, kjer ga je na kolodvoru pregledal zdravnik g. dr. Hrovat. Postajni načelnik je odredil, da so železniški uslužbenci odnesli ponesrečenca v ormoško bolnico. Tam so mu prvo pomoč nudile sestre, a še | preden je prišel zdravnik, je revež umrl. Malo pred smrtjo je prispela k njemu žena s sinčkom Bogdanom. Ob obilni udeležbi stanovskih tovarišev in številnega prebivalstva so položili žrtev tragične nesreče k večnemu počitku. Narednik Pleša je nastopil v Ivanjkovcih službo šele sep-j tembra in si je v tem kratkem času pridobil zaupanje vseh poštenih ljudi. Izredno vesten v službi J je živel samo za svoj poklic. Bodi mu ohranjen časten snomin!
| * S flobertovko obstreljen Na Dobrovi pri Ljubljani stanujoči 191etni delavec Anton Peklaj je cbiskal delavca Janeza Skopca v Podsmreki. j Skcpec mu je razkazoval flobertovko, ki je bila nabita Nesreča je hotela, da se je flobertovka sprožila in je strel zadel Peklaja v desno nogo. Ker mu zdravnik krogle ni mogel izvleči in se je rana začela gnojiti, je moral Peklaj v ljubljansko bolniščmeo.
*	Konja utonila v Krki. Te dni je peljal Jožef Vidmar, posestnik iz Sadinje vasi, krompir na postajo v Stražah s konjema Jožeta Priinca, po domače črčka, iz Sadinje vasi. Domov grede je hotel konja na znanem in zelo nevarnem napaja-> lišču v Soteski napajati. Po neprevidnosti je zapeljal preblizu brega in je voz zaradi precejšnje strm ne potegnil konja v Krko, ki je na tem mestu zelo globoka. Oba konja sta utonila. Lastnik trpi občutno škodo. V zadnjih letih je to že tretjič, da so na tem mestu utonili konji. Potrebno bi bilo, da se ta prostor primerno ogradi.
*	Sirovine. Pišejo nam: Prejšnji teden so prišli v Koprivniku pri Žireh fantje iz domače iu tudi iz sosednjih vasi precej vinjeni mimo hiše posestnika Alojzija Breliha. Pa jim ni dala li-lica iti kar mirno mimo hiše. Brez vsega vzroka so vdrli pritlično okno, potem pa se zagnali v zaklenjena vrata in jim izdrli tečaje. Pa še jim ni bilo dovolj. Spravili so se tudi nad vrata sobe, kjer so spala domača dekleta. Ta so pa tako krepko držala vrata, da jim niso mogli do živega. Rogovileže je prišel sicer gospodar ozmerjat, pa vse skupaj ni nič pomagalo. Nekdo je celo vrgel proti njemu težko kolo, ki je padlo baš zraven nje<?a na tla. Le srečnemu naključju se je zahvaliti, da mu ni padlo kolo na glavo. Prav tisto noč je v dotični hiši prenočeval neki domačin. Ko se mu je zdelo tega ropota le preveč, je še! ven in okrog hiše. Ko je fante obsvetil z električno svetiljko in jih nagovoril, so se vsi raz-bežali. Za take sirovosti se bodo morali fantje zagovarjati pred sodiščem.
*	Pijanski blagoslov. Ni dneva, da bi ne dohajala poročila o pretepih, pobojih in različnih nerodnostih, ki jih povzroča med našim narodom popivanje. Tako nam pišejo iz Budi-slavcev pri Mali Nedelji, da so pri posestniku Šrolu delali drvarji v gozdu in se pridno posluževali šmarnice. Zvečer ie prišlo do krvavega obračuna med Feliksom Šteblihom in njegovim svakom Francetom Razlagom, ki sta si bila že delj časa v jezi. Steblih se je zagnal v Razlaga in ga je silno obdeloval s pestmi. Pri tem pa je potegnil Razlag iz žepa nož in sunil Štebliha pod pazduho. Steblih je skočil po ročico in je gnal Razlaga proti gozdu, pa se je med potjo nezavesten zgrudil. Če bi ne bili takoj poklicali
zdravnika, bi bil izkrvavel. Take so posledice te strupene pijače. Še huje pa se je razodel vpliv šmarnice nedavno pri neki ženski, ki se je te kapljice preveč navlekla. Razgrajala je iz zida niče domov grede in preklinjala, da se je vsa vas zgražala. Med potjo jo je v pijanosti nekdo tako pretepel, da je morala več dni ostati v postelji. Orožniki zasledujejo krivca, vendar pravega ne bodo pogodili vse dotlej, dokler ne iztrebimo iz naših vinogradov šmarnice,
*	Aretacija sleparskega dežnikarja. Litijski orožniki so aretirali nekega dežnikarja, ki je jemal dežnike v popravilo, a jih ni vračal. Ko se je pojavil drugič, so ga prijeli. Izkazalo se je, da je po rodu Kropar in da se piše Andrej Rein-hard. Po poklicu je potujoči cigan. Ob sprejemu v litijsko jetnišnico so mu zaplenili več dežnikov, katerih lastniki niso znani.
*	Zgodaj je začel. Orožniki v ljubljanski okolici zasledujejo že nekaj dni 161etnega Vinka Mačka, po rodu iz Logatca, ki je bil zadnje čase zaposlen kot pekovski vajenec pri Josipu Šu"i-goju na Brezovici pri Ljubljani. Maček je pred dnevi poneveril svojemu mojstru nekaj gotovine, prodal tudi koš kruha in si izkupiček pridržal, nato pa odšel k hlapcu Ivanu Hafnerju ter mu ukradel ponikljano pištolo. Naslednje noči je vlomil v trgovino Franceta Velkavrha na Brezovici, a je bil prepoden. Nato je mladi pustolovec izginil in se spretno skriva.
*	Pijančev nož. V bolnici se leči tudi 18letni
Jožef Klavžer, posestnikov sin z Dobrave, ob-, t - xx .. . .. ,x;„„	t!; L a, -u- a -u c ± i - i i!na ta način maščevati nad njim
cina benovo, ki je v družbi drugih fantov obiskal i * D . i •	„ J v
Po odgonu so ga pripeljali iz Subotice, kjer je'kradel v tamošnjih krajih nad leto dni. Da so se bil aretiran zaradi potepuštva. Pri zaslišanju je1 mogli orožniki polastiti orjaškega potepina, je
izpovedal, da je na pomlad izginil v Avstrijo in je po raznih dogodivščinah po Avstriji in menda tudi po Madžarski naposled osrečil tudi Subotico
*	Vlomilec za zapahom. Zadnji čas, ko je začela pritiskati zima, se je v Šmartnem pri Litiji in okolici primerilo že več tatvin. Zelo so bili presenečeni pri Repinatu v Šmartnem pri Litiji, kjer ima gostilno gospa Ivanka Zeleznikova, ko so se zvečer podali k počitku in našli spalnico zaklenjeno. Iskali so ključ, a zaman. Slednjič so ugotovili, da so vrata od znotraj zapahnjena. S silo so jih odprli in zapazili, da je v sobi nekaj prej imel opravka neznan vlomilec, ki se je bil pritihotapil v sobo, najbrž po stopnicah, pobegnil pa je skozi okno in odnesel s seboj iz omarice okrog 1000 Din. Tatu so morale biti razmere dobro znane, da je točno vedel, kje shranjuje gospodinja skupiček. Orožniki so uvedli preiskavo.
*	Skrivnostni streli v kočevskih gozdovih. V ljubljansko bolnišnico so pripeljali 201etnega kmetskega fanta Jurija Homerja iz kočevske okolice. Fant je šel v gozd nabirat špilje za klobase. Ko je bil v gostem bičevju, je naenkrat počila puška in Hogler je začutil skeleče bolečine v j obeh nogah. V levo nogo je dobil pet šiber, v j desno pa eno." Kdo je oddal strel, si niti Hogler, niti drugi ne morejo raztolmačiti. Morda je bil
zasluga viničarja Štalcerja, ki ima zidanico na gorici pri Rodiljah. Vlomilec, ki so ga orožniki preganjali, se je znal spretno umikati vsem nastavljenim pastem, naposled pa je le prišel v roke pravice Odzval se jp namreč povabilu viničarja Štalcerja, ki mu je v svojem vinskem hramu dal toliko piti, da se je popolnoma upijanil in zaspal brez moči. štalcer je nato obvestil orožnike, ki so Mavsarja najprej uklenili, nato pa ga zbudili iz trdnega spanja in ga odvedli v Črnomelj.
* Nočni napad na babico. V Gornje Lahovce k posestnikovi ženi Veselički, ki je bila na porodu, je bila te dni proti večeru poklicana babica Ana Prijateljeva iz Krške vasi. Pozivu se je takoj odzvala in v mraku hitela skozi čremoš-njiški gozd v Gornje Lahovce, kjer se je zamudila do pozne noči. Po opravljenem delu se je vračala zopet skozi isti gozd, kjer jo je sredi gozda napadel neki neznan moški. Ko se mu je postavila v bran in pričela teči proti Trški vasi, je neznanec zažvižgal na prste, nakar se mu je pridružil še neki tovariš. Oba sta zasledovala gospo Ano Prijateljevo do Trške vasi in se ustavila šele, ko je ta vsa upehana zaklicala na koncu čremošnjiškega gozda: «Hvala Bogu, že vidim luč v hiši mojega moža!» Po opisu drznih napadalcev domneva orožništvo, da je bil eden od
neki vinotoč na Dobravi. Sprva je šlo vse v naj-1 , ,	1' T/ T IT" f™ 86 16 T
lepšem sporazumu, ko pa je začelo delovati vino,-1 da^tm kmet Ardon Potepan, doma .z neke
so se nekateri pričeli spotikati ob okrasku, ki ga 8 ^ "a K™su' z vozom !u ^f«® je neki š. nosil na klobuku. Pozivali so ga, naj ™ " ^dal nek^kronipn-ja m drv Za to
znamenje odstrani, kar pa je slednji kar preslišal.	®° , ' n • "i arJ-' K°, J6 P°"
Klavžar sam je hotel, da se ohrani mir, kar je za	*ePn Z „ l ^ pov,ece^a1'. 8 V«
nekaj časa tudi dosegel. Ko pa se je kmalu nato	™ * . — r ^ K° ^
ponovno vrnil v sobo in sedel za mizo, je hipoma	tepan pnif do k"z!fa pri.Rupi' se najb/tž v
pokleknil na mizo neki V. in pričel z nožem ma-	™zn f poknl ,z ode^ 'n zaspa1' medtem
hati po njem tako, da mu je prizadejal občutne	konjičekmirno korakal dalje. Voz so sre-
rane po glavi, levi roki in rebrih, da so ga mo-	f! kmetje zjutraj blizu Kosez m ugotovi da je
rali z avtom prepeljati v krško bolnico.	I Potepa" ublt Ne1f,in1RC ubl1 z, S^jaco 'n ga
* „ . . , ...	oropal denarja. Karabineru iz Ilirske Bistrice so
Napad v jutranjih urah. Iz Maribora nam pi-
šejo: Predzadnji ponedeljek zjutraj okrog 5. ure je stražnik, ki vrši službo na Glavnem trgu, za-čul klice na pomoč. Našel je Ano Kligerjevo, po rodu z Dunaja, zaposleno v kavarni «Dravi», ki
kak lovec in je po neprevidnosti oddal strel, ali j njiju Jože Štangel, ki se že dlje časa skriva pred pa je bil kak Hoglerjev sovražnik, ki se je hotel J orožniki v belokraiinskih in dolenjskih gozdovih.
* Štirje vlomi v eni noči. Nedavno sta vzbujala po gostilnah v Grobelnem precejšnjo pozornost dva precej elegantno oblečena mladeniča, stara okoli 20 let, ki sta okoli polnoči vlomila na želez, postaji v Grobelnem v avtomat za čokolado in bonbone, ki je postavljen v verandi. Nato sta skušala vlomiti v gostilno g. Kincla, kar se jima pa ni posrečilo. Vlomil«, sta nato poskusila svojo srečo pri trgovini g. Vuge. Vlomila sta z železnim drogom zunanja vrata. Na notranjih vratih sta vtrla šipo in odklenila vrata s ključem, ki je tičal v ključavnici na notranji strani vrat. Pobrala sta denar, tobak, razna jedila, likerje in nekaj manufakturnega blaga. Pa to jima še ni bilo dovolj. Vlomila sta še četrtič, in sicer v sosednjo gostilno g. Goleža. Tam sta pobrala denar,
zaprli Stanka Smrdela, starega 27 let, o katerem sumiio, da je ubil Potepan a.
* Zasledovanje tatu. Pri posestnici Šternovi v cigarete in popila nekaj vina. S seboj sta vzela
Razvanju je bil zaposlen kot hlapec Ivan Kožar, 26 let star, doma iz Litmerka. Ko so bili vsi do-
iz omare v hiši razno blago in neznano kam pobegnil. Orožništvo ga zasleduje.
* Sam se je prijavil. Na lj ib'j in-vci policiji se
pri Trebelnem. «Dolgo ste me iskali, zdaj sem pa kar sam prišeb, je javil službujočemu uradniku. Zupančič je bil '.aslelo? r. že od poletja lot tat koles. Zadrževal se je največ v Ljubljani, a sc je klatil tudi po okolici. Kradel je kolesa vse v prek in jih prodajal nato po Dolenjskem za prav nizko ceno.
se je držala za prsi in trdila, da jo je neki mlade-1 mači odso{ni je odnesel nic zabodel. Res je imela nekaj centimetrov pod vratom rano, ki je bila prizadana z žepnini nožem. Stražnik je poklical reševalni oddelek. Ko sta čakala na reševalni avto, ju je opazoval neki mladenič, v katerem je Ana Kligerjeva spoznala napadalca. Stražnik mu je takoj napovedal aretacijo, a mladenič je zbežal preko mosta in šele s pomočjo dveh železničarjev ga je stražnik spravil v zapor. Izkazalo se je, da je napadalec Alojzij Joklin iz Velike Polane v dolnjelendav-skem okraju in zaposlen kot hlapec na Teznu.
,v Namesto denarja udarec po glavi. Iz Maribora nam pišejo: V sosednji občini Pobrežju v Nasipni ulici se je predzadnjo nedeljo zvečer odigral krvav dogodek. Pri trgovcu Č. zaposleni pomočnik J. F. je prišel k delavcu I. C. kasirat neki dolg. Ker pa je omenjeni delavec že dalje časa brez zaslužka, ni mogel plačati. Nastal je prepir in C. je zgrabil za sekiro in zamahnil proti svojemu nasprotniku, vendar ga je le malo zadel. J. F. je poskušal svojega nasprotnika prijeti za roko, a ta ga je ugriznil v prst in J. F. je moral spustiti. Ta trenutek je izrabil C. in udaril svojega nasprotnika z vso silo po glavi. Prizadel mu je veliko rano v bližini senc. Nesrečnik se je zgrudil ves krvav in nezavesten na tla. Zločinec je bil še isti večer aretiran in oddan v preiskovalni zapor, J. F. pa so odpeljali domov.
* Nepridiprav. Letos na pomlad je izginil iz Maribora 231etni nepridiprav Franc Šnuderl. Njegova mati je čez nekaj dni dobila navidezno od tretje osebe pisano dopisnico, da je njen sin Franc skočil v Dravo in utonil. Res so ga tudi ob Dravi Iskali, a seveda zaman. Zakaj te dni se je naenkrat zopet pojavil živ in zdrav v Mariboru.
tudi natakaričino obleko in čevlje. G. Golež, ki je vlom takoj po pobegu vlomilcev odkril, je tekel urno na železniško postajo in javil tam službujočemu uradniku, kaj se je pripetilo. Ia takoj telefonično obvestil uradnike sosedirh postaj v Št. Juriju in na Ponikvi o vlomu in jih prosil, naj je zglasil 211etni Janez Zupančič, doma'na Selu pazita pri vlakih, če bi mogoče vstopili kakšni
sumljivi ljudje. Čez kako uro nato je že javil prometni uradnik postaje na Ponikvi, da se nahajata tam v čakalnici dva sumljiva mladeniča z raznimi paketi in da je že poslal po orožnike. Medtem sta osumljenca izginila iz čakalnice. Kmalu nato je privozil vlak na postajo. Prometni uradnik je domneval, da bosta vlomilca skušala
*	Lahkoverneži na ciganskih limanicah. Pred vstopiti skrivaj na nasprotni strani v vlak in je dnevi se je utaborila pod Zaplazom pri Čatežu zato obvestil sprevodnike o dogodku, jim popisal 20članska družina ciganov Gomanov iz Hrvat- zunanjost vlomilcev in naročil, naj ju izročijo v skega, da bi tudi v teh krajih poskusili svojo Poljčanah orožnikom, katere je tudi telefoirčno srečo. Iznajdljivi cigani so raznesli vest, da se obvestil, naj čakajo na postaji. Sprevodnik je v v njihovi družini pripravlja poroka lepe ciganke vlaku vlomilca res izsledil in izročil v Poljčanah Alice z vodjo ciganske družine Perom. Ob tej orožnikom. Ukradeno blago so orožniki vrnili priliki bi krstili nekaj mesecev starega otroka lastnikom. Vlomilca sta že večkrat zaradi tatvin tega ciganskega para. Zato si iskali med tamoš- kaznovana 191etni Emerik Čuš in 201etni bivši njimi domačini priči za poroko in botrčka za ci- trgovinski potnik Martin Mlakar, oba iz okolice gančka in jih tudi našli. Za vse to pa so zvedeli Ptuja.
orožniki. V najboljšem razpoloženju, ko sta priči j * Krvno, kožno in živčno bolni dosežejo z upo-in boter sedeli med cigani, so stopili v tabor rabo naravne «Franc Jožefovc gretffice* urejeno orožniki. Cigani so skušali vse prikriti, kar se prebavo. Specialni zdravniki silnega slovesa spri-jim pa ni posrečilo, ker so navzočni domačini čujejo, da so z učinkom stare preizkušene «Franc pojasnili, za kaj gre. Narednik g. Franc Adamič Jožefovc vodo zadovoljni v vsakem oziru. in kaplar g. Martin Klanjšek sta ugotovila, da! «Franc Jožefova grenčica» se dobiva v vseh le^ lepa A lica sploh ni nevesta in cigan Pero ne karnah, drogerijah in špecerijskih trgovinah, njen ženin. Cigane so nato izgnali.	| * «Kako postanem dober godbenik.* To brez-
*	Prijet vlomilec. Sedaj so se ljudje v Beli plačno knjižico pošljeta Meinel & llerold v Mari-Krajini, zlasti pa v Semiču, oddahnili, ko so boru št. 104 vsakemu prijatelju glasbe, bodi«i za-črnomaljski orožn ki aretirali BOletnega vlomilca četniku ali izvežbanemu godcu. Zahtevajte knji-Jakoba Mavserja iz Sel pri Otovcu, ki je ropal in žico takoj z običajno dopisnico!
Božje rojstuo
(Narodna.)
Na zeleni gmajnici nizka, ozka štalica. Siv osliček v njej stoji in z voličkom tam kramlja.
Pride mati z Jožefom: cKmalu bo že polnoči, kam naj zdaj še romava, skoro se mi sin rodi?»
Oglasi tedaj se vol in zamuka na ves glas: «Ker ljudje so brez srca, v štalo pridita med nas!»
Siv osliček zamrmra: <V štalici je prav gorko. Pridita, le pridita, vsem dovolj prostora bo!»
Vzdramil se je star pastir, se ozrl na nebo, videl zvezdo: čez vsemir je hitela na zemljo.
