Za poduk injkratek čas. Lurška mati božja. (Dalje.) Ko 8e prebudim, pogledam na uro; na omari je namreč stala lepa, dragocena ura. Manem si oči in manem, glej jo no — ura nima kazalcev. Nebalo se giblje, ura gre, a ne kaže nic. Taka ura pa je res pripraven predmet za juterno premišljevanje. Tako maraikateri človek hodi po svetu, a svojega namena, za katerega ga je ljubi Bog vstvaril, ne doseže. Da-si je ura dragocena, vendar nič ne velja, če ne kaže; tak(5 tudi v visokein stanu, postavim v vzvišenem dnbovskem stanu, lehko svoj namen zgrešim. Ura, ki nima kazalcev, je živa podoba negotove amrtne ure. Nebalo se giblje, — človek živi; pa koliko je na uri, taka ura ne pove. Morebiti je že črez poldne, morebiti že gre proti večeru, morebiti bo že skoraj ura bila, ki me bode usmrtila. ,,Blagor tistim, katere Gospod, kedar pride, najde čujoče," Iz tega premišljevanja me prebudi gospod sosed, ki na moja vrata trka ter me opominja, da je treba odriniti, Ob petib. zjutraj smo se že zopet tirali, tokrat naravnost na jng proti sredozemskemu morju. Vozili smo se zmiraj na desnem bregu Rhone. Na obe strani ae je avet vzdigal in videli smo griče, nekoliko viaje in bolj kamenite, kakor so naše slovenske gorice. Tukaj je že celo južni svet. Naa kmet ima za hramom vrt, za vodo travnik; tukajšnji ima tam vinograd •— celo na planem ; pa tudi na breg naslonjene gorice smo videli. Na polju ae menjajo krompir, detelja, vinograd itd. Videli smo tudi na ogonu postavim zelje, na vaaki kraj razgona pa red traja, da je bila podoba, kakor bi bil plot okoli zelnjaka. Kakor imamo mi aadovnjake, tako so tam vrti polni aamih oljk. ali aamih murb, ali aamih figovih drevea; tudi aem zapazil cele njive aerke in janeža. Mlatijo tukaj na polji; dva konja, ali dve muli vle<žeta kamen, ki je podoben velikemu valeku. Cesar kamen ne zmlati, to popravita dva mlatiča, ki greata s cepi za konji. Tudi vejajo koj pod milim nebom. Poaameznih bia nič ne vidimu, ampak sama meata in mestica. Vae hiše ao zidane, a proatorne niao, ampak tesne in viaoke, enake zidanim žitnim kaštam, kakor se po Slovenskem nahajajo. Skorej vaaka hiaa ima nadatropje ; ometane hiše niao, in katera je, poveda menda, da je premožna hiša. Zidane so iz samega aivega kamena; opeke ne rabijo. Ravno zvoni opoldne, ko v meatu Avignonu vatavimo. To je tedaj tiato meato, v katerem ao nekdaj — v 14. atoletji — papeži 70 let atolovali, ali, kakor zgodovinarji po pravici pravijo, kjer so papeži 70 let bili v aužnjoati. To pa ae je tako-le zgodilo. L. 1305 je bil Klement V. za papeža izvoljen, najbolj zarad tega, ker se je francoaki kralj Filip Lepi za-nj poganjal. Klement je izvolil Avignon za svoj aedež. in ker roka roko umiva, moral je tudi papež zdaj v maraikateri reči francoakemu kralju prijenjati. Sedem papežev je v Avignonu atolovalo, in Klement VI. je meato in grofijo Avignon za 80.000 zlatih gold. kupil, kakoF bi papeži menili večno tukaj aedeti. Dokler bi papeževa atolica morala nad narode in oaebe vzvišana biti. da ji narodi zaupajo, niao pa ae papeži na Francoakem francoskega upljiva mogli obraniti, ampak bolj in bolj ao bili od francoake vlade odviani. To pa je zelo škodilo veljavi papeževe besede, ker ao drugi narodi vedno mialili, če tudi ni bilo vaelej rea, da Francozi papežu narekujejo, kar ima zapovedati. V mesto atopiti ni bilo časa, tedaj pa aem od daleč gledal mogočni grad, kjer ao nekdaj nameatniki Kriatuaovi atanovali. Debele atene gradil so na vrhu zobaste in med zobi se vzdigajo stolpi za straže. Zdaj je v gradu