253
Poučni in zabavni del.
Slovenski junak Andrej baron Čehovin.
Časopis „Die Vedette" je prinesel naslednji kratki a jedrnati sestavek o našem rojaku Čehovinu: „Ker se topničarskemu stotniku Andreju baronu Čehovinu postavi spomenik v njegovem rojstnem kraju v Zgornji Branici na Primorskem, utegnejo ustrezati naslednji podatki o njegovem junaštvu.
Čehovin je bil kot sin nepremožnih starišev rojen 1. 1810. Baronstvo je zadobil še-le pozneje, kakor sploh on predstavlja moža, ki doseže vse le s svojo močjo. Ko je bil leta 1831. kot podtopničar uvrščen v 4. artilerijski polk, ni imel ničesar razun svoj zdrav razum. Posrečilo se mu je, priti 1. 1835. v takozvani »Bombardiercorps*, kar je bilo za vsakega topničarja tedaj najboljše spričevalo. Šest let pozneje imenovan je bil narednikom, toda navzlic njegovim zmožnostim se mu ni obetala lepa pri-hcdnjost. Bilo mu je usojeno, kakor marsikateremu pridnemu bombardirjii, da bode pod nasipom kake trdnjave prišel v popolno pozabljenje; pri topničarjih je bilo v tedanjih časih pač težko mlademu človeku napraviti sijajno karijero. Med tem prišlo je leto 1848. Čehovin bil
je nadnarednik pri konjiški bateriji št. 2, pripadajoči k brigadi »Friderik knez Liechtenstein". 29. maja zadela je brigada na sovražnika. Čehovin poiskal je svojim topovom primeren prostor in pričel streljati. Pijemontezi pa niso bili ravno takoj pripravljeni, svoje stališče prepustiti, in so pričeli tudi streljati s topovi. Čehovin bil j*ranjen, toda to ga ni oplašilo; nasprotno. Karteča za kartečo padala je na pijemonteške topove tako, da ti niso bili le popolnoma poškodovani, ampak da so jih naši še celo uplenili. Nadnarednik Čehovin dobil je za ta čin veliko srebrno svetinjo za hrabrost.
Dva meseca po tem, 25. julija, znamenit dan pri Sommacampagni. Malo je manjkalo in brigada Liechtenstein bi se bila morala umakniti. Da to prepreči, približa se Čehovin sovražniku na tako razdalje, da mu je mogoče streljati s kartečami. Kakor bi trenil, so topovi sneti in kroglje neusmiljeno podirajo sovražne vrste. Poveljnik baterije, nadporočnik, Pauer pade in Čehovin stopi na njegovo mesto. Toda to ga ne ovira, da svojeročno upravlja topove, ker primanjkuje možtva. Nadnarednik Čehovin dobi za ta dan zlato svetinjo za hrabrost; prihodnji dan odlikoval se je na jednak način in bil imenovan poročnikom.
Zopet nekaj mesecev pozneje prideljena bila je baterija št. 2 brigadi Kolovrat. Dne 23. marcija bil je boj pri Novari. Čehovin zapovedoval je 8 topovom, na sovražni strani stalo mu jih je pa 16 nasproti. Razdalja je znašala 800 korakov. Na obeh straneh strelja se kakor za stavo. Ljudje in konji padajo in večina topov je nerabna. Pri straneh pripravljajo se pehotne čete za naskok. Kakor vihra zapodi se Čehovin z dvema še preostalima topovoma proti sovražniku, da dobi razdalje v kateri mu je mogoče rabiti karteče. Komaj topove snamejo, že je jeden neraben. Ostal je toraj še jeden top proti 12. In vendar se Čehovin ne umakne. Čude se, gledata vojni poveljnik fcm. d' Aspre in Radetzkega načelnik generalnega štaba fcm. pl. Hess. Oba izrazila sta se o vedenju Čehovinovem v tem smislu, da je bil ta čin jeden največjega občudovanja vrednih, katere sta sploh kedaj videla pri kakem topničarju. Vsled tega priznanja podelil mu je kapitel reda Marije Terezije jednoglasno križ Marije Terezije.
Čehovin ni bil mož, kateri bi se s svojimi zaslugami bahal. Ko so ga 1. 1849. meseca julija imenovali nadporočnikom v 2. topničarskem polku, menil je, da je prejel popolnoma zadostno nagrado. Niso pa bili tega mnenja njegovi pokrovitelji. Pri topničarjih bi bil moral učakati starost očaka Noeta, ako bi bil hotel postati stotnik. Radi tega prestavili so ga v decembru 1. 1852 k polku takozvanih „Civalart-ulancev" „iz posebne milosti" kot ritmojstra, a ga poklicali v marciju 1. 1854. kot stotnika k 2. topničarskem polku nazaj. 20. junija 1. 1854. podelili so mu baronstvo na podlagi reda Marije Terezije.
Toda mož si je pri vsem tem popolnoma izpodkopal zdravje in že 10. septembra 1. 1855. umrl je ves betežen
in oslabljen v Badenu pri Dunaju. Čehovin je bil v novejšem času edini, čegar prša so dičili trije znaki junaške hrabrosti, namreč red Marije Terezije, zlata in velika srebrna svetinja za hrabrost".
254