1164 PISMI UREDNIŠTVU Ali si je Beno Zupančič to zaslužil? Leta 1947 je bilo v Ljubljani posvetovanje mladih literatov. Takrat je Društvo slovenskih pisateljev vpeljalo za mlade literate pripravniški staž. Dalo jim je naziv »kandidat« in preden je mladi literat postal član društva, je moral'nekaj časa potrjevati svojo kandidaturo. Na tistem posvetovanju sem spoznal Bena Zupančiča, takrat mladega pisca novel in črtic. Spominjam se, da sem namesto njega na eni tedanjih ljubljanskih šol prebral njegovo novelo na literarnem nastopu, ker me je za to naprosil, češ da ne more brati, ker ga boli grlo. Takrat smo začenjali mladi pisci in pesniki svojo literarno pot pri Mladinski reviji, ki je priobčala začetna dela mladih iz vse Slovenije. Med nami se je na tedanjem posvetovanju razvilo pristno tovarištvo, ki je trajalo dolga leta. Zupančič pa se je kmalu odločil za politično pot in postal je politik. Vendar ob tem ni pozabil na pisateljsko ustvarjanje. Politika ne samo da ga ni motila, temveč mu je ponujala vedno nove in sveže ter aktualne teme za njegova prozna dela in eseje. Ostal je človek in visoke funkcije ga niso naredile nedostopnega. Nikdar ni pozabil, odkod izvira. Vedno znova se je vračal med ljudi: človek je vedno osrednja tema njegove politike in literature in obenem tema njegovih esejev in razprav o kulturi. Vse se suče okrog človeka, ki naj mu bo kultura namenjena. Letos poleti, ko sem preživljal svoj dopust na Pohorju, sem izvedel za njegovo smrt, ki me je iznenadila in pretresla. Moral je umreti tako mlad in poln ustvarjalnih načrtov, ki jih ni utegnil dokončati. In vendar nam je zapustil dragoceno in nemajhno politično in literarno dediščino. In potem sem se spomnil, da je pisal v Sodobnosti, pol leta pred njegovo smrtjo, Taras Kermauner v spisu »Se poraja mitizem?« o njem na način, ki je značilen za tega pisca, ki baranta z živimi in mrtvimi imeni slovenske literature kakor z ničvredno kramo . . . Kermauner je v tem spisu zapisal: »Če je danes konec hipermoder-nizma, potem je bil že pred tridesetimi leti strokovno protokoUzem kolaps spodbudnega realizma in so njegovi nagradni zastavonoši Mira Mihelič, Matej Bor, Josip Vidmar, Beno Zupančič, Ivan Potrč (naj citiram samo pomembnejša imena) životarili povsem po nepotrebnem odvečnih trideset let, se brez legitimnosti histerično vtikali v svet, ki je že onkraj njihove smrti, bili, kot tečni vsiljivci, odveč. Vendar te trditve ne podpiram. Imeli so pravico in dolžnost, da pišejo svojo literaturo, zdaj boljšo, zdaj slabšo, da se z njo silijo naprej, neodvisno od prevladujoče literarne in politične ideologije, da tovorijo čim bliže neizrekljivemu. Neprijetno in odurno je bilo le, da so na široko zasedali vodeče kulturne in politične ustanove in od tam živi čas zavirali s stališča mrtvih idej, v službi lastne oblastniške zasebnosti.« S tako 1165 Ali s! je Beno Zupančič to zaslužil? oznako je Kermauner zagrešil proti vsem imenovanim in posebej Benu Zupančiču izrazito potvorbo in izkrivljanje. Beno Zupančič ni bil nikdar v službi lastne oblastniške zasebnosti. Svoje funkcije je sprejemal kot dolžnost, ki mu jo je naložila družba, in nikdar jih ni zlorabljal v svoje zasebne namene. Kadar pa se je v svojih politično-kulturnih esejih zavzemal za pravo pot v slovenski kulturi, je bilo jasno, da bo doživel od tako imenovanih »svobodnih« književnikov a la Kermauner protest, saj se je vedno boril proti temu, da bi v slovenski kulturi zavladali kermaunerjevski interesi, interesi posameznih literarnih grup. Vsakdo, kdor misli realistično, socialistično in marksistično, bo v očeh Kermaunerjev in podobnih obsojen kot oblastnik. To pa je zelo ceneno, zaplotniško in primitivno podtikanje in potvorba, nevredna resnične kulturne polemike. Reči moram, da strmim, kaj vse lahko Kermauner piše in trdi, ne da bi mu kdo stopil na njegov lahkomiselno predrzni jezik. Edino Jože Javorsek ga razkrinkuje. Edino Javorsek je zapisal, »da Kermauner, odkar se je zalezel v slovensko kulturo misli, da lahko prestavlja človeške figure po svoji volji in kakor se mu zahoče. Da se Kermauner že desetletja bojuje z vsemi silami zoper vse tiste, ki so kakorkoli zvezani z našimi najžlahtnejšimi zgodovinskimi silami in se jim ne morejo, ne znajo in nočejo odreči.