Jožef roke je razprl, božja Mati čakala. Jezušček se je rodil, v blaženstvu sta plakala.
Vstopil sivi je pastir in pokleknil pred Boga: «Zdaj je v moji duši mir, zdaj sem videl Jezusal*
«Zdaj nebo odprto je, sreča je povsod doma, ker sovraštvo strto je, zemlja rešena gorja!*
Odgovarja angelček, ki pri jaselcah stoji, svetlo zvezdico drži, da prenizko ne gori.
Gustav Strniša.
Skrita grožnja
Pavlek je bil poreden in je bil zato večkrat deležen očetove šibe. Ko ga je mamica vprašala, kaj bi daroval očetu za božič, je odvrnil med mrmranjem:
«To že vem, kaj bi mu rad dal, toda za tak dar sem še premajhen...»
Pepčkouo radost in bridkost
Pepček je težko pričakoval svetega večera in jaslic in lučic in sladkih potičk. Dan za dnem je vpraševal mater, koliko je še do božiča, in vedno se mu je zdelo, kakor da zdaj nalašč bolj počasi mineva čas. Imel je pa Pepček grdo navado, da je sedel na mizo, če je le mogel. Najboljši stol mu kot sedež ni nikoli tako ugajal kakor miza. Na mizi sedeč se je zdel sam sebi nekam povišan in važen, medtem ko se je čutil na stolu samo brezpomembnega otroka.
Druga leta je imela Korenova družina za božič samo jaslice, za letos pa je Pepček izprosil poleg jaslic še božično drevesce. Videl ga je bil lani pri Sosedovih in mu je tako ugajalo, da je premnogo noči sanjal o njem in že čez leto in zlasti zdaj na zimo tolikokrat prosil mater zanje, da ga mu je naposled tudi res obljubila.
«Samo obljubiti moraš, da ne boš nikdar več sedal na mizo!»
Pepček je slovesno obljubil:
«Nikoli več.»
Mati je res izpolnila obljubo. Razen jaslic, ki so bile kakor vsako leto postavljene v kotu, je letos stalo na mizi tudi božično drevesce, polno bujno barvanih svečk, raznovrstnih svetlih kroglic, češarkov, ptičic in vabljivih slaščic, zlatih in srebrnih laskov in snega, ki se ni raztopil, pa najsi je bilo v sobi še tako toplo.
Pepček je bil ves blažen od veselja.
«Zdaj glej, da mi ne sedeš več na mizo!* je zažugala mama. «Če sedeš na božično mizo, se ti napravi tvor!»
Hu, tega Pepček noče za nobeno ceno. Že neznaten mozolček povzroča srbečine, kaj šele tvor!
Dva, tri dni junaško premaguje svojo razvado in res ne sede niti enkrat na mizo. Vedno je pri drevescu in tako vneto ga ogleduje, kakor da ga hoče pogoltniti z očmi. Še ponoči sanja o drevescu in sanja tako živo, da se vsak hip prebudi.
Na Silvestrovo zjutraj je v sobi sam. Noč je slabo prespal, ker so ga venomer vzbujale nemirne sanje, zato je nekam medel in truden. Celo dremlje se mu, vendar noče v posteljo, ampak ostane pri drevescu. Ko tako nekaj časa sameva, ga zamika sneg na smrečici. Kakšen je, da se ne raztopi? Malo pomišlja, malo se obotavlja in zleze na mizo, ogleduje, tiplje in občuduje ter se tako zamisli, da pozabi, kje je, in sede na mizo. Poigrava se s svetlimi češarki, pobingljava s kroglicami in se počuti kakor kralj v lastnem kraljestvu, ko stopi v sobo mama:
«Joj, Pepček, si že spet na mizi, pa celo na božični mizi!»
Kakor bi treščilo vanj, plane deček kvišku, vikne: «Tvor, tvor!« in se opoteče ob drevesce, ki se nagne in omahne. Cingljaje se razleti blesteče okrasje.
Pepček joka, mama se huduje. a drevesce je kakor oronano. To je dečku najhujša kazen.
«Rajši bi imel tvor, kakor da je uničeno drevesce«. ponavlja v solzah in spet obljubuje Božičku, da ne bo nikoli več sedel na mizo.
Ivan Albreht.
Zgodbo o treh loucih
(Pripovedka.)
V mestu Sempatja tam za Pepelnično sredo so v tisti blaženi dobi, ko je komar plesal z muho, živeli trije slavni lovci. Prvemu je bilo ime Pepe Primojkokoš, drugi je bil krščen za Mihca Hlačenpergarja, tretji se je pa nazival Jurček Zvitoglavec. Bili so to trije korenjaki, da bi se jih ustrašil sam vrag, ako bi jih videL
Zgodi se nekoč, da se odpravijo Primojkokoš, Hlačenpergar in Zvitoglavec na lov v daljne šume onkraj Kislih gora. A kot spremljevalko so vzeli s seboj nevidno tetko Smolo, ki jim je ves ljubi dan zlobno nagajala. Hodijo in hodijo naši trije junaki, čez drn in strn korakajo, a ničesar ne zadenejo, niti enega zajčka ne. Tako se pa5 godi vsakemu lovcu, ki ga spremlja na lovu tetka Smola. Vrhu vsega so naši sloveči junaki še zgrešili pravo stezo in zabredli globoko v gozdove. Niso vedeli ne kod ne kam, vse junaštvo jim ni moglo pomagati iz neugodnega položaja. Ko tako prazni, lačni in jezni rinejo skozi grmovje, pridejo mahoma do silno širokega morja, onkraj katerega je stal stric prevoznik in potrpežljivo pričakoval, kdaj pride kdo, katerega bo prepeljal čez vodo.
Primojkokoš, Hlačenpergar in Zvitoglavec jamejo klicati dremajočega prevoznika, naj pride s čolnom po nje, da jih prepelje čez morje.
Toda boter prevoznik je bil hudomušen mož. Odgovoril je lovcem, da jih drugače ne prepelje, kakor da mu eden njih pove nekaj takega, česar on ne bo verjel. Vsak naj govori eno uro.
Prvi je začel govoriti lovec Primojkokoš. Celo uro si je izmišljal razne čudovite zgodbe, toda boter prevoznik je verjel vsako še tako kosmato laž. Lovec Hlačenpergar je znal še bolje lagati, a tudi on ni mogel iztresti iz rokava take čudovite bajke, ki bi je prevoznik ne verjel. Slednjič pride na vrsto tretji lovec, Zvitoglavec. Imel je tako močan glas, da se je ves svet tresel, kadar je on govoril.
Ne da bi kaj pomišljal, je začel Jurček Zvitoglavec pripovedovati sledečo zgodbo:
«Pred davnimi leti sem odšel na potovanje okoli sveta. Hodim in hodim in pridem v ono deželo na luni, kjer neso mačke jajca in se piščanci valijo iz buč. Ko postopam po oni čudoviti deželi, zagledam na gnoju rastočo koprivo, ki je bila tako silno dolga, da je njen vrh segal gor do turškega paradiža. Sklenem, da pojdem nekoliko pogledat, kako se kaj živi v mohamedan-skem raju. Ne bodi len, jamem plezati po koprivi navzgor. Leto in dan sem se spenjal kvišku, preden sem dosegel paradiž. Vrata so bila odprta na stežaj, pogumno vstopim in se začnem šetati po raju. Zdajci zagledam preroka Mohameda; sedel je na stolčku in iz slame pletel nove copate. Prisedel sem k njemu in mu začel razkladati, da je na svetu enako kakor na zemlji. Klepečem in klepečem, a Mohamed plete copate in dremlje. Tedaj se me je polastilo silno domotožje. Rekel sem preroku, da se hočem vrniti nazaj na zemljo, naj mi torej pove, kako bi prišel dol na svet. Mohamed mi svetuje, naj si spletem iz slame dolgo lestvo. Ubogal sem ga. Spleteno lestvo pribijem na vrata paradiža, nato se začnem spuščati navzdol od klina do klina. Toda lestvica je bila mnogo prekratka. Obvisel sem med nebom in zemljo. Ker me je začelo zebsti, sem izpustil
lestvico, da bi si dihnil v roke. A tedaj se klin, na katerem sem stal, prelomi in jaz strmoglavim v globino. Padel sem tako trdo, da sem se 'do ušes vdrl v zemljo. Niti ganiti se nisem mogel. K meni priskače zajček, misleč, da je moja glava zeljnata, in mi poje vse lase. Jaz se razjezim, zgrabim zajčka za rep in zakličem: ,Hokus, pokus!' Tega krika se je zajček tako prestrašil, da je silno poskočil od mene ter me potegnil iz zemlje, a to s tako silnim sunkom, da sem mu padel v želodec. Ako bi se ne bil zgrabil za srce, bi gotovo pri gobcu ven priletel. Privežem se z nitjo za srce in grem v bližnje mesto, kjer so pravkar objokovali mojo smrt. Celo opeke na strehi so žalovale, tako da so stali ljudje do pasu v solzah. Grem dalje in srečam botre, ki so nesli nekega otroka h krstu.»
«Čigav je bil oni otrok,» je vprašal brodnik.
«Ta otrok si bil ti, striček!« je odgovoril lovec Zvitoglavec. »Vprašal sem tvojega botra, kakšna usoda ti je namenjena. ,Ta otrok bo enkrat največji bedak na svetu,' mi je pojasnil boter, ,zabit bo tako, da se mu bodo celo kokoši posmehovale!'«
»Ni res! Ti lažeš!« je kričal razsrjeni brodnik.
«Zdaj te pa imamo!« se je zakrohotal Zvitoglavec. «Mojim besedam nisi verjel. Po dogovoru nas moraš sedaj prepeljati čez morje!«
Prevoznik je odpel čoln in prišel po trojico lovcev. Naložil jih je in prepeljal čez morje, kjer jih je sijajno pogostil. Primojkokoš, Hlačenper-gar in Zvitoglavec so junaško jedli in pili, mene pa z loparjem po hrbtu nabili!« Edvard Zaje.
Senčna slika
Tako-Ie si lahko zvečer pri luči pričaraš na steno Indijanca.
Črne bukue
(Pripovedka.)
Poradeževa kmetija je bila deležna posebnega blagoslova. Njive niso poznale plevela, nikdar ni pobila toča. Kadar je deževje drugod uničevalo poljske pridelke, tedaj je bila tukaj suha zemlja.
Poradež ni vedel, kaj je nesreča. Vsako delo ee mu je obneslo. Njegova navzočnost je delala čudeže. Kogar je srepo pogledal, ta je obstal in se ni mogel več ganiti. Ljudje so ga občudovali; daleč naokrog so govorili: «Mož ima Črne bukve.*
Vsako noč je pri Poradežu gorela luč od zgodnjega večera do poznega jutra. Kadar gospodarja ni bilo doma, tedaj se je plazila po sobi čudna senca.
Sosedje so ga pogostoma obiskovali. Mož je bil zgovoren in jih je prijetno zabaval. Vselej pa jih je odslovil, čim se je bližala enajsta ura.
Gredelj, njegov sosed, je bil radoveden, kaj počenja Poradež v nočni samoti. Skril se je pod njegovo posteljo, kjer je ostal čez enajsto uro.
Velika stenska ura je udarila enajst. Poradež je segel na polco in položil na mizo črne bukve. Maček, ki je sedel pod pečjo, se je stisnil na zapeček in naježil črno dlako. Z repa so mu švigale iskre.
Čarodejec je odprl bukve in momljal nerazločne besede. Obenem je radovedno gledal okrog sebe.
<No, ali ne bo nič?* je postajal nestrpen. Zopet se je sklonil nad bukve in ponovil čarodejne besede,
Tedaj so se odprla vrata, vstopil je čuden pritl kavec v zeleni obleki. «Kaj hočeš?* je pihnil togotno proti mizi.
cKrompir bom sadil. Treba je pognojiti...» «5e nocoj se bo zgodilo.* «Potem bomo orali...> «Pripravi orodje.* «Drva s hriba morajo v dolino.. .* cLetela bodo, da se bo tresla zemlja...» «Na travniku v dolini je nastalo brezno. Treba ga je zasuti.*
«S kamenjem ga bomo napolnili.* «Potem.. .* Poradež je premišljal, kaj bi mu še ukazal, pa se ni ničesar več domislil. Zamahnil je z roko in rekel: «Sedaj lahko odideš.* «Še kaj!* je siknil proti njemu. cNisva še končala.*
«Pojdi!* mu je pokazal s prstom. <Drugič se bova pomenila.*
«Nocoj!* je udaril zelenec z nogo po tleh, da so se utrnile iskre.
Tudi Poradež je porasel in zahteval, naj se pobere.
«Ne grem!* Zelenec je zrasel za polovico. Poradežu je bilo dovolj. «Poberi se!* je zakričal in zgrabil bukve. Pošast je divje zatulila. Na glavi so ji zrasli rogovi, noge so se ji izpre-menile v konjska kopita. Zadaj se ji je dvignil rep s košatim čopom.
Čarodejec se ga ni ustrašil, cčakaj!* je planil predenj in ga lopnil z bukvami po glavi. Škrat se je kar sesedel in noge so se mu zarile v zemljo.
«Ali greš ali ne greš!* Mož je udrihal po rogaču, ki se je naglo umikal v zemljo. Tla so se razmaknila in zaprla.
Poradež je zlezel za peč in godrnjal. «Zakaj ni hotel iti? Nekaj ni v redu nocoj v moji hiši.* Gredelj je zadrževal sapo; bal se je izdati. Ko je zjutraj zapustil skrivališče, je hotel odnesti črne bukve. Našel jih je na polici, a se jih ni upal dotekniti, ker je na njih ležala strupena kača.	Soteščan.
Pet očenašeu
(Pripovedka.)
Čajževa Lenča ni imela nikogar na tem revnem svetu. Le Matjaževa Jera ji je Btregla o bolezni.
Lenča je slutila, da se ji bliža zadnja ura. Rada je umrla, vse življenje je le trpela. Jeri je izročila svoje borno imetje in ji obljubila, da ji pride povedat, kako je na onem svetu.
<Bog obvaruj!* ji je prepovedala. «Preveč bi se ustrašila.. .*
<No, pa ne*, je odnehala, dzpolni mi pa to-le prošnjo: Kadar bom umrla, zmoli zame pet oče-naševl*
Jera ji je obljubila. Pred smrtjo pa sta se pošteno zbesedili. Tedaj ji je zažugala: «Cakaj, pa tudi ne bom molila.*
Lenča je nenadoma izdihnila. Jera je pobrala zapuščino, ni pa izpolnila obljube. «Moja molitev je menda ne bo zveličala*, je menila.
Pet dni je minilo po Lenčini smrti. Jera je ležala na postelji, skozi okno je sijala polna luna. Tedaj so se š!roko odprla vrata, Ženska je vztre-petala: saj jih je vendar zaklenila, preden je šla počivat. Potegnila je odejo Čez glavo: nekdo je vstopil z bosimi nogami.
Težka odeja jo je čedalje bolj dušila. Morala jo je nekoliko dvigniti, pri čemer je nehote pogledala po sobi. Pa glej, strah in groza! Nedaleč od postelje je stala Lenča, prav taka, kakršno je videla na mrtvaškem odru. Hitro se je zagrnila in pritegnila noge k telesu.
Drugi dan je pripovedovala dogodek sosedu, ki ji pa ni hotel verjeti. cSanjalo se ti je, Jera, sanjalo*, se je posmehljivo rogal.
cAmpak nocoj ne bom sama v koči!*
<Pa k nam pridi*, ji je ponudil sosed prenočišče.
Postlali so ji na klopi, dočim je sosed ostal na peči. Okrog polnoči se je predramil, zbudile
so ga mehke stopinje. <Jera, kaj pa delaš?* jo je pokaral. Menil je, da je vstala in da hodi po sobi.
Jera se mu ni oglasila. Molče je Prilezla na peč in se stisnila k sosedu. <Ali jo vidiš?* se je plašila.
cKje?* je pogledal po sobi.
<Tam-le ob mizi.. .*
Potem nista več govorila. Šele ko je izginila prikazen, sta se začela meniti. Jera mu je po-1 vedala, da še ni izpolnila dane obljube.
<To pa ni prav*, jo je pograjal. Brž sta po-, kleknila in zmolila pet očenašev. Lenča je bila_ rešena in se ni več prikazala. Soteščan.
Računska uganka za brihtne glauice
Hodil je siromak po svetu in prišel v cerkev. Tu je poprosil Boga, naj mu da toliko denarja, kolikor ga ima v žepu, pa bo daroval v cerkveno pušico 2 dinarja. Kakor je prosil, tako se je zgodilo. In siromak je vrgel v pušico 2 dinarja.
Prišel je siromak še v drugo cerkev in zopei prosil Boga, naj mu da denarja, kolikor ga ima sam v svoji listnici, pa bo zopet daroval cerkvi 2 dinarja. In zopet mu je bila prošnja uslišana in siromak je dal v pušico 2 dinarja.
Tudi v tretji cerkvi je siromak ponovil svojo prošnjo in mu je Bog dal toliko denarja, kolikor ga je imel siromak v žepu, potem pa je siromak ponovno vrgel ▼ pušico 2 dinarja, in sicer zadnja, kajti sedaj je bil njegov žep prazen.
Brihtne mlade glavice naj izračunijo, koliko je imel siromak v žepu denarja, ko je stopil v prvo cerkev. Imena onih, ki bodo do prihodnje številke poslali pravilno rešitev, bomo prihodnjič objavili. Torej hitite!
Igre
(Kadar se belokrajinska deca lovi ali skriva.}
1.
2.
Eden,	Mela,
deden	zdela
divin,	i kapara,
dišin,	štivra,
smukra,	rajnček,
bukra,	timbulam,
ringa,	a kolija,
špinga,	vaja vija,
kora,	v kut!
deset!	
8.	4.
Ence,	Ene,
bence,	kene,
po kremence,	za kamčne,
po šepraki,	za čipate,
beri,	troje vrate,
eri,	otec,
muziceri,	koteč,
kraje!	miša van.
Opomnja: kora: skorja; zdela: skleda; ka-para: ara ali predplačilo; štivra: davek; rajnček; goldinar; kolija: kočija; šepraka: dračje; čeme* raka: maškata; beri: nabiraj; Čipate: copate; koteč: kurnik; miša: miš; van: ven.
Zbral Albin Cebular.
Demogoče
Gost: »Natakar, v mojem vinu plava mrtvai muha!«
Natakar: »Nemogoče, mrtva muha vendar ne' more plavati!«
Po vsej Sloveniji gre glas: l*e »Domovina" je za nas!


Suetonočna skrivnost
Moj duh je zamaknjen v nebeško skrivnost, prečuden je žar v višavi... Oznanjajo angeli sveto novost: «Mir dobrim ljudem po nižavi!*
Pastir se je vzdramil, od črede hiti z najlepšo ovčfco na rami.
Jo k jaslicam nese, kjer Dete leži, povito v plenice na slami.
Nad lilevcem skrivnostno smehlja se nebo, ovila je zarja vrhove. Rešitelj človeštva objema zemljo in nam blagoslavlja domove.
S o t e š č a 11.
mati in domouina
V	skromni koči za vasjo so se na sveti večer poslavljali od svoje drobne sive matere trije sinovi Jakob, Jernej in Tadej. Jakob je bil rokodelec, Jernej vojak, Tadej uradnik. Vsi so jo obiskali za božič. Naslednji dan so morali spet vsi trije nazaj v nenasitni požiralnik velikega mesta.
