Dušan LudTik I Iz zbirke S potepuško palico
Ko zarja vzpne se . . .
Ko zarja vzpne se na nebeški lok, pod njo odpre se roža vsa drhte. Tako je pod svetlobo tvojih rok odprlo in razcvelo se srce.
In svet, ki bil je zame trd in pust, v očeh je tvojih se raztopil v maj. Kot prerojen sem odpoljubljal z ust toploto tvojih ur in tvoj smehljaj.
In zlati kelih vlil sem iz dlani, pretočil vino tvojega srca sem vanj za tebe, ko boš s tokom dni ožejana pod težo šla sveta.
Takrat izprazni ga, da bo stopljen vse žile ti preplavil, da bom tvoj kot v sanjah najbolj nežni sen, da bom sledil ti kakor senci soj . . .
do dna izprazni takrat ta napoj!
Zdenko Oevirk I Moja pesem
Od vseh pozabljen, sebi samemu napoti, uklenjen v čas in prostor in navade sem ptič, ki ne neso ga več peroti in se nič več ne spušča nad prepade.
Samo od daleč sebe opazujem, življenje me nič več ne preseneča, račun je sklenjen, več ne pričakujem, da se mi kdaj nasmehnila bo sreča.
25*
387