« Ob smrti Bena Zupančiča sem se spomnil kakšen »spomenik« mu je zapustil Kermauner v lanski Sodobnosti, v reviji, ki jo je Zupančič imel za svojo, saj je v njej dolga leta nastopal kot avtor in član uredniškega odbora. Vsekakor bo treba Kermaunerjevo neresnično in izmišljeno oznako za Bena Zupančiča ovreči in pravičneje ovrednotiti njegovo pisateljsko in politično vlogo in delo, ki ga je zapustil. Uredništvu pa predlagam, da temeljito premisli, preden priobči takšne klevetniške in neresnične oznake slovenskih kulturnih delavcev, živih in umrlih. Dušan Mevlja Dragi urednik, Marijanu Zlobcu, ki ga osebno ne poznam, se lepo zahvaljujem za prijazno poročilo o moji knjigi v Sodobnosti št. 11, vender te prosim, če objaviš naslednje pojasnilo: Dialogizirana novela Rodovi ni »aluzija na nekatera literarna dogajanja na prelomu stoletij«, temveč temelji na znanstvenem odkritju Marje Borš-nikove s pomočjo Denisa Poniža, da je številne »uničujoče« kritike zoper Cankarja pisal v Slovenskem narodu stari župan Ivan Tavčar sam, ker se je čutil v svojem delu od Cankarja smrtno ogroženega (Cvetje v jeseni in Vi-soška kronika še nista bili napisani). Pisal je o Narodovem blagru (to je izdal Govekar sam), o Življenju in smrti Petra Novljana (pod psevdonimom Oskar Kamenšek), o Milanu in Mileni itn. Tu ni govora o očetu in sinu in tudi namesto žena bi bil lahko zapisal: znanka, prijateljica, soseda . . . Kako si skočita v lase dva Kranjska Janeza, me je pač zapeljalo, kaj čemo. Čudno, da je tov. Marijanu Zlobcu ušlo, kar je v tekstu tako razvidno, ko je govor o knjigah enega in drugega (Izza kongresa n. pr. pa tudi ponovna analiza Vi-soške kronike itn.). Kar ustrašil sem se, ko sem bral o »očetu« in »sinu«. 1166 Danilo Lokar Tako neroden sem bil? Tako nerazločen? Res pa je, da je treba včasih neka (banalna, vulgarna) dejstva, fakte poznati. »Vsiljenega razmerja med ,oče-tom' in ,sinom' namreč res nikoli ni moglo biti.« Ali gre tu za popolnoma druge stvari, docela druge. Vtis sem imel, da je poročevalca šokirala, indig-nirala odrska oblika po novelski. Z malo naprezanja bi bil pripravljen to celo razumeti. Ali mene je speljalo zgolj znanstveno odkritje. Lep pozdrav. Ajdovščina, 15. 11. 1980 Danilo Lokar FRANCE KIDRIČ: PREŠERNOV ALBUM Ob 180-letnici pesnikovega rojstva \e DZS ponatisnila Prešernov album ki g 1949 uredil eden naših največjih prešernoslovcev, pokojni aKaderotK d<\ Ftance >¦> V prvem delu knjige so predstavljeni Prešernovi kraj listine insodct k ,• drugem pa l'kovne upodobitve pesnikovega življenja, njegovih pe^mtev n p C -. opremljeno z izčrpnimi opombami, na posebni prilogi pa je dodan :-. . : rodovnik. Album, ki je zvesto posnet po zdavnaj razprodani prvi izdaji, bc ' Prešerna odprl zanimive poglede v njegovo delo. kakor tudi odm;ev-.rnegovega de*.'. upodabljajoči umetnosti: 338 strani velikega formata z ilustracijami; pl. 980.-din Knjigo lahko dobite v vseh knjigarnah, direktno pa jo' lahko naročite pri DRŽAVNI ZALOŽBI SLOVENIJE Knjižni oddelek, Mestni trg 26, 61000 Ljubljana Predvidoma v prihodnji številki Anketa sodobnosti XVII: Slovensko gledališče danes (I. del) Helga Glušič, Razvoj Bevkovega pripovedništva Taras Kermauner, Literarni esej Milan Kleč, Pesmi Janko Kos, Ljubljanski dramaturški listki Marko Juvan, Pesmi Tone Pavček, Pesmi Dimitrij Rupel, Literarni esej Marjan Tomšič, Proza Pavle Zidar, Proza Mirko Zupančič, August SMndberg Nekatere novosti naših sodelavcev Saša Vuga TESTENINE BIVŠIH BOJEVNIKOV Josip Vidmar PRESOJE