V	kotu so se smehljale jaselce, tiste lepe, izrezljane, ki jih je naredil rajnki oče, ki je bil izvrsten mizar in dober rezbar.
Jakob je pritisnil na vzmet, jaselce so se premaknile, pastirci so poromali provi hlevcu, kjer je kimal stari Jožef in Marija z bala Božje dete.
Zadnji, najmanjši pastir, se je pa z dudo v ustih sukal okoli svoje osi in naznanjal svetu veselo sporočilo o novorojenem Bogu.
Vso noč so sedeli bratje pri svoji materi, se z njo pomenkovali in vzbujali mladostne spomine.
«Jaz moram drugam. Daleč vodi moja pot. Ne vem, če bom mogel prihodnji bož č k 'ani>, je menil Tadej, ki je dobil službo nekje v tujini.
Jakob je resno segel z roko v jaselce. Vzel je prvega pastirca in dejal:
<Bratci, vzemimo vsak enega! Za onega, ki ne pride ob božiču prihodnja leta domov, bomo namesto njegovega pastirca postavili drobno svečko, da bo oni večer njegov spomin med nami, da nam bo svetila lučka.»
«Cez pet let se moramo spet sestati, pa ce smo še tako daleč od domab je dejal Jernej.
«Cez pet let, ko me bo krila že hladna zemlja!* je jeknilo iz matere starke.
Sinovi so sklonili glave. Kako radi bi ostali pri njej! Toda borba za kosec kruha jih je gnala po svetu in morali so oditi.
«Torej čez pet let, če ne prej!» je pritrdil Tadej. Njegova roka je segla po pasti rcu z dtfdo, ki je zadovoljni plesal okoli svoje osi. Ko ga je
Tadej prijel, se je le nerad ločil od jaselc, kakor bi se bal tujine, v katero ga odnese najmlajši sin.
Zjutraj je mati jokala, a sinovi so ji ginjeni stiskali roko in se poslovili.
Jakob je ostal še vedno v mestu. Ko se je bližal prihodnji božič, je Jakob spet prihitel k svoji materi. Sedla sta k jaselcam in čakala Jerneja in Tadeja. Ni ju bilo. S tresočo se roko je siva starka vtaknila na prostor njunih pastircev dve svečki, ki sla zaplavali med pastirji proti jaselcam.
Mati in sin sta sedela vso noč skupaj in se pogovarjala. Že sta pogoreli svečki, a Jakob je še vedno šepetal z materjo. Mnogo sta si morala povedati, saj nista govorila sama, materinska in sinovska ljubezen je govorila.
Zjutraj je Jakob odšel.
Spet je poteklo leto dni. Vrnil se je Jakob, pa tudi Jernej, ki je imel na vratniku tri zvezde in blestečo kolajno na prsih.
Mati se je razveselila. Sedli so k jaselcem. Čakali so nekaj časa. Tadeja ni bilo. Mati je prižgala svečko in jo vteknila tjekaj, kjer je stal pastir z dudo.
Vsi trije so čutili mir svete noči, toda nekaj jim je manjkalo, najmlajšega ni bilo med njimi.
Pretekla sta še dva božiča in bližal se je peti božični večer.
«Letos pridejo vsi trije! Morajo priti!* je kričalo ljubeče materino srce. Njena duša jih je vabila in tavala za njimi daleč po svetu. In dosegla je tudi najmlajšega.
Medtem ko nista bila brata daleč od doma, je ;nala Tadeja želja za srečo vedno dalje po svetu. Ni se brigal za klice domovine, ki j h je cul v svojem srcu. Hotel je dalje in dalje, da bi dosegel srečo.
V velikem, neznanem mestu je bil sprejet za uradnika v neko tvornico. Zagledala se je vanj tvorničarjeva lici. Izmed tisočev ji je ugajal vitki tujec krepkih pleč in jasnega, skoro otroškega obraza.
Tvorničar ga je poklical v svojo pisarno in mu predstavil hčer:
^Izbiraj svojo srečo! Vzemi mojo hčer, toda odpovedati se moraš svoji domov;ni! Naš moraš postati iu pozabiti, da domuješ tam med gorenjskimi liribi v zanikarni, leseni bajti!* je za vabil tvorničar mladeniča.
Tadej je hotel odgovoriti. Gospodar ga je prehitel:
«Ne maram takoj tvojega odgovora! Kesal se boš! Pojdi z mojo hčerko na izprehod in se bliže seznani z njo!»
In odšel je z lepo tvorničarjevo gospodično. Prijazna in nežna je bila. Pa dobro in čutečo dušo je imela. Bila je pravi angel varuh vseh ubogih delavcev in trpinov, ki so se mučili v tvornici. Ona je posredovala pri očetu, da jim je lajšal trpljenje in bedo, da jim je večkrat zvišal plačo in se zavzel za vse pohabljene in onemogle.
Tadeja je ljubila vdano in odkritosrčno. Nikoli ga ni vprašala, kakšne narodnosti je. Bila je samo nežna, ljubeča ženska.
Minilo je nekaj tednov. Spet je moral pred tvorničarja.
«Ali ste se odločili!*
ceNisem se še odločil!* je jeknilo iz Tadejevih prsi. Glas mu je trepetal. Zbal se je za svojo izvoljenko, ki jo je vzljubil.
cRada grem s teboj, kamor hočeš. Tvoja domovina je tudi moja!* mu je zagotavljala ona.
Vendar je vedel, da ne bo nikoli mogla z njim, ker stoji vmes njen bogati oče, od katerega je vse odvisno.
Bližal se je božični teden. Žalosten in zamišljen je sedel Tadej v svoji sobici. Že se je odločil. Sklenil je pozabit: domovino in svojo sivo mater, samo da bi ne izgubil svoje ljubljenke.
Pa je brskal po kovčegu in zatipal svojega past rca z dudo. Postavil ga je na mizo in se spomnil:
cLetos bo pet let!* In tedaj je zaplakal kakor otrok: «Ne! Ne bom te izdal, siva moja mati, ne tebe, dom moj mili med gorami! Svojo ljubezen vama žrtvujem! Vrnem se!*
Pričel je pospravljati svoje stvari. Počasi se je hotel pripraviti za odhod. Časa je imel dovolj, ge več dni je manjkalo do božiča.
Naslednje jutro so se pa odprla vrata in vstopil je tvorničarjev sluga Prosil ga je, naj se takoj oglasi pri gospodarju
«Ali ste se naposled odločili?* je vprašal tovarnar.
«Da! Odločil sem se! Cez dva dni odpotujem, čez štiri dni, na sveti večer, bom že doma. Oprostite mi! Vaša hči naj mi odpusti! V duši mi bo ostal spomin nanjo kakor lepa pesem. Matere in domovine pa ne morem zatajiti!* Tovarnar ga je odslovil. Ko je izvedela njegova hči, da Tadej odide, se je onesvestila. Dan in noč se ji je bledlo. Ona pač ni še nikoli ljubila in Tadej je bila njena prva ljubezen.
Stari tvorničar je sedel pri njeni postelji. Težke misli so se porajale v njegovi duši. Boril se je sam s seboj. Spomnil se je, da je tudi njegova domovina tam blizu gorenjskih planin. Ze zdavnaj jo je pozabil in izdal, samo da je obogatel.
In pojavila se je pred njegovo dušo slika njegove dobre matere. Leta in leta ga je čakala. Dobivala je_od njega samo mrzel denar. On, bedak, je pa menil, da se je s tem odkupil! Pa mu zdaj ni še dovolj! Še tega mladeniča hoče one9rečiti. Ne, ne!
Ko je mrzlo jutro vstajalo nad belimi, zasneženimi strehami, se je tvorničar odločil. Sam se je napotil k Tadeju, potrkal in vstopil.
Začudeno je mladenič pogledal svojega gospo* darja. Še stol mu je pozabil ponuditi. Tvorničar mu je ponudil roko: cPojdite k moji hčerki! Potolažite jo in bodita srečna! Vrnite se z njo pod lepe gorenjske snež-nike, ki so se zarezali tudi v moje srce, da sem bolehal hrepenenja za njimi, čeprav sem menil,
da sem jih pozabil. Tudi jaz pridem za vama.* *
«Spet ga ne bo! Sami bomo brez njega, ki ga tako željno čaka moja duša! Morda je letos zadnji božični večer mojega življenja? Kako rada bi še enkrat videla Tadeja!* je vzdihovala mati starka, ko sta prišla sinova na božičevanje.
Že so hoteli postaviti gorečo svečo na prostor pastirčka z dudo. Tedaj so se odprla vrata.
Na pragu je stala vitka, visoka mladenka milega obraza in se prijazno smehljala. V roki je držala drobnega pastirca z dudo.
Gledala je mati in strmela sta brata Niso vedeli, kaj naj to pomeni.
Dekle je pa pristopilo k jaselcam in postavilo pastirca na njegovo mesto. Potem se je obrnilo k materi in jo ljubeče pogledalo.
Naslednji hip je že vstopil Tadej in objel svojo sivo mater in ji predstavil ljubljeno nevesto.
Jakob je navil vzmet na jaselcah. Premaknili so se pastirci, zazibalo se je Božje dete, pokimal Tednik Jožef in zaplesal okoli svoje osi pastir z dudo. Vmes je pa tenko in milo zadonela pesem: icSveta no, blažena nočb
Gustav Strniša.
| Vedno otožen se je Tone kot senca potikal hudo opikali. Tako je postal že zmučen, da ni okrog doma. Česar poprej ni delal, je začel mogel več klicati na pomoč, sedaj, namreč popivati... Žena njegova pa je
Božična spraua
Črtica.
Pred hišo sta sedela Gorišek in njegova žena Marjeta, a poleg njiju sta se igrala dva ljubka otročička, petletni Tonček in sedemletna Micika. Mlada, komaj tridesetletna žena je božala svoja otročička in govorila svojemu možu: cTone, ali res ne gre drugače, kakor da pojdeš t Ameriko?*
clmej no pamet, Marjeta! Kaj pa je to, če bom nekaj let v Amerikib
Žena je uvidela, da ne bo mogla moža odvrniti od njegove namere. Vedela je dobro, da ga peče dolg, ki ga ima v hranilnici. Pa vendarle je še rekla: «Tone, meni se kar nekaj zdi, da ne bo vse po sreči.»
<Veš kaj Marjeta, poguma je treba, poguma! Kdor ne ,vaga', je brez blaga, to si dobro zapomni h
*
Zelo ganljivo je bilo slovo na kolodvoru. Gorišca je jokala, da se je topila v solzah. Silno težko ji je bilo vzeti slovo od moža.
Kmalu po Tonetovem odhodu v Ameriko se je povrnil od vojakov njegov brat Janez, ki se je že poprej domenil z bratom, da bo pomagal pri delu toliko časa, dokler se ne vrne Tone domov.
Mlajši brat se je z vso vnemo poprijel dela. Mlada gospodinja mu je dostikrat z vso hvaležnostjo govorila: «Kaj bi jaz počela, Janez, če bi mi ti ne pomagal. Ne bo te Tone pozabil neb
*
Janezu je bila sreča še precej mila v Ameriki. Dobil je dober zaslužek in je prav pogosto pošiljal domov dolarje. Dolg je žena že davno poplačala in že prihranke nalagala v hranilnico. Pa je tedaj pisala svojemu možu, naj se povrne domov, kajti tri leta so že minila, odkar jo je zapustil.	|
Tone ji je le odgovar jal, da sedaj še ne in ne; zaslužek ima dober, delo ni pretežko, lahko še toliko zasluži, da si bo še kaj sveta dokupil in postavil novo hišo.	j
A prav to zavlačevanje Tonetovega povratka je doneslo veliko nesrečo in dosti gorja njegovi ženi Marjeti.
*
Še pred Tonetovim prihodom so imele vaške klepetul je dosti govorjenja o Marjeti; če sta se le dve sešli, sta že začeli: «Oh, ali že veš, kako dobra je Gorišca z Janezom? Jemnasta, kaj bo neki Tone rekel, ko pride. Otroka bo dobil pri hiši, pa ne bo njegov oče, ampak mu bo le stric___
Ko se je Tone vračal domov, sta izginila z idoma Marjeta in Janez. Za slovo mu je nesrečna žena še pustila kratko pismo. Napisala mu je: «Ljubi moj mož! Prosila sem Te, da se vrneš domov, pa si vedno odlašal. Sedaj sem pa jaz nesrečna. Tebi in vsej hiši sem naredila sramoto. Odpusti mi, ako moreš. Ameriški denar ni prinesel sreče. Tvoja nesrečna žena Marjeta.»
*
Tone je ob prihodu prebral pismo enkrat, dvakrat in še večkrat, naslonil se je ob mizo, a nato je v jezi in žalosti raztrgal pismo na kosce...
v neki oddaljeni vasi služila z otrokom, ne srečna žena z nesrečnim otrokom...
Potekli sta dve leti. Bilo je pred božičnimi prazniki. Neki dan prinese pismonoša Tine Go-rišku pismo njegove žene, ki mu je sporočila, da je zbolela. Prosi ga odpuščanja in rada bi videla njega in svoja ljubljena otročička, Tončka in Miciko.
Na krakanje vrane sta potem prihitela po gozdu dva kmeta, ki sta hotela vedeti, čemu vrana v gozdu tako kriči. To je bila edina sreča za Jakca.
«Kaj delaš, za zlomka, pa počneš gori?» je nagovoril eden kmetov.
«Ne morem gor ne dolb odvrne nesrečnik na hrastu. «Prosim, pomagajte mi, sicer umrjem
Tone je premišljal in premišljal, a naposled na drevesu! Po vrane sem šel, pa se mi je zlo-
je le šel z otrokoma k svoji nesrečni ženi. Naletel je pri ženi slučajno tudi na častitljivega sivolasega župnika. Česar ni dosegel nihče, to se je posrečilo župniku. Sivolasi mož mu je govoril: «Ni bilo prav tako, pa krivda ne zadene samo žene, temveč tudi vas. Pregrešek pa ni nobeden tako velik, da bi se ne mogel odpustiti, posebno ako je grešnik delal po-koro.»
Tone se je omehčal in vzel ženo domov. Kot | nekdaj prej, so zopet v veselju preživeli božične praznike.	Anton Stražar.
Nesrečni ptiča r
Čolnikov Jakec je bil najspretnejši plezalec svojega okoliša. Nobeno drevo ni bilo tako visoko in nobeno ne tako debelo, da bi si Jakec ne upal splezati nanj. Tudi pri plezanju na mlaje je prekosil vsakega plezalca, da si je potem napolnil s številnimi nagradami svoj mošnjiček.
Po vrhu te svoje spretnosti pa je imel vendar to slabo lastnost, da se mu niso smilile ptice.
Ljudje so ga svarili pred takim početjem, češ, i naj vendar majhnim pticam prizanaša, ker so velike naše dobrotnice, ki nas pomladi razvese
mila veja in sem se vgreznil med te dve debli.*
Kmeta sta privlekla nato še več takih drogov od plota, ki sta jih postavi'a k hrastu, da sta re-i šila nesrečnika gotove smrti.
«Vešb sta mu očitala, cenkrat se ti je vendar, poplačalo tvoje neumno početje. Pusti ptice pri; miru. Če bi ne bilo naju, bi prav gotovo nocoj poginil na hrastu. Misliva, da se boš zdaj iz-, pametoval. Rajši pasi doma kravo in ne trgaj obleke po drevju !>
Jakec, ko je bil na tleh, dolgo ni prišel fc svoji moči. Večkrat je poizkusil vstati, pa vselej je zopet padel. Komaj je potem lezel proti domu^ kjer je več dni ležal v postelji.
Po tej svoji zgodbi je bil Jakec boljši prijatelj do ptic. Vso zimo jih je potem krmil in nikoli več ni storil nobeni ničesar žalega. Še veselila ga je, če so v bližini gnezdile ptice.
Matija Belec,
O usemirju in silni oddaljenosti zuezd
Letos smo slavili 300letnico smrti največjega duha preteklih stoletij, zvezdoslovca Kep-
,• • • ___..__. - _	- . .	lerja, ki je odkril pota, po katerih potujejo zve-
vl]rn,S. 'n nam S7° "hu Jega Pokonča- zde. Ker w marsikafe^ čitatelj «Domovine> vajo milijone gosenic m drugih škodljivcev. Pa vpra§eval po dolgosti teh potov in po hitrosti,
s katero potujejo nebeška telesa, hočemo v. kratkem malo objasniti te čudne številke.
vse to ga ni ganilo.
Vso pomlad se je včasih klatil po gozdovih, razdiral pticam gnezda in jim pobijal mladiče, i	t , v. >., , , , ...
Včasih se je vračal ves raztrgan iz gozda. Ker so11 Oddaljeno* nebeških te,rSs,od jemlje bo go-mu starši že v zgodnji mladosti pomrli, je bil °7° ^^la.^kogar Tako je oddaljeno reienec pri neki stari vdovi, in prav to je bilo S°ln,Ce.	15° mi]lJonoJ kilometrov. Na
krivo, da je živel brez vsakega strahu.	i*em,J1 kar ™mam° možnosti za primero te,
t... . , ................ogromne oddaljenosti. Le s pomočjo časa si mo-,
Bilo je neke pomladi, ko je tako stikal po go- remo napraviti o tem nekako sliko. Zrakoplov,! scavan za pticami. Naletel je v vaškem gozdu na ki bi neprestano letel 200 km na uro, bi potre-velik in košat hrast, na katerem je bilo vranje boval 86 let, da bi prispel od zemlje na solnce. gnezdo Vrana je pravkar valila. Jakec je videl, Od solnca do Marsa, ki gori v večernih urah na da ne bo zaman plezal za plenom.	južni strani neba v krvavem sijaju, bi potrebo-
Hrast pa je bil spodaj pri zemlji tako debel,1 vali z zrakoplovom HO let, od solnca do Nep-da Jakec na noben način ni mogel brez lestve tuna pa celih 2580 let. če si hočemo na sHki
nanj. V sredini svoje višine pa je imel hrast dva predstaviti oddaljenost solnca od Neptuna in vrha, ki sta bila od začetka tako stisnjena, da ni pa oddaljenost zemlje od solnca, za katero bi, mo«el po nobenem začeti plezati, da bi prišel do kakor smo rekli, potreboval zrakoplov 86 let, prvih vej. Jakec na vse načine ugiblje, kako bi vzamemo dolgost 1 mm, tedaj bi znašala odda-;
prišel do gnezda.
Zdajci zagleda na bližnjem plotu približno
ljenost solnca od Neptuna na papirju 3 cm. Ako bi pa hoteli na ta papir v tem razmerju
deset metrov dolg drog, ki takoj privleče do prenesti razdaljo do najbližje zvezde stalnice, hrasta, m ga potem z veliko težavo postavi ob zvezde A v centavrih, ki je oddaljena 43 bili-drevesu.	I jonov kilometrov, bi moral biti ta papir dolg
Pa drog je bil še prekratek. Vendar je potem Jnkec splezal po njem in prišel naposled približno en meter pod gnezdo. Bil je baš na notranji strani med obema hrastovima vrhoma.
Zdajci se prime za trhlo vejo, ki se mu odlomi in Jakec pade med obe debli tako nesrečno, da
300 m, da bi mogli označiti na njem s črto to oddaljenost.