nasta- njen polk vojakov; kjer ao nekdaj kardinali bodili v avoji škrlatni obleki, tam zdaj proataki snažijo avoje rdeče auknje. Kako ae pae pod solncem vae apremeni! Vatric gradvi., samo nekoliko višje, atoji atolna cerkev z velikim štirivoglastim stolpom, ki nima strehe, kakor tudi grad ne, ampak na vrliu mu stoji velikanaka podoba Matere božje. Legenda pravi, da je tukaj av. Marta. aestra Lazarjeva, prvo cerkvo aezidala ter ae tukaj v neki votlini od korenin in zelišo živila. Bog ve! Meni ae avignonaki kraj uidopadel; je pac bolj kamenit avet. Pravijo tudi, da kraj ni zdrav. Ko ao železnega konja napojili in malo podkurili, je koj zopet hotel peljati, in tako je letel, da sem le težko razumel, kar so nek slovenski gospod župnik pripovedovali. Poslušajte ! Z nami se pelje, tako so gospod razlagali, troje sester, vse hčeri barona Dalberga na Moravakem. Najmlajša med njimi je baronesa Trezika, gospodičina kakih 20 let stara. Prav ta je bila poldrugo leto mrtudna po celem životu. Zato je letos zdravja iakala na Volovakem, v morskih toplicah, ne daleč od mesta Reke. Zdravniki so trdili, da bi še zamogla ozdraveti, pa dolgo, dolgo ji še bo trpeti. Ko ji zdravniki in kopelj ne pomagajo, začne Trezika pri Bogu in pri Lurški Materi božji pomoči iskati, ker bolenje se je revi tako shujšalo, da ae že tjeden dni v postelji ni več genoti mogla. Letoa dne 14. maja zai-nejo vae tri sestre devetdnevno pobožnost na čast čudodelne Lnrške Matere božje. Štrti den novene, t. j. dne 18. maja zvečer jej usmiljena sestra Damijana, ki je bolenici stregla, na desno nogo položi prtič, ki ga je bila v lurški vodi namočila. Eno uro potem je Trezika popolnem zdrava ter 8e veselo apreliaja, kakor bi nikdar bolena ne bila. Le trije prati deanice (razven palca) so ostali aključeni, kakor bi Marija hotela na njenem teleau dokaz zapustiti, kakova da je bila deklica prej na celem telesu. Kmalu so po celem Volovskem izvedeli čudež, ki ga je Lurška Mati božja storila, in ko je bila dne 20. maja zahvalna sv. meša. je bila cerkva polna vernega ljudstva. To je na glaa jokalo, ko je videlo Marijinega otroka zdravega po cerkvi iti. Ko 80 dva dni pozneje tržaški škof priali birmat, so visoki gospod oaebno obiskali ozdravljeno goapodicino ter ae ž njo veselili njene areče. Zdravnik doktor Fonda, ki menda že od svojih mladih let ni več na čudeže verjel, je rekel videvši zdravo baroneso: ,,Se je pač le čudežek zgodil." Med tem, ko so g. župnik to pripovedavali, se dopeljamo v meato Nimes. Nisem itnel pametnega vzroka, da bi ne verjel, kar ao gospod pravili; pa v meni tiči koa nevernega Tomaža, in takoj grem iskat baronese, da iz lastnili njenih uat poizvem. kar se je zgodilo. Goapodičina je bila celo prijazna, in ae ne na veliča zopet in zopet razlagati, kako da jej je j Marija pomagala. Pokazala mi je tudi roko, i na kateri 80 trije prsti celo mrtvi, da ne more j roke odpreti. Vse tri aestre zdaj z nami romajo j v Lourdes, da se tam Mariji za toliki čndež zahvalijo. V meateci Lunel zopet postanemo. Ker ljudje pravijo, da tukaj raste najboljši muškatelec, kar jih je, sem ai ga pa privoščil ateklenico, da ai niaem imel denarjev na povrat. Okua je vino imelo po muškatelcu, drugače pa je bilo v ateklenici več medu kakor vina. Francoz ne trpi čiatega vina; če ga malo pomeša iu pokuha, precej mu je ložje pri arcu. (Dalje prih.) Smešnica 39. Miha: ,,Kaj ae ti je zgodilo, da imaš bulo na čelu?" Luka: ,,Pri mlatičib aem gledal in doletel me je cep." Miha: ,,Saj rea, cep rad pade, kjer je alama." Zivkov.