Zaradi teh silnih razdal j bi bilo zvezdoslov-cem popolnoma nemogoče delo, če bi računali v kilometrih. Zato se zvezdoslovje poslužuje za edinico oddaljenosti «svetlobnega leta». Pod
si na noben način ne more pomagati. Namesto, fem se razume oddaljenost 10 bilijonov kilo-da bi plezal ven, je le lezel med debela vrhova. raetrov, kar znači pot, katero preleti svetloba Žarela ga je izpreletavati groza. Vroče kapl e so v enem letu/ Kadar merimo s takim merilom, mu padale z lica. Začel je vpiti na vso moč. Pa tedaj je oddaljenost meseca od zemlje vsega kdo mu bo prišel pomagat, ko je bil najmanj pol skupaj eno svetlobno sekundo. Zvezda v cen-ure oddaljen od vasi in nikogar ni bilo v bližini, tavrih, o kateri smo prej govorili, se nahaja v, ki bi ga slišal. I oddaljenosti 4-3 svetlobnega leta od solnca, _ Tudi vrana je vpila in se zaletavala proti zvezda «Spika» pa celih 300 svetlobnih let. Če njemu s tako drznostjo, da bi mu gotovo izklju- bi bili na teh zvezdah ljudje in bi imeli po-vala oči, če Jakec ne bi klatil okrog sebe z ro- polne daljnoglede, bi lahko zaradi dolge poti, katra. | ki jo potrebu je svetloba, da pride od nas do Sila je bila vedno hujša, pomoči pa nobene, njih, gledali še danes pred 300 leti umrlega Pa to še ni bilo vse. Na spodnji polovici hrasta je Keplerja. Zvezde rimske ceste so sto tisoč do bila še duplina, katere prej Jakec ni opazil. Iz več milijonov svetlobnih let oddaljene od nas. dupline so se naenkrat usuli sršeni, ki so Jakca'	____
IZ POPOTNIKOVE TORBE
Moravske novice
Tat v cerkvi. - Tatvina hranilne knjižice. - Cerkvena popravila. - «Domovina» v prihodnjem letu.
Moravče, decembra.
Minuli teden nas je iznenadila neprijetna novica. Neznan radovednik se je priklatil v morav-ško cerkev in pogledal v nabiralnik. Sprva so menili, da se je dal zvečer zapreti v cerkev, kjer je prebil vso noč do ranega jutra. Tako je lahko nemoteno razbijal z železom okovane pušice in kadil cigarete, katerih ostanke so našli ob glavnem oltarju. Lahko pa je tudi odprl vrata z umetnim ključem. Plen baje ni bil kdove kako obilen, pač pa je tat napravil nekaj škode, zakaj razbite nabiraln ke bo treba popraviti in preurediti. Kdo je bil radovedni zlobnik, še do danes ni dognano. Ljudje, ki bivajo blizu cerkve, so menda čuli ponoči razbijanje, pa niso vedeli, odkod prbaja. Podobna tatvina je bila v moravški cerkvi izvedena že med letom, a so jo zapazili tedaj, ko je sodišče nanjo opozorilo.
Na Limbarski gori je bila nedavno ukradena neki ženi hranilna knjžica. Tat se je takoj napotil v moravško Ljudsko hranilnico, da bi naloženo vsoto dvignil. Ker ta dan niso uradovali, se mu poizkus ni obnesel. Rekli so mu, naj pr de pozneje. Tat je medtem začutil nevarnost in se ni več prikazal. Nekaj dni potem so našli ob cesti med Sotesko in Negastrnom ostanke hranilne knjižice, katero je zl kovec v naglici zapalil. Storilca sta bila najbrž dva mlada potepina, ki sta se tačas klatila po tamošnji okolici. Baje so ju že prijeli in jima dali zasluženo plačilo.
V Moravčah so popravili streho na zvoniku župnijske cerkve in na kaplaniji. Popravilo je povečalo občinam naklado za nekaj tisoč dolarjev. Podobna popravila so izvedli tudi pri podružnici na D rti j i. Stroški pa so poravnani iz cerkvenega premoženja.
«Domovina* je po moravški dolini zelo razširjena in jo pridno čitamo. Dočim prinašajo drugi časopisi dolgočasne povesti, prevedene iz tujih jezikov, se ponaša «Domovina» z napetimi izvirnimi povestmi iz domačega življenja. Znani ljudski pisatelj Soteščan, ki je pravkar dovršil daljšo povest «Dedinjo treh gradov*, nam obljublja za prihodnje leto zopet nove izvirne povesti, med drugimi .Izgubljeno srečo* in <.Za-klad v grobn ci*. Tudi moravški novičar se bo drugo leto redno oglašal.
Tožba alkoholikove žene
Ljubljanska okolica, decembra.
Čitala sem nedavno vaš članek proti sirovosti, ki je tako razširjena med našim narodom. Zal, da je to bridka resnica, saj jo moramo me, uboge žene, dostikrat okušati od svojih mož pijancev. Ne pozna tega gorja, sirovosti, kdor ga ne okuša. Uboge žene ga moramo dosti prestati.
Predstavite si družino s štirimi ali petimi otroki, ki imajo očeta, podvrženega alkoholu. Trezen oče bo gledal na vsak dinar, da ga obrne na dobro svoji družini, ali oče pijanec, kakor hitro denar začuti v žepu, ne more strpeti niti minute več, tako se mu mudi v gostilno, da čimprej zapije denar v družbi sebi enakih. Uboga družina doma dostikrat strada, nima potrebne obleke, otroci morajo biti v zimskem času bosi. Pri takem možu in očetu ne pomaga nobena še tako lepa prošnja; ne gane ga jok ne žene ne otrok. Komaj pride tak oče .z gostilne, je gorje v hiši. Najprej natepe ženo in jo brca morda z okovanimi čevlji, da ima dostikrat črne podplutbe po vsem životu, zraven nabije še malega otroka, ki prosi za mater.
Tako življenje je grozno. Ko bi oblastva prepovedala dajati že pijanim gostom pijačo, bi bilo
prav umestno. Seveda pa bi vsi gostilničarji ne ubogali take postave, saj tudi zdaj redkokje držajo policijsko uro.
Pišem vam to pismo ponoči, pa ga moram končati, ker se mf roka trese. Hudo mi je in vsa v strahu čakam, da bo zdaj zdaj prikolovratil pijani mož domov.
Ustanovitev gostilničarske pivovarne v Laškem je dovoljena
Laško, decembra.
Banska uprava Dravske banovine v Ljubljani je -izdala v imenu ministrstva za trgovino in industrijo predlagateljem, v roke g. dr. Frana Roša, odvetnika, župana in banskega svetnika v Laškem, začasno dovoljenje za ustanovitev delniške družbe z imenom «Gostiln ičarska pivovarna, d. d. v Laškem*. To začasno dovoljenje upravičuje predlagatelje k izvršitvi vseh priprav, potrebnih za ustanovitev družbe.
Stojimo tedaj pred gotovim dejstvom ustanovitve in zgradbe nove pivovarne v Laškem, ki ima edini namen, izven obstoječega kartela nuditi konzumentom boljše in cenejše pivo in na ta način pomagati tudi gostilničarjem s povišanjem konzuma zaradi boljše kakovosti in ugodnejših cen. Bo to zdravo domače podjetje, katerega vodstvo bo v rokah onih, ki bodo imeli osebno zanimanje na tem, da bo uspevalo, s čemer je podano tudi jamstvo, da se ne bo ponavljalo izkoriščanje pivo ljubečega občinstva.
V zgodnji pomladi se bo v staroslavnem in po pivovarništvu znanem Laškem pričelo graditi novo tovarniško poslopje, ki bo opremljeno z vsemi modernimi pripravami za čim boljše proizvajanje piva.
Do danes sta podpisani več kot dve tretjini potrebne delniške glavnice, ki pa se lahko poviša vsak čas do 25,000-000 Din, če bi se izkazala potreba.
Člani pripravljalnega odbora pozivajo tovariše gostiln-ičarje, prav posebno pa še pekovske mojstre, naj se požurijo in se vsi brez odloga prijavijo k podpisu. Vse občinstvo brez izjeme, osobito pa peki, bodo imeli od nove pivovarne največje koristi, ker se bo v njej proizvajal tudi kvas, kar bo imelo za posledico ogromno znižanje cen kvasu. Zato naj nihče ne izostane pri podpisovanju delnic Gostilničarske pivovarne, d. d. v Laškem. Vse to naj bi se pa zgodilo do konca februarja 1931., tako da se meseca marca lahko prične z najintenzivnejšim delom!
Blejske zanimivosti
Uspeh letne sezone. — Zimskosporfne prireditve preložene v Bohinj. — Kanalizacija, lu-laltiranje cest in druge napravo.
Bled, decembra.
Dolgo časa je že, odkar je minila letna sezona, pa vendar bo dragega bralca cDomovine* zanimalo, kakšen je bil uspeh našega tujskega prometa.
Letošnja letna sezona je bila po številu gostov na višku, saj je posetilo Bled okoli 19.000 tujcev, od katerih je bilo največ Jugoslovenov, Nemcev, Avstrijcev in Čehoslovakov. Bled je obiskalo 22 najrazličnejših narodov iz bližnjih in daljnih držav, celo iz Amerike, in to kljub temu, da je bilo v letošnjem letu silno deževno, kar navadno vpliva nepovoljno na obisk tujcev.
Veliko nezadovoljnost je vzbudila vest, da so vse ziinskosportne prireditve preložene z Bleda v Bohinj. Lastniki vil in penzionov so že pripravljali sobe za goste. Športni klub «Bled» je pod vodstvom inž. g. Janše začel utrjevati veliko in malo smuško skakalnico v Zaki, ki je ena največjih v Jugoslaviji. Mnogi Blejčani, osobito pa športni klub «Bledj, so imeli že večje in manjše stroške s pripravami za športno prireditev, zato je razumljivo, da je naenkratna izprememba rodila na Bledu veliko nevšečnost.
Pomladi in ob začetku letne sezone se je asfaltirala cesta, ki vodi s kolodvora v Lescah na Bled. Cesta je alfaltirana za enkrat samo do kavarne «Toplice».
Pred kratkim se je vršila seja občinskega odbora na Bledu in so sklenili odborniki, da oddajo kanalizacijska dela stavbni tvrdki Slavec v Kranju. Načrt za kanalizacijo je napravil inž. Klopčar. Kanalizacija je projektirana z vrha Bleda skozi vas Grad in dalje po cesti na Mlino in bo obsezala po dolžini najmanj 7 km. Iztekala se bo v Savo. Pri omenjenem poslu bo zaposlenih večje število delavcev, ki bodo našli dosti kruha in zaslužka. Čim bo gotova kanalizacija, se bodo začele asfaltirati ostale najobljudenejše ceste.
Te dni so končali delavci bazaltiranje ceste s kolodvora na Bledu-jezeru do Krkoča na Rečici. Cesta bo v kratkem izročena svojemu namenu. Umestno bi bilo, da bi napravili še trotoar. Do naslednje sezone bo, kakor zatrjujejo, omenjena cesta asfaltirana še dalje na Rečico, mimo trgovine Burjove in Paplerjeve vile do Flegarije, okrog hriba Bledca do Verderbarja. Asfatirali bodo Cankarjevo ulico, Prešernovo cesto do hotela «Uniona*, kjer se bo združila z Ljubljansko cesto, ki je že asfaltirana. Istotako se bo asfaltirala cesta Aleksandrovega šetališča, ki vodi mimo največjih hotelov, nadalje Vidovdanska cesta, ki vodi na Mlino.
Z asfaltiranjem omenjenih cest se bo zelo mnogo pripomoglo k razmahu tujskega prometa na Bledu. Do sedaj se je marsikdo pritoževal nad oblaki prahu, ki so ga provzročali številni avtomobili. Olepšala se bodo sprehajališča, Bled bo postal še- privlačnejši.
Društvo «Zarja» na Bledu je popravilo letos cesto na Kuhovnico, ki leži nad kolodvorom. Od tam je menda najlepši razgled po Bledu. Napravljeni bosta razgledna terasa in restavracija. Kakor čujemo, bo sličiio urejena tudi Blejska Straža. Delavci sekajo drevesa, k' jih uoorabljajo za pilotažo Kazine in napravljajo hkrati večji razgled na jezero. Priporočljivo bi bilo, da bi se napravilo tudi več klopi.
Zvest mož.
Luka, ki se je oženil, je nekaj dni po poroki peljal na njivo gnoj in je vzel ženo s seboj, da bi mu pomagala držati ^voz, ker je bila njiva na bregu.
No, in žena je res držala voz, da se ne bi prevrnil. Ker pa ni bila dosti močna, se je voz z gnojem zvrnil nanjo. Ko je mož to videl, je začel na vse grlo klicati sosede na pomoč.
Pritekla sta dva možaka, videla ženo v gnoju in se začudila možu: «Zakaj pa že nisi sam pomagal ženi izpod voza?*
«Nisem se upal, ker bi prelomil prisego. Ob poroki sem ženi pri oltarju prisegel, da ji bom v sili stal ob strani...*
Mihec in stric.
Mihec (stricu, ki jeclja): «Bodi tako dober in reci mi besedo: šuni!» Stric: «Z-z-zakaj pa?»
Mihec: «Veš, če ti rečeš š-š-šum, se sliši, kakor bi oponašal lokomotivo ...»
Beseda Pildekovga Andreca
D o b o v a priSotli, decembra.
Enu nedelu jutro pu roni moši sta se pred eirkvoj zešla Merslavčev Juža pa Pildekov An-drec, pa sta šla počos do Katičkne uštarije, de greta molu fruštkat. Ona ma zmerej dobru vinu, pa tiid za prgriznt se ke dobi. «Pa se bomo ke pumenila ot birčoft, dolde doma babnce južno spacajo. Denes bu ke bulega.>
Pu duboski navodi sta spila narnapre dva vel-ka gložka palenke. Ku ju je pa tu zažejalo, sta jo mahnla na vinu, de prideta du besede. Pr driigi puluvici je proša Andrec Južala: «Ka bereš ti kire cojtenge pu nedelah?»
«Bejš, bejš>, se Juža zasmeje. «En don je biv puba prneso zi šule ene cojtnge z Marprka, pa sem jih res en cajt prebiro, a se mi niso nič do-pole. Še babnca m je rekla: ,Tu so nekove cojtenge, nej jih puba le nazoj zanese, ki jih je dubu. Mi jih ne nucamo!'»
Zde pa reče Andrec: «Veš ti, Juža, jes ti bum pa neke druga povedo. Cojtnge su velku vredne, kire so prove. Midva z mojem susedam srna vkep naročena na dobre cojtnge. Reče se jim ,Domovina', pa prov lipu pišejo, kaku se pu svet gudi, kaku se moremo birčvat, pa še šokih drugih reči se neter bere. Moji stari se pa tu do-pode, ki je neter zapisano, kaku se morejo kire jedi speči al pa skuhat, de je bol žmohna soka jet. Pubje pa dekliči tudi rodi berejo tiste duge per-godbe, pa smešnce. Na pumlat sem pa jes našo zapisano, kaka se lahko pumure, de velko več trove zrose na slobih tronkih. Pa ne košta volko. Pa sem si mislu: ,Jes bum prubu za enkret: Ka bu, bu. Vsega ne bu konc'. Pa sem res šov k nošim župoni Mihat. On ve narbol, ki se ta reč kupi. Cez usem dni sem že dubo štir žokelce tist-ga sivga proha, ki sem ga zapelo, ko se je k diži delalo, na goreje tronke, ku raste pu obrežnem tista šetinasta trova, ki se je še kosa ne prime. Letus je bla pa tam samo tista žuta detelnca, pa so ble taku debele redi, ku su včas zlagance, de sem kome s kosuj trovo prediro. Beblov Fren-ček je peršo mimo, ku sem kusiv, pa se je le čiidvo, ka za ne redi so ble. Reko je, de si bu na pumlat tiid on naručo. Vidiš zde, Juža, toke cojtnge si zde pu novem let de naročit, ku mama midva, pa buš zmerej ke takga zvedo, de bo za ivujj hasen. Cojtenge pa niso drage. Dva vkep stupta, pa buta pločala za celo leto sok 18 di-narjo. Te solde si lahko eno nedelo pršparata. Le bugaj me!»
svoje posestvo svojemu nečaku Vidmarju Josipu,! sinu lesnega veletrgovca iz Boharine.
Na Prevratu pri Konjicah sta umrla po kratki bolezni v razdobju dveh dni drug za drugim posestnik Leskovar Jurij in posestnica Leskovarjeva Terezija.
Pogumen rešitelj
SpodnjaKungota, decembra.
Ko so se minuli teden vračali učenci iz Roš-poha po bližnji brvi čez Pesnico, je padla učenka Dvoršakova raz polzko zibajočo se brv v naraslo reko. Krik in vrišč preplašenih součenk je privabil bližnjega posestnika, g. Mikiša, na kraj nesreče. V nevarnosti za lastno življenje je skočil Mikiš za potapljajočo se deklico v ledeno-mrzle valove, a zagrabil je zaradi kratkovidnosti le vrhnjo ruto, medtem ko so deroči valovi zakrili svojo žrtev. Imel je toliko prisotnosti duha, da je zaukazal, naj prinesejo urno za njim gasilski kavelj, sam pa je iskal ponesrečenko. Naposled se mu je posrečilo pod gradiškim mostom potegniti Dvoršakovo iz vode in jo po dolgotrajnem trudu v bližnji gostilni gospe Plečnikove tudi oživiti. S tem požrtvovalnim činom je gospod Mikiš pokazal, da v njem še vedno živi junak izza tretje italijanske ofenzive, pri kateri se je izkazal izredno pogumnega.
Pogumnemu rešitelju otroka edinca čestitamo. Bilo bi umestno, da prejme zasluženo priznanje za samaritansko delo tudi od oblastev.
NASI NA TUJEM
PREKMURSKI GLASNIK
Konjiške novice
Proslava rojstnega dne našega kralja. — Požar in smrtni primeri.
Konjice, decembra.
Sokolsko društvo v Konjicah je proslavilo rojstni dan Nj. Vel. kralja dne 16. t. m. na prav slovesen naičn. Brat dr. Ervin Mejak je predaval v dvorani Narodnega doma o zgodovini Kara-djord0'evicev, o njihovem delovanju za osvobo-jenje in zaslugah našega vladarja za razširjenje sokolske ideje. Razložil je obširno pomen Sokola za naš narod in poudaril, da najlepše proslavimo ta praznik, aki širimo sokolsko misel med narodom. Ostale točke programa je izpolnil društveni orkester, ki od tedna do tedna napreduje. Drugi dan, 17. t. m., se je Članstvo udeležilo slovesne službe božje v civilu in z društvenimi znaki.
Isti dan okoli 10. zvečer je nastal požar v poslopju Vidmarja Jurija, po domače pri Spodnjem Jerebu, na Rezniku pri Konjicah in je popolnoma upepelil hlev in kaščo. Rešiti ni bilo mogoče ničesar, ker v bližini ni niti vode nili nobenega soseda in je tako pogorelcein pogorel ves živež. Vzrok požara ni znan in zavarovalnina ne bo pokrila škode.
V Zrečah pri Konjicah je umrl Karel Oder, delavec v železarni, v starosti 45 let. Pokojnik zapušča pet nepreskrbljenih otrok in /eno. Oder je bil svoj čas ranjen pri delu od železnega drobca, kar je pospešilo njegovo smrt.
Vidmar Simon iz Zgornjih Zreč je prodal
SLOVO VZGLEDNEGA ŠOLNIKA.
D o k 1 e ž o v j e, decembra.
Prosimo g. urednika «Domovine» za mal kotiček. «Domovina» tudi prihaja k nam v nekaj izvodih, a se bo gotovo še zelo razširila.
Dne 1. t. m. sta vzela slovo od nas šolski upravitelj g. Košenina Vlado in njegova soproga učiteljica. Pred desetimi leti je prišel g. Košenina med nas kot učitelj. Po upokojitvi g. Benkoviča, ki je šel v zasluženi pokoj, je oblastvo na prošnjo občine imenovalo za šolskega upravitelja g. Ko-šenino, ki je to nalogo skrbno vršil vse do sedaj. Nenadna premestitev nas je hudo zadela. G. Košenina ni samo vršil svojih dolžnosti v šoli, temveč se je udejstvoval tudi izven šole, zlasti kot gasilec. Ko je prevzel gasilsko vodstvo, je bilo društvo zadolženo, a pod njegovo spretno roko ima sedaj društvo lepe prihranke. K temu napredku je pripomogel s tem, da si je vzgojil dobre igralce in preskrbel lastni oder. 19 lepih iger, od teh nekatere s precej težkimi vlogami, kakor «Veriga», «Revček Andrejček» in druge, so dokaz njegove neumorne delavnosti.
Razen tega srno s pomočjo g. Košenine prišli do kmetijske nadaljevalne šole, za kar so mu obiskovalci iz vsega srca hvaležni. Njegova zasluga je, da imamo postajališče. Pripravljal je tudi ustanovitev Sokola, kar pa je nenadna premestitev preprečila. Zato si želimo vrednega naslednika, ki bo njegovo delo nadaljeval.
Za slovo je g. Košenina priredil občanom še igro «Povodni mož», ki jo je igrala šolska deca, od katere je ob tej priliki vzel slovo. Od g. upravitelja in njegove gospe soproge so se z nagovori poslovili: učenec Cjregor Franc v imenu mlajših učencev, Ana Perdigaiova v imenu starejše šolske mladine, učiteljica gdč. Čolnarjeva v irnenu tovarišev, gasilski načelnik Lukač Martin v imenu gasilcev, Bakan v imenu starejše generacije in župan Štefan Mesarič v imenu občine. Nato so mladenke zapele lepo pesem. Na koncu se je g. upravitelj zahvalil vsem občanom za prijaznost, ki so mu jo občani vedno izkazovali, ter je poudarjal, da mu bo najlepše plačilo za njegov trud, če bodo obvarovali sad njegova dela. Pri njegovih besedali o slovesu ni ostalo nobeno oko suho.
Blaga gospod in gospa, te rosne oči so svedo-čile, kako iskreno vaju spoštujemo. Želimo obema zdravje in zadovoijnost na novem službenem mestu.
TUDI V FRANCIJI NARAŠČA BREZPOSELNOST.
Wittelsheim (Alzacija), decembra.t
Bližajo se božični prazniki. Imam marsikaj! važnega poročati, kar bo zanimalo vsakogar, kdori čita našo ljubo «Domovino». V Franciji se dobri stari časi naglo obračajo na slabo. V 12. letu po vojni se je pokazala tudi v Franciji brezposelnost, ki je vsa ta leta nismo poznali. Petnajst rudnikov za kalijevo sol, ki so v polnem obratu zaposlovali £0 000 delavcev, je omejilo delo, tako da se dela še samo po pet dni v tednu. Mnogo delavcev so opustili, vendar se govori, da bomo I kmalu delali «le po štiri dni v tednu, tako da bomo imeli komaj za kruh, krompir in zelje. Pravijo, da imajo vsa skladišča polna kalijevih umetnih gnojil, kupčija pa ne gre nikamor.
Zakaj pa zaostajajo in se kopičijo umetna gnojila? Zato, ker glavna odjema! ka francoskega kalija, Amerika, zaradi kmetijske krize ne kupuje več v tol ki meri umetnih gnojil kakor doslej. Tudi mnogo drugih sirovin in industrijskih izdelkov je izvažala Francija v Ameriko, ki pa se je sedaj z uvedbo visoke carine popolnoma zaprla. Zelo se občuti ruska konkurenca v kalijevih gnojilih v Ameriki.
Po vsej Franciji rase od dneva do dneva brezposelnost, ki je druge zime ni bilo. Mnogo naših rojakov se potika okrog brez dela, večkrat tudi brez vsakih sredstev. Dobro je le to, da najdejo pomoči povsod pri rojakih, ki jim tudi pomagajo najti kakšno delo. Seveda v takih slabih razmerah hudo občutimo razne davke, ki so za delavstvo tukaj precej visoki. Za socialno in starostno zavarovanje odtegnejo vsakomur 80 do 100 frankov.
Sedaj ob novem letu pridejo še samski davek 80, občinski davek 60 in za uporabo državnih cest 120 frankov. Zaradi cestnega davka nihče ne toži, ker stanejo lepo asfaltirane ceste po Franciji ogromne, vsote. Samci, ki nimamo žene in otrok, moramo plačevati več davkov kakor tovariši z družino. S cer marsikdo nima družine, vendar mora podpirati v domovini starše ali brate iii sestre. Da se za silo prerinemo samci skozi to draginjo, si večinoma sami kuhamo in peremo.
Ob nedeljah smo doma, čitamo in se učimo francosko, pa potrebujemo vendarle nad 600 frankov na mesec. Kdor zahaja na zabave, v gostilno in v kino, zabrede tako daleč, da hodi ves razcapan okrog. Nikoli ne bomo pozabili, kaj so nam rekli pametni ljudje doma, ko smo se odpravljali v Francijo: «Kaj mislite, da se v Franciji cedita mleko in med? Doma imaš Francijo, če pridno delaš in štediš.>
Kdor si tukaj ne pritrga na najpotrebnejših izdatkih, si ne more niti toliko prištediti, da bi se vrnil v domovino. To bodi v vednost tistim, ki mislijo, da je Francija deveta dežela. Mislijo, da so tukaj plotovi opleteni s klobasami, da tekajo pečene svinje po cesti z nožem v plečetu in da rase kruh na drevju kakor v Afriki kokosovi orehi.
Več pride v Francijo postopat takih, ki jim ni za delo in ki bi potem radi živeli na račun svojih rojakov. Tu pri nas je bil tak lenuh tam nekje od Celja, ki še v dobrih časih ni hotel delati, Ce je bil žejen ali lačen, je šel kar v tuj kovčeg in si je izposodil, kar je našel. Ptiček pa se je kmalu ujel in je delal tri mesece pokoro v zaporu. Nato pa je bil izgnan iz Francije. Ker mu ni nihče dal za vožnjo, jo je moral peš mahniti skozi Švico v Jugoslavijo.
Ker je začela brezposelnost tako hudo nastopati, gredo fantje v tujsko legijo v Afriko. Po vsej Franciji so nalepljeni lepaki s sijajnimi obljubami, da dobi vsak vojak po petih letih, ko dosluži svoj čas, 5000 frankov.
Še nekaj bi bil kmalu pozabil. Vesele božične praznike in srečno novo leto želimo rojaki Hvaleč, Unetič, Trobec, Seliškar, Novak, Plestenjak
in Košir vsem znancem in prijateljem, bralcem in bralkam v Franciji tako razširjene «Domo-vine>.
NAŠI IZSELJENCI V FRANCIJI, BELGIJI IN j	LUKSEMBURGU.
Minulo soboto je predaval v Ljubljani v Unio-nu bivši izseljenski komisar v Parizu g. dr. Kuhar o naših izseljencih v Franciji, Belgiji in Luksem-burgu. Pedavatelj je orisal najprej splošno stanje naših izseljencev v zapadnih državah, potem je govoril o njihovi socialni zaščiti in se naposled pomudil pri vprašanju o izseljencih kot pojavu v domačem gospodarstvu.
j Prvi val izseljencev iz Slovenije je prišel v Francijo v letih 1921. in 1922. Te je dobra usoda privedla v dobre razmere. Drugi val leta 1923. je prišel iz Nemčije, odkoder so prišli naši ru-, darji po premogovni krizi. Ti so bili organizirani in so prinesli med naše izseljence smisel za organizacijo in narodni čut. To leto je bilo ustanovljeno prvo rudarsko društvo sv. Barbare. Položeni so bili temelji za poznejše dušebrižne postaje. Izseljenci v letih 1925., 1926. in 1927. so ;bili po poklicih mešani. Z njimi so prišli tudi iz-■ vabljeni delavci in taki, ki niso imeli čiste vesti. iTajne agenture so jih spravljale čez mejo. Od ; leta 1928. se je začelo pa organizirano izseljevanje v transportih po 200 do 300 ljudi. To preti-jrano izseljevanje je omogočila družba v Zagrebu, ki je ukinjena. Po tem potu se je izselilo leta 1928. okoli 11.000 naših ljudi. To je bila neurejena reka ljudi iz vseh krajev države, iz Črne gore, iz Dalmacije in drugod.
V tej dobi so začeli ustanavljati dušebrižne postaje med našimi izseljenci. Ledino je tu oral jsedanji kaplan na Bledu g. Gornik. Zdaj imajo izseljenci že štiri dušebrižne postaje s slovenskimi duhovniki in dve manjši postaji. Področje vsake postaje je pa zelo obsežno, tako približno kakor ozemlje bivše Kranjske. V zadnjih sedmih letih so ustanovili tudi 32 slovenskih podpornih društev. Naselbine so po velikosti različne. Ona na severu ima 6000 izseljencev, ona v Luksem-burgu 5000, manjše pa imajo od 200 do 1000 izseljencev. Naši izseljenci imajo tudi 12 knjižnic, 14 zastav, svoje godbe in drugo. Da so rudarji v srcu dobri ljudje, priča to. da so leta 1929. nabrali med seboj 140.000 dinarjev za vdove in otroke ponesrečenih rudarjev. Prihrankov, žal, naši ljudje ne pošiljajo domov razen Kočevarjev. Dal-matinci, Črnogorci in Bosanci pa ostanejo verni Svoji družini in ji pošiljajo denarne podpore.
Izseljenci uživajo socialno zaščito v tuji državi, če je med državama sklenjena medsebojna delavska pogodba. Ker te ni bilo in so izseljenci pustili svoje družine v domovini in se nekateri potem v tujini ponesrečili, so bile naše družine ;oškodovane za 40 milijonov dinarjev. Te družine namreč niso imele pravice do kakršnekoli podpore, pokojnine ali odškodnine. Konzularna pogodba ščiti tudi izseljence. Od 14. aprila leta 1929. jšele uživajo po pogodbi naši izseljenci v tujini iste ugodnosti kakor domačini, le da so zaščiteni za bolezen samo 45 dni. Za onemogle in sirote pa tudi še ni preskrbljeno. Obstoji tudi že osnutek za mednaroden fond. iz katerega naj bi 'dobivali pokojnino delavci-izseljenci, ki so izgubili doma pravico do pokojnine, ker so se izselili, in te pravice tudi v tujini niso pridobili. Končno Ščitijo izseljence naši izseljenski komisarijati, ki so zdaj v Parizu, Dusseldorfu in Bruslju. Ti po-jsredujejo, da pridejo vdove in otroci do svojih pravic. Gosp. predavatelj je pojasnil tudi, kakšne so prilike glede plač in staovanj, ter povedal, da idelajo Slovenci največ v rudnikih, dočim Hrvatov ini mogoče spraviti pod zemljo. Dalmatinci večinoma krošnjarijo, Črnogorci in Bosanci pa navadno opravljajo dela na progah in v gozdih.
Vesti iz Amerike. V San Franciscu v Kaliforniji so nedavno otvorili telovadnico Izobraževalnega in telovadnega društva «Slovenija». — Proti koncu novembra so ameriška oblastva odgnala 120 inozemcev, med katerimi je bilo mnogo IJugoslovenov. Nekateri so bili izgnani zaradi zlo-
činov, drugi pa zaradi nezakonitega prihoda v Zedinjene države. — V Milvvaukeeju je umrl Josip Komar, doma iz Kokarij v Savinjski dolini. Pokojnik je bil v Ameriki trideset let in je bil precej premožen. Zapušča ženo in petero otrok. — V Clevelandu je preminul Fran Šali, star 55 let, doma iz Prečine pri Trebnjem. V Ameriki je bival 33 let. — Istotam je umrl Fran Za-krajšek, eden pionirjev clevelandske slovenske naselbine, po rodu iz Dvorske vasi pri Ribnici.
V Ameriki je bil 27 let. — Nagla smrt je zadela
Janeza Blatnika, dolgoletnega gostilničarja v Clevelandu. Zadušili so ga strupeni plini v garaži. Doma je bil iz Zvrča pri Žužemberku. Zapušča veliko družino. — V Chicagu je umrl Gašper Tavčar, star 42 let, doma s Križne gore nad Škofjo Loko. Bolehal je dve leti na srčni napaki. — V Steeltonu pa je izdihnil Janez Nemanič, doma iz Slamne vasi pri Metliki. V Ameriki je preživel 45 let.
Umetnost varčevanja v gospodinjstvu
To je samo nekaj primerov; a lahko si prihraniš tako časa kakor denarja v neštetih gospodinjskih zadevah, če si vse poprej dobro pre-
r, ,	_. ... .« računaš in premisliš, kaj in koliko boš potrebo-
Dve stvari sta, ki delata gospodinji dosti pre- vala in ne gospodilljiš ia izdajaš denar Jr fi
glavic: pomanjkanje časa in pomanjkauje denar-1 jn tjavendan. ja. A temu se da odpomoči vsaj deloma, če si znaš razdeliti čas kakor tudi denar.
Kar zadeva denar, ki ga prejema gospodinja bodisi na teden ali na mesec za gospodinjstvo (kakor pač njen mož zasluži in dobi plačo), je potrebno točno si ugotoviti povprečno potrebo. Vedeti mora gospodinja, koliko potrebuje moke, sladkorja itd. za ves teden, oziroma ves mesec,
Za kuhinjo
Krompirjeve palčice. Skuhaj krompirja dan poprej. 14 dek krompirja pretlači skozi sito na desko, potem dodaj 14 dek sirovega masla ia 14 dek moke, malo soli in umeri v testo. Testo razvaljaj tenko (na četrt centimetra) in ga po-Vsaka gospodinja naj si sestavi tedenski jedilni I maži z raztepenim jajcem. Nato ga s koleščkom tako si bo lahko že v naprej približno iz- razreži na 10 cm dolge in en centimeter široke
list:
računala, kaj in koliko bo potrebovala.
Na podlagi tega proračuna naj si vsaka go-
kose, zloži na pekačo, posuj s kuminom in speci. Te palčice imajo okus maslenega testa in so zelo
spodinja nakupi živežnih potrebščin za ves teden dobre. 1 ali mesec, kakor: sladkor, moka, riž, makaroni,' Jajčne rezine. Tri jajca in toliko sladkorja, 1 kava, sol in sploh, kar potrebuje v gospodinjstvu, kolikor imajo ta tri jajca teže, prav toliko moke Tukaj velja načelo, da, če kupuješ stvari v večji in žličico jelenje soli zmešaj v lončku, zlij v do-množini, kupiš tudi ceneje. Trgovec vedno vra- pomazano pekačo in speci. Pečeno zreži še čuni tudi vrečico; ti pa izgubljaš le na času, če toP'° na poljubne rezine in hladno daj k čaju. moraš letati vsak dan v trgovino.	I Rižev kipnik s čokoladno kremo. Skuhaj go-
Kar se pa tiče živeža, ki mora biti vedno svež,' sf? četrf ki,e riža na litru m,eka' k še mlaJnemu kakor: meso, mleko itd, se dd tudi pomagati! I m" Pnmešai št,ri rumenjake, 9 dek sladkorja, Zelenjavo lahko kupiš naenkrat za ves teden ali ™al°	lupinice malo cimeta in 30 dek
vsaj za tri dni skupaj, tako da si prihraniš vsako-! ol*nih ^mletih mandeljnov ali orehov na-dnevno hojo na trg. Hodi na trg samo ob tržnih! Zadnje pa 86 ?n?g stinh PeIjakoy- Stresi v dobro
dneh, ko je vsega dovolj in je zato tudi cenejše.1 P0™"0. petkac,° in peci	^etrt ure.
■c , , . . \ .,	J I Daj na mizo toplo, zraven pa lahko daš ali čoko-
Prav tako je najpametneje kupiti meso za dva iadno kremo ali pa ukuhano sadje. - Čokoladno in vec dni skupaj zdaj namreč v zimskem času, kremo naredi taka-le: Razlomi 6 dek čokolade, ko se meso ne pokvari. Tudi pr, mesu se da ne- jo postavi v kozi na topel štedilnik, da se zmehča, kaj pristediti; na primer: če kuhaš vsak dan nakar jo dobro zmešaj in prilij pol litra vročega juho skuhaj jo vselej za dva dni. Ce vzameš sicer mieka. Prevri parkrat, da se malo zgosti, nato
pol kile mesa na dan, ga rajši vzemi tri četrt kile	deni hladit. Medtem dobro zmešaj 4 rumenjake za juho in imaš tako juhe za dva dni; četrt kile	in dve žlici sladkorja. Ko si dobro umešala, primeša ti pa tudi ostane za kosilo drugega dne.	livaj — pridno mešaje — prekuhano čokolado. Od tega mesa in če imaš še četrt kile svežega	Pristavi na mil ogenj in mešaj dalje, dokler se zraven, lahko napraviš razna mesna jedila; vsaj	ne zgosti, a ne sme zavreti. Krema se mora poje «Domovina» že dovolj prinesla različnih ku-	časi gost ti, če bi pa hotela zavreti, jo odmakni
hinjskih receptov,
Na ta način kuhanja imaš sicer vsak dan govejo juho za kosilo, a si vendar dala nekaj izpre-
za par trenutkov, a jo mešaj dalje. Ko je dosti gosta, postavi posodo na mizo in mešaj dalje, da se shladi. Hladno daš k toplemu riževemu kip-
membe v svoji kuhi. Ker nič ni bolj dolgočas-1 niku. Tako pripravljeno kremo pa lahko porabiš nega kakor juha, meso, prikuha itd. dan za tudi za nadevanje tort, ali pa jo daš hladno s
dnem. Malo izpremembe bo vsa družina vesela,
Ce kuhaš suho svinjsko meso, skuhaj ga vedno malo več, da ostane še kaj za drugi dan. Porabiš ga ali k rezancem, za nadevane palačinke, nadevano zelje in druga taka jedila.
Približno isto geslo velja tudi, kar se tiče nakupovanja blaga za obleke. Stara resnica je: Kdor poceni kupuje, drago plačuje. Vedno je bolje kupiti blago za nekaj dinarjev draže, ker ceno blago je manj trpežno in takoj ob barvo. Dobro je pa tudi kupiti pol metra blaga več, da imaš, kadar je treba obleko kaj pošiti, ali pa če jo prenarediš ali, kakor se pravi, moderniziraš. Isto velja pri perilu, posebno pri moških srajcah. Kupi malo več blaga, da boš lahko naredila nov ovratnik in novo manšeto, kadar sta se prvi strgali.
Pri otroških oblekcah kupi tudi vedno malo več blaga. Otrok ali hitro strga obleko ali ji pn odraste, in če imaš še malo blaga v zalogi, kako lepo mu lahko zašiješ ali pa obleko podaljšaš.
stolčeno sladko smetano na mizo.
Biftek z jajcem. To je zrezek pljučne pečenke. Speci zrezek na zelo vroči masti. A mora hitro zarumeniti. Medtem ocvri v ponvici eno jajce in ga položi na biftek. To daj hitro na mizo. Zraven se poda kisla kumarica.
Rogljičk!. V 35 dek moke zdrobi 25 dek sirovega masla, 15 dek sladkorja, dodaj dva rumenjaka, malo soli in limonove lupinice ter hitro umesi v testo. Napravi tenko klobaso, razreži za oreh velike kose, katere strkljaj in oblikuj v rog-ljičke. Zloži jih na pomazano pekačo, jih pomaži z raztepenim jajcem, posuj z zmletimi orehi in sipo ter speci. Pečene, če hočeš, namaži z mezgo in po dva zloži skupaj.
Božične tablice. 6 dek sirovega masla zdrobi v četrt kile moke, dodaj četrt kile sladkorja, noževo konico cimeta, 6 stolčenih žbic in eno jajce ter umesi v testo. Testo tenko razvaljaj in razreži z nožem na majhne tablice. Vsako okrasi z mandelji ali orehi, po vrhu namaži še z raztepenim beljakom in speci v pečici,_____
Mesni kipnlk. 28 dek mrzle telečje pečenke sfašlraj. Razbeli žlico sirovega masla ali masti, ocvri malo drobno zrezane čebule, peteršilja, limonove lupinice in dodaj dve v mleku namočeni in otisnjeni zemlji in meso. Potem osoli, popopraj in zmešaj, pa dodaj tri rumenjake in še sneg treh beljakov. Vse skupaj dobro zmešaj. Kozo dobro namaži, posuj z drobtinicami in stresi pripravljeno zmes notri, razravnaj, in naj se peče tri četrt ure. Pečeno stresi na toplo skledo in polij z gobjo omako.
Praktični nasveti
Sir ne splesni, ako ga imamo spravljenega pod steklenim pokrovom, pod katerega položimo še košček sladkorja.
Vedite madeže na peliranih mizah potresemo s kuhinisko soljo, katero potem poškropimo z vodo. Cez nekaj časa zdrgnemo mizo s krpo in mehko plutovino (zamaškom).
Kako preganjajo na Francoskem pijance. Iz Alzacije nam pišejo: Večkrat čitamo v «Domo-vini», kako prepovedo v Jugoslaviji kakemu pijancu obisk gostiln. Tudi francoski zakoni so v tem pogledu prav strogi, kar je seveda prav v redu. Kako bi sicer zabranjevali čezmerno uživanje vina v deželi, kjer ga dobiš že za dva do tri franke liter v gostilni. Kdor se opijani in razgraja, ga zapro do dveh mesecev; če pa tujec ponovno zagreši take reči, ga izženo iz države. Kdor pokaže v pijanosti nož, ga zapro za šest mesecev. Kdor dela po cesti pohujšanje in se nedostojno vede, ga oglobijo za 100 frankov.
Strašna borba z morsko pošastjo
Lepa mlada Američanka Milsova iz Prince-towna, prebivajoča v Carigradu, je doživela pred dnevi \ Marmarskem morju strašne trenutke. Bila je vajena, kopati se vsako jatro v morju. Obala je na kraju, ki si ga je izbrala za svoje kopališče, zelo zapuščena in niti v vročem poletju ni tam posebnega kopališkega življenja. V jutranjih urah je bila mlada Američanka vedno sama in nemoteno se je lahko kopala. Ker ni bilo daleč naokrog nikogar, se je kopala vedno popolnoma gola, samo na nogah je imela navadne kopalne čevlje, ker sta obala in morsko dno kame-nita.
Nekega jutra je mladenka zaplavala daleč od obale in naenkrat zagledala v morju čuden ne-fetvor, za katerega se pa ni zmenila, ker je bila vajena raznih živali. Zato ni bežala in nevarnost je opazila šele, ko jo je morska prikazen že držala s svojimi nad en meter dolgimi sesaljkami. Bila je ogromna sipa, kakršne se pojavijo bolj redko v Sredozemskem morju in ki lahko postanejo človeku nevarne, če so starejše in močne. Z omenjenimi veliki sesaljkami se žival prisesa na svojo žrtev, če je sipa razdražena, postane še posebno nevarna in je človek, ki ga je objela, izgubljen.
Mladenka se je morske pošasti zelo ustrašila, posebno ko je opazila, kako se sipa hitro izpre-m!nja in postaja vedno ostudnejša. Kopalka je napela vse sile, da bi razjarjeni pošasti ušla. Sipa se najbrž ni mogla dovolj naglo prisesati h gladkemu dekliškemu telesu in tako se je Američanki posrečilo, iztrgati se iz strašnega objema. ; Pač pa se je prisesala sipa k njenim kopalnim Čevljem in ko je hotelo dekle odplavati, je začutilo na nogah silno težo. Ozrla se je in zagledala, kako visi strašna žival na njenih nogah. Brž je sezula čevlje.	j
V prevari, da je žrtev že omagala, se je sipa pognala za čevlji v morsko globino. Strašne smrti rešena Američanka se je pa pognala na vso moč proti obali in ko je stopila na suho, je bežala, kar so jo nesle noge. Sipa je pa kmalu opazila, da se je zmotila, in pognala se je za svojo žrtvijo. Blizu obale se je ustavila in bežeča Američanka je še videla, kako dviga iz vode svoje strašne sesaljke, na kater.h je še vedno imela njene kopalne čevlje.
X Po 250 letih nestrohnelo truplo. V bakrenem rudniku v Fallunu na Švedskem je pred 250 leti padel v rov neki rudar in utonil v vodi, ki se je zbirala na dnu rova. Do trupla so prišli šele po 50 letih in so smatrali za čudež, da je bilo popolnoma ohranjeno. Prenesli so umrlega rudarja v cerkev ter ga vložili v stekleno rakev. Ljudstvo je od vseh strani hodilo gledat in čaštit rudarja. Leta 1841. pa so se na truplu pokazali znaki razpadanja in čudeža je bilo konec. Ven-
dar so zagrebli truplo v cerkvi in svet je skoro pozabil nanje. Čez dvajset let so popravljali cerkev ter naleteli pri tem na mrliča, ki je bil še ' vedno v istem stanju, kakor leta 1841. Letos pa se je za zanimiv pojav zavzel neki raziskovalec z vseučilišča v Upsali in iznova preiskal telesne ostanke ponesrečenega rudarja. Dognal je popolnoma prirodne vzroke tega pojava. Truplo je sprva ležalo v vodi, prenasičeni z bakreno galico, se prepojilo z galico in se tako ohranilo. Ko so truplo prenesli v cerkev in ga položili v stekleno krsto, se je začela ga k ca pod vplivom zraka razkrajati in telo je začelo razpadati. Ko pa so truplo pokopali, je bil s tem onemogočen pristop zraka in rudarjevo truplo se je nehalo razkrajati. Truplo je okamenelo in je ostalo skoro neizpre-menjeno do današnjih dni. j X Na naši zemlji žanjejo vse leto. Kakor vsemu svetu nikoli ne zaide solnce, tako tudi žanjejo vse leto. Ako pričnemo z decembrom, vidimo, da žanjejo sedaj v Južni Afriki in Indiji, januarja v Avstraliji, Čileju, Argentini in Novi Zelandiji, februarja žanjejo v severni Indiji, marca v južni Indiji, aprila v Perziji, Siriji, Palestini, v severnem delu srednje Amerike in Mehiki. V našem lepem cvetočem maju spravljajo svoje pridelke v Mali Aziji, na Kitajskem, v severnem delu Egipta, v Tunisu, Maroku in v I Arabiji. Jun'ja meseca žanjemo pri nas, v Grčiji, I Bolgariji, Rumuniji, južnem delu Francije, Kaliforniji, Portugalu in Španiji V juliju žanjemo še pri nas, v Avstriji, Madžarski, severnem delu Francije, več delih Rusije iu velikem delu Zedi-njenili držav. Avgust je mesec spravljanja pridelkov v Nemčiji, Švici, Nizozemski, Belgiji in Kanadi, v septembru pa v Švedski in Danski, na otoku Islandu, v severnem delu Zedinjenih držav, severni Kanadi, Aljaski in na Škotskem. Oktobra se muči s spravljanjem pridelkov sibirski kmet, novembra pa spravljajo pridelke na Koreji, na Borneju, na Celebesu in na Sumatri. Kakor vidimo, res vse leto žanjejo srečni prebivalci našega planeta in vendar ne pridejo iz večnih gospodarskih težav.
X Ena sama hiša ima več prebivalcev kakor kakšno naše mestece. Najnovejši nebotičniki v Ne\v Yorku imajo, kakor je znano, kar 80 do 85 nadstropij in dvigal teh ogromnih palač prevozijo na dan več ljudi kakor vsa prometna sredstva Ne\v Yorka. Vsaka taka palača ima po 20 do 25 dvigal, med njimi tudi tako zvana ekspresna dvigala, ki prevozijo 200 m v minuti. Seveda vsa ta vozila komaj zmagujejo naval številnih ljudi, nastanjenih v hiši. Saj stanuje v enem takem poslopju 20.000 oseb, kar je tako rekoč že mesto za sebe. Ker sega pritisk ne\vyorškega vodovoda samo do 50. nadstropja, se morajo največji nebotičniki oskrbovati z vodo s posebnim sesalnim načinom
X Stari Rimljani so imeli opicc za kosmate divjake. Prvi, ki so prinesli vesti o največjih afriških opicah v Evropo, so bili stari Rimljani. Po silnih naporih se jim je posrečilo, da so z obale
' Sredozemskega morja preko ogromne puščave Sahare prodrli v osrednjo Afr ko. Ko so se vrnili, so začudenemu svetu pripovedovali, da so tam I doli v neizmernih gozdovih našli ogromne, z dlako porasle divje ljudi strašne zunanjosti. Ime so jim dali gorila. Dolga stoletja je potem bila vsa Evropa prepričana, da živijo v osrčju Afrike zares kosmati divjaki. Šele raziskovalci prejšnjih stoletij so spoznali to zmoto in ugotovili, da gorile niso ljudje, temveč le izredno velike opice. Kakor se povsod vse izpremeni, kamor stopi noga belega človeka, tako se je izpremenilo tudi v Afriki, ko so jo zasedli Evropci. Ti so takoj začeli trebiti velike zveri, med njimi v prvi vrsti go-' rile. Te opice se namreč hranijo z rastlinsko hrano, zato provzročajo po kmetijskih posestvih ogromno škodo. Domačini jim s svojim neostav-nim orožjem do prihoda Evropcev niso mogli do živega, kajti gorila je v borbi na bližino najnevarnejši nasprotnik zaradi svojih krepkih zob v velikih orjaških čeljustih. Beli naseljenci v Afriki so neusmiljeno uničevali gor le. V nekaj desetletjih so jih ponekod docela iztrebili. To je pred nekaj leti napotilo znanstvenike prirodo-slovce, da so pri vladah, ki imajo v Afriki svoje kolonije, storili korake v zaščito goril. Zahtevali so, da se pod kaznijo prepove še nadalje loviti in ubijati te ogromne opice. Ta akcija j'm v polni meri sicer ni uspela, vendar pa se je v belgijskem Kongu določilo zelo veliko ozemlje za narodni park, v katerem.se gorile kakor tudi ostala zveri in živali ne smejo loviti ali ubijati. Tako je ta ogromni narodni park v osrčju Konga postal pravcato kraljestvo goril. Letos pomladi so bili v to opičje kraljestvo poslani posebni znanstveniki, da proučijo, kako se počutijo gorile v svoji svobodni državi. Po njihovem prvem poročilu, objavljenem te dni, posnemamo, da je vse v redu. Zavarovano ozemlje obseza ravnine, i močvirja in gorovja do več tisoč metrov višine. - Poraslo je največ z bambusovim trsjem, ki je tako gosto, da so si morali znanstveniki delati pot s sekanjem dreves, ako so hoteli priti naprej. V takih okoliščinah seveda ni bilo lahko zasledovati in opazovati življenja in navad goril. Vendar so zbrali mnogo dragocenega materiala. Predvsem je opazovanje znova potrdilo, da živijo gorile zelo urejena življenje. Enoženstvo je strogo v veljavi in se nikjer ne krši. Samec je zaščitnik družine, družina pa se mu mora za to oddolžiti s tem, da mu je vedno pokorna in da mu pomaga skrbeti za prehrano. Če so mladiči ne-pokorni, j m samec deli zaušnice, da jih še dolgo skeli in jim šumi po glavi. Prav kakor družina je pa urejena tudi večja enota, skup na. Vsak rod ima svojega voditelja, ki je nekak vladar. On odreja okoliš, kjer si smejo poedine družine iskati hrano, in on jih tudi vodi, kadar se je treba seliti iz ene pokrajine v drugo. Sicer pa se družine ne družijo rade med seboj. Vsaka je srečna iu zadovoljna, če more hoditi svoja pota.
X Vpliv alkohola na najnižje oblike življenja.
Da podleže lahko tudi najnižja oblika življenja, ameba, vplivu alkohola, nam dokazujejo raziskovanja angleškega učenjaka dr. Pantina. Ameba je majhno bitje, ki sestoji samo iz kapljice tiste življenjske snovi, ki se imenuje protoplazma ali živ. Premika se na ta način, da se širi na površini, na kateri stoji, kakor kapljica sirupa. Hrani pa se tako, da obda z .vsem neznatnim telesom hranivo, ki ga hoče zaužiti, tako da je v tem hipu vsa rastlina en sam želodec. Diha z vso svojo površino, to se pravi, kisik, ki je raztopljen v vodi, v kateri prebiva, vsrkava vase. Pantin je pokazal, da se amebe zadušijo, če od* vzameš vodi ta kisik, prav tako kakor ribe. Preizkusil je tudi učinek raznih strupov nanje in je ugotovil, da jim pruska kislina odjemlje kisik, tako da se zadušijo. Alkohol učinkuje spet drugače, in sicer tako, kakor da bi imele živčevje, ki ga pa nimajo. Pod vplivom alkohola jim po« stanejo gibi negotovi, kakor da bi bile pijane. Kaže, da učinkuje alkohol na amebe tako, da jim zmoti zvezo med raznimi deli telesca, kakor pri človeku, pri katerem trpi zaradi alkohola tudi živčevje.
X Elektrika v reji kokoši in čebel. Angleška električna družba je našla zanimiv način, kako povečati odvzem električnega toka na kmetih. Ustanovila je poseben odsek, ki proučuje možnosti uporabe toka tudi v najmanjših kmetijskih gospodarstvih. Oddelek se je lotil poskusov na kokoših, da bi povečal njih nesnost z električno toploto in lučjo. Povabi) je na predavanje novinarje, kjer jim je strokovnjak is/ložil vpliv elektrike na kokoši. «Kokoš je tropična ptica,* je dejal predavatelj, «zato je vajena daljšega delovnega dne, da se tako izrazim. Z umetnimi sredstvi jo pod našim podnebjem lahko prisilimo, da dela po svoji prirodi tudi pri nas dlje časa kakor doslej. S tem, da ji prižigamo luč zvečer in zjutraj, podaljšamo njen delovni dan za nekoliko ur. Kokoš pri nas spi preveč, zato jo je treba prisiliti, da bi manj spala in ta čas posvetila svoji prehrani. Naj ta koristna pt ca ta čas zoblje, namesto da spi, pa nam bo zato tudi nesla več jajc.» Predavatelj je predvedel poslušalcem nekoliko kokoši, ki jim je bil z električno svetlobo umetno podaljšal dan ter navedel presnetljive posledice lega početja. Nesnost kokoši se je dvignila za 60 odstotkov. Zgodnejši vzhod in poznejši zahod solnca je predavatelj prav spretno ponaredil s postopnim poveča vanje m, ozitoma manjšanjem razsvetljave. Kokoši tega nisc opazile in so ne-preplašene začele svoje dnevno delo davno pred pravim dnevom ter ga zaključile kasno ponoči. Ako so jih zbudli takoj s polno svetlobo, so prestrašeno kokodakale in letale do kurniku, nejevoljne zavoljo čudnega pojava, in se ves dan niso umirile. Ko pa se je umetno podaljšanje dneva izvršilo počasi in neopaženo, pa so s samoumevnostjo začele zobati in nesti jajca, da je bilo veselje. Predavatelj je omenil, da so elektriko porabljali z vel kim uspehom tudi čebelarji. Tem je družba ogrevala panje s tokom in čebelice so bile vso zimo bodre, porabile -o manj hrane in se že v zgodnji pomladi lotile dela.
X Druga železniška proga preko Sibirije. V ruskem časopisju obravnavajo načrt nove železniške proge Leningrad—Moskva—Vladivostok in utemeljujejo potrebo nove zveze s stal šča ruskega izvoza lesa in nafte. Otvoritev severne Sibirije, katere bogastvo je še neizčrpano, po novi železnici bo Rusijo postavila na prvo mesto v pre-skrbovanju sveta z lesom.
X V pričakovanju smrti. Neki zločinec, ki so ga obsodili v Texasu na smrt zaradi zahrbtnega umora policijskega nadzornika, je leto dni kljuboval izvršitvi obsodbe. Od kraja je pričel glu-miti blaznost, in to tako prepričevalno, da so ga Iz ječe poslali v blaznico. Vendar so zdravniki naposled razkrinkali prevaro in tako se je povrnil obsojenec v svojo samotno celico. Zdaj je skril po nekem kosilu manjšo ribjo kost in jo brusil ob nogo svoje železne postelje, dokler ni postala ostra kakor šivanka. S to kostjo si je potem iztaknil oči. A tudi to dejanje ni rešilo ob-upanca. Zopet je romal v bolnišnico in čim so se mu malo zacelile pošastne rane, je moral slep na električni stol.
X Po petnajstih letih se je zbudil. V Leningradu so doživeli nedavno nenavaden dogodek. Iz dolgoletnega spanja se je prebudil Mihajl Luk-janov, vojak gardnega grenadirskeTfa polka, ki je bil leta 1915. ranjen v glavo na nemški fronti in je od tedaj spal vse do letos. Lukjanov je zapadel v spanje po operaciji in so ga ves čas imeli v bolnici, kjer so ga opazovali in umeti d hranili. Pred dnevi pa se je začel stegovati in dajati od sebe vse znake, da se bo prebudil. Zdravniki so ugotovili, da je popolnoma zdrav in so mu po treh dneh, ko je bil že prebujen, dovolili, da je vstal s postelje. Niso mu pa povedali, koliko časa je spal, in Lukjanov je menil, da se je zbudil po normalnem spanju. Čudil se je, da so ga prenesli v drugo bolnico in izpraševal je po svojih tovariših. Ko pa je hotel vedeti, knkšen je položaj na fronti, so mu z vel ko težavo dopovedali, kaj se je zgodilo med njegovim spanjem. Rekli so mu, da je star zdaj ?9 let, in vojnk je obžaloval, da je zamudil toliko let svojega živlienja, ki bi jih bil lahko užival. Mož ni vedel, da je prespal naj-
nesrečnejša leta. Po uradnem naročilu so ga nato z avtomobilom prepeljavali po Leningradu, da vidijo, kakšen učinek bo nanj napravilo mesto. Lukjanov je bil močno razočaran in je dejal, da
bom poslal dvanajst ovnov, da jih ostrižete in si z njihovo volno nekoliko opomorete!»
Rekši to se kralj prijateljsko poslovi od drvarja in odide dalje. Dospevši v svojo pa-
je bil Petrograd daleko lepši nego je Leningrad. lač0 pozove k sebi vseh dvanajst ministrov. Dalje ga niso izpraševah, ker so se bali, da bo Povedal jim je svoj razgovor z drvarjem ter
-l. -.......vpragaj> a]j uganejo, kaj pomenijo drvar-
jeve besede. Kralj se razjezi in reče:
«Vi ste tepci! Dotični sekač stanuje v Črnem lesu. Idite k njemu in doženite, kaj je mož hotel povedati s svojim zagonetnim odgovorom. Pojdite pa posamezno drug za drugim!* Rečeno, storjeno. Enajst ministrov da kralj zakleniti v veliko dvorano, a dvanajstega pošlje v Črni les.
«Odpravi dobro in hitro pridi nazaj, da mi poveš uspeh svojega poslanstva!* mu je za-
mož začel razkladati svoje prevratne nazore. Prebujenec je močno nezadovoljen s stanjem v Rusiji in pravi, da mu je nepojmljivo, kako se je mogel svet tako strahovito zanemariti in zakaj policija trpi tako zanikarnost.
X Sladkor krepi naše telo. Sladkor smatramo pri nas le za prazno slaščico. V resnici pa je redilna moč sladkorja tako velika, da je njegova cena v primeri s koristjo mala. Neki dunajski vseučiliščni profesor trdi, da je redilna moč sladkorja mnogo večja kakor mleka. Znanstveni po-
izkusi, ki jih je nedavno izvajal neki angleški f,jg;j kra]j
profesor, so dokazali, da je pri mladih telovadcih telovadna sposobnost po zaužitju 65 gramov
Minister jo mahne proti Črnemu lesu. Ko pride k drvarju, ga najprej lepo pozdravi in
sladkorja v citronovi vodi 40 minut pred vež- se potem z n]im 'zap,ete v pogovor. Slednjič ga
bami bila zvišana povprečno za 37 odstotka nad normalo. Ponovni takšni poizkusi so potrdili, da sladkor res zvišuje telesno moč in odpornost človeka.
X Tristoletnica zdravila kinina. V Londonu so te dni svečano proslavili 3001etnico porabe kinina kot zdravila proti malariji. Obenem je
prosi, naj mu razloži, kaj pomenijo te in te njegove besede. Drvar se hudomušno zarezi ter odvrne: «Daj mi dve sto tolarjev, sicer ti ne povein!»
Minister napravi kisel obraz, vendar privleče na dan denarnico ter odšteje zahtevano vsoto. Ravnodušno je spravil drvar lahko za-
bila otvorjena razstava raznih zdravil vseh na- služeni denar, nato je menil:
rodov in vseh časov. Zgodovina kinina in njegov veliki pomen v zdravstvu mnogim nista znana. Velik pomen kinina pri malaričnih obolenjih se
«Štiri beliče vračujem svojemu očetu, ki mi jih je posodil s tem, da me je preživljal in oblačil od otroške dobe pa do petnajstega leta.
najbolj vidi iz vloge, ki jo je igral k;nin ob pri-'štiri beliče posojujem otrokom, ker jih hranim j liki osvojenja Alžira po Francozih. Alžir so za-j in oblačim, da mi bodo oni vraeevali na stare vzeli Francozi leta 1S30., a francoski vojaki so 1 dni. Zadnje štiri beliče pa potrebujem za svojih začeli v množinah bolehati in umirati zaradi ma- dva jn trideset zob.» ; larije. V Parizu so se že začeli bav ti z mislijo, I Minister se naglo vrne nazaj v kraljevo pada bi izpraznili in zapustili to nezdravo zemljo.! Jaf0 ter pove radovednemu kralju, kako drvar Tedaj pa je prišla rešitev: mladi vojaški zdrav- dnevno porabi svojih dvanajst beličev. Vladar n'k Miallot je pričel uporabljati kinin in umi- se veselo zakrohoče, ko mu minister nazadnje ran je je naglo padalo. Dobivali so kinin iz skor- potoži, kako drago je moral plačati drvar jevo je nekega drevesa na Kordiljerih. Kinin je imel pojasnilo. Hitro pošlje k drvarju drugega mi-v svoji prvotni obliki neprijeten okus in je delo- nistra, ki je od drvarja, ko mu je plačal dve sto val nepovoljno na prebavo. Zato so se zdravnki tolarjev, izvedel prav isto kakor prvi minister, in lekarnarji dolgo trudili, da bi pa očistili od, Vseh dvanajst ministrov je moralo romati ▼ sestavin, ki izzivajo te škodljive vplive. To se je črni les do drvarja, ki je vsakega oskubil za posrečilo^ francoskima^ lekarnarjema Palletieru dve sto tolarjev. Ko se je zadnji minister vrnil
v palačo, se sam kralj napoti k drvarju in ga vpraša:
«No, mož, ali se vam še vedno slabo godi?* «Čast Bogu, zdaj se mi godi mnogo bolje. Postal sem bogatin. Priletelo je k meni dvanajst ptičev, pa sem jih nekoliko oskubil. Oprostite, kdaj mi boste pa vi poslali svoje ovne?» Kralj se nasmehne in odgovori: «Že vseh dvanaist mojih ovnov je bilo pri tebi in pošteno si jih ostrigel!*
Muljavski. -
in Caventonu leta 1820.
ZA SMEH IN KRATEK ČAS
DVANAJST OVNOV.
(Pripovedka.)
Bil je siromašen drvar, ki je moral od zore do mraka trdo delati, da je preživljal sebe in svojo mnogoštevilno družino. Živel je v skromnih razmerah, a ni obupaval, temveč bil vedno vesel in zadovoljen.
Ko je nekega dne v gozdu podiral drevesa, pride mimo njega kralj dotične dežele. Videč, kako drvar pridno vihti svojo sekiro, se kralj ga gost ogleduje, ustavi in ga opazuje pri delu. Nato stopi k njemu in vpraša prijazno:
«Mož, kako se vam godi?» «Jako slabo,» se nasmehne drvar, «druge^a imetja nimam kakor to, kar zaslužim v potu obraza.*
«A kakšno plačilo dobivate za svoje delo?» poizveduje kralj.
«Dvanajst beličev na dan.* «Ej, to je malo. Mož, povejte mi, kako porabite teh siromašnih dvanajst beličevf*
Drvar se namuzne in odgovori: «Porabim jih dnevno tako-le: po štiri vračujem, štiri posodim, štiri imam pa za svojih dva in trideset hlapcev.*
Zgodba v zakotni gostiln!.
V gostilni je en sam gost. Pije in je. Natakarica v kotu zeha. Natakarica prinese račun, ki
Gost: «Celih deset dinarjev ste mi preveč zaračunali.*
Natakarica: «Da, da, oprostite! Gospodar je namreč stavil z menoj, da vi napake ne boste opazili.»
Gost (ne da bi plačal): «Naj nekaj napišem na računski list, ki ga potem zanesite gospodarju.«
Gost napiše in zgane list, ki ga natakarica odnese gostilničarju v sosedno sobo.
Gospodar in natakarica radovedno stakneta glavi skusaj in bereta: «Stavim sto dinarjev, da ne bom več tukaj, ko se natakarica vrne...»
Karanju se hoče izogniti. Mihec koraka po silno blatni cesti in lopne,
Kralj se vrlo začudi; ker pa ni razumel, kaj kakor je kratek in ozek, v najbujnejšo lužo sredi je drvar povedal, ga začne izpraševati, kakšen ceste. Moker in zamazan jo maha domov in ugi-pomen imajo njegove čudne besede. Drvar se ba, brihtna glavica, kako se bo pri hudi mamici nasmeje in odgovori: «Le sami uganite pomen opravičil.
mojih besed. Jaz vam tega ne povem!*	| Ko prispe domov, zakliče mamici, preden je
Kralj je potrepljal moža po rami in rekel ta sploh prišla do besede: «Nikar se ne jezi, saj prijazno: t Zelo ste mi všeč, prijatelj, zato vam. vem že sam, da sem velik prašiček...*
OPEHARJENI ADVOKAT.
Jerneja Krčana je trlo za davke. Na prodaj pa je imel zgolj eno tele, a kje in kako naj bi za tele izkupil toliko, da bi poplačal davčni dolg! Pričakoval je že rubežni, pa se je nazadnje odločil in krenil v mesto. Tam je šel od mesarja do mesarja in vsakemu ponudil tele. Ker v ceni ni bil previsok, mu je zapored šest mesarjev obljubilo, da pridejo ta in ta dan žival pogledat.
Res so potlej prihajali šest dni kakor nalašč po eden na dan. Živalica je bila lepa in rejena in vsakemu mesarju všeč. Krčan se je brž s prvim pogodil za ceno in prejel od njega polovico zneska na kup. Mesar mu je naročil, naj redi tele še deset dni, a potlej naj ga pripelje, nakar dobi še drugo polovico kupnine. Kakor s prvim, se je pogodil še z drugim in s tretjim in z vsemi šestimi. Poplačal je davčni dolg in še tele je imel v hlevu.
V nedeljo je potlej nekšno društvo priredilo veselico, pa mu ponudi predsednik tistega društva:
«V stiskah si, Jernej. Če ti je po volji, za-koljemo tvoje tele, da bo na veselici dovolj pečenke. Kar izkupimo, bo do treh delov tvoje, a četrti del daš društvu. Vzlic temu dobiš za tele precej več kot pri kateremkoli mesarju.* Šment, si je mislil Jernej Krčan, sreča se je obrnila k menil Zadovoljno je v ponedeljek prešteval izkupiček.
Ko pa se je oglasil prvi mesar, ga je začelo greti. Motal se je in motal, toda pomagalo ni nič: mesarji so ga tirali pred sodišče. V tej sili se zateče Krčan k advokatu in mu potoži svoje gorje. Mož premisli in pravi:
«Se bova že izvila, očka! Ko pridete pred sodnika, odgovorite na vsako vprašanje: ,Fi-fiiiu' in pokažite figo, naj vas vpraša karkoli!
Če ne bo hujšega, je pomislil Jernej Krčan, 8e umreti ne bo treba. Navadil se je žvižgati in kazati figo, da je bilo veselje. Na razpravi ga vpraša sodnik: «Torej, vi ste Jernej Kržan?* «Fifiiiu», je mož pokazal figo. cZakaj ste sleparili s teletom?* «Fifiiiu*, je že spet ponujal figo in tako pri vsakem vprašanju, dokler ga ni sodišče proglasilo za slaboumnega in je bil zbog tega oproščen.
Domov grede mu na stopnicah pravi advokat:
vas nisem dobro izrezal, očka? Račun znaša malenkost. Stopiva lahko kar v mojo pisarno, da mi ga poravnate.*
«Fifiiiu», se je odrezal Krčan in jo mirno mahnil domov.	I. A.
Nikakor ne gre.
Njegove primere.
Kaplar: «Redov Teleban, ti se držiš kakor polomljena šajtrga! Stoj pravilno! Trebuh noter, | prsi ven, glavo pokoncu! Tako strumno stoj, kakor bi bil kakšen general, minister ali kaplar!»
Maščevanje za izzivanje.
Tilčka: »Nesramnost, za nama stoji neki moški, ki naju ogleduje in se nama smeji!»
Malčka: «Pusti ga, on je igralec šaljivec, pa se bova zvečer v gledališču medve smejali njemu...»
Dve klepetulji.

«Zakaj se ne poročite z zaročencem, dra-Žestna gospodična Vera?»
«Hm, to je tako: kadar je on pijan, se jaz ne maram poročiti, kadar pa je on trezen, se on ne mara,,.* — ----------
Prva: «Jaz bi vam lahko povedala o vaši sosedi mnogo dobrega in še več slabega, a danes ne utegnem ...»
Druga: «Povejte mi hitro vsaj kaj slabega...*
Nadebuden sinko.
Pobalin: »Gospod, prosim, darujte siroti 10 dinarjev. Moj oče je umrl zaradi slabih pljuč.»
Gospod: »Tu imaš 10 dinarjev, revček! Ali je tvoj oče umrl za pljučnico?®
Pobalin: »Tega ne vem! Moram iti najprej vprašat očeta v gostilno...»
Prihranek.
Neža: «Zraščena dvojčka, ki ju kažejo v cirkusu, stanujeta pri nas in ju lahko vidim vsak dan zastonj.*
Jera: «Salament, to si prihraniš denarja...»
Lepe navade.
Trgovec Salomon Roženkranc ima novega tajnika Abrahama Birfaslna, ki mu naroči, naj sestavi opomin za dolžnika Siromakoviča, ki mu že lep čas dolguje še lepšo vsoto.
Tajnik napiše pismo in ga izroči šefu. «Za božjo voljo,* krikne Roženkranc, «če odpošljemo ta opomin, nas bo Siromakovič tožil zaradi razžaljenja časti.*
Tajnik napiše drugo pismo in ga izroči šefu. «Prosim vas,» se vznemiri Roženkranc, «jaz hočem samo svoj denar in nočem izgubiti dobrega odjemalca. Opomin je še vedno presirov.* Tajnik Birfasl sestavi tretji opomin. Sedaj je Roženkranc zadovoljen: «Opomin je prav dostojen in ima le dve mali napaki: beseda lopov se ne piše z veliko začetnico, a besedo slepar ste pozabili zapisati v začetku stavka z veliko črko,.
DVA SOSEDA.
Štokan in Pelan sta bila stara nasprotnika. Oba bi namreč bila rada župana. Ko pa so se občinarji odločili za krivonogega ii krivo-nosega Štokana in ga izvolili za župana, je bil Pelan tem srditejši. Trosil je o srečnejšem tek« mecu najrazličnejše govorice okrog in na-tihoma delal in ruval proti njemu, kjer je le mogel, v obraz pa se mu je delal prijaznega.
Tako sta živela nekaj časa oba v navideznem miru, vendar je župan Štokan kmalu iz« vedel, kako ga tekmec Pelan obira, pa je sklenil* da se ob prvi priliki maščuje nad njim.
Kraj, ki mu je tiste dni županoval Štokan in kjer je točil krokodilove solze po odbeglem županskem stolcu Pelan, je na kraških tleh, poln podzemskih jam in brezen.
Nekoč sreča Pelan župana in ga prijazno* nagovori:
cKam pa, kam, sosed župan?» «Za nosom*, se jezno odreže Štokan, a Pelan| «Pazi, da v brezno ne padeš, če pojdeš res za nosom!*
Bil je deloven dan in povsod polno ljudi, ki so se poredno režali zbadljivki na županom krivi nos. Štokana je kuhala rdečica od sramu in jeze, pa jo zabrusi Pelanu:
«Če v brezno padem, me boš pa z jezikom venkaj potegnil, svinja!*
Brž je bil ogenj v strehi in užaljeni Pelan je tožil župana zaradi žaljenja časti.
Na sodišču je skušal sodnik pomiriti in spraviti srdita soseda in je prigovarjal županu, naj vzame žaljivo besedo nazaj. Štokan nekaj časa premišljuje in stopi nato k Pelanu, češ:
cče je že res tako, gospod sodnik, naj p« bo! Torej: Svinja, nazaj!*
In res ni bilo treba sodbe. Moža sta si ▼ smehu segla v roke in sta mirno odšla na likof.
Ta Miha.
Miha Petršilj je bogat mož. Miha Petršilj je imeniten mož. Gre nekoč Miha Petršilj na iz-prehod. Sreča ga pobalin in ga vpraša tako-le po domače: »Kam pa greš, Miha?»
Miha Petršilj se čuti globoko razžaljenega: »Nesramni paglavec, zakaj me tikaš? Kdaj pa sva midva koze skupaj pasla?«
»Torej si tudi ti kdaj koze pasel?* se je za« režal paglavec in jo naglo pobrisal.
Iznajdljiva kuharica.
Baron Tedesko: »Jera, kaj, hudimana, ste vlili v kavo, da tako čudno diši in ima neznosno zo-pern okus?»
Kuharica: »Vejo, gospod baron, sinoči se ml je cedilce pokvarilo. Sem pa začela študirati, kako bi kavo kar brez cedilca prav tanko precedila, in sem jo Iztuhtala. Vejo, gospod, vzela sem njih nogavico in sem kavo precedila.
Baron Tedesko: »Ti avša nemarna! Kaj ti vse ne pride na misel!«
Kuharica: »Naj ne bo zamere, gospod baron! Vejo, saj sem vzela le njih staro, umazano nogavico, ki jo oni več ne nosijo!»
Razume.
Zdravnik: »Skrajni čas je, gospa, da ste pri-
1
šli.«
Bolnica: »Vem, vem, ob božiču vsakdo po* trebuje denarja.,.». /
POPOLNA SEZIJSKA PRODAJA
MANUFAKTURNEGA BLAGA — ZA 20 do 30 ODSTOTKOV ZMZANE CENE
ŽENSKO BLAGO:
za plašče, volneno . . od 69 Din navzgor
za obleke, volneno .od	60	„
baržuni, modni .... od	35	„
flanele — barhenti .od	12	„
blago za rjuhe .... od	24	„
sifoni — bele tkanine od	10	„
MOŠKO BLAGO:
modni ševiot.....od 60 Din
črni, plavi kamgarn . od 118 „ modni čisti kamgarn od 139 „
|	ZA ZIMSKE SUKNJE:
modno, double in črno od 95 Din
pri tvrdki NOVAK, Ljubljana, Kongresni trg št. 15
Nasproti nunske cerkve
Gospodinje in gospodarji, izkoristite priliko - oglejte si veliko izbiro!
Prodaja se vrši samo:
V naravi.
Gospod in gospodična počivata po izletu sama vrtu gore. Silna vročina. Gospod sleče suknjič in telovnik. Gospodična vrže raz sebe, kolikor največ sme. Oba sedila, molčita in gledata v dolino, Včasih pa tudi drug na drugega.
Počasi preseka molk gospodična: cNa kaj mislite, gospod?»
«Na isto, kakor Vi*, odvrne gospod.
cO vi nesramnih...» se razjezi deklica.
Svojevrstna reklama.
Smola.
A.:	«Zakaj si tako obupan?»
B.:	«Ljubim in sem ljubljen.«
A.:	To pa vendar ni nesreča.«
B.:	Da, da, toda jaz ljubim eno, ki mene ne mara, a one, ki me ljubi, ne maram jaz...»
Pozneje.
Pomočnik: «Kakšno plačo bi mi dali?»
Mojster: «V začetku 800 dinarjev, pozneje pa več.»
Pomočnik: «No, dobro, jaz bi rajši pozneje nastopil službo...»
Ponočnjak.
Žena: «Šele sedaj si prilezel domov, Gašper? Ura je že polnoč proč.»
Mož: «No in kaj je potem? Ali misliš, da bi bilo na uri sedaj manj, če bi prišel prej domov?»
Strokovnjak.
Urša: «Naša mala je tako nežna, da si je ne upam zavijati v plenice. To opravilo prepuščam možu.»
Neža: «Kaj morda on to bolje razume?»
Urša: «Seveda, saj je nastavljen kot zavijalec v tvornici porcelana.«
Hude bolezni.
cNajprej je prišla angina, za njo poapnjenje žil. Ko sem to prestal, me je zadela malarija in za njo sladkorna bolezen.*
«Za božjo voljo, kako ste pa mogli prestati vse te bolezni?*
«Saj to je bilo samo pri mojem zdravniškem izpitu.*
Ljubezen in bogastvo.
Marko: «Dragi prijatelj, izbirati imam med dvema nevestama, in sicer med deklico, ki jo ljubim, in bogato vdovo, ki mi ne ugaja... Kaj bi mi svetoval?*
Matej: «Ljubezen je vir sreče. Ljubezen napravi iz siromaštva bogastvo, zemljo izpremeni v nebesa .. .*
Marko: {Dovolj, dovolj! Poročil se bom s siromašno deklico.*
Matej: «Poštena beseda! Prosim te pa, da mi ob priliki daš naslov one bogate vdove .. .*
Sotrpina.
Odgovornost.
»Gospod glavni natakar, kako je io, da so 'danes tako male porcije? Zadnjič so bile večje.« «Kje pa je gospod zadnjič sedel?« «Tam ob oknu.«
«No, seveda,"ob oknu so vedno večje porcije, rda mimo idoči ljudje to vidijo...»
Predrznih.
Stari Mohovt je šel nakupovat blago v Ljub-; Ijano. V njegovi trgovini sta ostala samo mlad pomočnik in Mohovtova še mlada žena.
Pomočnik je kmalu po odhodu gospodarja opazil, da se gospodarjevi ženi včasih prav sumljivo zaiskrijo oči. Kratkomalo, takoj naslednjega večera je vprašal pomočnik gospo, če bi ga hotela imeti za ljubimca.
cTakšna predrzuost! Kaj pa mislite, mladi mož!*
Pomočniku je bilo žal, da se je podal v to pustolovščino. «Sedaj bom ob službo. Pa takih služb 1 je dovolj*, si je mislil in rekel: « Veste, gospa ■ Mohovtova, vprašam Vas pa vendarle lahko. Ce nočete, mi enostavno povejte, pa bo zadeva pri kraju!*
«Saj nisem rekla, da nočem, predrzno pa je , bilo, je menila gospodarica.	I
Laž ima kratke noge.
Prelepa Matilda je bila na letovišču v Nizzi. Beveda je obiskala tudi Monte Carlo.
Dobila je kavalirja, ki jo je povedel v igralnico, da poskusi srečo. Stavila je na številko 21.
»Toliko sem namreč stara«, je rekla svojemu spremljevalcu.
Zgodilo se je pa, da je sreča padla na šte-.vilko 36.
«Vidite, lepa dama,« je menil spremljevalec, :«če bi se ne zlagali, pa bi sedaj dobili.«
Osrečevalec.
Melhijor (ženitovanjski posredovalec): cDanes /8em osrečil pet ljudi.* Gospod: cKako to?*
Melhijor: «Dva para sem spravil skupaj.* Gospod: <;To so vendar le štirje ljudje.* Melhijor: cKaj mislite, da sem jaz delal to 'easton j ?*
Učitelj: «Sedaj sem vam na zgledih razložil, kaj pomeni beseda odgovornost. Kdo mi lahko pove kak zgled?*
Francek: «Meni so se potrgali na hlačah vsi gumb, razen enega, ki nosi sedaj vso odgovornost ..-.»
Najboljša varnost. Dva delavca delata pri neki gradbi in drži' prvi drugega na vrvi.
cAli se nič ne bojite?* vpraša mimo idoča ženska onega na vrvi. cKaj pa, če bi tovariš izpustil vrv?>
c Le nič strahu,* se nasmeje delavec, cdolžan sem mu osem kovačev.*
L*stn;ca uredništva
Gornje Jarše. Po vsem svetu so take postaje za obročkanje ptic klatažev, da sa dožene, kako daleč potujejo take ptice.
Gruškovec. Ne gre, ker bi imeli opravka s paragrafi 1
Planina pri Rakeku. Ni za tisk. Paragrafil Sv. Boštjan pri Dravogradu. Preveč osebno! Take stvari ne spadajo v časopisi
Prevalje. Huda osebna zadeva, ki bi lahko
dovedla do tožbe. Zato je pač bolje, da se ne objavi.
Podresda. Preveč osebno.
«Hvala Bogu, da je sosedov dečko že enkrat nehal razbijati po svojem bobnu.«
«To se je zgodilo po moji zaslugi.« «Kako to?«
«Daroval sem mu žepni nož in ga vprašal, ali ve, kakšen je njegov boben znotraj...»
v vsabdom!
Vi sli kdorkoli !z Vaje družine lahko v kratkem času igra Kak instrument pdten na§ega brezplačnega p smene^a učnega teča a ter si ustvari doma pri etne več re Zahtevajte še danes naš velik'
BREZPLAČNI KATALOG,
s katerim dobite tudi zastonj poučno knjižico: «Kako postanem dober godbenik*. Prilika za nakup je ugodna. Instrumenti poceni, učenje lahko. Nudimo Vam:
od Din	od Din
navzgor	navzgor
violine..... 95 klarinete........ 120
mandoline.. 136 trombe.........4S0
gitare ..... 207 klavirske cltre... 192
tamburice .. 98 gramofone......380
ro.ne harmonike 85 Največja odpremna tvrdka glasbil v Jugoslaviji
Ifleinel&lfercrld
tvornica glasbil, gramofonov in harmonik. Prodajna podružnica Maribor St. 104.
Vsem cenjenim odjemalcem in od ema kam se za naklonjenost v tekočem letu zahvaljuje, jim želi veselo novo leto ter se priporoča še nadalje
Franc Crobath,
d. z o. z. v Kranju.
Božični dar.
In zopet so tukaj lepi božični prazniki.
Branko in Vera sta že celo večnost možek in ženca.
Zato, seveda, Vera ni našla pod božičnim drevesom nikakega darila. Niti vrečice bonbonov.
Veri pritisnijo iz oči solze razočaranja in ji spolzijo po licu.
<Prav nikakega daru?* «Letos nič!* zagodrnja Branko. «Ali si že pozabila, koliko si me stala ob lanskem božiču?* «Lani?» začudeno vpraša Vera. «Lani si mi dal komaj škrnicelj čokoladnih bonbonov.*
«No, seveda! Ti pa si j h pogoltnila tako hitro, da si zbolela na želodcu. Potem si morala desetkrat k zdravniku, kar me je stalo 1500 dinarjev .. .*
Vsaka beseda 50 par. Najmanjši znesek 7 Din. Zenitu! oglasi, dopisovanja in trgovski oglasi vsaka beseda 1 Din. Za pošiljanje ponudb in dajanje naslovov še posebej 2 Din. Znesek je orlložiti naročilu.. Oglasni oddelek »DOMOVINE«, Ljubljana, Prešernova ulica št. 4.	Telefon št. 3492.
Malo posestvo
v Bistrici št. 14 pri Limbušu, okraj Maribor, prodam. Ivan Terbos, posestnik v Bistrici. 526
Travnike in njive
arondirane, v izmeri 73.728 m2, ležeče pri gradu Goliču, 130 m otl državne ceste, tik občinske ceste trga Konjic, prodam po Din 1-50 za kvadratni meter. Dr. Rudolf Ivan, odvetnik v Konjicah. 523
250 Din na dan
zaslužite lahko v svojem okraju. Pišite tovarni Person, Ljubljana, poštni predal 307. Priložite znamko za od= govor.	354
Prodado se
šele pred nekaj leti sezidana enonadstropna hiša s 7 sobami. 2 kuhinjama, 2 pivnicama, svinjsko kuhinjo in drvarnico, potem celokupno gospodarsko poslopje, 3 orali oranic, oral sadnega drevja, pol
orala krasnega vrta. V hiši sta še sedaj gostilna in trgovina. Tik državne ceste na dobrem prometnem mestu v Štrigovi. Oglase sprejema M. Z a d r a v e c, trg Razkrižje (Medmurje).	518
Svinjske kože
kupuje vedno po najvišji dnevni ceni trgovina F. Senčar, Mala Nedelja in Ljutomer.	515
Preporod«
Vzroki naših muk in način osvobojenja.
Večina današnjih ljudskih plasti trpi na boleznih živčevja in arterij. Večina l judi predčasno stari in umira. Redkokdo ve, kaj je zdravo življenje. Besede: nervoznost, apatija, nespečnost, bolečine v glavi, nevralgija proti n, revma, predčasna ohromelost čuje.š na vseli straneh, a samomori mladih, sredn jeletnih, pa tudi starih ljudi zaradi močne depresije so vsakodnevni pojavi Vzrok vsemu temu je neracijonalen način našega življenja, ki razjeda naše življenjske žleze in zastruplja kri z otrovi narušene izmene materije (kakor sečno kislino, urati toksini, oksolnti i dr)
Zato okrepite svoje življenjske žleze in osvobodile svoj organizem teh strupov. Preporodih se boste fizično in duševno ter izkusili vse vrline zdravega in energičnega človeka
Sla vni francoski znanstvenik, profesor Braun-Sekar, je iznašel način izdelovanja fizijološkega ekstrakta (kakor «Kalefluid» 13. Kaleničenka) iz življenjskih žlez mladih živali, ki, vnesen v človeški organizem, ojači življenjske žleze ter čisti organizem sečne kisline in drugih strupov, potem pa začne zopet normalno funkcionirati in se lahko bori proti vsemogočim mukam.
<Kalelluid», ki ga mnogi imenujejo^ po iznajdi-tel ju cBraun-Sekarovo tekočino*, zapisu jejo specialisti uspešno ob boleznih kakor tudi po prestauih težkih boleznih in operacijih zaradi okrepitve moči pri bolnikih, potem pri starostni nemoči in splošni oslabelosti, pri narušeni izmeni materije in krvo-toka, pri slabi prehrani v zvezi z arteriosklerozo, pri malaričnih, malokrvnih in živčno bolnih ljudeh. Dob ro je prej konzultirati domačega zdravnika. Gospodom zdravnikom pošljemo cKalefluid* zastonj za poskušnjo. Brezplačno pošljemo vsakomur detailno literaturo «Racionalno življenje*. Pišite pod naslovom: Beograd, Kralja Milana 15, Biro «Kurir», Miloš Markovič.
Kalefluid prodajajo vse lekarne in drogerije.
Zastopnike
za prodajanje šivalnih strojev, separatorjev, koles, gramofonov, elektrotehničnih predmetov itd. sprejmemo pod zelo ugodnimi pogoji. — cCentra*, trgovina šivalnih strojev itd., Ljubljana, Poštni predal št. 248.	491
Kolesarji! Pozor!
Končala je sezona za vožnje. Sedaj pa se je treba preskrbeti za prihodnjo pomlad. In sicer se mora pustiti svoja kolesa urediti z malimi stroški, kakor kolesa se morajo popolnoma narazen vzeti, treba jih je emailirati, ponikljrfti, vse njih ležaje temeljito očistiti, zbrusiti ter na novo z najboljšo vaselino namazati, potem pa sestaviti tako. da bo kolo za prihodnje leto docela v redu. Shramba koles in motorjev čez zimo Priporoča se največja specialna mehanična delavnica Justin Gustinčič, Maribor, Tattenbachova ulica št. 14 (nasproti Narodnega doma). Brezkonkurenčne cene! Točna in solidna postrežba!	507
Oblastveno koncesionirana šoferska šota
Gojko Pipenbacher, Ljubljana, Gosposvetska cesta št. 12. Teorija in vožnje.
513
Lepa namizna jabolka
kupim v večji množini. Cenjeni posestniki in sadjarji naj ini izvolijo poslati ponudbe pod naslovom: Ivan Sumrak, trgovec v Pišecah pri Brežicah. 520
Kovači!
Nalboljši trdi in mehki koks in kovaški premog Vam nudi družba «llirija», Ljubljana, Dunajska cesta St 46, telefon št. 2820.	w
Izjava.	525
Podpisana obžalujem, kar sem o Mavrinovi Mariji, posestnikovi ženi v Vimolu št. 7, žaljivega in neresničnega govorila.	Majerle Kata.
I Tvornica likerjev, ruma, viniaka in brez-1 alkoholnih pijač, veležjjanjarna
LJUBLJANA, Celovška cesta 10
dobavlja poceni najboljše vrste likerjev, vinjaka, ruma, blivovke, brinjevca, tropinovca, vina, vermuta, mali-novca I. dr.	522
Kupuje sadje in druge sirovine za kuhanje žganja.
Kdor oglašuje, ta napreduje.
GORENJCI!
Svetovnoznane KODAK FOTO APARATE dobite 2e od 145 Din navzgor
v DROGERIJI ŠINKOVEC, KRANJ, Glavni trg it. 189.
Uspeh Vam je zajamčen, tudi brez znanja o fotografiji Pišite še danes, naj se Vam pošlje brezplačno cenik.
Prava mila zdravja in lepote
X znamko „ELSA". Lilijino mlečno milo posebno fino cvetno n i!o. — Lilijino kreme-milo zelo blago delujoče. — Rumenjakcvo mi!o
tudi za otro-e. — Gl ct rinovo milo, tudi >» razpokano koio. — Boraksovo mila 2« pege solnčne. — Katranovo milo za glavo ia la^e. — Milo za brit"e, higienski čis'o is medicinski d 'bro delujočih sestavin potr b-nih za zdravje in .epoto. Kdor ga enkrat po<kusi, mu osune zvest.
Storite tudi Vi tako pomagalo bo tudi Vam!
S pcŠto 5 kosov mila v poljubni izberi, ie se pošlje denar naprej 5a Din, brez vseh nadaljnjih stroškov, ali po povzetja 62 Din. Zruven Fellerjeva «E'za-kremeH-pomada za zaščito lica in kože, Fellerjeva fclsa-pomada za rast las, za naprej poslanih 40 Din. 2 lončka brez vst-h nadal njih stroškov a i po povzet'u 50 Din Elsadont-krema za zobe 8 Din tio d, Elsa-Shampoo za umivanje glave < Din 30 p, Elsa-Saehet dišeča blazinica 6 Din 60 p. — Naročila izvršu.e lekarnar
EUGEN V. FELLER, Stubica Donja Elsa-trg 360	Savska banovina
Rafko Marš, urar
LJUTOMER
podružn:ca Gornja Radgona.
Velika zaloga zlatih in srebrnih poročnih prstanov, uhanov, verižic, budiljk, žepne in stenske ure kakoi tudi gramofoni, gramofonske plošče, igle Itd. po najnižji ceni.
temeljilo iznebite?
Revma je strašna in daleko razširjena bolezen, ki ne prizanaša niti bogatašu niti siromaku; ona išče žrtve v palači enako kakor v koči. Preraziične so oblike, v katerih se b lezen pokazuje. A največ je bolezni, ki imajo najraznovrstnejša imena, medtem ko niso nič drugega kakor revmatizem. Včasih bole kosti in sklepi, včasih oteko členki, roke in noge so izkrivljene; trganje, zbadanje v raznih delih telesa pa tudi slabost oči, vse to so posledice revme in kostnih bolečin. — Kakor so različni pojavi, v katerih se bolezen pokazuje, tako mnogoštevilna so vsa mogoča in nemogoča zdravila, medicine, miksture, mazila itd., ki se ponujajo trpečemu človeku. Večira teh sredstev ne more popolnoma izlečiti, v najboljšem primeru le za kratek čas ublažiti bolečine. Kar Vam mi priporočamo, je povsem neškodljiva zdraviina pijača, ki je že mnogim bolnikom pomagala.
Naša kura je izborna in naglo deluje. Da pridobimo čim več pristašev, smo sklenili, da pošljemo vsakomur, ki nam piše,'
popolnoma brezplačno
naši interesantno in poučno razpravo. Torej kdor troi bolečine in kdor želi, da se teh bolečin naglo, temeljito in brez nevarnosti reši, naj piše še danes na naslov:
Avgust Marzke, Berlin-Wilmersdorf, Bruchsalerstrasse 5. Abt. 21
J$La. JStfKJL&KUK
LJUBLJANA, Mestni tr» 15
»EŽMIK1
NA MALO	NA VELIKO
Ustanovljeno i839	Telefon 2282
Ali želite, da se
protina
in
Fe^imatizma
M**	Ankcr 4S Din	'to-
lsta, boljša, 2letna garancija 52 Din Ista, še boljša, 4lctna garancija 72 Din
Budilka z 1 zvoncem 48 Din Ista z J zvoncem, najboljše kakovosti, i Sletna garancija 7O Din Ista z 2 zvoncema, Sletna garancija |
85 Din
A. Kiffmann, Maribor št. 143 c
speci jallst samo za na boliše ure
Srebro z 10 kameni 160 Din Zlato 320 Din
Budiljke, stenske in žepne ure kupite najbolje in najceneje pri
H. SUTTNER
LJUBLJANA 5, Prešernova ulica 4
Lastna protokolirana tovarna ur v Švici
Izšla, je
Blasniliova
Velika Pratika
za navadno leto 1931.,
ki ima 365 dni.
« VELIKA PRATIKA» je najstarejši slovenski koledar, ki je bil že od naših pradednv najbolj
upoštevan in je še danes najbolj obraitan. V «Veliki Pratikb najdeš vse, kar človek potrebuje vsak dan: Katoliški koledar z nebesnimi, solnčnimi, luninimi, vremenskimi in dnevnimi znamenji; — solnčne in lunine mrke; — lunine spremembe; — koledar za pravoslavne in protestante; — poštne določbe za Jugoslavijo; — lestvice za kolke na menice, j)obotnice, kupne pogodbe in račune; — konzulate tujih držav v Ljubljani in Zagrebu; — vse sejme na Kranjskem. Koroškem, Štajerskem, Prekmurju, Medžimurju in v Julijski Benečiji; — pregled o koncu brejosti živine; — tabelo hektarov v oralih: — popis vseh važnih domačih in tuiih dogodkov v preteklem letu; — tabele za računanje obresti; — življenjepise važnih in odločilnih oseb s slikami; — oznanila predmetov, ki jih rabita kmetovalec in žena v hiši.
Cena 5 Din «VELIKA PRATIKA* se dobiva v vseh večjih trgovinah in se lahko naroči tudi pismeno pri založnici:
t sirarni 1 Blasniha nesU.d.B Ljubljani.
Pošiljam po povzetju Za neustrezajoče vrn- tj denar
5 let francije
Budiljke Iz lesa
od Din 84 navzgor
IVAN KRAKER, L uhlja na, Koledarska «1.3»
Zahtevajte cenik zastonj in poštnine prosto
Stenske ure,
ki gredo 14 dni in bijejo, od Din 380 navzgor
Posestvo oddam
za več let v najem.
Posestvo je v Novem mestu. — K njemu spada 8 oralov zemlje s sadnim vrtom in 250 žlahtnimi drevesi, pripravno posebno za vrtnarja. — Obenem oddam v najem tudi večji industrijski objekt (prej žaga), prav tako za več let.
Drago Hadl, Novo mesto. Kuhinjsko posodo gosJodaS^mrSčin"
□udi najceneje tvrdka	418
BREZNIK & FRITSCH, trrovina z železnino, LJUBLJANA
PRIJATELJ!
Zakaj so francoske lini e najkrajše in najboljie
v Južno Ameriko in Severno Ameriko 1
Zato, ker je francosko pristanišče Le Havre najbliije Kew-Yorku in L u Ijanii ker so velikanski brzoparniki ,lle de France* »Pariš* itd. v hitrosti neprekosljivi in priljubljeni zato, ker imajo tudi v tretjem razredu udobne kabine in ker je i.be>na pes režbo, okusna domača hrana in znamenito francosko vino ,Boi do' brezplačno pri vsakem obedu. Najkrajša pot v Južno Ameriko pa gre preko pristanišča Marseille 14 do 15
dni v Argentino.
Cie. Gle. Transatlantique Charget.rs-Rčunis in Transporti« ifariumes. rojasnna uaje orezpiacno zasiopniK
Zahtevaite brezplačni
--—-j a ICOO slikami I
DVOKOLESA — teža od 7 kg naprej
najlažjega in najmodernejšega 'it>a najboljših svetovnih tovarn. Otroški vo-iički od najpreprostejšega do najfinejšega mode a. Izdeluje se tudi po okusu naročnika. Šivalni stroji, motorji, pnevmatika, posamezni deli. Velika izbira, najnižje cene. Prodaja na obroke, Ceniki franko.
.TRIBUNA" F B. U tovarna dvokoles in otroških vozičkov Liubljana, Karlovška cesta štev. 4.
IVAN KNECHTL
krznarstvo, Ljubljana. Kolodvorska ulica št. 26,
izdeluje vsa krznarska dela in itna v zalogi razno vrstne kože. Izdeluje tudi prvovrstne čepice po konkurenčnih cenah Da debelo.	>75